EL FORTIN 11-12 1993 TABOR jc glasilo Združenih slovenskih protikomunistov TABOR jc last in vestnik Tabora SPB. — Mnenja Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od Glavnega odbora. Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation of thc United Slovenc Anticommunists. TABOR os el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovcnos Unidos. Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Propietario: lic. Ivan Korošec Composicion, diagramacion y armado: MALIVILKO - Telefax: (54-1) 362-7215 Impresičn: Tallercs Graficos VILKO S. R. L., Estados Unidos 425 (1101) Buenos Aires, Argentina, Tel. 362-7215/1346 m XwXvX,R,X-X'X"X,X,X,M"t Registre Nacional de la Propiedad Intelectual NQ 321.385. NAROČNINA: Argentina $ 15.-Južna Amerika, Evropa in Avstralija 12 dolarjev; ZDA in Kanada 18 dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države 20 dolarjev (US). Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič, Rio Colorado 1806 (1686) Hurlingham — Buenos Aires — Argentina Tel. 665-6654. I °B Nov.-Dic. 1993 * Buenos Aires « Nov..Dec. 1993 Po niih delih jih poznamo! Nedelja 22. avgusta. Iz Slovenije je prišel faks: Danes odkritje obeležja žrtev komunističnega nasilja v Rovtah. V Zagradcu na Dolenjskem pa so znani zločinci razbili pred meseci postavljeno obeležje. Ko so se v slovenski demokraciji komunisti preoblekli v narodne barve kot žrtve ,,tuje agresije" južnih tovarišev, so na svoj novi transparent pripeli „krščansko etiko, ne-revanšizem in spravo z mrtvimi". Pravijo, da je bila sprava v Rogu. Kdo, s kom? In, če je vendar bila, ali niso tudi spravo pahnili v brezno? Do Zagradca prav gotovo ni segla. Tam so še vedno boljševiški rablji, ki bi radi dolgo vrsto pomorjenih ponovno morili. Kako je temu ime? Nova OF, nova NOV, nova ljudska oblast, ali vandalizem hirajočega boljševizma? Zahtevamo od slovenske demokratične oblasti, da najde vsaj te zločince!!! TABOR IVAN KOROŠEC Nasilja čas pognal je nas v odpor. HOTELI SMO ŽIVETI! HOTELI SMO BRANITI z orožjem miru in grožnje ljubezni; braniti vas in domovino. Prokleti vojni čas, ki pognal je nas v nasilje z nasiljem, v smrt za smrt. Kdo razume nas in našo v breznih bolečino — ? V gigantski borbi preteklega slovenskega časa—pravim gigantski, ne po moči in obsežju vse Slovenije, temveč po krutosti in nasilju borbe v tistih predelih Slovenije, ki so bili najbolj prizadeti v boljševiški revoluciji, to je Dolenjski, Suhi krajini, Notranjski, Beli krajini in precejšnji meri tudi Gorenjski. V tej borbi sta se spoprijela „Goljat in David" — večinska slovenska stranka in nelegitimna komunistična partija. Večinska stranka katoliških nazorov, s pretežno večino naroda, z vso podporo katoliške Cerkve — predstavnikov in vernikov, z močjo medijev, tiska in radia, ob soglasju večine slovenskih županov in sreskih načelnikov, slovenskega bana, pa vaških veljakov, prosvetnih domov s kulturo in športom ter cerkvenih organizacij. Vsa ta ogromna desnica naroda smo se počutili tako trdni, da ni bilo večjega smisla, ne časa, da bi se resno poglobili v nevarnost skoro neznatnega, vendar organizacijsko dovršenega in intenzivno skrbno prodira jo čega komunizma med najnižje in marginalne sloje slovenskedružbe: hlapce, dekle, najemnike, kolone, delavstvo, študente, skromne obrtnike, bajtarje, gostače, brezposelne, pa železničarje in presite sinove meščanov. V simpatično slišnih društvih kot Svoboda, Za rja, Edinost in podobno, s pestrim programom petja popevk in udarniških novotarij, tamburaških zborov, civilno obrambo in podobno je pronicala tuja ideologija ob prikazu povečanih napak desnice in pod skrbnim vodstvom v Moskvi izšolanih in v Španiji dresiranih nasilnih revolucionarjev. V katoliških prosvetnih organizacijah so bila predavanja in razgovori o 242 zmoti komunizma — ne toliko o nevarnosti, ker so bili pač boljševiki daleč— Rusija, Španija, Mehika. Na teh sestankih smo spoznavali skoro neznatnega, vendar doslednega nasprotnika vere. Cerkve, osebne svobode in sploh obstoječega reda. Nismo pa zajeli vzroke, zakaj propagatorji „boljšega in pravičnejšega"pridobivajoprav v teh slojih. Ali smo celo zapostavljali te sloje kot drugovrstne državljane. Mi za vse te nismo bili dovolj pozorni, jih nismo „pridobivali", zato seniso mogli seznaniti s krščanskim socialnim programom. Tudi materialna pomoč tem je bila skromna. Gotovo so bili izjemni primeri, posebno po župnijah ali posameznih dobrotnikih, vendar naš družbeni red je hote ohranjal te marginalne sloje ter jim dajal vedeti, da so le služabniki gospode in gospodarjev. Mi pa smo jim po tem družbenem redu prirejenih krščanskih načelih govorili o nuji vere, spoštovanju cerkvene in svetne oblasti ter obstoječemu redu. Le kako bi si mogli misliti cvetoče kmetije brez dekel in hlapcev, vzorno gojenih vinogradov brez kolonov in sploh družbo brez mitničarjev, beračev, bajtarjev in gostačev? Komunizem je bil zli duh, kot parkelj z rogovi in rdečim jezikom, kopitom in repom, pa z vilami in kosmato kožo. Vendar še pri tem smo zaupali škofu Miklavžu, da nas bo branil pred peklom. No, tak komunizem bomo zlahka prepoznali, se mu z lahkoto uprli v tem zavednem katoliškem narodu. Te naše naivnosti se je komunizem dobro zavedal, zato je čakal ugodne možnosti, ko bo „Goljat" dremal, ali pa v zmedi časov izgubil razsodnost. In prišla je zmeda časov: okupacija domovine, stiska, nasilja, pregoni, zatiranja, umori. Umorili so celo najvišjega predstavnika — slovenskega bana, ki je hotel ostati z narodom. Ostal je z narodom le cerkveni predstavnik, škof Rožman, ki je reševal vse brez izjem in svaril pred še novo nevarnostjo komunizma, ki je rastcl s pomočjo okupatorjevih „tovarišev", pa z obljubami svobode ob pomoči „vclike slovanske Rusije, pravičnosti, enakosti inbratstva." Kar nas je bilo katoliškega tabora in nam je bila „vera nadvse draga", komunistične zanke niso zajele, ker z brezbožniki nismo hoteli „zobati zrna". S propagando svobode so blatili duhovnike, papeže, zasmehovali in grozili odločnim vernikom in narodnjakom; kako bi mogli z njimi? Vendar njihova maska svobode je zapeljivo zavajala, dokler nismo razgalili njih boljševiške obraze. Mržnja proti okupatorju se je stopnjevala, posebno v mladini, katera pa je obenem s prezirom zasledovala komunistične špekulacije z okupatorjem na račun zatiranega naroda ter njenim ustrahovanjem ob propagandno prikazanih, namišljenih izdajalcih, kar je bilo vse, ki ni tulilo v njihov rog. Ob tem se je komunizem prenaglil. Nasilja in umori so nujno izzvali odpor sile. Katoliški fantje in možje so se z orožjem uprli odkritemu, nasilnemu brezboštvu. Od svojih organizacij in vodstev so čakali poleg nasvetov, propagande in navodil tudi človeka, ki bi jih vodil v organiziran odpor, ali jim vsaj pokazal mesto varnega zavetja za združen nastop. Toda tega človeka ni bilo----- TABOR n/[Q November-December 1993 fc 4 0 Ali je mogoče, dav katoliškem narodu ni bilo enega vodje, ki bi prišel med te fante, organiziral in vodil obrambo? Ko so nekateri, ki niso bili ravno iz tega tabora slišali obupni klic SOS dežele, so se mu odzvali, vendar so jih „pravo verni" zavrnili: Ne, vi ne. Narod je naš in njegova rešitev je v naših rokah in načrtih, ko bo prišel ugoden moment. (To se je ponovilo tudi pozneje na Turjaku!) Zato prvi pravi korak katoliških fantov v pravo smer ni bil pravi, ker mu niso botrovali „ta pravi". Ta nerazgledanost, ali neodločenost, ali strah, ali karkoli že, je preusmeril razvoj nadaljnjih dogodkov ter usodo domovine in naroda, obenem pa razdelil katoliški tabor v„plave in bele", nasledek tega pa so bile Grčarice in Turjak! Po tej prvi slovenski katastrofi, ko so odgovorni izgubili glave in se zatekli v vatno zavetje, je za narod mislil in molil samo še škof Rožman. V tisti zmedi črnih dni, ko ni bilo nobene rešitve več, je ta mož prosil in pregovoril moža — Slovenca z veliko začetnico, slovenskega generala Leona Rupnika —, ki mu ni bilo mar osebnih lovorik, ker jih tedaj ni bilo, skrb mu je bil narod na križ pribit; prosil ga je, da bi ta zagrabil in rešil, če je še kaj mogoče in kakor je pač mogoče v tisti zmedi časa. In ta mož — general — je stopil na čelo naroda, ki ga ni bilo in na čelo vojske, ki je ni bilo! Drugega za drugim je reševal prebegle legionarje z razbitega Turjaka, Grčaric, Velikega Osolnika in Mokrca, ki so bili na bodeči žici ljubljanskega bloka že določeni za koncentracijsko taborišče Dachau. Iz teh in iz preživelih skrivačev, pa iz oboroženih grup v gozdovih je ta mož organiziral močno vojsko odločnih, udarnih domobrancev. On in ti z njimi so dokazovali boljševikom, da je naša zemlja naša, slovenska in, da bo naša, ne sovjetska republika! Kar je sledilo potem, je bila slepota zahodne demokracije in naša vera v zahodne zaveznike, katerih naš narod ni imel. Ko je bilo skoro že vse narejeno in osvobojeno boljševiških hord, so vstali narodni predstavniki in vključili domobransko vojsko v slovensko vojsko. Tej pa so tudi imenovali „primcrnejšcga" vrhovnega poveljnika. Ta vrhovni poveljnik je vodil to slovensko vojsko ter z njo civilne begunce skozi temni ljubeljski predor k zaveznikom. Ti zavezniki pa so razorožili „zaveznikc" — to vojsko in tako izročili jugoslovanskim boljševikom. 50 let pozneje-------- Danes vsega ni več. Ne slovensko-jugoslovanskih boljševikov, ne slovenske domobranske vojske, ne slovenskih beguncev. Za prvimi so ostala brezna in kraške jame trohnečih kosti, kri, ki prst postaja. Pa preživela nasilja, krive obsodbe, laži, ropi, korupcija in moralna opustošenost. Za drugimi je ostal le spomin in solze, ki sc v pol stoletja še niso posušile. Tretji že v tretji rod bogatijo tuje dežele sveta. Slovenija jih ne pozna. Slovenija jim ni več — mati. No in sedaj se spet gremo naprej. Zatrjujemo, da se ne sme več ponoviti TABOR “Ti November-December 1993 slovenski krvavi čas. Ali smo kaj prcukrcnili našo preteklo pot? Ali nam je krvava preteklost zapustila kak nauk za bodočnost? Kadar so v nevarnosti narodovi interesi, pravice, življenja, ali celo narodov obstoj, tedaj stopimo mi, ki trdimo, da smo demokratje, na skupno pot, za skupni cilj, ki je NAROD! Tega je nam manjkalo v oni težki preteklosti, ker se pač nismo zavedali groznih posledic. Zato nam je Bog prizanesel kot narodu. Koliko časa še — ?! Vedno in vedno me opominja na smrt določeni kurat Malovrh iz kočevskih zaporov s svojo na umazano steno izpraskano oporoko: „Povej jim v Ljubljani, da naj bodo edini, da ne bodo nove razprtije terjale novih žrtev." V tej gigantski borbi sta bila zmagovalec in poraženec. In poraženec je zmagovalec—je narod, ki hoče in je hotel živeti svoboden, brez izmov. Ki živi iz trpljenja in krvi mučencev, iz razočaranj in sprenevedanj, iz preiskušenj in udarcev, kjer so se jekleneli ideali narodu zvestih sinov in hčera, zato so umirali v ponosu, da so Slovenci in, da umirajo za ta narod, da dopolnjujejo ceno na oltarju domovine za njeno svobodo, složnost in samostojnost. Narod takih sinov ne bo umrl nikoli! MARJAN LOBODA Naše korenine so v Sloveniji Govorna počastitivi generala Rupnika, dr. Hacina in njunih sodelavcev ob 47-letnici njune smrti. - Slovenska hiša, 5. septembra 1993. Pripravil DPB Vestnik. Mesec september 1943 — torej pred 50 leti — je bil med najusodnejšimi v Sloveniji v času revolucije. Italijanski okupator je pod udarci zavezniških armad in zaradi lastne gnilobe propadel. Ko jeslovenskemu narodu prizadejal neštevilnc žrtve, ko so ostala za njim pogorišča številnih vasi, na stotine ustreljenih talcev in umrlih od lakote in bolezni v taboriščih kot Gonars in Rab, se je mimo in varno umaknil iz Slovenije. Pred odhodom je zadal še zadnji in morda najhujši udarec slovenskemu narodu: komunističnim partizanom je prepustil večino orožja in opreme in jim nudil vso pomoč pri uničevanju protikomunističnih Vaških straž. Po nekdanji Ljubljanski pokrajini so se razdivjale komunistične tolpe in pripravile ubogemu ljudstvu pred okus njihove oblasti. Po vaseh so ustanavljali ljudska sodišča, zapirali in preganjali vse, kar ni trobilo v njihov rog, v Kočevju so uprizorili farso sodnega procesa proti ujetim vaškim stražarjem s Turjaka in četnikom iz Grčaric. Množično so pobijali svoje nasprotnike v Mozlju in Jelendolu in še drugod. Velik del Slovenije se je takrat zvijal v ognju in krvi pod oblastjo rdečih osvoboditeljev. Slabo oborožene in nestrokovno TABOR l)Ar November-December 1993 fc “ v vodene Vaške straže so druge za drugo izginjale pod brezobzirno rdečo premočjo. Končno je padel še Turjak z vsemi strahotnimi žrtvami. Slovenski človek, ki je hotel ohraniti vsaj malo svojega dostojanstva in svobode, ni videl rešitve iz brezupnega položaja. Treba se je vživeti v takratno stanje, da moremo razumeti, kaj predstavlja v tistem trenutku pojava generala Rupnika, ki je znal in zmogel takrat zbrati okrog sebe majhno skupino odločnih ljudi in pokazati rešitev iz te strahotne zmede. Ustanovitev Slovenskega domobranstva je pomenila za ves ta del Slovenije tisto rešilno bilko, katere so se z zaupanjem oprijeli tisoči ogroženih po komunističnem terorju. General Rupnik je 15 mesecev preje sprejel težko dolžnost ljubljanskega župana. Takrat je v svojem proglasu izjavil: „Da pomagam naši mali Sloveniji, sem smatral za svojo dolžnost, da po 47 letih vojaške službe stopim — namesto v pokoj — na to mesto... Z vsemi močmi si bom prizadeval, da bom opravljal svojo dolžnost in s tem pomagal tako celoti kot poedinim svojim rojakom in rojakinjam..." Zlom fašističnega okupatorja, divjanje komunističnih tolp po deželi in s strahom pričakovani prihod Nemcev, ki so se žalostno proslavili na Gorenjskem in Štajerskem s svojim preganjanjem Slovencev, je ustvarilo stanje, ki je zahtevalo takojšnjo in junaško odločitev. Kljub družinski tragediji, ko je v nekaj dneh izgubil dva zeta, je, kot sam pravi v svojih spominih, „stisnil ustnice in odšel na sprejem dolžnosti šefa pokrajinske uprave". Kot prezident Ljubljanske pokrajine je uporabil ves svoj vpliv in avtoriteto, zbral ostanke vaških straž in izsilil od nemškega okupatorja dovoljenje za ustanovitev SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA, da zaščiti ljudi pred rdečim terorjem. Ko ne bi general Rupnik ničesar drugega naredil v svojem življenju, kot da je v tistih groznih dneh nereda in divjanja komunističnih tolp po Dolenjski in Notranjski postavil na noge slovenske domobrance, ki so temu naredili konec, bi si zaslužil častno mesto v slovenski zgodovini. O pokojnem generalu Leonu Rupniku še nimamo objektivnega življenjepisa, kot bi ga človek njegovega formata zaslužil. Na njegov spomin je bilo od strani komunističnega režima vržene toliko umazanije in laži, da povprečni slovenski človek še danes o tem zaslužnemu Slovencu nima prave podobe. General Rupnik je odločilno posegel v slovensko zgodovino v najbolj razburkanih in kritičnih razmerah, in ker je bil človek in ne angel, je verjetno storil tudi kakšno napako, a že v sv. Pismu beremo: „Če boš gledal na grehe. Gospod, kdo bo obstal!" Je v življenju in delovanju generala Rupnika toliko svetlih točk, toliko pravilnih odločitev, toliko zavzetega dela za dobro slovenskega človeka, toliko ljubezni do slovenstva, da bo vsak nepristranski zgodovinar moral priznati, da je bil general Leon Rupnik pošten in velik Slovenec. Njegov odgovor na prošnjo, da sprejme mesto šefa pokrajinske uprave, je bil: „Sprejmem samo pod pogojem, da lahko delam za ljudstvo z največjo možno svobodo, in da me ne bodo ovirali, temveč podpirali na področju popravljanja socialnih krivic, in da mi tudi ne bodo postavljali ovir 246 pri vračanju narodu njegove nacionalne zavesti." Slovenska domobranska vojska pod geslom Bog, narod, domovina in pod neomadeževano slovensko zastavo, je po nekaj mesecih zmagovitih udarcev po rdečih tolovajih spet vzpostavila red in mir v trpeči deželi. Pod skrbnim pogledom svojega ustanovitelja generala Rupnika in pod strokovnim vodstvom junaških oficirjev, so hrabri slovenski domobranci v nekaj mesecih očistili deželo komunističnih razbojnikov, ki so se kot potuhnjeni zločinci zavlekli globoko v gozdove ali čez mejo na Hrvaško. Pa šobili tudi polni žalosti in grenkobe tisti meseci. Kamor koli so prihajali domobranci, povsod so odkrivali sledove komunistične strahovlade. Požgane domačije in množični grobovi strahotno mučenih žrtev so bile žalostne napovedi, kaj čaka Slovenijo, če ti ljudje pridejo na oblast. Po nerazumljivi slepoti takratnih svetovnih voditeljev se je to zgodilo. Nad Slovenijo je padla železna zavesa in mora skoro 50-letne komunistične diktature. Kaj vse je moral narod pretrpeti! Vrstile so se tragedije za tragedijo. Najprej izguba svobode in beg desettisočev iz rodne domovine, potem sramotna angleška izdaja razoroženedomobranske vojske, njena izročitev in zločinska množična morija v Kočevskem Rogu, Teharjah in drugod po Sloveniji. Takrat je KPS storila najstrašnejši zločin v zgodovini slovenskega naroda, ko je po njenem ukazu v potokih tekla nedolžna slovenska kri. General Rupnik je večkrat ponavljal: „Kamor so šli moji domobranci, tja grem tudi jaz." Končno ga je doletela podobna usoda. 2. januarja 1946 so Angleži tudi njega izročili Titovim komunistom. Po tipičnem komunističnem procesu so ga obsodili na smrt z ustrelitvijo, njegovega šefa policije dr. Lovra Hacina na smrt z obešenjem, ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana na 18 let prisilnega dela, dr. Miha Kreka na 15 let prisilnega dela in dr. Milka Vizjaka na 20 let prisilnega dela. Skupaj z njimi so nalašč sodili tudi SS generala Rosenerja, komandanta nemške zasedbenecone vSloveniji, katerega so obsodili na smrt. Poročilo režimskega časnikarja o tistih dogodkih, besedo več besedo manj, poroča naslednje: „Ura je bila natančno 4 popoldan tisto toplo jesensko sredo, 4. septembra 1946, ko je policijski avtomobil pripeljal Rupnika na strelišče na Zelenem bajerju pod Golovcem, kjer je že od nekdaj ljubljansko strelišče. Nič se ni upiral, ko so ga vodili prek strelišča. Pa tudi oči mu niso zavezali. Ob 16.10 je zagrmela salva eksekucijskega voda. »Živel slovenski narod«, je bilo slišati poslednje besede nekdanjega generala jugoslovanske vojske Leona Rupnika." Uro prej so se na dvorišču sodnega poslopja v Ljubljani, na Tavčarjevi ulici zbrali sodniki, tožilci in eksekucijski vod KNOJ, ki naj bi izvršil smrtno kazen z obešenjem nad obsojenim bivšim šefom ljubljanske policije dr: Lovrom Hacinom. Ura je bila natanko 15, ko so mu knojevci zadrgnili zanko okoli vratu. Dr. Hacin je tik pred smrtjo še zavpil: „Živel Kristus Kralj!" Četudi se je poročevalec teh zgodovinskih dogodkov trudil, da bi obe TABOR 947 November-December 1993 / smrtni obsodbi prikazal na režimu prijazen način, mu to ni uspelo. Tako general Rupnik, kot dr. Hacin sta se do zadnjega diha svojega življenja obnašala kot junaka. V tistem odločilnem trenutku, ko človek pogleda smrti v oči, izpove samo svoje globoko prepričanje, kateremu je vse življenje služil. Tako sta ta dva junaka, čeprav sta umirala ob različnem času in na drugačen način, izpovedala svojo vero v tisti dve vrednoti, ki sta bili vodilni v vsem njunem življenju in v življenju tisočev najboljših Slovencev, ki so dobro leto prej množično polagali svoja mlada življenja na oltar domovine v teharskih grapah in v kočevskih gozdovih: narod in vera. Slovenija se je v zadnjih treh letih toliko spremenila, da je največji optimist lahko presenečen. Iz enopartijskega diktatorskega režima je prešla v parlamentarno demokracijo. Iz priveska večnarodne Jugoslavije je postala mednarodno priznana suverena država. Dane so možnosti za obnovo, s tem pa tudi naložene dolžnosti za popravo vseh neštetih krivic. V Sloveniji je komunizem tudi pod vplivom svetovnega razsula te tragične utopije dvajsetega stoletja bil prisiljen privoliti v vsaj zunanjo obliko demokracije in političnega pluralizma. V rokah članov prejšnje oblasti pa je ostal velik del javne uprave, ključni položaji v gospodarstvu in bančništvu in vsa odločilna mesta v sredstvih družbenih občil. Na pravosodnem in vzgojnem področju v glavnem vodijo isti ljudje kot preje. Nejasen je položaj na sektorju obrambe in policije. Za tisoče in tisoče zločinov med revolucijo in po končani vojni ni bil nihče klican pred sodišče, še manj obsojen. Stari partijski kriminalci umirajo in so pokopani z vsemi častmi, člani sedanje demokratične vlade pa objavljajo za njimi visokodonečeosmrtnice. Na stotinez zločini nad slovenskim ljudstvom omadeževanih revolucionarjev dobiva visoke pokojnine in nosi častne naslove narodnih herojev. Komunistična revolucija v Sloveniji, ki je okupatorjem prizadela neznatno škodo, povzročila pa smrt več kot 15.000 Slovencev in uničila na stotine dragocenih kulturnih spomenikov in vse vrste narodnega premoženja, se še naprej proglaša kot Narodnoosvobodilna borba in se pompozno proslavljajo njene obletnice. Med slovenskimi državnimi prazniki je od demokratične vlade postavljen 27. april kot dan upora proti okupatorju, ko je vsa leta veljal kot lažni datum ustanovitve OF, organizacije v katere imenu je bilo pobitih na tisoče zavednih Slovencev, še predno se je pričel oborožen odpor. Zavoljo lažnega prikazovanja preteklosti in perfidne propagande smo doživeli sramoto pred demokratičnim svetom, da je prvi predsednik samostojne slovenske države, bivši tajnik KPS, prvi predsednik slovenskega parlamenta bivši oficir zloglasne OZNE in sedanji predsednik vlade bivši zvezni predsednik komunistične Jugoslavije. Ni so čuditi, če se pošteni ljudje še vedno boje odkrito govoriti in nastopati, ko pa na vodilnih mestih še vedno videvajo stare obraze, ki so še nekaj let nazaj uporabljali precej drugačne metode, medtem ko se danes prikazujejo kot iskreni demokrati. Marsikomu vzbuja skrb in nezaupanje skrivnostno izginotje v podzemlje bivše 248 komunistične tajne policije, ko nihče ne ve prav pojasniti, kje je čez 700 izšolanih in oboroženih članov elitne skupine, na katero se je dolga leta naslanjala vsa zgradba komunistične diktature. To je samo nekaj primerov, ki nam vzbujajo skrb in strah za mlado slovensko demokracijo. Maloštevilni resnični demokrati imajo pogosto zvezane roke zaradi skrivnih vplivov iz ozadja in zaradi pomanjkanja sposobnih in poštenih. Priznati je treba, da so komunisti svoje delo temeljito opravili. Med vojsko in po vojski so pobili vse, kar bi jim utegnilo nasprotovati, po vojski pa so budno pazili, da so šolali samo sebi vdane ljudi. Redke izjeme, ki so se jim uspele upreti, danes nosijo vso težo obnove. Pri takem stanju je jasno, da funkcija politične emigracije še zdavnaj ni končana, dolžnost pričevanja resnice in pomoč pri obnovi po komunizmu opustošene domovine je še vedno aktualna. Obstoj naš emigracije je zato v interesu zdravega razvoja slovenske družbe, ki bo še dolga leta potrebovala resnično svobodno in neodvisno mnenje o dogodkih preteklosti, sedanjosti in celo bodočnosti, kajti mnogo stvari se od dalečdosti bolj jasno vidi, kot prav od blizu. Naš obstoj ima še prav zato svoj globok pomen in važnost. Prav je, da dogodke v domovini budno zasledujemo, jih ocenjujemo nepristransko in o njih izrekamo svoja mnenja in ocene ter nudimo v danih možnostih tudi duhovno pomoč vsem tistim, ki se doma resno in pošteno trudijo za duhovno, moralno in tvarno obnovo Slovenije. Mi smo Slovenci po svojem izvoru in po svoji volji, mi ali naši pred niki smo bili zavoljo komunizma nasilno odtrgani od rodne domovine. Zaradi skoro pol stoletja trajajoče komunistične diktature v Sloveniji, smo si bili primorani urediti življenje v drugih deželah sveta, katerih lojalni državljani smo, obenem pa se zavedamo, da so naše korenine v Sloveniji in imamo dolžnost in pravico živeti tudi svoje slovensko življenje. To je stvarnost, katero moramo priznati in upoštevati vsi, mi zunaj in oni doma. Nihče nima pravice nas odpisati ali obsoditi na izginotje. To si izberemo lahko le mi sami, kar pa bi bilo na ravni samomora in torej moralno vse obsodbe vrednega dejanja. Naši posegi v slovensko dogajanje bodo koristni le, če bodo vodeni po resnični ljubezni do resnice in pravice. V silno neugodnih okoliščinah v katerih se razvija mlada slovenska demokracija, je prav jasno povedano stališče zelo velikega in odločilnega pomena. Mi v emigraciji imamo ed ins tven privilegij, da marsikaj lahko jasno povemo, kar naši ljudje doma ne morejo ali ne smejo. Naša neobremenjenost od trenutnih političnih koristi, nam daje poseben razgled in posebno moralno moč pri presojanju pojavov v Sloveniji. Odločno moramo zahtevati, da se v Sloveniji izve vsa resnica o komunistični revoluciji, da se obsodi KPS kot zločinsko družbo, da se razveljavijo vse obsodbe, ki so jih izrekla komunistična sodišča med in po revoluciji in se njihovim žrtvam javno vrne ukradena čast, da se še živim žrtvam komunističnega divjanja in d rugim oškodovanim po možnosti povrne moralna in materialna škoda, da se slovenskim domobrancem in njihovemu TABOR November-December1993 ustanovitelju generalu Rupniku in ljubljanskemu škofu dr. Rožmanu vrne ukradena čast in se njihovi zemski ostanki slovesno pokopljejo v slovenski zemlji, za katero so darovali svoja življenja in se jim postavijo dostojni in primerni nagrobni spomeniki, da bo vsak Slovenec mogel javno počastiti njih spomin. Tistim našim prijateljem vSloveniji, ki že vedno bolj glasno postavljajo te zahteve, pa dajmo moralno in gmotno pomoč. Morda se danes zdi, da je to težko ali še daleč, vendar kot pravi pesnik: „Nekočbo!" Da, mora biti! Na krivici in laži ni mogoče graditi samostojne in svobodne Slovenije. Narodna sprava, ki je nujen pogoj za preživetje danes tako razklanega naroda, bo možna samo na osnovi resnice in pravice. Ko se danes klanjamo slavnemu spominu generala Leona Rupnika in njegovih sodelavcev, kakor tudi junaških in v boju nikdar premaganih slovenskih domobrancev, naj končam z njegovim pozivom, ki je danes prav tako aktualen ko t pred skoro 50. leti: „Stmimo sile, pripravimo voljo, zaupajmo v božjo pomoč, ker se po svojem svetem načelu — Bog, narod, domovina — borimo za zmago reda božjega, bodimo enotni, zasledujmo samo koristi naroda, ostanimo do zmage nespravljivi sovražniki komunizma... Potem nam končni uspeh na uide! Potem bo lahko ves slovenski narod zmagovito prestal zadnjo preizkušnjo in zaživel lepše dni nove svobode, ko bo v trpljenju in krvi preizkušen z združenimi močmi lahko uresničil vse svoje lepe želje! Tako nam Bog pomagaj!" '^//////////////////////////////////////////^^^^ \ / !< TARIFA REDUCIDA Concesion Ns 1596 FRANOUEO PAGADO Concesion N5 2619 Registra Nacional de la Propiedad Intelectual N2 321.385