I »7-1 UZti I 'U h(oO Dochinicion Univcrsal de los Dereelios llmnanos de las Naeiones I nidas Articulo 25. 1. Toda persona tiene derecho a un riivel de vida adecuado, que le asegure, asi como a su familia, la salud y..el bienestar, y, en especial, la alimentacion, el vestido, la vivienda, la asistencia medica y los servicios sociales necesarios; tiene asimis-mo dcrecho a los seguros en caso de desempleo, enfermedad, viu-dez, invalidez, vejez u otros casos de perdida de sus medios de sub-sistencia por circunstancias independientes de su voluntad. 2. La maternidad y la infancia tienen derecho a cuidados y asistencia especiales. Todos los ninos, nacidos de matrimonio o fuera de matrimonio, tienen derecho a igual proteccion social. Articulo 26. 1. Toda persona tiene derecho a la educacion. La educacion debe ser gratuita, al menos en io concerniente a la instruccion elemental y fundamental. La instruccion elemental sera obli-gatoria. La instruccion tecniea y profesional habra de ser genera-lizada; el acceso a los estudios superiores sera igual para todos, en funcion de los meritos respectivos. 2. La educacion tendra por objeto el pleno desarrollo de la personalidad humana y el fortalecimiento del respeto a los dere-chos humanos y a las libertades fundamentales: favoreccra la comprension, la tolerancia y la amistad entre todas las naciones y todos los grupos etnicos o religiosos, y promovera el desarrollo de las actividades de las Naciones Unidas para el mantenimiento de la paz. 3. Los padres tendran derecho preferente a escoger el tipo de educacion que habra de darse a sus hijoš. Articulo 27. 1. Toda persona tiene derecho a tomar parte li-bremente en la vida de la comunidad, a gozar de las artes y a par-ticipar en el progreso cientifico y en los beneficios que de el re-sulten. 2. Toda persona tiene derecho a la proteccion de los intere-ses tnorales y materiales que le pertenecen por razon de las pro-ducciones cientificas, literarias o artisticas de que sea autora. (Continuai'a) Slika na prvi strani platnic: Moravče Naša pot k Bogu Večina naših bravcev najbrž ni imela sreče, da bi opravila duhovne vaje, da bi v njih poiskala Boga ter se z Njim pogovorila o Njem in svojem razmerju do Njega. Od Boga smo in k Njemu se moramo vrniti, če hočemo doseči cilj svojega, življenja. Toda po koliko ovinkih nas vodi ta pot! Vča-s*h jo zgrešimo, včasih kar obstanemo, navadno pa ohranimo voljo, (*a bi nadaljevali pot, toda „duh je sicer voljan, a meso je slabo" <]yIt 26, 41). Post je čas, da poiščemo trenutke samote in odpremo svoje duše Bogu; naj vanje posveti, da bomo spoznali, kako je z nami. Ne bojmo se slike svojega življenja, kakor jo bomo odkrili s pomočjo božje milosti! Kdo bo morda spoznal, da je čisto omrznil za Boga in svoje zveličanje. Svet ga je zmedel, preveč skrbi le za zemsko živ-■lenje. Temu velja Jezusov opomin: ,,0„ da bi bilo spoznalo tudi ti na ta svoj dan, kaj ti je v mir" (Lk 19, 42). Drugi bo ugotovil, da še opravlja svoje dolžnosti do Boga, a "rez posebnega veselja; dela skoraj samo telo, a duše ni zraven, bkrbi za družino, a le preveč formalno, dela za druge morda v skup-n°sti, a bolj iz zadrege, srce je daleč od tega. Njemu kliče sv. Pa-Vel: »Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve" (2 Kor 6, 2). Večina bo priznala, da imajo dobro voljo, da bi živeli kot dobri Judje in verni kristjani, a premalo časa in resnosti posvetijo temu. ^°rda bodo še to priznali: za sebe bi še kako poskrbeli, le drugi jim uidejo iz skrbi. Tem pa Jezus reče: »Dovolj ti je moja milost, Zahaj moč se v slabosti spopolnjuje" (2 Kor 12, 9). Obrnimo se k Bogu s prošnjo: Gospod, povej nam, kaj naj storimo! A. O. Vladimir Kos Križev pof prosečih Vstop 0, Jezus! Bog! Marijin sin! Razruši naših sre ozkost, da skozi svet Te spremljamo v ljubezen. Amen. Grenko srečanje O, Jezus, čiste vdove sin! Obišči nje, ki jokajo od vseh ločitev bolečin. I Obsodba V Prisiljenec O, Jezus! Mir osvobojenih! Tolaži vse, ki zakon, um in strast jih krivo sodijo. O, Jezus! Luč osamljenih! Razsvetli nje, ki skrito žge jih enostavne službe trud. II Začetek križeve poti O, Jezus! Moč izmučenih! Okrepi vse, ki vlačijo s Teboj svoj križ v veliko noč. III Prvi padec O, Jezus! Vzor premaganih! Daj vsem, ki v borbi padejo, zavest nepremagljivosti. VI Prostovoljka O, Jezus! Klic iščočih duš. Potopi vanje svoj obraz, da zopet v vseh Te srečajo. VII Drugi padec O, Jezus! K tlom potrtih molk! Naj križ s Teboj objamejo z odrešujočo vdanostjo. VIII Ob poti O, Jezus! Up obupanih! Otroke našega rodu pritegni h Srcu božjemu. IX Tretji padec O, Jezus, čast ponižanih! Naj velikih stvari željni Pod Tvojim križem padajo. X Ropanje O, Jezus! Last oropanih! Navdihni bedne množice, da molijo za lakomne. XI Križanje O, Jezus! čistost v mučenih! Naj vodi v borbi proti zlu jih milost tvojih blaznih muk. XII Življenje in smrt O, Jezus! človek — Bog stvari! Tako prav mene ljubiš Ti! Naj zdaj priznam. Pomagaj mi! XIII Na pragu večnosti O, Jezus, neminljivih cilj! Naj vsi, ki v večnost stopajo, vsaj kes pred Tvoj obraz neso. XIV Konec in začetek O, Jezus! Silnost vernih src! Naj čakajo Te z ruševin; s temnav; z vrtincev zgodovin. Sklepna molitev Amen O, Jezus! Marijin sin! Za vso ljubezen: Hvala Ti! Napolni um in strast krvi in vice. Amen. Ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik: Pastirsko pismo za leto 1976 O KRŠČANSKI NEDELJI Dragi verniki ! O katoliški Irski beremo v statistikah, da tam pride 90% vernikov k nedeljski maši. Na otoku Madagaskarju, kjer delujejo tudi slovenski misijonarji, pa narede katoličani tudi 15 km ali celo več dolgo pot, da morejo biti pri nedeljski maši. V mnogih, od nekdaj krščanskih deželah pa dušni pastirji tožijo, da obisk nedeljske maše upada. Podobno bi mogli reči za mnoge župnije v naših krajih. Vzrok zato je med drugim tudi to, da verniki premalo poznajo vrednost in pomen nedeljske maše, zato jo premalo cenijo. Zato vam bom, dragi verniki, v tem pastirskem pismu skušal na kratko razložiti, k.aj nam kristjanom nedeljski shod, združen z obhajanjem evharistije, pomeni, pa tudi, zakaj naj se ob nedeljah zdržimo težaških del ter se. spočijemo. 1. O pomenu krščanske nedelje je jedrnato spregovoril koncil. Takole pravi: „Velikonočno skrivnost (skrivnost Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja), ki se po apostolskem izročilu opira na dan Kristusovega vstajenja, ob haja Cerkev vsak osmi dan, ta dan se po pravici imenuje Gospodov dan ali nedelja. Ta dan se morajo namreč verniki zbrati, da se ob poslušanju božje besede in z udeležbo pri evharistiji spominjajo trpljenja .vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa ter se zahvalijo Bogu, ki jih je prerodil za živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih." Vstali Odrešenik se je na velikonočno nedeljo prikazal apostolom in jim dal oblast odpuščati grehe, čez osem dni, to je spet na nedeljo, se jim je znova prikazal ter nevernemu Tomažu pokazal roke in stran. S tem, da se je prikazal dvakrat v nedeljo, je Kristus sam nakazal, naj obhajamo nedeljo kot spomin njegovega vstajenja. Po prihodu Svetega Duha, ki je prišel nad apostole tudi "a nedeljo, so kristjani dodali spominu vstajenja še spomin na binkošti, ki so skrivnost Kristusovega vstajenja dopolnile. V Apostolskih delih beremo, da je bilo praznovanje nedelje že v apostolskih časih v navadi in med kristjani splošno razširjeno. Ko je sv. Pavel na svojem tretjem misijonskem potovanju prišel v mesto Troado, pravi sv. Luka, da 80 se prvi dan v tednu, to je v nedeljo, zbrali k lomljenju kruha, obhajanju svete evharistije. *>rav tako je sv. Pavel na tretjem Potovanju pisal pismo Korinča-n°m, v katerem jim naroča, naj ob nedeljah zbirajo miloščino za revne vernike v Jeruzalemu. Takole pravi: „Vsak prvi dan v ted- Nadškof dr. Jožef Pogačnik nu, to je v nedeljo, naj vsak izmed vas doma deva na stran in nabira, kolikor mu je priložno." V začetku 2. stoletja je poganski pokrajinski upravitelj Plinij mlajši poročal cesarju Trajanu, da se kristjani na določen dan shajajo in prepevajo hvalnice Kristusu kot Bogu. Prvi kristjani so se shajali vsako nedeljo k obhajanju daritve, čeprav so bili v nevarnosti, da jih poganske oblasti zasačijo in pozapro. Tako najdemo že v onih krščanskih spisih resne opomine, naj se verniki vsako nedeljo shajajo k obhajanju evharistije. Tako spis „Nauk apostolov", napisan najbrž sredi 3. stoletja, roti kristjane takole: „Ne cenite svojih zemeljskih poslov bolj kot božjo besedo, temveč na Gospodov dan pustite vse in pridno hitite v svoje cerkve, da tam hvalite Boga. če tega ne storite, kakšen izgovor bodo imeli pred Bogom tisti ,ki se na dan Gospodov ne shajajo, da bi poslušali božjo besedo in se hranili z božjo hrano, ki ostane vekomaj." Že prej, v 2. stoletju, pa pripoveduje mučenec sv. Justin, kako premožni v nedeljo zbero prostovoljno miloš-ščino ter jo dajo duhovnikom za sirote, reveže in bolnike. Tudi spis Barnabovo pismo pravi takole: „Z veseljem obhajamo osmi dan (nedeljo), ko je Jezus vstal, se prikazal apostolom in potem šel v nebesa." 2. Cerkveni očetje so o pomenu nedelje veliko pisali. V veli- konočni skrivnosti so videli tri sestavine: spomin vstajenja, vidno znamenje Jezusove pričujoč-nosti med svojimi in podobo življenja v prihodnjem veku. Praznovati nedeljo za kristjana in za krščansko občino pomeni najprej, tako pravijo cerkveni očetje, spominjati se Gospodovega vstajenja, ki je temelj naše vere ter poroštvo našega upanja in zveličanja, poroštvo, da smo s krstom s Kristusom in v Kristusu prešli iz smrti v življenje, ki se ho dopolnilo v prihodnjem veku. Velikonočna skrivnost, s katero je Kristus premagal greh in smrt, je začetek novega stvarjenja, v katerem je človek na novo ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti. Nedelja pa spomin Gospodovega vstajenja, to novo stvarjenje, nadaljuje in obnavlja. Vsaka nedelja kristjana spominja, da je tudi on s Kristusom vstal in da mora živeti kot novi človek, ustvarjen po Kristusu. Nedelja kristjanu pomaga sleči starega človeka. Tako uče cerkveni očetje. Nedelja, tako dalje uče cerkveni očetje, ni navaden sestanek vernikov, ampak je sveti shod Kristusovih učencev, pri katerem je Kristus sredi med njimi. Kristus je namreč rekel: „Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.“ Pri obhajanju evharistije je vstali Kristus med svojimi verniki, jih dela sebi podobne in tako zida svojo Cerkev. Nedelja je, tako spet pišejo cer- kveni očetje, podoba prihodnjega sveta. Sv. Bazilij npr. trdi: „V tem dnevu (nedelji) moramo gledati podobo prihodnjega sveta." Jezus se je apostolom drugič prikazal „osmi dan“, na belo nedeljo. Število osem je prvim kristjanom pomenilo polnost, dovršitev, zato je bil osmi dan tudi simbol prihodnjega življenja v večnosti, podoba božjega kraljestva brez konca, podoba večnega počitka pri Bogu, kjer bomo, zbrani okrog Jagnjeta, z nebeškim bogoslužjem brez konca Boga slavili. Tako govore cerkveni očetje. Ker je število osem nekdaj veljalo za simbol polnosti in zato simbol večnega življenja, so v prvih stoletjih postavljali tudi osmerokotne krstilnice, da so s tem izražali vero, da krst daje pravico do polnosti življenja v večnosti. 3. Kristjani prvih stoletij so prihajali k nedeljskemu shodu v cerkev in k obhajanju evharistije iz globokega prepričanja, kaj obhajanje velikonočne skrivnosti za kristjana. pomeni, nikakor pa ne zaradi cerkvene zapovedi. Saj splošne zapovedi hiti v nedeljo pri maši Cerkev ni dala do izida Zakonika cerkvenega prava leta 1917, posamezne cerkvene pokrajine in škofijske sinode so pa vernikom že davno prej strogo naročale, naj ne zanemarjajo nedeljskega shoda Kristusovih učencev, in so nemarne kaznovale včasih celo s cerkvenimi kaznimi. Tako so na Francoskem že sredi 5. stoletja kaznovali celo z izobče-njem iz Cerkve tiste, ki so zane parili nedeljski shod z mašo in sli na zabave. I- Zakaj moramo torej biti v nedeljo pri maši? Sama druga cerkvena zapoved, ki ukazuje: Bo-(li ob nedeljah in zapovedanih Praznikih pobožno pri maši, za današnjega človeka sama zase Pač ni več dovolj prepričljiv na-današnji človek hoče vedeti, iz kakšnih verskih globin izhaja ta zapoved. Nedeljo je treba obhajati tako, da se udeležimo svetega shoda in z občestvom vernikov obhajamo evharistijo. Pri takem shodu se očituje edinost Cerkve in se vesoljna Cerkev gradi. Vstali Kristus je pri maši sredi svojih vernikov. Pričujoč je najprej po Svetem Duhu, ki vernike zbira, razsvetljuje in navdihuje s svojimi milostnimi darovi. Kristus je pri svetem shodu pričujoči ko po ustih svojih služabnikov oznanja božjo besedo. Pri posvetitvi darov kruha in vina postane vstali Kristus .prav tak, kakor biva poveličan v nebesih, skrivnostno, a resnično pričujoč med svojimi verniki, vse ude svoje Cerkve s seboj daruje Očetu in jih priteguje v svoje poveličano stanje. Tako nas maša preustvarja, prenavlja in očiščuje. Za vsakega kristjana, ki se je udeležil maše, velja, kar je Jezus rekel v priliki o skesanem cestninarju v templju: „Ta je šel opravičen na svoj dom.“ Zato je nedeljska maša zaradi svoje narave pogoj' za krščansko življenje. Kjer maše ni, tudi krščanstva ni. 5. Iz vere poznamo še drug pomemben razlog, zakaj naj bomo pri maši. Koncil pravi v konstituciji o Cerkvi takole: ..Verniki so s krstom včlanjeni v Cerkev in z neizbrisnim znamenjem določeni za bogoslužje krščanske vere.“ Krščeni smo bili v imenu presvete Trojice in s lem posvečeni tro- MOLITVENI NAMEN ZA MAREC Splošni: Da bi živeli bolj zmerno iz solidarnosti do drugih ljudi. Misijonski: Da bi sc rasni problemi v Afriki reševali v luči pravičnosti in prave ljubezni. edinemu Bogu. Postali smo, kakor pravi sv. Peter, izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo. Odbrani smo bili od sveta, vsi postali deležni splošnega duhovništva, po neizbrisnem znamenju krsta podobni Kristusu, Glavi njegovega skrivnostnega telesa. S krstom smo dobili tudi poklic in z njim dolžnost Boga častiti. Te prve dolžnosti Boga častiti pa sami ne moremo vredno spolniti, ker smo omejena bitja in po vrhu še grešniki. Kristus, naš veliki duhovnik, pa pri maši s seboj tudi nas daruje in mi darujemo z njim. Zato z mašo dajemo „po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu vsemogočnemu Bogu Očetu v občestvu Svetega Duha vso čast in slavo“, kolikor je more Bog od nas zahtevati. Brez maše torej ne moremo spolniti svojega krščanskega poklica, ki smo ga prejeli pri krstu. Če to dobro premislimo, bomo razumeli, zakaj naj hodimo k maši. Tako razumemo, zakaj nas Cerkev spodbuja, naj pri maši ne bomo le nemi gledalci, ampak so-darovalci. Najprej naj se notranje popolnoma Bogu darujemo. „lsto mišljenje naj bo v vas, ki je tudi v Kristusu Jezusu," pravi sv. Pavel. Kakor se je Kristus na križu daroval v ljubezni in popolni pokorščini Očetu in to vdanost Očetu nadaljuje pri vsaki nekrvavi daritvi, tako naj se tudi mi v ljubezni, pokorščini Bogu darujemo pri vsaki maši. Dejavno naj pa sodelujemo pri maši tudi na zunaj: naj skupaj molimo, odgovarjamo in pojemo. Pri maši nismo le posamezniki in tujci med seboj ampak občestvo, sveta skupnost božjega ljudstva, zbranega v svo ji cerkvi pri skupni božji službi. 6. Nedelja je za kristjana dan veselja. Kakor so se apostoli razveselili, da so videli vstalega Gospoda, tako naj kristjana preveva veselje ob spominu na Jezusovo vstajenje. Papež Inocenci j I- je rekel, da velikonočno veselje razveseljuje vsako nedeljo. Zato so kristjani prvih stoletij v nedeljo v znamenje veselja molili samo stoje in ta dan niso opravljali spokornih del. Sv. Peter Aleksandrijski je zapisal: »Kristjani obhajamo nedeljo kot dan veselja zaradi Jezusovega vstajenja in se držimo izročila, da ta dan ne pripogibamo kolen za pokoro.'* Tudi papež Pavel VI. nas v svojem spodbudnem pismu o veselju opominja, naj evharistično slavje oh nedeljah obhajamo v vzdušju veselja. Koncilski odlok o bogoslužju pa pravi: ..Nedelja je Prvi in prvenstveni dan, ki ga je treba pobožnosti vernikov oznanjati ter vneto priporočati, da bo postal tudi dan veselja in počitka." 7. Da se v nedeljo moremo udeležiti bogoslužnega slavja, nam je potreben tudi nedeljski počitek. Ta je potreben za skladen in zdrav razvoj človekove osebnosti in dostojanstva. Zato Cerkev zapoveduje, da se v nedeljo zdržimo težaških del. Nedelja mora biti Bogu posvečen dan. Kakor je bila v stari zavezi sobota, sedmi dan v tednu, posnemanje božjega počitka po šestih (lneh stvarjenja, tako naj tudi v novi zavezi človek v nedeljo Koga posnema in zato počiva. Sobota je bila nekdaj tudi spo min na osvoboditev iz egiptovske sužnosti, nedelja naj bo za kristjane dan svobode božjih otrok. Sobota je bila Izraelcem slednjič Podoba večnega počitka v Bogu. tako je nedelja tudi kristjanom Podoba večnega počitka v nebesih, ki ne pozna večera, kakor Pravi sv. Avguštin. O nedeljskem počitku lepo govori papež Janez XXIII. v svoji okrožnici Mati in učiteljica. Takole piše; „l)a bi branila dostojanstvo človeka, ki je božja stvar in mu je Bog ustvaril dušo po svoji podobi, je Cerkev vedno naročala, da vsi vestno spolnjujejo tretjo božjo zapoved: Pomni, da boš posvečeval sobotni dan. Bog ima namreč pravico in oblast, človeku ukazati, naj vsak sedmi dan porabi za to, da večnega Boga primerno in pristojno časti, da pusti vsakdanje delo in dviga duha k nebeškim dobrinam, da preiskuje skrivnosti svoje vesti in premišljuje svoj dolžni in nedotakljivi odnos do Boga. A človek ima tudi pravico in potrebo, pravi papež dalje, da zdaj in zdaj preneha z delom, ne samo zato, da se od trdega vsakdanjega dela telesno odpočije in se na pošten način razvedri, marveč tudi ,da poskrbi za pove- POSTNA POSTAVA 1. Post in zdržek (da ne smemo jesti mesa in da se smemo le enkrat na dan do sitega najesti) je samo na pepelnično sredo in na veliki petek. 2. Samo zdržek (da ne smemo jesti mesa) je v Argentini vse petke v postu, je pa dovoljeno jesti mesno juho. 3. Zapoved zdržka veže vse tiste, ki so spolnili 14. leto. Zapoved posta veže od izpolnjenega 21. leta do začetka 60. leta. ■zanost svoje družine; ta namreč zahteva pogostno druženje in veselo sožitje vseh družinskih elanov. Vera, nravni red in skrb za zdravje, zagotavlja Janez XXIII., torej soglasno zahtevajo reden počitek ob določenem času. Katoliška Cerkev že mnoga stoletja določa, naj imajo verniki ta počitek v nedeljo in se ta dan udeleže evharistične daritve, ki obnavlja spomin božjega odrešenja in obenem naklanja človeškim dušam njegove sadove. Toda z veliko žalostjo opažamo, pravi dalje Janez XXIII., in moramo grajati, da mnogi to sveto zapoved dejansko premnogokrat kršijo, čeprav je morda cesto nočejo namerno prelamljati. Nekako nujno je, da nam tako dragi delavci trpe pri tem dušno škodo in škodo na telesnem zdravju." Tako je zapisal papež Janez XXIII. Dragi verniki! Srčno želim, da bi s tem pastirskim pismom ganil vse vernike, posebno tiste, ki so se Cerkvi odtujili, da bi vsako nedeljo spet prihajali v cerkev obhajat sveto slavje. Da bi veseli začutili, kako prijetno je, če bratje prebivajo skupaj. Naj bi se z veselim srcem spominjali vstalega Gospoda, ki je pri vsaki maši med nami. Naj bi se zavedali vzvišenega poklica, ki smo ga prejeli ob prerojenju pri krstu. Naj bi v nedeljo tudi veseli počivali od svojega vsakdanjega dela. Srčno želim, da bi vas, ki radi hodite v nedeljo v cerkev, razsvetlil Sveti Duh, da bi ne hodili le zaradi dolžnosti ali iz navade .ampak iz trdnega prepričanja, kaj nam tedensko obhajanje velikonočne skrivnosti pomeni. Vstali Kristus živi med nami in nas k sebi priteguje. Prav pri nedeljskem shodu božjega ljudstva, pri katerem obhajamo evharistijo, prejema vse Kristusovo telo rast in tako samo sehe zida v ljubezni, kakor pravi sv. Pavel. + Jožef, nadškof Franc S. Finžgar Razmišljanje o postu ,-Polnočni zvon z visokih lin krepko zaklenkal je. Potihnil glas je violin, — strunar odbrenčal je.“ Tako Gregorčič napoveduje začetek posta. Da, post! Ali nl ta beseda za toliko ljudi pra-Zen zvok? Post — zatajevanje sa-giuga sebe, post — pritrgovanje y -iedi, post — zdržek od mesnih ^edi, post, ki ga veleva Cerkev, bost — danes, kaj še? Ne samo nevernim in malovernim, tudi mnogim vernikom je post samo beseda brez vsebine, brez obveznosti, kratko in malo: post naj •ie tako rekoč odveč. Poglejmo, ali imajo tisti, ki ta-0 čustvujejo, tako mislijo in ve-rnjejo, zares prav? Danes je za svet prvenstvo, UsI>eh, zmaga, rekord tista bese- da, ki ima v sebi poseben čar. Ali ne velja danes geslo: doseži, česar še nihče ni dosegel, naj je v igri, v skoku, teku, v zraku ali na zemlji. Kdor vse prekosi, je svetovni junak, je junak časopisa, filma, ljudske množice, ki vse prenese, vse žrtvuje, da je navzoča pri tekmah, in vse misli in navdušenje strinja v eno: v; junaka-rekorderja, zmagovalca. No, in kako ti zmagovalci dosegajo te uspehe? Že sv. Pavel nam jih je opisal. Pravi: „Tisti, ki v stadionu teko, se vsega zdrže ,da dosežejo venec zmage." In zares priča zgodovina, da so se taki že v starem Rimu vsega zdržali: niso popivali, niso se udeleževali pojedin, ogibali so se vsakega razkošja in naslade, z mrakom so legali, z zarjo so vstajali. Ali ni bilo tako življenje za Rimljana, vdanega razkošju in nasladi, hud post? In dandanes je prav tako. Brez samozatajevanja, brez trdih naporov, s katerimi si sto in sto lenivih ugodnosti od rečeš, ni nobenih zmag in nobenih rekordov. Toda ob tej tekmi za sodobnim športnim junaštvom nas nekaj vendarle iznenaja: namreč to, da je ob' tem pogonu za zmagami tako malo junakov. Množice so le prerada mutasta ali vpijoča zija- la, ki ta sodobna junaštva občudujejo, veličajo, v njih samih pa je toliko slabičevstva, tako malo tistega drobnega junaštva, ki ga življenje zahteva od -vsakega izmed nas, če nočemo, da, nam gre vse po zlu. Pravim, tistega drobnega junaštva, to je junaštva za vršitev dolžnosti, ki nas veže s poklicem, z družino, z narodom, z občestvom, s človekom sploh in posebno še z revežem. Tega junaštva, na videz tako majhnega, skritega in vendarle tako silno pomembnega za življenje, pa nihče ne doseže razen z razumevanjem, kaj je duh posta, kaj je samozatajevanje. kaj je odpoved. Niti za korak se ne boš premaknil v življenju, to se pravi, ne boš dosegel ne uspeha in ne napredka razen s samoodpovedjo. Post ni mrtvičenje telesa, nima namena uničevati telesne sile (saj vsak lahko pozna milobo katoliške cerkvene postne zapovedi), post je le pot do zmage duha nad materijo, pot do zmage nad silami gole telesnosti, ki je tako vabljiva in kaj krat tako kruta. Zakaj vsi smo prikovani in priklenjeni na zemljo, na telesnost, na materijo, da vse to veže peruti duhu, ki bi se rad vzpel kvišku, kakor pravi sveto pismo. Zato je ta borba huda, zmaga dosegljiva le z duhom posta, to se pravi, da se moramo naučiti, mnogo si odreči, mnogo žrtvovati, se premagati, potrpeti in se truditi — a vse to ne prisiljeno, marveč s svobodno odločitvijo, z duhovnim spoznanjem in prepričanjem. Samo to nas napravi močne v borbi življenja, v izvrševanju dolžnosti, ki nas vežejo z občestvom, in v boju za zveličanje. Postojmo pri nekaterih trditvah, ki se zde morda na prvi pogled nekam čudne, neverjetne, a so vendar lahko resnične. O cerkvenem zapovedanem postu in o postu v najširšem pomenu, o samozatajevanju sploh velja: Post je zdravje. Post je moč. Post je ljubezen. Post je zdravje. Neki zdravnik mi je rekel: „Ti si pridigar. Pri-diguj ljudem post, da jim pridiga ješ zdravje." — ,,Kako?“ sem vprašal. — „Lej, jaz se vsak petek postim, trdo postim. Zjutraj ne jem nič, opoldne izpijem skodelico mleka, zvečer čašo jogurta, drugega nič. Pridiguj torej ljudem post in boš pridigal ljudem zdravje." Nauk drugega zdravnika: Temu ponudim cigareto. Odkloni jo, dasi vem, da je kadilec. „Ne kadim! Ta mesec ne." — „Zakaj ne?" — ,,Viš, to je tako: določil sem si: en mesec sem abstinent za pijačo, drugi mesec sem abstinent za kajenje. Hočem se imeti na brzdi." Tako zdravniki, ki vedo, kaj je zdravje in kako si ga obvarovati. In naši dedje ? Vsi stari sc še spominjate našega nekdanjega posta. Ko je polnočni zvon oznanil pepelnico, tedaj je bil konec vsake mesne jedi do velike noči. Ves post nismo poskusili ne koščka mesa ne kanca masti in je kilo toliko veselega zdravja po družinah — brez higienskih predavanj. Naj zdravniki povedo, koliko odstotkov telesno in duševno bolnih je po bolnicah prav zaradi tega, ker niso umeli, kaj ■le duh posta, kaj smisel samopre-^agovanja, samoodpovedi. Post je moč. Naj skušam to z zgledom pokazati. Mnogo očetov si s trudom in silnim samozata-jevanjem pridobi čedno imetje. Prvi, če ne pa drugi rod vse to imetje požene in zapravi. Takih zgledov imamo krog sebe vse polno in prav zato ne pridemo do trdnega meščanstva v najboljšem pomenu besede, do tistega meščanstva, ki je tudi za razvoj kulture v vsakem narodu silno važna plast, ker ima možnost in voljo, da kulturo goji in podpira. Zakaj torej se je toliko trdnih hiš razsulo. Kdo jih je porušil ? Otroci. In zakaj ? Ker starši niso naučili postiti se, premagati se, odreči se in se predati naporni borbi življenja. Niso jih vzgajali, v svoji slepi ljubezni so jih le pestovali. Skrbeli so, da se jim zadosti vsaka sla, otroci so postali ljudje brez moči; kar je bilo s trudom, zgrajenega, ti spestovani slabiči niso mogli držati. Podrlo se je in propadlo. Post je ljubezen. Poglejmo v družino! Vez družine je edinole ljubezen. Vse drugo je slepilo. Zakaj je danes toliko razbitih družin? Toliko ločitev zakonov? Spet trdim, ker ni duha posta, duha odpovedi, premagovanja. Sv. Pavel je z enim stavkom, z enim poveljem rešil vse to: „Drug drugega bremena nosite!“ To je vsa modrost skupnega življenja in ta modrost ni nič drugega kot vsakdanja samoodpoved, potrpljenje, odpuščanje, boljšanje, spet — post, post, post. Post vsak dan, vsako uro, vsako noč pri otročičku, pri bolnem članu družine, pri neuspehih, ob naših socialno neurejenih časih odrekanje in skromnost brez konca, kar za vse stanove. Post je ljubezen, ne samo v družinah, post je nujna ljubezen tudi v družbi. Post je, če si kaj pri trgamo, da dobi lačen hrane, post je, če si odrečemo pri obleki, da bomo odeli nagega, post je, če zbiramo za zapuščene otroke, post je, če nam ni noben trud odveč, da delamo zasebno in javno za odstranitev krivic v socialnem življenju. Prazno godrnjanje nam ne bo izboljšalo časa. Le delo. Vsako delo pa je svoje vrste post. Le v trudu se je človeštvo prikopalo do napredka. Vsako odkritje, vsaka iznajdba, vsak strojček, ki nam lajša napore, je sad silnega dela, naporov in samoza-tajevanja. Vedno — danes in do konca dni. „V potu svojega obraza boš jedel kruh.“ Jasno nam je, da je duh posta v tem, da naravnih nagnjenj, čustev, sle in strasti, veselja in žalosti ne uničujemo, marveč z duhom vodimo na pravi tir. Če in kdor tega ne stori, mora postati prej ali slej vseh teh strasti in slasti bridek in žalosten plen. Lahkomiselni, zapravljivci, leni sovražijo duh posta. Sveti Pavel je deval telo v sužnost — duha, pod sladki jarem Kristusov. Kdor tega noče doumeti, propada in bo breme sebi in občestvu. Boris L. Pasternak Hudi dnevi V Jeruzalem zadnjo nedeljo na svoji poti gre Gospod,, hozana vse vriska veselo, vse palme mu stelje na pot. A časi vse hujši in trši, ljubezni nikjer naokrog, vse zviška obrvi le mrši in konec je tu, epilog. Kot svinec nebo se uleže, na hiše pritisne ko dim. Love farizeji ga v mreže, lisjaško repka.io pred njim. Temačne ga templja oblasti drhali na sodbo izroče. Kot prej so ga silili h časti ga kolnejo zdaj in grde. Zijala soseska vsa pase in škili skoz vrata na zbor, nestrpno preriva, peha se in suje navzdol in navzgor. Po srenji glasovi so gosti, prihaja šepet od strani. O begu v Egipt in mladosti spomini kot seti so v megli. Spomin oživi na puščavo, na strmo odsekani grič, od koder s svetovno državo ga skušal nekoč je hudič. In spomni se v Kani gostije, kako je zbor svatov strmci, in morja, kako po megli je po njem kot po suhem prišel. In v bajti ljudi brez števila, votlino je v mislih spoznal, kjer sveča je v strahu ugasnila, ko rajni od mrtvih je vstal.., (Prevedel Janko Moder) Vinko Beličič Pot drži samo naprej Občutek, da je versko in vobče duhovno življenje v naši fari že Povsem zamrlo oziroma se omejilo na nekaj suhih, uradnih zunanjosti, je bil tako globok, da 8a niti novica o bližnjem misijonu ni omajala. „Preveč je vse zavoženo, preveč zanemarjeno, preveč so ljudje zagrenjeni in po-nujšani od slabih kristjanov, da hi mogel misijon še izbrskati vrelec žive vode v ostrem kamenju in jedkem prahu!" Po vseh skupnih prošnjih molitvah v cerkvi je naposled prišel Prvi večer. Zvonilo je in vabilo. Verniki so se pridruževali pesmi s kora in čakali: potem je stopil na prižnico belolas misijonar niladostnega in vedrega obličja. Napete obraze poslušajočih, vprašujoče oči ,o čem bo govoril in kako mu bo tekla beseda, je tn.ii gospod kmalu omečil in potegnil za seboj. Starejšemu, ljubeznivejšemu, se je pridružil mlajši, globlji: oba pa sta se Ponižno uvrstila med nas potrte, nemirne, iščoče, trpeče, dvomeče, obupujoče. Nista grmela kot osorna upnika nad dolžniki, nista is-kala pomilovalnih besed za grajo paših slabosti, naše tostranosti m lenobe, nista se ponašala z ndečino odličnih cerkvenih obla- čil, in beseda jima je tekla v vsej blagoglasnosti. Iz oči jima je sijal plamen vere v resničnost tega, kar sta govorila, in ta plamen nas je prepričeval, da moramo hoditi in ne omahovati, da je naša zemeljska usoda neizbežna in da je cilj en sam: priti v večno življenje, zaslužiti si ga ne s častmi in z veljavo tega sveta, marveč z vero, upanjem in ljubeznijo. Zasopla naglica dnevnih opravil od rane ure do prvih zvezd ni bila več tako živčna in brezizhodna, dušljiva in ubijajoča: vsak večer se je oglasil veliki zvon, in v lahnem duhu mandelj-novega cvetja in nekega daljnega dima smo šli v cerkev in ugotovili: Že spet nas je več kot sinoči! Sedim v svetlobi večerne cerkve in poslušam, čemu smo tu in čemu vse naše delo, kaj je greh, kam gremo skozi grozo smrti, spričo katere zbledijo vse zemeljske slasti in stiske. Vse je tako jasno, preprosto, naravno, da se čudiš, kako morejo tolikšne množice malobrižno in posmehljivo mimo. Gledam misijonarja, pijem mu besede iz ust, in v mislih nadaljujem komaj začete njegove stavke — in ko vidim, da sam glasno izgovarja besede, ki so se trenutek prej rodile v mojih mislih, čutim, da sva si kot pesem in odmev — in da se to dvoje skrivnostno poraja drugo iz drugega. V ostro kamenje in jedki prah je prihajalo božje življenje, in vsak večer smo se po enourni dušni kopeli lahkotnejši vračali pod zemeljske zvezde. Mlajši, a globlji,, za stare mogoče manj razumljivi misijonar je začel najtežjo in najskrivnost-nejšo zapoved: ljubezen do bližnjega, ki je enaka ljubezni do Boga. Če čutim, da je Bog s svojo ljubeznijo v meni, da živi v moji duši in me osrečuje z velikim mirom in zadovoljstvom ,ali se tega Boga ljubiti ne pravi isto kot blagrovati sam sebe, ljubiti svojo čudovito notranjo srečo? Ta ljubezen res ni težka! Če pa vidim, da bližnji iz malomarnosti ali nadutosti ne išče sreče in miru, ki sta v Bogu, se vsemu, kar je meni najbolj sveto, posmehuje, še druge odvrača od rešnje poti, na katero jih vabim, in me s svojo hudobijo zalezuje — kako naj ga ljubim? Dolgo in goreče je govoril mladi misijonar, od vseh strani je naskakoval pečino, ki je v človeškem srcu, in čutil sem, da korenine zla popuščajo in da je skrivnost ljubezni največja, da je sreča ljubezni najslajša in najpopolnejša. Kdor ljubi, vse razume in vse odpušča: edino po tej poti je moč občutiti ..nebesa v sebi", brez katerih nihče ne pride v večno življenje. V molk desete večerne ure je donel misijonski zvon — in jaz sem z drugimi klečal, v dlani skrival človeško slabost in molil, da bi jo novo spoznanje za zmerom izžgalo iz mene. Tišina cerkve, pod lučmi klečeči, sklonjeni verniki [misijonar v koretlju in vijoličasti štoli kleči na prižnici, obrnjen proti oltarju, in v duhu moli za nas in zase, da bi se ljudje ljubili med seboj in da bi svet po tej ljubezni spoznal, da nismo samo od tega sveta. Misijonarja sta se že davno vrnila v svoj kraj ,in jaz se vnovič spopadam z upornim človekom v sebi, odkar tistih večernih kopeli ni več. Pot drži samo naprej in jo je treba sproti, dan za dnem, premagovati in osvajati in ne gledati nazaj. Kruti svet nas preskuša, in kolikor zmagujemo nad njegovimi potmi, toliko je sreče v duši. Edino vzajemna ljubezen, s katero prenašamo drug drugega slabosti, nam lahko lajša težo in vročino romarske poti in nje zadnjo preskušnjo ob vratih v svetišče večnosti. Ne more umreti, kdor ljubi, ne more se zgruditi, kdor sliši novo pesem, ki mu jo je, trpečemu in željno prosečemu, dahnil v dušo Stvarnik. Rim v znamenju sv. leta (Nadaljevanje) Obsodba komunizma V vsej svetovni javnosti ie vz-,udila izredno pozornost odločna 1,1 lasna obsodba komunizma v lovorih papeža in drugih viso-f’h cerkvenih dostojanstvenikov na lanskih svetoletnih slovesnostih. Kaj je dalo povod temu, ni j'nano. Gotovo pa je bila ta jasna °seda potrebna, ker so nekateri atoličani menili, da se je odnos erkve do komunizma spremenil. Kardinal — vikar Poletti, ki s lrn_enu papeža upravlja rimsko škofijo, je pri pontifikalni maši v. lateranski baziliki, ki je stol-lca mesta Rima, v imenu papeža avia yj jzjavj] (ja n; m<)goč za ristjana noben kompromis s ti-v|'lnb ki pravijo, da spoštujejo * °veka, pa zanikujejo Boga. .('angelij je globalen, ne dovode ločitve med Bogom in človekom. Komunizem pa je tisti, 1 ne dovoljuje božje navzočno- * 1 v človeškem življenju. Zato v°munizmorn ne more biti kompromisa. T° izjavo je Pavel VI. javno Potrdil . dne .9. . novembra .1975 1>rcd 100.000 ljumi pri sv. maši !la lateranskem trgu, kjer je iz- * avil; ()Naj iz te proslave rim- c cerkve znova zaživi pobož-n°st. vnema, skladnost, odpoved, o čemer vam naš kardinal — vikar Poletti nenehno pridiguje, bodisi, da vas upravičeno opozarja — kot je storil nedavno —■-pred zgrešenimi formulami in ideologijami, ki so nedopustne za žive ude cerkvene skupnosti, bodisi ko vas vzpodbuja k obnovljeni nalogi bratske akcije v korist vseh. Odločno se je Pavel VI. spoprijel s komunistično ideologijo v svojem govoru pri splošni avdienci dne 12. novembra 1975, ko je govoril o socialni obnovi. Tedaj je papež orisal temelje krščanskega družbenega življenja, ki izhajajo iz zapovedi ljubezni do bližnjega, ki naj ustvari bratstvo med ljudmi, kakor oznanja Jezusov evangelij. Pri prizadevanju za to bratstvo je treba izključiti vsak razredni boj in sploh vsak boj. Krščanstvo ne nudi samo obrambe, ampak tudi dvig dostojanstva in svobode človeške osebe ob spoštovanju vsakega drugega člana človeške družbe. To je naš socialni program, ki ni navadna srednja pot kompromisa med dvema drugima sistemoma, ki se danes borita za oblast: to sta na eni strani liberalni egoizem ali kapitalizem, kakor ga navadno imenujejo, in na drugi strani komunistični socializem. Naš socialni program je izviren, organičen in dinamičen izraz družbenega sožitja na splošno, to se pravi, da ni omejen samo na boj za materialne dobrine, ampak je razširjen na vrednotenje tudi višjih moralnih, duhovnih in verskih dobrin. Ta svoj znameniti govor je Pavel VI. sklenil s temi besedami: ,,Brez navpične ljubezni, ki prihaja od Boga in se vrača k Bogu, je nemogoča pot vodoravne ljubezni človeka do človeka; ta vodoravnost se zatakne, ker ji manjka njen najvišji in neizčrpni razlog — to je ljubezen do Boga. Treba je vliti v skupno socialno vest duha ljubezni, solidarnosti, pomoči bližnjemu, kar bo blažilo in popravljalo sebičnost, ki se poraja s samim gospodarskim razvojem. Dejavna ljubezen in socialna obnova Na dejavno ljubezen do bližnjega in na socialno obnovo se je papež Pavel VI. povrnil v svojem govoru v splošni avdienci dne 10. novembra 1075. Tedaj je dejal, da izhaja ljubezen do bližnjega iz ljubezni do Boga. Iz te temeljne zamisli izhaja krščanstvo. Toda danes je videti, da je krščanstvo često pogaženo z nekimi bolj udarnimi in revolucionarnimi gesli za ureditev družbenega življenja. Nato je papež nadaljeval: „Kri-stus naj bi bil premagan od Mar-:i, in človeško sožitje se danes na našo žalost uveljavlja ne kot dosežek dejavne ljubezni, ampak s pomočjo boja, nasilja, pogaže-nja enega razreda po drugem razredu. Proti krščanski zamisli spoštovanja človeka, njegovega dostojanstva, svobode in enakosti sc postavlja sistem sile, sovraštva, sebičnosti brez urejene udeležbe vseh ljudi pri vseh gospodarskih in socialnih postopkih, ki morajo biti v dobro vseh. Ljubezen do bližnjega — je Ponovno poudaril Pavel VI. uiova imeti svojo osnovo v ljubezni do Boga. Kdor jemlje druž-)eni ljubezni njeno yersko evangeljsko obrazložitev, izpostavlja družbeno ljubezen hitri utruje-uosti, degeneraciji, sebičnosti. Nato je papež potrkal na vest katoličanov in dejal: ,,Morda si uioramo očitati, da smo grešili s sebičnostjo, brezbrižnostjo, leno-J° in nedelavnostjo. Mi kristjani moramo bolj ljubiti! Kajti to je ustanovna zapoved krščanstva. Ne smemo pozabiti, da bo odločitev ob poslednji sodbi odvisna predvsem od naše ljubezni do bližnjega. Otroci in sveto leto Obisk Rima v lanskem svetem letu je daleč presegel obiske vseh prejšnjih svetih let. Računajo, da je prišlo do konca oktobra nad 5 milijonov romarjev iz prav vseh strani sveta. Je pa imelo to sveto leto v primeri s prejšnjimi neko posebnost glede obiska. Bočim so se prejšnjih svetih let udeleževali le bolj odrasli ljudje, je prišlo lani v Rim izredno mnogo Lojenci Baragovega misijonskega zavoda v Slovenski vasi v Lanusu ob sklepu šolskega leta 1975 s svojim vodjem Francem Sodjo CM mladine. To so seveda omogočila moderna, hitra in udobna prevozna sredstva. Papež je pogosto to mladino posebej pozdravil, se pomešal med njo in jo blagoslavljal. Dne 30. oktobra 1973 je bilo romanje otrok, prvenstveno rimskih pa tudi drugih, katerim je bilo dano udeležiti se tega jubilejnega romanja. V cerkvi sv. Petra se je tega dne zbralo nad 10.000 otrok. Vodil je to romanje kardinal-vikar Poletti. Papež je obiskal te mlade romarje in jim s preprostimi besedami pojasnil pomen svetega leta. Zaključil je svoj nagovor z naslednjimi besedami: „Tudi vi morate biti apostoli vere s tem, da "boste rasli v ljubezni do Cerkve in da se boste' zlasti zanimali za svoje tovariše, na katere naletite v svojem življenju. Pomagajte Cerkvi pri evangelizaciji sveta!" Slovenski pozdrav koroškim Slovencem. Veliko pozornost je vzbudil papežev pozdrav v slovenskem jeziku, namenjen skupini Slovencev iz Koroške (Celovca in okolice). To se je zgodilo dne 29. oktobra 1975 pri splošni avdienci na trgu sv. Petra. Pri tej avdienci je bilo navzočih okoli 60.000 romarjev iz raznih dežel. Papež je pozdravil razne skupine v njihovem narodnem jeziku. Slovence je ob tej priliki pozdravil z besedami: pozdravljam skupino, ki zemljepis- no prihaja iz Avstrije, so pa to Slovenci iz Celovca, krške škofije." Ta pozdrav v slovenskem jeziku je koroške Slovence zelo razveselil in so se pozneje te papeževe besede razširile med vsemi Slovenci na Koroškem. Te besede so bile javen odgovor vsem tistim (tudi gosposvetskemu župniku Mucherju), ki sramotijo koroške Slovence, jim odrekajo pravico do slovenskega jezika v šolah in uradih, jim ne priznavajo njihove narodne samobitnosti, odrekajo svetniški značaj sv. Cirilu in Metodu itd. Versko in narodno okrepčani so se vračali koroški Slovenci na svoje domove. Romanje vojakov V času od 19. do 23. novembra 1975 je bilo v Rimu svetoletno romanje vojakov, katerega se je udeležilo vojaško zastopstvo 22 držav z nad 12.000 možmi. Zastopane so bile naslednje države: Argentina, Avstrija, Avstralija, Belgija, Kanada, Francija, Filipini, Nemčija, Anglija, Irska, Luksemburg .Nizozemska, Paragvaj, Peru, Santo Domingo, Švica, Južna Afrika, Združene države Amerike, Venezuela in Italija. Mnoge vojake so spremljale njihove družine. Ves Rim je bil v tem času v znamenju vojaških uniform. Dne 20. novembra 1975 so se vojaki zbrali v rimski športni palači, kjer so imeli večer bratstva 111 Prijateljstva. Navzoč je bil udi kardinal Alfrink, ki je vo-Jaski škof Nizozemske. Poleg nje-je bilo še 14 vojaških škofov 12 raznih držav. Dalje so bili nav-z°či obrambni ministri Nemčije, tske, Italije, nizozemski državni ajnik in vojaški atašeji, ki so akreditirani v Rimu pri italijanski vladi. Naslednjega dne so imeli voja-' uro molitve pred 10 m visokim rižem na trgu sv. Petra pri obesku. Vojaški škofje so blagoslovi prisotne vojake in njihove 1 Dižine. Na vzklike vojakov se 'v z okna svoje študijske sobe odzval Pavel VI. in blagoslovil zbrano množico. Glavna vojaška slovesnost pa je bila v nedeljo 23. novebra 1975. Sv. mašo je na trgu sv. Petra daroval papež Pavel VI. in z njim je somaševalo 20 škofov in duhovnikov, katerim je poverjena dušna skrb za vojake. Navzočih je bilo nad 16.000 vojakov. V argentinskem vojaškem zastopstvu sta bila tudi Slovenca Tomaž Pavločič in Marko Zupan, letalska častnika argentinske vojske, ki sta bila skupaj z drugimi častniki sprejeta pri papežu Pavlu VI. in ki sta rimske Slovence p onarji Franc Buh, 0, 'to.Sušnik in Peter Opeka A ■ °Msku svojcev v Buenos ih!^b»u in Pred odhodom d Madagaskar presenetila s svojo lepo slovenščino. Ob tej priložnosti je imel papež na prisotne vojake izredno lep govor, v katerem je med drugim dejal: ,,Prišli ste semkaj, ker tudi vi želite miru. Spomin na padle je boleč spričo tolikih žrtev. Orožje, ki ga nosite, ni namenjeno za napad,, ampak za obrambo. Naj Bog pomaga, da ne bo treba uporabljati orožja, ampak da bodo vsi stremeli samo za tem, da služijo pravično- sti in miru. Pravičnost je tista, ki jamči omiko, red, spoštovanje med posameznimi narodi. Te pravičnosti naj bo vaše orožje simbol in obramba. Mir mora biti energični program človeških odnosov, ki jih preveva pravičnost, bratstvo, sodelovanje. Edini resnični temelj miru pa je Kristus." S tem je bilo zaključeno veliko svetoletno vojaško romanje. (Bo še) Rudolf Smersu Simon Gregorčič Daritev Daritev bodi ti življenje celo: oltar najlepši je — srca oltar, ljubezen sveta v njem — nebešk je žar, Gospodu žrtva — vsako dobro delo. O, da srce gojilo bi vsekdar ta sveti žar, naj živo bi gorelo, enako kresu vedno ti plamtelo, Bogu in domu žgalo vreden dar! Odločno odpovej se svoji sreči, goreče išči drugim jo doseči, živeti vrli mož ne sme za se. Iz bratov sreče njemu sreča klije, veselje ljudsko njemu v oko sije in tuja solza mu meči srce! I)l'- Janez Zdešar Slovenci -zdomci v Nemčiji Slovenci - zdomci v Nemčiji in slovenska Cerkev I Slovenska Cerkev iz znanih raz-°Kov dolga leta po vojni ni mog-4 nudiiti uspešne pomoči dušno-Pastirskemu delu med zdomci. Fi-Pančne pomoči ni bilo pričakovati je tudi danes nihče ne pričanje; šlo je za duhovnike, ki bi 1 1 Pripravljeni iz domačih sionskih škofij priti na delo med zdomce. Morda je relativno kasnemu ankažmaju domačih duhovnikov Prvi so prišli šele pred G leti, 11 iz zdomstva samega ni bilo mož»o dobiti nikogar več — bot-'°valo rahlo nerazumevanje in ^zaupanje. Slišati je bilo posa-<:- da so zdomski duhovniki ‘‘Zanesljivi v cerkvenem nauku, n Se nekateri vtikajo v politiko, 4 jiim gre za denar, da je nc-.. nost, da se duhovno zanema-l-,0> Prevelika, in podobno. Ti ko SO Pomisleki so se porazgubili, mednje začeli prihajati slo-°nski škofje. Od blizu so videli i,?S ?.oložai. ko 80 začeli hoditi a njih redne sestanke, ko so pri-■Pili na birmovanje in verske prireditve. Pogosto obiski slovenskih ordinarijev so bili močna opora zdomskim duhovnikom, ko so jim dajali korajžo in izkazovali zaupanje .obenem pa jih branili pred krivimi očitki. Za to jim gre vse priznanje in zahvala! Seveda pa ima zdomstvo tudi do slovenske Cerkve svoje želje in pričakovanja. Ali ne bi bil o prav, da bi se že v bogoslovju bolj kot do sedaj bodoči duhovniki seznanjali z zdomsko problematiko? Ali res ne bi bilo mogoče v okviru teološke fa-fakultete v Ljubljani ustanoviti {/saj seminarja (stalnega!) za vprašanja pastoracije med zdomci? Ali res ne bi bilo mogoče zagotoviti rednejšega in temeljitejšega obveščanja slovenskih vernikov o dogajanju med slovenskim zdomstvom v svetu? — Zdomci v Nemčiji in po svetu bi potrebovali še veliko več socialnih delavcev in delavk. Jih res ni mogoče dobiti iz domovine? In slovenske redovnice, včasih tako zaslužne za naše ljudi po svetu (Egipt, Palestina, Sev. in Južna Amerika), kaj jih res ni mogoče več dobiti? Treba bo misliti na hitrejše ukrepanje in na elastičnost pri pošiljanju duhovnikov v zdomstvo. Kaj, če se duhovnik smrtno ponesreči? če za mesece zboli? Je treba res čakati celo leto, da pride namestnik? Do poletnih mesecev, ko so v Sloveniji običajna premeščanja kaplanov in župnikov? Med slovenskimi zdomci je največ Štajercev. Zakaj ni med njimi več duhovnikov mariborske škofije, ki svoje bližnje rojake bolj poznajo? Pred leti je bilo ugotovljeno, da je povprečna starost zdomskih duhovnikov v Zahodni Evropi točno 50 let — trenutno je nekoliko nižja zaradi doliva mladih, čez deset let bo 60 — duhovniki bodo torej že zdavnaj zreli za penzijo — če si smejo zaračunati dvojna, „voj-na“ leta za svoje delovanje. Ekipo bo treba izmenjati. Kdo računa s tem? Na splošno je občutiti pomanjkanje dolgoročnega načrtovanja, preveč je še improvizacije. Pa še ena želja! V Sloveniji žive tisoči in tisoči katoliških Hrvatov, zdomcev, „gastarbeiterjev“. Če se ne motim, imajo svoje redne hrvatske maše le na enem ali dveh krajih v Sloveniji. To ni prav! To je premalo! če hočemo biti verodostojni in prodreti s svojimi upravičenimi zahtevami pri tujcih, potem moramo najprej sami nuditi doma tujim narodnostim to, kar pričakujemo in želimo za svojo! Slovenski zdomci v Nemčiji in SR Slovenija oz. Jugoslavija SR Slovenija želi pomagati svojim državljanom v zdomstvu. Ta želja in prizadevanja sta hvalevredni, čeprav bi — podobno kot v kritiki nemške države in družbe — lahko ugotovili, da ji manjka širši, dolgoročnejši družbenopolitični koncept. Preveč je sklepov, odlokov slovenske vlade in družbenopolitičnih organizacij, ki veljajo samo ad hoc, preveč je krpanja in kratkoročnih prijemov. Slovenska družba in vladajoči krogi še niso resno vzeli na znanje, da je visok odstotek njenih članov zunaj na delu in na zaslužku. Premalo je truda, da bi zagotovili delovna mesta v domovini, da slovenskemu človeku ne bi bilo treba s trebuhom za kruhom v tujino. Kje so tisti časi takoj po vojni, ko so vabili slovenske izseljence iz Zahodne Evrope in Amerike, naj se vrnejo v domovino, kjer da bodo našli boljše delovne pogoje in odkoder slovenskemu človeku nikdar več ne bo treba po boljši zaslužek v tujino. Danes v republiškem -— bodisi jugoslovanskem, bodisi slovenskem — okviru odhajajo med naše zdomce v Nemčijo pa tudi po svetu razni zabavni ansambli, pevska društva in podobno. Za to je treba dati priznanje! Slovenska izseljenska matica prav tako načrtuje in izvaja — a z monopolizacijsko tendenco — kul- turno-prosvetno delo med zdomci. !y'daja revijo „Rodna gruda", ki ■le Po zunanjih idejah posnetek -Naše luči". Ni namenjena le rojakom po Evropi, temveč po vsem svetu. Sem in tja objavi kak prispevek o gradnji cerkva na Slovenskem, o jubileju kakega slovenskega duhovnika, o Katoliški slovenski jednoti v ZDA itd., torej Prispevke, ki jih ne bi mogli zaslediti v osrednji slovenski reviji, Namenjeni zgolj Slovencem v do- movini. Komu naj koristi ta dvojni način pisanja? — O delovanju slovenskih zdomskih duhovnikov ne Rodna gruda ne drugo slovensko časopisje praviloma ne poroča. To je z njihovega stališča razumljivo in temu ni kaj oporekati. Zaboli pa, če kdaj izjemoma poročajo, a tedaj s podcenjevanjem, namigavanji, obdolžitvami in podtikovanjem. Slovenskemu človeku v tujini, naj bo veren ali neveren, s tem ni pomagano! Pet gojencev Baragovega misijonskega zavoda v Slovenski vasi, ki so lani končali srednjo šolo, Od leve na desno: Tone Jemec (odšel kot laični misijonar za 3 leta na Madagaskar), Jaka Barle in Andrej Osterc (vstopila v noviciat Misijonske družbe), Janko Glinšek in Fredi Žitnik (odšla na Madagaskar) Na sploh moti, da spremlja uradna Slovenija delo zdomskih duhovnikov z nezaupanjem, da se ne izrazim drugače, čemu oviranje in nelojalna konkurenca družabno-zabavnih prireditev, ki jih organizirajo slovenski duhovniki, še več, ki so jih dolga leta, preden se je uradna Slovenija sploh spomnila, da ima ljudi v tujini, oni že zdavnaj pred njo z uspehom prirejali? Zakaj še vedno zasliševanja rojakov, ko se vračajo domov na dopust, o delovanju in izjavah slovenskih duhovnikov v zdomstvu? Zakaj vabila na pogovor tistim slovenskim duhovnikom iz domovine, ki so prišli v stik z izseljenskimi duhovniki? Zakaj podrobno spraševanje, kje na primer imajo slovenski zdomski duhovniki spalnice in če morda vrata iz njih ne vodijo v spalnico njegove gospodinje...? Tako izpraševanje ko- risti verjetno le subalternemu vohljaču, da se izkaže svojemu gospodarju pridnega in zvestega. Zadnje čase je videti, da se hoče uradna Slovenija temeljiteje seznaniti s problematiko slovenskega Zdomstva. Univerza v Ljubljani, fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, je dobila nalogo, (junij - oktober 1974), da izda sociološko raziskavo o Slovencih v Nemčiji. V ta namen so izdelali vprašalnik z 274 vprašanji. Pod vodstvom profesorja je 5 študentov poleti 1974 v Nemčiji intervjuvalo 1.000 Slovencev o vseh mogočih stvareh, tudi verskih. (Za primerjavo: odgovarjajoči švicarski vprašalnik ima 45 vprašanj, nemški 103). Vprašalnik pa je imel kapitalno hibo: ni bil anonimen. S kombiniranjem več odgovorov se da ugotoviti osebno identiteto inter-vjuvancga. Nehote se človek vpraša, če je tudi to namen fakultete. To je nekaj kritičnih pripomb na račun slovenske republike in družbe. Lahko bi jih našteli še V(-'č, a te naj zadostujejo. Mislim, da jim ni mogoče očitati neobjektivnosti ali zlonamernosti. Sklepne misli Koliko časa bodo slovenski zdomci še v Nemčiji? So taki, ^i točno vedo, za koliko časa so Prišli v Nemčijo in kdaj se bodo vrnili; dokler si ne zaslužijo denar za nakup parcele, da si zgradijo hišo, da si povečajo gospodarska poslopja. Med njimi Pa so tudi taki, ki si za stalno žele ostati v Nemčiji. A zdaleč Pa.jvišji odstotek so tisti, ki več a*i manj žive brez cilja. Vedo le, je zaslužek v Nemčiji lažji L'! v*aji, a na drugo ne mislijo. Žive tjavdan. Delajo v Nemčiji 'Porda že 10 let, pa nimajo ne doma ne v tujini ničesar pokazati. Ob teh dejstvih se vsak odgovoren sprašuje, ali naj se slovenski človek izseljuje ali ne, naj gre na delo v tujino ali naj rajši Potrpi doma. -— Kdor nima jasnih ci,.iev pred seboj, naj raje ostane doma! Kdor je poročen in ima amža ali ženo in otroke, naj dvakrat premisli, če mu bo zaposlitev v tujini res koristila, vaj pomaga ekonomski dvig, kom-0l't ali celo luksuz za ceno uniče-ne8a zakona in družinskega živ- ljenja! To ni jokajoče moraliziranje, to so tragedije zavoženih življenj, s katerimi se slovenski zdomski duhovniki in socialni delavci vsak dan srečujemo! Ločeno življenje zakoncev je trda preizkušnja za vse poročene. Nemške sociološke razprave vedo povedati, da je zakon zdomcev po enem letu ločenega življenja že ogrožen, zakonska zvestoba se načenja. Zato naj gresta zakonca skupaj in z družino v tujino, če že mislita ,da doma ni več shajati. Bolje je, da leto ali dve pozneje prideta na zeleno vejo, kot pa da bi ju hitri ekonomski dvig ločil in razdvojil. Po neuradnih cenitvah je trenutno v Sloveniji 80.000 sezonskih delavcev iz južnih jugoslovanskih republik. Nekako toliko je tudi vseh Slovencev zdomcev po Zahodni Evropi. Ali se z načrtno gospodarsko-socialno politiko res ne bi dalo doseči, da bi recimo v petih, desetih letih naši zdomci v domovini našli približno enake možnosti za zaposlitev in zaslužek, kot jih imajo sedaj v tujini? In da bi se potem tudi delavci iz južnih republik lahko vrnili domov? Ali ne bi bil to cilj, za katerega bi se splačalo, da bi se zanj zavzela slovenska družba in vladajoči krogi? Delo in zapostavljanje v tujini je vedno nekaj izjemnega, nikdar nekaj normalnega. Vsakdo je pod enakimi pogoji vedno rajši doma, tujina pa je in bo vedno ostala — mačeha. Div. gon. Alcidcs Lopez Aufranc Revolucionarno vojskovanje ..Upoštevajmo izkušnjo drugih, saj lastno izkušnjo težko dosežemo, drago plačamo in prepozno pridemo do nje," je zapisal Balk. Odkar se je komunizem po napadu na Rusijo 1. 1917 pognal na osvajanje sveta, mu je do danes uspelo podjarmiti več kot polovico sveta, trudi pa se, da bi si z revolucionarnim načinom vojskovanja podvrgel še ostali del. Nobena dežela ne uteče njegovemu premetenemu usužnjevanju, celo Združene države Severne Amerike so predmet njegove raz-krajalne kampanje, ki je sicer počasna, a učinkovita, posebno še prek družbenih občil (tisk, radio, televizija, gledališče, kino) ter s pospeševanjem mamil in spolne razbrzdanosti. Z napadom, včasih zakrinkanim, drugič odkritim, na njegove ustanove, na njegove predstavniške može, na družino, spodjeda temelje demokratičnega življenja. V Argentini se posveča priliznjenemu in zvijačnemu pridobivanju naklonjenosti in pa infiltraciji, prehaja pa seveda tudi v neposredno delovanje, da bi razrahljal in razkosal družbeno telo s vsakodnevnimi terorističnimi in sabotažnimi dejanji, kot so pomori, ugrabitve, grožnje, atentati z eksplozivi, zasedba uč- nih ustanov in tovarn, stavke itd. Oborožene tolpe delujejo po mestih in na deželi, istočasno pa si prizadevajo, da bi dobili pod svoje izključno nadzorstvo kakšno ..osvobojeno ozemlje" v kakem predelu dežele, kjer bi to bilo zavoljo posebnih družbeno-gospo-darskih in zemljepisnih pogojev bolj ugodno. Iz takšnega „osvo-bojenega ozemlja" bi iskali internacionalizacijo revolucionarnega gibanja, se pravi, da bi jih komunistične države priznale kot oblast ozemlja. Važnosti problema ni treba ute ■ meljevati, saj je deželna vlada morala poklicati na pomoč obori/ žene sile, da bi znova vzposta\,ia red v Tucumanski provinci, k.,liso oborožene tolpe ustrahovale prebivalstvo. Osem naukov Izkušnje, ki jih je nabral svet, ki je podvržen razkrajalnemu procesu po revolucionarnem načinu vojskovanja, omogočajo, da iz njih potegnemo nekatere nauke. Te morajo spoznati vsi državljani, da bodo mogli pravilno presoditi nevarnost, ki nas ogroža, in da bodo dejavni branilci svobode naše domovine. Udeleženci misijonske tombole za slovenske misijonarje na dvorišču Baragovega misijonskega zavoda v Slovenski vasi v nedeljo 4. januarja Boj proti prevratništvu je dolgotrajen Mednarodni komunizem v ka-*eri koli svoji inačici — moskov-'ski, maoistični, trockistični, cast-ristični itd. — si hoče podvreči darode strateško ne glede na čas, Sft.i je prepričan po svojem materialističnem nauku, da se kolo zgodovine vrti v smeri komuniz-rna- Temu prepričanju odgovarja taktika, da napravi en korak na-Za.l» kadar je položaj neugoden, ln dva koraka naprej, ko se stanje ^Premeni, če naobrnemo to sploš-110 načelo na naš argentinski pri-rner» bomo zlahka ugotovili, da s° od 25. maja 1973 napravili dya koraka naprej. L. 1974 so nekoliko popustili na nekaterih področjih, toda pripravljeni so na nov naskok, da bi izgubljeno znova pridobili in sicer z obrestmi. V Tucumanu so spričo vojaškega posega napravili korak nazaj, toda napredovali bodo znova, če se vojaške sile umaknejo in ne bo zagotovljena zaščita prebivalstva. Skupaj s tem bi bilo treba pravilno iskati rešitve za probleme, ki olajšujejo pridobivalno akcijo prevratnikov. Kljub učinkovitemu posegu vojske in varnostnih organov ne smemo pričakovati izjemnih in takojšnjih sadov, ker zdravljenje tega rakastega obolenja, ki uničuje zdrave celice dežele, zahteva dolgotrajen proces. 2. Boj proti prevratu mora zajeti celotno človeško in zemljepisno področje Cilj totalitarne levičarske ,,elite" je pridobitev prebivalstva. Da bi dosegli ta cilj, ustvarjajo ozračje nezadovoljstva, hromijo proces proizvodnje dobrin, in hujskajo ter zavajajo miroljubno in delovno ljudstvo v nasilnost in lenarjenje. Odvračajo ga od preteklosti in zaslužnih narodnih voditeljev, da bi postalo — brez preteklosti in sedanjosti — voljno blago za revolucionarno avanturo. Če hočemo preprečiti to razkra-jalno rovarjenje, je treba delovati na vseh področjih narodnega življenja, še posebej pa tam, kjer sta bila infiltracija in snubljenje bolj uspešna. Učni zavodi, zlasti visokošolski, sindikati, javna administracija, oborožene sile in varnostni organi so glavni cilji komunizma in zato omenjena področja terjajo posebne ukrepe zdravljenja in zaščite. Posebej je treba tudi upoštevati tisk, radio in televizijo, saj so to najuspešnejša orožja za oblikovanje ali kvarjenje javnega mnenja. Glede na zemljepisno razsežnost, v kateri je treba razvijati ta ideološki in stvarni boj, je nujno, da se zajame celotno deželno ozemlje, da se prepreči, da se ne bi zatekali na predele, ki bi jih skrajneži nalašč puščali mirne, da bi premotili varnostne organe. Nadzorstvo nad mejami je silno važno, da se s tem pre- preči gibanje aktivistov in voditeljev in prenos dokumentov in orožja. 3. Boj proti prevratništvu terja, da napademo njegove učinke in vzroke Kadar preide nasilje iz prikritosti v odkrito zunanje delovanje, kaj radi to omalovažujemo in menimo, da se bo rešil ta problem z običajnimi policijskimi ukrepi. Takšno zadržanje je običajno v demokratičnih deželah, ki se boje, da bi jih označili za totalitarne, če bi varnostno ukrepali. Ker so spoštljive do zasebne svobode, ki jo včasih stavijo nad narodno svobodo, so neodporne za revolucionarne napade in lahek plen revolucionarne psihološke akcije. Povrh je s priznanjem te revolucionarne šibe treba priznati, da določene zadeve v deželi niso v redu in vlade to le težko priznajo. Razumeti revolucionarno vojskovanje, njegov cilj in način bojevanja, zahteva določen čas, od tedaj naprej pa je treba napasti prevratnost z vso odločnostjo in silo in istočasno zmanjševati vzroke, ki olajšujejo ustvarjanje razpoloženja, ki ustreza pridobivanju privržencev. Iz izkušnje vemo, da so dežele, v katerih uživa prebivalstvo visoko življenjsko raven, pa vseeno doživljajo nasilje. In so druge, ki žive v miru v skoraj bednem položaju. To nas navaja, da ne smemo biti lahkomiselni v presoji 'n ponavljati kar na slepo gesel: nasilje od zgoraj poraja nasilje 0(* spodaj, treba je le odstraniti Materialno zapostavljanje, pa bo 'zginilo nasilje, itn. Gotovo, treba •le izkoreniniti materialne vzroke, k' bi mogli ustvarjati krivično stanje, vendar to ne zadošča. Bolj Važno je doseči vzdušje za mirno sožitje, da se pomirijo duhovi, in _ se doseže samo s tem, da okrepimo in razvijemo moralne sile, nas bodo zavarovale pred psihološko ofenzivo, medtem pa raz-'•'inkujmo lažna dokazovanja, ki 11 n uporablja marksistična dialektika. y komunističnih deželah ohra-"iajo notranji red z ustrahovan-n.iem: lahko te postavijo pi-ed steno in te ustrelijo, lahko izgi-11 (;š v koncentracijskem taborišču ab pa v kliniki za umobolne, če Pokažeš odklon od partijske linije. * Za boj proti prevratništvu je treba uporabljati uspešno orožje Vlade se navadno obotavljajo 11 Porabljati razpoložljivi državni Potencial, da bi očistile deželo Prevratniških elementov, ker se oje, da bi v političnem pogledu zgubile na ugledu. Vendar pa bo Prebivalstvo kljub določenim nevšečnostim in omejitvam hvaležno 'stemu, ki ustrezno zaščiti njego-vo svobodo, njegovo življenje, njegovo lastnino in delovno me-st°- Sredstva so duhovnega in materialnega značaja. Potrebna je psihološka akcija in propaganda, potrebni pa so tudi varnostni organi, redni ali ojačeni, opremljeni z najprimernejšim orožjem in orodjem za tovrstno vojskova--nje. Treba se je varovati prcpočasnosti. Biti morajo vedno pripravljeni, da lahko naglo pohitijo na kraje, kjer se opazi navzočnost nezaželenih elementov ali pa se domneva njihova dejavnost. Ustrezna zakonodaja Vlade in zakonodajalci navadno odlašajo z razglasitvijo zakonov, ki jih demagogija označi in napada kot represivne. Vendar demokracija ne sme biti neoborožena ,kot bi želeli tisti, ki jo skušajo uničiti, in ima pravico, da si preskrbi zakonito orodje, ki bo zagotovilo njen obstoj. Demokracije, ki so zmeraj spoštovale svoboščine posameznikov in v katerih uživajo ustanove samostojnost in stalnost, so sankcionirale ukrepe, ki vključujejo celo smrtno kazen. V drugih deželah nimajo smrtne kazni, imajo pa zakone, ki dovoljujejo izločiti iz družbenega telesa elemente, ki ga skušajo uničiti. ti. Odgovorna, neodvisna, trajna in zaščitena sodišča Tisti, ki morajo soditi hudodelstva, kot je umor ali ugrabitev, morajo gjoboko čutiti to ogromno odgovornost, saj od njihovih od- ločitev v veliki meri odvisi rešitev naroda pred hudim zlom. Skoraj vedno so ogroženi, zato potrebujejo osebnega poguma in trdnega demokratičnega prepričanja. Zato morajo tisti, ki imajo ali so imeli zakonodajno oblast, uživati zaščitenost in trajnost. 7. Razvoj moralnih sil Da se nevtralizira razkrajalno psihološko akcijo revolucionarnega boja, je nujno treba okrepiti domoljubna, verska in družinska čustva in poudarjati spoštovanje do zakona, do dela in do lastnine. V totalitarnih režimih, kot sta bila nacizem in fašizem in kot je sedaj komunizem, istovetijo stranko in njeno ideologijo s samo domovino, kar povzroči čustveni odpor v delu prebivalstva, ki se pa ne more izraziti na zunaj, ker pač žive pod terorjem. V Argentini je nujno treba razviti njene moralne sile, ker gre za mlado deželo, ki je v začetku stoletja imela v Buenos Airesu večino tujih vseljencev in je vse doslej gostoljubno sprejemala ljudi zelo različnega izvora. Z njimi so prišle v deželo različne navade, različna čustvovanja in običaji, kar je slabilo še neutrjenega narodnega duha. Najusodnejši je kajpak uvoz ideologij, ki so tuje čutenju večine naroda in njegovim izročilom, ki pa — predstavljene kot rešitev vseh naših težav — begajo in celo navdušujejo naivne ali slabo obveščene ljudi. 8. Boj proti prevratništvu je predvsem politično vprašanje Precej razširjeno je mnenje, da zadošča zatiranje, da obvladamo gverilo. Tako je trdil Hitler, da je treba komunistični teror v tovarnah, delavnicah in drugod pač premagati s še hujšim terorjem. Tako ravna tudi komunizem, da s terorjem ustrahuje podjarmljene narode. Izkušnja uči, da je treba zatreti tiste, ki počenjajo hudodelstva, seveda na zakonit-način. Sama represija je pa nezadostna. To je treba spremljati z duhovnimi in gmotnimi rešitvami, ki bodo navajale državljane, da bodo svojo deželo radi imeli in z njo čutili, pri vseh njenih krepostih in pomanjkljivostih, z vsemi njenimi možnostmi pa tudi omejitvami, in bodo aktivno posegali v njeno oblikovanje prihodnosti, ne da bi zametavali preteklost, ki je polna posnemanja vrednih zgledov, in ne sedanjosti, ki vključuje boj in delo. Ko bomo računali z močnim narodnim duhom, bomo bolj varni pred zapeljevanji zavojevalcev. Dokler se ne doseže takšnega položaja, je jasno, da je treba narod zaščititi in napraviti potrebne politične, gospodarske, družbene in vojaške ukrepe, kar mora uresničiti politično vodstvo. To kajpak ni lahka zadeva, saj je dejal Churchill, da povprečni politik deluje z mislijo na prihodnje volitve, pravi politik, državnik, pa deluje z mislijo na prihodnjo generacijo. (La Nacion) kaj fttavite? Samohotnost pri maše vanj u v Namestnik našega župnika ma-S<1 Precej spreminja. Daruje kruh 'P vino skupaj, povzdiguje z zlom-leno hostijo, rok ne umiva in 'e^' podobnih stvari. O drugih 'ein* da sploh ne berejo berila, P°l obhajilu, potem pa naj 1 m*ri,o opravil sveto mašo ali ''a jim ne smel dati dovoljenja 'U k sv. obhajilu. Pomoč pri verouku Itako naj pomagamo otroku pri Verouku? . (!n duševno zdravje in rast. Še e’ človek je namenjen tudi za nebesa, zato bo skrb staršev obsegala ne le njiihovo naravno življenje, temveč še predvsem življenje milosti v njih. Starši morajo torej najprej svoje otroke resnično ljubiti. Ta njih ljubezen bo notranja in čustvena, predvsem pa tudi zunanja in dejanska. Želeti morajo svojim otrokom kar največje dobro tako telesno kot duhovno, na tem in na onem svetu. Proti tej ljubezni bi se pregrešili starši, če bi svojim otrokom želeli kaj slabega, tudi če pod videzom dobrega; če bi jih neupravičeno žalili, jih vzgajali s preveliko strogostjo ali pa preveč popustljivo. Eno in drugo je za otroka škodljivo; če jih kaznujejo brez zadostnega razloga ali pa preko mere. Modra mora biti ljubezen staršev do otrok. Ni takšna ljubezen staršev, ki svoje otroke nekako obožujejo, jim vse dovolijo, jim nobene njihove želje ne znajo odreči. Takšno ravnanje je le navidezna ljubezen, ker je dejansko v škodo otroku in redno tudi znak slabosti staršev, ki otroka razvajajo iz strahu, da bi jih otrok ne imel rad. Proti pameti in proti pravičnosti bi ravnali tudi starši, ki bi kakšnemu otročku izkazovali večjo ljubezen kot drugemu, če je že kdaj na mestu kakšno predpostavljanje, naj bi bilo to v prid slabotnejšim, kajti le takšno bodo ostali razumeli in jo celo posnemali. Vsako drugo bi pa rodilo v zapostavljenih nevoščljivost in zagrenjenost. Ljubezen staršev do otrok ne sme biti le naravna — ta je staršem že tako prirojena — ampak tudi nadnaravna. Njihovi otroci so tudi božji otroci, ki jih Bog v svoji dobroti kliče k nedopovedljivi sreči v nebesih. Ta nadnaravna ljubezen bo navajala starše, da bodo na vse mogoče načine sodelovali z Bogom za rast otroka v svetosti, kajti le ta je zadnji človekov namen na zemlji, in pot do končne blaženosti v nebesih. Gnani od te ljubezni do otrok bodo starši poskrbeli najprej za njihovo telesno dobro. Ta skrb začne že s spočetjem, v kolikor namreč nikdar ne more biti nobenega razloga, ki bi opravičil kakšno dejanje, ki bi imelo za namen odpravo telesnega ploda. To bi bil strašen zločin umora lastnega otroka. Kaj države o tem mislijo in kakšne zadevne zakone izdajajo, prav nič ne spremeni teže zločina. Mati se mora v času blago slovljenega stanja varovati vsega, kar bi moglo škodovati zdravemu razvoju novega bitja, ki je zaživelo v njenem telesu. Starši imajo dolžnost, da dajo otroku primerno prehrano vse do tistega časa, ko jih bo kot odrasel človek končnoveljavno zapustil in začel svoje neodvisno življenje. Poleg hrane so mu dolžni preskrbeti vsega, brez česar ni mogoče zdravo in primerno življenje: dom, obleko, zdravniško oskrbo in podobno. Še večjo skrb kot za telesno dobrobit so starši dolžni posvetiti za otrokovo duševno rast in razvoj. Otrok mora postati nekoč močna in ubrana osebnost. Zato so starši dolžni poskrbeti za umski, moralni, in verski razvoj otroka. Umski razvoj se doseže s postopnim poukom, ki mora biti primeren sposobnostim in nagnjenj11 otroka. Ta pouk mora najprej meriti na tisto stopnjo splošne kulture, ki odgovarja upravičenim zahtevam današnjega časa. če ,ie včasih le malo ljudi znalo brati in pisati, bo danes končan srednješolski študij splošna zahteva-Poleg splošne izobrazbe bodo morali starši otroku poskrbeti tudi tisto vrsto in stopnjo posebne izobrazbe, ki ne presega njihovih ekonomskih možnosti, da s tem omogočijo otroku, da bo nekoč zavzel v družbi tisto mesto, za katero se čuti poklicanega in sposobnega in s katerim bo moge' nekoč pošteno preživljati sebe i11 svojo družino. To obojno kulturo morejo danes redno posredovati 0 šole, zato bodo starši to dolžnost opravili s tem, da bodo otro-a Poslali v primerne šole. Važnejša kot umska je moralna v2£°ja. Starši morajo pomagati 0 •'oku, da si pridobi vse tiste osnovne kreposti, ki so potrebne Za močan in plemenit značaj. Na1-Vd.iali ga bodo k ljubezni za dob-°.*n k sovraštvu slabega. Na-na.iali bodo otroka z besedo in z Z .dom, da se bo dal voditi pri odločitvah razumu, ne pa ,0|uitnemu razpoloženju in ču-s ^°m. V lastni družini si bo mo-a Pridobiti oster čut za pravič-n°st in za krotenje neurejenih naKnjenj in strasti. Posebej važ-j° ',e- da starši navajajo otroka, V\Se bo ogibal slabega in delal n°br° iz ljubezni do kreposti, to-. tudi takrat ko ga nihče ne »j 1 ln mu ne grozi nobena kazen, io ajab bodo otroka v vedno več-• svobodo, da ga s tem pripravi-'j° 11 a samostojno življenje. Ven-• bo neko modro nadzorstvo edno potrebno. , Predvsem beli pa bodo starši skr- Za versko vzgojo svojih otrok, se pravi za njihovo nadnarav-,°’ božje življenje ,ki jim je bilo ai1o pri krstu in ki mora rasti sp kouea življenja. Otroku bodo arsi zato zgodaj posredovali • lovne verske resnice in mu s ..•P omogočili rast v duhovnem vv>nju. Zlasti pa ga bodo na-,aJali k dejavni ljubezni do Boga l) do bližnjega. Postopoma mu 1,1 0 odkrivali čudoviti svet bož- Jeka razodetja. Vse to bodo do- segali seveda neprimerno bolje z zgledom svojega življenja kot pa z besedami. Enako bo tudi z molitvijo: če se bo v družini molilo, bo otrok polagoma doumel veličino in važnost molitve — pogovora z Bogom. Prvi sprejem in poznejše pogosti prejem zakramentov bo moral zavzemati izredno važno vlogo v otrokovi verski vzgoji. Tako bo otrok verske dolž-žnosti čutil ne toliko kot dolžnost, temveč kot izraz vesele hvaležnosti in ljubezni do Boga. Pri izbiranju življenjskega stanu in poklica bodo morali starši upoštevati izključno nagnjenje in sposobnosti svojega otroka. Otrok mora biti popolnoma svoboden in se tudi čutiti takšnega, ko gre za izbiro stanu in poklica. To velja še posebej za izbiro zakonskega, duhovniškega in redovniškega stanu. Naloga staršev je, da pomagajo otroku odkriti pot, na katero ga Bog kliče. Zato bodo morali marsikdaj zatajiti svoje lastne želje in načrte, da zavarujejo dolžno svobodo otroku. Seveda so otroci dolžni prositi sveta svoje starše, zlasti ko gre za izbiro zakonskega druga, končno se mora pa otrok sam odločiti. Isto velja seveda za duhovniški in redovniški poklic. In če bi starši otroku skušali zabraniti katero teh poti, potem tudi zanje velja beseda svetega pisma: „Boga je treba bolj slušati kot ljudi Tu so bile naštete le nekatere osnovne dolžnosti, ki jih imajo starši do svojih otrok. Resnična Johan Boj er III Drugi dan stoji na griču pred cerkvijo Erik Foss, ki je prišel iz Amerike, in ljudje se zbirajo okoli njega. Možje dvigajo glave, sprašujejo, poslušajo in gledajo. Velik in bled je, z rjavo brado. Oblečen je kakor gospod. Ovratnik in kravato nosi in rjavo gosposko suknjo, visok klobuk in bleščeče se čevlje. Vendar po pesteh se mu vidi, da prihaja od trdega dela. Sedem let je bil na oni strani. Res je samo sin Sm ljubezen bo staršem narekovala, kaj vse so še dolžni poskrbeti in dati svojim otrokom. Pri tem naj jih vodi posebej tudi zavest, da so ne samo pred otroki samimi odgovorni zanje, temveč tudi pred Bogom, ki bo nekoč zahteval obračun o največjem zakladu, ki jim ga je izročil v varstvo. dr. Alojzij Kukoviča he Oline, vendar postal je iz nje' ga pravi mož. Kaj se baha? Ni' kakor ne. Govori počasi in s preudarkom. Vsakemu, kdor ga vpraša, odgovori, če česa ne ve, pravi, da ne ve. če se kak pobali11 zasmeje, ga pusti, kakor ga ne bi videl. Delal je na železnici in n8 farmi, približno tri leta je imel lastno farmo. Potem je stekla železnica mimo, cene so zrastle in je prodal. Zdaj namerava iti dalje na zahod, do Red Rivera. Tafl* se še dobi zemlja zastonj in mnogo lažje jo je obdelovali, zakaj v preriji ni ne kamenja ne grmovja. Samo zastaviti je treba plutf in orati, če koga veseli, gre lahko z njim. Pomagal mu bo, kolikor bo mogel. Danes je on prvi izmed vseh. Župnik pride in komaj da se m11 odkrijejo. Erik Foss jim je povedal, da v Ameriki ni razločka med stanovi, da sta tam delavec lnv župnik enaka. Možje mu le L'žko verjamejo. Zagledajo Bran-^ da se poročiva na pomlad." ^ Spet ga jc pogledala po stra-'- P°t resno. Ali hoče, da naj t-1, 1>reseli k njemu na dom — akšen, kakor je? Strmela je predal'0 Kl*z*a bilko.. Morten je vi-svetlo brazgotino na njenem VU'1CU- Bila je od tistikrat, ko je II reku nad Kvidalom zviška pa-a. nk\ smučeh. Takrat jo jc lal nezavestno na saneh do-hiov. "Ne odgovoriš mi,“ je rekel. ”0 tem sva že govorila." .--Helena, toliko stvari je, ki bi n m°ral napraviti, če bi mi ti 0n,agala, bi šlo hitreje." l^.”Na Kvidalu jih imaš veliko, * bodo pomagali." j esede so ga zabolele, kakor a ka je kdo udaril. Povesil je °- Bes, imel je doma majhne n je r ga sami ne njegovo dekle *?lav ,.r;lte *n sestre. Dajati jim je mo-i.a kruha, dokler si ^lo služili. In šf.ven njega ne mara v tako rev-1 ln°- O, ona je pametna. Starši jj, s^ara mati ji venomer trobijo u‘^esa. In kaj nima prav? Bila 1, krava nesreča, če bi se takoj >. lQčila, Ali kdaj se bosta? če ^1. Vedel, kdaj. Pa je poskusil r vsemu: ,.če me imaš res a’ vem, kaj boš storila." °tfledala ga je naravnost v obraz: „In če me imaš ti res rad, vem kaj boš storil." ,,Da pobegnem v mesto in da sem tam mizar vse življenje. Da pustim ICvidal in mater in sestre. Ampak takega reveža ti ni treba." Oba sta nekaj časa gledala predse. Ona je večkrat vzdihnila, žvečila bilko, nazadnje: „Mi-sliš, da boš kaj dosegel na Kvidalu?" ..Počakaj nekaj let. Tri leta mogoče. Nov načrt imam. Samo če boš ti, Helena, čakala name in imela potrpljenje." Ujel jo je za roko in jo stisnil. „Oče pravi, da bi šla na učiteljišče." „Kaj? Oče pravi!..." „Da, ko se menda sploh ne bom poročila." Poskušala se je nasmehniti. Zastokal je. Oh, da je tako govorila. To je bolelo, bolelo. Vendar, ali mu je mogla reči, kako je bilo: da jc rada mislila nanj, kako stoji med pevci na koru in plane iz njega visoki tenor, ali kako drvi na smučeh po strminah, ali pa na pametnega fanta v šoli, ki je spraševal take reči, da je bil sam učitelj v zadregi. Ni pa si ga morala misliti v na pol radrtih poslopjih na Kvidalu. Moral bi biti vendar nekaj več. „Ali si v mestu veliko plesal?" ga je vprašala in se nasmehnila, da bi bil pogovor malo lažji. „Nikoli! Kadar nisem bil na delu, sem sedel doma in strmel v knjigo." Nenadoma se je dvignila in si začela popravljati lase. „Saj sem čisto zmešana, ko sedim tukaj. Saj vendar čakajo name “ V prihodnjem trenutku ga je objela okrog vratu. Njen obraz se mu je čisto približali Smehljala se je, ampak oči so ii bile solzne: „Žalostno je, da se midva ne moreva dobiti!" Poljubila ga je brž in1 že je stekla po bregu. „Kdaj se spet vidiva?" je zaklical za njo. Ali odgovori! mu je samo njen hitri korak po gozdu navzdol. Tamkaj na hribu, visoko nad jezerom, se je zbrala mladina ob kresu. Rdeč blesk jim žari na obrazih, ki gledajo drug v drugega in se smejejo. Nekateri so privlekli še suhega brinja in ga vrgli v plamen. Ogenj še više vzplapola. Med njimi je plavolasi lensmanov sin s finim podolgovatim obrazom, in Anton Noreng, najstarejši cerkovnikov sin, ki mu pravijo ljudje materin ljubljenček, ker se nikdar ne loti poštenega dela. Fantje in dekleta z velikih posestev so, vsi približno dvajsetletni, poznajo se še iz šole in od birme. Marsikateri je bil dalj časa z doma in sc je vrnil za praznike. Ali ko so sc zdaj našli, so spet vsi otroci. Težko se jim je navaditi na to, da so odrasli in z njimi vred njihovi tovariši. Skoraj pa bo prišel čas, ko se jih bo večji del razkropil za zmeraj. Saj samo najstarejši sin do- bi posestvo, drugi pa morajo vs> svojo pot. Nekega dne vsak odkrije, da imajo samo otroci sta1" še in dom, ko pa odrastejo, ,ic z vsem pri kraju. Lastna oče 'n mati, njihovo najvarnejše zatočišče, jih poženeta po svetu. Zato se meša, kadar se najdejo, v i£r° čudna otožnost. Saj se srečajo samo, da se znova ločijo in preidejo k resnobi odraslih. Minila s° brezskrbna leta in nikoli ne bo tako, kakor je bilo včasih. Tako so se zbrali nocoj in s° otroci za nekaj ur. Obenem pa j® nastala neka napetost med fam1 in dekleti, neka razdalja, ki 1° prej niso poznali. Ali morejo dekleta za to, da sodijo zdaj fanje drugače? Poglejte Antona NoreO' ga. Iz njega ne bo nikoli nič, z0-bje so mu rjavi od samih sladkarij, fej! Je pa najstarejši si11 s Flyte drugačen korenjak. ^a njim je velika domačija in sai" je delaven fant. Kaj ni kljub vsemu lep, čeprav je še tako pegast-Ali Martin Skau s širokim svetlim obrazom, ki je bil prvi v šoli in hodi zdaj na gimnazijo in b° živinozdravnik. On že izginja v svet gosposkih ljudi. Ali bo smelo z njim kako kmečko dekle- Lensmanov sin lahko iztegne roko, po kateri hoče. Sin gospoda je in sam bo gospod, ko oče odloži službo. Za zdaj pa dela a8 posestvu, da se kar praši za njih1' Poglejte Haakona Fagergaarda. ki hodi na učiteljišče. Nihče a j slutil prej, da je dekletom kaj Zani- Ali fant je pameten in iz nieKa bo nekaj. To marsikaj spremeni. Pa, ki so se zbrali, so iz mijbogatejših rodbin v okraju. , ai bi prišel Morton Kvidal, nji-ov> hladni obrazi bi ga prcpodi-'• Razumel bi, zakaj, in bi se jih Sam ognil. "Glejte cerkovnikovi dekleti!“ 1)1 avi lensmanov sin. Al 1 a d i dekleti sta prihajali po Ze.nem travniku, obe plavolasi. Helena je bila večja in vit-ej8a kakor Lavra. „Zakaj nista *)rcj Prišli?" jima je zaklical An-J1, Odgovorila mu je Lavra: "Helena je imela še nekaj opra-V*' za mater." Domislili so se, .a bi šli doli na travnik in se '*rali »vdovca.“ . Martin Skau je prijel Heleno 1 8c postavil z njo v krog. Len-man°v sin, ki je ostal sam in mo-, klicati, ga je ošinil s pogledom. p, ar za parom zbeži. Vriše od-t) ava v hribih. A lensmanov sin ujame nikogar, čeprav ima (0 dolge noge. Šele ko sta na 8H Helena in Martin, se zares žene. Ampak v zadnjem trenut-j 8ta ona dva zamenjala mesto ’ tako zgrabi najprej Martina. v "— le počakaj 1“ Helena zdr-’ 011 za njo. Klobuk mu zleti z ave> suknja frfota, ampak tam Rrrnovju jo ujame. ^ba sta zasopla. »Nekaj si iz-U. la," pravi on in pobere rdeč j v'len trak, ki leži malo vstran ,la zemlji. Helena ga je vzela in ga brž vtaknila v žep, obenem pa je zardela po vsem obrazu. Zakaj jo je tako gledal? Fant, ki je varoval kres, je zaklical : »Čoln se pelje čez jezero!“ »Gotovo sta dekleti z Ram-soya!“ To pa je bilo nekaj drugega. Vsi so zdrveli na vrh hriba, da bi ju videli. Preko svetlega jezera, v katerem so se zrcalili rdeči in sivi skladi oblakov, se je bližal belo obrobljen čoln s pahljačo valov za seboj. Dve dekleti sta sedeli druga poleg druge in veslali vsaka z enim veslom. Nista pa mogli priti v takt, zato je šel čoln neprestano v vijugi. Mladi ljudje na hribu se jima niso mogli nasmejati. Dekleti v čolnu sta jih začuli in ena je vstala od vesla in sedla v zadnji konec. Potem se je oglasila pesem na harmoniki. »Ana igra," je rekel nekdo pri kresu. In nekdo drugi: »Bergitta pa vesla." Dekleti z Ramsbya sta sicer veljali za najlepši v okraju, ali sta tako noreli s fanti, da so ljudje imeli venomer dosti govoriti o njih. če ne bi bil njun oče to, kar je bil, namreč župan in prijatelj z Brandtom z Lindegaar-da, bi se ju bil marsikdo ogibal. Sicer pa je bilo lahko videti, da sta se veliko gibali v moški družbi. Naučili sta se tako oblačiti in ponašati, da je vsak pozabil, ka- ko sta bili nori in bi se jima bil najrajši odkril, kakor da sta pravi gospodični. ..Zapojmo jima za sprejem," je predlagal Martin Skau in sc usto-pil prednje, da bi dirigiral. Sko1-raj vsi so svoje dni hodili v šolo in se naučili petja. Kaj bi si mogli domisliti lepšega na tak večer? Uvrstili so sc v polkrogu in kmalu je v mnogoglasnem zboru zadonela pesem: ,,0 le poj v mladostnem cvetu." Tam spodaj sta vesli izginili v čoln. Harmonika je utihnila. Dekleti sta poslušali. Ko je bila pesem pri kraju, sta zavriskali. Mladi ljudje na hribu so zavriskali v odgovor. Tedaj je čoln privozil k bregu. Tovariši na hribu so čakali in gledali po bregu navzdol. Prva se je pokazala Ana med zelenjem. Imela je temne lase, zlatorjav ovalen obraz in pod širokimi obrvmi velike bleščeče oči. Okrog temne obleke je nosila rjav usnjen pas s srebrno zapono. V roki je držala harmoniko. „Koliko vas je!" je rekla. „Vi-deli sva kres in prišlo nama je na misel, da bi se peljali malo preko jezera." Za njo je po bregu prihajala Bergitta, ki je imela komaj sedemnajst let. Že v tistem poletju, ko je hodila k pouku za birmance, se je zaročila, a ko je bila birma pri kraju, je zaroko spet razdrla. Bila je vitkejša kakor sestra, svetlejša. Obraz pa je bil ves nežen, nadahnjen z lahno rdečičo, pogled ves odkrit in željen plesa. Na zeleni obleki je imela rdeč ovratnik in za pasom srebrno verižico. V roki pa Je držala brezovo vejico in mahali1 z njo družbi. „Še zapojte," je predlagala i" se ozrla naokrog, kakor da bi hotela objeti s pesmijo mrak i” pokrajino. In ko sta dekleti skoraj vsem podali roke, sta se postavili mednje, da bi peli z njimi- „Lep je ta svet!" Spet vodi Martin Skau petje. Kres žari i” mladi obrazi se spreminjajo v eno samo pesem. Glasovi so mehki, saj so v tisti dobi, ko duša tako hitro vzdrhti. Stojijo v sinjem pomladnem mraku, v gorah brsti drevje, rumeni plameni lijejo na zahodu, vse je ena sama pesem-Vanjo se vpletajo njihove sanjo in njihovi spomini. Nocoj so se zbrali, jutri se bodo ločili, nekoč se bodo ločili in se ne bodo več srečali, vse je ena sama pesem- Ana je sklonila glavo, njene trepalnice so čudovito dolge. Ali vidi pred seboj inženirja iz Bu-stada, ki jo je pustil, zato ker s° se ji tudi drugi fantje zdeli lepi-Ali vidi samo sebe kot bogato dedinjo na velikem posestvu v sosednji fari, kjer je zmešala vse moške, tako da je morala od hiše? Ali mogoče vidi bradatega orjaka, Bera Folla, ki je neprestano za njo, ki ga pa samo vleče • Ni zmeraj lahk.j imeti dušo kakor harmonika, violina in pesem obenem. Tudi o tern zdaj poje. Helena strmi v daljne nebo na Nahodu in zdi se ji, kakor da gle-a lastno bodočnost. Pol neba je 2 ate8a, pol temnega, kako e a bo 'alločilo? Tako vstajajo prernno-j*e alutnje v njih vseh, medtem 0 Pojejo. Vendar lep je ta svet oni pojejo. . Ho je nazadnje pesem pri kra-'u> je za trenutek vse tiho. Ena ')(l deklet si popravi lase pod ru-^ 8em je, kakor da morajo obL ‘Hi za trenutek, preden se vrne-|f' v vsakdanje življenje. ».Zdaj pa se igrajmo ,mačko in hišico',“ pvavi Ana. Rada bi spra- 1 il družbo v veselo voljo. ”Saj res, igrajmo se .mačko in miško1." Zbrali so se doli na travniku n kmalu pozabili na vse v živah-'kri.’ Kres na hribu je čisto 0'Virriol in plamen in modri dim >> Sc zrcalila v jezeru. . Halo v stran, ob kraju gozda, šel počasi mirno mlad človek. I(ml jih je, kako so se igrali, ampak vedel je, da ne spada med-ll,e- Hil je M o rt e n Kvidal. Potikal se je brez smeri po goz-! U’ hotel se je s hojo umiriti. Ni '^el še veliko nad dvajset let, 'l j kako davno je bilo, kar je bil :l(l. Ko so mu ponujali, da ga ^Pravijo v šolo za učitelje, je po-ni°č odbil, ker ni maral zapustiti atere in Kvidala. Ko bi se zdaj ^-ares preselil v mesto in postal keKa dne mizarski mojster, bi ' Helena morebiti s tem zadovo-a’ če bi bila »še prosta. Ampak lluti in Kvidal! Da bi ju izdal? Ne, nikoli! Ta sklep mu je tičal v krvi in mesu. Da, a Helena? Ali se ji boš odrekel? Kako dolgo, misliš, bo čakala nate? Na to ni vedel odgovora. Nocoj ni mogel drugega kakor samo hoditi in hoditi in poslušati, da bi ne mislil. Ali v takem pomladnem večeru z dvojno silo vre v duši. Vsi ti brsti, ki poganjajo, drozd, sinji mrak, ki tukaj na severu nič ne potemni, vonj po rasti iz zemlje, o, hoditi mora, hoditi venomer. Nad Sinjo goro sc je razprostrla pravljična dežela barvastih oblakov, zlate in modre reke in gore in doline. O, da bi bila kje dežela kjer bi bil vsaj malo prost tega, kar ga je zdaj tukaj tlačilo. Prišel je do jezera in šel ob bregu, ko je zagledal človeka ,ki je sedel na kamnu in strmel preko vodne gladine. Tedaj se je oni dvignil in se izprcmenil v mogočnega moža z veliko polno rjavo brado. Saj to je vendar Per Foll! Ampak on je iz gornje doline — kaj počne tukaj? Aha, menda je slutil, da sta dekleti iz Ramsoya veslali s čolnom preko jezera. Neprestano kroži okrog Ane. „Kaj, ti si!“ ,,Dober večer!" je pozdravil Per. ..Torej tudi ti hodiš v mraku okrog." Morton ni mogel naleteti na nikogar, ki bi ga bil bolj vesel. Postala ‘ sta si dobra prijatelja, ko sta hodila v okrožno šolo. Nekaj posebnega je bilo videti njegovo mogočno brado nad šolsko klopjo. Per je brž obvladal vse dinastije in vse vojske, kar jih je bilo kdaj na svetu. Letnice so bile kakor pribite v njegovi veliki glavi. Sicer pa'se je razvil v filozofa. Na diskusijskih večerih je stal z nagnjeno glavo in razlagal, čemu smo prav za prav na svetu. Pozneje si je naročal radikalne časopise in je bil mnenja, da je Bog nepotreben, odkar imamo Bjornsona. Pričela sta se razgovarjati in stopala drug zraven drugega ob bregu. Ali Per se je venomer obračal in gledal nazaj. Ž njim je prav tako kakor s teboj, si je mislil Morten. Bega okrog in se muči. Vrta po ranah, da bi mu venomer krvavele naznotraj. Takšen Golijat in tako onemogel pred žensko! „Kaj si bil tudi ti davi v cerkvi?" ga je vprašal Per in sc spet obrnil. „Da, bil sem." „Kaj praviš o Amerikancu?" „E —■ to me ne briga. Dosti dela imam doma pred seboj." Hotela sta se obrniti. A navsezadnje sta sedla vsak na en kamen in strmela zatopljena v svoje misli preko vodne gladine. Nato je začel Per in Povedal Mortenu kot prijatelju, da se je odločil odpotovati. „Ti ? Pa saj boš dobil posestvo." „Prav! Ampak kdaj? Ko bo imel oče sto let, se bo znova oženil. Mi, kar nas je sinov, se staramo in bomo lepega dne umrli, ali oče — nikoli. Poglej, v Ame- riki pa dobiš šest maalov zemlje zastonj. Tam ni nobenega razločka med stanovi, nobenih davkov, nobene vojaščine. Tam lahko misliš, kar hočeš. Tam ni nobene državne cerkve. Ali tukaj ? Saj sam veš, kako je, če nisi imeniten in bogat!" Morten mu je ugovarjal: ,,Vendar, kaj pa vse tisto, kar si se namenil, da boš napravil v domačem okraju? Saj si venomer govoril o tem." „Ojoj! Napravil! Pri nas vendar vladata bogatin in uradnik. Splošna volilna pravica, pravična razdelitev bogastva — o seveda-Včasih sem mislil, da bom nekoč dosegel nekaj velikega. Ampak kdaj ? Kako daleč sem prišel ? Glej, v Ameriki pa je vse to že zdavnaj v navadi. Pojdi še ti, Morten!“ In oziral se je proti barvastim skladom oblakov na zahodu. Bilo je jasno: zanj je bila Amerika dežela, kjer so ga pričakovale utelešene vse njegove sanje. Zato je hotel tja. „Pojdi še ti, Morten!“ A Morten je zmajal z glavo. Pravkar si je napravil nov načrt. Namenil se je tu v domačem okraju odpreti mizarsko delavnico, si najeti pomočnikov in začeti z izdelovanjem umetnega pohištva v starem norveškem slogu. Delavnica se lahko počasi razvije v veliko podjetje in prihajala bodo naročila od vseh strani. Hotel si je zaslužiti denarja in denar je mo- ld* imeti: Poti-eboval ga je, da spravi Kvidal pokonci. >.Šo krajcarja ne boš dobil, Mor-en" Nikamor ne boš prišel. V V'Sem okraju ne boš našel ne enc-ga’ ki bi ti pomagal." »Banko." »Brez garancije! Ha, ha, ha! (l° misel si le izbij iz glave! Poj-11 ra-iši z nami v Ameriko. Tam ahko zaslužiš v enem tednu več kak°r tukaj vse življenje." Ali sredi pogovora Por nacn-‘it napeto zastrmi preko jezera. "j1* vidiš tam oni-le čoln?" pra>-■ ' Ystane in gre. Vedno hitreje 11 hitreje. Nič se ni poslovil, za- ^‘9 ral STa je bil čoln z dekletoma, se je vračal preko jezera. Kaj a nameraval? V čoln ni mogel. v ?cati ju, bi bilo zaman. Samo ^'bližati se je hotel čolnu, koli-j..1 je mogel. Odpreti rano, da 1 krvavela naznotraj, krvavela nePrestano. Ves na griču je ugasnil, mla-./ ijadje so se vrnili na svoje r..move. Oblaki na vzhodu že ža-10 °d jutranje zarje. ^iorten se je počasi vračal. Kar v Vrže v resje in zastrmi v nebo. v Ameriko? Da bi zaslužil tam envem tednu več, kakor tukaj življenje? Da bi zapustil ma-l^'1 in Kvidal ? Sicer čez nekaj let 1 Se lahko spet vrnil. Kaj bo (Ykla Helena? Ali bo obljubila, l ‘l me počaka? Ali bo držala ob-‘Jubo? ■ bi odšel? Ne, ne in še en-krat ne! (Bo še) Evtanazija ali umor iz usmiljenja V Nemčiji so pristaši razporoke začeli sedaj z akcijo, da se uzakoni pravica do evtanazije ali umora iz usmiljenja neozdravljivih bolnikov, ki bi to sami zahtevali. Proti tej akciji so nastopili nemški škofje v skupnem pastirskem pismu, v katerem pravijo med drugim: ,,Za kristjana in za vse, ki so resnični humanisti, ne obstaja pravica razpolagati s človeškim življenjem, človeško živ 1 jen j e je nedotakljivo." Dalje pravi pastirsko pismo: „Smrt je zadnja dolžnost, ki jo mora izpolniti človek. Od te dolžnosti ga ne more nihče odvezati, pač pa je treba bolniku pomagati, da to dolžnost izpolni. To se pravi, da se smejo dati bolniku zdravila, ki zmanjšajo bolečine. Toda še bolj važno pa je, da se ustvari prisrčen odnos do bolnika, medsebojno zaupanje in zanimanje in da se mu nudi duhovna tolažba v težavah, ki se med boleznijo in pred smrtjo porajajo. Ti problemi so bistveno verski, in zato je treba nuditi bolniku versko tolažbo, ki budi upanje in daje smisel trpljenju. Evtanazija pa ni nobena pomoč za bolnika, je navaden umor. Tistim, ki pravijo, da ima človek pravico, da odloča o svojem življenju, moramo reči — pravijo škofje —, da nima človek pravice, da razpolaga s svojim življenjem. Ima pravico, da se mu olajšajo bolečine, ni pa gospodar življenja in smrti. R. Sm. Axel Munthc USMILJENKE Tisti čas so bile po vseh pariških bolnišnicah plemenite, vse žrtvujoče sestre sv. Vincencija Pavelskega v svojih širokih belih plahutnicah. Še je viselo razpelo na steni vsake bolniške izbe, pater je še zmeraj vsako jutro maševal pred oltarčkom v dvorani St. Claire. Mati prednica — „ma mere“. kakor so jo vsi imenovali, je še zmeraj vsak večer hodila okrog od postelje do postelje, kadar je bilo odzvonilo zdravamarijo. Laizacija bolnišnic še ni bila pereče dnevno vprašanje, hripavi krik: ,,Proč z duhovniki! Proč s križem! Ven s sestrami!“ še ni bil zavzdignjen. Joj me! kmalu potem sem jih videl odhajati, in žalosten je bil pogled. Ni dvoma, da so imele te nune svoje napake. Ni dvoma, da jim je bilo prebiranje njihovih molkov bolj domače kakor raba ščetke za nohte, da so bile bolj navajene pomakati prste v blagoslovljeno vodo kakor v raztopino kar-bolove kisline; ta je bila tiste čase vsemogočno zdravilo v naših ranocelniških dvoranah, ki pa ga je kmalu spodrinilo neko drugo. Toda njih misli so bile tako čiste, njih srca tako nedolžna, posvečale so vse svoje življenje delu in niso terjale za to nič drugega, kakor da so smele moliti za tiste, ki so jih imele v skrbi. Niti nji- hovi najhujši sovražniki si nis° nikoli upali podcenjevati njihov6 vse žrtvujoče vdanosti in vse pr6' našajočega potrpljenja. Ljudje so pravili, da sestr6 opravljajo svoje delo z žalostni' mi, čemernimi obrazi, da se j'1,1 misli bolj sučejo okrog reši tv6 duš kakor teles in da imajo n* ustnicah več besed odpovedi kfl' kor upanja. Prav gotovo so s6 hudo motili. Narobe, te redovni' ce, mlade kakor stare, so bile bre* izjeme vedre in srečne, skoraj d9 vesele, polne otioških šal in s m6' ha. čudovito jih je bilo gledati' kako so znale prenašati, svojo sr6' čo na druge. Bile so tudi strpne. Tisti, ki verovali, in tisti, ki niso verovali’ so jim bili vsi enaki. Zdelo se )e celo, da so si še bolj prizadeval1’ pomagati le-tem, saj so jih toli' \ kanj pomilovale in niso kazal6 nobenega znamenja nejevolje, ni' ti če so prekli n juli ali bogoklet' stvovali. Proti meni so bile v s6 čudovito ljubeznive in prijazn6 i Dobro so vedele, da nisem njih0' | ve vere, da ne hodim k spoved* in se ne pokrižam, kadar gret1’ mimo malega oltarja. Sprva m6 je mati prednica nekajkrat plaši*6 skušala spreobrniti k veri, zarad* katere je bila žrtvovala svoje živ' ljenje za druge, vendar je *-*• | poskuse kmalu opustila in le sočutno zmajevala s staro glav0. j Kler ljubljanske nadškofije 1. 1975 V letu 1975 je bilo posvečenih ' ‘ škofijskih duhovnikov in 2 redovna. Umrlo je doma 8 škofijskih duhovnikov in 3 redovni duhovniki, zunaj domovine pa 2 duhovnika. 31. decembra 1975 je bivalo in delovalo na ozemlju ljubljanske nadškofije 365 škofijskih duhovnikov, Po drugih škofijah Jugoslavije 5, v tujini 16 (2 misijonarja, 6 med Celo dobri stavi pater je bil 'zgubil vsak up, da bom kdaj zveličan. Poznal je življenja vseh Svetnikov; prav ta mi je prvi Pripovedoval milo zgodbo o sv. Klari, ki je bila dala ime naši dvorani. On me je tudi prvi opozoril na čudovito pojavo sv. Frančiška Asiškega, prijatelja vseh Ponižanih in zapuščenih bitij pod "ebom in na zemlji, ki je kašlje postal tudi meni prijatelj za vse žive dni. (San Michele) zdomci, 2 drugod, 6 na študiju). Po svetu so še 3 škofijski duhovniki med izseljenci še izpred 2. svetovne vojne (msgr. Grims, msgr. Albin Gnidovec in Julij Slapšak), zraven pa še 102 inkardinirana in 42 eks-kardiniranih škofijskih duhovnikov, skupno 148. Tako ima škofija 461 inkardiniranih duhovnikov in 42 eks-kardiniranih v tujini. Povprečna starost doma umrlih duhovnikov je skoraj 66 (najmlajši 46, najstarejši 88), v tujini pa skoraj 81 let. Redovnih duhovnikov je v ljubljanski nadškofiji 153. Bogoslovcev je v šol. letu 1977/76 74, gojencev malega semenišča pa je 33 (16 pri Sv. Petru v Ljubljani in 17 v Vipavi). Župnij je od (. jan. 1976 297; po zadnji vojni je bilo doslej ustanovljenih 20 novih župnij. Duhovniški jubileji v letu 1976 Železno mašo (70 obletnico) bo imel Franc Govekar, še vedno aktivni župnik v Zapogah, star 93 let. Biserno mašo bodo imeli Peter Flajnik, em. dekan in župnik v pokoju v Šentrupertu; Karel Šparhakl, župnik v pokoju pri Sv. Katarini — Topol; p. Jože Sečnik, DJ, Ljubljana—Dravlje; p. dr. Ivan Zore, univ. prof. v pokoju v Mariboru, in bivši podzemeljski župnik p. Remigij Jereb, duhovnik križniškega reda, ki biva v Slovenski Bistrici. Zlato mašo bosta imela msgr. dr. Vilko Fajdiga, prof. Teol. fakultete in stolni kanonik v Ljubljani, in msgr. Stanko Grims, dolgoletni iz- seljenski duhovnik v Merlebachu v Franciji. V stoto leto bo 12. marca stopil dr. Jože Demšar, najstarejši slov. duhovnik. Novi župniji Z dnem 1. jan. 1976 je bila ustanovljena nova župnija Ljubljana — Kašelj — Zalog ,ki obsega: Zalog, Spodnji Kašelj, del Zgornjega in Podgrad. Že sedaj šteje blizu 5.000 prebivalcev. Podružnica sv. Andreja v Zgornjem Kašlju je župnijska cerkev. Z istim dnem je bilo ustanovljena nova župnija s sedežem pri cerkvi sv. Jurija v Ljubljani — Stožice. Župnija je nastala tako, da se je dosedanja župnija Ljubljana — Ježice razpolovila. Kmalu bo štela že 10 tisoč prebivalcev. Birma v I. 1976 V teku letošnjega leta bo birma v ljubljanski nadškofiji v dekanijah Cerknica, Kočevje, Višnja gora, Vrhnika, Domžale — Moravče, Zagorje ob Savi in Ljubljana — mesto. Lansko leto je bilo v ljubljanskih nadškofiji 7.495 birmancev. Biseromašnik Franc Lončar umrl 28. dec. 1975 je umrl v Dragi pri Loškem potoku biseromašnik Franc Lončar, župnik v pokoju. Rojen je bil v Ljubljani 1. 1887, v duhovnika posvečen 1. 1911, bil kaplan v Mimi peči in Šentjerneju, nato tajnik škofa Jegliča in od 1920 skoro 56 let župnik v Dragi. L. 1966 je zaradi starosti in slepote prosil za upokojitev. Ril je izredno skromen in med farani zelo cenjen. Prebivalstvo slov. škofij 1975 Koper ............... 232.363 Ljubljana ........... 757.641 Maribor ............. 805.079 Skupaj ............... 1,793.083 Prebivalstvo dekanij 1 j ubij. nadškofije v 1. 1975 Dekanija 1975 Ljubljana ^— mesto 236.647 Ljubljana — okolica 33.665 Radovlj ica 58.023 Kranj 75.431 Škofja Loka 33.931 Kamnik 25.144 Domžale — Moravče 31.686 Litija 16.740 Zagorje oh Savi 21.727 Vrhnika 25.021 Cerknica 15.667 Ribnica 19.979 Kočevje 16.870 Grosuplje 19.585 Žužemberk 9.275 Trebnje 23.077 Leskovec 31.421 Novo mesto 39.236 Črnomelj 24.466 75 let tržaške Marijine družbe Slovenska Marijina družba „Ma' tere milostljive", ki ima svoje središče v Marijinem domu v ulici Risor-ta v Trstu, je dočakala 75-letni jubilej. Pred božičem je izšla v Trstu spominska knjiga ob 75-letnici, ki na kratko opisuje družbino delovanje 0l* njenega začetka do danes. Njeni shodi, prireditve, romanja in druge cerkvene slovesnosti so bile nenehna 'Tora slovenski že.li in dekletu sredi številnih nevarnosti in težav tržaškega mesta. Sedanji voditelj družbe je dr. Jože Prešeren. Slovenske maše v Trstu Slovenci imajo v Trstu po eno ali dve maši le v naslednjih župni-•iah: Barkovlje, Rojan, sv. Ivan, sv. Jakob, Novi sv. Anton, pri salezijan-1'h, pri žalostni Materi božji, pri -Dariji Magdaleni, pri sv. Vincenciju v Skednju in v Podlonerju, ki spada I)0<1 župnijo sv. Ivana. 1000-ietnica solkanske župnije Lansko leto ie bilo za solkansko 'u Pni jo, ki jo vodi prelat Andrej ^'mčič, jubilejno leto. V spomin na *dO()-letnico se je župnija prenovila V misijonu, zadnjo nedeljo v letu pa So sklenili z zunanjo proslavo. Pod '°dstvom prof. Avgusta Ipavca so Pastopiu združeni cerkveni zl>ori sol-anške dekanije, 20-članski orkester, °ti'oški zbor in recitatorji. V Solkance župnijo spadata tudi Nova Gori- naše skupnosti pa naj čutijo odgovornost, da naš tisk vzdržujejo tudi za ceno žrtve v današnjem gospodarsko nestalnem času v deželi. Po solidno pripravljenem kosilu a senčnatem pristavskem vrtu se je >azvija! popoldanski program: srenov z nad 500 lepimi dobitki; pri-j'k pod vodstvom prof. Tineta Vivo-Zoi'i za otroke in mladino, ki so '.*a 'zvedii telesnovzgojni vaditelji Jo-'■>ca Kopač, Kristina Jereb, Pavel ujdiga, Mari Kurnik, Mirta Rant, hruška Batagelj, Lučka Pavšer, ^arija in Jože Novak, Igor Grohar, ^ihjam Jereb in Mirjam Klemenc; nagradno žrebanje tistih, ki so do lp,’aj poravnali naročnino (izžreba-n*: Jernej Kalan, Anica Košane, P^of. Drag0 Šijanec, prof. Nadisla-Va Laharnar, Jože Hom, Jerica (’Pjezda, Ivan Zupanc, Marjan Je-'*ka> Tinca Lavrič, Ciril Pajntar, ' 'arjan Bečan in Stanko Buda); Zrebanje med vstopnicami udeležen-°ev prireditve (izžrebane številke: “|13l> 0981, 0888, 2793, 4068 in in žrebanje med dopisniki ožjih stezic v 1. 1975 (izžrebani: ' aruška Štirn, Andrej Markež, Ma-P'ka Uršič, Janez Mikelj, Lojzek -avrič, Marija Hrovat, Lučka Petkovšek, Kristina Grbec, Veronika otkovšek in Klavdija Bavec). Pater (Ir. iM. Turnšek — umrl 26. januarja je umrl v celovški bolnišnici pater Metod Turnšek. Rajni se je rodil 1. 1909 v Budini pri Ptuju, vstopil že kot srednješolec v cistercijanski red v Stični, bil posvečen v duhovnika 1. 1934 in doktoriral 1. 1942 na ljubljanski bogoslovni fakulteti. Vse življenje je veliko pisal: liturgično, narodopisno in slovstveno. Ustanovil in urejal je Božje vrelce in Kraljestvo božje, prevedel in izdal Rimski misal 1. 1944, izdal razpravo Krst v prvi Cerkvi in knjigo Leto božjih skrivnosti, izdal prevod Velikega tedna, oskrbel izdajo dr. Lukmanovih Cerkvenih himen, za otroke napisal molitvenik V božji hram in opisal slovenske verske običaje v cerkvenem letu v 4 knjigah z naslovom Pod vernim krovom. Negovo slovstveno delo predstavljajo: igra Potujoči križ, drama Država med gorami, drama Kralj Samo in naš prvi vek, idile in zgodbe Z rodne zemlje, roman In hrumela je Drava, povest Marijine gore, vi-šarska povest Božja planina, povesti Med brati, Na Višarjah zvoni, drama o sV. Cirilu in Metodu Zvezdi našega neba, drama Krst karantanskih knezov in več drugih. V člankih je obravnaval verska, slovstvena, zgodovinska, narodopisna in ekumenska vprašanja. Maja 1945, ko so komunisti zasedli Slovenijo, je zapustil domovino in živel zunaj Slovenije do smrti. Kot duhovnik, profesor in pisatelj je deloval najprej na Tržaškem, od 1. 1956 pa do konca pa na Koro- Razporoke med luteranskimi pastorji Dr. Cavallin, profesor na protestantskem bogoslovju v Upsali, je v glasilu Lige za edinost med kristjani zapisal, da je med poročenimi luteranskimi pastorji na švedskem skoro isti odstotek razporek kot med laiki Znano je, da je ta odstotek na švedskem eden najvišjih v Evropi. Nato nadaljuje profesor Cavallin in pravi, da so nekateri v katoliški cerkvi, ki zaradi pomanjkanja duhovniških poklicev predlagajo, da se duhovni kom dovoli, da se poročijo. Posledice hi bile iste, kot so sedaj pri protestantskih pastorjih: številne razporoke, kar bi bil skrajno slab vzgled za zakonce laike. škem, kjer je upravljal župnijo Re-brco. Po smrti in poslovilnih slovesnostih so ga prepeljali v Slovenijo in ga pokopali v redovni hiši v Stični. Naj počiva v miru! Predsednik Ford razpravlja s škofi Predsednik ZDA Gerald Ford je razpravljal s petimi škofi o naslednjih problemih: o svetovni prehrambeni krizi, o vietnamskih beguncih, o tujcih, ki so po nezakoniti poti prišli v Ameriko, o splavu in privatnih šolah. Med temi škofi sta bila tudi kardinal in nadškof v NeW Torku Terence J. Cooke in predsednik episkopalne konference v Severni Ameriki. Velika noč v Jordaniji Želja katoličanov in pravoslavnih kristjanov v Jordaniji je bila, da bi se velika noč praznovala na isti datum. Prošnja je bila poslana papežu Pavlu VI. v Rim, ki je dal katoličanom v Jordaniji dovoljenje, da smejo velikonočni praznik obhajati na isti dan kot pravoslavna cerkev. Katoli' čani pa pričakujejo, da bo pravoslavna cerkev določila božični praznik na 2-r>. december, kakor ga obhaja katoliška cerkev. »Kristus ponovno križan" Sinod grške pravoslavne cerkve 1° prosil grško vlado, da prepove v televiziji predvajanje filma, ki je bil Narejen po znanem romanu ,,Kristus znova križan", k: ga je napisal Ni-cos Kazantzaki. Mnenje sinoda je,