ZGODOVINA ZA VSE 119 Naposled je papež imenoval kardinalsko kon- gregacijo (komisijo), v kateri je bilo šest kardina- lov. Ta je naposled sprejela neko kompromisno stališče, da je bil proces pravno pravilen, da pa mora krajevni škof preprečiti vsak svetniški kult Simona. To se seveda ni zgodilo. Simonov kult se je intenzivno širil po laških in nemških deže- lah, pri že omenjeni Petrovi cerkvi v Tridentu so v njegovo čast prizidali stransko kapelo. O njem so pisali pisatelji, teologi so sestavljali hagiogra- fije, opevali so ga pesniki, celo nek Italijan iz Is- tre, upodabljali so ga likovni umetniki, mesta so mu postavljala spomenike. L. 1588 ga je papež Sikst V. (1585-1590), v jeku protireformacije, pro- glasil za blaženega. O tridentinskem ritualnem umoru in Simono- vih čudežih je nastala obilna literatura, ki pa je bila razdeljena strogo pro et contra. Vendar je naposled le prevladalo kritično stališče, da je bi- lo razen konkretne smrti malega Simona, vse drugo izmišljeno. Po drugem vatikanskem kon- cilu je bil Simonov kult s papeškim dekretom 1. 1965 odpravljen. Posmrtne ostanke so odstranili iz cerkve in jih prenesli na pokopališče. Temu se je seveda morala podrediti krajevna škofija. Obravnavana knjiga je izredno zanimiva, ker nam prav študijsko kaže antisemitizem v sred- njem veku, v bistvu pa ne le nasprotovanje do ljudi druge vere, temveč do manjšincev sploh. Pomor tridentinskih Judov je seveda v majhnem obsegu podoben zdajšnjemu etničnemu čišče- nju na Kosovu, le da ni prav verjetno, da bi kaka žrtev tamkajšnjih strahot dosegla (vsaj začasno kakor Simon) čast oltarja. Jože Maček PRAVICA PRVE NOCI Alain Boureau: Das Recht der ersten Nacht. Zur Geschichte einer Fiktion. Aus dem Fran- zösischen von Rainer von Savigny. Artemis und Winkler Verlag Düsseldorf und Zürich, 1996, 381 str. Knjiga obravnava zelo zanimivo in ne malo žgečkljivo tematiko domnevne "pravice prve noči" (ius primae noctis), ki naj bi jo imeli zem- ljiški gospodje v srednjem veku do svojih pod- ložnic po poroki. Kot izhaja že iz naslova, pisec te knjige označuje omenjeno pravico kot fikcijo. Se- veda trditev ni izrečena apodiktično, temveč kot rezultat zelo skrbnega in kritičnega raziskovalne- ga dela. Takoj pa je treba poudariti, da se raziska- ve nanašajo na Francijo, čeprav stanje tudi dru- god najbrž ni bilo bistveno drugačno. Pri problematiki ius primae noctis je glavna te- žava v tem, da za obdobje, ko naj bi bil ta pojav najbolj razširjen - visoki srednji vek - skorajda ni nobenih virov, s katerimi bi bilo mogoče ome- njeno pravico enoznačno tolmačiti kot spolno dejanje, temveč prej kot neko dajatev zemljiške- mu gospodu ob sklenitvi zakonske zveze njego- ve podložnice. Zanimivo je tudi, da so ta pojav zgodovinarji in pravniki obravnavali nekako v valovih. Sorazmerno zelo intenzivno v letih pred francosko revolucijo (1789) in v letih 1854- 1882. Vedno pa sta obstajali dve struji. Prva je za- govarjala obstoj tega pojava, druga ga je zanika- la. Pomembnejši zgodovinarji novega veka so ga večinoma zanikali, drugi, predvsem krajevni in publicistično usmerjeni zgodovinarji so pritr- jevali njegovemu obstoju. Največ se je o "pravici prve noči" pisalo ali vsaj aludiralo nanjo v romanih in drugih književnih vrstah, zlasti v takih besedilih, ki so skušala, koli- kor je le bilo mogoče očrniti fevdalni družbeni red in so omenjeni pojav vključila v arzenal orožja proti zemljiškim gospostvom in osebnim odvisnostim pred propadom fevdalnega druž- benega reda. Vsem je znan predrevolucionarni pomen Beaumarchaisove Figarove svatbe. Očit- no je bil spomin na to "pravico" tedaj, kot tudi še danes, vedno na voljo, hkrati pa zelo izmuzljiv, da ga ni bilo mogoče trdneje zajeti in opredeliti. Tam, kjer bi ta spomin ali navedbo najbolj priča- kovali, npr. v satirični verzifikaciji ali pri tako znamenitih nasprotnikih fevdalnega reda, kot je bil Rabelais, ju sploh ni. Z opisom domnevne "pravice" zemljiškega gos- poda, da prvo noč po poroki preživi z nevesto, naj bi se prestavili daleč nazaj v barbarski srednji vek, ko je bila dana gospodu možnost, da dejavno poseže v prvinsko področje samoodločbe pod- ložnic - v odločanje o lastnem telesu in izbiri za- konskega druga. To "dejstvo" je nepreverjeno prešlo kot zanimiv delček v splošno vednost oz. znanje in so ga številni učitelji in časnikarji do našega časa povzemali in širili naprej. Zlasti pri svobodni izbiri zakonskega druga pa projiciramo novejše pravice v preteklost, ki pa jih domala ni poznala. Saj so še do začetka tega stoletja starši izbirali svojim otrokom (tako hčeram kot sino- vom) take zakonske partnerje, ki so ustrezali nji- VSE ZA ZGODOVINO 120 ZGODOVINA ZA VSE hovemu stanu in premoženju. Svobodno izbiro so imeli le proletarci, kolikor so jim gosposke sploh dovolile sklenitev zakonske zveze. Zanesljivega izhodišča in oporišča za raziska- vo "pravice prve noči" ni in se je zato pisec lotil raziskav tako, da se je najprej potopil v jezikov- no preteklost in je po starih leksikonih in slovar- jih skušal ugotoviti, kdaj se je pojem iusprimae noctis pojavil in v njih ohranil, nato pa je prever- jal ustrezne listine, ki so jih raziskovalci pred njim že obdelali, njihove izsledke kritično ovrednotil ter večinoma preinterpretiral. Prvič se pojavi pojem, ki bi nekako ustrezal "pravici prve noči", v 16. stoletju v francoskem slovarju Petit Robert, in sicer kot cuissage (16. stol., od cuisse - bedro, stegnó)fevd. s poznejšim francoskim izrazom droit de cuissage. Dostavek fevd. po definiciji v istem slovarju nakazuje srednji vek, čeprav je izraz nastal šele v 16. stolet- ju. Nato avtor razlaga, da po drugih slovarjih po- meni cuissage le namig na običaj, da nekdo (zemljiški gospod?) položi nogo na poročno po- steljo. Droit de cuissage je torej novejši izraz. Prvič je naveden v Diderotovi enciklopediji 1.1755 in v nekem Voltairovem eseju 1. 1756. Zdi se, da je droit de cuissage obstajal le v jeziku. V pretirano sramežljivem 19. stoletju so omenjeni pojem za- strli z latinizirano obliko ius primae noctis. Za te- mi jezikovnimi okopi pa se skriva temeljna nego- tovost o realnosti te pravice, o njej se namreč ne ve nič gotovega. Pomembni zgodovinarji srednjega veka so se tega vprašanja izogibali. Celo znameniti Marc Bloch je v svoji Zgodovini srednjega veka (1939- 1940) tvegal le namig na to pravico in je pisal o fevdalni prisili, ki je bremenila sklepanje zakon- ske zveze podložnikov. V sedanjem francoskem zgodovinopisju pa se zarisuje mnenje, da ta "pravica" v resnici ni obstajala in da njeno nava- janje izhaja iz zamenjave z dajatvami, do katerih je bil upravičen zemljiški gospod v primerih, ko so se njegovi podložniki poročali in odhajali v druga zemljiška gospostva. Avtorjev namen je bil ugotoviti, kakšne di- menzije je imel obravnavani monstrum v zgo- dovini fevdalizma v vsakdanjem življenju. Širši pomen pa naj bi njegova raziskava imela tudi za- to, ker je v preteklosti ius primae noctis rabil kot dokaz kako sramoten je bil fevdalni družbeni red. Ugotovilo naj bi se, koliko je na tem resnice. Naposled nam postavlja trdovratno preživetje te "pravice" v jeziku nadaljnje vprašanje kaj sestav- lja v mentaliteti in zgodovinopisju predstavo o srednjem veku? Ius primae noctis spada med ti- ste entitete, ki podobno kot tomizem, hierarhija, fevdi, predstavljajo v sebi sklenjeno srednjeveš- ko preteklost in jo predpostavljajo kot samo po sebi razumljivo. Nedvomno je seksualna vsebi- na "pravice prve noči" veliko prispevala k njene- mu preživetju in nadaljnjemu življenju v spomi- nu. Običaj je fascinanten v svoji popolni drugač- nosti, ker daje obliko fantomu institucionalnega juridičnega soglasja. Formalni značaj te "pravi- ce" nas očara ravno z radikalnim preobratom naših vrednot. V besedni obliki se povezuje slo- vesna resnost prava s spotakljivo lahkotnostjo seksualne folklore. Toda preživetje "pravice pr- ve noči" v spominu je mogoče razložiti s tem, da je postala prispodoba srednjeveškega oz. bar- barskega. S tem pojmom je povezana ideja o barbarstvu. Ker seveda ni na voljo dovolj prostora, da bi sledili avtorjevim podrobnim izvajanjem in do- kazom, smemo torej povzeti. Ius primae noctis v srednjeveški Franciji ni obstajal. Niti eden od ar- gumentov, niti eno samo dejstvo, ki je bilo naka- zano, izraženo kot dokaz, ali je bilo uporabljeno kot orožje na tem bojnem polju, ni zdržalo preizkusa. Kadar koli je v posameznih primerih pri preverjanju bil osvetljen tudi kontekst (koli- kor ni sploh šlo za ponaredbo ali napačno razu- mevanje), je avtor naletel na čiste od diskurza odvisne učinke: podtikanje iz taktičnih razlo- gov, pripisovanje krivde kot del neke strategije, gobezdavost zaradi ustrahovanja in podobno. Toda teh enostranskih izjav niso nikoli jemali za- res, ostale so brez najmanjših pravnih ali resnič- nih učinkov. Kjer so pripisovali krivdo in uve- ljavljali zahteve, diskurz nikoli ni bil v zvezi z realnostjo. Avtor pripisuje Cerkvi izreden vpliv pri one- mogočanju "pravice prve noči". Zakonski stan je bil v srednjeveški Evropi najsvetejše mesto in- dividualne svobode. Cerkev je kot osrednja nor- mativna instanca že zelo zgodaj odpravila vse omejitve glede sklepanja zakonske zveze med podložniki in je dosegla, da je soglasje med za- konskima partnerjema dobilo zakramentalni značaj, kar je bilo v 12. stoletju posvečeno z uvedbo zakona kot zakramenta. Pravice, ki bi te- mu načelu nasprotovala, ni bilo mogoče formu- lirati. Če pa pravica ni izražena z besedami, ne obstaja. Le tako imenovanim kronskim juristom je z zagrizenim delom od 16. stoletja naprej us- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 121 pelo prepričati ljudi, da obstaja pod pravom še neko psevdopravo, običajno pravo, ki daje pro- stor najhujšim izrodkom, če ni podvrženo nika- kršnemu državnemu nadzoru. V resnici je bil coutume avtentično pravo, ki je bilo podvrženo institucionalnemu nadzoru. Celo seigneurialne "pravice", ki pravzaprav niso imele juridičnega statusa, so priznali šele po preverjanju. Pred nami je torej zelo dragoceno delo, ki smo ga mogli prikazati seveda le v obrisih. Menim pa da povezovanje preteklosti s sedanjostjo za vsa- ko ceno ni smiselno. Avtor povezuje iusprimae noctis, čeprav zelo na rahlo, s sedanjim spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu, predvsem v Franciji in ZDA, kar menim, da ni utemeljeno. Jože Maček KAKO JE PRIŠLO DO "LOČITVE DUHOV" NA HRVAŠKEM Mario Strecha, Katoličko hrvatstvo. Počeci po- litičkog katolicizma u banskoj Hrvatskoj (1897. - 1904.); Barbat; Zagreb, 1997, 259 strani. Za razliko od slovenskih zgodovinarjev, ki so razvoj političnega katolicizma v obdobju habs- burške monarhije obdelali že v relativno veli- kem številu del, hrvaška historiografija temu vprašanju ni posvečala tolikšne pozornosti. V zadnjih letih pa je opaziti naraščanje zanimanja hrvaških zgodovinarjev za omenjeno problema- tiko. Pri tem predstavlja knjiga Maria Streche ned- vomno eno temeljnih del na tem področju. Strecha uvaja v razpravo o političnem katoliciz- mu na Hrvaškem nov izraz - "katoliško hrvaštvo". Z njim označuje ideologijo, ki je propagirala katoli- cizem kot mobilizacijsko silo hrvaške nacionalne integracije. V knjigi je podrobno obdelano obdob- je na prelomu stoletja, ko se je ideologija katoliške- ga hrvaštva začela uveljavljati, zlasti z delovanjem sarajevskega nadškofa Josipa Stadlerja, urednika časopisa Katolički list Stjepana Korenića in krške- ga škofa Antona Mahniča. Avtor začenja knjigo z obširnim poglavjem, v katerem analizira značilnosti političnega katoli- cizma v Zahodni in Srednji Evropi. Pri tem se opi- ra na zelo širok izbor literature, kar bralcu omo- goči, da lahko genezo katoliškega hrvaštva pri- merja z razvojem drugod. Ravno ustrezna umesti- tev hrvaškega političnega katolicizma v avstro- ogrski in širši evropski prostor je ena glavnih od- lik Strechovega dela. Geslo znamenitega djakov- skega škofa Strossmayerja "Vse za vero in domo- vino" je naslov drugega poglavja, v katerem avtor prikaže različne idejne tokove znotraj hrvaškega političnega katolicizma v drugi polovici 19. sto- letja. Pri tem podrobno opredeli razlike v odnosu do hrvaškega nacionalnega vprašanja med libe- ralnim katolicizmom Strossmayerjevega tipa in katoliškim hrvaštvom. Iz Strechovih raziskav iz- haja, da so zastopniki liberalnega katolicizma v katoliški veri sicer videli duhovni temelj hrvaške nacionalne ideologije, vendar so menili, da lahko mobilizacijsko vlogo odigra tudi (s krščanstvom prežeti) liberalizem, kar pa katoliško hrvaštvo ni dopuščalo. Geslo privržencev katoliškega hrvaš- tva je bilo "Mi smo Hrvati in katoliki!", kakor je tudi naslov tretjega poglavja v Strechovi knjigi. Tako je namreč v svojem govoru na prvem hrvaš- kem katoliškem shodu leta 1900 v Zagrebu nago- voril občinstvo nadškof Stadler, ki je imel po Strechovem mnenju ambicije, da na čelu prenov- ljenega hrvaškega katoliškega gibanja postane "novi Strossmayer". Katoliško hrvaštvo je kmalu nato doživelo hud udarec, ko hrvaškemu episko- patu zaradi mlačne politike vatikanske in avstrij- ske diplomacije ter ob nasprotovanju črnogorske ni uspelo v naziv hrvaškega Zavoda sv. Hieroni- ma v Rimu vnesti hrvaškega nacionalnega ime- na. S tem je bil po Strechovem prepričanju v očeh hrvaške javnosti razbit mit o Vatikanu kot veli- kem zaščitniku Hrvatov, kar je imelo usodne po- sledice za razvoj hrvaškega političnega katoliciz- ma. Šele, ko se je leta 1903 z glasilom Hrvaška straža bolj aktivno vključil v hrvaško politiko škof Mahnič, je katoliško hrvaštvo ponovno lah- ko prešlo v ofenzivo. S prikazom idejnih nazorov Mahniča, ki je po "kranjskem modelu" tudi na Hr- vaškem poskušal uveljaviti "ločitev duhov", Strecha zaključi svojo knjigo. Strechova knjiga je na Hrvaškem izzvala živah- no diskusijo in vzbudila precej pozornosti, medtem ko smo jo pri nas kar nekako "spregleda- li". Vseeno mislim, da velja nanjo opozoriti, saj gre za resno znanstveno delo, ki je za slovenske zgodovinarje zanimivo tako zaradi prikaza Mah- ničevega delovanja na Hrvaškem kakor tudi zara- di drugih primerjav z razvojem političnega katoli- cizma pri Slovencih. AndrejRahten VSE ZA ZGODOVINO