61 Maja Bitenci Variantnost govorjenega jezika v sociolingvističnih raziskavah Prispevek izpostavlja pomen celovitejših raziskav govorjenega jezika ter predstavlja različno obsežne in metodološko različno zasnovane socio- lingvistične raziskave jezikovne variantnosti v Avstriji, Nemčiji, Belgiji in na Madžarskem. Pri tem se osredotoča na izbor informantov, kontekste pridobivanja posnetkov, načine obdelave podatkov, po možnosti širši soci- olingvistični kontekst in glavne ugotovitve. Opisani projekti lahko služijo kot izhodišče pri načrtovanju nadaljnjih raziskav na slovenskem gradivu, potreba po katerih je bila večkrat izražena in ki lahko prispevajo k bolj ce- lostni podobi in razumevanju variantnosti govorjene slovenščine in njenih sprememb ter povezave med jezikom in družbo v sodobnosti. Ključne besede: sociolingvistika, jezikovna variantnost in jezikovne spre- membe, nemščina, nizozemščina, madžarščina The Variability of Spoken Language in Sociolinguistic Research The article highlights the importance of comprehensive studies on spoken language, and presents various sociolinguistic research projects on langua- ge variation in Austria, Germany, Belgium, and Hungary. It focuses on the selection of informants, contexts of data collection, data analysis methods, the broader sociolinguistic context, and main findings. The described pro- jects can serve as a starting point for planning further research on Slovene materials, addressing the expressed need for a more comprehensive un- derstanding of the variation and change in spoken Slovene, and the relati- onship between language and society in the contemporary context. Keywords: sociolinguistics, language variation and change, German, Du- tch, Hungarian Jezik in slovstvo, 70(3), 61–82 DOI: 10.4312/jis.70.3.61-82 1.01 Izvirni znanstveni članek i Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta; Maja.Bitenc@ff.uni-lj.si; https://orcid. org/0000-0002-7313-8305 62 Maja Bitenc | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 61–82 1 Uvod V slovenskem jezikoslovju zadnje tretjine 20. stoletja je bil velik del opa- zovanja in opisovanja jezika osnovan na introspekciji, raziskovalci so se osredotočali predvsem na pisni knjižni jezik in govorjena narečja. V okvi- rih dialektologije je bilo za Slovenski in Slovanski lingvistični atlas, SLA in OLA, zbranega in analiziranega veliko posnetega gradiva, v zadnjih de- setletjih so bili zgrajeni prvi korpusi govorjene slovenščine in izvedene posamične druge študije govorjenega jezika in relevantnih socialnopsiho- loških tem (za seznam in opis prim. Bitenc 2016: 123–149). Ob tem pa se kaže potreba po obsežnejših, bolj načrtnih in sistematičnih, po možnosti longitudinalnih empiričnih raziskavah govorjene slovenščine, njene vari- antnosti in jezikovnih sprememb, pa tudi relevantnih socialnopsiholoških tem o povezavi med jezikom in družbo, kot so jezikovna stališča, jezik in identiteta, jezikovni stereotipi in predsodki; ta potreba je bila večkrat iz- postavljena tudi na sociolingvističnem posvetu (Bitenc idr. 2021). K opisu pokrajinske variantnosti govorjenega jezika z vidika vseh jezikovnih rav- nin, okoliščin ter odnosa med govorci je sicer spodbujala že Breda Pogore- lec (1965), k načrtnemu empiričnemu raziskovanju nenarečnih jezikovnih varietet in jezikovne variantnosti tudi Karmen Kenda-Jež (2002: 56–57). Prvi poskus uporabe pristopov variantnostne sociolingvistike na sloven- skem jezikovnem gradivu z analizo govorne variantnosti pri geografsko mobilnih osebah, ki se z Idrijskega vozijo v službo ali šolo v Ljubljano (Bi- tenc 2016), kliče po nadaljnjih raziskavah z bolj reprezentativnimi vzorci in večjimi količinami posnetkov v različnih kontekstih in na različnih na- rečnih območjih. Pri snovanju nadaljnjih raziskav se seveda zastavljajo temeljna vprašanja o določitvi kriterijev za izbor govorcev, opredelitvi ciljev in njihovi ope- racionalizaciji. Ob tem se zdi smiselno ozreti v druge jezikovne skupnosti in preučiti primere relevantnih sociolingvističnih projektov, ki lahko po- magajo oblikovati smernice za raziskave na slovenskem gradivu, seveda v izogib nekritičnemu prenašanju tujih spoznanj vedno ob upoštevanju spe- cifičnosti vsake od sociolingvističnih skupnosti glede na slovensko. V nadaljevanju so predstavljeni primeri raziskav v jezikovnih skupno- stih, ki so po narečni pestrosti ali strukturi jezikovnih varietet blizu slo- venski sociolingvistični situaciji. Predvsem pri proučevanju variantnosti 63 Variantnost govorjenega jezika v sociolingvističnih raziskavah govorjene nemščine, pa tudi v primeru belgijske raziskave, je veliko po- zornosti namenjene proučevanju vertikalnih spektrov oz. kontinuumu med narečjem in standardom. To se kaže kot aktualno vprašanje tudi na primeru slovenščine, saj posamezne varietete v strokovni literaturi niso zadostno raziskane, opredeljene in razmejene. 2 Raziskave v drugih jezikovnih skupnostih V evropskem prostoru je bilo več raziskav izvedenih v okviru medna- rodnega projekta, ki se je v letih 1996–1998 osredotočal na dinamiko narečne konvergence in divergence v spreminjajoči se Evropi in prine- sel zanimiva spoznanja o različnih jezikovnih skupnostih (prim. Auer in Hinskens 1996, posebno številko revije Folia Linguistica, 32(1–2), leta 1998, 10. izdajo zbornika Sociolinguistica (1996) in monografijo Dialect Change: Convergence and Divergence in European Languages (Auer idr. 2005). Študije predpostavljajo pomemben strukturni vpliv vključeva- nja standarda v jezikovni repertoar velikih delov govornih skupnosti,1 ki so do tedaj govorile samo narečje, in kažejo, da so izidi jezikovnih spre- memb oz. procesov konvergence in divergence v različnih sociolingvi- stičnih situacijah (govornih skupnostih oz. posameznih delih posameznih skupnosti) različni: od takih, kjer so narečja skoraj izumrla, do takih, kjer je vpliv standarda močan, a dopušča soobstoj vitalnih regiolektov in narečij, in takih, kjer ima standardna varieteta relativno majhno vlogo pri spreminjanju narečij (prim. Auer 1998: 1–2). Jezikovne spremembe, konvergenca in divergenca, v zgodovini jezika sicer niso nič novega, imajo pa v sedanjem času ti procesi drugačno motivacijo in se dogajajo znatno hitreje, kot se je to dogajalo v preteklosti. Razlike v izvoru, smeri in tudi hitrosti sprememb lahko ustrezno razumemo samo ob upošteva- nju širših družbenih in političnih kontekstov (po Auer in Hinskens 1996: 24). Prispevki evropske sociolingvistike, ki obravnavajo različne druž- bene dejavnike, ki vplivajo na spremembe jezikovnih varietet v obdobju 1 Govorna skupnost se osredotoča na skupne jezikovne norme in prakse, ki jih člani razumejo, priznavajo in upoštevajo, četudi uporabljajo različne jezike ali njihove va- rietete; temelji torej na skupnih vrednotah in pravilih uporabe jezika, medtem ko je pri jezikovni skupnosti poudarjena večja homogenost pri skupni rabi določenega jezika ali varietete kot primarnega komunikacijskega sredstva, s katerim se člani identificirajo (Labov 1972: 120–121). 64 Maja Bitenc | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 61–82 družbene in komunikacijske modernizacije, s posebnim poudarkom na vlogi mobilnosti, so zbrani v monografiji Dialect and Migration in a Changing Europe (Mattheier 2000). V nadaljevanju podrobneje obravnavam štiri v več pogledih različne so- ciolingvistične raziskovalne projekte. Pri opisu se osredotočam na izbor informantov,2 njihovo socialno strukturo (starost, izobrazbo, regionalni izvor), vrste in kontekste zajetega govora oz. način pridobivanja posnetkov ter načine obdelave podatkov. Glede na obseg in aktualno fazo projekta ter dostopno literaturo so predstavitve različne, nekatere vsebujejo tudi opis širšega sociolingvističnega konteksta in zanimivejše ugotovitve. 2.1 Nemščina v Nemčiji Sistematično raziskovanje govorjenega jezika je v Nemčiji v zadnjih dveh desetletjih potekalo predvsem v okviru treh projektov, in sicer Nemščina danes (nem. Deutsch heute, Kleiner 2015), geolingvistični projekt razi- skav sodobne regionalne nemščine Regionalni jezik (nem. REDE oz. Regi- onalsprache.de,3 Ganswindt idr. 2015) in Jezikovna variantnost v severni Nemčiji (nem. Sprachvariation in Norddeutschland, Elmentaler idr. 2015); obširno o raziskavah regionalne variantnosti nemščine v Kehrein idr. 2015. Raziskovalci so govorce iz različnih regij posneli v več komunikacijskih kontekstih, od katerih vsak na določen način vpliva na komunikacijsko obnašanje govorcev. (1) Najprej zajamejo najboljši način izgovarjave na- rečja.4 Govorci prevedejo nabor povedi, ki jim jih preberejo v standardni 2 Izraz informant uporabljam v pomenu, ki ga je v slovenskem prostoru uveljavila graška dialektološka šola: »Informanti so tiste osebe, od katerih smo v pogovorih dobili nepo- sredne podatke, njihova jezikovna kompetenca in performanca torej predstavljata pravi predmet raziskave« (Prunč 1980: 38; po Kenda-Jež 2002: 34). 3 Povezava: https://www.regionalsprache.de/en/. 4 V članku angleške izraze, povezane z narečjem in narečno izgovorjavo, kot so (old) local / traditional / base dialects (nem. Basisdialekte) prevajam kot narečje, ki je v slo- venski dialektologiji opredeljeno kot govorjeni (redkeje pisani) jezik prebivalcev dolo- čenega zemljepisnega področja z relativno enakimi bistvenimi skupnimi značilnostmi na vseh jezikovnih ravninah; drugi možni prevod bi bil krajevni govor, pri katerem gre za govore ožjih, zemljepisno, kulturno in zgodovinsko povezanih področij. Angleški izraz regiolect prevajam kot regiolekt; v slovenskem jezikoslovju se za regiolekt v skla- du s teorijo socialnih zvrsti ne povsem prekrivno rabi izraz pokrajinski pogovorni jezik, glede na dialektološko terminologijo bi lahko govorili tudi o nadnarečju (Smole 1997: 281–283; Toporišič 1976: 10–21). 65 Variantnost govorjenega jezika v sociolingvističnih raziskavah nemščini,5 v narečje. Pogosto gre za 40 povedi, ki jih je uporabil že Ge- org Wenker za zbirko nemških narečij ob koncu 19. stoletja.6 (2) Iste povedi raziskovalci povedo v regiolektu, govorci jih izgovorijo v stan- dardni nemščini. (3) Vsi govorci glasno preberejo standardno besedilo fonetičnih študij Severni veter in sonce.7 (4) Univerzitetni raziskovalec z govorci opravi formalni intervju z namenom opazovanja jezikovne rabe, usmerjene k standardni nemščini; v tem pogovoru se pridobijo tudi bio- grafski podatki in podatki o jezikovnih stališčih. (5) Pogovor s prijatelji v narečju. Pri prevodih in branju gre za preučevanje individualnih kompetenc govor- cev, pri intervjuju in prijateljskem pogovoru pa za jezikovno rabo govor- cev v vsakodnevni komunikaciji. V raziskavo so vključeni tudi odgovori policijskega osebja na urgentne klice, pri katerih gre za avtentično jezikov- no rabo v realnem vsakdanjem, ne skonstruiranem raziskovalnem konte- kstu (Kehrein 2020: 1360–1361). 5 Nemščina v sinhronem smislu velja za pluricentrični oz. večsrediščni jezik, saj ob- staja v več standardnih različicah, ki so pogojene tako z znotrajjezikovnimi kot s kulturnozgodovinskimi in sociolingvističnimi dejavniki ter se razlikujejo v besediš- ču, glasoslovnih, oblikoslovnih in skladenjskih značilnostih. Središča so nekatere evropske države in regije z nemškimi manjšinami, različnost v njihovem obsegu od- ražajo poimenovanja: polna, polovična in četrtinska središča. Med polna uvrščamo Nemčijo, Avstrijo in Švico, med polovična Lihtenštajn, Luksemburg, Južno Tirol- sko in Vzhodno Belgijo, med četrtinska Romunijo, Namibijo in menoitsko skupnost v Mehiki. Pogoj za opredelitev različic je, da so »nacionalne« (na državni ravni) in hkrati standardne. Za uradni jezik države na celotnem državnem ozemlju gre pri zveznonemški, avstrijski, lihtenštajnski in luksemburški različici, z območnimi ome- jitvami pri švicarski, za regionalni uradni jezik pri vzhodnobelgijski in južnotirolski različici, za (priznani) manjšinski, vendar neuradni jezik pa pri romunski, namibijski in menonitski nemščini. Pri polnih središčih so nacionalne različice kodificirane v različnih jezikovnih priročnikih, pri polovičnih in četrtinskih standardi temeljijo na vzorčnih besedilih, lokalne jezikovne avtoritete pa njihovo pojavnost priznavajo kot standardno za javno rabo (Ammon idr. 2016; Krevs Birk 2022: 62–63; Krevs Birk in Horjak 2024: 171–174). 6 Gradivo za raziskavo nemških narečij je Georg Wenker, ki velja za začetnika lingvis- tične geografije, konec 19. stoletja pridobil tako, da je na več kot 45.000 osnovnih šol na celotnem nemškem govornem prostoru razposlal vprašalnico v obliki 40 stavkov v standardni nemščini, ki so jih nato učitelji prevedli v narečje in zapisali v splošni abe- cedi (Lameli 2010: 575). 7 Gre za starodavno pripovedko, ki se v jezikoslovju pogosto uporablja za ilustracijo in izvabljanje različnih glasovnih realizacij. Obstaja v prevodih za številne jezike in je bila prvotna uporabljena za ilustracijo mednarodne fonetične abecede (International Phonetic Alphabet, IPA) leta 1949 (Fanta-Jende 2020: 220). 66 Maja Bitenc | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 61–82 V analizah so uporabljene tako kvantitativne kot kvalitativne metode. Gre predvsem za merjenje fonetične razdalje posnetka govorca od izgovorne norme standardne nemščine (t. i. meritev narečnosti oz. nem. Dialekta- litätsmessung; več v Lameli 2004) in analizo variabel, ki jo je v socio- lingvistiko vpeljal Labov (1966). Na podlagi analiz jezikovne kompetence posameznih govorcev so oblikovani vertikalni variantnostni spektri z raz- poreditvijo varietet za preučevana območja. Izsledki kažejo, da je stik med narečji in standardno nemščino na vseh narečnih območjih povzročil nasta- nek regionalno specifičnih vmesnih varietet, imenovanih regiolekti (Sch- midt 2011), se pa strukture vertikalnih variantnostnih spektrov razlikujejo od regije do regije (gl. sliko 1). Pri grafičnih upodobitvah različnih spek- trov je standardna nemščina postavljena na vrh in predstavlja referenčno točko za druge varietete. Pod njo so regionalne varietete – regiolekti in v večini primerov narečja – razvrščene glede na njihovo relativno fonetič- no razdaljo do standardne varietete, ki je izračunana na podlagi opisanih metod. Znotraj varietet so prepoznavni različni govorni stili (angl. speech styles, nem. Sprechlagen),8 ki zaradi preglednosti na sliki 1 niso prikazani. Študije kažejo, da bolj kot je narečje oddaljeno od standardne nemščine, bliže je regiolekt tega območja standardni varieteti (Kehrein 2020: 1361). V nemški govorni skupnosti raziskovalci kategorizirajo štiri tipe govor- cev, ki so se izoblikovali od druge polovice 19. stoletja, odkar narečni govorci usvajajo standardni pisni jezik v šolah in vadijo glasno branje ter 8 Stil oz. slog je v sociolingvistiki in na drugih področjih jezikoslovja, npr. v stilistiki, obravnavan različno (prim. Coupland 2007: 9–18), pa tudi znotraj sociolingvistike same ni nedvoumnega soglasja, kaj naj bi stilistična variantnost pomenila in kako jo je najboljše proučevati (prim. Schilling-Estes 2008: 375–376). Čeprav stil v variantnostni sociolingvistiki ni v središču pozornosti, predstavlja pomembno neodvisno spremen- ljivko (Coupland 2007: 9, Chambers 2003: 6). Coupland (2007: 2) ga obravnava kot »način govorjenja« (angl. way of speaking) in govori o družbenih stilih, ki so sicer v variantnostni sociolingvistiki označeni kot družbena variantnost. Po Labovu je stilis- tična variantnost povezana s stopnjo pozornosti, ki jo govorec namenja svojemu go- voru; manj pozornosti pogosto pomeni uporabo manj formalnega stila (Labov 1972: 79–94). V tem okviru se raziskuje predvsem variantnost pri posameznem govorcu, kar vključuje variantnost glede na situacijo ali skupino govorcev (Schilling-Estes 2008: 375). O (slovenski) stilistiki kot jezikoslovni disciplini na splošno in njenem pomenu v Kalin Golob 2023. V Ghyselen in De Vogelaer (2018: 5) je za nemški izraz Sprechlage uporabljen angleški speech level (in sublevel); tako sem v predhodnem članku nemški izraz Sprechlage slovenila kot govorna raven (in podraven) (Bitenc 2024: 90). Odprto vprašanje je, kaj je najbolj ustrezen prevod. 67 Variantnost govorjenega jezika v sociolingvističnih raziskavah ob tem usvojijo regiolekt oz. pogovorni standard9 (Kehrein 2011, 2012, 2020: 1365): Diglosični govorci: njihove individualne jezikovne kompetence vključujejo dve varieteti, vendar eno od teh (standardno nemšči- no) uporabljajo večinoma kot pisno varieteto in skoraj nikoli v ustni komunikaciji, izjema je lahko branje. Dvovarietetni (oz. bilektalni) govorci oz. preklopljevalci (angl. switchers): v vsakodnevni komunikaciji preklapljajo med nare- čjem in regiolektom. Monovarietetni govorci regiolekta: na podlagi njihovega komuni- kacijskega obnašanja jih delimo na t. i. regiolektalne premiko- valce (angl. regiolectal shifters), ki se različnim komunikacij- skim partnerjem in njihovi jezikovni kompetenci, kot jo govor- ci poznajo ali predpostavljajo, prilagajajo z uporabo različnih govornih stilov znotraj regiolekta, in na t. i. negibne govorce (angl. moveless speakers), ki uporabljajo samo enega od teh sti- lov v vseh kontekstih. Govorci standardne nemščine: uporabljajo govorni standard in pri tem lahko posamezne regionalne značilnosti; pojavljajo se pred- vsem v mlajši generaciji. Individualna jezikovna kompetenca se razvija različno glede na različne izhodiščno usvojene varietete in sporazumevalne zahteve zasebnega in poklicnega vsakdana govorcev. V raziskavah niso dokazali neposredne- ga vpliva drugih zunajjezikovnih dejavnikov, kot sta starost ali izobrazba. Starost je lahko relevantna posredno, saj je bilo v narečju vzgojenih več govorcev starejše kot mlajše generacije, je pa tudi to v različnih regijah različno (Kehrein 2020: 1366). Pri izhodiščno narečnem govorcu se diglo- sija razvije z učenjem standardne nemščine v šoli, presega pa se bodisi z 9 Kot piše Kehrein (2020: 1359), se standardna nemščina uporablja v pisni komunikaciji (pomembne izjeme so kratka telefonska sporočila in sporočila preko družbenih omre- žij, kot sta WhatsApp in Twitter) in pri profesionalnih bralcih določenih nacionalnih informativnih oddaj, ki so usposobljeni za izgovarjavo standarda. Pri vsakdanji govorni komunikaciji ljudje v številnih situacijah težijo k rabi standardne nemščine, vendar so ti govorni stili pri večini zaznamovani z narečnimi ali regionalnimi jezikovnimi značil- nostmi, tudi pri govorcih na zasebnih in regionalnih radijskih in televizijskih postajah; uvrščamo jih v varieteto, ki je nastala s stikom med narečji in standardno nemščino in je imenovana regiolekt. 68 Maja Bitenc | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 61–82 Slika 1: Strukture vertikalnih variantnostnih spektrov v narečnih regijah Nemčije (Kehrein 2020: 1362). Štiri regije sestavlja 16–20 manjših narečnih skupin (angl. dialect groupings, nem. Dialektverbände), ki so poimenovane na zemljevidu. Narečja znotraj meja narečne skupine so strukturalno podobna, v primerjavi z narečji v drugih skupinah pa znatno različna (Schmitt 1992, po Kehrein 2020: 1358; za opis nemške situacije in prevode terminoloških izrazov prim. Krevs Birk 2019). komunikaciji, kar vodi do zaključka, da je regiolekt prevladujoča varieteta komunikacije v Nemčiji (Kehrein 2020: 1366). Slika 1: Strukture vertikalnih variantnostnih spektrov v narečnih regijah Nemčije (Kehrein 2020: 1362). Štiri regije sestavlja 16–20 manjših narečnih skupin (angl. dialect groupings, nem. Dialektverbände), ki so poimenovane na zemljevidu. Narečja znotraj meja narečne skupine so strukturalno podobna, v primerjavi z narečji v drugih skupinah pa znatno različna (Schmitt 1992, po Kehrein 2020: 1358; za opis nemške situacije in prevode terminoloških izrazov prim. Krevs Birk 2019). 2.2 Nemščina v Avstriji Nemščina v Avstriji: Variantnost – Kontakt – Percepcija je obsežen večletni projekt oz. posebno raziskovalno področje, pri katerem sodeluje okoli 50 sodelavcev z okoli 25 pridruženimi člani komunikaciji, kar vodi do zaključka, da je regiolekt prevladujoča varieteta komunikacije v Nemčiji (Kehrein 2020: 1366). Slika 1: Strukture vertikalnih variantnostnih spektrov v narečnih regijah Nemčije (Kehrein 2020: 1362). Štiri regije sestavlja 16–20 manjših narečnih skupin (angl. dialect groupings, nem. Dialektverbände), ki so poimenovane na zemljevidu. Narečja znotraj meja narečne skupine so strukturalno podobna, v primerjavi z narečji v drugih skupinah pa znatno različna (Schmitt 1992, po Kehrein 2020: 1358; za opis nemške situacije in prevode terminoloških izrazov prim. Krevs Birk 2019). 2.2 Nemščina v Avstriji Nemščina v Avstriji: Variantnost – Kontakt – Percepcija je obsežen večletni projekt oz. posebno raziskovalno področje, pri katerem sodeluje okoli 50 sodelavcev z okoli 25 pridruženimi člani 69 Variantnost govorjenega jezika v sociolingvističnih raziskavah uporabo pisne nemščine v vsakodnevni komunikaciji – regiolekt se tu raz- vije »od zgoraj navzdol« (angl. »top down«; tako npr. pri južnonemškem narečju oz. južni nemščini, angl. Upper German) bodisi s postopno kon- vergenco narečja proti standardni nemščini – gre za razvoj regiolekta »od spodaj navzgor« (angl. »bottom up«; tako npr. pri vzhodnofrankovskem narečju oz. vzhodni frankovščini, angl. East Franconian). Ko izhodišče predstavlja govorec regiolekta, je možna razširitev jezikovne kompetence (registra) znotraj regiolekta ali usvojitev druge varietete, standardne nem- ščine ali narečja, kar pa se zgodi redko (Kehrein 2011). V raziskavah vertikalnih jezikovnih sprememb v Nemčiji se kot splošna tendenca kaže, da se je število narečnih govorcev in posebno otrok, ki usvojijo narečje kot svojo prvo jezikovno varieteto, v zadnjih desetletjih zmanjšalo; razlike med mestom in podeželjem ter razlike med regijami tu puščamo ob strani. Obenem skoraj vsi rojeni govorci izkazujejo vsaj določeno regiolektalno kompetenco in uporabljajo vsaj en govorni stil te varietete v vsakodnevni komunikaciji, kar vodi do zaključka, da je regio- lekt prevladujoča varieteta komunikacije v Nemčiji (Kehrein 2020: 1366). 2.2 Nemščina v Avstriji Nemščina v Avstriji: Variantnost – Kontakt – Percepcija je obsežen večlet- ni projekt oz. posebno raziskovalno področje, pri katerem sodeluje okoli 50 sodelavcev z okoli 25 pridruženimi člani z Univerze na Dunaju, v Salzbur- gu in Gradcu ter Avstrijske akademije znanosti.10 Analizira jezikovno rabo in percepcijo različnih oblik nemščine ter stik med nemščino in drugimi je- ziki v Avstriji, ki je po besedah projektne vodje Alexandre N. Lenz (2018: 269) »idealni sociolingvistični laboratorij«. Ob živih narečjih je namreč prisotna dinamična vertikalnost z bolj ali manj postopnimi prehodi med narečnimi in standardnimi oblikami, zaradi česar so jezikovni repertoar- ji pri posameznikih zelo kompleksni. Avstrijsko jezikovno skupnost za- znamujejo tudi pluricentričnost oz. večsrediščnost nemščine,11 specifična 10 Povezava: https://www.dioe.at; nem. Spezialforschungsbereich (SFB) Deutsch in Ös- terreich: Variation – Kontakt – Perzeption. V okviru projekta, ki ga financira Avstrijski znanstveni sklad, so ponudili tudi mentorstvo doktorskim študentom. 11 O izrazu in njegovem pomenu v opombi 5. V avstrijskem kontekstu torej gre za poseb- no različico nemščine, ki je specifična za Avstrijo in se razlikuje od ostalih navedenih. Te različice vplivajo druga na drugo in se prepletajo z različnimi nestandardnimi varie- tetami (Lenz 2018: 269). 70 Maja Bitenc | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 61–82 večjezičnost zaradi zgodovinskih razlogov ter močne socialno-simbolič- ne in odnosno-perceptivne implikacije (Lenz 2018, 2019). Za razvoj av- strijskih bavarskih narečij je značilna konvergenca tako k standardni va- rieteti kot med samimi narečji, obenem pa premik k nadregionalnim ali regionalnim oblikam, kar vodi k prestrukturiranju repertoarjev govorcev. Večina lokalno omejenih jezikovnih značilnosti se postopoma spreminja, značilnosti z manjšim obsegom nadomestijo oblike iz sosednjih narečij ali iz regiolekta in se sčasoma izgubijo, narašča tudi prevzemanje urbanih, zlasti dunajskih govornih oblik, ni pa opazno, da bi prišlo do popolne iz- gube narečij. Prevladujoča domneva je, da se je v teh procesih oblikoval kontinuum med narečjem in standardom z gladkimi vmesnimi prehodi od enega pola do drugega, potrebne pa so nadaljnje empirične raziskave, da bi ugotovili, ali se različne jezikovne značilnosti pojavljajo sočasno, kažejo koherentne vzorce in tvorijo različne lekte; zaželena so tudi jasnejša merila za njihovo opredelitev (po Vergeiner idr. 2022). Projektno delo je razdeljeno v več (vsebinskih) sklopov: sklop B se osre- dotoča na jezikovno variantnost in spremembe ter na dinamiko v komple- ksnih jezikovnih in socialnih strukturah; sklop C obravnava nemščino v stiku z drugimi jeziki, posebej v okviru habsburške monarhije v 19. sto- letju in v avstrijski drugi republiki ter različne vidike jezikovnega stika med nemščino in slovanskimi jeziki; sklop D proučuje jezikovna stališča in percepcijo različnih varietet in jezikov, posebej v avstrijskih šolah in s poudarkom na standardni varieteti.12 V okviru sklopa B se raziskovalci posvečajo variantnosti in spremembam narečnih varietet v realnem in navideznem času,13 govornim repertoarjem in variantnostnim spektrom med narečjem in standardom ter vplivni moči mest, posebej Dunaja in Gradca. V prvem delu so pridobili posnetke 160 narečnih govorcev iz dveh starostnih skupin (mlajši izobraženci v starosti od 18 do 35 let in starejši od 65 let, ki ustrezajo kategoriji »NORF« (angl. 12 Sklopa A in B sta organizacijske oz. tehnične narave; prvi se posveča koordinaciji, slednji pa skrbi za skupno spletno raziskovalno platformo. 13 Pri raziskovanju v domnevnem času (angl. apparent time) se – za razliko od razis- kovanja v realnem oz. kronološkem času (angl. real time) – primerjajo generacijske razlike v danem trenutku, po tem pa se sklepa, kako se je določena jezikovna spre- memba uvajala v preteklosti – starostne razlike naj bi namreč odražale zgodovinske postaje v napredovanju jezikovne spremembe (Tagliamonte 2012: 43; Chambers 2003: 212–225). 71 Variantnost govorjenega jezika v sociolingvističnih raziskavah non-mobile, old, rural, female – nemobilne, starejše, podeželske ženske) na 40 lokacijah v Avstriji, da bi analizirali raznolikost in dinamiko raz- ličnih narečij. Izbrane govorce so z namenom karseda natančne določitve fonetičnih posebnosti posneli v laboratoriju. Laboratorijske posnetke so nadalje pridobili še na 100 drugih lokacijah, da bi analizirali razlike in pre- mike med narečnimi pokrajinami. Proučevali so vse jezikovne ravnine, od izgovorjave (fonetika in fonologija) do slovnice (skladnja in morfologija) in besedišča, pri analizi so se poslužili različnih statističnih metod. Pri gradnji korpusa so uporabili uveljavljene pristope, kot je snemanje po- govorov in branja, in bolj inovativne, kot je test jezikovne produkcije (angl. language production tests), da bi zajeli ves spekter od prostih do standar- diziranih govornih oblik. Metodologija je podobna kot v nekaterih drugih variantnostnih projektih (npr. nemškem projektu REDE, prim. razdelek 2.1), kar omogoča primerljivost med študijami; obširnejša metodološka razprava je v Schmidt in Herrgen 2011. Govor informantov so posneli v šestih raz- ličnih situacijah z različno stopnjo formalnosti: šlo je za dve bralni nalogi (besedilo Severni veter in sonce, prim. op. 3, in seznam besed v naključnem vrstnem redu), dva prevoda (t. i. Wenkerjevih povedi, prim. op. 2, iz narečja v standard in iz standarda v narečje; informantom so predvajali posnetke stavkov, v narečju jih je prebral mlad lokalni govorec, v standardni avstrijski nemščini pa avstrijski televizijski napovedovalec) in dva pogovora (formalni intervju z akademikom in neformalni pogovor med prijatelji brez prisotnosti raziskovalca) (Lenz 2018, 2019; Fanta-Jende 2020). V okviru projekta izvajajo različne manjše raziskave. Fanta-Jende (2020) je npr. proučevala horizontalno (geografsko) in vertikalno (socialno) di- menzijo sinhrone variantnosti fonološke variable visoke srednje nemščine /ei/ pri 25 govorkah iz 13 podeželskih vasi, ki predstavljajo glavna avstrij- ska narečna območja (osrednjebavarsko, južnobavarsko, osrednje-južno bavarsko in alemansko); za vsako govorko so pridobili okoli 4 ure posnet- kov. Pogovore so zapisali z ortografsko transkripcijo s programsko opremo EXMARaLDA Partitur Editor, primere standardiziranega govora pa so za nadaljnjo analizo pripravili z reorganizacijo proučevanih elementov in po- vezovanjem z ustreznimi avdio posnetki. V drugem koraku so v obeh setih podatkov naredili fonetične transkripcije z mednarodno fonetično abecedo in anotacije izbranih pojavov. Podatki kažejo na različne procese jezikov- nih sprememb: v vzhodnem delu države regionalne variante nadomeščajo 72 Maja Bitenc | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 61–82 narečne variante, pri standardu pa je opazen proces »dunajske monofton- gizacije«, ki daje prednost mestnim variantam avstrijske prestolnice pred standardnimi nemškimi variantami. V drugi raziskavi so Vergeiner idr. (2022) proučevali jezikovne spremem- be v realnem času, in sicer lektalno koherenco14 v kraju Ulrichsberg na osrednjem bavarskem narečnem območju. Analizirali so 19 fonetično-fo- noloških variabel v govoru 12 govorcev, 6 moških in 6 žensk, z različnimi stopnjami izobrazbe in različnimi poklici, in sicer v dveh kontekstih: for- malnem socialnobiografskem intervjuju, v katerem so želeli zajeti formal- ni govor, in neformalnem pogovoru s prijatelji, v katerem so želeli zajeti narečni govor. Prva študija je bila izvedena v letih 1975 in 1976 kot del empirično-statistične študije o razredno in situacijsko specifični jezikovni variantnosti v tem kraju, druga v letih 2018 in 2019 v okviru obravnavane- ga projekta. Informanti so v skladu s pričakovanji v neformalnem pogovo- ru uporabljali bistveno več narečnih variant, je bilo pa presenetljivo, da so bistveno več narečnih variant uporabili v letih 2018/2019 kot 1975/1976, zlasti v formalnih intervjujih. Gre za t. i. retrogradno spremembo, ko se govorci po upokojitvi obrnejo h konservativnim različicam, saj standardne jezikovne norme z upokojitvijo in umikom v zasebno življenje običajno postanejo manj pomembne. Retrogradna sprememba prispeva k zmanj- šanju slogovnih razlik in ohranjanju lektalne koherence, saj upočasnjuje hitrost standardizacijskih tendenc in opuščanja narečij. Faktorske anali- ze kažejo na dokaj stabilno porazdelitev variant, značilnih za dve jasno razmejeni nestandardni varieteti oz. lekta: narečje (nem. Basisdialekt), ki predstavlja lokalno omejeno in najbolj tradicionalno narečje, in kontaktno narečje (nem. Verkehrsdialekt), ki se pojavlja kot vmesna nadregionalna varieteta med narečjem in standardnim jezikom; oba sta prisotna predvsem v neformalnih pogovorih – prvo le pri peščici govorcev, drugo pa nekateri govorci uporabljajo tudi v uradnem intervjuju. 14 Lektalna koherenca se nanaša na notranjo skladnost in sistemski odnos med jezikovni- mi značilnostmi znotraj določenih varietet ali »lektov«, kot so narečje, regiolekt, socio- lekt. Označuje, da se fonološki, slovnični in leksikalni elementi med seboj povezujejo v stabilen in prepoznaven sistem, namesto da bi se pojavljali naključno ali neskladno. Pri proučevanju jezikovne variantnosti in jezikovnih sprememb je lektalna koherenca pomembna za razumevanje, kako različne jezikovne značilnosti sovpadajo in se med- sebojno krepijo, kar prispeva k obstojnosti in prepoznavnosti določene varietete (prim. Trudgill 1995: 55–70). 73 Variantnost govorjenega jezika v sociolingvističnih raziskavah 2.3 Nizozemščina v Belgiji V povezavi z doktorskim delom Anne-Sophie Ghyselen (2016) so razisko- valci iz Genta in Münstra zgradili korpus govorjene nizozemščine in z njego- vo pomočjo empirično preverjali možne kriterije za določanje in prepozna- vanje varietet (Ghyselen in De Vogelaer 2018: 6–15; De Vogelaer and Ghy- selen 2022; prim. tudi Bitenc 2024). Korpus vključuje posnetke 30 visoko izobraženih15 flamskih žensk dveh starostnih skupin – polovica je bila v času raziskave starih med 25 in 35 in polovica med 50 in 65 let, iz treh krajev na treh različnih narečnih območjih Flandrije – po 10 iz Iepra na zahodnoflam- skem območju, za katerega je značilna močna narečna vitalnost, iz Genta na vzhodnoflamskem območju in Antwerpna na brabantskem območju, kjer prevladujejo diaglosični repertoarji in se narečje izgublja. Govor informantk so posneli v petih kontekstih, ki so natančneje opisani v sledečem odstavku: (1) test rabe narečja – 5 min, (2) test rabe standardnega jezika – 5 min, (3) pogovor s prijateljem iz istega mesta – 1 h, (4) pogovor s prijateljem z dru- gega narečnega območja – 1 h, (5) sociolingvistični intervju z nepoznanim sogovorcem z drugega narečnega območja – 30–45 min. V testih rabe narečnega in standardnega jezika so informanti slišali prime- re povedi v standardni nizozemščini oz. narečju, ki so jih morali povedati v narečnem govoru starejših ljudi njihovega kraja oziroma standardni nizo- zemščini, kot jo lahko slišijo v informativnih oddajah. S tem so raziskoval- ci želeli pridobiti podatek o jezikovni zmožnosti v najbolj akrolektalnem oz. bazilektalnem govornem stilu informantov. Med sociolingvističnim intervjujem so bili pridobljeni podatki o jezikovnem ozadju govork ter nji- hovi percepciji lastne jezikovne rabe in jezika v Flandriji na splošno. Korpus obsega približno 17 ur posnetkov, ki so jih zapisali z ortograf- sko transkripcijo s programsko opremo Praat, v programu EXMARaLDA. Gradivo so analizirali tako s kvantitativnimi kot kvalitativnimi metodami. Preučevali so distribucijo 29 fonoloških in morfosintaktičnih značilnosti. Preverjali so povezave med jezikovnimi variantami, konteksti, starostjo in govorci, merili razdaljo med jezikovnimi variantami in napovedovalci v 15 Raziskovalci so se odločili za visoko izobražene ženske, saj so jih zanimali predvsem jezikovni procesi, povezani s standardizacijo. Dokazano je namreč, da so pri jezikovnih spremembah ženske vodilne (Labov 1990) ter da sta visoka izobrazba in višji socialni status običajno povezana z več mobilnosti in intenzivnejšimi medregionalnimi stiki (Britain 2011: 45, 53–54). 74 Maja Bitenc | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 61–82 tabeli pogostosti ter prikazali te dimenzije na grafih, na katerih manjša raz- dalja nakazuje večjo povezanost variant. Kvantitativno analizo so dopolnili s kvalitativno analizo podatkov iz intervjujev: transkripcije intervjujev so označili glede na 23 tem (npr. kategorizacija lastnega neformalnega govo- ra, definicije in ocene jezikovnih varietet, stališča do posameznih variant). Natančna analiza zahodnoflamskih govork je pokazala, da njihov govor- ni repertoar sestavljajo štiri varietete: relativno stabilna narečna varieteta, bolj ali manj virtualna standardna nizozemska varieteta16 in dve vmesni varieteti, ki ju imenujejo očiščeno narečje (angl. cleaned-up dialect) in substandard. Pri vmesnih varietetah je več idiolektalne variantnosti, nji- hove variante so manj jasno definirane, tudi percepcije govorcev niso tako enoznačne kot pri narečju oz. standardu, informanti namreč nimajo izobli- kovanega metajezika za svoje opise. 2.4 Madžarščina v Budimpešti Sociolingvistična raziskava govorjene madžarščine oz. budimpeškega govo- ra Budimpeški sociolingvistični intervju BUSZI/BSI je obsežen projekt pod vodstvom madžarskega profesorja na budimpeški Univerzi Károli Gáspár in dolgoletnega vodje Oddelka za sociolingvistiko na Raziskovalnem inštitutu za jezikoslovje pri Madžarski akademiji znanosti Miklósa Kontre, ki se je začel l. 1987 in katerega cilj je bil zbrati zanesljive podatke o madžarskem govorjenem jeziku v Budimpešti s pomočjo posnetih intervjujev, izvedenih na reprezentativnem vzorcu prebivalcev Budimpešte.17 Raziskovalci so želeli 16 Izraz se nanaša na normo standardnega jezika, ki se pojavlja predvsem v formalnih, natančno določenih kontekstih, kot so mediji ali testi standardnega jezika, redko pa v vsakdanjem govoru (Ghyselen in De Vogelaer 2018: 13). 17 Povezava: http://archive.nytud.hu/buszi/bsi.htm, madž. Budapesti Szociolingvisztikai Inter- jú oz. angl. Budapest Sociolinguistic Interview. Leta 2021 se je omenjeni inštitut preob- likoval v Jezikoslovni raziskovalni center, ki deluje v okviru raziskovalne mreže Eötvös Loránd (http://www.nytud.hu/). Projekt je potekal v času zaključka komunizma ter začetka razvoja kapitalizma in tržne ekonomije. Na Jezikoslovnem inštitutu Madžarske akademije znanosti in umetnosti se je obenem začela sorodna Madžarska nacionalna sociolingvistična raziskava (angl. The Hungarian National Sociolinguistic Survey, HNSS), v kateri so pro- učevali distribucije določenih jezikovnih variabel in interakcijo sociokulturne stratifikacije in komunikacijskih stilov. Zajeli so naključni stratificiran vzorec 850 anketirancev, ki na podlagi popisa iz leta 1980 predstavlja odraslo madžarsko populacijo glede na starost, spol, izobrazbo in tip naselja (kategorije so bile Budimpešta, druga naselja z zakonskim mestnim statusom, naselja z več kot 5000 prebivalci in naselja z manj kot 5000 prebivalci). Šlo je za 30-minutni vprašalnik, v katerem so anketiranci podali slovnične presoje, ustno zaključe- vali povedi ter v pisnem sestavku prepoznavali in popravljali napake. Med preučevanimi jezikovnimi variablami so bile raba glagolskih spregatev, stigmatizirane in hiperkorektne oblike ter elementi slovničnih sprememb v teku (Kontra 1995: 10–11). 75 Variantnost govorjenega jezika v sociolingvističnih raziskavah analizirati jezikovno variantnost v govoru budimpeških govorcev iz različnih družbeno-ekonomskih skupin z natančnim sociološkim profilom, preučiti raz- lične jezikovne stile oz. variacije, ki so odvisne od tega, koliko nadzora imajo govorci nad govorom oziroma koliko pozornosti mu posvečajo, in zbrati po- datke, ki bi omogočili analizo jezikovnih sprememb, če bi podobne podatke zbirali čez 10, 20 ali 30 let. Leta 1987 je bilo opravljenih 50 pilotnih intervjujev s kvotnimi vzorci po 10 učiteljev, starejših od 50 let, 10 študentov, 10 delavcev, 10 prodajalcev in 10 poklicnih pripravnikov v starosti 15–16 let. V letih 1988–1989 so bili opravljeni intervjuji z 200 informanti iz budimpeškega podvzorca nacio- nalnega vzorca iz obširne sociolingvistične raziskave z vprašalniki (prim. op. 7), zato imamo o informantih veliko socioloških podatkov, med drugim o starosti, spolu, poklicu, izobrazbi, rasi, kraju rojstva, maternem jeziku, morebitnem bivanju v tujini, znanju tujih jezikov, morebitnem priseljen- stvu in učiteljskem poklicu (Kontra 1995: 10–12). Projekt se metodološko zgleduje po raziskavah ameriške in vancouvrske angleščine (Labov 1984; Gregg 1992). Glavnino korpusa predstavljajo sociolingvistični intervjuji, ki vsebujejo sledeče prvine analize: dopol- njevanje povedi, branje odlomkov (počasi in hitro), branje seznamov be- sed in minimalnih parov, ocenjevanje (ne)pravilnosti določenih elemen- tov, presojanje o enakosti ali različnosti pomena danih parov, opisova- nje dogajanja, kot bi poročal radijski poročevalec (spraševalec prižge in ugasne luč, odpre in zapre okno, sleče plašč in ga obesi) ter najmanj pol ure trajajoči pogovor v skladu z določenim pogovornim modulom (angl. conversation module), ki vključuje seznam tem in vprašanj, od katerih so bila nekatera obvezna, druga poljubna: osebni podatki, otroštvo, družina, vera, prijateljstvo, šola, zaposlitev, splav, šale, narodne manjšine, jezik ipd. Korpus vključuje tudi druge raziskovalne pristope in instrumente: avdio in video posnetke skupinskih srečanj (npr. kartanja), posnetke, ki so bili prvotno pridobljeni za druge namene (npr. avtentične posnetke podjetja za mestni taksi), analizo jezikovnega sistema govornih skupnos- ti z opazovanjem z udeležbo in eksperimentalno analizo jezikovne rabe z nekaj hitrimi in anonimnimi anketami (Kontra in Váradi 1997; Váradi 1998a, 1998b). 76 Maja Bitenc | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 61–82 3 Zaključek Z metodološkega vidika spoznanja opisanih raziskav kažejo na pomen pre- mišljeno sestavljenih govornih korpusov z dovolj podatki, ki omogočajo proučevanje tako socialne in regionalne kot stilistične variantnosti, pri tem pa analizo celega spektra med narečji oz. drugimi pogovornimi varietetami in standardom. Dobrodošlo je opazovanje jezikovnega obnašanja in vari- antnosti različnih posameznih govorcev in obenem posploševanje na nivo jezikovne skupnosti. Ključno je, da se empirični pristop izogne projicira- nju vnaprej določenih struktur ali celo uniformnosti na sociolingvistično pokrajino in da jezikovne variante s socialnimi kategorijami povezuje na način od spodaj navzgor (angl. bottom-up way). Tako lahko proučujemo socialni pomen variant in prikažemo, kako so socialne kategorije strukturi- rane v jeziku, a tudi z njim. To je v skladu s sodobnim tretjim valom v so- ciolingvistiki (Eckert 2012; prim. tudi Bitenc 2016: 50–53), ki si prizadeva za bolj natančno prepoznavanje socialnih vidikov, ki se izražajo v jeziku, in celovitejše razumevanje, da jezikovna variantnost socialno diferencia- cijo ne samo preprosto odraža, ampak jo tudi ustvarja (prim. De Vogelaer idr. 2017: 19–21). V okviru projekta Mezzanine oz. Temeljne raziskave za razvoj govornih virov in tehnologij za slovenščino18 so v sklopu o narečni variabilnosti med drugim obravnavana tudi vprašanja predstavitve fonetičnega inventarja slovenskih narečij in optimizacija široke fonetične transkripcije, kar bo olajšalo nadaljnje obravnave variantnosti govorjene slovenščine. V njih bi bilo pomembno zajeti različne narečne skupine oz. govore, tudi govore re- gionalnih središč, saj zaradi različnih zgodovinskih in družbenih okoliščin, razmerja do knjižnega jezika ter posledično prestiža in statusa posameznih govorov lahko pričakujemo različne ugotovitve. Tovrstne raziskave bi pri- pomogle tudi k bolj realni in jasni podobi vertikalnih spektrov med nareč- jem in standardom z morebitnejšimi stabilnejšimi vmesnimi varietetami, ki se tudi pri slovenščini kažejo kot kompleksni, zapleteni in raznoliki. Operacionalizacija nadaljnjih raziskav je seveda odvisna od njihovega tra- janja, financiranja, števila sodelujočih. Razmišljali bi lahko na primer o zajemu določenega števila govorcev, polovice žensk in polovice moških, 18 Povezava: https://mezzanine.um.si/. 77 Variantnost govorjenega jezika v sociolingvističnih raziskavah morda stratificiranih tudi glede na izobrazbo, iz dveh starostnih skupin iz vsake narečne skupine. Čeprav se narava posnetkov, pridobljenih v testni situaciji, zelo razlikuje od narave posnetkov spontanega govora, se zara- di kvalitete in primerljivosti posnetkov različnih govorcev kaže potreba po bolj natančno zamejenem pridobivanju posnetkov. Iz predstavljenih raziskav nizozemščine in nemščine bi na primer lahko uporabili model različnih kontekstov, ki vključujejo bralno nalogo, testa rabe narečja in standarda, neformalna pogovora z znancema iz istega kraja in z drugega narečnega območja ter formalni intervju z nepoznanim sogovorcem z dru- gega narečnega območja, v katerem bi intervjuvanec zbral tudi podatke o jezikovnih stališčih, izkušnjah z jezikovno rabo ter doživljanju povezave med jezikom in osebno oz. regionalno identiteto. Pri obravnavi jezikovne variantnosti bi bilo zaželeno upoštevati različne jezikovne ravnine (ob fo- nološki tudi morfološko, sintaktično, leksikalno), po možnosti tudi prozo- dične lastnosti (tempo, ritem, melodijo govora). Ob raziskavah govorne produkcije bi vključili raziskave percepcije go- vora, saj sociolingvistični pomen tvorijo vsi udeleženci v komunikaciji. Dobrodošli bi bili na primer perceptivni testi, pri katerih bi anketiranci opredelili izbrane varietete na posnetkih, saj obstaja dilema glede razmerja med poimenovanjem in tem, kar posamezna oznaka predstavlja. Podatke o zaznavanju jezikovne raznolikosti pri različnih govorcih bi lahko osvetlili z metodo risanja zemljevidov, uveljavljeno v ljudskem jezikoslovju oz. zaznavni dialektologiji (Preston 1999; prim. tudi Bitenc 2016: 75–77). Po- vedne bi bile lahko tudi samoocene variantnosti lastnega govora: koliko različnih varietet, ki jih uporabljajo v različnih okoliščinah, imajo po lastni oceni govorci v svojem govornem repertoarju? Vključevanje in prepletanje različnih raziskovalnih pristopov in tipov razi- skav bi prispevalo k bolj verodostojni in celoviti predstavitvi in razume- vanju sociolingvistične situacije, saj ima vsak svoje prednosti in slabosti, problematiko pa osvetljujejo z različnih zornih kotov. Vsekakor je drago- cena kombinacija kvalitativnega in kvantitativnega pristopa, saj na podlagi kvalitativnih izsledkov lahko smiselno načrtujemo kvantitativne raziskave na večjih, reprezentativnih vzorcih, ki omogočajo posplošitev rezultatov in njihovo ustrezno interpretacijo. 78 Maja Bitenc | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 61–82 Zahvala Prispevek je nastal v okviru projekta Sociolingvistična variantnost govor- jene slovenščine na primeru mobilnih govorcev: Viri, metode in analiza (Z6-9371). Zahvaljujem se Javni agenciji za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije za financiranje, Rolandu Ke- hreinu za deljenje izvirnih slik zemljevida Nemčije, Uršuli Krevs Birk in Saški Štumberger za pomoč pri prevodu nemških terminoloških izrazov ter Albini Nećak-Lük in recenzentoma za koristne komentarje. Literatura Ammon, U., Bickel H. in Lenz, Alexandra N. (2016). Variantenwörterbuch des Deutschen: Die Standardsprache in Österreich, der Schweiz, Deutschland, Liech- tenstein, Luxemburg, Ostbelgien, und Südtirol sowie Rumänien, Namibia und Me- nonnitensiedlungen. Walter de Gruyter. https://doi.org/10.1515/9783110245448 Auer, P. (1998). Dialect Levelling and the Standard Varieties in Europe. Folia Linguistica, 32(1–2), 1–9. https://doi.org/10.1515/flin.1998.32.1-2.1 Auer, P. (2005). Europe’s Sociolinguistic Unity: A Typology of European Dialect/ Standard Constellations. V N. Delbecque, J. van der Auwera in D. Geeraerts (ur.), Perspectives on Variation: Sociolinguistic, Historical, Comparative (str. 7–42). Mouton de Gruyter. https://doi.org/10.1515/9783110909579.7 Auer, P. in Hinskens, F. (1996). The Convergence and Divergence of Dialects in Europe: New and not so New Developments in an Old Area. Sociolinguistica, 10(1), 1–30. https://doi.org/10.1515/9783110245158.1 Bitenc, M. (2016). Z jezikom na poti med Idrijskim in Ljubljano. Znanstvena za- ložba Filozofske fakultete. Bitenc, M. (2024). Nekaj teoretskih izhodišč pri preučevanju jezikovne varian- tnosti. Jezik in slovstvo, 69(4), 83–97. https://doi.org/10.4312/jis.69.4.83-97 Bitenc, M., Stabej, M., Gliha Komac, N., Grgič, M., Kalin Golob, M., Kenda-Jež, K., Nećak Lük, A., Novak Lukanovič, S. in Savski, K. (2021). Sociolingvistični posvet: Aktualni sociolingvistični izzivi in prednostne raziskovalne tematike. Slo- venščina 2.0, 9(2), 1–40. https://doi.org/10.4312/slo2.0.2021.2 Britain, D. (2011). The Heterogeneous Homogenisation of Dialects in England. Taal en Tongval, 63(1), 43–60. Chambers, J. K. (2003). Sociolinguistic Theory: Linguisitic Variation and Its So- cial Significance. Blackwell. 79 Variantnost govorjenega jezika v sociolingvističnih raziskavah Coupland, N. (2007). Style: Language Variation and Identity. Cambridge Uni- versity Press. De Vogelaer, G., Chevrot, J.-P., Katerbow M. in Nardy, A. (2017). Bridging the Gap between Language Acquisition and Sociolinguistics: Introduction to an Inter- disciplinary Topic. V G. De Vogelaer in M. Katerbow (ur.), Acquiring Sociolingu- istic Variation (str. 1–41). John Benjamins. https://doi.org/10.1075/silv.20 De Vogelaer, G. in Ghyselen A.-S. (2022, 11.–14. april). Identifying ‘Varieties’ of Dutch: Theory, Methods, and Perspectives [predstavitev na konferenci]. 11th International Conference on Language Variation in Europe (ICLaVE), Dunaj, Av- strija. https://iclave11.dioe.at Eckert, P. (2012). Three Waves of Variation Study: The Emergence of Meaning in the Study of Sociolinguistic Variation. Annual Review of Anthropology, 41, 87–100. https://doi.org/10.1146/annurev-anthro-092611-145828 Elmentaler, M., Gessinger, J., Lanwer, J., Rosenberg, P., Schröder, I. in Wirrer, J. (2015). Sprachvariation in Norddeutschland (SiN). V R. Kehrein, A. Lameli in S. Rabanus (ur.), Regionale Variation des Deutschen: Projekte und Perspektiven (str. 397–424). De Gruyter Mouton. https://doi.org/10.1515/9783110363449-018 Fanta-Jende, J. (2020). Varieties in Contact: Horizontal and Vertical Dimensions of Phonological Variation in Austria. V A. N. Lenz in M. Maselko (ur.), Varia- tionist Linguistics meets Contact Linguistics (str. 203–240). Vienna University Press. https://doi.org/10.14220/9783737011440.203 Ganswindt, B., Kehrein, R. in Lameli, A. (2015). Regionalsprache.de (REDE). V R. Kehrein, A. Lameli in S. Rabanus (ur.), Regionale Variation des Deut- schen: Projekte und Perspektiven (str. 425–457). De Gruyter Mouton. https://doi. org/10.1515/9783110363449-019 Ghyselen, A.-S. (2016). Verticale structuur en dynamiek van het gesproken Ne- derlands in Vlaanderen: Een empirische studie in Ieper, Gent en Antwerpen [Ver- tikalna struktura in dinamika govorjene nizozemščine v Flandriji: Empirična štu- dija v Ypru, Gentu in Antwerpnu]. Universiteit Gent. Ghyselen, A.-S. in De Vogelaer, G. (2018). Seeking Systematicity in Variation: Theoretical and Methodological Considerations on the “Variety” Concept. Fronti- ers in Psychology, 9(385), 1–19. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2018.00385 Gregg, R. J. (1992). The Survey of Vancouver English. American Speech, 67(3), 250–267. Kalin Golob, M. (2023). O stilistiki in njenem pomenu: Jezikoslovna disciplina v druž- bi 21. stoletja. Teorija in praksa, 60(2), 203–220. https://doi.org/10.51936/tip.60.2.203 Kehrein, R. (2011, 29. 6.–1. 7.). Principles of Language Dynamic Processes (in German) [Predstavitev na konferenci]. 6th International Conference on Language Variation in Europe (ICLaVE), Freiburg, Nemčija. https://www.frias.uni-freiburg. de/de/das-institut/archiv-frias/school-of-lili/veranstaltungen/iclave-lili 80 Maja Bitenc | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 61–82 Kehrein, R. (2012). Regionalsprachliche Spektren im Raum: Zur linguistischen Struktur der Vertikale. Steiner. Kehrein, R. (2020). Vertical Language Change in Germany: Dialects, Regio- lects, and Standard German. V S. D. Brunn in R. Kehrein (ur.), Handbook of the Changing World Language Map (str. 1357–1369). Springer. https://doi. org/10.1007/978-3-030-02438-3_173 Kehrein, R., Lameli, A. in Rabanus, S. (ur.). (2015). Regionale Variation des Deutschen: Projekte und Perspektiven. De Gruyter Mouton. https://doi. org/10.1515/9783110363449 Kenda-Jež, K. (2002). Cerkljansko narečje: Teoretični model dialektološkega raz- iskovanja na zgledu besedišča in glasoslovja [Doktorska disertacija]. Univerza v Ljubljani. Kleiner, S. (2015). »Deutsch heute« und der Atlas zur Aussprache des deutschen Gebrauchsstandards. V R. Kehrein, A. Lameli in S. Rabanus (ur.), Regionale Va- riation des Deutschen: Projekte und Perspektiven (str. 489–518). De Gruyter Mo- uton. https://doi.org/10.1515/9783110363449-021 Kontra, M. (1995). On Current Research into Spoken Hungarian. International Journal of the Sociology of Language, 111(1), 9–20. https://doi.org/10.1515/ ijsl.1995.111.9 Kontra, M. in Váradi, T. (1997). The Budapest Sociolinguistic Interview: Version 3 (Working Papers in Hungarian Sociolinguistics 2). Hungarian Academy of Sci- ences, Linguistics Institute. Krevs Birk, U. (2019). Nemški jezik: Prostor, zgodovina, značilnosti in jezikov- na stičnost. V M. Šekli in L. Rezoničnik (ur.), Slovenski jezik in njegovi sosedje (Zbornik Slavističnega društva Slovenije 29, str. 30–39). Zveza društev Slavistič- no društvo Slovenije. Krevs Birk, U. (2022). Glagolski internacionalizmi v slovenščini in nemščini ter njihova vezljivost s kontrastivnega vidika. Jezik in slovstvo, 67(4), 57–71. https:// doi.org/10.4312/jis.67.4.57-71 Krevs Birk, U. in Horjak, L. (2024). Kontrastivno o nemških standardnih razli- čicah na primeru internacionalizmov. V S. Štumberger (ur.), Predpis in norma v jeziku (Obdobja 43, str. 171–179). Znanstvena založba Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani. https://doi.org/10.4312/Obdobja.43.2784-7152 Labov, W. (1966). The Social Stratification of English in New York City. Center for Applied Linguistics. Labov, W. (1972). Sociolinguistic Patterns. University of Pennsylvania Press. Labov, W. (1984). Field Methods of the Project on Linguistic Change and Varia- tion. V J. Baugh in J. Sherzer (ur.), Language in Use: Readings in Sociolinguistics (str. 28–54). Prentice-Hall. 81 Variantnost govorjenega jezika v sociolingvističnih raziskavah Labov, W. (1990). The Intersection of Sex and Social Class in the Course of Linguistic Change. Language Variation and Change, 2(2), 205–254. https://doi. org/10.1017/S0954394500000338 Lameli, A. (2004). Phonetic Measurement and Metalinguistic Judgment. Ca- nadian Journal of Linguistics/Revue canadienne de linguistique, 49(3–4), 253–287. Lameli, A. (2010). Linguistic Atlases – Traditional and Modern. V P. Auer, J. E. Schmidt (ur.), Language and Space: An International Handbook of Linguistic Variation: Theories and Methods (str. 567–592). De Gruyter Mouton. Lenz, A. N. (2018). The Special Research Programme “German in Austria: Vari- ation – Contact – Perception”. V U. Ammon in M. Costa (ur.), Language Choice in Tourism – Focus on Europe (str. 269–277). De Gruyter. Lenz, A. N. (2019). Bairisch und Alemannisch in Österreich. V J. Herrgen in J. E. Schmidt (ur.), Language and Space: An International Handbook of Linguistic Variation (str. 318–363). De Gruyter Mouton. Mattheier, K. J. (ur.). (2000). Dialect and Migration in a Changing Europe. Peter Lang. Pogorelec, B. (1965). Vprašanja govorjenega jezika. V. F. Vurnik (ur.), Jezikovni pogovori (str. 132–182). Cankarjeva založba. Preston, D. R. (ur.). (1999). Handbook of Perceptual Dialectology 1. John Benja- mins Publishing Company. Prunč, E. (1980). Forschungskonzept zur Inventarisierung der slowenischen Vol- kssprache in Kärnten. V S. Hafner in E. Prunč (ur.), Lexikalische Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten: Grundsätzliches und Allgemeines (str. 37–55). Institut für Slawistik der Universität. Schilling-Estes, N. (2008). Investigating Stylistic Variation. V J. K. Chambers, P. Trudgill in N. Schilling-Estes (ur.), The Handbook of Language Variation and Change (str. 375–401). Blackwell Publishing. Schmidt, J. E. (2011). Formation of and Change in Regiolects and (Regional) Dialects in German. Taal en Tongval, 63(1), 143–173. https://doi.org/10.5117/ TET2011.1.SCHM Schmidt, J. E. in Herrgen, J. (2011). Sprachdynamik: Eine Einführung in die mo- derne Regionalsprachenforschung. Schmidt. Smole, V. (1997). Slovenska narečja in zanimivejši pojavi v razvoju kratkega vo- kalizma. V A. Derganc (ur.), Zbornik predavanj (33. SSJLK, str. 281–288). Filo- zofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Tagliamonte, S. A. (2012). Variationist Sociolinguistics: Change, Observation, Interpretation. Wiley-Blackwell. Toporišič, J. (1976). Slovenska slovnica. Obzorja. 82 Maja Bitenc | Jezik in slovstvo, 70(3) | 2025 | 61–82 Trudgill, P. (1995). Sociolinguistics: An Introduction to Language and Society. Penguin. Váradi, T. (1998a). From Cards to Computer Files: Processing the Data of The Budapest Sociolinguistic Interview (Working Papers in Hungarian Sociolinguisti- cs 3). Hungarian Academy of Sciences, Linguistics Institute. Váradi, T. (1998b). Manual of The Budapest Sociolinguistic Interview Data (Wor- king Papers in Hungarian Sociolinguistics 4). Hungarian Academy of Sciences, Linguistics Institute. Vergeiner, P. C., Wallner, D. in Bülow, L. (2022). Language Change in Real- -Time: 40 years of Lectal Coherence in the Central Bavarian Dialect-Standard Constellation of Austria. V K. V. Beaman in K. V. Guy (ur.), The Coherence of Linguistic Communities: Orderly Heterogeneity and Social Meaning. Routledge.