lAst 81.
\ torek 9. kozoiierikii
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je ce 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
za polleta 3 gold. in '/,, za celoletno plačilo 8 gold., polletno
Sedajno stanje cirkve.
(Konec.)
IV.
Na str. 62 pride H. do posamesnih poprav (Reformen), od kterih niso vse jednako potrebne in ne vse jednako občno tirjane. Naj prej govori od brezženstva duhovnikov. Ze se je od te reči toljko govorilo in pisalo, da H. vodo v morje nositi noče; le samo to misli, da bi duhovništvo samo od te reči mnogo govoriti in sklepati ne imelo, temuč da bi se to več svetjanam (Laien) izročilo. V ne-kterih škofijah se ne dvomi, da se ta postava mora zrušiti; v drugih je spet drugače. Po mnenju H. str. 63 bi imela kaka cerkvena oblast (čim viši tim boljši) se od te reči uno-vič posvetovati; sto in sto bi potolažilo zve-diti, da je cerkva to alj uno sklenila.
Potem govori H. str. 63 od laisirenja to jej prepuščenja duhovnikov spet do svet-niga stana (Laienstand). Po latinsko se to pravi: reducere ad statum laicalem (nazaj peljati v stan svetni); in nazaj peljanje z eno besedo: laisatio, laisirenje (posvetjanje?). Po-svetjanje podeli duhovniku pravico, iz duhovnega stana (ne iz zakramenta, ordo) spet stopiti, in kakor drugi deržavlan z vsimi der-žavlanskimi pravicami v deržavi živeti, brez da bi moral kako preganjanje od svetnih ali duhovnih oblast terpeti. Važno je kar H. str. 64 od tega pravi. „Ako bode nevreden du hovnik iz duhovništva pahnjen, in ako bode s svojim stanain nezadovoljen duhovnik na svojo prošnjo izpuščen: bomo gotovo imeli čiste, delavne, srečne in častljive duhovnike. Ako pa posvetjanje nočemo, naj pa tudi mi zagovarjamo, da smo v svobodnim božjim kraljestvu nekega po sili obderžali v takih okolšinah, od ktereh terdi, da so poguba njegove duše; naj zagovarjamo, da smo v božjej cerkvi med dušnimi pastirji takega terpeli, ki je bil mertev in gnjiv ud sv. cerkve, pohujšanje keršanske črede, in sramota drugih pastirjev." Samo od sebe se zastopi, da bi se posvetjanje le samo po postavah in omejah (Beschrankung) zgoditi smelo. —
Kteri jezik bo jezik obredni? Tudi to, pravi H. str. 65. se bo pretresovalo, in ljudstvo bo o tem razsodilo. „Obred (Cultus), ee hoče svoj namen javnega, občnega in ob-čnopovzdiglivega opravila doseči, se mora opravlati v maternim jeziku. Če se bo, kakor od novega prirojenja in cerkvene povzdige upamo, bolj omikana stran ljudstva za cerkvene reči in zadeve bolj živo začela marali, in božjo službo z resnično pobožnostjo obhajati, tedaj bo gotovo tirjala pri obredi materni jezik, in primerne obredne knjige (formulare), in to se mu (nad tem ne dvomim), ne bode moglo odreči. Ako pa se prošnja in tirjanje ljudstva vsliši, tedaj le kar nobene polovice (^Halbheiten); ne le samo prestavlenje latinske liturgie. Mnogo v njej je izverstno, pa vender ne vse: „Vse skusite; kar je dobro, pa obderžajte." — Naj tukaj tudi pristavimo, kar od te reči v Ma jerjovih pravilih str. 8 beremo: „Sv. oče, papa Ivan VIII. je pisal od pisma i jezika slaven-skega leta 880 v listu (bulli) Svatopluku, vladaru Moravskemu i Panonskemu, slede
če: #) „Pismena poslednič slavenska od nekega Konstantina (Cirila), filosofa ali modri jana iznajdena, s kterimi bi se Bog, kakor se spodobi hvalil i slavil po vsej pravici [po-hvaljujemo, ter ukazujemo, da bi se istim je-zikem Jezusa Krista, Boga našega slava i dela pripovedala. Niti je to pravoj veri iti nauku štogod protivno ali meše istim jezikom slavenskim pevati, ali svete evangelje, ali sveto pismo novega i starega zavela dobro prestavljeno i iztolmačeno citati, ali vse druge časoslovne službe pevati: ker, kteri je na-činil tri glavne jezike, judovski namreč , ger-čki i latinski, onaj isti stvoril je vse druge na hvalu i slavu svoju." Od slavenskih apostolov sv. Cirila i Metoda ustanovljenu i od svetega Oča papa Ivana pohvaljeni! i ukazanu službu božju ima še dan današnji v slaven-skem jeziku blizo 57 milionov pravoslavnih Slavencov, — zvunaj tega še Karavlahi na pol latinsko govoreči, stanujuči u Moldavii i u Karavlahii obhajajo sv. liturgiu u slavenskim jeziku. —
Sv. Otče pape Inocenc je leta 1248 tudi rimokatoličkim kristjanam dovolil, da smeju službu božju i vse druge cerkvene obrede ob-služivati i obhajati u svojem materinskom jeziku, kteroga povelja se še današnji dan der-že katolički kristjani u Senskoj i lverčkoj di-ecesi u Dalmacii, i na otoku Velji, imajuči rimske mešne bukua, rimsko časoslovje, rimski služebnik (ritual) u slavenščinu prestavljene." —
Posebno H. str. 68. priporočuje, da bi se imelo na tejnko razločiti med tem, kar kat. cerkva uči, in kar nekteri bogoslovci in ljudi menijo." Pri vsili ločkih in vprašanjih, zastran kterih cerkva še nič gotovega in stalnega sklenila ni, se sme vsaki katolik brez vse nevarnosti svojega pravover-stva tistega mnenja deržati, ktero se mu naj-pravejši zdi. To pravilo je resnično in poter-jeno; v vsakdanjem živlenju se pa dostikrat krivoverc nikar tak ojstro ne obsodi, kakor tisti, ki kako razširjeno in občno pohvtiljeno
mnenje ne poterdi...... Kar cerkva ni za svoj
navk gotovo in javno oznanila, od tega misliti bodi vsakemu svobodno, in njegova misel bodi tudi za ravnopravno spoznana. To je katolško, da vsaki duh v umejenim krogu svojo posebnost obderži. In da se krog svobodnega gibanja in mnenja naj širji, ko more, potegne, in se inu razširovati dopusti, silno podpira in pripoinaga vednostno iskova-nje in vsako duševno delavnost. Zlasti v naših časeli je potrebno, da se ne več za ka-toljsko vero ne terdi in prodaja, kakor kar je cerkva gotovo za takovo spoznala, ako želimo, da se tisuč in tisuč ljudi s katoliciz-mam spet spravi in zmiri. Ljudi, kteri pri drugih kaj velajo, in še za cerkvene reči ma-
*) Dobneri Ann. III. p. 190: „Literas deni-que slavicas a Conetantino quodam philosopho re-pertas, quibus Deo laudes debitas resonent jure laudanuis et, ut in eadem lingua Christi Dei no-stri praeconia et opera enarrentur, jubemus. Ne-que sanae fidei vel doctriuae aliquid obstat, sive missas in eadem lingua slavonica canere, sive sa-erum evangelium vel lectiones divinas novi et ve-teris testamenti bene translatas et interpretatas legere, aut alia horarum ofticia psalere: quoniam qui fecit tres linguas principalcs haebream scili-cet, graecam et latinam, ipse creavit et alias om-nes ad laudem et gloriam suain."
rajo, se spodtikajo na tim ali unim. Veliko-bart so to take misli in navade, ktere pri ka-toljškemu navku niso bitstvene ali glavne, ja od kterih morebiti katoljški navk clo nič ne ve. To slišati je za nje velika uteha. Zlo se pogrešajo med nami besede sv. Auguština: „In essentialialibus unitas, in accidentalibus libertas, in omnibus charitas."
Na str. 69 itd. H. zastran spovedi tudi nektere zlate besede pregovori, in pokaže, da zakrament sv. pokore ne donese tisti sad in prid, kterega bi imel po svojej važnosti in svetosti donesli, zraven spovedi se mnogokrat na poboljšanje svojega živlenja pozabi.
Tudi zastran zakramenta svetega olja so krivi in škodljivi navki med ljudmi, navki kteri važnost sedajnega živlenja, in poboljšanjeinpokorovmladihinsred-nih letali podkopujejo, str. 74.
Kavno tako se mora ljudstvo zastran sv. meš in opravil za niertve (str. 74) in odpusti kov (str. 75) bolj ino lepši podučiti. Posebno pozornost ima cerkva oberniti, pravi H. str. 77. na bratovščine, pobožnosti (Andachten) itd. na vse, kar po odstranjenju 'diši (separatistisehen Charakter bat). —
Str. 79 govori od primerne krasno-sti pri cerkvenih svečanostih, in str. 81. od pravega častenje svetnikov, ktero se pregosto in prekrasno obhaja. —
Dalej še kratko govori od omiko v a-nja (Fortbildung) duhovnikov, od šol in še od drugih malenkostnih, pa vender imenitnih reči, postavim: od pervega sv. obhajila, od božjih potov, od štole, od cerkvene muzike itd., ktere se imajo vse presoditi in po potrebi popraviti. Z glavnemi rečmi se pa mora za-žeti! —
Na koncu str. 85. veli gosp. Hiršer: „Doba je imenitna. Jedini duh božji ve, kaj jej basni (frommt). Naj On razsveti služabnike svetiga evangelija, in naj oni (ne moteni od navadnega mnenja) dobro zastopijo njegovo povelje! Sedajno močno gibanje narodov ni kak merzličen plamen, kteri bo spet minul; ono je novo znamenje v razvitku živlenja narodov, in ne bode potihnilo, dokler svoj cil in konec ne doseže. Jez deržim za neodložljivo, da se keršanstvo s tim gibanjem poraz um i in p o prijazni. Zad segovati po srednem veku, se mi zdi velika in zlo nevarna napaka. —	Svečan.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Ljubljana. Spomnimo se izgovora ki ga je vlani tukajšni nemškularski uradnik izustil : „Čemu slovenske urade, čimu bi se cesarski uradnik slovenskiga jeaikaučil, kir on je gospodar, narod pak podložni. Po mojimu bi se tako moglo goditi, kot je pod Francozam bilo na Ilirskim. On je ukazal: Urada je francoska, kdor pri nje kaj ima, naj se francosko uči govoriti, alj prestavljavca s seboj pripelje."
Kdor bere razglas zastran poklica novih politiških uradnikov na Krajnskim, bi skorej misliti zamogel, de tako — čudno pravično pravilo — za prihodne naše ustavne uradnike velja. Nobene besedice ni najti v razglasu od
potrebnosti slovenskiga jezika za slovenske uradnike, desiravno naša vlada ni sovražno gospodarstvo, kot je nekdaj Francosko bilo. Se ve, de taki pogrešik v razglasu zgol iz zmote izvirati more; tode konec tacib zmot vunder vsaki domoljub iskreno priželeti mora, kir vsaki vidi nespodobnost nemškiga jezika v uradah. Alj bi mende še dokazovati mogli silno potrebo rabe materinskiga jezika? Alj bi še zdaj mende potrebno bilo koga vprašati, ako je bolj spodobno Slovencu po nemško uradovati, kakor mu po nemško v cerkvi pri-digovati, alj pri spovedi ga svariti; vprašati, če bodo za deželo v pribodno bolj koristni taki uradniki, ki n. pr. vasi namcstu noviga jeza novo vero (VVehre) omisliti hočejo, ki od kmeta, kteri je kravo prignal, terdijo de jo je priženil, ali od pretepača, kteri je drugiga z bitain mahnil, menijo de ga je s petami, i. t. n.? Vemo, de povsod drugod je uradni-kam zapovedano deželni jezik znati — vsaj je jezik svobodnih austrijanskih deržavljanov; vemo, de v mnogih deželah se terja, de uradniki so tudi domačiga rodu, kir taki nar bol je v prid svoji deželi služijo; upamo tedaj, de tudi nam, nar zvestejšim Austrijancam, se pravica odrekla ne bo. —
Predsednik deželniga odbora za odvezo zemljiš na Krajnskim je svoje dela pričel, v hiši deželne vlade na novim tergu I. nadstro-piju, v Ljubljani.
Veliko, za vso prihodnost zlo imenitno delo! Ne moremo opustiti, prejšnim grajšin-skiin podložnim opomniti, kako visoke obve-Ijave de bodo sklepi imenovaniga zbora, h kterimu oni tudi imajo voliti 3 odbornike po ukazu 12. kimovca t. 1. v zadnih listih Slovenije" razglašenimu. Volitev je izročena pri-seženim možem in županam ali rihtarjem tako, de oni bodo volili v vsakimu kantonu dva poročnika (volivca) in ti odločeni volivci bodo izvolili v vsaki kresii eniga moža odbornika k zboru za odvezo zemljiš, in njejja namestnika. Ni tedaj mala reč, kakoršni volivc se bo iz vsakiga kantona v kresijo poslal, kir vsaki kanton le eniga volivca, in vsi volivci iz kantonov lc eniga odbornika izvolijo. Treba je, de se modre, brez strasti in pomole možje nar bolj vredni odločijo, temu več, kir je treba tudi uradam, posebno ministrant pokazati , de imamo pravih , domoljubnih mož pri nas, in de je ministerstvo pravimu narodu zaupalo , kir mu je pripustilo omenjenih odbornikov iz svoje srede voliti, desiravno se v drugih deželah — kolikor smo zvcdli — taciga dovoljenja hvaliti ne morejo, timuč deželni poglavar drugod odbornike sam odloči. •— Berž ko ne, se imamo gosp. predsedniku deželn. obbora za odvezo, za pridobljenje posebne naredbe zahvaliti.
Za mnoge oddelke ljubljanske poštne urade se pripravljajo očitni slovenski napisi. Gosp. vikši poštni oskerbnik s to napravo lepi izgled vsim c. k. uradam poda, kteriga posnemati je silno treba.
Za vodja celiga Ljubljanskiga novo vrav-novaniga gimnazija (z 8 šolami) jc postavljen gosp. Dr. Kleemann. Hvalimo to počastenje, ako se izkazalo bo, de gosp. Kleemann slovenski jezik popolnama zna, in de se zasluge <lo-zdajniga domorodniga vodja latinskih šol, gospoda prefekta Eli j a lic bič a od vlade resnično in očitno spoznajo.
Veliko prejšnih Honvcdov smo vidili in vidimo tukaj. Kažejo se veseli in pogumni, tudi starejši in taki med njimi, ki so bili častniki pri puntarjih. Pozna se po njih zader-žanju, de reda in vojaške pokoršine vajeni niso. —
V Kostajnovskim kantonu so kmetje iz-dražbo lova šent Jernejske soseske s silo vbranili, in bodo zavolj tega eni pred kervavo sodbo klicani. —
Pri Križu in Kamniku jc toča jesenski sad skorej do zadniga pobila.
Celovec 1. t. m. ltavno zdaj zvem, da je za rodjene Slovcnce v latinskih šolah v Celovcu za naprej slovenski jezik zapovedan predmet, zastran Nemcov se je Ministerstvo vprašalo. Tako je učitelstvo sklenilo. Slava mu, posebno g, Dragutinu Robida.	A. E.
Nekaj od uzrokov mnogih pravd med Slovenci na Krasi.
S prežalostnim sercam sini se prepričal, kako naši Slovenci na Krasi, zlasti pak kmetje neprenehama med seboj v prepirali živijo; svoj predragi čas po uradih zgubljujejo, svoj s kervavim potam pridobljeni dnar advokatam ino hudobnim zmotljivim pisačam nosijo, ino zavoljo prepira poslednič lastno premoženje, sami sebi ino nedolžno družino v nemar ino nesrečo in na beraško palico pripravijo, Rogu ino svetu k nečasti, sami sebe zadnič k ne-pokoju ino sramoti, celimu Slovenskimu narodu pak k nečimernosti služijo.
Od perviga začetka, kadar sim to nadlogo ino ta zmotek svojih ljubih domorodeov na Krasi spoznal, so bile vse moje misli le k njih pomoči nagibljene, noč ino dan sim se klatil, de bi uzroke lih prepirov, pa tudi način spoznati zamogel, kako bi le mogoče bilo, od njih liga hudobniga duha odpraviti ino njim spet mir zadobiti.
Z pazivnim očesam sim pa hitro spoznal, de niso ne huda volja, ne nepokojni ino nemirni duh, tud ne terdovratnost vsih tih prepirov uzrok, ampak vse okoljstave obzirajoč, vse deželne navade znajoč, mi ni težava bila, najpoglavitniši uzroke vsih tih neštevilnih tožb zapaziti.
Naj poglavitniši uzrok je nespametna navada kmetov, de kadar kakšne opravila med seboj skleniti imajo, kir se od njih premoženja, od njih pravici od njih posledne volje, od njih ženitvanj itd. govori, oni ne gredo vprašat svet k omikanimu, pravice in postave-z nani m u dohtarju, kir mislijo dc bi plačilo, kteriga bi on tirjati znal preveliko bilo, ampak se poberejo v kerčmo, kakšniga tih potepuhov ino goljufarjev iskat, kteri od kme-tevške nevednosti živijo. Timu razločijo vse njih potrebe ino okoljstave; s sladkimi besedami ino z vinam, ktero kmet plača, jih ta opije ino zmoti, potlej piše, kar on hoče, namreč k pridu tistiga, kteri mu je več denarja pritisnil. Kmet pristavi svoj križ, brez de bi lc čerkico vsega tega poznal, kar je s križam vterdil. Kadar si je pak vino iz glave skadilo , kadar sladke besede v ušesih več ne šumijo, takrat ali prepozno se kmet kesati začne, takrat; ali vse prepozno se za uše-sam praska ino praska. On je svoj dnar za-vcrgel, je svoje opravilo slabo sklenil ino kar še nar slabši, si je uzrok prihodne pravde v hišo pripeljal, ino tako sebi, lastni družini ino svojim unukam škodval. —
Moji domorodci so ali vender tako omikani, de v bolezni likarja, ne konjozdravca, v dušnih težavah spovednika, ne kovača k pomoči kličejo; za tega voljo mi ni mogoče vganiti, zakaj so oni na uni strani tako neumni , de per opravilih, ker se od njih last-niga premoženja, od njih pravic govori, se oni, namesto s pametnim dohtarjam pravice sc svetovati, k kerčmarskimu pisaču obernejo, kteri na druge reči ne misli, kakor kmeta, kteri ne zna nc brati ne pisali za vrat prijeti, inu kar le mogoče mu njegovi kervavo zasluženi dnar oskubiti. —
To jc edna ino poglavitna navarnost, pred ktero se mora kmet varovali, dobro premisli-joč staro poslovico, ktera nam pove, de naši predstarši niso svojim narvečim sovražnikam nič druziga ne vošili, kakor to: De bi trava pred tvojo hišo rasla, ino de bi ena pravda v tvojo hišo prišla. Prav so imeli ino govorili naši kmetiški predstarši! Drugi uzrok prepira najdeni v ženitvanskih pismih.
Kraški Slovenci imajo navado , kadar sina ali hčer na dom oženijo, jim celo premoženje darovali, sebi pak gospodarstvo ino živež
zgovoriti, s tim zaderžkam de si polovico ali tretji del celoletnega pridelka ohranijo, ako bi v družbi mlajših ženinov mirno živeti ne mogli.
Mimo tega, de te ženitvanske pisma skorej nikdar niso po postavi ino zakonih zložene, zakaj spisane so vse po ednim kopitu od kerč-marskih pisačov; je potreba tudi pomislili, de nehvaležnost je pregreha splošna, ino de bi tako ne bilo! človeku skoro prirojena, ino de pa tudi na uni strani so ti starši večkrat pre-čudni, samovoljni. Iz te nehvaležnosti mlajših od ene, iz te samovosjnosti starših od une strani izvira drugi uzrok prepira na Krasu. Starši hočejo ukazovat, gospodarit, mlajši pravijo de oni so gospadarji, ino zavolj tega nočejo staršim podložni biti. Kaj iz tega pride ? De se tožba začne, de oče sina, mati hčer pred gosposko gnusijo, de njih predragi čas v pravdah zgubljujejo, njih materne petice po kerčmah snedajo, zadnič pak skozi pravdo ob celo premoženje pridejo. To je konec predčasniga česdajanja premoženja otro-kam. Zakaj bi vi starši vender ne posnemali rajši pametno navado Kanalskih ino Tominskih Slovencov, kteri pravijo: Ti meni luč, jest tebi ključ. Starši po tistih krajih so gospodarji celiga premoženja do smerti; njih mlajši če ne zavolj druziga cila ino konca, kakor samiga tega, de bi po smerti staršev večidel dedine (erbšine) zadobili, jih spoštujejo ino tako mirno skupej živijo. Kraški Slovenci, posnemajte nauk vaših Kanalskih ino Tominskih bratov, obderžite si premoženje vaše do smerti ino tisuč pravd ino prepirov ne bode med vami.
Še na en tretji uzrok prepira morem vas opomniti.
Kadar vas že nesreča tožbe pred gosposko prisili, se vi k spričuvanju vašiga mirniga duha naj večidel na dva moža zjedinite, kterim sodbo in razločbo vaše pravde izročite. Vaša misel je dobra, ali konec je škodljiv. Vi izvolite dva moža vašiga stanu, ktera od vaših prepirov ino vaših pravd živita ino zastran tega se tudi pravdarja imenujeta, ktera ne postave nc zakona ne poznata, ne spoštujeta, kterinia se ljubi dobro piti ino jesti, nič pak delati, s edno besedo, ktera od nevednosti kmetov živita. Kakoršni blagor hočete od tacib potepuhov doseči. Če vas je že nesreča do gosposke pripeljala, podstavite se sodniku, kteri je za tega voljo od Cesarja po-stavlen, podveržite se njegovi sklembi, ktero bo on vam po postavi, resnici ino pravici ino pod zavezo presvete prisege oznanil.
Jest bi še zamogel celo množico takovih uzrokov vam pred oči postaviti, ali namen tega lista mi to ne pripusti, edniga pak mi vender ni mogoče zamolčati, in ta je: De so starši mnogokrat tako zanikerni proti svojim otrokam, de malokter premisli, h končanju vsih prepirov po svoji smerti, s posledno voljo svojo dedino med otroke ino potemke razdeliti. Koliko nesreč, koliko prepirov, koliko tolovanja bi namenj bilo, ako bi pri času vsak domač poglavar pomislil ino preskerbel, posledno voljo od pametnega ino pravici zna-niga moža napisati dati.
Pred Rogam ino svetam zaničevanja vredna vraža je, ktere se vender Kraški kmetje deržijo, misliti ino verjeti, de človek, kteri je posledno voljo sklenil, mora v kratkim po tem umreti. Občnoznana je omikanost ino prebrisanost Slovencov, ino zatorej me pak ta škodljiva vraža še več teži, ker dobro vem, de iz tega gorirečeniga pomankanja zadne volje starišev tisuč ino tisuč tožeb med narbliž-niši žlahto izvira, ktere bi na edno poginile, ako bi starši pri času posledno voljo razodeli.
V Gradiški pri Soči.
Jožef Dr. Defacis,
* Iz Brežic 1. Kozoperska. Draga Slovenija! kakor da bi sestra Hiobova bila, obsojena svojem sinom samo žalostne novice na znanje dajati! — Istria in Gorica so
za sebe kronovine! V beli Ljubljani ne sme biti stolica slovenskega pravdoznanstva! Celje ne bo sedež okrožne vlade za Slovence na Štajerskem! Za Slovence na Koroškem se nihče ne zmeni! — Samo žalostni glasovi, ki nam jih mila Slovenija donašaš! glasovi, ki zvestim sinem slovenskem serca cepali mo rajo. —
In komu se boš zahvalila Slovenija za tako osodo svojih sinov ? — Svojem lastnem nehvaležnim sinam, katere je že nekdaj gla-soviti pesnik Osmana živo izrisal: Potišteni tvi sinovi, Gospodičnoj niegda u vlasti, Izrodi su, il' robovi, Željni s ovcam' travu pasti. Robovi su tvi junaci, Tvoji sebri, tva gospoda, Robovi su tvi vieštaci I svi, tvoga ki su roda.
Gundulic str. 251. &
Pa Slovenija! oteri si gorke solze, ki si jih nad svojimi nehvaležnemi sinovi točila. Od nekoliko dni sem nimaš v svojem krilu nobenega, ki bi tebe ne poznal, ki bi ne terdil, da si je s tabo v rodu.
Vlada je razpisala službe v noveli uradali za Slovenski krog v Štajarski kronovini, in terja od vsakega, ki želi take službe deležen biti, popolno znanje slovenskega jezika, in glej čuda! od naših sadajnih uradnikov, ki so dozdaj za silo slovenski jezik lamali in čeha-
li, znajo vsi popolno slovenski jezik. To spričujejo njih pisane svedočbe o znanju slovenskega jezika, katere svojem molbenicam za imenovane službe prilagajo. Njih mnogo si je že nekdaj vedlo za sreberno krono takeh svedočb oskerbeti; mnogi si jih tudi zdaj na naglem po pismih naročajo iz G. in iz C. brez da bi se kakemu izpitu podvergli, poročivši samo, da so več let na slovenskem v uradeh poslovali; mnogi poddružni uradniki si jih dajo po svojih nadstojnikah napravit; v Rrežcili pa se take svedočbe, „risum t ene a ti s ami-ci" clo v stačuni pri g. I). dobijo. Neki tukajšni nekdajni uradnik, ki je nekdaj v svoj zlati dobi svojem rojakom Slovencam, vse drugo, razun človeške nature pripisal, želi sopet med Slovenci kakšno službico dobiti, in si je tako svedočbo pri gori imenovanim gospodu oskerbel.
Nam zablešenim se vidi, kakor da bi slovenski jezik hotel roba za tergovino postati; pa ako bi ta roba pri g. D ... ., čista, po-likana in omikana bila, bi jo s veseljem hvalili in povsod priporočevali. Ker smo pa prepričani, da se v celim slovenskem krogu na Štajerskem slabeje slovenšine najti ne more, kot je tista, ki jo g. D ... v svoji lastni zalogi ima in na oddajo nosi; smo prisileni nečedno misel izreči: de hoče on nevedne z njo oslepariti.
K temu pa moramo pristaviti, de je g. D . . . izvzevši njegovo slovenšino, vsega spoštovanja vreden, in da bi se mi prav serčno veselili, ko bi jih prav veliko si pri njemu slovenskeh svedočb dalo napraviti, ker se na-dajamo, da pravična vlada takeh spričb ne bo priznala — da bo prošnike, ki po stran-potah take svedočbe pobirajo, s praznimi rokami odpustila.
Dokler potakem tudi ta novica tebi draga Slovenija! prijetna biti ne more, se ti še s tem pritožiti moramo, de nas bo clo jedini pravi in zvesti domorodec g. Luka Rotar, komisar financialne straže, v kratkem zapustil, in se v Kamnik preselil. Po njemu se nam bo toliko več tožilo, ker je on v resnici prijatelj Slovencov, za nje živel in si neizrečeno veliko prizadel, njim pot do obljublene ravnoprav-nosti nakopavati. Kar se dobriga duha za Slovenstvo v našem kraju osledi, se ima njegovi brezobrestlivi nevtrudnosti pripisati. Šc nekoliko takih mož med Slovenci, in sovražno slovensko obojaštvo (Zvvitterthum) j,i iZgjnji0
zmed nas. Slava g. Rotarju! i sreča mu ko liko putali se ganuo i kamo se krenuo.
Hervaška dežela.
Reško mesto je poročnike poslalo na Du naj, zahvaliti Cesarja za dovoljenje zidanj varne luke v Reki, in prositi, de bi se Luizna cesta odkupila. Enako zahvalo in prošnjo je mesto sviti, banu po pismu naznanilo, kteriga mu bodo poročniki podali.
Govori se, de Gajove „Narodne Novine in »Agramer-Zeitung" bodeta v prihodno ča sopisa vlade.
Odbor zagrebške županije je 4 madžaro ne, ki so do zdaj na strani Madžarov bili in v Zagreb nazaj priti si prederznili, čez horvaško mejo na Ogersko zopet odpeljati ukazal
Austrijanska dežela.
Nj. Veličanstvo so poterdili 27. kimovca t. 1. novo začasno postavo za naredbo akade-miškili urad. Potemu bodo na vseučeliših razun Dunaja in Prage, redni profesorji, neredni profesorji, privat-docenti in učeiiiki (kteri ne učejo učenosti, tiinuč manjši znanosti, je zike sedajne i. d.) Vodstvo velike šole imajo zbori profesorjev, izmed kterih se dekani njih namestniki, rektor in njega namestnik iz volijo. Vsaki odsek (fakulta) je pod vodstvam zbora svojih profesorjev kterih poglavar je dekan.
Dekani so na mestu nekdajnih direktorjev, kterih ne bo več. Nar višji akademiška urada je akademiški senat, pod vodjem rektorjem. Senat postane vsako leto po volitvi iz zborov profesorjev; udi senata so: namestnik rektorja, dekani in njih namestniki. Ta naprava se bo skusila skoz 4 leta. Na vseučelišu Dunajski-mu in Pražkimu obstoji tudi zbor doktarjev.
Nj. veličanstvo so poterdili 31. vel. ser-pana t. 1. predlogo ministra pravice zastran vravnave gorskih sodništev. Po nji bodo pri-hodnič odbori za gorske pravde pri deželnih šodniših: na Štajerskim v Leobnu, Gradcu in Celju; na Koroškim v Celovcu; na Krajnskim v Ljubljani.
Nj. Veličanstvo so Dr. Franc Močnika (Slovenca,) profesorja matematike v Lvovu, za taciga v Holomuc postavili na vseučeliše.
Vojni minister ruski, Černičef je dobil veliki križ ogerskiga reda sv. Štefana.
Vnovič je prišlo 60 slovaških poslancov iz Liptavske, Turoške in Arvaške županije na Dunaj, cesarju predložiti v imenu 205 sosesk in 200,000 Slovanov domorodne proš nje,
v „Slovenii" že omenjene. *)
Ceska iu Moravska dežela.
„Kolnisclue Zeitung" poda pismo Franca Pulszkyta, Madžara, izLondina, ki naznani, de Dr. Rieger nikdar ni bil v zboru pri knezu Czartoryskimu v Parizu, kteriga protokol so avstr. časopisi razglasovali, in de le po priliki sta on (Pulszky) in Rieger pri knezu se znajdila. Tudi resničnost tega protokola Puls-zky taji.
Iz Brne 2. Kozoperska 1849. Moravska dežela, ktira se je zmiram za celost austrijanske carevine in blagor visoke cesarske Hiše krepko in marlivo potegnila, je serčno raz-veselena bila čez ta glas de bo njen prihodni vojaški poglavar general šlik postal, ktirega lastnosti hrabosti, dobrote in več takih žlahtnih čednost slavijo.
Visoko c. k. Ministerstvo vojništva bi ne bilo moglo boljšiga zvoljti; za tega volja smo popolnama prepričani de se bo g. Šlik prizadeval naše domovine blagor in srečo iz vse svoje moči podpirat.
Teško smo njegov prihod pričakovali, alj denes vonder smo ga v našim mestu z velikim
*) To je Ijubezin domovine, to je iskrena skerb za občni prid, to so resnične darovila za srečo vsih, kjer samoljubje, gerda samogoltriost še nista zadušila vikši, blage občutljeje, kot, žalibog pri nas!
veseljem in s serčnim živio prijeli.
Cela posadka, narodna straža, vsi uradniki, in velika velika truma meščanov vsi lepo okinčani so njemu prijazno svečanost napravili, in kot hitro ob ednajsti uri je proti Brni hrabro vihrajoč hlapon glasnejši kot drugikrat zažvižgal, so topovi na Špilbergu grometi začeli in pri sto in enim gromu henjali.
Z enoj besedoj prijetje je bilo tak slavno kot imenitnost in slava vojnovoditelja.
Vaidič.
Ogerska dežela.
Pogoji vdatbe Komarno so:
1.	Puntarska vojašinja odide brez orožja, častniki s svojim sablami. Častniki, kteri so pred v c. k. vojašinji služili, dobijo pose v ptuje dežele, ako jih želijo, ali tudi na svoj dom iti smejo. Honvedski častniki smejo domu iti. Vsa prejšna c. k. vojašinja odpušenje zadobi.
2.	Vsaki dobi pos v ptuje dežele, kteri ga 30 dneh prosi.
3.	Plačilo dobe častniki za en mesec, druga vojašinja za 10 dni v ces. bankovcih.
4.	Za vojskini dolg od posede storjen, bo plačano 500,000 gold. ces. bankovcov.
5.	Preskerbljenje ranjenih vojšakov Ko-marnskih.
6.	Osebna vlastnina sploh obstane.
7.	Kraj, čas in viža oddatbe orožja se bodo odločili.
8.	Ves boj na obeh straneh neha.
9.	Terdnjava se bo po vojaški navadi po storjenimu podpisu izdala.
Sig. Pussta Herkay, 27. kim. 1849. Haynau 1. r. Takats I. r. Ivlapka 1. r. i. d. V Ruskby je prišel po odhodu Madžarov oddelik cesarskih konjikov. Tam prebivajoči-ga učeniga Nemca Maderspah so — mende zavolj zastopljenja s puntarji — zaperli, in stotnik konjikov je ukazal gospo Maderspaha s šibami tepsti na dvorišu v sredi vojšakov in velike trume ljudstva, jetniku prej podlož-niga. On, tozvedši,se vsterli, 18let stari sin, honvedski armadi vjet, je bil v ces. regiment djan. Mati nesrečo svojo toži v pismu, teriga dunajski časopisi razglasujejo. —
Slovaški dobrovolci pod vodjem Levar-tovski so Muravsko dolino obsedli, mestice Dopšan vzeli, dva puntarska poglavarja in 300 puntarjev vjeli, mnogo orožja, tudi 11,000 topovskih krogi dobili, in se napravili brata generala Gbrgeja, ki je puntarski major bil, n slovil zavolj kervoželnosti, doseči.
„Pesther Zeitung" pove od Gorgeja, de je nekdaj vprašan, zakaj je cesarski dvor v {udi postreljal, odgovoril: „Zato de gospa Košutovka kot deželna vladarica nebo veselja imela v sobe kraljeviga dvora se podati."
Ptuje dežele.
Laška. Nekaj zapertih duhovnov je pa-pežkim stražnikam všlo, Francozi pak'so jih prejeli, ir/za kaplane postavili.
Vojvoda Toskanski je posojilo s silo hotel od Livorniških tcrgovcov; kar jih je tam angleških tergovcov, so se, zvunaj eniga, temu vstavili.
Francoska. 1. dan kozoperska so se na-odniga zbora seje zopet pričele. — Manin, Tomaseo in drugi laški beguni se pričakujejo Parizu.
Turška. Punt na otoku Samos še ni dokončan. V Smirni so se Heleni, ki pod var-stam greškiga konzula tam živijo, vstavili davku, ki ga je konzul po 100 do 8000 pi-astrov od moža jemal za turško in greško vlado , in so v temu prošnjo na greško vlado spisali. List so hranili v neki gostivnici, ki je bila njih shodiše. Hipama pride po noči konzula sin s stražo, hišo kerčmarja preiskati izgovoram , de je kovanja ponarejeniga denarja sumljiv , in ko najde prošnjo , jo hoče s eboj vzeti. Kerčmar se temu brani, ali vkle-nejo ga, in list odnesejo. Drugi dan se zbere do 20O0 oseb pred hišo konzula, ki oproste-nje kerčmarja tirjajo; vojašinja se pošlje proti njim, ali ne vdari, in tretji dan je bil kerčmar izpušen. Zdaj Heleni novo pritožbo na narodni zbor v Atenih pošlejo, ktera tudi od tega prigodka govori, in sklepa čakajo. —
Bem, Denibinski s 25 madžarskimi beguni so Mohamedanci postali, izdatbe v roke Au-strijaneov in Busov se rešiti. Košuta so v Vidinu pustili, in denar, kar ga je imel (se bere 50,000 gold.) mu odvzeli.
M e p o S i i i & k i del.
Ivana Drag. Samperla.
2. Luni.
Lepa luna kak v tihoti
V nočnih meglah ti igraš, Si tak jasna; men' siroti, Trohce radosti nedaš.
Žalujoči nasledujem
Tvoj veseli tihi hod, Se pritožit, koj žalujem, Teh odkriti moj obsod.
Tebi, luna, bom se tožil,
Kar mi srdce beteži, Tebi, draga, bom razložil, Kogar srdce pogreši.
Ti si tiha, nerozširjaš ,
Kar ti v uho kdor šepta; Če ravn' jezer mil predirjaš, Svet od vsega nič nežna.
Ondi dole v tihem doli
Ilasto mlade drevceta; Vodni prekopic okoli Bele hiške plesketa.
Idi (blizo je ne dalko)
Stihoma skoz okno glej; Mlado vidla boš Rozalko, Zalo vidla boš dekle.
Neboš v srebri neboš v svili
Ti Rozalko zgledala, Le v priprostem oblačili Hodi zala Zalika.
Net je žlahtnega plemena,
(Kar sleparski svet časti) V kmetskem stanu je rojena, Srdce da ji vrednosti.
Lepo nje srdce me veže, Vleče me na njeno stran
Vjetega v ljubezni mreže — Malo maram jaz za stan!
Da b' mi ona srdce dala,
Bi mi vsaka rožica Lepši se nasmeliovala, Milši pela ptičica.
Bi pelinovec življenja
Men spremenil se na med , Bla mi slajši vsaka serija; Bi ee sbistril moj pogled.
Slepec.
(Konec.)
Te besede silno ganijo Iekarja, ki oba za roke prime, jih združi, ter jima reče: „Srečna dvojica! milujita in ljubita se tako tudi zanaprej. Peljita me k svojim staršem, ki hočejo vaju razdružiti; pojmo v cerkev Visna, de bota v djanji spoznala, de jes vama vse dobro želim."
In vzdvignejo se vsi trije in se v preddvor cerkve podajo, kjer najdejo roditelje Azeme in Sulma, ko so ravno sklepali, mlado dvojico poklicati, de bi ju za zmiraj ločili. Neizrečeno se vsi vprični začudijo, v-gledati ju z neznanim možem skupej se približati; in nikdar ne morejo sc naveseliti, viditi neskopno dobrotljivost Iekarja, ki je ne-utrudljivo ves otok obtekal, de bi tužno dvojico nesreče otel. Obradujejo se prijatli Sulma, misleč, de je ptujic od Alibeka poslan Sulmu v pomoč. Služabniki Visna so tudi vse spolnih, kar jim je bil učen zdravnik naročil, ki zahvalivši se jim za skazano pokoršino, reče Sulmu vsesti se, in pripravi vse potrebno, de ga slepote osvobodi.
Narprej Roga na pomoč kliče govoreč: „Ako te ni Vsigamogočni v večno slepoto obsodil, upam de te je bo njegova usmiljenost po meni rešila; ter videč njegovo prelepo stvar-jenje, boš vedno hvalil veličastvo njegovo." To izrekši poskuša dobro znano moč lekarst-va; — in glej. Ta hip, ko mu oči z vodo opere se mu poprej sklenjene trepavnice od-lepe ter — pogleda. Na ta nenadjani dogodek vsi gledavci enoglasno veselo kriknejo in jezerno hvalo lekarju dajo. Zdaj vsim vkaže
proč iti, in on sani pri njem ostavši mu od raznih stvari pripoveduje; ali preveliko začudenje ga je nečutliviga in nemca skorilo. Radovati se si ne upa, boječ se, de ga vgod-rii sanj goljufa, in de se mu bo razperšilo prezgodno veselje, kedar se bo prebudil.
„Sulm" reče zdravnik, „če te svetlost dneva mami, zapri en malo časa oči, ter potem z odpertimi boš ložej ogledoval reči, ki te obdavajo." Sulm, zablišen in od pervič videnih reči, bi rekel, očaran; zdiline: »Nikdar ah nikdar nočem več svojo voljno očes zapreti, kterim je bil tako dolgo ta lepi ver-honaravno razgled prikraten".
Mati njegova,nezmožna zderžati čutjenja serca, k njemu priheti ter priserčno objemaje ga govori: „Sinek moj! dobrota nebes! —-znanec niilostivi! O sreča! o dolgo pričakovani dan! —- Dano mi je torej viditi, česar sim z gorečim željami prosila!"
„„Kaj slišim?"" zavpraša vedčno Sulm jo objemaje. „„Ali je mogoče? Moja mati je to? ona, ki me je v sleposti rodila, ki je z veliko marljivostjo skušala zadostiti naj manjšim mojim željam! Tvoj glas mi je bil sicer znan; ali koliko mi bolj dopade tvoje obličje! Moje serce je sterto, pervikrat te viditi. Koliko te več spoštujem, čestim! in koliko sim ti več hvaležin! Mati! moja Ijubeznjiva mati! stori me popolnama srečniga, pokaži mi Aze-1110, zedini me z njo. Serček mili, hiti mi pokazati mojo Azemo!""
Obrisavši si iz očes radostne solze, je mična Azema sama hotla pred Sulma priti, de bi jo spoznal; ali lekar ji pomeni, pri miru ostati*.
Glas povedaniga prigodka raznese koj ve-tar na lahkih krilih po vsim otoku; in velika množica ljudi se kmalo v cerkev nabere. Lekar reče mladim nunam malika Visna, približati se, ki so prišle Sulma gledat. One ga obdajo in Azema nemirna in vsa zmamljena se tudi med nje pomeša, in pervikrat pogleda z zavidljivim očesam na lepo okinčane tovar-šice, in kesati se začne, de je nikdar ni bilo skerb njeniga lišpa. Sulm iše z očmi svoje Azeme, pa viditi tako razne lepote, jame njegovo serce nekoliko sumiti in skerbeti, de bi se ne goljufalo. Premišljuje torej en čas to, krasno množico po svoje edini hrepeneč, — kar zdahne ter lekarju pokaže Azemo, govoreč: „Glej ! alj sim jez nestanoviten? alj bi me zamogla kaka druga oseba zamamiti? Če to ni Azema sim silno nehvaležin in nesrečin."
Te besede Azemi serce prešinejo, ki veselja komej spregovori: ,,Ali bi ti moj Ijubez-njivi Sulm ! ali bi ti moj Sulm jenjal mene ljubiti?" „„0h radost raja! to je don njeniga miliga glasa"" reče Sulm, „„to je, moja edina sladkost; moja edina ljubezin, duša moje duše! Ah! pogledajte, vse lepote narave, ki so mi dozdej neznane bile, vse so zedinjene v njenim prelepim licu. Rlagodarni lekar! vzemi mi, ako hočeš, videnje vsiga sveta, pa pomnoži mi moč, de vidim in čestim mojo edino Azemo.""
In vzdvigne se tusučerni glas okoli pri-serčne dvojice, ki jo ozaljšano z cvetjem k altarju sprimejo, kjer jo Veliki duhoven za vedno zjedini.
Viditi, dc nima le Azeminiga serca, ampak de je tudi njeno roko dobil, se, Sulm k vpričnim oberne rekoč: „0h veselje! oh sladkost! prijatli moji, pokusite tudi vi, kedar se srečate, tako radost, kakor jest, govereč druži družim: Silno me veseli te viditi."
Vsi gledavci krenijo radostno svoj pogled k zdravniku, ki seje s svojo dobrotljivostjo globoko vtisnil v serca prebivavcam tistiga otoka, ki se niso mogli dovelj načuditi po kteri moči jc Sulmu pogled dal. Vedčnim, resnico spoznati, lekar vse po redu razloži in vsak mu svojo hvaležnost skaže z besedo, ker jo z djanjem ne more, kar Iekarja močno veseli. Nadjaje se, novima poročencama srečo še poveksati, se lekar k zbranimu ljudstvu v zadnje oberne s temi besedami: „Mirni prebivavci otoka! vidili ste kreposti dvojice; ljubila se bosta, dokler ju smert ne razdruži; pa vas, ki radost z njima delite, lepo vas prosim pri ljubezni, ki jo jima skazujete, pri vašim spoštovanji do mene pomagajte mi, ju popolnama srečna storiti. Vsak vas zamore lahko mervico od svojiga posestva odlergati, tako bomo jima priklonili enmalo imetka, naj obilniši živeč vesele dni vživata." In zares, želja Iekarja se je spolnila. V malo dneh so prebivavci tistiga otoka eno hišico sozidali, ki so jo Azemi in Sulmu odločili in jima še verli tega toliko blaga dodali, de sta za dolgo časa priskerbljena bila. —
Miloserčni lekar se pa poln presladke za-dovoljnosti, de je ti dvojici kaj k sreči pripomogel, veselo na drugi kraj poda. (Iz Ilirskiga).	Rojak.
Smešniea.
V starih časih so bili zdravniki povsod tudi lekarji ali apotekarji, oni sami so tudi leke ali zdravila napravljali. To je še zdaj na Turškim navada, in na Serbskim so še le v začetku tega stoletja perve apoteke ali le-karnice vpeljane bile. Res smešna prigodba se je v nekim tergu pred tako lekarnico zgodila.
Eniga dne pripele kmetič na vozu hišne vrata pred lekarnico. Lekar to zagledši reče: „Prijatel te vrata niso les namenjene, tu zraven stanuje mizar, ki jih bo popravil."
Kmet se ne da zmotit prenese vrata iz voza in jih postavi v lekarnico. „Te vrata so še zdrave in ne potrubejejo drugiga pomočnika kakor vas,le poglejte kaj je na njih napisano. Včeraj namreč je bil gospod zdravnik pri moji bolni ženi, "hotel ji je kak lek ali recept napisat, pa kir nismo mogli najti ne listika popirja ne peresa, temuč samo konček krede, je on toraj s kredo recept na vrata napisal; lepo vas prosim, glejte, kaj je napisal , in naglo mi lek napravite." Lekar se začudi temu velikanu receptov, in naglo lek napravi.
(Vuk Stef.)
Z m e s.
Sad dozdajnih naših šol. Brali smo v zlatih čerkah v kamen vrezani resnični grobni napis za grob zakonskih ki se tako glasi:
Prijatla sta bila cerkve in ljudstva. Ino perporozhita pa jih pred shivino Dulio — is vezhnosti fvojim otrokam in rodu fa to nar boljfhi erbfhino f.Duha, gofpoda vfe modrofti inoj bogaftva gor vfeti, kateri vam bo vfe noti dal, kar je, in bo vam Isvelizhar rekel. In Bog je h zhloveku rekel, glej Urah boshji ta jemodroft, in moj pravizhni pa is vereshivi.—
*	Vsaka nova znajdba ima tudi pri nar važniših nasledkih svoje grajavce, ktiri zmiraj staro pesem od zlatih starih časov zatrobijo. Tode te starokopitneži ne zamorejo tek člo-veškiga napredovanja zaderžati, in če se po dolgih časih njih besedovanje pretehta, se zna reči, de te možje niso spoznalipomembo svojih časov. Kaj se v sedajnih časih ne sliši čez železne ceste govoriti — kako bodo naši mlajši čez to reč mislili ? kdo bi zdaj o temu dmovil, al je znajdenje noviga sveta (Amerike) koristno bilo ali ne. In vunder je se sto leti potem, ko je že Amerika znajdena bila, imenitni nemški pisavec čez to reč tako le govoril. On če namreč dokazat, de je Amerika več škode kakor koristi donesla. ,,Če premislimo", tako on reče, „kolikanj milijonov zlata je iz novih otokov v Špansko in od tod v druge dežele prišlo, bi znali misliti de je Amerika'koristna. Če pa nasproti vidimo, kako je ravno to zlato storilo, de so vse reči v ceni poskočile, moramo ravno nasprotno terditi. Nočem govorit od jedil od oblačil, od orožja in od tacih reči — jest le vprašam: Al se ni vse tako spremenilo, de ako bi človek, ki je pred 80 leti umeri, od mertvih spet ustal, in vse to vidil, in se čudil in prečudil, kir so se reči ki dan današnji po 5 ali 6 tolarjev velajo, v poprejšnih časih za en ali za dva tolarja dobile. To zlato je tudi naredilo, de vsak hoče boljši jesti, lepši oblečen biti, in imenit-niši živeti. Vsak nosi orožje pozlačeno, in ako le v primorsko mesto pride, koj si zlate trakove na oblačilih omisli naj bo tudi sin kravarice, kar so nekdaj le Knezi, in cesarji nosili. 0(1 svile in žameta nočem govoriti, kir se že čevljarji v njih bahajo. Jest slišim de žlahtni gospodje pri ženitvah še clo svoje konje z zlatarn in srebram podkujejo, kar je vunder preveč, kir to nobenimu v korist ne pride. Pač je zares de morje veliko zlata in srebra požre, pa to je žalostno, de naši kupci, tolikanj milijonov zlata in srebra v izhodne kraje in posebno na Turško za drage kamenčke spe-čajo,kir mi od tega zlata in srebra ne vinarja nazaj dobili ne bomo.
#	G. Palacky je ravno te dni od svojiga potovanja zastran zgodovinskih reči is Nemškiga sopet v Prago prišel.
\
----.---------.,	1 sa