standardizacija zato lahko zadovoljivo tiskamo belo barvo že v številnih drugih tehnikah – najvecji prodor inovativnosti je trenutno v digitalnem tisku. Prednosti in slabosti v dolocenih tehnikah tiska visokoneprosojne bele barve so predstavljene v preglednici 1. Medtem ko tehnologiji UV rotacijskega sitotiska ali UV .eksotiska nimata vecjih izzivov v formulaciji bele barve, je prilagoditev formulacije za digitalne tehnologije tiska precejšen izziv. Razlika med UV belo pokrivno barvo za digitalni tisk v primerjavi s procesnimi barvili je predvsem v velikosti pigmentnih delcev, ki lahko sedimentirajo. To je hkrati najvecji izziv za razvoj belih barv za tisk v enem prehodu. Titanov dioksid (TiO2) je primarna izbira za formulacijo bele barve in premaze predvsem zaradi opticnih lastnosti in zelo visokega lomnega kolicnika (preglednica 2). TiO2 je edinstvena snov, ker ucinkovito razprši vidno svetlobo in s tem daje belino, svetlost in opaciteto tiskarski barvi. Razpršitev svetlobe je najvecja pri velikosti delcev od 200 do 300 nm, kar je precej drugace kot pri delcih UV procesnih barv, ki so manjši od 200 nm. Beli pigment Lomni kolicnik rutil TiO2 2,73 anataza TiO2 2,55 antimonov oksid 2,09–2,29 cinkov oksid 2,02 osnovni karbonat 1,94–2,09 glina 1,65 magnezijev silikat 1,65 barit (BaSO)4 1,64 kalcijev karbonat (CaCO)3 1,63 Preglednica 2: Lomni kolicniki pigmentov Pigmenti s pravimi opticnimi lastnostmi omogocajo svetle ciste barve in zadostno opaciteto, da pri potisku s trikromatskimi polprosojnimi barvami ne vplivajo na koncni videz reprodukcije. Ceprav ima titanov dioksid izjemne opticne lastnosti, pa je kot pigment eden od najvecjih izzivov v formulaciji barv oziroma barvil za kapljicni tisk, v katerem imajo barve nizko viskoznost. Pigmentni delci TiO2 so namrec veliki in gosti ter povzrocajo gravitacijsko posedanje. Nižja vrednost viskoznosti tiskarske barve povzroca vecje posedanje pigmentov. Vzrok je razlika v gostoti med pigmentnimi in drugimi delci sestavin tiskarske barve. Vse UV bele barve imajo enako vrsto TiO2 pigmenta, tako da je razlika v opaciteti med belimi barvami v bistvu posledica koncentracije pigmenta in debelino natisnjene in posušene barve. Dodatne razlike med digitalnimi in analognimi tehnikami so prikazane v preglednici 3. UV .eksotisk ima nekaj omejitev pri volumnu kolicine prenosa tiskarske barve (pogojeno z aniloks valjem) in s tem pri debelini natisnjene plasti, kar se navadno rešuje z višjimi koncentracijami pigmenta, da dosežemo pravo pokrivnost oziroma opaciteto. Kot je bilo že omenjeno, kadar morajo imeti barve nizke vrednosti viskoznosti s konstantno koncentracijo pigmentov, moramo za ustrezno pokrivnost zagotoviti bodisi vecjo debelino nanosa bodisi tisk vecjega števila plasti barve. Tehnološko pravilno nanašanje bele barve je povezano z vecplastnimi opticnimi kompleksnimi temami, ki vkljucujejo še belino 15 Tiskarska tehnologija Vsebnost belih pigmentov Debelina tiska Vrednosti opacitete Število prehodov UV rotacijsko sito > 36 % 10 µm Y 87 % L*95 En UV kapljicni tisk > 30 % 8 µm Y 84 % L*94 En – ena izpisna glava UV kapljicni tisk – nizkoviskozna tiskarska glava > 20 % 14 µm Y 84 % L*94 En – dve izpisni glavi UV .eksotisk > 20 % 4 µm Y 80 % L*93 En Preglednica 3: Razlika med analognimi in digitalnimi tehnikami tiska (angl. Whiteness), svetlost (angl. Brightness), gladkost, svetlobni lom, UV absorpcijo in trajnost. Vse to je precejšnji izziv za dobro formulacijo, aplikacijo in seveda na koncu tudi kakovostno ovrednotenje beline. Za dolocanje beline ali svetlosti papirja ali drugih materialov obstajajo razlicni standardi in metode vrednotenja (ASTM D344 Test Method for Relative Hiding Power of Paints by the Visual Evaluation of Brushouts; ASTM D2805 Standard Test Method for Color for Hiding Power of Paints by Re.ectometry (za barve) ter ASTM D589 Test Method for Opacity of Paper; TAPPI T425, DIN 53146 Testing of paper and board – Determination of opacity; ISO 2471 Paper and board – Determination of opacity (paper backing) — Diffuse re.ectance method; TAPPI T519 PAPTAC E.2U Opacity of Paper – Contrast Ratio TAPPI T425 om-01 Opacity of Paper (15/d Geometry, Illuminant A/2 Degrees, 89% Re.ectance Backing and Paper Backing); TAPPI T519 om-02 Diffuse Opacity of Paper (d/0 Degrees Paper Backing) za papirno panogo)). Gra.cna panoga je šele v zadnjem casu prišla do ustreznih standardov za zagotavljanje kakovostne reprodukcije oziroma aplikacijo bele barve. Izziv ustreznega dolocanja pokrivnosti bele barve je bil standardiziran šele leta 2020 (SIST je sprejet 2021 leta), ni pa še razširjeno uveljavljen v panogi. Nekateri proizvajalci še vedno ponujajo stare rešitve. ISO standard ISO 23498:2020 Graphic technology — Visual opacity of printed white ink je nov standard in je namenjen predvsem belim barvam, ki imajo visoko stopnjo opacitete (faktor re.eksije vec kot 80 %) in vsebnost nevtralnih pigmentov. Uporabnost tega standardu, uporabna le na podlagah, ki imajo CIELAB L* =80 CIELAB C*ab = 20. Zaradi zmanjšanja vpliva opticnih belil v dolocenih substratih je treba upoštevati tudi standard ISO 13655:2017 (uporablja se nacin merjenja M1), da se pridobljene meritve cim bolj približajo standardnemu opazovanju po standardu ISO 3664:2009 (pogoji P1 ali P2). Sam postopek dolocanja kakovosti natisnjene pokrivne barve ima osnovo v merjenju kontrastnega razmerja natisnjene bele barve na beli in crni podlagi. Osnovna formula kontrastnega razmerja je precej preprosta: Kontrastno razmerje = Y /Y crna bela Pri tem so Y in Y trikromatske vrednosti crna bela barve/laka, natisnjene cez crno oziroma belo podlago, opaciteta v odstotkih pa je kontrastno razmerje, pomnoženo s 100, torej 100 odstotkov je popolna pokrivnost. Opaciteta (%) = Y /Y x 100 crna bela Ce povzamemo de.nicijo po standardu DIN 53778/3, premaz oziroma v našem primeru bela barva zadostno prekrije podlago, ko je kontrastno razmerje CR = 0,98. Z drugimi besedami: pomembna je debelina, pri kateri je doseženo to razmerje. Pri oceni opticne jakosti oziroma zadovoljive pokrivnosti premaza/bele barve se uporablja B IB tako imenovana kontrastna crno-bela karta, ki jo izdelamo z enako debelim nanosom bele barve na belo in posebej crno podlago oziroma medij. Debelina nanosa je ustrezna, ko ne zaznamo vec barvne razlike bele barve na crni oziroma beli podlagi. Debelina nanosa je dejansko zadovoljiva že, ko je prag zaznave barvne razlike še vedno tako nizek, da razliko opazi še vecina opazovalcev. V praksi le redko srecamo podlago oziroma medij, ki bi bil prekrit s teoreticno potrebno debelino nanosa barve. Iz tega sledi, da je vizualna ocena kontrastnega razmerja popolnoma zadovoljiva metoda. Debelina plasti barve, ki izpolnjuje pogoj zadovoljivega kontrastnega razmerja, je debelina »pokritega .lma«. Reciprocna vrednost te debeline v mm (1/mm = 1 m2/l) je opticna pokrivnost, kar predstavlja plošcino podlage v m2, ki jo prekrije liter premaza. Podoben standard, ki opisuje kontrastno razmerje in njegovo vrednotenje, je ameriški ASTM D2805-11, ki je namenjen oceni ustrezne pokrivnosti barv in premazov. Ta poleg osnovne vrednosti kontrastnega razmerja de.nira tudi izracun stopnje širjenja (angl. Spreading rate), koe.cienta razpršitve (angl. Scattering Coef.cient) in opticne jakosti pokrivanja (angl. Hiding Power H0.98). Zmožnost materiala, da interno razprši svetlobo in jo re.ektira, se izraža v enakih enotah kot koe.cient razpršitve pri konstantnem kontrastnem razmerju C = 98. IS S pa ima omejitve glede na vrsto površine Slika 2: Štiri mesta vrednotenja kot osnova za izracun (S – nepotiskana podlaga; IS – podlaga, potiskana z barvo; B – crno potiskana podlaga; IB – bela barva na crni podlagi). medija, saj je metoda, de.nirana v 16 standardizacija Standard ISO 23498:2020 za vrednotenje bele tiskarske barve prav tako uporablja podoben metodološki pristop, pri katerem se bela barva pomeri na štirih razlicnih mestih (ker idealno bela barva ne obstaja, se v metodi uporablja substrat z omejenimi parametri - slika 2). Pri tem za izracun velja osnovna enacba: Y , Y , Y in Y so meritve CIE Y, pridobljene IBBIS S na mestih B, IB, IS, S. Druge enacbe za izracun so še: Pomembno je poudariti, da kjer se uporablja realna podlaga (namesto idealne bele podlage), so rezultati odvisni od podlage podobno kot pri standardu ISO 20654:2017. Standard ISO 23498:2020 je bil razvit na podlagi preizkušanja razlicnih metod vrednotenja lastnosti bele barve, kot so: relativna CIE svetlost (L), tonska vrednost posebne barve (SCTV), kolorimetricna opticna gostota in barvne razlike. Meritve razlicnih metod vrednotenja so pokazale, da vrednosti SCTV in kolorimetricna opticna gostota nimajo linearne odvisnosti, temvec bolj logaritemsko. Prav zato se je najbolj uveljavila metoda na podlagi CIE Y ali CIE L meritev ki je vizualno linearna in prav zaradi tega je postala standard v barvni, papirni in tiskarski industriji. Kakor koli že, vrednotenje bele barve in njene pokrivnosti je kompleksno. Še posebej to velja, kadar govorimo o .eksotisku in tisku bele barve na razlicne vrste medijev. Eden pogostih izzivov Slika 3: Obe natisnjeni beli barvi imata identicno opaciteto, 52 %. nanosu na nekatere medije po površini ne prenese enakomerno, pa ceprav gre za postopek tiska z nižjim nanosom barve glede na debelino medija oziroma folije. Glede na razlicne interakcije med barvo, substratom in uporabljenimi tiskarskimi plošcami je obicajno rezultat bela barva, ki je na videz lisasta, zrnata ali luknjicasta. Motnost (opaciteta) pri tem nakazuje celotno pokrivno jakost bele barve na odtisu, vendar ne podaja nobenih informacij o gladkosti ali enakomernosti nanosa. Nepopolnost oziroma neenakomernost pokrivanja se navadno pojavi zaradi površinske energije ter neenakomerne vpojnosti oziroma nevpojnosti površine. V literaturi se ta opisuje kot zrnavost (angl. graininess), luknjicavost (angl. pinholing) ali opticna neenakomernost (angl. mottling). Ti pojmi oziroma lastnosti so navadno spregledane pri vrednotenju vzorcev kakovosti tiska bele barve, vendar jih je nujno treba vkljuciti v celostno obravnavo, saj mocno vplivajo na koncno kakovost odtisa. Primer, kako nas le vrednost opacitete lahko zavede, je prikazan s sliko 3. Površinska neenakomernost obarvanja je navadno opazna v tako imenovanem makroobmocju opazovanja, lahko se pojavijo crne tocke/lise na prekriti površini, lahko pa zrnavost, ki pa je pojav mikroneenakomernosti. Oba pojava so najprej uporabljali predvsem v vrednotenju enakomernosti oziroma neenakomernosti barvnih odtisov digitalnega tiska. Za oceno obeh se uporabljajo metode digitalne analize slik, s prepoznavanjem vecjih (tocke/ lise) in manjših (zrnavost) neenakomerno obarvanih delov površine, pri cemer se racunajo standardni odkloni od povprecne vrednosti svetlosti. Nižja ko je vrednost standardnega odstopanja med razlicnimi deli obarvane površine, boljša je enakomernost odtisa in s tem pokritost z barvo. Te dodatne meritve dajejo boljše, sicer vecdimenzionalne lastnosti vrednotenja kakovosti pokrivnosti bele barve. Eno takih metod vecdimenzionalnega vrednotenja pokrivnosti je predstavilo podjetje Duponot s konceptom Cyrel EASY BRITE Index. Višji ko je indeks, višja je kakovost pokrivnosti bele barve. To je prikazano tudi s sliko 4. Slika 4: Primerjava opacitete s pomocjo metode Cyrel EASY BRITE Index pri tem je, da se bela tiskarska barva pri 17 Nova tehnologija Xerox Adapve CMYK Plus odpira vrata vaši poslovni ras . Tiskarjem in oblikovalcem na vseh gra.cnih podrocjih omogoca izdelavo atrak vnejših in hkra unikatnih skovin, ki jih poleg standardnih CMYK -barv skate tudi z zlato, srebrno, pokrivno belo ali Hitrost (C9065) Locljivost tiska premazujete s prozornim slojem. do 65 ppm BARVNO 2400 x 2400 dpi Z dodatno nadgradnjo pa lahko skate do 70 ppm CRNO-BELO Toner tudi v živih .uorescentnih barvah. Hitrost (C9070) Xerox® EA-Eco (Emulsion Aggregation) toner do 70 ppm BARVNO z Ultra-Low Melt Tehnologijo do 75 ppm CRNO-BELO Medij Single-pass skener do 350 gsm oz. do 256 gsm pri auto duplex