Slovanske Benetke na Pruskem.
Spisal Janko Mlakar.
(k||BQtoleija so pretekla, odkar je zalila in potopila IP^I^P nemška povodenj slovansko posest ob ^\Mi^3 Vzhodnem morju. Kljub nemškemu zati-0-^j--*J=& ranju pa se jG vendar ohranil še do današnjega dne majhen slovanski otok prav v srcu Nemčije, na Brandenburškem. Spreewaldje to, svet ob bregovih lene Spreve.
Čudno, da se je ohranil tako dolgo. Ko je v desetem stoletju kruti Gero grozovito zatiral Srbe, so se mu le-ti umikali vedno globlje v skoraj nepri-stopne gozde in močvirja Spreevvalda. Tu so zgradili kot zaslombo proti mogočnemu sovragu nasipe in trdna gradišča, katerih ostanki še dandanes kažejo nekdanjo moč. Daleč naokoli se je že vse pokorilo nasilnemu Nemcu in že so pozabili ponemčeni Srbi svojega slovanskega pokolenja, ko je Spreevvaldec še prosto dihal ob mnogoštevilnih Sprevinih vodotokih. Temni, mokri gozdovi in meglena močvirja so ga ščitila pred potujčevanjem. Seveda ne dolgo.
Nemci so si osvojili mesto Ljubin, postavili močen grad, da bi strahovali uporne Spreevaldce. Vedno bolj in bolj so se morali Srbi umikati nemškemu nasilju. Popustili so tujcu lepe in rodovitne obmejne naselbine in se zatekli prav v osrčje Spreevvalda. Z velikim trudom so si pridobivali svoj borni kruh iz močvirnih tal, zato so si pa ohranili narodnost skozi stoletja. Pogosto so se menjavali gospodarji Spreevvalda, toda njegovi srbski prebivalci se zato niso dosti menili. Okopavali so mastno zemljo, ribarili v globokih tolmunih in plavili les po umazani Sprevi, naj so jim gospodovali Luksenburgovci ali pa Habsburžani.
Ko so pa zavladali Hohenzollerji, so se odprla ponemčevanju v Spreevvaldu vrata na široko. V gostih šumah je zapela sekira in začeli so giniti krasni gozdovi. Solnce in človeška roka sta posušila prostrana močvirja in jih izpremenila v zelene pašnike in rodovitne njive. Počasi, toda gotovo je lezel nemški živelj v močni ostrov nekdanjih Lužiških Srbov. Ko so pa zgradili široke ceste in železnice, je začelo klenkati slovanstvu ob Sprevi. Nemška protestantska vera, nemške šole in nemški turisti, ki se vsipljejo kakor kobilice v Spreevvald, bodo zatrli zadnjo iskro sedaj le še tlečega slovanstva.
Ako hočemo slišati že pojemajoče srbske glasove v srcu nemškega Brandenburškega, moramo pohiteti, sicer pridemo prepozno. Daljne poti nam ne bo žal. Kraj je sam na sebi zelo znamenit, nam
pa toliko ljubši, ker nam hrani skoraj zadnje ostanke nekdaj tako mogočnega slovanskega naroda.
Berolin sam nas že opominja, naj si ogledamo nemške Benetke; tako namreč nekateri nazivljejo Spreevvald. Na ulicah, v parkih, na sprehajališčih, da, skoraj povsod vidimo služkinje, pa tudi otroke v lepi spreevvaldski narodni noši. Noben tujec ne more tega prezreti in marsikdo postane šele tu pozoren na „Wende" v Spreevvaldu in si gre ogledat njihov dom.
Železnica nas urno pripelje iz nemšlle prestolnice v Ljubinov (Liibbenau), največji kraj gornjega Spreevvalda. Na kolodvoru nas kar obsujejo brodarji in nam ponujajo čolne za vožnjo po lesu. Kdor najde kako „žrtev", se urno podviza z njo v pristanišče, da mu je ne prevzame kak tovariš. Tudi nekaka slika iz Benetek. Toda mi se ne vdamo. Ker imamo časa dovolj, si hočemo še ogledati mesto, čeprav nima posebno veliko zanimivosti.
Zgodovina pripoveduje, da je bil Ljubinov še 1. 1179. le del Novega Ljubina, ki leži bolj severno ob Sprevi. Tek časa, neštevilne vojske in vsakoletne pOvodnji so naredile iz predmestja Novega Ljubina mesto Ljubinov. Dolgo je črez pol ure, dasi ima le okrog 3800 prebivalcev. Hiše stoje namreč skoraj samo ob glavni cesti. Stranskih ulic je silno malo. Željno napenjamo ušesa, da bi ujeli kak srbski glas, toda zastonj; tu je že vse ponemčeno. Ako hočemo slišati to lepo slovansko narečje, moramo globlje v les.
Mesto je z muzejem vred kmalu ogledano in napotimo se v »pristanišče", da najamemo čoln, ki je najimenitnejše in ponekod celo edino prometno sredstvo v Spreevvaldu. Na milost in nemilost se izročimo nemškemu potomcu Srbov, da nas popelje po plitvih vodah, ki leno lezejo med zelenimi travniki v senci vitkih jelš. Brodar se vpre v dolg drog in urno zdrkne čoln naprej. Par sunkov in že plujemo po široki lehdeški groblji.
Spreva se med Košobusom (Cottbus) in Grodom razcepi v okoli 309 tokov, ki se razlijejo več kilometrov na široko. Vsi ti vodotoki se zbero zopet pri Ljubinu in vale po široki strugi zopet kot Spreva svoje umazane valove dalje proti Berolinu. Svet pa, ki ga vodotoki oblivajo, se imenuje Spreevvald.
V. prazgodovinski dobi se je tu razprostirala Širna jezerska gladina. Jezero se je posušilo ali pa odteklo, in ostala so močvirna tla. Voda je ostala samo še v jarkih. Mogočni lesovi so pokrili v teku
časa mokro zemljo in še v začetku minulega stoletja so stali tod neprodirni gozdovi. Toda delavna človeška roka, dobre ceste in železnica, vse to je tudi tu naredilo velik prevrat. Začele so padati zelene bukve in mogočni hrasti, tako da zasluži dandanes Spreewald komaj svoje ime. Nemška pruska vlada je deloma posušila močvirna tla, uredila vodne toke in pošiljala nemške naselnike, ki bodo kmalu zadušili slovanski živelj.
Le voda je in bo ohranila svoje gospodstvo. Med seli, da, celo med posameznimi hišami je voda pogosto edina cesta. Obmejne vasi so si pa morale narediti prekope, takozvane groblje, da morejo do svojih sosedov, v sredino lesa.
Po taki groblji pridemo tudi v Lehde, ki je najlepša točka Spreewalda. Mala vas stoji večinoma na otokih; skoraj vsak pospodar ima svoj otočič. Lesene, s slamo, deloma tudi s trsjem krite hiše so postavili pred stoletji Srbi, dandanes stanujejo v njih njihovi ponemčeni potomci. Akoravno začrnele bajte ne kažejo posebnega blagostanja, je vendar vas v resnici precej premožna. Zemlje sicer ljudje nimajo veliko, toda kar je imajo, je skrbno obdelana z lopato. Pluga kakor tudi voza ne najdeš v celi vasi.
V  čolnu peljejo otroka h krstu in v čolnih spremijo mrliča na njegovi zadnji vožnji. Poti ni druge kakor od vode do hišnega praga. Edino izjemo dela posestvo gostilničarja Richtarja, ki je z velikimi stroški naredil majhen park in kopališče.
Ob ugodnem vremenu kar mrgoli po vasi raznih slikarjev, umetnic in umetnikov, ki čepe ob vodah in slikajo razne prizore iz narave. Izbirčni ravno niso. Naj bo že drevo, bajta, svinjski hlev, krava, štorklja ali brhka Spreewaldka v narodni noši, vse mora na platno.
Pozimi kaže Lehde in sploh vsa okolica čisto drugačno lice. Jeseni poplavi Spreva ves les in voda stoji navadno do pomladi. Vsa pokrajina je podobna velikanskemu jezeru, iz katerega štrle mnogoštevilni otočiči. Kakor velikanske črne pike se vidijo na vodni gladini ogromni kupi sena, ki je nakopičeno na visokih stojalih, da ga ne odnese voda. Takrat brez čolna sploh ne moreš nikamor. Ko pa nastopi zima in „jezero" zmrzne, izpodrinejo ga drsalice. Seveda se Spreewaldci ne drsajo za kratek čas, ampak le zato, ker brez drsalic ne morejo niti do soseda. Da pa ne manjka tudi športa, za to skrbe bližnja mesta, posebno Berolin. Ob nedeljah in praznikih dova-žajo kar posebni vlaki drsalke in drsalce v Ljubinov.
V  gostih trumah se drsajo odtod v Grod, odkoder se po „vročem delu" odpeljejo zopet domov. Večkrat imajo celo vojaki svoje vaje na gladkih tleh. Akoravno ne streljajo ostro, pade jih v vsaki bitki veliko število, posebno tistih, ki se ne znajo dobro — drsati.
Žalostni časi pa napočijo spomladi, ko se začne tajati led in kopneti sneg. Ledeno polje se zopet izpremeni v umazano valovito jezero, na katero se malokdo upa z lahkim in plitvim čolnom. Pogosto so posamezne vasi in celo gospodarji ločeni po cele tedne od sveta. Voda trga tudi cele kose zemlje in jo izpodkopuje, kar je posebno občutljivo za kmete, ki imajo na svojem otoku le malo prostora. Marsikomu je voda že odnesla toliko sveta, da mu je zmanjkalo prostora za hlev. Toda umnega Srba to ne moti dosti. Hlev postavi kar na plavu ali pa na dveh čolnih in ga priveze k hiši. Ima potem vsaj  to   dobroto,  da  pelje  živino  kar v hlevu na
SPREEVVALD: KMETSKO DEKLE.
semenj ali na pašo. Zlasti svinjake grade na ta način prav radi.
V senci košatih jelš in bukev plujemo po leh-deškem „Canalgrande". Bele vodne rože nam padajo v čoln ter nas opominjajo, naj oddamo davek malim paglavcem, ki na ta način tirjajo svoj „bakšiš". Na koncu „lagun" se lahko peljemo v vas Leipe in odtod po glavni vodni cesti „Muhlspree" v Grod. Toda naredimo rajši majhen ovinek in si oglejmo še nekatere zanimivejše točke.
Po prekopu, ki veže Veliko Mutnico in lehdeško grobljo, pridemo skozi gozd do lepega letovišča — Vodšovske.   Hiša je  zgrajena v švicarskem  slogu.
3
18
Napol skrita med mogočnimi hrasti in jelšami dela kaj ljubek vtisk. Mnogokaj velikomestnih ušes se v tem tihem kotičku odpočije od svetovnega šuma. Žalibog,   da  je  takih velikomestnih ušes,  ki iščejo
SPREEWALD : SKUPINA KMETIC.
miru, včasih zopet malo preveč. Pogosto se pripelje cela vrsta gostov, in potem nastane v senčnatem parku tak vik in krik, kakor da bi se pol Berolina pripeljalo iskat „počitka in miru". Ob delavnikih ]e še nekako mirno, ker vznemirja gozd le nekaj leto-viščarjev in slikarjev, ki slikajo štore in druge v mestih redke reči; tuintam se pripelje mimo tudi par turistov, ki si mimogrede ogledajo zanimivo deželico.
Ob nedeljah in praznikih je seveda vse drugače. Vse gostilne od Ljubina do Groda so napolnjene. Posebni vlaki pripeljejo radovedne Pruse, zlasti Be-rolince, ki gluše napolnijo trate in gozde s svojim kričem, da čaplje, race in druge povodne ptice beže na vse strani. Celo jeleni pogledujejo tu plašno iz bližnjih borovih gozdov, če jim morda ne gre za kožo. Samo štorklja se ne da spraviti iz ravnotežja. Mogočno koraka ob vodi, postoji na eni nogi, ogleda se prezirljivo po zijavih ljudeh, poklepeta s kljunom, seže v vodo, privleče iz nje kako žabo za zadnji krak ter jo použije z veliko slastjo v grozen strah nežnih gospodičen, ki pri tem prizoru padajo v omedlevico.
Najlepša vožnja v celem Spreewaldu je po Veliki Mutnici iz Vodšovske do gozdarske hiše Eiche. Skoraj  med  vso vožnjo  nas varuje  košato  drevje
vročih solnčnih žarkov. Tudi zloglasni spreevvaldski brenclji nas ne nadlegujejo preveč. Na levi se nam izgubi pogled v zeleni goščavi, na desni pa vidimo, kako na travnikih marljive Spreewaldke v prelepih narodnih nošah suše seno. Na široki Mutnici se ziblje več čolnov, ki se zvečer z dišečim senom obloženi v prijetnem hladu vračajo domov.
Od Eiche nas kmalu pripelje plitva Milanka v Buschmuhle. Tudi ta kraj je nekak Eldorado za nemške turiste in slikarje. Nekdaj se je tu razprostiral velikanski hrastov gozd, od katerega pa dandanes vidiš kaj malo. Le tuintam čaka še kak listnat velikan smrti za starostjo. Prusi jih seveda silno občudujejo ter hodijo gledat od blizu in od daleč. Mi smo pa že kaj lepšega videli kakor par napol strohnelih hrastov; zato se v njihovi senci pomudimo samo toliko, da se malo odpočijemo od dolge vožnje. Potem jo pa mahnemo kar po suhem v Grod.
Pota nam vodotoki ne ovirajo preveč. Ako je voda plitva, jo kar prebredemo; na globočjih mestih pa pridemo črez po znamenitih mostovih, ki se imenujejo „Banken". Narejeni so v visokem loku,' da morejo pod njimi pluti tudi najbolj obloženi čolni. Zato moramo po stopnicah na most in po stopnicah zopet doli. Posebno trdni niso ti mostovi; zato jih mnogokrat vzame voda. Ljudje jih potem polove in prilepijo zopet na staro mesto, ko upade voda.
Pot po zelenih tratah je jako prijetna. Daleč druga od druge stoje majhne hišice, takozvane „Kau-
SPREEWALD: SNUBAČ.
pen". Pruski kralj Friderik Viljem je tu naselil do-služene vojake. Kdor je črez noč postavil hišo, je dobil svet brezplačno. Možje pa niso bili v zadregi. Zbili so drugod leseno bajto, prenesli |jo ponoči na določeno mesto, in zjutraj se je že kadilo iz nje. Hiše so zgrajene na umetnih kupih, katere imenujejo „Kaupen" in zato se imenuje cela naselbina „Kaupengemeinde".
Koncem XVIII. stoletja je prišlo mnogo nasel-nikov tudi iz Gorenje Avstrijske, Češkega, Šlezije, da, celo iz Ogrskega, ki so se ustanovili okrog Groda, tako da so bili Srbi popolnoma obkoljeni od tujcev. Gotovo so imeli pruski vladarji pri tem naseljevanju
SPREEWALD: KRSTNA BOTRA.
namen, ves kraj ponemčiti. Toda zgodilo se je popolnoma narobe. Večina nemških priseljencev se je posrbila. V najnovejšem času je nemški živelj prišel zopet navrh.
Kmalu zapustimo steze in lepa široka cesta nas pripelje v Grod. Ako smemo nemškim zgodovinarjem verjeti, je stala tu že v prazgodovinski dobi germanska naselbina. Slovani so pa pregnali Germane in v obrambo postavili na nizek grič grad, od katerega ima še dandanes ves kraj svoje ime. Od gradu ne vidimo več veliko. Dobrih deset minut od cerkve nam kažejo ostanke nekdanje trdnjavice. Grič je iz-
ginil skoraj popolnoma, ker so pridni poljedelci njegovo prst prenesli na močvirne travnike.
Vas Grod ima dandanes popolnoma drugačno lice kakor pred sto leti. Široka cesta se vije mimo lepih zidanih hiš in nedaleč v stran drdra tudi železnica. Z blagostanjem vred se pa širi tudi nemštvo. Še par desetletij, in zadnji Srb bo v Grodu legel v grob. Že sedaj se ne sliši na cesti srbska beseda in treba nam je dolgo povpraševati, da pridemo do človeka, ki zna in tudi hoče govoriti srbski. Za silo se ž njim razumemo, ker je jezik precej podoben našemu. On nas ima seveda za Poljake, ker za druge Slovane sploh ne ve. Vas je popolnoma luteranska. Notranjščina precej prostorne cerkve se nam zdi čudna, ker je popolnoma nabasana s klopmi; kjer je le kak prostorček, stoji v njem tudi sedež. Nikakor ni torej čudno, da v ladji niso mogli dobiti prostora za prižnico. Postavili so jo zato kar na oltar, kjer je stal nekdaj tabernakelj, ko je bila cerkev še katoliška. Po klopeh leži mnogo molitvenikov, večinoma nemških; vendar je tudi več srbskih vmes. Toda tudi ti so tiskani z nemškimi črkami. V zgled naj služi ta-le stavek iz jutranje molitve za nedeljo: „3aitjd)ita moblittoct na nedelu: tnejo 93og, uebjafft Sofdj^, rano fct)t c^ftmltmt) a fptToami) ttoojomu ftoetemn menit."
Tudi v cerkvi bo kmalu odklenkalo srbskemu jeziku. Sedaj se še „trpi" ena srbska pridiga, toda dolgo ne bo, ko bode tudi ta nemška.
Lep spomenik poleg cerkve nas spominja v zadnji nemško-francoski vojski padlih Srbov, ki so prelili slovansko kri za nemško oholost.
Najzanimivejše v Grodu je narodna noša, ki se je tu bolj ohranila kakor drugod. Kaj slikovita je in lepa. Srbkinje to vedo dobro, in zato se je tudi krčevito drže. Še celo tiste je ne opuste, ki ne znajo več niti besedice srbski. Malo čudno se nam zdi, ko nas pozdravi dekle s snežnobelim pokrivalom v pristnem berolinskem narečju „juten Mojen", in sicer naj bo že jutro, poldne ali večer.
Običaji pri pogrebih, na ženitovanjih in drugih enakih znamenitejših dogodkih človeškega življenja so zelo podobni našim. Tudi ob Sprevi zapirajo fantje svatom pot in vsak ženin se jim mora odkupiti. Kadar leži mrlič na mrtvaškem odru se prav nič ne manjka pitja in petja, kakor tudi ob osmini ne. Ko pa vzdignejo krsto, hitro prevrnejo klop, na kateri je stala krsta, sicer bi moral po njihovi veri vsakateri umreti, ki bi sedel nanjo. Tudi zimske večere si krajšajo z raznimi zabavami, katerim se čudijo njihovi nemški sodeležani. Srbske šege in navade so se pa ohranile tudi pri onih, ki so že davno pozabili svoje slovansko pokolenje.