Dušan Ludvik I Slov« (Fragment iz pesnitve Odžejana mladost) Kot prsti, ki drse čez klaviaturo, kazalci odmerjajo že pozno uro ... »Zakaj so danes grenki ti poljubi, zatajevane solze so v obljubi?« — Predragi, slišiš zvon? Kako zamolklo, kako dušeče polnoč je odtolklo! Ko zdaj s pogledi te bridko sprašujem, mi je ob tebi kakor daljni zvezdi, ki zadnjikrat zatlela je nad gnezdi — o, saj ne jočem, saj samo vzdihujem... Pravljičen grad se v srcu mi podira, ko misel dni minulosti prebira. Spominjaš se? Kako so trav kolena pod najinimi mehkimi koraki se pripogibala in beli slaki pisali v žitu najina imena! — 145 »Zaman, dekle, so vse solze! Ne toži po dneh in po usihajoči roži; čez naju oddrvela iznenada je mladih let vihrava kavalkada. Če zdaj samo v spominih spreletava se bliskavica ur, domače toplih, če čutim ost v solzah besed zasoplih in verujem, da vse je le menjava — vem, da v opanke sončnih rož obute usoda pripel j a nazaj minute!« — Kot jezeru, od koder so galebe na jug zvabili pod jesenski žarki, tako mi bo, ko sama bom brez tebe solze nabirala v bolesti jarki! Ne bova več žerjava — soj pijoča, na sever z juga si v objem plujoča! — »Privij se, draga, tesno, še tesneje, da pomnil bom, kako srce vzdrhteva, kako si žalost iz oči odseva. Daj ustni ustnam, ki že mro od žeje! Ko prvič na srce sem te naslonil, sem vedel, da v očeh ti bom utonil. A zdaj ne morem več ti šepetati besed prastarih, vendar večno novih: Jaz ljubim te! Poglej, že po bregovih prebliski so začeli trepetati, že bliža jutro se, v megle zastrto, ki bo med naju potegnilo črto... Ljubezen moja — nedopovedljiva! Kako na sencih žile udarjajo! Vsak šum boli me. Draga, daj, molčiva, le prsti naj se pogovarjajo!« — Ne morem! Naj z besedami premamim spomin na dan, ko sama se predramim, ko več ne bo gorak dotik objet j a pečatov vžigal v liste doživetja! 146 Kako bila sva nedopete sanje, žil nedovalovano valovanje, dveh rok še nedomoljena molitev, src nedodarovana še daritev — a družno se odvijajoča preja, odžejan j a želeča dvojna žeja, različna lika bede in bolesti — a ena misel le po skupni cesti! In zdaj za zvezdo, ki molče zahaja, o kam ljubezen najina odhaja? — Potem zatajevano ihti in tiha solzica na trepalnicah ji niha. Pod njima žolto odsevajo palače, vrtovi s hišami so kot igrače — čez nje polaga luna bele lise. Tesno pred njima pod nebo visoko v vijugah črta se cerkva baroko, ki s sencami in sojem srebrni se. Skoz hlape žarnice svetlikajo, se k sebi bolj in bolj premikajo, da so v daljavi kot kresnice male, ki gosto so v korale se nabrale. Pod mosti Vltava bregove liže, čez jez grmeča, poje vedno niže stotisočletni madrigal popotni. Objeta, pod poljubi mu trepeče, pogledi njeni s časom so bolj motni, naposled v solzah pravi mu boječe: — Vem, v tebi burni valove valovi, vrtinci j o se klateški vetrovi! Zato, ker ves drugačen si kot drugi, te ljubim tak strastno! Ce te zgubim, bom mrla kakor riba v suhi strugi. A bom čakala te! Skoz burjo zim bom sama vsak večer prisluškovala in že od daleč tvoj korak spoznala. Ne pravim ti, ostati moraš zvest, predobro vem in berem iz oči ti, da ni mogoče mi vetrov vkleniti... — »A jaz prisegam ti na svojo vest, da tako, kot bila sva danes eno, nekoč te s sabo odpeljem — svojo ženo. Nagon selivke zvabi j a in širjava na jesen njim in meni pot vravnava. Res, v meni burni valove valovi, vrtinci j o se klateški vetrovi, zato zdaj moram proč, a ko se vrnem, s poljubom na oči — solze ti utrnem. In bova spet žerjava. — V en polet se strne naših kril lehak preplet in ta dotik in srečen ta trenutek bo rahel, kot slikarjev je osnutek...« Vinko Beličič I Molk Na mojo srčno stran, o ti edina, roko položi! Bolan sem od gnusobe in pelina po volji božji. Pojdiva v soncu, slani in viharju blagoslovljena, predana usode večnemu Krmarju kot mož in žena! Saj spet se nama dobri čas povrne, vesel in šumen... dotlej bom tiho solze štel srebrne ko katehumen.