56. KATARINA-TOPOL:
Vodnik in Prešeren po podobi Frančiška Pustavrha
Lansko leto smo se v naših zapisih s popotovanja po Jišenski občmi ustavili tudi v Vodnikovi domačiji. Takrat sem omenil, da ta zgodovinsko pomembna hiša v Zgornji Šiški še vedno.hrani spomine na dvoje priljubljenih imen naše poezije. Valentina Vodnika in Franceta Prešerna. Prvi je bil v njej rojen, drugi jo je često obiskoval v času svojega šolanja na ljubljanski gimnaziji.
Vendar Vodnikova hiša ni edina, ki nas v naši občini spominja na skupno pot in usodo znamenite dvojice. Nekaj let po Vodnikovi smrti in v času ko je Prešeren že trgal šolske klopi na Dunaju. je nedaleč od Šiške prijokal na svet fantiček, ki je pozneje s svojira umetniškim delom nehote ponovno nakazal povezanost med obema po-etoma.
To je bil Frančišek Pustavrh, ki se je rodil le dan zatem kot je pesnik Prešeren praznoval svoj sedemindvajseti rojstni dan. Zibka mu je tekla pri sv. Katarini oziroma Topolu, kakor vasi uradno pravimo. Ker je že v mladih letih pokazal bistro glavo, sta ga starša, preprosta kmeta, dala šolat v Ljubljano. Pouka takrat na Katarini še ni bilo. vse do leta 1877, ko so prvič dobili tovrstno ustano-vo. Pustavrh je v času svojega šolanja stanoval v ljubljan-
skem predmestju Krakovo. Ravno ta podatek. ki so ga njegovi življenjepisci premalo poudarili, nam bo pozneje veliko pomagal pri naših predvidevanjih o fantovem osebnem poznanstvu s pesnikom Prešernom.
Mladi Katarinčan je v šoli lepo napredoval. Posebno nadarjenosl je pokazal pri risanju. Vsi njegovi papirji so bili polni risb sošolcev in znancev. bil pa je izvrsten tudi v risanju zemljevidov. Ni čudno da je ves denar zapravil za barvice, za kar so kmalu izvedeli tudi doma. Mati se je žalostna podala s Katarine. ga obiskala v slanovanju. ter mu odvzela ves risarski material. Poleg lega je fanta tudi zatožila njegovemu profesorju. Še v pozni starosti se je spominjala. kako jo je ta potolažil rekoč: »Mati. pustite mu to veselje. Morebiti bo pa maler«.
In to se je v resnici tudi zgodilo. Ime Frančiška Pustavr-ha najdemo med aktivnimi slikarji preteklega stoletja. Le da se tej umetnosti ni zapisal poklicno. pat pa je celo
življenje ostal samouk. Prav v letu Prešernove smrti, 1849, se je namreč vpisal na Ijubljansko bogoslovje ter ga kmalu zaključil z novo mašo pri sv. Katarini.
Pustavrh slikarstva torej nikoli ni študiral. Svoje znanje si je pridobil v času ljubljanskega šolanja, ko je hodil opazovat Matevža Langusa. Ta Prešernov osebni prijatelj je mlademu nadebudnežu razložil marsikatero skrivnost svojega poklica. To je Pustavrh dopolnil še pri drugem znanem slikarju - Pavlu Kiinlu. Poleg tega si je v licejski knjižnici izposojal posnetke podob priznanih slikarjev ter jih doma na veliko preučeval. Tudi freske Ijubljanskih cerkva in semeniške knjižnice so ga navdušile.
Ko pa je študij v Ljubljani zaključil in se podal na prvo službeno mesto v Polinik pri Savi, na podrobnejše pre-učevanje slikarstva ni mogel več računati. Zdaj se je že tudi sam loteval zahtevnih slik z oljnatimi ali vodenimi barvami. Tako je v krajih Pustavrhovega službovanja ostalo mnogo spominov na njegovo tovrstno dejavnost, a jih je danes ohranjenih le malo. Za Polšnikom je prišel v Spodnji Tuhinj, nato v Velesovo, dokler ni nastopil službe kot župnik na Selih pri Kamniku.
Pozimi leta 1871 so ga poklicali nekam v hribe k umira-jočemu fantu. Ker je bil po postavi precej velik in obilen, se je pri hitri hoji v breg močno prepotil in nato prehladil. Poleg tega ga je pretresel dogodek kaleremu je bil priča in nazaj grede je tako nesrečno padel, da je moral v bol-nišnico. Pritisnila je vodenica za posledicami katere je oktobra istega leta za vedno zatisnil oči. Prav za isto boleznijo kot je dve deselletji pred njim umrl tudi doktor Prešeren. katerega podobo je Pustavrh tako imenitno ohranil na portretu.
To je bila v kratkem živijenjska pot slikarja s Katarine Frančiška Pustavrha. Prešernove starosti ni dočakal. saj je umrl komaj štiriinštiridesetleten. Vendar je kljub temu ustvaril veliko zanimivih slikarij. Večina jih je nabožne vsebine. a med njegovo zapuščino najdemo tudi dva portreta. ki sta posebej zanimiva za zgodovino slovenske književnosti.
Frančišek Pustavrb po podobi Josipa Germa
Predstavljata nam dvojico pesnikov, Vodnika in Pre-šerna. kar se bo morda komu zdelo le naključje. Vendar ni tako. Prihodnji mesec vam bomo razkrili nekatere podrobnosti ki vas bodo o tem gotovo prepričale. Tedaj bomo tudi objavili podobi obeh poetov izpod čopiča Frančiška Pustavrha. S tem bomo morda popravili krivi-co njunemu ustvarjalcu. ki se že več kot stoletje zaman otepa pozabe.                                  ANDREJ MRAK