1123 TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI Ureja Janez Menart IZ GRUZINSKE POEZIJE: Grigol Orbeliani Beležka o avtorju: Grigol Orbeliani (1804—1883), sodobnik našega Prešerna in Puškina, je predstavnik istega kulturnega in literarnega gibanja svojega časa v svetu. Velja za enega najvidnejših gruzinskih pesnikov romantikov. Izhaja iz aristokratske rodbine, rojen v Tbilisiju, kjer je v visoki starosti tudi umrl. V tridesetih letih je prebil šest let v zaporu zaradi sodelovanja v zaroti gruzinskih plemičev, kasneje sodeloval v bojih v Dagestanu, zadnjih trideset let življenja pa je bil visok uradnik v gruzinski državni administraciji. Orbeliani je pesnik ljubezni, lepote, narave; odlikujeta ga zvočnost, barvitost verza in žlahtna preprostost. V pesnitvah opeva predvsem domovinske zgodovinske teme o carju Davidu Graditelju, ki je prvi združil Gruzijo in pregnal iz nje Arabce, o carici Tamar i (konec 12. stoletja, pod katero je fevdalna Gruzija dosegla svoj največji razcvet) in o Irakliju II. ter njegovem pohodu na Erevan (pesnitev Napitnica). Slovi tudi po prevodih Puškina, Lermontova in Krilova. Tone Pavček Preljubljena, brez tvoje pomoči ne bom razumel, kaj godi se z mano, čemu le jaz med množico ljudi pred tabo nem se mučim neprestano? Rad bi kaj rekel, a sem brez besed, odšel bi rad, ne morem se ganiti. . . Kaj ni mar čudno, da potrt in bled le še z vzdihljaji morem govoriti? Pa sem neštetokrat prepričeval srce zaljubljeno, da zanj ni raja! Čemu potem, bledikav in mlahav, neumnež za teboj zgubljen pohajam? Čemu nad sabo nimam oblasti in mi srca krotiti ni mogoče, čemu lepoti, ki me pepeli, pošiljam kletvice in vzdihe vroče? Razum trdi mi svoje; prav ima. A treznih misli glas je brez pomena, saj pred teboj se moje bistvo vda in brez moči se zruši na kolena, saj mi srce, ta majceni trinog, carica silna, k tebi poleteva, razum, tvoj zadnji suženj, ves ubog pa tih in koprneč ga dohiteva! 1830 Hitreje kakor ptičji let pogled tvoj po obzorju kroži, smejoče tvoje ustnice podobne so cvetoči roži, blagodišeči koder las varuje tvojih lic čudesa, o sreči govori tvoj stas kot pred okni tvojimi cipresa. In jaz, ko gledam mili lik, zdaj goltam solze grenkoslane, da znova, blazneža, čez hip me silna blaženost prevzame. 1832 1124 Iz gruzinske poezije: Grigol Orbelianl Ko se kot nočne vešče za teboj zaganjajo oboževalci vneti, čemu poskušaš vsakega takoj z nenadno ljubeznivostjo prevzeti? Čemu skoz hrup vznesenih besedi poslušaš laskavih priznanj parade in s sramežljivo milimi očmi jim neuresničljive vnemaš nade? S puščico ljubosumnosti zadet, od tuje, mrzle množice obkrožen sledim od daleč ti in brez besed je moj pogled, moj glas otožen. Ne tvoj smehljaj in ne najmanjši znak pozornosti me tukaj ne doseže, ne rečeš mi, da sem ti ljub in drag, nemiru mojemu ne zmanjšaš teže. Ne veš, kako v plamenih pepeli srce, kako mi duša, vate zroča vsak klic tvoj z ljubosumnostjo lovi, pod težo žalosti omagujoča. A jaz te, moja ljubljena, poznam. V čas, ki usojen nama je, verujem. Zato ljubeč in ljubosumen znam uživati, ko te od daleč opazujem. 1831 EPITAF Po sreči hrepeniš? Nestalna je, minljiva. MIRZADŽANA Pij kakor jaz in ljubi, da ljubezen živa in vino utopita bridki zemski čas; da pred obličjem večnosti, kot nekdaj jaz, užival boš in pel in se ne vdajal strahu . . . Užij, čeprav ves svet — kot jaz, končal boš v prahu! 1832 MUHAMBAZI Komajda zaprem zenice — pred menoj se zablestiš! Komajda jih spet odkrijem — na trepalnicah lebdiš! 1125 Tone Pavček O, carica, vse do groba jaz jetnik sem bedni tvoj, pa če me sežgeš, svetloba, jaz jetnik bom bedni tvoj. Ko kam greš, za tabo vdano jaz jetnik grem bedni tvoj, ko kam zreš, čez tvojo ramo jaz jetnik zrem bedni tvoj. O, čemu posmeh nad mano? Jaz jetnik sem bedni tvoj in šepečem sam pri sebi: »Sem pregrd za v paradiž?« Komajda zaprem zenice — pred menoj se zablestiš! Komajda jih spet odkrijem — na trepalnicah lebdiš! Trepetlika šelesteča je tvoj nežni stas za me, kakor mavrica blesteča je tvoj nežni stas za me. Svetle kot nebeške strele tvoje so oči za me, kakor vrtnice razcvele tvoje ustne so za me. Vprašal bi, če bi te mogel: »Kdaj pri meni se zglasiš?« Komajda zaprem zenice — pred menoj se zablestiš! Komajda jih spet odkrijem — na trepalnicah lebdiš! Sedem cest čez naše polje, glej, le k tebi vse hite. Misli nore, samovoljne, glej, le k tebi vse hite. Zgubil svoje sem besede, glej, le k tebi vse hite in k dolžnostim več ne sedem, glej, le k tebi vse hite. 1126 1127 Iz gruzinske poezije: Grigol Orbellanl Vsaj enkrat bi me vprašala: »Kaj ti je? Kako živiš?« Komajda zaprem zenice — pred menoj se zablestiš! Komajda jih spet odkrijem — na trepalnicah lebdiš! Najsi jočem neprestano, kdo me vpraša: kaj mi je? Ah, hudo je, Lopiana, kdo me vpraša: kaj mi je? Morda se moj čas izteka, kdo me vpraša: kaj mi je? Morda v grob se opotekam, kdo me vpraša: kaj mi je? Samo ti, carica moja, mi lahko odvzameš križ. Komajda zaprem zenice — pred menoj se zablestiš! Komajda jih spet odkrijem — na trepalnicah lebdiš! Pridi v Ortačali, mila, se prepričaj, kakšen sem! Ko udarim na glasbila, se prepričaj, kakšen sem! Ko bom tamada med pivci, se prepričaj, kakšen sem, v rokoborbi med borilci, se prepričaj, kakšen sem! Ko prepričaš se, me vzljubiš, ko me vzljubiš, poželiš! Komajda zaprem zenice — pred menoj se zablestiš! Komajda jih spet odkrijem — na trepalnicah lebdiš! 1861 1128 Tone Pavček SPOMIN Tu tisto je zatišje, kjer sijala v nemoteni lepoti si nekoč. Spet je pomlad, spet vode buri skala, spet cvetje bohoti se na vso moč. A mar je res bilo tako dišeče, ko padalo pred tvoje je noge in mar so res ti s toliko nesreče ihteli slavci vse noči do dne? Kar je mar res veseli veter maja v objem tako ti hitel radoživ, je tvojim kodrom res tako nagajal in pajčolan nenadoma odkril? Ne, bolj svoboden je bil svet, čistejši, krog tebe je cvetelo iz vseh leh in jaz kot dar Gospodov najsvetejši, preljuba moja, čakal sem tvoj smeh. Začaran v angelski privid, odkrito strmel sem vate, zadrževal dah, tvoj glas se zdel je petje čudovito in moja duša mrla je v solzah. In vse prešlo je ... Z žalostjo spominov odhajam mračen in bolan od tod in čar ljubezni mlade, ki je mimo, kot moten sen pred mano gre povsod. Bežijo leta, v neopaznem nizu življenja radosti gube se vkraj, a žar ljubezni, a obraz, ki blizu in ljub mi bil je, mar pozabim kdaj? In najsi si drugačna kot v mladosti, me ne obsojaj, če sem zdaj potrt. V pozabi išči sreče in prostosti, glej, tvoj prijatelj skoro sreča smrt. 1851 1129 Iz gruzinske poezije: Grigol Orbeliani POSTARAL Postaral sem se, a nikjer ni sreče SEM SE in domovina stoka od tegob in v srcu up poslej več ne vztrepeče . .. O kakšno skrb odnašam s sabo v grob! 1883 Prevedel T. Pavček Opombe k pesmim G. Orbelianija Epitaf Mirzadžana: Madatov Mirzadzan je bil prevajalec pri štabu generala Jermolova (junaka borodinske bitke in kasneje komandanta ruskih vojska v Gruziji), znani ponočnjak in proslavljeni tamada — vodja pivskega omizja. Njemu je posvečen šaljivi epitaf Orbelianija. Muhambazi: Gre za posebno pesniško obliko vzhodnjaške poezije s petvrstičnimi kiticami in ponavljajočim se refrenom. Orbeliani je pisal veliko v tej obliki, a jo je dokaj svobodno uporabljal. Lopiana: tbilisijski ribič, odličen borec s pestmi in ljubimec Orbelianija. Ortačali: predmestje Tbilisija; v času Orbelianija je bilo znamenito po svojih parkih in zabavah mladine. Tamada — glej zgoraj!