KATASTROFA,
O KATERI JE
ČASOPISJE
MOLČALO
STRAN 14, 15
VSAK PETI STROKOVNJAK
NA [ STRAN 2, 3
TUJEM?
KVIZ str. 38 I
____________________l
TEDENSKA TRIBUNA
Leto XIX. # Cena 1 din Ljubljana, 10. februar 1971
PLAKETA BRANKA ZIHERLA
MMUtMM
PLAKETE BRANKA ZIHERLA ZA LETO 1970 — Letos so priznanja najboljšim lanskoletnim slovenskim športnikom dragocenejša za 20 odstotkov, je pred prepolno dvorano v Železnikih izjavil Tof, ko se je program tradicionalne prireditve TT iztekel. Zavoljo večje vrednosti dolarja so zlato, srebro in bron pač dražji, je pojasnjeval čudovitemu občinstvu iz Selške doline. No, šalo na stran, plakete Branka Ziherla, priznanj, ki jih uredništvo TT vsako leto podeli najboljšim in najzaslužnejšim slovenskim športnikom pretekle sezone, niso iz čiste drage kovine, kar pa njihove vrednosti prav nič ne zmanjša (zgornja slika). Največji priznanji sta dobila Miro Cerar in Ivo Daneu (slika pod glavo TT na prvi strani) — kdo ve, kolikič že! Prav vse športnike sta pokrovitelja tekmovanja — tovarna pohištva Alples in tovarna elektromotorjev Iskra — bogato nagradila (slika levo spodaj na prvi strani). Gledalci (fotografija na sredi) So bili s programom očitno zadovoljni, manj pa novinar Dela Stane Trbovc, ki si je v intervjuju s košarkarskim velikanom Aljošo Zorgo pošteno utrudil roko z mikrofonom (slika desno spodaj na prvi strani). Podrobnejša poročila o tej prikupni prireditvi si preberite na straneh 10, )l. — (Foto: M. švabič)
PRIHODNJIČ V
NAŠE BANKE IN VAŠ DENAR
Ali imajo naši varčevalci pravico soodločanja, kam pojde denar, ki so ga zaupali banki? Ali je tudi v bankah mogoče izoblikovati samoupravljanje?
OB OBNOVITVI PREMIRJA NA BilŽ-NJEM VZHODU____________________________
Reportaža z ozemlja, ki so ga v junijski vojni zasedli Izraelci.
TE DNI LETA 1945
Najhujše bombardiranje v zgodovini ni doživela Hirošima; v Dresdenu je v noči s 13. na 14. februar v oceanu ognja umrlo 135.000 ljudi.
PET NEMIRNIH GROBOV
Zakaj bodo v Veliki Britaniji izkopali trupla petih morilk in jih upepelili v krematoriju?
LJUBEZEN LETA 2000
Svetovno znani psiholog opisuje, kako bodo ljubili naši vnuki.
NEPOJMLJIVO
Razvoj civiliziranega človeštva je gotovo že zdavnaj presegel otroško stopnjo samospoznavanja. še o srednjem veku, posebno iztekajočem se, ni mogoče več z vso odločnostjo trditi, da sc evropska ljudstva že tedaj niso niti najmanj zavedala nekaterih značilnosti, ki so združevale prebivalstvo prek lokalnih okvirov in že pripravljale izoblikovanje zavesti o narodih in celo posameznih sorodnih vejah narodov. Evropski človek je, skratka, že zdavnaj izpeljal svoje vedenje o samem sebi kot članu družine, sorodstva, krajevne srenje, prebivalcu dežele in pripadniku naroda ne glede na to, če sc je njegova narodnost vedno pokrivala tudi z istoimensko državnostjo.
Najlepši dokaz za to so, na priliko, naši Beneški Slovenci. Zgodovinsko politična igra skozi stoletja jim je vsilila italijansko državljansko zavest, po občutenju samega sebe pa so ostali Slovenci. In ne samo ostali — ta zavest se jim v zadnjih časih celo vedno določneje oblikuje in poglablja v rastočem rodu mladih izobražencev.
Prav v tem pojavu pa je skrit še en dokaz — dokaz namreč, da je narodnostna osveščenost posledica vedno večje omike, duhovne in umske poglobljenosti in razčlenjenosti. Preprost Beneški Slovenec je svojo narodno zavest ohranil s preprostim dojemanjem sveta okrog sebe, čeprav nikoli tako poenostavljenim, da ne bi zaznaval razločkov med svojim narodnim bistvom in narodnim bistvom romanskega ali furlanskega soseda. Izobražen Beneški Slovenec, otrok sedanjega časa, pa išče v narodnosti že prave filozofske osmislitve svoje osebnosti. Globoko tudi že občuti nenaravnost svojih državljanskih pozicij.
Ko so se evropska ljudstva narodnostno osveščala, je bilo to torej očitno posledica njihovega vsesplošnega napredovanja. In do sedaj, kot vidimo, niso našla višjih skupnostnih kvalitet. Nacionalni okviri so še zmeraj najplodnejši celo v starih, tradicionalnih večnarodnostnih državnih skupnostih. Nacionalizmi so, ob tem, pogosto še zmeraj tudi nehumano izrabljani zoper šibkejše tujerodne elemente znotraj državnih meja in na mejah samih. Internacionalizem se celo pri vodilni socialistični državi, kot je SZ, pogosto izpričuje le kot fasada ruskega nacionalizma, narodnostnega občutja, skratka, sedanji svet še ni presegel in ga, kaže, 'še doldo ne bo. In dokler se intemaoionalizmi najrazličnejših barv in idejnih vsebin skoraj praviloma še zmeraj izkazujejo kot fasade posameznih agresivnih nacionalizmov, se zdi tako tudi bolje.
Zato jetoliko bolj neodgovorno, da so nekateri ob pripravah na bližnji popis judoslovansl^ega prebivalstva v zvezi z vprašanjem o narodnosti, na katero po ustavi lahko odgovoriš določno ali pa nedoločno, začeli namigovati na možnost, da se izjasniš tudi kot pripadnik kake regije, recimo kot Slavonec, Dalmatinec itd. S tem so popolnoma po nepotrebnem ln v situaciji, ko je pred nami nepregledna vrsta zares neodložljivih in usodnih nalod, razburili duhove predvsem hrvaške narodnosti. Nepojmljivo z razvojno historičnih vidikov in dnevnopolitičnih zahtev.
PRENIZKI RAZPONI
TEDENSKA TRIBUNA
Izdaj« m tiska OOP »DELO« v Ljubljani — direktor publikacij Mitja Gorjup — urejuje uredniški odbor — glavni urednik Dušan Benko — odgovorni urednik Zoran Jerin — uredništvo: 61001 Ljubljana, Tomšičeva 3/11, p. p. 150—III, tel.: 23-522 kolportaža za zunanje prodajalce: Ljubljana, Titova cesta 57, telefon 323-879; naročninski oddelek: Ljubljana, Titova 57, telefon 311-897. Naročnina: celoletna 48 din, polletna 24, četrtletna 12, mesečna 4 din. Oglasni oddelek: Ljubljana, Šubičeva ulica 1, telefon 21-896, številka žiro računa SDK 501—1—157/2. — do 23-526. Kolportaža za Ljubljano: Ljubljana, Šubičeva ulica 1 — tel. 22-575, Rokopisov ne vračamo.
število ljudi, iti si s pomočjo domačih zavodov za zaposlovanje iščejo zaslužek v tujini, se je v Sloveniji zadnji dve leti nekoliko zmanjšuje. Od 14.310 občanov, ki si je prek zaivodov poiskalo delo v tujini leta 1968, je * lani število evidentiranih odhodov padlo na 13.842 in v prvih desetih mesecih letos na 9706 ljudi.
Nasploh cenijo, da je danes na delu v tujini okoli 60.000 odraslih Slovencev; z družinami, ki so odšle za njimi, pa se številči povzpne na okoli 80.000. Ta številka pomeni t,4 odstotka vsega aktivnega prebivalstva in 10,8 odstotka zaposlenih v Sloveniji.
»Cenijo«, pravimo. Govor je namreč le O ljudeh, ki odhajajo na delo prek zavodov. Koliko je v tujini tistih, ki sd poiščejo službo s pomočjo lastnih »kanalov«, ne ve natanko nihče.
Kolikšna zmeda, oziroma nepoučenost vlada pri nas v tem pogledu, nam jasno kaže že tole dejstvo: Na republiških sindikatih smo slišali neuradno oceno, da odhaja s pomočjd zavodov za zaposlovanje v tujino komaj 30 odstotkov delavcev, na republiškem zavodu za zaposlovanje pa trdijo, da je sindikalna ocena nestvarna in da zejamajo zavodi okoli tri četrtine ekonomskih emigrantov.
Kakorkoli že: dejstvo, da zlasti visokokvalificirani kadri odhajajo na tuje v glavnem mimo zavodov, priznajo tudi na Re publiškem zavodu za zaposlovanje. Njihove statisitke zajemajo tele podatke: leta 1966 je bilo od vseh evidentiranih odhodov v tujino z visoko, višjo in srednješolsko izobrazbo tri odstotke odhajajočih, leta 1967
4,5	odstotka, leta 1968 3,3 odstotka in leta 1969 tri ■ odstotke. Med delavci, ki so lani odšili v tujino, je zavod registriral le 203 z visokošolsko izobrazbo. Povsem jasno je, da pomeni ta številka le majhen delček tistih strokovnjakov, kd so lani dejansko odšli s trebuhom za kruhom. Le ti so od vseh najmanj nebogljeni, najbolje in najlažje se znajdejo sami in pomoč zavodov jim po večini sploh ni potrebna.
Komisija za zaposlovanje v tujini pri Republiškem sekretariatu za delo je v poročilu pred mesecem dni med drugim zapisala: » .. . Delež delavcev s srednjo, višjo in visoko izobrazbo je sicer relativno že začel upadati, toda ocenjujemo, da so se ti delavci zaposlovali tudi iregularno, saj tuje statistike praviloma izkazujejo mnogo močnejši delež teh kadrov med celotno jugoslovansko emigracijo v posameznih de želah ...«
ČEMU LJUDJE Z DIPLOMAMI ODHAJAJO?
S pomočjo pravkar omenjenih tujih statistik so nekateri naši strokovnjaka lani ocenjevali, da je bilo tedaj v tujini že okoli 16.000 fakultetno izobraženih Slovencev. Pri tem pa smo republika, kjer je pomanjkanje kvalificiranih kadrov najbolj očitno in kvalifikacijska struktura zaposlenih v gospodarstvu in v družbenih službah najmanj ugodna. Vemo, da je Slovenija s 3,3 odstotki visokošolsko izobraženih ljudi na repu v Jugoslaviji in da je jugoslovansko povprečje visokošolsko izobraženih v celotni populaciji precej višje — 4,5 odstotkov.
Ker je prav populacija visoko izobraženih ljudi v statisitkah zavodov za zaposlovanje najslabše zajeta, vemo o njihovih
motivih za odhod v tujino kajpada najmanj. Upali smo, da bomo več o tem zvedeli ob nedavni novoletni anketi med Slovenci, zaposlenimi v tujini. Na državni meji so sodelavci centra za raziskovanje javnega mnenja pri Republiških sindikatih zajeli v posebno anketo 1500 naših delavcev na tujem. Toda žai jih Je bilo med njimi spet le peščica z visoko izobrazbo. To pomeni, da ljudje z diplomami za novo leto niso odhajali domov. Cernu? Deloma jim je standard omogočil, da so družine že pripeljali za seboj na tuje, deloma sd iščejo nove vezi v novem okolju. Tisti, ki razmere po- , znajo, se boje, da je prav pri tej populaciji tendenca, ostati za stalno na tujem, najbolj izrazita.
Toda vseeno za hipec pobrskajmo med odgovori!
Nedvomno je med motivi za odhod daleč na prvem mestu želja po boljših oseb- i nih dohodkov. Tako je odgovorilo 62,3 odstotka vprašanih. 2e zdaj pa so se na sin- ! ' dikatih postavili hipotezo, da velja ta motiv *v prvi vrsti za nekvalificirane in manj priučene delavce.
Precej velika skupina je v odgovorih navedla, da je odšla v tujino zavoljo strokovnega izpopolnjevanja in zaradi bolj zanimivega dela; doma ni bilo ustrezne zapo- I slitve za 21 odstotkov vprašanih — in taiko naprej. Razmeroma pogosto se pojavlja v odgovorih motiv: »ni bilo pogojev za delo, ki mi ustreza, za katero sem usposobljen«
— in to je eden značilnih odgovorov ljudi z višjo in visoko kvalifikacijsko strukturo. !
— Pod kakšnimi pogoji bi se vrnili do- | mov? — so jih vprašali?
»Ce bi nas bolje plačali!« je bil splošen odgovor. Pri tem pa ne smemo misliti, da so zaslužki naših ljudi v tujini bogve kako astronomski! Dobra polovica naših ljudi služi v tujini na mesec od 200 do 350.000 starih dinarjev (podatki so zbrani pred devalvacijo). Le 7.8 odstotka jih zasluži na mesec 400.000 do 500.000 starih dinarjev,
4,5	odstotka 500.000 do 600.000 dinarjev 'n 4,9 odstotka več kot 600.000 dinarjev na mesec.
Tisti, ki že služijo v tujini, bi se vrnilo če bi bili njihovi zaslužki doma v povprečju okoli 210.000 starih dinarjev. Ne pozabimo pa, da se je bilo težje odločiti z® odhod in da bi torej tiste, ki odhajajo, zmogli zadržati doma še s precej manj krutimi posegi v vrečo z denarjem.
Kajpada tudi ljudje z diplomami odhajajo v tujino v prvi vrsti zaradi denarja. Kljub temu je spekter njihovih argumentov najbrž bistveno drugačen kot pri nekvalificiranemu ali polkvalificiranemu človek™
Pri »šolanih ljudeh« je pri odločanju za hod izredne pomembnosti dejstvo, da im»J° pri nas še vse premalo možnosti in jev za strokovni napredek in za nadaljuj uveljavljanje v stroki in v poklicu. Njih°v sposobnost v naših pogojih dela neneim nazaduje, zaostaja, strokovnost zastareva in izgublja na pomenu in vrednosti. Teih bi lahko rekli tudi: neustrezni delovni P0^ goji za visokostrokovne kadre. Pogosto 5 jim pridružuje še zastarela, neustrezna 1 obrazba in poklicna struktura vodilnih D g ' di v podjetju, ki duši strokovnost, sodobhj metode dela in sodobno organizacijo in pušča mlade strokovnjake »pod nad7/ stvom« mojstrov in polstrokovnjakov. ‘ sledice takšnih odnosov in takšnega sta™ ( so že dolgo na dlani.	,,	tj
Toda povrnimo se	k	osnovnemu	mof>	)•
k	zaslužku.	. pj-	Iti
Pri tem je prav gotovo,	da	vselej	na	j.	L
stvenega pomena le njihova absolutna „ na. Večkrat so pomembnejša neutemelj
V OSEBNIH DOHODKIH IN „IZVOZ MOŽGANOV":
Natanko pred štiristo leti je Primož Trubar takole modroval: ».. obe-na dežela, ne mejstvo, ne gmajna, ne mogo prez šul, prez šularjev inu prez vučenih ljudi biti.« Štiristo let je preč in vse kaže, da ni več daleč čas, ko bomo morali Slovenci kar »prez vučenih ljudi biti«. Povsem nenačrtno in nenadzorovano se nam odliva v tujino množica strokovnjakov, visokokvalificiranih kadrov, mladih ljudi s fakultetno izobrazbo in se razliva malone po vseh zahodnoevropskih državah. Med njimi je vrsta profilov (zlasti zdravnikov in ekonomistov), ki jih še danes doma krvavo potrebujemo, in še večja množica drugih, zlasti tako imenovane tehnične inteligence, ki jih bomo krvavo potrebovali že jutri ali pojutrišnjem. Da ne govorimo o tem, da je družba v vsakega človeka z diplomo vložila le za časa njegovega visokošolskega študija skoraj sedem (starih) milijonov dinarjev in da je torej z vsakim mladim strokovnjakom, ki bo doma pridobljeno (in drago plačano) znanje odslej poklanjal tujini, prizadeta družbi ogromna materialna in moralna škoda. Strokovnjaki trdijo, da lahko stvarno predpostavljamo, da je danes na delu v tujini že najmanj PETINA VSEH ŠTUDENTOV, KI SO KONČALI ŠTUDIJ NA UNIVERZI V LJUBLJANI! To pa je stanje, ki terja, da odločno zazvonimo z najglasnejšim alarmnim zvoncem, da temeljito, nesenti-mentalno in brez meglenih parol odločimo, kaj storiti, da bomo takšnemu stanju čimprej stopili na prste. Še posebej, ker nam razmeroma kritična domača gospodarska situacija in znižanje živ-Ijenskega standarda ob devalvaciji napoveduje ponovno povečan odliv domače delovne sile v tujino.
MM1
GREM PA ŠE JAZ: ali bodo nove razmere prisilile še več IJud, da odidejo v tujino im (dražjimi) devizami?
Neobjektivna razmerja med njimi, krivice Pri zaslužkih, po domače.
Gotovo je mnogo strokovnjakov, ki pri odhodu pravijo: »Grem, ker bom zunaj zaslužil trikrat več. Grem, ker moj kolega cesto zasluži dvakrat več.«
Mnogo pa je tudi tistih, ki pravijo tudi: »Grem, ker moje delo ni primerno ovrednoteno in primerno cenjeno. Grem, ker mi daJo v podjetju komaj petdeset tisočakov ve<-: kot kvalificiranemu delavcu. Ker ne ra-®imejo, da je moje delo več vredno in mi 8a preslabo plačajo.«
In tako smo tu — pri vprašanju, ali Niso naši razponi med osebnimi dohodki tudi eden razlogov za odhod strokovnjakov na tuje?
problem RAZPONA NI LE PROBLEM DOHODKA
Pred dnevi smo v redakcijo dobili pismo ' ®hega od bralcev, ki se je razjezil nad nedavnim člankom ob devalvaciji. Takole piše Ivan Krevelj iz Senovega:
»Sram vas bodi, novinarje TT, ki se vprašate, kaj bo zdaj s strokovnjaki, ki so nam že pred devalvacijo zaradi premajhnih razponov uhajali na tuje! Ali so res uhajali 1141 tuje zaradi premajhnih razponov ali zaradi večjih zaslužkov v tujini?! Ali nestrokovnjaki niso tudi uhajali? So budi ti uhajali zaradi premajhnih razponov? Še vi Pojdite v Nemčijo al v ZDA, tam boste Kotovo dosegli večje razpone!«
Pismo jasno kaže dve stvari; prvič, da
ljud
&jo
Je problem razponov avtomatično ena-'aJ° s problemom višine osebnega dohodka, ** drugič: da so na vprašanje večjih ali rPknjših razponov izredno občutljivi.
*•••••••••
Predvsem problem razpona ni le problem ebnega dohodka, kot smo že dejali. Vze-tedbo podjetje, kjer ima inženir 200 starih ~*°cakov na mesec. To je za njegovo iz-tožbo m (predvidevano) družbeno korist-'	na vsak način zelo malo. Premalo.
Pda naš inženir bo svojih 200.000 dinarjev °rda lažje nesel domov, če bo vedel, da malo zato, ker podjetje nasploh nima 'teddrja in da imajo drugi še dosti manj od dosti težje mu bo najbrž, če bo ob jV °J*h 200 tisočakih vedel, da zasluži kvalf-jT/ted delavec v istem podjetju le nekoliko ni od njega. V tistem trenutku bo na , tejlov dohodek legla dvojna senca: problem je,1Zlne« in problem ob spoznanju, da pod-gaJe njegovega dela ne vrednoti dovolj, da . zapostavlja ali podcenjuje. -In prav to je eden bistvenih problemov ob ne-reznih razponih.
ut..^loer Pa: so naši razponi resnično neustrezni?
vzkn!1080 se bo našlo, ki bodo ta hip na i: »Poglejte le, koliko zasluži pri j^.s snažilka in koliko generalni direktor! Pon?° d°volj vellka razlika dovolj velik raz-
Vprašanje je odsev splošne miselnosti, n„. razpon le razlika med najvišjim In Veinižidd dohodkom v nekem podjetju, Se-g da drugod po svetu razponov ne tolma-bist ta'co- Za ekonomiste in statistike je vPrBA ra7,Pt>n0v predvsem razlika med po-1 n C6v1',It dohodkom nekvalificiranih delav-l! lici-—- terprelSnim dohodkom visokokvali-
jiJ'a'nih delavcev. Z drugo besedo, primer-
^	no.mrnAniml /IrvUrvrllr; Hudi	nni
f 3 nižjo
I Višjo
med povprečnimi dohodki ljudi z naj-izobrazbeno strukturo in tistih z naj-izobrazbeno strukturo. Tu se slika
precej spremeni. Z razmerjem 1:2,7 smo kar zadeva razpone na zadnjem mestu v Evropi!
URAVNILOVKA, HUJŠA KOT PRI KITAJCIH
Tanjugov dopisnik s Kitajske je nedavno posredoval zanimiv podatek o dohodkih v eni največjih šanghajskih tovarn. Tamkajšnji delavci so razdeljeni v osem kvalifikacijskih skupin. V najnižji skupini, med kvalificiranimi delavci, je plača 32 juanov, v najvišji, med največ šolanimi strokovnjaki, pa 160 juanov. Z drugo besedo to pomeni, da je v šanghajski tovarni inženir peikrat bolje plačan od nekvalificiranega delavca. Pri nas, smo že dejali, je to razmerje komaj 1:2,7.
Pravila tako imenovane kitajske uravnilovke lahko raztegnemo tudi na druge socialistične dežele, za katere sicer na pamet sodimo, da jih v razvoju dušijo »totalne uravnilovke«.
V Sovjetski zvezi je na primer tovarniški razpon v tarifnih postavkah uradno 1:4. Dr. Berislav Šefer pa sodi, da je stvarni zaslužek sovjetskega inženirja dejansko šestkrat večji od zaslužka sovjetskega nekvalificiranega delavca!
Kajpada so na Zahodu ti razponi še ob-dutnejši. Pri tem se pojavlja zanimiva ekonomska zakonitost: čim višji je nekje narodni dohodek, tem bolj se zmanjšujejo razponi v plačah. Ker imamo pri nas razmeroma nizek narodni dohodek, bi bilo pričakovati, da bodo razponi visoki. Toda naši razponi se ne drže ne ekonomskih zakonitosti, ne »socialističnih uravnilovk«. Zaostajajo za obema.
Le za primer navedimo še nekatere primere z Zahoda. Dr. šefer je za posamezne države izračunal tako imenovani »indeks neenakosti«, ki kaže, kolikšen del osebnih dohodkov bi se moral kje prerazpodeliti, da bi vsi zaposleni dobivali enake osebne dohodke. Cim večji je Indeks neenakosti, tem višji so hkrati razponi v plačah. Naš indeks neenakosti znaša 17 odstotkov, v Veliki Britaniji je 27 odstotkov, v Zahodni Nemčiji 28 odstotkov, v Franciji 35 odstotkov, na Švedskem 36 odstotkov, na Nizozemskem 40 odstotkov in tako naprej.
Primerjajmo za hipec Jugoslavijo s Francijo, ki je po gospodarski strukturi in problematiki včasih precej podobna Jugoslaviji. Pariški »L’Express« navaja, da je tam razpon med zaslužki po kolektivnih pogodbah med delavci v razmerju 1:8.
Zagrebški »Vjesnik u srijedu« se v članku, kjer razmišlja o razponih pri nas, odkrito vprašuje, v kolikšni meri so nam strokovnjake odpodili v tujino prav prenizki razponi v osebnih dohodkih in njihova popolna nestimulativnost, ki jim obenem tudi preprečujejo vrnitev v domovino.
Sodimo, da je vpraišanje vsaj deloma na mestu. Po eni strani se trudimo vse bolj poudarjati elemente tržišča, po drugi strani pa se gremo povsem nestimulativno nagrajevanje. Pri tem pozabljamo, da ima stimulativno nagrajevanje strokovnjakov nedvomno tudi velike ekonomske prednosti.
Bes je, da je migracija visokokvalificiranih strokovnjakov, splošen pojav, ki ga posebno pereče čutijo manj in srednje razvite države. Zoper to pa se povsod borijo tako, da poskušajo svoje 'strokovnjake čim bolj stimulativno nagrajevati. Prav vsesplošno prizadevanje, dajati strokovnjakom neko objektivno primemo plačo, ustvarja pri nerazvitih tolikšno razliko v razponih.
Pri tem bi bilo misliti, da se pri nas razlike v zaslužkih sčasoma le nekoliko večajo. Pa je ravno narobe.
V približno treh četrtinah jugoslovanskih podjetij je danes razlika med najvišjo in najnižjo plačo, oziroma osebnim dohodkom (zdaj spet primerjamo plačo snažilke in generalnega direktorja!) 1:4. Včasih jih je bilo manj. Statistike zadnjih let kažejo, da se vse bolj manjša število podjetij z nižjimi razponi v osebnih dohodkih, obenem pa se veča število tistih, ki razpone znižujejo. /
V SOSEDNJEM PODJETJU ŠE ENKRAT TOLIKO
Mnogokrat Je pri odločanju za delo v tujini kajpada pomembna tudi druga postavka pri višini osebnega dohodka: neutemeljeno, neobjektivno razmerje med osebnimi dohodki za enaka ali podobna dela oziroma za enake ali sorodne poklice. Ne gre le za razmerja znotraj ene delovne organizacije, temveč tudi za neupravičene ogromne razlike, ki vladajo med različnimi delovnimi organizacijami in ki že v nacionalnem okviru povzročajo znatno prelivanje visokokvalificirane delovne sile iz enega podjetja v drugega.
Pred nami je analiza osebnih dohodkov zaposlenih v občini Celje v letu 1969, ki je zajela 4546 zaposlenih, od tega 1263 delavcev z višjo in visoko izobrazbo, kar je 5,2 odstotka vseh zaposlenih v občini.
Analiza je med drugim pokazala izredno velike razlike med osebnimi dohodki teh fakultetno izobraženih bodisi med različnimi panogami, bodisi znotraj posameznih panog: povprečne j-azlike med panogami dosežejo več kot 100-odstotne razlike v dohodkih (najvišja razlika je 105 odstotkov), to pa povzroča celo vrsto družbenih in po-liitčnih problemov.
V pogovoru je tudi direktor Republiškega zavoda za zaposlovanje Rudi Mahkota menil, da je prav kopičenje neupravičenih razlik v dohodkih za enako delo in izobrazbo v različnih poklicih eden bistvenih vzrokov za nezadovoljstvo visokokvalificiranih kadrov in njihov beg v tujino. Problem bi bilo treba nedvomno obširneje raziskati in o njem tudi glasno spregovoriti. Tudi družbeni dogovor, od katerega na tem področju tako mnogo pričakujemo, bo brez spremljajočega vika in krika ostala le možnost na papirju. Odpori zoper izenačevanje bodo pri »bogatih« prehudi.
MOJSTRSKI STOLČKI DO SMRTI
Ozrimo se ob koncu za hipec še na eno leglo bega v tujino: Zaradi neurejenih problemov s pripravništvi In vodilnih stolčkov, ki so jih vse prepogosto vzeli v dosmrtni zakup razni mojstri in polstrokovnjaki »z močjo, vplivom tn oblastjo«, mladi strokovnjaki ne vidijo zase nobene možnosti za uveljavljanje, za napredovanje.
Mnpgo smo pričakovali od reelekcije vodilnih kadrov, ki gre prav zdaj h koncu. Modri so že spočetka vedeli, da je vse vkup le velika farsa, optimisti se osveščajo zadnje čase. Po skromnih ocenah naj bi reelekcija v vseh slovenskih podjetjih in delovnih organizacijah zajela 15 do 20 tisoč vodilnih ljudi. V decembru pa je bilo vsega 670 razpisov in po optimističnih priča-
kovanjih lahko do konca razpisnega roka pričakujemo 1600, največ 2000 razpisov. Kje je ostala množica?
»Ni jih! Cela vrsta podjetij je bliskovito predelala statute in vodilni delavci so iz njih sami sebe preprosto pometali. Zdaj niso več vodilni delavci, ampak vodstveni delavci, šefi in podobno — in ker niso več vodilni ampak vodstveni, sodijo, da jim ni več treba na reelekcijo. Saj vsi vemo, da pri nas lahko Izigravamo zakone, kolikor se komu poljubi.
Tako so mladi strokovnjaki zamudili še en vlak, še ena, čeprav meglena možnost jim je padla v vodo. Seveda ne govorimo o vseh mladih strokovnjakih. O mnogih. Tudi to je veliko.
••••••••••
4
Cas je, da naše razmišljanje sklenemo. Da bi pri tem ne prišlo do nesporazumov, naj poudarimo zlasti tole: Nikakor nismo za to, da bi ljudi z nižjimi osebnimi dohodki še prikrajševali, hkrati pa višali plače inženirjem! Bitka za človeka dostojne osebne dohodke, ki so jo pred nedavnim sprožili v sindikatih, je potrebna in upravičena. Toda za zvišanje osebnih dohodkov se je treba boriti na dveh bojiščih: pri najnižje plačanih — in pri dragocenih strokovnjakih.
Nečesa bi v bitki za tretjo reformo, za stabilizacijo in uspešno devalvacijo ne smeli pozabljati (pa pozabljamo); izbojevali nam je ne bodo ne ukrepi in ne sistemi, ampak sposobni ljudje. In ti nam ne smejo več uhajati.
Kaj torej storiti?
V prvi vrsti je treba do odhajajočih odnos bistveno spremeniti. Ce jih že ne znamo zadržati, jih vsaj preštejmo in poglejmo, kaj znajo. Sramota je, da neka država sredi Evrope leta 1971 ugiba, kolibo deset tisoč šolanih ljudi, z njenim denarjem šolanih ljudi, odhaja dan za dnem na tuje. Seveda ne moremo stati na meji in jih zasliševati. če smo se z ekonomsko emigracijo že sprijaznili, jo moramo vsaj obrzdati. Sosedje Italijani na primer natanko vedo ne le, koliko njihovih nekvalificiranih delavcev je na tujem in kje so, ampak tudi malone za vsakega svojega strokovnjaka. Za to ni potrebno drugo, kot zadostno število ljudi in predstavništev v tujini. Vsi naši inženirji in zdravniki in ekonomisti in drugi, so lepo skrbno zapisani po nemških in drugih prijavnih in statističnih in policijskih uradih. Le izbrskati jih je treba in še enkrat zapisati.
Mi pa nič. Prav nič ne vemo tudi, ZAKAJ ti ljudje odhajajo. Dokler tega ne vemo, jih tudi zadržati ne moremo.
Drugo, kar je treba začeta premišljat*-, pa je vprašanje, odkod denar za boljše nagrajevanje strokovnjakov? Mase osebnih dohodkov ne moremo in ne smemo načenjati in se iti nekakšne prerazpodelitve, to smo že dejali. Denar je treba najti drugje. Morda bi ob tem veljalo pomisliti, kolikšni del narodnega dohodka se kje preliva v osebne dohodke. Pri nas (mislimo SFRJ) je ta udeležba komaj 7,16 odstotka. V sosednji Italiji gre za plače že 10,77 odstotka narodnega dohodka. V Avstriji je ta odstotek 12,45 in tako naprej, vse do 16 odstotkov. Morda bi bilo torej moč narodni dohodek le še nekoliko prerazpodeliti? Morda bi zadoščalo že nekaj desetin odstotka? Seveda pa to sodi med račune, ki jih morajo opraviti drugi. *
BERNARDA RAKOVEC.
NI ŠE JASNO, KAJ Sl LAHKO PRIVOŠČI TELEVIZIJA
Takšna agresija sodobnega javnega obči. la je v družbi najbrž premaknila marsikakšne zakoreninjene navade, v njeni strukturi Je najbrž zamenjala vrednost posameznih sestavin. Bernsteinove glasbene televizijske oddaje so v Sloveniji, tako trdijo raziskovalci, izredno povečale zanimanje za glasbo, za tisto, ki gre v koncertnih dvoranah neopazno mimo. Število televizijskih sprejemnikov v Sloveiji presega skoraj za tretjino skupno naklado časopisja. Za najbolj verodostojen medij komuniciranja šteje 73 odstotkov Slovencev televizijo, štirinajst odstotkov časopisje ta trinajst odstotkov radio.
O televiziji bomo tedaj govorili ne le kot o sodobnem občilu, ki si brez njega svojega časa ta prostora sploh ne moremo zamišljati, marveč tudi kot o posebni obliki komunikacijskega nasilja. Kdor si kupi sprejemnik, je pravzaprav prisiljen gledati to, kar mu televizija ponuja. Druge izbire nima. Televizija v nekem smislu gledalce zasužnjuje, saj jim odvzema čas za marsikaj dragega.
Direktorju televizijskega programa Dušanu Fortiču smo zastavili najprej vprašanje: »Koliko imate preštudirano svoje gledalstvo? In če ga imate, kako ga označiti?«
»Naš avditorij je še vedno premalo preučen. Zdaj potekajo intenzivne raziskave o mnenju gledalcev oziroma odzivnosti programa pri gledalcih, ta na tej podlagi poskušamo postavljati svojo programsko politiko. Vendar je to res šele na začetku. Vzrok ni le v našem subjektivnem zaostajanju, marveč tudi v objektivnem razvoju televizije na Slovenskem. Gledalci, ki sta jih zajela prvi ih dragi val televizije, so bili bolj ali manj takšni, ki so sprejeli televizijo kot tehnično čudo ta v takem odnosu je bil vsak televizijski program sprejemljiv za vse gledalce.
Ko pa se je ta avditorij umiril, se je hkrati tudi diferenciral, ta danes to diferenciacijo občutimo, zato ji skušamo odgovoriti tudi s programom, se pravi z večjo diferenciacijo programa za različne skupine gledalcev ta stopnjo spreiemljivosti. Vse bolj pa se seveda kaže težava, da je sedanji mali ekran oziroma čas, ki mu je namenjen, premajhen in da bo to težavo konično lahko rešil šele dragi televizijski program. Zato tudi če bi že imeli temeljito raziskavo o našem avditoriju, še ne bi mogli najučinkoviteje ukrepati in odgovarjati zahtevam, ker Je današnji program preutes-njen «
»Glede na izredno pisanost televizijske publike so najbrž odločitve, kaj ji prikazali, zelo tvegane. Kaj je torej za televizijo dovoljeno in kaj ne oziroma: kaj televizija prenese in česa ne?«
»To ni odvisno od sestave gledalcev, ampak od funkcije televizije, od njene družbene vloge. Ta funkcija pa mora biti včasih pred zahtevami gledalcev. Slaba bi bila tista televizija, ki ne bi šla vsaj korak pred gledalstvom, kar pa seveda • ne pomeni, da mora zgubiti zvezo z njim. Osnovno pravilo je zelo preprosto in se da povedati z dilemo: ali televizija gledalca odvrača od bistvenih življenjskih, človeških, družbenih vprašanj ali pa ga najtesneje povezuje z njimi. Televizija — če hoče biti to, kar je, to je notranja komunikacija v družbi, komunikacija, M povezuje gledalca z najbolj odločilnim dogajanjem, z živčnimi centri svetovnega, nacionalnega ta sploh človeškega doživljanja — mora v prvi vrsti razvijati to težnjo, ne glede na to, ali vsi gledalci soglašajo s takšno funkcijo.«
DVOBOJ Z GLEDALCI
»To je lahko miselni načrt, morda celo samo perspektiva. V tem trenutku pa seveda trčite na takšne ugovore, kot jih naslavljajo na, denimo, sodobno književnost: vse Je namenjeno odjemalcu, zato naj bo takšno, da se bo le-ta z njim strinjal.«
»Za marsikakšnega gledalca res obstaja draga dilema: ali naj bo televizija sredstvo zabave ali ne. Vsakršno nesoglasje s tem, da je samo medij zabave, štejejo takšni gledalci za nesoglasje z njihovimi zahtevami in tudi pravicami. Mi se seveda ne moremo odreči temu, da televizija ne bi bila tudi sredstvo zabave, spet pa ne moremo pristati, da bi bila samo to. Spekter naše dejavnosti je zelo širok — od informacije do kulturne funkcije, izobraževanja ter zabave. Prizadevamo si zajeti ves ta spekter, vendar moramo računati tudi z objektivnimi možnostmi. Danes ni več vprašanje, kaj vse naj bi bila televizija, marveč vprašanje, kako naj bi bila vse to televizija na neki kakovostni ravni. Vprašanje je, kako neko vsebino televizijsko izraziti, zakaj televizija je v prvi vrsti slika in gibanje. Televizija na gledalce ne deluje samo razumsko, ampak tudi čustveno, torej ima možnosti, kot Jih ima samo še umetniško delo in doživetje. S tem pa ni sarrio posrednik kulture in umetnosti, marveč Je tudi izvirni ustvarjalec umetniških hotenj.«
»Vse pogosteje se dogaja, da prihaja takšna koncepcija v navzkrižje z gledalcem. Seveda bi bilo neumno mislita, da boste lahko ugodili slehernemu, vendar: televizija
MAUPASSANT POHUJŠUJE XX. STOLETJE
Začetki slovenskega radia in televizije so si zelo vsaksebi. Za radio nam prve znane statistike povedo, da je bilo v Sloveniji leta 1924 sedemnajst sprejemnikov (poslušali so kajpak tuje radijske postaje). Dandanašnji jih je okrog pol milijona in torej pridejo na vsak radijski sprejemnik trije Slovenci. Televizija je prvič postala resničnost za nas z domačim programom leta 1957. Takrat je bilo v Slovenili prijavljenih 525 sprejemnikov. Danes jih je okrog dvesto tisoč. Osem Slovencev na televijski sprejemnik ali skoraj vsaka druqa družina. Barvni televiziiski program se je sicer 3. februaria začel, vendar bo liurfem dnseqljiv šele čez leta. Pa kliub temu so Slovenci pokupili že kakih tri tisoč barvnih sprejemnikov.
I
m
k
m
S!
1
je zaradi gledalcev. Vsaj vsak deveti Slovenec jo gleda.«	«
»Jasno je, da se je z gledalcem dostikrat potrebno tudi spopisti. Takrat, kadar gre za določeno konservativno gledanje, za nivo, ki vleče bolj nazaj kot naprej. V takih primerih se moramo celo konfronitirati z gledalcem, vendar ne smemo nad nobenim obupati. Televizija se mora bojevati za vsakega gledalca. Seveda je to le del našega gledalstva, drugi del je dosti zahtevnejši, ta tudi te moramo upoštevati. To pa je zelo težko . na enem samem programu, in zato prav letos poskušamo v poznejših nočnih urah prikazovati zahtevnejši program.«
»Ce povzamemo taka načela, kaj je torej na televiziji dovoljeno in zanjo znosno?«
»Televizija mora po naše vznemirjati slehernega gledalca, ga spodbujati, mora ga pritegovati v življenje, ne pa ga odvračati od življenja ta stvarnosti. V tem okvira potekajo naša programska prizadevanja. Predvsem hočemo odločno zavrniti kakršnokoli zahtevo, da naj bi televizija prikazovala stvari idealistično, ponarejeno, kičasto. Dokler bo namreč televizija učinkovita ali Če bo vse bolj učinkovita komunikacija med gledalcem ta vsem, kar je danes v našem ustvarjanju, življenju in hotenju, dotlej bo lahko najbolj uresničevala svojo funkcijo ta vlogo — ne da bi prišla v nasprotje z družbo ta gledalci.«
PREGREŠNI MAUPASSANT
Povod za ta vprašanja je bilo pismo Alojzija Vovka z Bleda v naši predzadnji številki. Gledalec se je razburil nad slovaško televizijsko igro »Sladke igre minulega poletja«, narejeno po Maupassarrtovi noveli. V pismu je med drugim zapisal: »Nimam sicer nič proti predvajanju filma, mnenja
pa sem, da film za mladino ni primeren. Ce cenzurirani oziroma prepovedani film »Maškarada« vsebuje samo ded spolzkih iger spornega filma, res ne razumem, zakaj je treba toliko navidezno moralistične polemike v dnevnem tisku, ko pa v obeh primerih najbrž morala ni vzrok, pač pa delitev profita.«
V pojasnilo: šlo je za televizijsko igro slovaške televizije v režiji Juraja Herza, dramatizirano po noveli slovitega francoskega novelista Guya de Maupassanta. Razburjenemu gledalcu in vsem, ki so njegovega mnenja, odgovarja Tone Pavček, odgovorni urednik za kultumo-umetniški program naše televizije.
»Reciva, da verjameva Alojziju Vovku in z njim kopici televizijskih gledalcev, ki so se ob »hudi« igri Sladke igre minulega poletja zgrozili. Morda so jim preveč živo v zavesti pravkaršnje razprave ob filmu Maškarada ta se zdaj boje, da slovenska občila namenoma kvarijo mladino. Povejte kaj o slovaški igri.«
»Igra je narejena dobesedno po noveli Guya de Maupassanta. Slovaška televizija jo je posnela v barvah ta v sodelovanju s francoskim avtorjem. Dobila je prvo nagrado v Monte Carlu. Na naši televiziji smo si šteli v čast, da smo lahko tako imenitno oddajo prikazali tudi svojim gledalcem.«
»Kljub kvaliteti moramo spričo resnice, da je televizija pač najširši komunikacijski medij in da so njene odločitve, kaj prikazati izredno pisanemu gledalstvu, dobrohotno sprejeti na znanje, da v našem času marsikdo &e ne prenese lepote golega telesa na zaslonu. Zlasti zato ne, ker lahko to golo telo vidi tudi mladina.«
»Za našo dobro mladino seveda na tele- . viziji ne moremo zagotavljati, ali ob pol devetih zvečer, ko je bila igra na sporedu, že spi ali ne. Otrok ob tej uri ne moremo
nagnati spat. Vendar pri Maupassanta sploh ne gre za spolno pohujšanje: to je čista poetična lepota, doživetje ljubezni. Poleg te vsebinske izpovedi je igra Sladke igre minulega poletja tudi odličen likovni pouk: temelji namreč na barvah Renoirja, francoskih impresionistov. Zato nam je lahko pač edinole žal, da je gledalcem nismo mogli prikazati v barvah.«
ŠE PREVEČ KONSERVATIVNI
»To je vse res ta sam soglašam z vatni. Toda gledalci, njihov okus, nazori, reakcije ...«
»Reakcije na igro po Maupassantovi noveli nam govore o okusu in nazorih iz časov Fridolina žolne. Pri vsej poplavi nasilja, surovega seksa je bila slovaška predstava prava nasprotna utež, ker je govorila za lepo odkritost. Za poezijo. Na televiziji smo sploh daleč od tokov, kakršni so zašli recimo na naše gledališke odre, morda smo v tem celo preveč konservativni.«
»Zakaj konservativni?«	•
»Televizija je tako širok medij, da mora upoštevati svoje pisano občinstvo. Mora ga pa tudi seznanjati z velikimi svetovnimi umetniškimi dosežki. Priznati si namreč moramo, da Je med našimi gledalci veliko takih, ki še niso bili v gledališču, ki se z dramsko umetnostjo prvič srečujejo na zaslonu.«
»Vrniva se k Maupassanta, ki menda celo danes pohujšuje mladino.«
»Ko se televizija odloči za malce drznejši korak, doživi navadno takšne očitke, kot jih je doživel Cankar zaradi sv »jih meščanskih dram. Zal mi je pri tem samo, da je potrebno takšnega avtorja, kakršen je Maupassant, pred okusom slovenskega občinstva braniti.«
»Morda pa so očitki bolj upor umirjene publike zoper goloto, zoper spolnost, zoper poskus, da bi naredili in priznali ljubezen, telo za javno zadevo?«
»Menim, da je pri tem še najmanj razburjena naša mladina, da pa se razburjajo starejši, za to morajo biti najbrž drugačni vzroki. Samo ponovim naj, da ni šlo pri slovaški igri za nobeno špekulacijo, marveč zgolj za estetiko. Celotna ideja televizijske igre je čisti humanizem, upoštevanje, ne pa razvrednotenje človeka.«
Ob drobnem dogodku se pravzaprav vprašanje televizije med nami samo po sebi razraste. V pogovorih s sociologi in psihologi, ki naj bi znali še najbolje odgovoriti na vprašanje, kakšne posledice sproža televizija med nami, se luščijo ugotovitve:
0 Podatek,, da ima vsaj vsaka tretja družina televizijski sprejemnik, in da je televizija v resnici skupno, ne pa individualno sredstvo obveščanja, je zelo pomemben-V zbrani družini pred televizorjem se na primer najrazločneje kažejo nasprotja v okusu in merilih mladih ter starejših. Gledanje televizije torej javno vse enako obvezuje. Kako nerodno je, na primer, nekaterim staršem, ko morajo skupaj s svojimi »nevednimi« otroki gledati oddajo o spolnosti. Drugim to ne povzroča težav, marveč jim oddaja pride prav za odkrit pogovor.
0 Drugo je neizenačena raven zahtevnosti: naša televizija mora ubirati srednjo pot, takšno, da odreže vse, kar gre čeznjo. Ko bi hotela zadostiti ekskluzivnejši publiki, bi se razvnel velik del druge, tiste s nezahtevnim okusom. Ko bi hotela zadostiti samo slednje, bi jim morala ponujati zgolj navidezno narodnozabavno glasbo burke ta op®" rete. Večina gledalcev prav tako še ne loči posameznih zvrsti, recimo filma od drame-
0 Zvečine se naši gledalci sploh še niso navadili gledati sporeda. Televizijo jemljejo še vedno kot nekakšno čudo ta so ob njem otroško navdušeni. Statistike navajajo, da presedijo šolski otroci pred sprejemnikom tri do štiri ure na dan, se pravi domala toliko, kot je dolg televizijski dnevni sp®' red. To je precej nad ameriškim popreč' jem. Z odraslimi seveda ni drugače: kupij0 si televizor, ki je bil še do včeraj prestiž®0 narave, potem pa buljijo vanj od začetka do konca. Ce jim ta oddaja ni všeč, upajo, da jim bo naslednja. In če jim do ko®' ca ni nobena všeč, se njihova reakcija n9' vadno izkaže v jezi nad to »prekleto škatlo®
0 To pomeni, da' gledalci ne znajo odbirati, ločevati, da jih je konec koncev ie[ leviziija zasužnjila.’ Razbila jim je družab® življenje, razgledovanje s pomočjo drug®* medijev (ker ne ostane časa) in je v resn*h še najbolj utrdila pomembnost ta lagodno® domačih copat. Do negodovanja gledale®; lahko potemtakem pride takrat, ko tel®vl zija ne streže več čisti-lagodnosti, ko mč® govoriti o čem »vprašljivem«, ko začne s očati ne le družino, marveč družbo naspl°f in ne nazadnje same televizijske ustvarj9' ce. To se Je zgodilo ob igri po noveli de Maupassanta. In kaj zdaj?	.«
Znameniti spodobni raziskovalec mno®* nih občil McLuhan je rekel, da je televizb podaljšek oči. Televizija, ki bi hotela j res biti, bi morala potemtakem zapise^ (in prikazovati) to, kar vidijo naše oči. še Oči pa vidijo pravzaprav vse: tudi P° zdjo ljubezni, kot jo je v prejšnjem sto1 j« ubesedil Maupassant.	y,
RIBIŠKA NACIONALIZACIJA V PESNIŠKI DOLINI
RIBE PLAVAJO SKOZI LUKNJO V ZAKONU
Čigave so ribe v vodah? Zakon pravi, da so ribe družbena lastnina, s katero gospodarijo ribiške organizacije. Nič spornega torej: ribiči z dovolilnico lahko lovijo povsod. Zdaj pa nekoliko drugačen primer: nekdo, lahko je to gospodarska organizacija ali zasebnik, je zgradil ribnik, skozi katerega teče voda. Za gojitev rib je nujno, da teče skozi voda, kljub temu pa to še posebej poudarimo. V ribnik je vložil mladice, ki so zrasle in so že godne za trnek. Dodajmo še, da je ribnik zgradil na svojem zemljišču, sam plačal ribji zarod in druge naprave, ki so potrebne. Čigave so te ribe?
Zdrav razum bd velel, da so ribe v takem ribniku last tistega, ki jim je poskrbel za življenjski prostor, jih go j tl in hranil. Tako je povsod po svetiu, tudi v drugih republikah, za Slovenijo pa velja zakon, ki smo ga že omenili: ribe so družbena lastnina, lahko jih lovijo ribiči.
TRNEK V GOSTILNIČARJEVEM BAZENU
Tako se začne spor med ribiškimi družinami in kmetijskimi organizacijami, ki so zgradile ribnike, da bd v njih gojile ribe za prodajo. Ščuke, krapi, jegulje, linji, somi, smuči in beli amur lepo uspevajo, ribičem Pr vsaj p»o današnjem zakonu ne morejo prepovedati, da ne bi lovili rib iz ribnika. Zakon je namreč tak, da bi spretni odvetnik rešil pred kaznijo celo ribiča, ki bi lovil ribe iz bazena, kamor gostilničarji odlagajo ribe, ko jih pripeljejo iz ribogojnice. Pokazal bi ribiško dovolilnico, namočil trnek in metal ribo za ribo na suho. Nihče mu ne more nič, če prihaja voda v ribjo shrambo iz kakega potočka. To je namreč naravna voda, tam pa so vse ribq družbena lastnina.
Nedrje na Primorskem je gostilna, kjer Ima gostilničar bazen, kamor vlaga postrvi. Gost si lahko sam izbere ribo, ki jo hoče pospraviti. Skozi ta ribnik teče voda iz Soče. Gostilničar gotovo še ne ve, da bi lahko Prišel na njegov vrt tudi kak ribič s trnkom, ki bi si tam nalovil precejšen kup Postrvi. Zakon mu to dovoljuje, kajti ribe živijo V naravnih vodah.
To je primer za pretiravanje, v resnici Pa se ob Pesnici dogaja nekaj podobnega, le da rib m prinesel tja gostilničar, temveč Agrokombinat Maribor Ribiška družina Pesnica si lasti ribe v. velikih ribnikih, za katere skrbi Agrokombinat, vrhovno sodišče Slovenije pa le celo odločilo, da ima do teh rib vso pravico ribiška družina. Sodniki vrhovnega sodišča seveda niso razsodili tako zato, kei so tudi sami športni ribiči, temveč so sodila po zakonu. Skozi ribnike teče voda iz Pesnice, zato živijo ribe v naravni, odprti vodi p 0 80 od 1964 do 1968. leta melioriralt ion-h dolino, so na nekdanjih zamočvir-J m zemljišftih zgradili več akumulacijskih ■)tn°ru A^rob°mbinat Maribor je tako dobil hektarov ribnikov. Potopil je svojo zemljo, nekaj pa je Je tudi odkupil. V teh letih so zgradili kar 160 kilometrov nove struge Umetna jezera so zgradili na površinah kjer prej ni raslo skoraj nič. Agrokombinat je žrtvoval veliko hektarov svojih zemljišč, prispeval je denar za obtok struge Pesnice, za zapornice na odtokih, nasipe Pri ribnikih, zimovnike itd. Samo naprave so stale okrog 814.000 novih dinarjev. Pri Pernici je zgradil zimovnike, kjer lahko v hekaj minutah pripravijo ribe za trg.
nekateri plačujejo, DRUGI bi lovili
Seveda je Agrokombinat prej sklenil pogodbo s Splošno vodno skupnostjo Drava Mura, plačuje anuitete za regulacijske bjekte ter odškodnino za izkoriščanje na-Ptav. Ničesar m gradil na črno, temveč ima gradbena dovoljenja za ribnike, lokacijska dovoljenja, vsa potrebna soglasja tnšpek-iiskih služb to pa je še vedno premalo. 6nar’ to ga je Agrokombinat porabil za reditev ribnikov, se zdaj bogato vrača To Pomeni, da je bila investicija dobro pripravljena premišljena, mlada strokovnja-tož. Tone Jeromelj, ki je začel gojiti v ribnikih, in inž Saša Mihelič z za-j j® za vodno gospodarstvo SRS. ki je iz--d projekte, pa sta zadovoljna — in tudi razočarana.
v ribnikih, kjer že intenzivno gojijo ri-r®G20 hektarov) je letni prirastek okrog •600 kilogramov na hektar, ponekod pa ar i.4oo kilogramov. Agrokombinat proda lnM? 23 ve4 1501 milijon novih dinarjev rib, nko pa t»i jih še precej več, ko ne bi strahu, da bodo ribniki (to lahko slu-mo po sodbi vrhovnega sodišča) spet pri-, v upravljanje ribiških družin. Zdaj so ^°eli gojiti tudi požrešno ribo beli amur, v ribniku nadomesti kosilnico saj poleg ®ga drugega poje tudi vso travo To je kaKto živi tudi v najbolj umazanih vodah, .mb temu pa Je zelo okusna V ribnikih «* Pesnice pa gojijo največ krapov Ma-orski Agrokombinat ie tako v nekaj letih Lah!?' največj proizvajalec rib v Sloveniji, tiri k’ ^ prodal veliko več doma in v ,mi’ toda ribe potrebujejo prostor in čas.
tožba
Ribiška družina Pesnica se je prva pri* ^ da na občinsko skupščino v Lenartu, češ j . tUf|J1 Agrokombinat odvzema vodo in s tem 'l*n C.ribe Rtitožba m zalegla, kajti na ob
5 Rad k ^^bP^bii so menih, da z ribnikoma uij “ova in Gradišče gospodari organiza-jJA- to Je umetna jezera zgradila. Repub-sekretariat za urbanizem je jpotrdil, da
gre res za umetna Jezera, ki so Jih zgradili ob regulaciji Pesnice in njenih pritokov. Vse je kazalo, da se bodo morali športni ribiči odreči lovu v umetnih jezerih Nato Je ribiška družina Pesmca tožila republiški sekretariat za gospodarstvo sodba vrhovnega sodišča pa je že znana: » .. v to akumulacijo se zbirajo vode Pesnice in njenih pritikov ter se nato izlivajo iz njih nazaj v strugo. Zato spadajo ta akumulacijska jezera v ribiški okoliš, ki ga upravlja tožeča stranka (Ribiška družina Pesmca) Po zakonu o sladkovodnem ribištvu so izvzeti samo umetni ribniki, ki jih zgradi kaka organizacija ali zasebnik ,. akumulacijski jezer Radehova in Gradišče sta naravni vodi v ' smislu zakona o sladkovodnem ribištvu.«
Ribiči so bili s sodbo seveda zadovoljni, zato hočejo zdaj dobiti tudi ribnike Agrokombinat Maribor pri Pernici, ki so tako rekoč polni rib V ribnikih, s katerimi upravljajo ribiške družina, je prirastek
veliko manjši, zato bi ribičem prišlo kar prav, da ne b bilo potrebno trnka predolgo namakati
NARAVNE IN UMETNE VODE
Vse se torej vrta okrog besed naravne in umetne vode. Vrhovno sodišče m hotelo soditi na pamet, zato Je poklicalo na pomoč izvedenca. Oton Vokač je v svojem poročilu zapisal, da je »vsak naravni in reguliram odtoti ne glede na obliko vodnega korita in jakosti vode odprta voda«. Po mnenju sodnega izvedenca so zaprte vode le tiste Jame, kjer se zbira deževnica in pa ribniki, ki so ločeni od vodotokov. Voda v jamah, kjer so izdelovali opeko, je zaprta. Po tej razlagi bi kmetijske organizacije lahko gojile ribe le v ribnikih, kamor ne priteka voda iz potokov.
Mariborski Agrokombinat m soglašal z mnenjem sodnega izvedenca Otona Vokača, ker kot ribič amater gotovo ni strokovnjak! Sicer pa priznajmo, da sd je Oton Vokač pridobil v mnogih letih na tem področju dovolj izkušenj, priznajmo, da je strokovnjak, toda ... Vrhovno sodišče Je čudno izbiralo sodnega izvedenca, kajti Oton Vokač je član zveze ribiških družin Maribor zato kot prizadet ne bi smel odločati, kaj’ so umetne in kaj naravne vode. Ribič gotovo ne bo odganjal rib od vabe.
Bo zaradi ribnikov, s katerimi gospodari Agrokombinat, ostalo športnim ribičem premalo voda in premalo rib? Pravijo da je vode dovolj. Od Ruš do Maribora je ob reka Dravi 30.000 metrov obale Ce bi vsi ribiči iz Maribora in okolice hkrati tam namakali trnke, bi imeli več kot dovolj prostora, na voljo pa imajo še druge vode. Tudi rito bo za vse dovolj, le da bodo morali ribiči v svoje vode več vlagati. Urediti bodo morali svoje ribnike, kjer je prrastek le 80 do 100 kilogramov rito na hektar (pri Agrokombinatu okrog 1.000 kg na hektar) in tako bodo vsi zadovoljni.
Po sodbi vrhovnega sodišča je poslanec Rado Pušenjak dejal v republiški skupščini:
»Ne morem se strinjati s tem, da bi ribiške družine razilaščale gospodarske organizacije, ki izkoriščajo vodne površine družbeno koristneje.«
V SKUPŠČINI SO TUDI RIBIČI
Ribniki, kjer gojijo krape, ščuke, some In druge ribe, prinesejo namreč gospodarski organizaciji veliko več denarja kot pa če bi na teh, nekoč zamočvirjenih površinah, gojili koruzo ali druge kulture
Na poslansko vprašanje je odgovoril Lojze Komel, pomočnik republiškega sekretarja za gospodarstvo:
VTako stanje dejansko povzroča negotovost pri investiranju kmetijskih delovnih organizacij v ribnike oziroma onemogoča taka vlaganja. Zaradi tega menimo, da bi bilo treba dopolniti zakon o sladkovodnem ribištvu z določbami o tem, katere ribolovne vode se štejejo za zaprte in katere za odprte (naravne).«
Vrhovno sodišče je torej sodilo po zakonu, ta zakon pa ima luknje, skozi katere lahko spolzke ribe brez težav pobegnejo.
Ne gre drugače, stari zakon o sladkovodnem ribištvu bo moral v popravljalndco. Natančno bodo morali določiti, kaj so zaprte In kaj odprte vode, da se ne bi nekega dne res ribiči spomnili in lovili ribe v ribogojnicah, kajti tudi tam teče naravna voda. Spremembe v zakonu že pripravljajo in v drugi polovici leta bodo o njih razpravljali republiški poslanca Lahko povemo le še to: tudi v skupščini sedijo ribiči, zato še ni zanesljivo, ali bodo glasovali v škodo sebi ali gospodarskim organizacijam. Ce ne bodo glasovali za spremembo zakona, bi to pomenilo, da se bo mariborski Agrokombinat moral posloviti od polnih ribnikov v Pesniški dolini, vse investicije bodo propadle, ribiči pa bodo lahko spet loviti v vodah, kjer je letpi prirastek tisoč kilogramov na hektar. Torej v loviščih, kjer lep ribiški pozdrav »dober prijem« sploh ne bo potreben. Obenem pa bi to pomenilo, da bo sladkovodnih rib v ribarnicah veliko manj, saj mariborski Agrokombinat nasiti precej Slovencev.
Za zdaj bd lahko rekli le to, da so stari zakon o sladkovodnem ribištvu gotovo sestavljali ribiči kajti vee vode so naravne.
FERI 2ERDIN
UTRINKI S KAZENSKE OBRAVNAVE PO ČLENU 273-5
ZAKAJ JE
RLA
HERTfl MIGLIC?
PLOČEVINA, KI DIŠI PO SMRTI: Kako malo je bilo potrebno za strahotno razdejanje pred nami: ena sama drobna utripajoča lučka je krojila življenje in smrt
»Z avtom je bilo konec,« je rekel človek v rjavi obleki. »Samo še kup pločevine, vse je pometalo iz njega. Ljudi, sedeže, robo. Vse. Obležal je na njivi, potem ko se je najprej prevrnil, drsel na strehi po cesti in se še dvakrat preobrnil... Otroka, tri leta starega, sem pobral iz krompirja. Le jokalo je revše, ni mu bilo videti, da se je kaj poškodoval. Menda je bila punčka. Žena je bila pri priči mrtva. Na trebuhu je ležala in takoj je vsak videl, da ji ni več pomoči. Iz avta jo je vrglo štiri metre v zrak, pa nazaj. In prav tedaj jo je avto še enkrat zadel in jo še enkrat odbil v zrak. Ko bi tistega drugega sunka ne bilo, bi morda še živela. In z njegovo sestro je bilo tudi hudo. Ležala je na sedežu, ki ga je tudi vrglo ven, vsa krvava in polomljena. In njegov svak je bil v nezavesti, on pa po obrazu ves krvav, sicer pa je hodil naokoli«.
* Sodna dvorana na Številki 118 v prvem nadstropju sodne palače ima lepo izrezljan hrastov strop. Skozi okno vdirajo sončni žarki in nasilni so, da slepe. Tudi tistega dne je sijalo sonce. Poševno večerno sonce jasnega julijskega dne. Je mogoče, da Je bilo tako nasilno in tako slepeče, da ni videl utripajoče leve luči v svetlem volks-V/agnu, ki Je vozil pred njim? V trenutku, ko je bdi s svojim fiatom 1300 ob njegovem boku, je počilo. Izgubil je ženo. Devet let sta bila srečno poročena, pravijo. Hčerka je tri leta stara in že pol leta sirota.
OBRAVNAVA PO ČLENU 327/5
Obtoženec: Ivan Miglič iz Trbovelj, politični delavec, sekretar medobčinskega komiteja Zveze komunistov. Se mlad, svetlolas, širokopleč, postaven. Obtožen je po členu 273/5. Po tistem, ki govori o hudem dejanju iz malomarnosti, ki ima za posledico smrt.	V
Enega od porotnikov ni. Čakamo, čakamo. Potem pride drugi. Sodnik začne * razpravo.
Ivan Miglič, obtoženi ste, da ste 19. Junija lani na cesti Ljubljana-—Litija pri Dolu iz malomarnosti povzročili prometno nesrečo, ki je imela za posledico smrt ene osebe in štiri ranjene, od tega tri hudo. Ali se čutite krivega?
Vstane. Prste na stegnjenih rokah preplete v vozel.
»Že pTecej časa, celo življenje, se Aktivno borim za uveljavljanje resnice, za resnico,« pravi za uvod. »Zato želim tudi na tem mestu govoriti le resnico.«
Pozna se, da v poklicu mnogo govori. Morda mu je zdajle, ta trenutek, to celo v napoto, kajti glas je ostal nekam aktivistično pobarvan, in besede tudi.
»Z moje strani je izključena tudi kakršna koli kombinatorika. Sodišču bi želel še enkrat izpovedati posamezna dogajanja, kot so se zgodila, ker v obtožnici takšno utrjevanje, resnice po mojem ni bilo upoštevano ...«
Z družino se je zvečer vračal z Rakitne domov v Trbovlje. Ponavadi je zavil, čez Trojane, to pot se je odločil za zasavsko cesto. Bližal se je Dolu. Ob njem je na sprednjem sedežu sedel svak, za njim žena, poleg žene sestra, vmes otrok. Svak se je nekaj pomenkoval z ženo, 'sestra in on sta molčala.
Dohiteli so gručo ljudi.. »Kako hodijo,« Je jezno zamrmral voznik, zatrobil in prestavil v nižjo prestavo. Potem so bili pešoi za njim in na levi in na desni strani ceste sta zrasli dve 'vasi. Na levi je Za-boršt, na desni Dol.
NI BILO LUČI!
Nenadoma je bil pred njim na cesti svetel voiksvvagen, standardne izvedbe, Jetnik 1968, z navadnimi majhnimi lučmi:
»Vozil je počasi, bolj levo kot desno, ampak večina šoferjev in tudi jaz zares vedno vozimo bolj pri levi strani svojega pasu. Vem tudi, da vozilo pred menoj ni z ničimer nakazalo, da bo zavijalo. Na tej cesti tudi m nobenega znaka za križišče. Poti, ki z Dola in Zaboršta pripeljeta na glavno oesto, sta bolj kolovoza. Cestfi tod je ravna: trije kilometri same ravnine. Sklepal sem, da bo tisti avto tudi naprej takole počasi vozil ob sredini ceste in sem se odločil za prehitevanje. Pogledal sem najprej naaaj, pa naprej. Vozilo pred menoj ni dalo nobenega znaka, levi pas ceste pred menoj je bil prazen. Pritisnil sem na plin.«
»Ko sem se približal neoznačenemu križišču, šele tedaj, ko sva bila komaj pet metrov narazen, pa nenadoma leva utripajoča luč in predme! Najprej sem pogledal, ali bi se dalo uiti nazaj, na desno. Ni se več dalo. Predaleč sem bil že. Posledice bočnega trčenja bi bile še dosti bolj tragične. Odločil sem se za dvojni manever. Ostro sem zavil z ene na drugo stran...«
Sto deset kilometrov na uro: Avto je zavozil na makadamski del cestišča, se prevrnil, drsel po strehi, se še večkrat preobrnil ves razdejan.
BILA JE LUČ!
Zagovornik strmi v papirje pred seboj te si nenehno nekaj zapisuje. V drugi vrsti klopi poseda peščica zelo mladih bruoulja-stih obrazov in ai prav tako z drobnimi črkami kdovekaj beleži na papirje in v zvezke. Oba porotnika strmita zdaj v obtoženca, zdaj v priče, in si prizadevata, da bi bila videti čim bolj neprizadeta.
V dvorano lijejo snopi prašne svetlobe.
Obtoženec Je sedel. Malo se je zgrbil in tm hipec zakopal obraz v dlani.
Poprej Je bil dejal obupano: »(Povejte, kako neki more zdrav človek na razdaljo 6reelo ah sto petdeset metrov spregledati
opozorilni signal, utripajočo rdečo luč na avtomobilu pred seboj? Tudi če je bilo še tako sonce, kaj takega ne bi bilo mogoče.«
Potem je pristavil in videti je bil skrušen: »Priznam. Moja napaka je bila, da tistemu pred seboj nisem trobil. Ampak zdelo se mi je, da je varno. Da res ni potrebno.«
Šofira šele dobro leto dni. Enkrat Je bil že obsojen, lansko pomlad. Prenaglo in neprevidno je bil' vozil po spolzki cesti in zgrmel s cestišča. Zena Herta se je bila tedaj hudo ranila.
Priča Ivan Dolenc: šofer usodnega volk-wagna. Droben, črnolas, še skoraj otročjega obraza:
»V Ihanu sva bila. Jaz in moja punca, poleg mene je sedela. Zavila sva na glavno cesto in kakšen kilometer vozila po njej. Nameravala sva v Zaborftt. Punca pot do-
bro pozna, je od tam doma, veste. Ko sva pripeljala mimo nekega sadovnjaka, ki se spušča s hriba prav do ceste, mi je rekla: »Tamle boš pa noter zavil, vidiš?« Zapeljal sem na sredino ceste, zmanjšal hitrost in sprožil levi smernik ...«
»Na kakšni razdalji ste sprožili smernik?«
Fant malo pomisli, pa pravi mimo: »Najmanj sto metrov je bilo pred križiščem. Potem sem vozil do križišča v drugi ali morda v tretji prestavi. Počasi. Ko sem nakazal smer, sem pogledal v ogledalo. Videl sem fiat 1300, ampak bil je še daleč za menoj. Mogoče še petsto metrov.
Na križišču sem zagledal nekega fička, ki je z desne strani pripeljal na glavno cesto in se ustavil. Potem sem zavil na levo. Sele tedaj, ko sem bil že na levi polovici ceste, sem zaslišal nekakšen čuden hrušč in pritisnil ^ zavore Mene je le
.oplazil. Malo po sprednjem blatniku, po odbijaču ... Njega pa je odneslo ...«
»Ste povsem gotovi, kar zadeva levi smernik?«
»Povsem gotov sem,« pravi. »Punca je bila ravno med mesecem dni naredila šoferski izpit in me je še kontrolirala, ali sem vse prav naredil. Morda je tisti zadaj lučko prezrl, ker mu je sonce v moj avto svetilo?«
PRIČE
Pristopi Fanči Bergant, punca iz volkswagna. Preprosta, jasna, pa ne preveč zgovorna:
»Ja, videla sem smernik. Lučka se prižiga. Dvanajstega maja sem naredila izpit. Gledala sem na signalno lučko. Fiat 1300 sem zagledala šele ob nesreči, nič prej. Smernik je bil vključen že najmanj 200 metrov pred križiščem!«
Priča Amalija Boriš, obtoženčeva sestra: Malce težka, širokopleča in bratu podobna. Govori mukoma, počasi:«
»Lučka na. onem avtu se je prižgala šele, ko smo bili meter in pol od njega. Videla sem. Sedela sem za bratom, ki je vozil.«
»Zakaj pri ogledu na kraju samem niste o tem nič povedali?«
Pove, da je bila tako prestrašena, da sploh ničesar ni spravila iz sebe.
Svak Leopold Boriš pove, da je med prehitevanjem gledal nazaj in da ne ve nič povedati. Da, do prehitevanja pa tiste luči ni bilo!
In edina nepristranska priča, mož iz fička, ki je čakal v križišču: Manjši človek v rjavi obleki, z močnimi modrimi očmi. Tisti, ki je rekel: »Otroka, tri leta starega, sem iz krompirja pobral. Samo jokalo je, revše ...«
Franc Zajc.
Pripeljal je iz Dola do glavne ceste, zagledal volkswagen in ustavil. »Dejal sem si: aha, ta bo pa zavil, ga bom počakal.«
Potem je pogledal navzgor po cesti, pa še enkrat navzdol, in zdaj je zagledal tudi fiat 1300: »Ko sem ga zagledal, sem dejal: zdajle bosta pa skupaj! In že je počilo.«
»Po čem ste sklepali, dk gre voiksvvagen v Zaboršt? Ste videli utripajočo levo luč?«
»Luči nisem videl. Obrnjen je bil počez, z desnim bokom proti meni. Mislil sem si,
da gre tja, ker je vozil počasi In po sredi
ceste...«
•
Kdo laže?
Nemogoče je, da bi oboji govorili resnico.
Je luč gorela? Ali luč ni gorela?
Dekle iz avta je noseča. Na klopi za pri-če sedi tesno ob fantu.
Sestra s profilom, tako zelo podobnim bratovemu profilu, sedi tesno ob možu, odmaknjena od onih dveh-
Kako je bilo mogoče, da je človek za volanom, obtoženec, spregledal utripajočo luč, če je gorela na edinem vozilu, ki je bilo pred njim na cesti, 200 ali 150 ali 100 metrov vstTan?
Cernu se oceni fanta in dekleta o številu metrov sploh ne ujemata, če, lažeta in sta se poprej dogovorila, kako bosta na sodišču pričala? Ce bi se domenila, bi najbrž rekla oba: sto metrov, ali oba: dvesto metrov. Nič lažjega!
Obtoženec je bil trezen.
Fant v volfcswagnu je bil trezen.
Je luč gorela? Kdo laže? Kako dokazati? Kako presoditi?
Edina nepristranska priča luči ni videla. Morda bi jih lahko videla? Morda ji*1 ne bi mogla videti, ker jih ni bilo?
Kriva je cesta, smo slišali vmes. Mora* bi staiti znak za križišče s neprednostno oesto.
Ne. Ni kriva cesta. Krivi so bili ljudje-Tam stoji tudi kažipot, rumena tabla s P'*’ ščioo in napisom ZABORŠT.
Kakorkoli že, hilo je, čemur pravijo sodniki majlma malomarnost. Majhna malomarnost in mrtva mlada žena in trije tež-ko ranjeni.
Sodišče je dolgo tehtalo okoliščine *** pretehtalo: Ivan Miglič je kriv. Obsodilo %* je na osem mesecev zapora, prištelo že Pre| izrečeno kazen in ju zaokrožilo na leto dh1 zapora. Kazen so mu za leto dni pogojuj odložili. Dovolj je. Saj se je sam najhul6 kaznoval.
Pa bo kljub vsemu še dolgo hodilo ** menoj:
Je bila luč? Ni bilo luči?
Kakorkoli že, Herta je umrla. Umrla J® zaradi drobcenega opozorilnega signala, v* voljo majhne rdeče lučke na zadnjem de* nekega avtomobila. Preveliko moč so ne*y položili bogovi v roke. Ubijamo z lučk ' Z rdečo lučko, ki je ne vidimo ali ne Pr žgemo.
BERNARDA RAKO V*1'
REZERVIRANO ZA TOFA
PRAVIJO, DA SO BILI ZADNJI GOSPODARSKI UKREPI NUJNI. PRAV, SAMO
ČE SO BILI RES ZADNJI...
AKCIJA PO ZVEZAH
TELEFONSKIH
Devalvacijo smo preživeli, kako bo pa z vsem ostalim, kar pride, bomo pa še videli. Nasploh je postal položaj zelo zaskrbljujoč. Moja mama, ki še v življenju ni poskusila škotskega viskija, se je zgrozila do vrtoglavice, ko je zvedela, da se bo podražil ... Sedaj ga imamo kakšne tri steklenice na zalogi, ampak po stari ceni. Čeprav sem sam osebno proti zalogam, proti tej nisem imel nič proti. Bo lajšala težke ure, ki nam menda pretijo.
Nasploh opažam, da je kupovanje za zalogo silno v modi, pa sem se odločil, da si bom naredil zalogo tudi sam. Pa ne za sebe, bolj za TT. Spravil sem se na telefon in klical bencinske črpalke po vsej Sloveniji. Hotel sem si kupiti tisoč litrov bencina. Saj je vendar v časopisih pisalo, da se bo podražil.
Torej zelo dobro naložena zaloga.
• Najprej sem poklical bencinsko črpalko Petrola v Ljubljani na Celovški cesti 175.
— Poslušajte, ali se bo bencin res podražil?
— Kdo pa kliče?
— Občan Peter Peternelj. Razen bencinskega vžigalnika imam tudi avto.
— Kdo vam je pa to povedal?
— Kdo neki, v časopisih piše.
— V časopisih vsega boga pišejo.
— Ampak jaz bi rad vseeno kupil danes popoldne tisoč litrov bencina. A lahko?
— Lahko! Samo odpeljati ga boste morali.
p • Za začetek je bilo vse v redu. otem sem poklical bencinsko črpalko trola na Dolgem mostu.
~ A se bo res jutri bencin podražil?
— Mi nič ne vemo.
— Rad bi ga kupil tisoč litrov.
Lahko?
— Lahko. Samo sode morate imeti!
9 Ljubljanski črpalkarji torej nimajo nič proti zalogam. Telefoniral sem na slavno črpalko v Celju na Ljubljanski cesti.
— Poslušajte, ali se bo jutri res podražil bencin?
— Ne bo se!
— Ampak jaz bi ga vseeno rad kupil tisoč litrov.
— Dajte ga.
— Ni problemov?
— Ni. Samo sode pripeljite.
• Potem sem klical v Kočevje, na Petrolovo črpalko.
— Kdaj se bo bencin podražil?
— Nič ne vemo.
— Pa se bo?
— Nič ne vemo.
— Jaz bi ga pa za vsak primer vseeno rad kupil tisoč litrov.
— Lahko pridete ponj, ampak mi nič ne vemo. Veste, nam povedo šele uro prej.
— Kdaj prej?
— Preden se podraži.
— Torej se bo podražil?
— Bo, ampak ne vemo. kdaj.
• Poklical sem še v Koper, na bencinsko črpalko na Istrski cesti.
— Kaj bi radi? se je začudil moški glas. — Tisoč litrov bencina? Zakaj pa?
— Za bencinski vžigalnik pa za avto.
— A ste Italijan?
— Nisem. Častna beseda. Zakaj pa, a ga Italijanom ne točite?
— Tisoč litrov ne.
— Kaj pa^meni, ki sem Jugoslovan?
— Če ga bomo še imeli. Pridite pogledat.
Z bencinskimi zalogami torej ni bilo težav. Tisoč litrov? Ni probfem! Pa je bil. Sedaj sem v zadregi.
Čeprav me sicer na nobeni bencinski črpalki niso vprašali, kam in kako bom spravil bencin, sem se čutil dolžnega, kot zaveden in prizadeven državljan, da povprašam tudi gasilce, če imajo oni kaj proti.
• Tovariš na telefonski številki 93 se je skoraj razhudil.
— Kaj, tisoč litrov? Kam ga boste pa spravili?
— V drvarnico!
— V drvarnico? Se vam Je zmešalo. To je kaznivo po zakonu! Če nimate v zemljo zakopane cisterne, sploh ne smete imeti doma bencina.
— Kaj pa kakšen liter?
— Kakšen liter že, ampak vam ne verjamem. Od kje pa telefonirate? Bomo prišli pogledat...
Za vsak primer sem po hitrem postopku akcijo zaključil. Postala je prenevarna ... Za vsak primer, če bom res kupil tisoč litrov bencina ...
OGLEDALO DOMA IN NA TUJEM
JAPONSKI CESAR: SATO
TT 3. februarja — križanka)
Dveh cesarjev na Japonskem prav gotovo nimajo; še Hirohitova oblast je omajana, odkar je po vojni priznal, da ni sin sonca. Sato je »samo« predsednik japonske vlade.
Požar, kakršnega ne pomnijo, je sinoči upepelil veliko gospodarsko poslopje kmeta Janeza Rogača. Ogenj, ki se je razširil tudi na hišo. je uničil Pridelke, razno opremo itd. Rogač pa je tudi ob štiri živinčeta, ki jih niso mogli pravočasno rešiti. Požar je po nestrokovni oceni povzročil več kot tisoč dinarjev škode.
(Nedeljska izdaja Dela 7. februar-J® — Rdeči petelin v Petanjcih)
Ali je ocena res močno nestrokovna ali pa imamo po tretji reformi kake najnovejše dinarje, ki so še mnogo več vredni kot novi.
Novice, ki jih bomo prejeli po zaključku redakcije prve izdaje, bomo objavili na šestnajsti strani med »zadnjimi novicami«, kjer priobčujemo tudi r®Portažo o težavah, ki so jih Imeli vesoljci minulo noč.
(Delo 2. februarja — So uspehi od-Prave na Luno spet ogroženi?)
Tisti dan se Delu ni posrečilo imeti šestnajst strani: le dvanajst so jih našteli bralci.
Porotno sodišče je prišlo do sklepa, da jugoslovanski mornarji niso krivi za uboj poveljnika »Graneforsa« Renata Djuriča in dveh italijanskih članov posadke, po oseminpolurnem zasedanju.
(Dnevnik 6. februarja — Naši mornarji na prostosti).
Kapitan je bil Italijan in se ni pisal tako po domače, temveč Renato Giu-rich.
Novo zastavo karnevalskemu odboru je prinesla stara vaščanka, ki želi ostati neimenovana in bo vihrala ob vseh prazničnih dneh.
Herts Paper
Nemudoma potrebujemo žensko za kuhanje. Kličite Mesno industrijo Blank Potted.
Iz nekega novozelandskega časopisa
PEREM — doma, vključno samce. Pišite na poštni predal 223.
Oglas v Allenton Chronicte
V Johanesboru, Arkansas, je nevihta dosegla 80 milj na uro in povzročila manjšo materialno škodo; v Beebeju, Arkansas, pa je mrs. Sally Hill prestavila hišo s temeljev.
Oklahoma Paper
ZAUPAJ SE Ml
V »Tedenski tribuni« neka Helena vodi rubriko »Zaupaj se mi«. Ljudem, ki ji razkrivajo svoje erotične in druge težave, neredko odgovarja v šegavem tonu. Žal pa namesto »vaše ravnanje« pogosto zapiše »vaše početje« ali kaj podobnega in s tem marsikomu zbuja vtis, da se iz ljudi in njihovih tegob preprosto norčuje.
Med »delom« in »početjem« je precejšnja pomenska razlika, žal pa se je marsikdo ne zaveda (več). Nekateri naši mlajši pisci in časnikarji besedo »delati« radi nadomeščajo s »početi« in s tem tvegajo, da jih javnost utegne popolnoma napak razumeti. Stvar je torej resna in treba je o njej javno spregovoriti.
»Delati« v slovenščini zmeraj pomeni delati kaj resnega ali vsaj ne-spotakljivega. Nasprotno pa ima glagol »početi« za večino Slovencev slabšalni pomen. »Početi« se pravi delati nekaj, kar ni čisto resno ali je celo smešno — če že ne tudi sramotno. V Glonar-jevem slovarju je pri geslu »početi« navaden tale zgled: »Od samega veselja ni vedel, kaj bi počel.« Kdor je ves iz sebe od veselja (ali od jeze), res ne more delati nič resnega: od veselja morda poplesuje (ali od jeza razbija kozarce); v taki zvezi je glagol početi pač umesten.
Tudi dobrega znanca ali prijatelja, s katerim se srečam, lahko nagovorim z besedami: »Kaj počneš?«, zlasti tedaj, če se ne zanimam samo za njegovo resno delo, ampak tudi za njegove morebitne zabave in manj resne opravke. Če pa se približam predsedniku republike, predsedniku skupščine ali komurkoli, ki ga vikam, tedaj nikakor ne smem reči: »Tovariš, kaj počnete?« To bi se namreč štelo za grobo žalitev.
Toda nekateri naši časnikarji in prevajalci v besedi »početi« ne vidijo nič slabega in jo zato na debelo uporabljajo. Opažam, da so privrženci »početja« praviloma meščanskega porekla, in iz tega sklepam, da sta jim besedi »početi« in »početje« morda zato tako všeč, ker ju imajo za ljudski, pri tem pa žal ne vedo, kaj ti besedi večini ljudstva sploh pomenita.
In tako se v našem tisku »delo« vse bolj umika »početju«. Nedavno je n?^a. Pedagoginja v »Tovarišu« objavila članek o zdolgočasenih otrocih, in to pod naslovom »Mama. kaj naj počnem?« Seveda pa bi se naslov moral glasiti: »Mama, kaj naj delam?«, saj noben otrok svojih iger ne šteje za »početje«. Besede »Kaj naj počnem?« bi izustil kvečjemu tak otrok, čigar starši sploh ničesar več ne »delajo«, marveč vse samo še »počno« ali »počenjajo«.
Glagol »početi« v našem zmeraj bolj postaja sinonim za »delati«, če bo šlo tako naprej, bo nazadnje morda celo dnevnik »Delo« opustil sedanje ime in si izbral »modernejši« naziv »Početje«. Večini Slovencev beseda »početje« sicer (še) ne pomeni nič dobrega, toda za nekatere naše novinarje ima prav dober zven. Nedavno je v naši televiziji simpatični Boris Bergant imel intervju z nemškim politikom Herbetom VVehnerjem. V spremnem besedilu je naš časnika); izrekel priznanje Brandtovi politiki.' vseeno (ali morda prav zato?) pa je zanjo uporabil naziv »početje«. Enako je ravnal Dušan Dolinar, ko je ob de Gaullo-vi smrti napisal za »Delo« (sicer odličen) uvodnik in z njim počastil velikega pokojnika in njegovo — »početje« (!). Ob tej besedi je marsikateri bralec gotovo debelo pogledal.
Ali čisto svež primer: te dni smo v naši TV slišali, da Američani pri raziskovanju vesolja dajejo prednost ljudem »pred uporabo robotov, kar počno v Sovjetski zvezi«. Spričo besede »počno« bi si pač lahko mislili, da je sovjetska metoda neresna in smešna.
Kako naj se v bodoče izogibamo takšnim ali še hujšim nesporazumom? Stvar je preprosta: ker za večino Slovencev »delati« in »početi« ni eno in lst°- _ naj bi neka manjšina pišoče manjšine to tudi upoštevala!
Peter Levec, Ljubljana
KAJENJE JE KORISTNO — ZA DRŽAVO
Menim, da je trditev tovariša Če-mažarja v članku o kajenju (TT, 27.1. 1971, str. 8) napačna. Tovariš Čemažar trdi, da se dohodek proizvajalca poveča le za desetino odstotka, če se proizvodnja poveča za en odstotek. Če ne gre za kako specialno ekonomistič-no zakonitost, bi človek pač menil, da se dohodek veča linearno s proizvodnjo. Za tovariša Čemažarja pa tale računski problem (če ima kakšnega otroka, starega kaj malega več kot 10 let, bi mu, lahko kar on vse skupaj izračunal): LTT (+ trgovina) dobi za Sto (100) škatlico 100,73 par. Potem poveča proizvodnjo za eno škatlico in zanjo dobi 73 par. Za koliko odstotkov se je povečal dohodek proizvajalca in trgovine? Rešitev: natančno za 1 °/ol
Ko bom doštudiral matematiko, bom lahko tale računski problem uporabil v osmem razredu pri računanju problemov s procenti. Treba je vnesti več praktičnih primerov v naše šole! Potem bo manj čemažarjev v naši industriji.
Besede so ostre, misel pa ni tako huda. Ne vidim pa razloga, zakaj takšno jadikovanje okrog položaja tobačne industrije. Nazadnje se bo kljub podražitvi cigaret še kadilcem zasmilila. Meni — nekadilcu, prav gotovo ne!
Janez Nekadilec, Ljubljana
NAŠI DELAVCI — IZVOZNI ARTIKEL
Ker vidim, da se ni še nihče oglasil v Odmevih zaradi članka, kako pošiljajo naša podjetja delavce v tujino, se vam oglašam jaz, ker me preveč boli, da bi molčala.
Midva z možem sva pobegnila pred sedmimi leti z majnim otrokom. Brez znanja tujega jezika, brez dela, brez stanovanja, kar na slepo sva šla, lahko si predstavljate, da nam ni bilo lepo. Še nobenega domačega človeka nisva poznala, da bi nam bil vsaj tolmač za listine, ko jih je toliko treba. S časom se je vse uredilo, tako nismo nič prikrajšani, imamo vse pravice kakor Francozi (razen volitev), čeprav smo jugoslovanski državljani.
Kakor vidim, smo na boljšem kot naši delavci, ki jih podjetja pošiljajo s pogodbami v tujino. Kar se godi, je več kot nečloveško. Mislim, da jih je malo, ki so zadovoljni v tujini, če ne bi bili primorani kot midva, če hočeva priti doma do svoje strehe. Dvakrat smo bili na dopustu in se pozanimali, da bi se vrnili, pa izgubimo voljo, ko vidimo, kaj vse se godi. Kaj se res ne bo nihče vzdramil in ukrepal kako drugače? Ne bi škodilo, ko bi predstavnike takih podjetij poslali v tujino na mesta delavcev pod geslom .Znajdi se .
Smo toliko razvita dežela, da če bi malo drugače upravljali, ne bi se nam bilo treba potepati po tuji zemlji. Bi bilo dosti kruha doma za vse, seveda kruha za vse, ne za ene pogače, za drugega še črnega kruha ne.
Že nekaj let imamo naročen TT, to nam je edino slovensko branje v tujini, ne moremo si privoščiti še druge naročnine, če si hočemo kaj prihraniti. Z veseljem ga pričakujemo vsak teden Sineka sem naučila brati in pisati slovensko in rad prečita Cisca Kida in Švejka.
Če se vam ne zdi, moje pismo natisniti v vaši rubriki, vem, da je dolgo, veste pa, da mi je malo odleglo. Ni lepo sestavljeno, ker nisem Izšolana, tudi takih nas mora biti.
S. M., Francija
NEPREMIČNA BOLNICA V VLAGI IN MRAZU
Prosim, da objavite to zahvalo v vašem tedniku. Vsem tistim, ki so nama pomagali s paketi in denarjem, se najtopleje zahvaljujeva.
Tončka in Terezija Kirar, Jelševec, p. Mokronog
DOLGA REVOLUCIONARNA POT ANGELE DAVIS___________________________ l2)
Nekaj podatkov iz »osebne izkaznice« Angele Davis:
ANGELA YVONNE DAVIS DATUM IN KRAJ ROJSTVA: 1944, Bir-mingham v zvezni državi Alabama STARŠI:	Sallye, učiteljica, in Frank,
lastnik bencinske črpalke (prej učitelj) BRATJE IN SESTRE:	Benjamin (25),
profesionalni nogometaš, Fania (23), študentka in Reginald (20), študent študij: Elizabeth Irwin High School v New Yorku (1961), Brandeis University v VValtliamu (1965), Sorbonne in Johann VVolfgang von Goethe Universitiit v Frankfurtu (1967), University of California v San Diegu (1968)
MENTOR MED POSTDIPI.OMSKIM ŠTUDIJEM V SAN DIEGU: dr. Herbert Marcuse.
Njeno potovanje od črnske komune v Birminghamu do jetniške celice v San Fran-faelu je obenem tudi tipična ilustracija, kakšna je življenjska pot borcev za državljanske pravice manjšinskih skupin. Angela Davis, intelektualka z diplomo diveh ameriških in dveh evropskih univerz, je seveda meditem postala ameriški simbol akademske svobode, mladosti, ženske emancipacije in črnske bojevitosti, toda njeni številni prijatelji so tudi sedaj, ko se je morda že odločila za »totalno vojno« proti »est.ablishmen.tu«, prepričani, ds je Angela Davis zares žrtev političnega podtikanja in da so zagovorniki kalifornijskega guvernerja Ronalda Reagana, ki je taH poglavitni krivec za njeno krivično odpustitev iz UOLA, izkoristili streljanje v San Rafaelu za njeno politično »likvidacijo«.
DRUGO PISMO IZ MOSKVE
Ameriški -predsednik Richard Nixon je medtem prejel že drugo pismo sovjetskih znanstvenikov, umetnikov in pisateljev; Pjotr Kapica in trinajst sovjetskih znanstvenikov je 35. decembra podpisalo protestno pismo, v kaiterem je zahtevalo posredovanje Richarda Nixona v zadevi Angele Davis kot predsednika in odvetnika, medtem ko je bilo drugo pismo s prek trideset naj znamenitejšimi imeni iz sovjetskega kulturnega življenja poslano 30. decembra: skladatelj Dimitrij Šostakovič in Aram Ha-čaturjan, dirigent Kiril Kondirašin, filmska . igralka Ljudmila Saveljeva, pisatelj Konstantin Fedin, folklorni umetnik Igor Moj-sejev, zgodovinar Evgenij žukov to Je nekaj imen s seznama sovjetskih umetnikov, ki so zahtevali posredovanje ameriškega predsednika Richarda Nixona, pravico za nekdanjo profesorico filozofije na univerzi California v Los Angelesu Angelo Davis.
»Človeštvo je prepričano, da bo Angela Davis obsojena zaradi svojega stališča, ki ga je zavzela v političnih in rasnih problemih ZDA. Primer Angele Davis je samo zadnji člen v verigi, ki se je začela z linčanjem delavskih vodij Molly Maguiere, skrivne delavske skupine, aktivne v antracitnem področju Pennsylvanije okrog leta 1970.«
Dimitrij Šostakovič, Aram Hačaturjan in drugi podpisniki »Pisma iz Moskve« seveda tudi obtožujejo FBI za njene akcije proti Angeli Davis, ko je bila še mlada profesorica filozofije na UCLA, in zahtevajo posredovanje ameriškega predsednika Richarda Nixona, ki naj bi zastavil vso moč, da bi tokrat zmagala pravica. Pjotr Kapica je dobil odgovor na »pismo štirinajsterice«: State Department je povabil 14 sovjetskih znanstvenikov kot opazovalce na proces v sodni dvorani Marin Oounty v San Fafaelu, toda State Department je medtem že prejel pismo iz San Rafaela, da v sodni dvorani ni mogoče zagotoviti prostora za sovjetske znanstvenike. Douglas Maloney je v imenu Marin Conlty obvestil Williama Rogersa, da so v dvorani 104 sedeži: 60 jih je rezerviranih za tisk, medtem ko jih je 40 predvideno za obiskovalce, kar je seveda najmanj za takšen proces.
»Ekstenzivni in podrobrfl varnostni ukrepi ne dovoljujejo naknadne spremembe v zadnjem trenutku, spremembe, ki bi zajemale 14 sovjetskih znanstvenikov, prevajalce, predstavnike State Departmenta ter ameriški in sovjetski varnostni aparat.«
OBKOLJENO POKOPALIŠČE
Seveda je medtem aktualno že vprašanje, ali bo sojenje Angeli Davis sploh v San Rafaelu, kajti njeni odvetniki so zahtevali, naj bi prenesli proces v San Francisco ali Los Angeles. Ameriški tisk je objavil tudi podatek, ki je vsekakor ilustracija za zagovornike ideje, da v ZDA ob trenutnih političnih razmerah in strahu pred nasiljem Črnih panterjev ni mogoče zagotoviti »fair« procesa Angeli Davis: tožilec v tej izredno zapleteni zadevi Albert Harris je bil osebni prijatelj sodnika Harolda Haleya, tragične žrtve streljanja v San Rafaelu.
Angela Davis Je bila že na svojem križarjenju po ZDA, da bi se izognila agentom FBI, ko je pogreb Jacksona v San Franciscu spet zbudil pozornost na tragično stre» ljanje v San Rafaelu, majhnem mestecu med slovitim mostom Golden Gate in Oaklandom v neposredni bližini zloglasnega za-
živela do svojega prihoda v San Diego in pozneje v Los Angeles, V črnskem »getu« San Diega je dokončno odkrila črnski svet ulice, naraščajoče prebujanje zavesti v črnskem »getu«, množične demonstracije, jezne parole, streljanje in nasilno smrt. Bila je nepripravljena na nasilje, kajti njeno otroštvo je bilo povsem drugačno. Angela Davis ni živela v črnskem »getu« in ni nikoli okusila njegove revščine.
Njeni starši so bili bogati intelektualci in že za šesti rojstni dan je dobila klavir »Wurlitzer«. Njeno sanjarjenje ob notah Beethovna, Chopina in Mozarta je nekega septembrskega dne prekinil krvav dogodek v četrti »Dynamite Hill«, kjer so belopolti nočni teroristi KKK napadli domove borcev za državljanske pravice manjšinskih skupin. Bila je prijateljica štirih deklic, ki so obležale v krvi med nedeljsko cerkveno šolo. Eksplozija je prekinila štiri mlada življenja in ostala neizbrisno vtisnjena v njenem spominu. Srednješolsko diplomo je zagovarjala v francoskem jeziku in prejela štipendijo univerze v Brandeisu, nedaleč od New Yorka, kjer je živela med svojim šolanjem in zapustila vtis mjrne, nadarjene deklice. Vsa njena priporočila so zagotavljala, da ima izreden talent za jezike.
VPLIV RONALDA REAGANA JE ODLOČIL
Profesor sociologije Oskar Negt, mentor njenega diplomskega dela na inštitutu socialnih raziskav univerze Johanna Wolfgan-ga Goetheja v Frankfurtu, je izjavil, da se je naučila nemškega Jezika v izredno kratkem času in »požirala« Hegla, Kanta in Nie-tscheja z enakim navdušenjem. Njena eksistenca je bila vendar povezana z ameriškim jugom in njena pot je vodila v San Diego, kjer je spet srečala marksističnega filozofa Herberta Marcuseja in pod njegovim mentorstvom tudi pripravljala doktorsko dizer-tacijo s temo »Kantove analize nasilja v francoski revoluciji«. To Je bil tudi čas, ko je začela z aktivnim organiziranjem črnske komune v San Diegu, ki je bila dotlej povsem na tleh, toda večkrat je bila še daleč od radikalne levice, kateri po svoji življenjski filozofiji nikoh ni pripadala. Novinar Tom Johnson je zapisal: »Angela Davis je takrat pravzaprav, tipala, kaj se dogaja na ulicah v črnski komuni San Diega, zato sem najprej mislil, da Je sodelavka FBI«'
Bilo je komajda nekaj dni po njeni prvi nastavitvi na University of California — Los Angeles, ko j.e FBI objavil, da je Angela Davis prvi komunist med fakultetnimi predavatelji UCLA. Zgodilo se je seveda tisto, kar so mnogi pričakovali: »Board of Re-gents« je, očitno pod vplivom svojega člana, kalifornijskega guvernerja Ronalda Reagana, sprejel odlok o njeni odpustitvi, medtem ko je Superior Oourt v Los Angelesu na njeno pritožbo razsodil, da je trideset let stari zakon, ki prepoveduje članom KP ZDA predavanja na kalifornijskih univerzah, protiustaven! Prijatelji Ronalda Reagana seveda niso mirovali in v začetku naslednjega študijskega leta je bila ponovno izključena, tokrat zaradi svoje »politične aktivnosti v univerzitetnem naselju«.
Res je, da je Angela Davis obtoževala ameriške univerze za njihovo sodelovanje v vojaških raziskavah, kar ni nobena skrivnost v ZDA, res je tudi, da se je aktivno zavzela za primer »Bratov iz Soledada«, vodila odbor za njihovo obrambo in imela korespondenco z glavnim obtožencem Geo-gom Jacksonom, medtem ko je bil njegov brat Jonathan Jackson njen zaščitnik, ker je dobivala grozilna pisma desničarskih skupin. Jonathan Jackson je bil njfen osebni stražar in je razumljivo tudi imel njeno orožje, ki ga je uporabil v svojem avanturističnem načrtu, da bi rešil brata iz za,pora Soledad.
Angela Davis je večkrat poudarila, da so normalni procesi za čmopolte radikale dar nes neuresničljivi na ameriških sodiščih, \ kar je tudi potrdil proces proti Bobbyju Sealu, toda vseeno se je predala brez odpora, ko so agenta FBI obkolili motel Hovvaird Johnston v New Yorku, povsem v skladu * svojo filozofijo, ki doselj ni poznala nasilja-
Obtožnica zvezne države Kalifornija, podpisana z istim diskreditiranim imenom Ronalda Reagana, jo bremeni za umor sodnika Harolda Healeya, ugrabitev tožilca i° treh članov porote, zaroto kaznivih dejanj s smrtno kaznijo po kalifornijskem zakoniku. Proces zoper Angelo Davis bo dolgotrajen političen proces in končna odločietv bo gotovo šele na vrhovnem sodišču v Wa-shingtonu, ki bo tokrat razpravljalo o kalifornijskih zakonih in njihovi ustavnosti, toda v zadevi Angele Davis bo za napredno človeštvo ostal neprestano v vlogi obtoženca kalifornijski guverner Ronald Reagan, ena izmed najbolj temnili osebnosti ameriškega političnega življenja, človek, ki je ostal še v sedemdesetih letih vnet zagovornik ,, idej ,ki odsevajo vso tesnobo »maccarthyz- j ma«, časa, ki bi ga mnogi v ZDA radi čim- , prej pozabili.	j
ALG PASTERNJAK
pora San Quentina je nekaj kilometrov od otoka'Alcatraz. Policija je dobesedno obkolila pokopališče in ljudje v črnem so z avtomatskim orožjem stražili budi na' strehah bližnjih hiš, kajti nekdo Je razširil novico, da bo Angela Davis prišla na pogreb. In res: nekaj minut po zadnjem slovesu s svojim velikim prijateljem Jonathanom Jacksonom je policija aretirala čmopolto dekle, povsem podobno Angeli, tri leta mlajšo Fanni Davis. FBI je nekaj ur zasliševal to dekle z nakodranimi lasmi v »afroslogu«, nežnim obrazom in mladostnim nasmehom, v katerem je človek opazil nekaj trpkosti po zadnih dogodkih. Njegovi agenti so sledili Fanni Davis po njeni poti v ZDA, toda srečala se je s sestro šele takrat, ko je bila Angela Davis že zaprta v newyorški jetndš-nici.
Angela Davis, intelektualka z diplomo univerze v Frankfurtu in z doktorsko disertacijo, ki jo je branila na univerzi Oali-fomia v San Diegu leta 1968, je ostala vztrajna v svoji revolucionarni aktivnosti budi potem, ko je Superior Court v Los Angelesu razveljavil odločitev »Board of Regents«. v katerem je sedel tudi kalifornijski guverner Ronald Reagan, o njeni izključitvi z UOLA zaradi članstva v Komunistični partiji ZDA. Svojo filozofsko katedro, ki je bila izredno cenjena v ameriškem akademskem svetu, je obdržala samo nekaj mesecev. FBI je, posnel na magnetofonske trakove vsa njena predavanja, toda prijatelji Ronalda Reagana so zaman iskali v njih vzroke za ponovno izključitev. Zanimivo je tudi, da Ronald Reagan v svojih dejanjih ni imel podpore filozofske fakultete in njenega dekana; univerzitetni profesorji so bili še nadalje na strani Angele Davis in 2.000 študentov in univerzitetnih profesorjev je prišlo na njeno prvo preda-davanje po krivični izključitvi, kajti mnogi so pričakovali žolčen govor o akademski svobodi, toda slišali so znanstven esej o povsem filozofskih idejah in mislih Fride-rica Douglasa. Angela Davis je postala resničen študentski idol in s svojo govorniško gorečnostjo in bleščečo dikcijo je odgovarjala na vsa vprašanja, tudi iz nasprotnega tabora, v univerzitetni predavalnici, študentski sobi ali sredi zelenih ’ poljan univerzitetnega naselja.
UPOR ANGELE DAVIS ZOPER SUROVOST
Njeni govori so bili nedvomno radikalni, toda v njenih besedah ni bilo podpiho-
vanja nemira niti ekstremizma »Črnih panterjev«, in prav zato njeni prijatelji tudi sedaj ne verjamejo, da se je odločila za totalno vojno proti »establishmenitu«. Angela Davis je nekako pred osmimi meseci postala aktivni podpornik »črnih panterjev« in s tiskovno konferenco ob ustanovitvi »Soledad Brothers Defenoe Oommittke« je začela svoj boj za boljše življenjske razmere v kalifornijskih zaporih, ko je raziskovala primer treh črnopoltih zapornikov, obtoženih za umor stražarja, in zbrala podatke o zatiralnih metodah in genocidu v zaporu Soledad. George je bil med tremi zaporniki, ki so bili brez dokazov obtoženi, medtem ko jetniška administracija ni niti začasno suspendirala istega stražarja, ko je nekaj dni poprej brez pravega vzroka ubil čmopoltega jetnika, udeleženca pretepa med zaporniki v zaporu Soledad.
Seveda je medtem postalo budi že očitno, da takšne življenjske razmere niso samo v kalifornijskem zaporu Soledad, in televizijske kamere OBS so posredovale milijonom podobne scene v newyorških zaporih, kjer so pogosti upori že vsakdanja stvar, in črnopolti Victor Martinez je opozoril newyorškega župana Johna Lindsaya, da bo prišel dan krvavega obračuna s stražarji, če bodo v newyorških zaporih še nadalje takšne poniževalne razmere. Televizijska dokumentaristka Chris Borgeen in Tony Baitten sta v oddaji »Norišnica v zaporih« z vso prizadetostjo dokumentarista prikazala pravo stanje v jetniških celicah, Joj or ravnajo tudi z ljudmi, ki še čakajo na procese in so zatorej po zakonu še nedolžni, kot z zvermi, stisnjenimi v minimalno kvadTatuno življenjskega protora, ki ne zadostuje niti za gibanje. Angela Davis je. vstala zoper to življenjsko surovost, toda zaradi ekstremizma svojih prijateljev se je nepričakovano znašla na razpotju in po besedah komentatorja »New York Timesa« Stevana Robertsa najbolj škodovala prav tistim ciljem, za katere je žrtvovala svojo akademsko kariero, namreč normalni politični debati in mirnemu procesu sprememb v emeriški družbi, kjer je pretirana revolucionarnost lahko samo vrnitev v zloglasne čase »maccarthyzma« in skrajnega kon-servativizma.
Njeno življenje je pomenilo neprestan razvoj, razpet med dvema kulturama ln filozofijama, evropsko in ameriško, toda Angela Davis je v vsem iskala svoj obraz. Prvo študijsko leto na Sorbomi in diploma na Brandeisu (evropska literatura, Kantova filozofija) — to je bil svet, v katerem je
SENEGAL, DEŽELA Z NAJLEPŠIMI PREBIVALCI
Voda, sonce in velikanske zelene krošnje dreves na obali se spojijo v eno, ko se ladja približa polotoku Cap Vert. Začenja se prava Afrika, črni kontinent in z njim ljudje, črni kot noč. Senegal. Dežela z najlepši-mi črnimi ljudmi. Nedeljsko jutro je, ko privežejo našo ladjo k pomolu v glavnem mestu države Dakru, mestu z velikimi ambicijami, pristanišču, ki najbolj od vseh afriških pristanišč steza roko proti Latinski Ameriki • Med potniki, ki so že bili v Afriki, gre glas, da so Senegalci najlepši ljudje afriškega kontinenta. Drugi dodajajo, da gre čast tudi sosednim Malijcem. Poleg tega pravijo, da so Senegalci najbolj avtentični predstavniki črnske rase, ki je, sicer malokje na celini ohranila svojo čistost • Na približno 210.000 km' živi danes več kot pet milijonov Senegalcev, ki pripadajo vrsti plemen, med katerimi so najpomembnejša VVollof, Fula in Laobe. Večinoma so muslimani # Ta dežela, ki si je pred malo več kot desetimi leti priborila neodvisnost, je vedno privlačila pozornost kolonizatorjev, ki so hoteli nadzorovati morske poti skozi vzhodni Atlantik. Že v 15. stoletju so na ustju rek Senegala in Gambije zrasle vojaške utrdbe, Francija pa je v sredini minulega stoletja do končno utrdila svojo oblast v tem področju • Senegal je bil prva afriška dežela, zastopana v francoskem parlamentu. Predsednik neodvisnega Senegala Senghor je bil prvi Afričan, član francoske Akademije # Senegal je pretežno kmetijska država. Prevladuje predvsem proizvodnja kikirikija (približno 80 odstotkov vsega izvoza). V okolici Dakra pa je tudi industrija: tovarne cementa, fosfatov, tobaka, tekstila 9 Vse to so seveda samo suhoparni podatki. Kakšen je resnični, živi Senegal?
l9jf	od	dela	razbrazdani	obraz ponos-
9- l’a Senegalca, ki ga Je uklenila industriji , .P<?RTRK,I DEKLETA: sveži obraz iz n? 7"J~*1 dežele, kamor še ni segel »napredek«.
PRODAJALEC MASK v vrvečem trgovskem središču Dakra — Sandagi presedi ves dan pred svojo »prodajalno« na ulici, na belem platnu prgišče kikirikijev — njegovo kosilo in večerja. Za njim so razpostavljene maske vseh velikosti in oblik, iz ebenovine in mehkega lesa, sive, črne, prašne in svetleče pološčene. Prodajalec sam je del vsega tega. Njegov obraz je kot maska, v njegovih gibih je nekaj obrednega. Sandaga je polna njemu podobnih.
»So maske originalne?« ga vprašam, da začnem razgovor.
»Pristne so, s severa. To so obredne maske. Nihče drug jih nima tukaj. Vsi prodajajo samo ponarejene, komercialne, za vas turiste. Od kod ste vi?«
»Iz Jugoslavije,« odvrnem in že mislim, kako bo vzhičeno poskočil in vzkliknil, »o, Jugoslavija!« On pa nič. Samo zamišljeno pokima z glavo. Kdor ne govori, je lahko celo moder.
Kupim masko, zanjo odštejem nekaj tisočakov in nadaljujem razgovor, Cas po kosilu je, kupcev ni veliko, zato je tudi prodajalec pripravljen na klepet.
»In kako gre posel?«
»Kadar so tu Americains, gre še kar dobro. Z njimi se da zaslužiti. Oni imajo dolarje, veliko dolarjev. Kupijo vse. Slabi trgovci so, ne znajo barantati.«
»Imate družino?«
»Imam. Živimo v vasi (imena se ne spomnim več) v smeri proti Thiesu. Ni daleč. Večkrat tudi kar tukaj prespim. Pomagajo mi tudi moji sinovi, saj so že dovolj veliki,« pravi in pomigne enemu izmed fantov z zvitim obrazom, ki hodi po ulici gor in dol ter ponuja maske.
»Koliko?« ga vpraša stari.
Fant me, belca, nezaupljivo pogleda in zdrdra nekaj na pol po francosko, napol v narečju. Sploh opažam, da se v francosko, pa tudi v angleško govorečih področjih polagoma oblikuje neki nov jezik, mešanica govorice kolonialnih gospodarjev in afriških jezikov. Pravi afriški esperanto.
»Pravi,« mi prevede stari prodajalec, »da ni še nič prodal. Goljufa me. In to naj bo moj sin!«
Moj razgovor z Mboko — tako je. prodajalcu ime — prekine eden izmed redkih popoldanskih kupcev Kupec je, po jeziku sodeč, Francoz, ki ima nekaj pojma o maskah — in ne kupi nobene. Starec ga pošlje k vragu, bi rekel, ko opazujem njegov jezni obraz.
»Moje maske so najboljše; ta gospod se samo dela strokovnjaka. Ko bi bil resnično pravi, bi gotovo -kaj kupil. Merde! Vsi ste enaki.«
Konec razgovora.
NOVINAR, ki ga spoznam ob obisku da-karskega radia, je bil študiral v Franciji. Nosi se po evropsko, njegova francoščina je brezhibna. (Oko dlakocepca sicer opazi v afriških časopisih, pisanih v francoščini ali angleščini, precej jezikovnih napak.)
»Ste Afričani rasisti?«
»Ne. Ce čutimo kakršenkoli odpor do vas, belcev, ste tega krivi vi sami. Seveda mislim pri tem belce na splošno in ne posameznih nacionalnosti. Niti se ne počutimo Inferiorne kot bi marsikdo mislil. Seveda moramo še marsikaj storiti, da bomo razviti v vašem, evropskem smislu Nikar pa ne pozabite, da ima tudi Afrika bogato kulturno dediščino. Zal je bilo še vse premalo napisanega o afriški civilizaciji in njeni kulturi v predkolonialnem obdobju, o tisti civilizaciji, ki so jo kolonialisti načrtno zatirali in jo končno tudi zatrli. Ideja o črncu — barbaru je evropski izum.«
Hočeš nočeš si priznam, kako malo poznam Afriko, kako malo vem o nekdanjem velikem ganskem in kasnejšem malijskem cesarstvu, kako malo vem o beninski umetnosti, jorupski kulturi in bantu filozofiji... V črnskih kraljestvih in cesarskih so imeli domačim in tujci enake pravice, medtem ko je v Grčiji in Italiji celo uboj tujca ostal nekaznovan. V šparti so ubijali pohabljene in deformirane novorojence, nobenih dokazov pa ni, da bi se kaj takega dogajalo v tedanjih državah črne Afrike.
»Afrike ne smete meriti z evropskimi merili,« nadaljuje znanec novinar, »celo krščanstvo Ima pri nas povsem drugačen pomen in obliko. Afriko je treba gledati skozi afriški mikroskop.«
DOJEČA MATI črnka, ki ji ne more biti kaj več kot dvajset let( sedi ob zidu
SENEGALCI MEI) OBREDNIM PLESOM: slika preteklosti, ki ugaša?
ene izmed glavnih avenij, tik ob preskoku poslovnega v obrtniški del mesta.
Doji dva otroka hkrati. Umazana in razcapana, a vendar lepa črna boginja rodnosti.
Fantastično, vzkliknemo in naravnamo naše fotografske aparate. Cma boginj^ stegne roko, še prej .si popravi prsi, in pravi:
»Daj najprej .cadeau' (darilo)!«
Šele potem, „ko dobi nekaj frankov, se pusti fotografirati In nadaljuje z dojenjem obeh otrok hkrati.
Tisti dan smo videli na ulicah še polno žena, ki so brez sramu (že spet »evropsko« merilo) dojile svoje otroke in kazale razga ljene prsi. Afriški paradoks več:	zakrit
obraz in razgaljene prsi.
Ko se o tem pogovarjam s Senegalci, češ da sp to nezdrave razmere, in da bi bilo potrebno malce usmerjati načrtovanje otrok, so smeje se zamahnili z rokd:
»Ne bojte se! Ti otrobi so bolj zdravi od vaših. Kar pa zadeva kontracepcijo pri nas: še premalo nas je! Za sedaj o kontracepciji še ne more biti govora.«
•
VODIC — ŠTUDENT z moderne dakar ske univerze nas popelje na trt kilometre od Dakra oddaljeni otok Goree. Otok je pritegnil našo pozornost že tedaj, ko smo z ladjo pluli proti Dakru: trdnjava na vrhu bazaltnega terciarnega masiva, pod njo pa mestece.
»Otok je ena sama zgodovina, hkrati pa žalosten spomenik naše preteklosti. Tu je bila namreč ena izmed zbirnih postojank za sužnje, še danes Je moči videti zgradbo, v kateri so čakali naši predniki, da jih odpeljejo prek morja,« pripoveduje vodič.
Kdove, koliko gospodarjev so že menjale priletne plaže tega otočka, to mestece, ki spominja na mediteransko vas. Za vse je bilo to področje Izrednega pomena: za Portugalce, za Angleže, za Francoze. Košček senegalske zgodovine je to, zgodovine, ki se je Senegalci spominjajo z grenkobo.
Danes okrog otoka plavaju rdeče tune, tigrasti morski psi in ostrozobe barakude.
S študentom Baro se pogovarjam o vlogi mlade generacije, - o študirajočih mladih Senegalcih. Spomnim ga tudi na dogodke te 1968, ko so se tudi senegalski študentje po zgledu (a ne samo zato), svojih pariških in nanterrskih kolegov postavili na barikade proti obstoječemu režimu..,
»Predvsem smo se takrat postavili po robu politiki naše odvisnosti od Francije in premoči francoskega kapitala. Bili smo tudi proti mogočnemu državnemu aparatu, ki so ga nekoč ambiciozno ustanovili, da biv deloval za vso Zahodno Afriko..’. Sami veste, kakšna je bila takrat reakcija režima. Zaprti so nam univerzo, proti nam so nastopili policaji ln žandarmerija . ..«
»In danes?«
»In kako je bilo včeraj? Stvari se ne spreminjajo čez noč, problemi se ne rešujejo tako hitro,« je bil njegov pitijevski odgovor.
•
RIBICI, ki so se še pred zatonom sonca vrnili z ribolova, so potegnili svoje čolne na suho nedaleč od vasice, kjer senegalski trgovci prodajajo maske, slonovino, kačje kože, zlatnino.
Na peščeni obali jih čakajo njihove žene. Človek — opazovalec najprej pomisli, da je to vse skupaj nekakšen obred, da žene čakajo svoje može samo zato, da jih pozdravijo Ne. Ko ribiči zvlečejo mreže in z njimi vred ulovljeni plen na kopno, začnejo njihove žene urno kosati in sortirati ulovljene ribe, ki jih potem mečejo v posebej pripravljene posode.
Spet Je pri njihovem spretnem in hitrem delu opaziti skladen ritem rok, nog in hrbtov, ritem, ki smo ga pri nas že skoraj povsem zatrli.
• »
SENEGALSKE PLESALKE IN PLESALCI, ki ponoči ob zvokih balafona (ksilofonu podoben ljudski instrument) in drugih glasbil nastopijo v že omenjeni vasici — ta se na noč namreč spremeni te središča barantanja v zabavišče za zdolgočasene Evropejce — me močno spominjajo na delovne gibe ribiških žena. Čeprav gre samo za polurni program, začnem ob njihovih zvokih in ritmu doživljati Afriko.
Naslednji dan se odpravim v okolico, mesta in prvič vidim drevo baobab, ki ga je bog, kot pravijo Senegalci, zasadil narobe, tako da je krošnja v zemlji, korenine pa v zraku.
Vsekakor pa sem prepričan, da so ljudje tukaj postavljeni pravilno in na pravo mesto.
MITJA MEUŠOL
DVANAJSTIČ SMO PODELILI PLAKETE BRANKA ZIHERLA
ŽELEZNIKI SLAVILI NAJBOLJŠE
NAGRADE ŠPORTNIKOM SO POLEG POKROVITELJEV „ALPLESA“ IN „ISKRE“ PRISPEVALA ŠE NASLEDNJA PODJETJA:
Tovarna klobukov »šešir«, Škofja Loka Kmetijska zadruga Škofja Loka Tovarna »Odeja«, Škofja Loka Gorenjska predilnica. Škofja Loka Veletrgovina »Loka«, Škofja Loka Jelovica, Škofja Loka Nama, Škofja Loka Čevljarna »Ratitovec«, Škofja Loka
Petega februarja zvečer so Železniki slavili. V »Alplesovi« kinodvorani se je zbral cvet najboljših slovenskih športnikov in športnic. Po dolgem preudarjanju smo v našem uredništvu sklenili, da bomo to pot — dvanajstič po vrsti — podelili najboljšim slovenskim športnikom spominske plakete Branka Ziherla v osrčju Selške doline. Kraj je tega dne, natančneje: ob sedmih zvečer, malone opustel. V dvorani s 300 sedeži se je gnetlo okoli 500 domačinov in okoličanov. Bila je priložnost, ki je ni kazalo zamuditi. Imena Cerar, Daneu, Korpa in druga, ki so jih doslej poznali le skozi časopise, radio in televizijo, so se nenadoma utelesila med ljudmi. In kralji slovenskega športa, to so vendar ljudje, ki zanimajo staro in mlado, može in dekleta, preproste ljudi in izobražence. Zato najbrž Zlepa ni prireditve s tako pisanim občinstvom kot je vsakoletno slavje ob podelitvi Ziherlovih plaket. Tudi to pot je bilo tako. Že v uvodu moramo zapisati, da so domačini svoje športnike izredno toplo sprejeli, da je dvorana slehernemu Dogovoru oziroma nastopu napeto prisluhnila in da smo se vsi razšli z lepimi vtisi in spomini.
športnice, novinarji pa so iz njiih »izvlekli« športne in zasebne zanivosti in dogodivščine.	„
Prvi je bil na vrsti Miro Cerar. Novinar športnega uredništva »Dela« Boris Kutin ga je za uvod »potipal«, kolikokrat je že dobil Ziherlovo zlato plaketo. Miro je povedal, da je bilo to pot devetič, brž pa je pristavil, da je za številko zvedel — Iz članka v našem časopisu. »In tolikokrat si bil izbran za najboljšega športnika Jugoslavije? — To pot pa se je Miru ustavilo. Naposled je omenil, da bi utegnilo biti sedemkrat. Pa ga je športni glas iz dvorane brž popravil: »Ni bilo sedemkrat, ampak osemkrat.«
Potem je Miro pripovedoval, kako je bilo v Španiji in na Japonskem, od koder se je pred nedavnim vmil. Na Japonskem si je na enem od treningov grdo natrgal vezi na nogi in je domov prižepal' v mavcu. Zdaj sicer že dobro hodi, ne more pa še trenirati. Malce skrbi ga in ne ve še, če bo zategadelj sploh lahko nastopil na letošnjem evropskem prvenstvu v Madridu.
To nam je povedal naš šampion . in še marsikaj drugega in videti je bilo, da bi ga gledalci še in še poslušali Toda za odrom je žal čakala še dolga vrsta nastopajočih.
Kajpada je bilo najbolj praznično ob prvi točki v programu, ob podelitvi plaket.
Športni novinarji štirih slovenskih časopisov in radiotelevizije so se spet zedinili, da gre naslov najboljšega slovenskega športnika MIRU CERARJU, sa, je poleg ostalih športnih uspehov pridelal letos na ljubljanskem svetovnem prvenstvu dragoceno zlato kolajno na konju z ročaji. Njegov prihod na oder je sprejelo nepopisno navdušenje Prav tako navdušeno so gledalci pozdravili dobitnika srebrne plakete IVA DANEUA, kapetana jugoslovanske košarkarske reprezentance, ki nam je na svetovnem prvenstvu v Ljubljani prigarala naslove svetovnih košarkarskih prvakov
Tretjega najboljšega — namiznoteniškega asa ISTVANA KORPE — dobitnika srebrne kolajne na evropskem prvenstvu v Moskvi, žal ni bilo v Železnikih, Zadržala ga je namiznoteniška turneja po Vzhodni Nemčiji. Plaketo je žanj prevzel kapetan jugoslovanske namiznoteniške reprezentance in še do nedavnega izredno uspešen namiznoteniški igralec, Kranjčan Janez Teran.
Po tem so se na odru zvrstili še dobitniki spominskih plaket, športniki z izjemnimi uspehi na evropskih in svetovnih prvenstvih lanskega leta. Prišla je Eva Ludvik, najboljša slovenska športnica lanske sezone, ki je na svetovnem kegljaškem prvenstvu v Bolzanu odnesla odlično tretje mesto in bronasto medaljo v kegljanju v parih. * Prišel je košarkaš »zlatih fantov Aljoša 2orga, ki je prevzel tudi plaketo za svojega klubskega tovariša Vinka Jelovca. In prišel je padalec Štefan Pesjak, ki je na svetovnem padalskem prvenstvu na Bledu osvojil srebrno kolajno v skupinskih skokih na cilj.
Plakete jim je ob kratkem nagovoru razdelil naš odgovorni urednik Zoran Jerin.
vsaka tekmovalka mora tekmovati v obveznih in poljubnih vajah. Ko je mislila, da hovinar končno že vse »kapira«, pa jo je možak presenetil z novim vprašanjem: »Na kateri ob obeh bradelj pa rajši tekmujete, na obvezni ali na poljubni?« ...
Miloš je poudaril, da je izredno vesel naslova »športno presenečenje leta«, ki so mu ga prisodili slovenski športni novinarji. Povedal je, da mu je nepričakovan uspeh v Ljubljani vlil zaupanje vase in mu dal novih moči zlasti, kar zadeva priprave na olimpiado. Kateri bo, pa ni hotel ugibati: »Zame bo izreden uspeh že to, če bom lahko na dveh olimpijadah sploh sodeloval,« je pribil skromni in simpatični telovadec.
Toda slavja s tem še ni bilo konec. Slavje se je šele Začelo. Ob izdatni zvočni podpori »Črnih vran« ter pevcev Bora Gostiše in Doce Marolt in ob »materialni podpori« daril, ki so jih nagrajencem in sodelujočim poklonila podjetja iz Selške doline in iz škofje Loke, so se na odru vrstili nagrajeni in drugi znani slovenski športniki in
Naslednje mesto smo odstopili ženskam. Na odru sta pripovedovali o svojih športnih in drugih veseljih in težavah kegljačica Eva Ludvik in odlična atletinja v peteroboju Marjeta Pečetova. Prva je iz Štor in je tajnica v železarni, druga je uslužbenka iz Ljubljane, športno novinarko Marjano Spindlerjevo je zanimalo, kako to, da je Ljubljančanka Marjeta prestopila k celjskemu Kladivarju. Pa Je Marjeta pojasnila, da ima Kladivar daleč najboljšo žensko ekipo pri nas in da se pač vsak športnik bolje in hitreje razvija v okolju konkurence in pogostejših in zahtevnejših nastopov. No, zategadelj se kajpada ne bo selila v Celje. Ostala bo Ljubljančanka, dvakrat na teden pa bo sedila v avtobus.
»Kateri je bil najlepši trenutek v vaši športni karieri?« smo želeli zvedeti od Eve Ludvik. Povedala je, da ne bo nikoli pozabljen trenutek, ko je stopila .na zmagovalni oder v Bolzanu.
Se trud in znoj in garanje in odrekanje vrhunskim športnikom splača? Naši dve športnici pravita, da se: »S športom sem prepotovala že pol Evrope,« je pristavila Marjeta. »Veste, zelo rada potujem!« Toda ko smo jo povprašali, kje bi še rada živela, se ni mogla odločiti. Pribila je, da o čem takem še razmišljati noče in da bo za vselej ostala Ljubljančanka.
•••••••••«
Uglajeni, priljubljeni radijski in televizijski napovedovalec BORUT MENCINGER je potem najavil še dva udeleženca nedavnega svetovnega prvenstva v Ljubljani: »dekle s plakata« Marlenko Kovačevo in veliko presenečenje prvenstva Miloša Vratiča, ki je zasedel na konju odlično četrto mesto in mu že zdaj prerokujejo, da bo kmalu Cerarjev naslednik.
»Marlenka s plakata« — tisto dekle, ki je v svetlo-modrem dresu na črnem ozadju napovedovalo lansko ljubljansko svetovno prvenstvo in ki je bila obenem tudi čla-nioa naše ženske telovadne vrste — je vzela na piko novinarje. Med smehom je povedala zgodbico o tem, kako jo je pred svetovnim prvenstvom intervjuval neki beo-, grajski novinar, ki o telovadbi ni imel pojma. Marlenka je to brž opazila in mu je potrpežljivo razložila, da bo tekmovala na štirih orodjih in da gre za osmeroboj, kajti,
tožil Aljoša in omenil še sirečo, ki jih je to pot povsem pustila na cedilu.
Kakšna bo prihodnost jugoslovanske košarke? Fanta nista bila pretirana optimista: postati svetovni prvak je izjemen dosežek, ki ga v nemajhni meri spremlja tudi šport-na sreča, je pojasnil Ivo, In računati še enkrat na srečo bi bilo morda malo prezahtevno. Sicer pa: bomo videli!
S padalcem Stefanom Pesjakom in s smučarjem-tekačem Alojzom Kerštajnom se je pomenkoval znani radijski napovedovalec in komentator Franci Pavšer, ki se nam oglaša s športnih prireditev malone z vseh koncev sveta. Štefana je povprašal o usodnem četrtem skoku na svetovnem prvenstvu, s katerim si je zapravil izredno visoko uvrstitev in kolajno, kajti prej je bil trikrat skočil naravnost v cilj. Štefan se je nasmehnil in v kleni gorenjščini na dolgo, pa zanimivo razložil, kako je s temi skoki, kako ti jo že najmanjši vetrič lahko zagode in kako tudi psihično ni bil dovolj pripravljen na nepričakovan uspeh ki se mu je obetal. Pristavil je še, da ga skakanja ni prav nič strah. »Nobenega, čisto nobenega strahu?« Pa je Štefan pripomnil, da ga je že strah: strah ga je pred vremenskimi ovirami in zapleti, pred nepričakovanimi vetrovi in podobno Pred globino, pred skokom — ne, to pa res ne!
Alojz Kerštajn je malce pokadil domačinom. Povedal je, kako so ga bili lani strokovnjaki že čisto »odpisali«. No Alojz se je odločil, da bo vsem pokazal, da še ni za na odpad, vzel je smučke in v bližnjih Dražgošah ubiral sam samcat kilometre in kilometre smučin. Zgodilo se je, kar je bil čisto potihoma na šmarnem upal: na lanskih tekmovanjih je nepričakovano spet zasijal v polnem športnem sijaju.
Potožil je še, da so smučarski teki »garaški šport«, ki mu manjka naraščaja, saj se odločajo zanj le mladi iz bolj zakotnih zaselkov in vasi, ki drugih možnosti za zabavo in razvedrilo nimajo pri roki.
•••••••••«
Borut Mencinger je potem najavil »dva odslužena veterana«, za-katera se je kmalu pokazalo, da še zdaleč nista odslužena. Nekdanji namiznoteniški igralec Janez Teran je danes kapetan jugoslovanske državne reprezentance, skakalec rekorder ing. Peter Eržen pa je zvezni selektor. Oba gta pripovedovala o svojem delu in o možnostih in nemož-nostih jugoslovanskih športnikov. Janez Teran je bdi, kar zadeva namizni tenis, optimist, ing. Peter Eržen je bil z uspehi »svojih« malce manj zavodovljen, v ocenah pa zelo previden. Ob novem češkem trenerju pa tudi on upa v ponovno renesanso slovenskega skakalnega športa.
In že smo bili pri koncu. V zadnji točki večera so nastopili še najboljši domači športniki: smučarska tekača Matevž Kor-dež mlajši in Filip Goršič, alpski smučar Ivan Mohorič in Rokometašica Anica Benedičič. Z njimi je kramljal športni uredik ljubljanske TV Tugo Klasinc, jih spraševal po uspehih, željah in težavah, jih vzpodbujal in hrabril. Kajpada je občinstvo svoje še posebno toplo pozdravilo in aplavzu ni hotelo biti konca.
Da, bil je lep večer. Ljudje iz Selške doline se ga bodo še dolgo spominjali!
B. R.
Potem smo le. pričakali drugo zvezdo večera: Iva Daneua, ki mu je delal družbo Aljoša Zorga. Vilko Novak in Stane Trbovc sta bila zahtevna spraševalca. Stane je hotel najprej vedeti, kaj bo z Olimpijo v letošnjem zveznem prvenstvu in Ivo ga je potolažil, da bomo v skrajnem primeru pač prihodnje leto zvišali število nastopajočih v zvezni ligi...
Aljoša Zorga se je razgovoril o nedavnem neuspehu igralcev Olimpije v Pragi, kjer jim je za las ušla možnost, da se plasirajo v polfinale tekmovanja evropskih prvakov. ji Včasih gre, včasih ne gre,« je po-
ŽIVILSKA
INDUSTRIJA MO KAMNIK
‘Iz kuhanega luščenega fižola PISANČKA si lahko hitro pripravite tpdi razne tople jedi:
, Fižolova juha z rezanci v,!'.vjfižolova juha s krpicami Fižolova juha z rižem ■ ^ Fižolova juha — pretlačena ali zmiksanii -Fižolova jului z opečenim ' kruhc
••3š;;>!ftžolova juha z zelenjavo Jota Trojka
Fižol kot dddatek k ričetu Fižolov pire '; Matevž Pasta fižol 0 Fižolova prikuha Fižolov golaž
Zabeljen fižol: s tropina-vj^Afi^ž-ocvižki, s prepraženo ' jaseko, z na kocke narezano in prepraženo prekajeno slanino, z opečenimi V V; jkockami kruha, z maslom tih s kislo smetano. > : fijfi
PRI ALPLESU IN ISKRI V ŽELEZNIKIH
KAJ SO ZVEDELI ŠPORTNIKI
PRI POKROVITELJIH
Najboljši slovenski športniki so prišli v Železnike nekaj ur pred podelitvijo Ziherlovih plaket. Tega sicer niso storili zato, da bi jih lahko videli tudi tisti, ki za prireditev niso dobili vstopnic, temveč so si želeli ogledati tovarne v Selški dolini. Pravzaprav sta jih povabili na obisk tovarni iz Selške doline, ki sta bili obenem tudi pokro-vitelja prireditve: tovarna elektromotorjev Iskra ZP Kranj in Alples Železniki.
Avtobus se je najprej ustavil pred Iskri-ho tovarno. Po pogostitvi so se športniki °dpravili v tovarniške dvorane. Tovarna je tako rekoč v izgradnji, ker je stari del že tako napolnjen s stroji in delavci, da ima vodstvo resne težave s sanitarno inšppkcijo. Tudi tehnološki postopek, organizacija deta itd. trpijo, ker je treba v izredno tesne prostore namestiti ogromno strojev. V gneči strojev in zaposlenih so skoraj vsi tekoči trakovi zaviti, krivi, ker ima okroglo obliko tudi poslopje. Ker je tržišče za izdelke tovarne dovolj široko, bd lahko proizvodnjo močno dvignili, če bi imeli dovolj prostora. Zgradili so že nove tovarniške dvorane, ki so tik pred dograditvijo. V njih že montirajo tekoče tTakove, stroje in upajo. da bo proizvodnja še letos stekla.
Trenutno še ne vedo, kaj ji bo prineslo letošnje leto, ker jih je devalvacija pustila v precejšnji negotovosti. Res je sicer, da precej izvažajo in bi jim devalvacija potemtakem morala le koristiti, toda tudi uvoz je velik (npr. žica za navijanje elektromotorjev). Tovarna ima veliko lepih načrtov Opustiti nameravajo, recimo, izdela-
vo nekaterih izdelkov, kd jih izdelujejo v manjših serijah, in sprejeti večja serijska naročila iz tujine (ZDA). Zdaj imajo lepo priložnost, da bi izdelovali na dan 10.000 kosov nekega izdelka, vendar se zanj pred dograditvijo prostorov ne morejo odločiti. Problem št. 1 je torej modernizacija postopka, okrepitev osnovnih sredstev, izboljšanje organizacije dela — pri istem številu delavcev.
V Iskri Železniki izdelujejo predmete, ki nam jih skoraj vsak večer pokaže na televizijskih zaslonih prikupna baletka. Sodelujejo z italijansko firmo, ki izdeluje znane gospodinjske aparate Girmi (mikserji itd.). Od Italijanov dobivajo plastična ohišja in še nekatere dele, v Iskri pa izdelajo in vgradijo elektromotor. Sodelujejo tudi z nekaterimi domačimi tovarnami, recimo z Gorenjem, za katerega izdelujejo črpalke za pralne strooje. Zanimivo je, da izdelki Iskre iz Železnikov čuvajo pred tatovi veliko ameriških avtomobilov. V Ameriko namreč zelo uspešno izvažajo alarmne naprave proti kraji avtomobilov. To je sirena, ki zatuli, ko se tat loti avtomobila. Avtomobilski paznik iz Zelezikov je v Ameriki zelo priljubljen (nikakor pa ne med tatovi, temveč lastniki avtomobilov), zato' ga n® veliko kupujejo.
Drugače pa je osnovi proizvod izdelovanje elektromotorjev za razne gospodinjske naprave in aparate. To so predvsem manjši elektromotorji, najrazličnejših vrst. Eno vrsto izvažajo tudi v Romunijo. Ti elektromotorji sicer ne ostanejo dolgo v Romuniji, temveč se vmejo v Jugoslavijo. Baje jih Romuni pošiljajo na Kitajsko — ampak preko Reke.
Iz Iskre so se športniki odpeljali v Alples, tovarno pohištva v Železnikih (prej Češnjica), ki bi ji pred leti še najbolj upravičeno rekli delavnica. Tam je bilo nekaj žag in nekaj strojev. Zdaj so morali športni ki prehoditi kar precejšen bos poti, da so prišli skozi tovarniške dvorane in še vedno si niso mogli vseh ogledati, zraven starega tovarniškega poslopja je namreč zrasla velika in svetla stavba, podobna velikanski športni dvorani. Tukaj se za zdaj ne dogaja še nič posebnega. Pripeljali so že nove stroje, ki pokriti čakajo, da jih bodo montirali. Proizvodnja v 16.000 kvadratnih me-
trov v veliki dvorani bo stekla že ob 30. obletnici vstaje slovenskega naroda in takrat bo Alples postal eSten največjih proizvajalcev pohištva.
V Alplesu izdelujejo predvsem glasbene omare, odlične predsobe, ki gredo zplo dobro v denar in zvočnike. Pri zadnjem izdelku sodelujejo z Iskro. Veliko izvažajo v ZDA — posebno glasbene omare in zvočnike. Lahko bi sklepali, da se jim bo po devalvaciji dinarja lepo godilo, saj Je razvrednotenje koristilo predvsem izvoznikom. Direktor Alplesa Janez Šter nas je popravil:
»Pred leti je industrija pohištva res zelo malo uvažala, vendar se Je 'zadnja leta marsikaj spremenilo. Investicijska politika v industriji pohištva ni bila ravno najbolj premišljena, zato moramo uvažati iverke. foldo in furnir. Res je, da bi vse to lahko izdelovali tudi doma. V Nazarjah izdelujejo iverke, v Slovenjem Gradcu pa gradijo nove obrate. Ko bo ta proizvodnja stekla in bomo lahko kupovali iverke doma, se nam bo veliko bolje godilo. V veliko korist nam bo tudi, če bo Slovenijales realiziral uvoz furnirja iz Afrike. Veliko nam bo koristila tudi nova kartonažna tovarn® v Logatcu. Takrat bomo skoraj vse lahko kupovali doma in nam ne bo potrebno uvažati.«
Zaradi novega tovarniškega poslopja in novih strojev v njem bo imel letos Alples visoke devizne anuitete. Ko so pričakovali, da bodo z novim tečajem dolarja vendarle precej pridobili, so zvedeli, da so izvozno premijo za ZDA znižali za deset odstotkov. To jih je seveda prizadelo, saj se zdi, da je to ukrep proti izvozu.
REDNO SMUČATI JE KORISTNO • PRAV TAKO BITI VKLJUČEN .
v redna nagradna žrebanja ljubljanske banke
LJUBLJANSKA banka
TYROLIA — BLIZZARD — ALPINA — SK AKADEMIK — TEDENSKA TRIBUNA LJUBLJANSKA BANKA — TYROLIA — BLIZZARD
Z
3
S
£
K-
2
<0
2
Ul
O
Ul
O
£
SK AKADEMIK IN TEDENSKA TRIBUNA /tg| POD POKROVITELJSTVOM
1 IBP LJUBLJANSKE BANKE
r\u.
19)!
IU
Kranjska gora, pravijo, je slovenski zimski San Tropez, pa ni nič res. Tako smučarji kot smučarke so oblečeni zmerno športno in se tako tudi vedejo. Vsaj preteklo nedeljo je bilo tako. Od desetih dopoldne pa do enih, dveh so pobočja kar mrgolela, pozneje pa so se začela Prazniti, da je bilo veselje. Ostali so samo Še tisti najboljši in oni najbolj zagrizeni. Pravo uživanje se je zatorej začelo Sele popoldne, ko tudi nobenih vrst ni bilo več pred žičnicami... No, bilo je ledeno in trdo, da smo vsi bolj plašne sorte že kosti slišali pokati.
Cilj za znak dobrega smučarja so fantje od Akademika postavili na sonce (kadar je pogledalo Izza zoprnega sivega oblaka), ob vznožje Podlesa. Gledalcev je bilo veliko, saj se je vrsta za žičnico vila lepo okoli ciljnega prostora. Akademikove! sami so priznali, da je sneg vse Prej kot primeren za takšno opoldansko tekmovanje; praizaiprav je bil to sploh sam led, pokrit s tanko plastjo snega, ki ga je lahko vsak piš' še tako počasne smučke raznesel.
Tekmovalcev je bilo 37 in marsikdo izmed njih bi najbrž dosegel boljši rezul-
S~" tat, kot ga je, če bi ne bilo neusmeljenih »pešcev«, ki so se počasi, za nič na svetu to se meneč, vozili čez progo in se tudi <3 ustavljali sredi nje. Tako je na primer | neki tekmovalec dobil sredi proge sose-da, ki je potem z njim z ramo ob rami, ^ Prismučal naravnost skozi cilj.
5 Zlati znak, edini to nedeljo, je dobil i. devetnajstletni JANEZ KOŠIR iz Kranj-| ske gore, ki je progo prevozil v 72 se-kundah in tako zaostal le za pol sekunde ^ 28 Akademikovim predvozačem. Pozneje se je izkazalo, da je Janez že star maček g m da je pred tremi leti tekmoval za vse 53 kaj drugega, za vse kaj pomembnejšega, S kot je naš znak. Potem pa si je temeljito S zlomil nogo in današnji njegov nastop
77\
y^o/i
NA SMUČ
je prvi dokaz, da je že tudi temeljito okreval.
Najmlajši je bil MATJAŽ SERINI, osemletni moster iz Novega mesta. Kot vražič se je pognal med palicami. Tisti hip, ko je nekdo od organizatorjev rekel, glejte fanta, ta je pa dober, je Matjažek čiknil. Sicer pa je vozil 105 sekund.
Srebrni znak si je pripel tudi en sam tekmovalec: VASJA JEROVŠEK, star de vetnajst let in doma iz Kranjske gore. Vozil je 74 sekund. Brom so dobili LEON LIČAR, NIKO ŠIFRER m BORIS AHAC, vsi so vozili 75 sekund.
Najpočasnejši? Mož z imenom Boris, ki je vozil 126 sekund, kmalu za njim pa jaz.
Upajmo, da se nas bo vrerrie prihodnjo nedeljo končno le usmililo — dobimo se ob 11. uri na Krvavcu! V. M.
ALPINA — SK AKADEMIK <
V ponedeljek, 8. februarja je bilo ob 12. uri v škatli z vašimi rešitvami kupona smuk št. 3855 dopisnic (in nekaj pisem, čeprav smo poudarili, da je treba kupon za-	—
voljo preprostejšega in lažjega žrebanja prilepiti na dopisnico). Žreb je bil muhast:	£E
najlepšo nagrado, smuči znamke Blizzard, je prisodil LUČKI ŠMID iz1 Železnikov, ^< Otoki 14, kraja, kjer je bila prejšnji teden prireditev TT — podelitev Ziherlovih pla- jjj bet. Po pošti ji bomo poslali vse potrebno za izbiro in dvig smučk. Čestitamo!	z
Prav tako bo po pošti dobil kupone za par smučarskih čevljev tovarne Alpine iz q Žirov ZORAN BEZLAJ iz Celja. Stanuje pa, pomislite! Na Otoku 8 (kar poglejte, Kak-	Jif
šen je I-učkin naslov!). Vezi bo po pošti prejela MILENA SAX, Ljubljana, Resljeva 16,	.
hranilne knjižice Ljubljanske banke z začetno vlogo 100 dinarjev pa LOJZl ŠERBOK, j Rogaška Slatina 11, PETER KOREN, Ljubljana, Podmilšoakova 4, BORUT HAJNR1H,	<
Ruše; Pod goroj 78, ZDENO PINTER. Šempeter v Savinjski dolini 120 in FRANC KO-	_j
VAC, Črnuče, Izletniška 6.	§
Vsi izžrebanci so seveda morali imeti pravilne rešitve (Ljubljanka banka se je do > lanskega leta imenovala Kreditna banka in hranilnica Ljubljana, tekmovanje za znak h" dobrega smučarja pa teče že tretje leto).
Današnji kupon je nekoliko drugačen. Tokrat ni treba ničesar reševati: v poštev za žrebanje bo prišel vsak, ki bo izpolnil anketni list tovarne Alpina in ga TOKRAT V KUVERTI s svojim točnim naslovom do 12. ure v ponedeljek, 15. februarja poslal v uredništvo TT. 61001 Ljubljana Tomšičeva 3/II (Ljubljančani imajo na voljo r,»*-ir>l-nik v veži Tomšičeve 3/II). Nagrade so iste kot v predzadnjem kolu: pet hranilnih
knjižic z začetno vlogo 100 dinarjev, smučarski čevlji Alpine, smučarske vezi znamae w Tyrolia.
KUPON SMUK ŠT. 4
1. Smučarski čevlji Alpina se enakovredno uvrščajo med istovrstno obutev največjih svetovnih proizvajalcev. V primeru različne specialnosti smučarskih čevljev bi bile cene sledeče (označite ceho, po kateri bi plačali čevlje, s križcem v ustreznem kvadratu)-
350 din 450 din 600 din 800 din
2. Po kateri ceni ste pripravljeni kupiti čevlje, ki imajo značilnost evropske mode?
Cena za nizke čevlje
Cena za škornje
150 din	□ 6	250 din		9
200 din	n7	300 din		10
300 din	H 8	350 din		11
Koliko parov obutve kupite v 1 letu?
1 par
2 para
3 pare
več kot 3 pare
Ime In priimek:
12
13
14
15
Naslov:
z
<
3
CQ
3
□
ag
5
Ul
3
iC
(h
<
Z
a!
a
cc
<
Ki
—I
03
I
<
□
O
cc
>
21
<
ca
<
in
Z
<
□
03
3
3
LjuBLJANSKA BANKA — TYROLIA — BLIZZARD — ALPINA — SK AKADEMIK — TEDENSKA TRIBUNA LJUBLJANSKA BANKA — TYROLIA — BLIZZARD — ALPINA — SK AKADEMIK
FILM - TELEVIZIJA - ODER - ZABAVNA GLASBA - ZVEZDE IN ZVEZDNIKI - MLADI SVET
Anna Karina se je skoraj obenem uspešno vrnila k filmu in gledališču. Prej je v Franciji že tri leta skoraj ni bilo videti. Dokončno se je odločila, da ji bo poslej samo še za kakovost, cenena slava je ne zanima več. Ne sanja o karieri zvezdice s pomočjo škandalov in sexapeala. Hoče biti prava igralka. Kar zadeva privatno življenje, je v prijateljskih odnosih e prvim možem Jeanom Lucom Godardom, kar pa velja tudi za odnose z drugim soprogom Pierrom Fabrom. O zasebnem življenju sicer noče veliko govoriti, zelo se jezi, kadar časniki o njej objavijo kaj indiskretnega ali negativnega. Intervju posnemamo po »Noir et Blanc«.
GOVORI ANNA KARINA
Devet let je že tega, kar se je skupina entuzijastov, v glavnem študentov, prvič na naših tleh začela poskušati v rughvju.
»Moška isrra« ip privlačila tudi JO-SA ZALOKARJA ki ie nekako nred dvema letoma začol redno trenirati na stadionu I-inhllane v ‘šiški.
— Je dnlrn traiato da si se znašel s temi. za nenn-»navalee zapletenimi nravili iere?
»Poprečen ieralee ob zmernem trenincru dodobra snozna nravi smisel iere v enem meseni.«
— Večini se zdi da ie ruehv nre. eri surova in nasitna i«ra v kateri iirra fiziena mo e odločilno vlogo?
»To ne drži kaiti res da ie potrebna tudi močna kondielia. vendar na ta v nobenem nrimem ni odločilna Rrez močneo-a intelekta nri niebvhi ne »re Kai ti nnma-ta fizična moč če se v ugodni sitnaciii ne znaideS lakot formira tl napadalne lini leto Kliub vsemu ie ruehv miselna i«ra kaiti samo z naglimi nenričakovanimi potezami lahko ukaniš mrsneelntka ATpr-da se je prav zaradi teta sprva razširil med študenti «
— Ali so poškodbe na tekmah pogoste?
»Kljub navidezni surovosti, ki nekatere lnidi odhiie. v irri ni veliko poškodb I indie nanačno misll-io. ko si predstavi iaio rughv kot nekakšen »eatch as cateh vou ean«! Nasprotnega ieralea lahko nanadeš samo. če ima žoeo. vsako oviranje prostih ipralcev brez žoge pa se kaznu ie.«
— So pretepi na igrišču pogost pojav?
»Sploh ne. vendar se ie to že nekajkrat zgodilo Na prvenstveni tekmi z Dinamom v Pančevu ie prišlo do konflikta z domačim moš. tvom. tako da so bili zaradi pretepanja izključeni trlie naši igralci. Kliub resnosti položaja na nam ie izkliučitev naših tovarišev nudila obilo zabave ker sodnik ni znal prečitati naših številk na dresih, saj so bile rimske, domačini pa sb na hrbtih imeli arabske številke! To ga je vidno zbegalo, tako da je dolgo mencal, katere tri naše mora izključiti kot hi zbiral številke za loteriio. Po nekaj neuspešnih poskusih je vendarle pravilno ugotovil, da gre za številko 15, kar pa mu je delalo obilo težav, kajti nosilec te številke mu pri tem sevč ni pomagal.«
— Ob koncn jesenskega dela prvenstva se je ljubljanski ligaš zopet znašel pri dnu lestvice, vendar si .je kljub temu nabral nekaj točk. Kje so vzroki zar tako nizko uvrstitev?«
»Poleg stalnih finančnih problemov imamo težave z igralci, ker so večinoma študentje. Prav sedaj pa pričakujemo vrnitev znanega igralca Kudriča iz TLA, ki bo vsekakor zelo okrepil naše moštvo. Vendar pa to ni problem samo našega kluba, saj imajo mnogi klubi v sosednih republikah podobne težave. Pančevski Dinamo je bil . državni prvak, letos pa ni prav nič boljši od nas. Zanimivo pa .je. da smo mi kot slabša ekipa prišli v polfinale jugoslovanskega kupa, kjer sc bomo pomerili z Brodarcem iz Beograda.«
— Ima rugby na slovenskih tleh dovolj svetlo prihodnost?
»Seveda, saj je v našem klubu tudi mladinska ekipa, v Kranju pa obstaja zelo nadarjeno mlado moštvo. ki ima veliko možnost, saj ga sestavljajo mladi In perspektivni fantje.	S.	K.
»Anna Karina, ob vašem povratku k filmu in v gledališče je tisk spet obelo-danil zgodbo o vašent srečanju z Jeanom Lucom Godardom. Neki časopis je celo trdil, da vas je Godard kupil. Kaj pravite na to?«	•
»Najprej vam moram povedati, da članka, o katerem govorite, nisem brala. Ce je res, kar pravite, je to odvratno. Posebno še, če -je o meni govoril Paul Gegauff, ki je bil Lucov prijatelj. Tako me je osupnilo, da kar ne morem verjeti, da je res, posebno še zato. ker se Godard ne more braniti.
Žalostno je, če vas izda prijatelj. Sicer pa, zakaj govoriva o mojem življenju z Godardom? To je preteklost Sploh pa je to smešno, morda vi poznate par, ki ni imel kriz? Usoda je skupna, zakaj jo torej na pihujejo? Kar pa zadeva srečanje z Godardom, mr’ ga je dovolj že, če o tem kdo pošteno pripoveduje, ne pa tako kot v časopisih. Mene, da je kdo kupil? Kdo neki si je to izmislil?«
»Imate namen dokončno urediti zadevo?«
»Ja, spet, vendar se bojim, da nič ne pomaga. Torej, poglejte, kako je bilo. Godarda sem prvič videla, ko je snemal film -A bout de souffle’. Kot vsi drugi je tudi on mislil, da se rada slačim, saj me je videl na reklami za milo. Čeprav sem bila v kopalkah, sem bila videti kot naga, saj sem kazala samo rame in noge. Odklonila sem vlogo, ki mi jo je ponudil, in pozabila, da sploh živi.
Toda čez šest mesecev sem prejela naslednji telegram: .Pridite k mojemu producentu podpisat pogodbo. Gre za glavno vlogo v mojem naslednjem filmu. Godard.’ Nisem hotela iti tja, toda Claude Brasseur mi je dejal: ,Pojdi, to je odličen fant.’ Vidite, tako me je Godard prvič angažiral. Vse je bilo kar se da normalno.«
»Veliko so govorili o oglasu, ki ga je Godard dal objaviti v nekem časopisu. V njem je Kocasto iskal igralko in prijateljico. Ste ta oglas videli?
»Sploh nisem vedela zanj. Toda .France. Soir’ je vedel zanj, in ko je bila pogodba podpisana, je v njem izšel članek o tem, kako je Jean-Luc preko oglasa prišel do sorodne duše! Celo moji prijatelji so mislili, da sem se prijavila na oglas.
'Bilo mi je zelo hudo, da sploh kdo lahko pomisli, da sem dobila vlogo, ker sem bila spala z režiserjem Telefonirala sem producentu in zahtevala preklic pogodbe. Toda naslednje jutro sem od Godarda dobila petdeset vrtnic s pisemcem: ,Ce je kdo oseba iz Andersenovih pravljic, nima pravice jokati.’ — Taka je torej resnica o moji vlogi.«
»Kakšni so vaši sedanji odnosi z Jeanom Lucom Godardom?«
»Zelo prijateljski. Ne vidiva se velikokrat, ker živi čisto zase, toda vedno mu bom zelo naklonjena. Zame pomeni mladost, veliko ljubezen in filme, na katere sem ponosna, da sem jih posnela. Zato naj ga pred menoj nihče ne napada. Strah me je krivice in laži. In ker sem zelo instinktivna ženska, odločno reagiram. Zelo hitro se razjezim.«
»Kaj poleg krivice še najltolj prezirate?«
»Neumnost, surovost, zlobnost. Ne morem prenesti tistega, kar je majhno, slabo, pomilovanja vredno. Skratka, preziram napake, za katere mislim, da jih sama nimam.«
»Katera je po vašem mnenju vaša naj-večja odlika?«
»Predvsem sem zelo strastna. Sicer pa sploh ne vem, ali je to odlika ali napaka. Kadar kaj delam, delam to temeljito, stoodstotno. V poklicu, na primer, popolnoma zaupam režiserju. Mislim, da je največja igralčeva odlika, če je pripravljen delati po navodilih. Nikoli mi ne bi prišlo na misel, da bi igrala zvezdico in skušala vsiljevati svoja mnenja. Niti ne vem, kaj je zvezda. Zame so samo igralke. Nekatere so bolje plačane, ker pač ugajajo več ljudem ali pa imajo več sreče. Toda kaj pomeni napraviti kariero? Jaz ne znam računati, ne morem si govoriti: posnela bom komercialni film zato, to težko vlogo bom igrala zato itd. Ne morem delati stvari, ki me ne zabavajo niti ne prevzamejo.«
»Niste nikoli želeli, da bi vas šteli med »upervampe, to je seksualne fenomene?«
»Se šalite? Nikoli nisem bila vamp, igrala sem zelo, različne vloge in pogostem® •elo težke. Moja edina ambicija je čimbolj«
-------T
 NA IGRA
igrati. Včasih se, kot vsi ljudje, zmotim. Mislim pa, da je včasih bolje doživeti neuspeh. Zaradi svoje sedanje neodvisnosti mislim, da sem na neki način privilegiran-ka, saj lahko delam, kar hočem. Nisem prisiljena igrati karkoli, da bi lahko živela. Zelo pomembno je, če človek lahko izbere tisto, kar ljubi. Za zadnjo vlogo, ki jo igram v gledališču, sem se takoj navdušila. Dve uri zatem, ko sem jo prebrala, sem že telefonirala pisatelju, da sprejmem.«
»Zakaj vas tako dolgo nismo videli v gledališču?«
»Ker nisem dobivala zanimivih ponudb. . Nisem nečimrna, toda vlog, ki so jih ig.ale že druge, ne sprejemam. Me ne zanimajo
Idealna kariera zame je, da bi bila vse življenje gledališka igralka. Sicer pa imam »pri tridesetih že deset let prakse. In ko me
boste obiskali pri štiridesetih ...
En vedite, da imam rajši majhno vlogo v dobrem filmu kot glavno v poprečnem.«
»No, pa pustiva igralko Anito Karino in se posvetiva istoimenski ženski!«
»Nisem preveč potrpežljiva, ker ne maram izgubljati časa. Mislim, da je treba živeti intenzivno. Rada vidim, če me moški spravlja v smeh, preseneča. Rada občudujem. Nasprotno pa sem zelo proti napakam tistih, ki mi ugajajo, pa naj gre za majhnega blondinca ali pa velikega temnolasca.«
»Ste ljubosumni?«
. »Zelo. Razumem, da je moški lahko nezvest, ne maram pa tega vedeti Ce bi mi človek, ki ga ljubim, pripovedoval o dogodivščinah, bi ga postavila čez prag In seveda, bojim se trpeti zaradi ljubezni to pa zato, ker sem zelo strastna Moram pa priznati, da so za igralko ljubezenske bolečine samo koristne. Na platnu niti na odru ne morete zaigrati trpljenja, če v resnici niste nikoli trpeli.«
»Mislite, da ste po sentimentalni plati malomeščanka?«
»To ničesar ne pomeni, če st malome-ščan v ljubezni. Glejte, izredno občudujem Elizabeth Taylor, ki je velika igralka, strastna v ljubezni in občudovanja vredna mati obenem. Pa nekateri pravijo, da je pohujšljiva. In vendar jaz mislim, da je veliko bolj poštena kot tisoče malomeščanskih žena, ki veljajo za poštene, v svojem življenju pa so imele veliko več moških.«
»In za konec: ali lahko govorimo o vašem sedanjem ljubezenskem življenju?«
»Ne, ne, ne želim govoriti o privatnem življenju!«
»Vendar vas prosim za pojasnilo:	za
Jeanom Lucom Godardem ste se poročili še z enim režiserjem, Pierrom Fabrom. Je ta še vedno vaš mož?«
»Recimo, da sva zelo dobra prijatelja, in ne govoriva več o tem, velja? Intimno življenje ljudi je zelo občutljivo in je bolje, da ga pred javnostjo ne razkrivamo. Edino, kar je Ul pomembno, je, da za tiste, ki smo jih ljubili, za vedno ohranimo nežnost. Ljubezen mine, naklonjenost pa mora ostati. Tako vsaj mislim. In mislim, da sem odkrita, pa naj pišejo in govorijo nasprotno.«
POKTHKT ZGORAJ: Anna Karina. odkritje Jean-Luc Godarda, njenega (poznejšega) P iv«** moža; SLIKA V DVOJE: igralka s svojim drugi možem.
REČEM, RECES
OB PODELITVI LETOŠNJIH PREŠERNOVIH NAGRAD
redvčerajšnjim je bil Prešernov ponedeljek. Pet Slovencev je dobilo nagrado, ki velja za največje priznanje, kar jih mati Slovenija podeljuje svojim otrokom, rojakom svojega velikega pesnika. Na stotine priznanj in nagrad je bilo podeljenih te dni, toliko, da bi bilo nemogoče sestaviti seznam vseh, Std so letos v naši republiki prejeli Prešernovo nagrado za karkoli.
Letošnjo veliko prešemovo peterico sestavljajo:	Vida Juvanova, Stane Kregar,
Janko Lavrin, Savin Sever in Lucijan Marija Škerjanc. Pogovore, ki jih objavljamo s štirimi izmed njih (dr. Janko Lavrin, ki živi in dela v Angliji, zaradi bolezni ni prišel v Ljubljano), smo opravili nekaj dni Pred 8. februarjem, ko nagrajenci še niso Poznali uradne utemeljitve svojih nagrad. V rokah so imeli le uradno pismo, v katerem je pisalo, da bodo dobili Prešernovo hagrado za življenjsko delo, se pravi
30.000	Ndin, da naj deset minut pred slovesno podelitvijo sedejo v prvo vrsto v Filharmoniji in da naj pravočasno sporočaj 66 bodo zadržani.
VIDA JUVANOVA, gledališka in tudi 'Umska igralka. Njena zadnja predstava v ljubljanski Drami so bili Cankarjevi Hlapci Pred petimi leti, Samorastniki pa film, v katerem je odigrala eno svojih največjih filmskih vlog v zadnjih letih, Metino mater.
. — Saj nisem mogla verjeti! Veste, kaj sem storila, ko sem odprla pismo? Zakričala sem hiii!
— Za življenjsko delo, piše v pismu; aj to ne pomeni, da ste potegnili črto pod
svoj poklic in delo?
. ~ Zdajle ml; je pravzaprav prišlo na ijJŽ , koliko časa pa sem sploh pri gleda-stoleH ?akajle • • ■ Devetinštirideset let; pol morJn Kdo bl resel! Kljub »življenjski«
. ‘" n, , tnam še vedno občutek, da kot ne h, z°rim, dozorevam, da še dolgo lii.Ku m mo»la zaključiti svojega kroga. V vir, laskih gledališčih so mi ponudili lepi gi. r enem so delo vzeli z repertoarja, v drugem se pa nismo mogli domeniti!.. ^oelo se mi je, da je trenutno občutljivost dramskega ansambla vse prevelika, da bi “drko jaz, ki nisem tam stalno zaposlena, dobila vlogo Da bi naredila črto? Saj nimam časa! Akademiji za gledališče, ra-d10, film in televizijo sem prodala dušo in n®®L Veste, kaj pripravljam za letošnjo produkcijo, za predstavo, ki jo ima Akade-J.a .fak0 leto na koncu gledališke sezone? tasko opero, da, da, Beraško opero z ^emi letniki.	’
— Kdo so bili vaši gojenci?
n.,,~ .r°liko jih je, da hi jih ne mogla vseh u*nl , ■ gotovo bi koga pozabila in ga Rim- Drama Je Polna mojih: Boris Kralj, rnarT Kosmač, Danilo Benedičič, Lojpe Roz-,	, Dare Valič, Janez Hočevar ,.. Potem
va °man’ petje, Krošelj, Sardočeva, Pero-čiče mlajših Cavazza, Vajevec, Zupan-Pa p*’ Grbčeva, Brecljeva, vsi to so moji. P07.,v5?Senova' Blazeva In Poliča bi skoraj so . raj® jib ne naštevajte, občutljivi fn' srr ^ P°zat>iš, raje jih ne naštevajte. %ralfeakarovičeva, izredno talentirana
reciH^? v sv°j1 igralski karieri velikokrat drau Prešernove pesmi?
namc,iTa!':?j P° vojni smo jih recitirali kar li j h tako da so nekateri šaljivci govori-.lrnan,° »prešernisti«. Nekaj pesmi sem ni m a na plošče. Sicer pa recitacija se	Področje, preveč živa sem, da bi
J dala vkleniti, zame je vloga. Ne, za J^fJo pa ne bi dobila nagrade!
— -Jj	recitirati Prešernove pesmi? tež(> ^‘djteže! Ker so tako preproste. Naj-fecitii6 naredi,.i nekaj preprosto. Najteže je
*rati Nezakonsko mater. niitT, 0 ta,ko velika nagrada kaj spreme-^ v vaši karieri?
gradaaSPala ne bom' lovorike bodejo. Našem me bo najbrž samo še podžgala, saj ki S(^ln,i° dobila potrditev, da je bila smer, va.	J° igrala v svojem poklicu, pra-
se ta . vzpodbuda za naprej. Nečesa sem akro» nuitek spomnila: koliko ljudi je bilo koljj^ *?®ne ves ta čas, tega pol stoletja, hjsvaio j me je dopolnjevalo, izpopol-rete saJ sa,mi ne morete igrati, ne mo-“neti monologa...
Uti	SKVEIt,	inženir	arhitekt.	Edini,
nagrade za življenjsko delo, deset let dela. Njegova je cela tavb ob Titovi oesti; Astra (»tiste
PREŠEREN ZA ARHITEKTA SAVINA: veleblagovnica Astra na Titovi cesti v Ljubljani
steklenjače«, pravi sam arhitekt), Merkur (»tisti nafrfulem paviljon«), Avto center, tiskarna Mladinske knjige, pa garaže na Amibrožovem trgu, ki jih je finansiralo petsto državljanov, privatnikov in so podobne silosu, tripleksi, avtomobilske garaže, raztresene po vsem mestu itd.
— Skeptičen in kritičen človek sem, zato sem nagrade zelo vesel.
— Kateremu arhitektu bi jo dali vi, če bi bili v komisiji?
— Cela vrsta jih je, ki bi je bili vredni.
— Zakaj, mislite, ste jo dobili prav vi?
— Mogoče zato, ker se je komisiji zdelo moje delo bolj zanimivo od ostalih predloženih. Morda so mi dali prednost zaradi osnovne ideje, mojega mota, ki se ga dr-žiim že od vsega začetka, od takrat, ko sem napravil načrt za svojo prvo zgradbo, za Učne delavnice Zavoda za gluho mladino v Ljubljani. Tema, ki sem jo zastavil takrat, je bila pozneje odločilna za vse moje zgradbe.
— Kakšna je ta tema?
— Gre za hale z veliko razipetino, z nosilcem, ki velja za popolnoma samostojnega. Druge nosilce, ki so med seboj ločeni in tako ustvarjajo svetlobne reže, mu potem samo dodajamo. •
— Je zdaj dovolj dela za arhitekte?
— Vedno ga je bilo dovolj, le odkriti si ga je bilo treba. Služba je vedno posledica že nekega storjenega dela, me razumete?
— Bi kaj štorih s Prešemovo rojstno hišo?
— Nikoli nisem premišljeval o tej hiši... Morda bi lahko napravili ia vse vasi neke vrste muzej na proštom.
— Se še spominjate kakšne Prešernove pesmice iz šole, še znate katero?
— Valjhun sin Kajtimara, pa Uršika.
— Kaj delate zdaj?
— Ce naj bom čisto iskren, avtobusno postajo v Kamniku.
STANE KREGAR, akademski slikar. Zelo razpoložen je bil videti, tudi zgovoren.
— Kaj ne bom srečen, pa še kako sem srečen! To sem si pa res zaslužil. Od leta 1954 sem bil za Prešernovo nagrado že štirikrat predlagan.
— Zakaj mislite, ste jo zdaj le dobili?
— Predvsem zato ... Zaradi leta 1935, ko .sem imel svojo prvo razstavo; to je bila revolucionarna doba v slovenski likovni umetnosti, to je bi! čas surrealizma ali nadrealizma, ki je jprinesol veliko razburjenje.
Prekucija v pojmovanju prostora, slike, vse se je odmaknilo v sanjski svet! Do tedaj je bilo vse na sliki, vse na svojem mestu, na zemlji, jaz pa sem nenadoma začel obešati stvari v zrak, pustil sem jih, da so plavale po prostoru, jih po postavljati izven resničnega sveta. Poznate »Fantazijo na terasi«? To, ki je šla tudi na razstavo v Pariz? Slikar na skali, konj z razkrečenimi čeljustmi, nad konjem plava ptičja kletka, za njo cunja, ki se spreminja v levjo glavo. Ne-težnost stanja — kot astronavti v breztežnem prostoru; vidite, zdaj to nikogar ne razburja več ...
— Kako ste tako sami in naenkrat »splavali« v gurrealizem?
— V sebi čutiš, neko hotenje je bilo v meni, moral sem zapustiti ta svet, preiti v drugega, v svet astronavtike.
— In potem?	«
— Potem se je vse umirilo, prešel sem v poetični realizem in leta 1952 se je začelo novo iskanje z isto težnjo; prestaviti realni svet v drug položaj. Začel sem razbijati predmete v posamezne barvne ploskve, tudi Rihard Jakopič je to poskušal, pa nama ni bilo čisto jasno. Hotel sem napraviti sliko, s katere bi govorila barva s svojo sugestivnostjo in ritmom. Tako sem leta 1953 ustvaril prvo abstraktno sliko v Sloveniji (istočasno s Petrom Lubardo) in 1954 izzval spet cel »halo«; pol leta se je pisalo samo o tem! Danes je samo po sebi razumljivo, takrat pa so menih, da to ni naše, da ni slovensko.
— Zdaj ste torej dobili zadoščenje...
— Potrdilo, kako mogočna je razvojna pot umetnosti. Iz mojim začetkov, ko so izzvali toliko hirupa in negodovanja, se je potem razvila struja, ki je prevladala. Ta, ki začne, je kaznovan . 1.
— Študirali ste za duhovnika. Pred leti prav gotovo tudi zaradi tega ne bi dobili takšne nagrade.
— Silno delikatna zadeva. Dialog med religijo in marksizmom rojeva dobre stvari, objektivnejša gledanja na stvari.
— So vaše slike zelo drage, jih je moč kupiti?
— Tisti, ki veliko zaslužijo, nimajo smisla za umetnost. Tale velika slika na steni velja 3000 Ndin.
— Jo. človek lahiko kupi? Lahko potrkaš, pogledaš .in kupiš?
— Lahko potrkaš, pogledaš in kupiš.
— Ste kdaj narisali kaj religioznega?
— Sem, enkrat sem namalal cerkev svetega Marka v Vrbi, leta 1947 je bClo.
— Imate radi Prešerna?
— Prešem ne bi bil "Prešern, če bi ne imel Copa, ki mu je dal vpogled v svetovno literaturo, ki mu je odScrfl Petraroo, Goetheja ... C* ba ostal ime«« v uton krog
svoj« dežele, pod njeno duhovno obzorja bi ostal majhen poet, drugi Koseski. Ena. ko je z likovnim umetnikom...
LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC Je dob«
nagrado za življenjsko delo na področja glasbene kompozicije.
— Kakšno vlogo igra ta nagrada v wstl priznanj, ki jih že imate?
— Ce Prešernovo nagrado prav razn-mem, sem jo dobil ob življenjskem mejniku s prav posebnim ozirom na preko pek desetletno vztrajanje pri delu, čigar smernice so bile postavljene (bolj ali manj zavestno) že skoraj na začetku. Vsako umei-niško delo se začenja skoraj podzavestno m ga sproži nadarjenost, Id zanjo prizade« komaj odgovarja; šele pozneje pride spoznanje odgovornosti, ki mu ga nalaga da-diščina. Vztrajanje v takšnem spoznanju m z njim zvezana dolžnost, da j* treba to, v bistvu nezasluženo dediščino varovati, gojiti in nanjo paziti, da ne gre po zlu, ja pravzaprav zasluga, vredna posomotoi m nji pripadajo morebitne nagrada. Le to potlej nimajo druge raamstatire bor ji»o*»o-loško, niti ni važno, kako sl sledijo to kakšne soj seveda je zadnja nagrada najtehtnejša.
— Nagrado ste dobili aa življenjsko cto-lo. To pomeni, da ste zaiključaR m
— Ne bi rad verjel v takšen namen na-gTade, pa tudi mislim, da je vsakršno pr* znanje namenjeno že opravljenemu delu to le še vzpodbuda k nadaljevanju začete poti, ne pa želja in nasvet k prenehanju
— Imate radi Prešerna, se ga to spominjate iv. Sole?
— Mislim, da moj odnos do nojvečjega glasnika naših čustev in besede nima oprave-ka s Prešemovo nagrado, še manj pe tovor mojiih spominov, nanj. Mislim, da sem sl iskal poti do njega samovoljno in na gleda na šolanje. Ce pa delim z vami vsemi največje občudovanje do njega, ja to la ena od osnovnih vezi pripadnosti h kulturnua stremljenjem našega naroda.
— Kaj delate zdaj?
— To vprašanje se odmitea oonoato lan* najinega razgovora, kar pa stoer na bl smelo vplivati na oblikovanje odgovora, to ne bi bilo z njim prizadeto načeto obravnavanja ustvarjalne intimnosti, ki ne dc-rr^ia ja izpovedovanje pred dovvtotvijc, aa4 m lahko vsaka napora* »preveto ▼
TA TEDEN LETA 1917
DVOJK OHRANJENIH FOTOGRAFIJ O NESREČI: Z (zgoraj). Iz razbitega vagona pobirajo vreče z denarjem
verigami ograjene ruševine vlak:
PO NASI DE2ELI NEKOČ IN DANES
PRED 100 LETI
LJUDSKE ŠOLE NA OGRSKEM
Poročilo ministersko nam kaže stan ljudskih šol preteklo leto takošen: Na Ogerskem in Erdeljskem so imeli lani otrok, ki bi bili imeli v šolo hoditi, dva milijona in 284.741, — hodilo pa jih je le 1 milijon in 152.115, tedaj jih je blizo polovica brez šolskega poduka ostalo. Vrh tega od teh otrok, ki šolo obiskujejo, skor pol milijona le pozimi v šolo hodi, več kakor 200.000 otrok pa nima nobenih bukev. — šolska poslapja so taka — tako piše minister sam — da otroci na zdravji več škode trpijo kakor na duhu dobička iz šol zajemajo. Pogostoma se v zatuhlih, tesnih, vlažnih in nečednih izbah tlači po 150 do 200 otrok. Tudi učitelji so večidel malo prida; v eni sami županiji je — čujte! — 17 učiteljev, ki še sami pisati ne znajo! Plačani so pa tudi slabo.	Novice,	1871
PRED 50 LETI
BILANCA LETOŠNJEGA PREDPUSTA
Letošnji predpust je bil kratek. Zakonski kandidatje so morali hiteti Predpustnih veselic in zabav je bilo v ljubljanskem policijskem okolišu letošnji predpust 167. Od večjih prireditev je bilo v hotelu Union 21, v Narodnem domu 17 v Mestnem domu 4. Druge so se vršile po raznih gostilnah. Da se je zmogla plesazeljna mladina vaditi v raznih plesih, osobito v »the stopu in on stepu« je poslovalo ves predpust v Ljubljani 12 (beri dvanajst) plesnih šol. Koncerti in kulturne prireditve so bili zelo slabo obiskani, nasprotno so številne množice kar drvele na razne plese.	Slovenski narod, 1921
PRED 20 LETI
KAKO SO LJUDJE OBLEČENI
Lahko mirno trdimi), da so naši ljudje dostojno oblečeni in obuti, skratka, da so osnovne in najnujnejše potrebe pri nas e zdavnaj krite. Ker pa so danes v primeri s predvojnim stanjem potrebe po tekstilnih izdelkih neprimerno večje, kajti pred vojno je bilo v naši državi nešteto ljudi, ki si teh izdelkov niso mogli kupovati, je jasno, da je bilo treba količinsko povečati to proizvodnjo. Tudi naše kmečko prebivalstvo, ki pred vojno ni bilo kdove kaj izbirčno, je danes že zelo kritično pri nabavi tekstilnih izdelkov. Dvig življenjske ravni naših delovnih ljudi f®	Ju?l„po tem’ da ie Pri nas vse večie iskanje boljšh in kvalitetnejših
tekstilnih izdelkov. Prav to pa daje videz, da osnovne potrebe še niso krite. Da temu n! tako, je jasno!	Ljudska pravica, 1951
Čuvajnica številka 578 nekje med Zagorjem in Trbovljami. V skromni in preprosti hišici, postavljeni čisto blizu deroče Saive, je živel čuvaj Kladnik s svojo družinico. 2e ves teden je močno deževalo. Sava je nevarno naraščala. Čuvaj je imel pred čuvajnico sod za deževnico. Ker se je bal, da bi narasla Sava sod odnesla, ga je privezal z vrvjo.
Tfcdi usodnega dne je deževalo kot za stavo. Kdor je le mogel, je našel zavetje pred neprijaznim vremenom v toplem prostoru. Čuvaj Kladnik je bil tisto noč prost in si je po utrudljivem dnevu privoščil trdno spanje.
Ni pa bil prost pridni in prizadevni čuvaj pobočja Tomaž. Do kože moker in ves premražen je ob pol dvanajstih ponoči prišel na postajo Trbovlje. Kot so mu velevali predpisi, se je javil prometniku. Ta mu je zapisal v knjižico vse izredne vlake, ki bi morali peljati ponoči. Tomaž Je že hotel oditi, ko je pripeljal na postajo ljubljanski nočni osebni vlak.
SUM
Strojevodja vlaka in prometnik sta se ob lokomotivi živahno pogovarjala. Ob svetlobi železniških svetilk je bilo opaziti zamazani sprednji del lokomotive. Očitno je bilo, da je moral vlak med Zagorjem in Trbovljami zavoziti na kup zemlje in po-, drtega drevja. Nekaj vej se je zataknilo med kolesje lokomotive.
Prometnik je ukazal čuvaju Tomažu, naj takoij pregleda vso progo do prve čuvajnice proti Zagorju. Ce bi opazil karkoli nenavadnega, naj takoj sporoči po telefonu.
Čuvaj Tomaž se je ravnal po ukazu in kmalu telefoniral v Trbovlje, da je proga do prve čuvajnice prosta.
Njegovo delo pa ni bilo končano. Ob železniškem tiru je odkorakal naprej proti Zagorju. Kmalu je zaslišal zvočni signal osebnega vojaškega in potniškega vlaka, ki bi moral vsak hip zdrdrati mimo njega. A vlaka ni bilo! Nenadoma so nočno tišino pretrgali ostri kratki žvižgi iz lokomotive. Nato pa je bilo spet vse tiho. Čuvaja Tomaža je navdala zla slutnja.
V čuvajnici številka 578 je medtem čuvaj Kladnik spal mimo spanje. Ura je bito ena ponoči. Prva se je zbudila Kladnikova žena. Zbudila je tudi moža in mu rekla: »Skoči pogledat, sod ropoče, najbrž je Sava čaa breg! «
PLAZ
Kar v spodnjih hlačah je stopil na prag in zaslišal sopihanje vlaka številka 34. Čakal je, da bo vlak zapeljal mimo. Nenadoma pa je v hribu nekja strahotno zabobnelo in zdrvelo na progo. Lokomotiva se je ustavila in zabrlizgala, da je šlo skozi kosti. Takoj zatem je vlak tik pred čuvajnico zavozil v velikanske kupe skalovja in zemlje. Vozovi, polni vojakov, ki so se peljali na dopust, so se zarili drug v drugega. Čuvaj Kladnik je sprva mislil, da sanja. Le počasi se je zavedel, da se je zgodila huda nesreča.
Za silo oblečen je pograbil svetilko in posvetil pspti progi. Razbiti vozovi so bili zariti drug v drugega, nekateri zasuta, raz-treščeni, pulmanov osebni vagon je visel nad deročo Savo. S hriba je naravnost na ruševine drl hudournik.
Ouvaj je stopil v svojo majhno čuvajnico, da bi se bolje oblekel, preden kaj ukrene. Toda že je nekdo stokajoč odrinil vrata. Bil je to neki narednik, ki se je ves hropeč zvalil na čuvajevo posteljo, V smrtni grozi je zatulil, da bo čuvaja naznanil, ker je spal med službenim časom. To sicer ni bilo res, pa kdo bi umirajočemu človeku zameril zmoto. Narednik je kričal: »Vode, vode!« in se zvijal po postelja. Preden mu je čuvaj utegnil podati vodo, je vojak že umrl.
Za njim so se privlekli v čuvajnico trije težko poškodovani, raztrgani in okrvavljeni vojaki. Eden izmed njih je obležal na pragu in si še umirajoč prižgal cigareto. Druga dva sta se privlekla do omare, kjer sta izdihnila.
Čuvaj Kladnik je ves trd od strahu pograbil rdečo svetilko in tekal v Zagorje na
postajo javit nesrečo. Vse telefonske žice so bile namreč potrgane.
ZMOTA
V ponesrečenem vlaku so ta hip množično ugašala človeška življenja. Dva vagona I. in II. razreda je vrglo na kamnit zid, tako da sta se nagnila nad naraslo in deročo Savo. Potniki, ki so mislili, da je pod njimi temna cesta, so panično skakali skozi okna naravnost, v ledenomrzlo in deročo reko. Skok v Savo je za vse pomenil skoraj takojšnjo smrt. Rešil se je en sam, mornar, ki je priplaval do brega.
V enem izmed vagonov so bili poštni uslužbenci. Rešili so se tako, da so po brzojavnem drogu splezali na progo. Nato pa je eden izmed njih stekel v Trbovlje javit nesrečo.
Kmalu je srečal čuvaja pobočja Tomaža, ki je bolj slutil, kot vedel, da se je zgodilo nekaj groznega. Zakričal mu je: »Grozna nesreča ... Vlak razbit . . . Pomagajte!«
Čuvaj Tomaž je hip zatem ugledal nakopičene, razbite in iztirjene vagone. Na progi je bilo obilo skalovja in zemlje. Pozneje so ugotovili, da se je utrgalo več kot tisoč kubičnih metrov, gmote. Tomaž je nemudoma po telefonu obvestil postajo v Trbovljah, zveze z Zagorjem pa so bile pre-pretrgane.
V Zagorje je medtem pritekel že čuvaj Kladnik. V prometni pisarni v Zagorju je prometniku Stanetu skoraj brez sape pojasnil, kaj se je zgodilo.
REŠEVALCI
Na postaji se je nemudoma zbralo vse železniško osebje, kar ga je bilo moči v hitrici sklicati. Po telefonu so poklicali žan-darmerijo in zagorskega zdravnika dr. Toma Zarnika. Na postaji je stal na srečo tovorni vlak. Nemudoma so odipeli njegovo lokomotivo in službeni vagon, naložili svetilke, plamenice in najpotrebnejši material ter se odpeljali na kraj nesreče.
Ko je strojevodja pomožni vlak ustavil, so ugledali premražene, blede in razburjene postave. Slišati je bilo obupne krike ranjencev, ki so nemočni ležali ob progi.
Zagorski zdravnik dr." Tomo Zamik, ki se je med prvimi pripeljal na kraj nesreče, je pozneje pripovedoval: »S seboj sem nosil tri kovčege obvez in okrepčil... Hrušč in krik, ki ga je strahotno povečavah) grgranje narasle Save, je bil tak, da ne najdem zanj besed. Toliko sem razločil, da je bilo vse stlačeno in da je veliki pulman visel čez škarpo nad reko. Ko so ponesrečenci zvedeli, da sem zdravnik, so me začeli oblegati v vseh mogočih jezikih. S silo sem se jih moral otresti, kajti bila so le laže ranjeni in so se kmaiu zgubild proti Trbovljam in Zagorju. Težko ranjeni pa so medleli in halucinirali na klopeh v vozovih. Zdrobljena stegna in kosti, noge, viseče le še na koščkih kože, vsakovrstni zlomi kosti in strašne poškodbe po vsem telesu. Vse zakrpati, obvezati, to je bilo moje delo od dveh do osmih v jutro, vmes pa stok ih umiranje vse navzkriž.«
Neka ženska, ki je dobila močan udarec v lobanjo, je kričala: »Glava boli, boli glava, pomagajte ali pa me zastrupit®•*
Potniki iz ponesrečenega vlaka so bdll tako razburjeni, da niso' mogli nič pomagati. En sam možakar v civilu je iz razvalin reševal ranjene in jih polagal na travo ob progi.
Pomagali so mu tudi železniški uslužbenci iz Zagorja. Tedaj se je orožnik Čebular spomnil in je skočil v zadnja, nepoškodovani vagon. Tam so ležali vojaki drug na drugem in — smrčali. Ob silovitem sunku se ni nihče zbudil, nikomur se ni niš zgodilo. Orožnik jdh je moral s silo zbuditi, da so šli pomagat reševat ranjene.
GROZA
Reševanje je bilo težko, saj so šli vsefli reševalcem lasje pokonci. Vsepovsod le . l bilo slišati obupne krike, klice na pomo^« Jjji prošnje in moledovanja v najrazličnejših ' i jezikih.	f	1
Neki vojak Je ležal stisnjen med vagon' J, ob dveh mrtvih železničarjih. Lesene klop1«
TA TEDEN LETA 1917
NAS VSAKDANJI JEZIK
V deževni zimi v vojnem letu 1917 se je med Zagorjem in Trbovljami zgodila huda železniška nesreča, ki je bržkone zahtevala nekaj sto človeških žrtev. Na vojaški vlak se je sredi noči vsul zemeljski plaz. Proga je bila usposobljena za promet šele dva tedna pozneje. Ker je bila vojna, je vojaška cenzura ukazala časopisom molk. Bralci niso mogli o hudi katastrofi prebrati niti vrstice. Trinajst let pozneje so anonimni sodelavci Jutra skušali obnoviti dogodke, kolikor so se jih ljudje še spominjali. Priča nesreče L. Juh pa je obudil spomine na nesrečo ob njeni dvajsetletnici v glasilu železničarske nabavljalne zadruge Zadrugar. Štiriinpetdeset let zatem smo strnili dogodke strašne noči v enoten sestavek. Proti koncu leta 1917 se je na isti progi in blizu usodnega kraja zgodila nova velika železniška nesreča, katere vzrok pa je bila preutrujenost železniškega osebja.
ki so ga pritisnile k steni, so mu zdrobile roke in ramo. Reševali so ga cele tri ure.
Med ruševinami so reševalci naleteli na mrtvega vojaka, ki je bal zasut v klečečem položaju. Imel je povsem odiprte odi. Tisti, ki so ga videli, se dolgo niso mogli znebiti spomina na mrtvi pogled.
Medtem sta 7.apela telefon in brzojav. Novica o strašni nesreči je spravila na noge Ljubljano in Maribor.
Prvo pribežališče ranjencev je bila Klad-nifcova čuvajnica. Zdravnik jih je tam za Rilo obvezal. Mrliče pa so polagali v- klet, ki jih je bila kmalu do vrha polna.
Kontrolni orožnik, ki se je peljal s ponesrečenim vlakom, je trdil, da se je v vagonu prvega razreda peljal nekii major s hčerko. Iskali so ju vsepovsod, našli pa ga niso. Očitno sta z drugimi vred skočila skozi okno v deročo Savo, ki ju je odnesla za vedno.
Pri čuvajnici številka 578 so nestrpno Pričakovali učinkovitejše pomoči iz Ljubljane. Toda prvi vlak iz~ Ljubljane je iztiril. ‘Drugi s sanitetnim oddelkom pa je pripeljal okrog osmih zjutraj. Nemudoma so morali opraviti nekaj amputacij. Kakih trideset najtežjih ranjencev so takoj naložili na vagone in jih odpeljali v ljubljansko bbl-nišruco. Od vsepovsod je vrelo na kraj nesreče vojaštvo, orožniki, reševalci.
v prvih urah je najbollj primanjkovalo obvez, zato sta dala čuvaj Kladnik in njegova žena na razpolago vse perilo in obleko.
Iz Maribora so poslali poseben vlak s strojnimi ključavničarji, z vso potrebno opremo in z dvigali. Vojska jo poslala na pomoč ruske ujetnike in oddelek saperjev.
Takoj so začeli očiščevati progo. Treba je bilo razstreliti tisoč kubičnih metrov skal in jih zmetati v Savo. Iz ruševin in skalovja so še več dni vlekli mrliče.
Ruski ujetniki niso hoteli delati. Izjavili so, da so lačni. Za potešitev lakote pa so zahtevali samo kruh. Oddelek vojakov saperjev pa je z avtogenskimi aparati rezal železne konstrukcije pulmanovih vagonov.
povsem razbitega poštnega vagona so bied drugim potegnili več vreč z denarjem.
0 nekaterih virih je bilo v njih poldrugi •bilijon avstrijskih kron, po drugih virih pa /ar* W milijone. Za tiste čase naravnost ba.jne vsote!
zaklad
Razstreljevale! skal so postavili visoke estve, da so lahko preplezali grmade ska-°vja. Središče vsega pa je bila vse dni ču-Jijuica čuvaja Kladnika. V njegovem skro-hem stanovanju so bile cele skladovni-J6 dinamita. Dinamit je ležal celo na šte-rjibiku, na nezakurjenem seveda. Le kdo imel čas kuriti? Čuvaj in njegova žena v vseh dneh očiščevalnih del nista mo lij Preobleči, niti se odpočiti na poste-
1 • Cuivaj se je ves moker stisnil v kak kot
za nekaj časa podremal. Se leta pozneje zatrjeval, da čuti hude dni v kosteh. Trupla ponesrečenih vojakov, civilistov v .?el62lni'čar.iev so prevažali v Ljubljano, Maribor in v druge kraje, če so lahko
^vaMšče’ 80 'n '6 n^lK>v0 stalno
Svojcem niso povedali resnice, ampak 0 žrtve nesreče označili kot »Helden, dle bi dem Felde der Ehre« (junaki — ki so rv, na IX>'JJ‘U »Jave, na bojišču).
Očiščevalna	dela so trajala	celih šest
Jt“> Po šestih	dneh je	bil vnovič vzpostav-
ijo promet na enotirni progi, sedmi dan na dvotirni progi.
312
Koliko je bilo pravzaprav mrtvih? Tega sti V6Cl° P°vedati niti priče. Vojaške obla-U ’ M so prišle kmalu po nesreči, so edvi-jašfc fKXiile Pr°č od prizorišča nesreče. Vo-ihniv cenzura je časopisom ukazala strog zv*"' Najbrž bi bilo nerodno, če bi javnost kem* a’ da ie Ibhko vojaških dopustnikov ončalio v valovih Save ali med ruševinami e°n°v. Govorilo pa se je tedaj, da je bilo trist0	dvanajst. Povsem	zasutih in
v	očkanih je	bilo pet	vagonov.	Ti so bili
glodanjih časih natlačeni polni vojaštva, bilo v vagonu po šestdeset ljudi, po-Število žrtev ustreza tedanjim govori-
cam. Ranjencev je bilo precej manj, ker prvi in zadnji vagoni niso bili poškodovani. Vojska je takrat strogo prepovedala karkoli govoriti o nesreči. Ljudje so se bali in tako Je marsikaka podrobnost padla v pozabo.
KRIVDA
Prizadevne železničarje in druge reševalce je Južna železica nagradila in jih odlikovala. Z Dunaja je na kraj nesreče prispela komisija, ki je Ugotovila, da nesreče ni zakrivila železniška uprava, ampak višja sila. Druga komisija si je ogledala teren in progo že v pravkar spočeti novi dTžavi — Jugoslaviji. Ta komisija ni bila istega mnenja kot dunajska. Menili so, da bi morali hribovje nad progo opazovati skrbneje in predvideti možnost plazu.
Nihče torej ne ve, koliko ljudi je pravzaprav zahtevala strašna nesreča. Vprašanje je, ali so to vedeli sodobniki. So sploh vedeli, koliko potnikov je bilo na vlaku? So vedeli, koliko jih je našlo smrt v Savi?
O nesreči priča morda še kak osamljen in pozabljen grob, o nesreči priča tudi mrliška knjiga zagorske fare. Pod podruž-nioo sv. Urh je vpisanih več žrtev železniške nesreče. Takole so zapisani:
Infanterist S. R., 49 Jurij Vineze; četo-vodja bit. narednik 115. I. Div. Better Mihael; inf. I. R. 39 Pruš Roso; četovodja Ldst. 27 Dientmann Ferdinand; inf. Ldst. 27 Poher Jožef; inf. S. R. 39 Trotoilta Johann; strojevodja Weleher Jurij; naznani civilist; rezerv. I. R. 39 Dondos Jožef ter inf. I. R. Gašperšič Anton ...
Naši fantje in možje in tujci, ne več anonimne žrtve, ampak ljudje z imeni in priimki, ki so jdh nenadoma zgubile družine, žene in otroci.
UTRUJENOST
Proti koncu leta 1917 se je zgodila med postajama Trbovlje in Hrastnik nova železniška nesreča. Tudi o tej časopisje takrat ni smelo pisati. Druge nesreče ni povzročil plaz, ampak preutrujenost železniških uslužbencev.
Na premogovnem kolodvoru v Trbovljah je bil usodnega dne v službi prometnik Jože, ki je upravljal službo odvisno od prometnika postaje Trbovlje.osebni kolodvor. Še preden je prišel v službo, je čutil utrujenost in slabost. Mehanično je odpravljal vlak za vlakam, toda bilo mu je vedno bolj slabo.
Ko je dobil zvočni signal, da je na poti sanitetni vlak s postaje Trbovlje, so ga moči povsem zapustile. Sesedel se je na stol ob brzojavni mizici.
Sanitetni vlak je nemoteno odpeljal proti postaji Hrastnik. Pri uvoznem znaku »stoj« pa se je ustavil.
Uro pozneje je prometnik S. s postaje Trbovlje klical Jožeta. Ta se je z muko dvignil in odšel k brzojavnemu aparatu. Prometnik S. je zahteval od Jožeta, naj odgovori, ali je dobil iz postaje Hrastnik odjavo za sanitetni vlak, ki je uro prej odpeljal iz Trbovelj, Jože pa ni poslal odjave. Jože Je odtipkal napol v snu: »Za sanitetni vllak prejel odjavo iz Hrastnika! Jože.«
Na postaji Hrastnik je bil v službi prometnik C., ki je pravkar prebolel špansko bolezen. Vendar je ime) še vročino, poležaval je na divanu in se skušal odpočiti. Pri tem je zadremal. Pozatoil pa je postaviti signal na »prosto«.
Pred čuvajnico štev. 569 je stal že več kot eno uro sanitetni vlak. V čuvajnici je bila v službi telefonistka Gorškova. Ko je zaslišala, da prihaja iz Trbovelj po istem tiru drug vlak, je vzela v roke čuvajsko svetilko in stekla po progi proti Trbovljam. Bližajočemu se vlaku je dajala z rdečo svetilko znake, naj ustavi. Toda nihče je ni opazil. Takoj zatem je udarilo in počilo. Nekaj sekund je bilo slišati lomljenje, grmenje in velik hrup, potem pa je nastala tišina.
OGENJ
Takoj zatem so tišino raztrgali kriki na pomoč. Vagoni osebnega in sanitetnega vlaka so se nagrmadili drug čez drugega. Osebni vagoni so se vžgali — menda zaradi plina, ki je uhajal iz poškodovanih rezervoarjev vagonske razsvetljave. Pet zadnjih vagonov sanitetnega vlaka je bilo povsem razbitih. Na srečo so bili ti vagoni natovorjeni le z zdravili, kurivom in živežem.
V osebnem vlaku, ki se Je zaletel v sanitetni vlak s hitrostjo petdeset kilometrov na uro, pa je bilo polno potnikov vojakov in oficirjev, ki so bili namenjeni na različne fronte ali pa na dopust. Vagoni so zagoreli kot en sam plamen. V njih so bili uklonjeni težki ranjenci in umirajoči. Zanje nd bilo pomoči. Vkovani v železje razbitih vagonov so čakali na Smrt v ognjiu.
Tudi tokrat javnost m zvedela, koliko je bilo mrtvih. Ranjence so obvezali zdravniki sanitetnega vlaka in zasebni zdravniki iz Trbovelj in Hrastnika, potem pa so jih z rešilnim vlakom poslali v ljubljanske bolnišnice.
To sta bili dve hudi nesreči v tretjem letu prve svetovne vojske. Bili sta tako strašni in bilo je toliko žrtev, da bi o njih pisal ves svet, če bi se zgodili v mirnih dneh. Ker pa je bila vojna, je moralo časopisje molčati. Nesreči sta zato še hitreje utonili v pozabo. Kako tudi ne bi, ko pa so bili mrličev v tistih časih vajeni, saj so na frontah vsak dan izkrvavele množine vojakov.
JANEZ KAJZER
0
m Časopisno in grafično podjetje
‘ DELO
Ljubljana, Titova 57
•	NAROČILNICA
:
s
i
!
Prosim, da mi pošiljate Tedensko tribuno na naslov Priimek in ime:
Točen naslov (kraj. ulica, hišna številka):
Položnico mi pošljite po pošti.	Podpis
VARSTVO JEZIKA
V Ljubljanskem dnevniku je bila zadnji dan lanskega leta novica, ki jo je gotovo marsikdo prezrl in jo je vredno tu obnoviti.
V neki republiki pripravljajo resolucijo o jeziku, hkrati pa tudi predlog odbornikov glavnega mesta za uvedbo denarnih kazni v tej zvezi. S takimi globami bodo kaznovali delovne in družbeno-politične organizacije, združenja, pravne osebe in vse druge ustanove, ki ne bodo na območju prestolnice v svojih uradnih stikih uporabljale domačega knjižnega jezika. Z istimi globami bodo kaznovane ustanove in odgovorne osebe, če ne bodo spoštovale norme književnega jezika. Kaznovane bodo tudi, če bodo pisale v slabem domačem jeziku. Kaznovani bodo tudi uradniki na delovnih mestih, ki ne bodo uporabljali domačega knjižnega jezika, vzgojiteljice, pro-dajavke, šefi administrativnih služb in učitelji. Kazen bo zadela tudi direktorje mestnih kinematografov, če bodo prikazovali filme, ki nimajo besedila v domačem jeziku.
Kje neki vlada takšna jezikovna strogost? Rekli boste, da najbrž v kaki mladi afriški državi, ki so Ji doslej kolonialisti vsiljevali svoj jezik in zdaj hoče uveljaviti svojega domačega. Nikakor ne, republika je Makedonija, prestolnica Skopje in jezik makedonski! Tudi tu se bo kdo posmehnil vnemi skopjanskih občinskih odbornikov, češ, Makedonci še nimajo dolgo knjižnega jezika, pa ga skušajo na vse pretege utrditi in razširiti njegovo rabo, nam Slovencem pa tega ni treba ... Ali res ne?
Ne pozabimo, da je gornje šele predlog, lahko da bo sprejeto manj ali le malo. Vendar je bil tak ukrep vsaj zamišljen in predložen. Pri naš pa je bila že večkrat izražena in javno zapisana misel, da bi bilo treba slovenščino v javni rabi zavarovati s postavo, vendar se zamisel nikoli ni premaknila z mrtve točke. Pa ne morda iz načelnih razlogov, temveč s »praktičnimi« pomisleki, recimo kdo naj razsoja o jezikovni ustreznosti, ali kdo naj skrbi za kaznovanje kršiteljev ipd.
NERAZVITA RAZISKANOST
Večkrat je bilo že pokazano, kako neprimerna je za slovenščino pretirana samo-stalniška raba, zlasti kadar nam dela jezik abstrakten in zato težko razumljiv. Če bi iskali kak zgled za to — slišal sem ga v radijskem predavanju o slogih v slovenščini, kjer je predavatelj izustil takle stavek: »Ker je raziskanost stilnih posebnosti našega jezika slabo razvita ...«
Za čudo pa vendarle imamo neke predpise, po katerih je mogoče nadzirati podobno javno rabo in kaznovati tiste, ki se predpisov ne držijo. Pred letom dni smo lahko *brali v Delu: »Te dni pregledujejo komunalni inšpektorji reklamne table in svetlobne napise. Upravičenost akcije se je pokazala takoj, saj so že v ožjem središču mesta našli kar 50 pomapjkljivih reklamnih tabel in svetlobnih napisov.« Namreč zakaj? Ker te »table rjavijo in razpadajo in tako seveda ne prispevajo k lepi podobi .belega mesta' čeprav odlok določa, da je treba svetlobne napise in reklamne table sproti vzdrževati in morebitne okvare popraviti vsaj v sedmih dneh, je to marsikomu .deveta skrb’ Spomnijo se šele, ko dobijo vabilo sodnika za prekrške.« Sredi marca Je pisalo Delo še enkrat o tem odloku, po katerem »morajo Imeti na območju Ljubljane vse delovne organizacije, zasebni obrtniki in gostilničarji na fasadah stavb poslovnih prostorov ustrezne napise, ki morajo biti čitljivi in estetsko urejeni«. Za ožje mestno območje velja podoben predpis o svetlobnih napisih.
Predpisano je torej, kakšna mora biti zunanja oblika napisnih tabel in svetlobnih napisov. Kako |e kaj napisano nanje, pa je vseeno, da je le napis »čitljiv In estetsko urejen«! Jezika teh napisov ne varuje noben odlok, kot ne varuje slovenščine v javni rabi sploh. Pri nekaterih kulturnih narodih takšno varstvo mor-da ni potrebno, pri nas pa bi bilo, še kako! Ali 9e smemo res nasrrrt-ha*l Makedoncem?!
J. GRADIŠNIK
OBNOVA OPUST0ŠENEGA VERSAILLA, RESTAVRATORSKA LEKCIJA ZA VES SVET
STARI DVOREC
V NOVEM SIJAJU
Inmmimomona
t. jfVBSMfmtsesoKc,. z » r ycaaMaa^rryr<g •
ir—rv n .*	,
POGLED V VERSAILLES: sloviti kabinet z urami
Versajski dvorec je enkraten na svetu. Ima 700 sob, gledališče s 1.200 sedeži, 290 . kilometrov kanalov in akvaduktov za napajanje vodometov ter rastlinjake s 3 tisoč oranževci in granatovci. Pri gradnji je delalo 36.000 delavcev, služinčadi pa j« bilo za časa kraljevine 5 tisoč. Vzdrževanje je stalo astronomske številke.
Skozi prekrasne dvorane dvorca so nekoč hodile znane osebnosti francoske zgodovine, Marija Antoineta, Ume Dubarry, Mme Pompadour. Veliko kraljev in princev je tu prišla na svet. Pri njihovem rojstvu so v porodni sobi morali biti navzoči številni dvorjani; če bi bilo potrebno, bi morali pričati, da je novorojenec res kraljevske krvi.
To pa je samo nekaj posebnosti versajskega dvorca. Mogočna zgradba, ki je danes turistična atrakcija, pa ,)• doživela tudi trpke ure. Najhuje je bilo med francosko revolucijo, okroglo sto let. po tistem, ko se je Ludvik XIV. dokončno vselil v dvorec in iz njega napravil rezidenco. Petega oktobra 1989 je množica napadla dvorec. Naslednjega dne Je kralj Ludvik XVI. zbežal in rotil vojnega ministra, naj mu ohrani ubogi Versaille.
čas je šel svojo pot, na pohištvu se je nabiral prah, v prelepem parku pa plevel. Ko je revolucionarni vladi zmanjkalo denarja, je sklenila, da bo versajske dragocenosti prodala. Dražba se je pričela 25. avgusta 1793 in trajala do 11. avgusta 1794. Bila je to najmogočnejša dražba 'v zgodovini. Vsega skupaj so prodali 16.000 kosov, skratka vse, kar je bilo kaj vrednega, od zaloge kave tedaj že obglavljenega kralja do neprecenljivih kosov pohištva iz budoarjev Marije Antoinete.
Takrat je v Franciji mesečno prišlo pod giljotino okrog 3.500 plemenitašev, zato se tuji plemiči niso upali na dražbo. Mnogji pa so nanjo poslali zastopnike. Angleški kralj Jurij III. je s posredovanjem svojega kuharja kupil toliko pohištva, da je v Buckinghamski palači z njim opremil celo vrsto sob. Kupci so prihajali celo iz Rusije in mnogo najboljših kosov v leningrajskem Ermitažu je prav iz Versail-la.
Pokvarjeni dražbarjl so po dogovoru s kupci pohištvene garniture razbili na posamezne kose in jih tako seveda ceneje prodali. Kupci so iz njih spet napravili komplete, ki so imeli veliko večjo vrednost. Dobiček so si delili. Pariške ubožnice so si v »dobro francoskih revežev« privoščile dragocene preproge in češki kristal.
Toda niti velike versajske dragocenosti niso bile ngizčripns. Po 351 dnevih je glavni dražbar sporočil, da ni ničesar več naprodaj.
Poldrugo stoletje Je dvorec ostal prepuščen samemu sebi. Iz njega so hoteli napraviti bolnišnico, pa spet univerzo, skrajneži pa so hoteli zemljišče razkosati. Toda to se ni zgodilo. Napoleon je nameraval dvorec porušiti, a se je premislil. V dva in pol kilometra oddaljenem Velikem Trianonu, gradiču za zabavo, zgrajenem v rožnatem marmorju in s samo 70 sobami, si je dal urediti posebno pohištvo. V času, ko so po prvi svetovni vojni podpisovali versajsko pogodbo, je bil dvorec tako obubožan, da je sto tisoč kvadratnih metrov velika svinčena streha grozila, da se bo sesedla.
Beda je trajala do leta 1953. Tedaj je pristojni minister Andree Comu, ki je bil poln idej, sklenil, da je Versaillesu treba povrniti nekdanji čar. Vlada je pristala, da dobiček od loterije odvede v ta namen. Geralda van der Kempa, znanega poznavalca umetnosti, je minister imenoval za vrhovnega kustosa versajskega zgodovinskega muzeja in mu zaupal nalogo, da dvorcu povrne notranjo opremo.
Naloga je bila zelo težavna. Pohištvo, ki je bilo že skoraj dve stoletji razkropljeno po vsem svetu, je bilo treba spet odkupiti, popraviti in postaviti na staro mesto. Pri tem so se pokazale še nove težave. Pod Burboni nobena soba ni ostala taka kot pri predniku. Ludviku XV. se je zdelo pohištvo Ludvika XIV. zastarelo in je naročil novo, ki je bilo po njegovem okusu. Ludvik XVI. pa je po svojem prihodu na prestol dal napraviti spet vse na novo.
Van der Kemp je našel izhod: vsako sobo opremiti v slogu enega izmed treh kraljev. Zbral je skupino umetnostnih zgodovinarjev in začel se Je veliki lov za originalnimi kosi. Prečesali so državni arhiv, dvome akte in »Mobilier National«, katalog, v katerem so vodili vse državno pohištvo, tudi tisto te Louvra in takratnih kraljevih gradov (Fontainebleau, Rambou-illet in Compičgne). Na veliko presenečenje so odkrili opise in cene skoraj vseh pomembnejših kosov pohištva, ki so jih omenjeni trije kralji nakupili za časa vladanja.
Nekaj drugega pa je bilo te kose, najti. Nekateri se še danes pojavljajo na velikih dražbah. Boleča točka pri tem je vedno denar. Pariški dražbar je povedal, da je po-h štvo z versajskim znakom najbolj iskano. Na neki dražbi pri Sothebyju v Lon
domi je bil najdražji razstavljeni predmet komoda Ludvik XIV. Van der Kemp bi jo za vse na svetu kupil, toda, ker je dražba šla čez 400.000 frankov (naš novi milijon), je moral odstopiti (končna cena je bila še milijon frankov več).
Ko bi nekoč morali dražiti versajsko garnituro stolov v Parizu, je ven der Kemp rezerviral letalo na progi Pariz—New York —Palm Beach—London—Pariz. Spotoma se je sestajal s trgovci, za katere je menil, da ga na dražbi lahko presežejo.. Zagotovil jim je, da bo šel na vse, in odstopili so od dražbe v Parizu. Tako je Versailles prišel spet do čudovite garniture.
Večkrat se je moral van der Kemp z muzeji in zbirkami trdovratno boriti, da mu izročijo versajske kose pohištva. Ko
je tako nekoč nekaj zahteval od Fontainebleauja, je bil odgovor odločen ,ne\ Tedaj pa je v New Yorku odkril dva prekrasna Ludvika XVI., ki so ju nekoč izdelali za budoar Marije Antoanete v Fontainebleau-ju. To sta bili pisalna in delavna mizica, obe umetniško okrašeni z biserovino. Oba kosa je odkupil in ju zamenjal v Fonta-inebleauju za versajske kose.
Njegova zasluga je tudi, da je Louvru »iztrgal« slovito Veronesejevo sliko »Kosilo pri Simonu«. O sliki se je vlada prepirala že več kot sto let, in na koncu je moral energično intervenirati tudi minister za kulturo Andre Malraux. Van der Kemp se je moral obvezati, da platna ne bodo zvijali, temveč odpeljali z okvirji vred. Zaboj je bil dolg 12 metrov.
Minister je večkrat za pomoč naprosil bogate filantrope. Bolivijski rudarski magnat mu je volil denar za nakup posteljnega pregrinjala Marije Antoinete, dragocenega primerka, ki se je pojavil na dražbi v New Yorkju. Od enega izmed Rookefellerjev je dobil ročito izvezeno preprogo, ki je imela ganljivo zgodovino: Marija Antoaneta jo je vezla, ko je v ječi čakala na izvršitev smrtne obsodbe. Najbolj dragoceno darilo pa mu je podaril baron Rotschild leta 1966; bila je to komoda Ludvika XVI., ki je nekoč vstala v salonu Marije Antoinete v Versaillesu. Danes je menda vredna milijon frankov. V preteklih treh letih je Versailles od več kot dvajsetih dobrotnikov iz Francije in od drugod dobil še vrsto drugih dragocenih kosov.
Gotovo se je van der Kempu izpolnilo veliko želja, ni pa manjkalo velikih razočaranj. Ko je Elizabeta II. leta 1957 obiskala Versailles, so jo vprašali, ali ne bi želela dvorcu podariti dveh versajskih omaric iz svoje zbirke. »Prav rada«, je odvrnila, »vendar pod pogojem, da mi za mojo slikarsko galerijo podarite Mono Liso.«
Kadar se pojavi kakšen primerek, se vsi van der Kempovi ljudje vzngmirijo. Za restavratorska dela skrbijo najodličnejši umetnostni obrtniki. Delo teh večkrat občutljivih sodelavcev koordinira kustodinja Gina Ciancioni, ki pravi: »Večina primerkov, ki jih dobimo, je v žalostnem stanju, prvovrstnih restavratorjev pa skoraj ni. Tiste, ki jih imamo, božam z žametnimi rokavicami.«
Najteže je dobiti pozlatarje. Nihče danes ne ve več natančno, kako so v 18. stoletju obdelovali zlato peno. Za pozlato lesa je bilo 17 različnih načinov, toda opisi postopkov so delno izgubljeni. Večkrat je tudi težko nadomestiti manjkajoče bronaste okraske na pohištvu. Ob simetriji je novi del seveda lahko izdelati, sicer se je pa treba podati na iskanje. »V Velikem Tria- ■ nonu,« pripoveduje Madame Ciancioni, »je stala pisalna miza, ki je bila last Napoleonove matere. Na njej je manjkal bronasti del. Pozneje pa smo v Fontainebleau-ju naleteli na podobno mizo in manjkajoči del nam je bilo treba samo kopirati.«
Proti poškodbam v bogato izrezljanih stenskih opažih (pokrivajo več tisoč kvadratnih metrov zidov) so uporabili moderno znanost. Les so načele glive, plesen in lesni črvi. Nove opaže je celo desetletje izdelovala vojska rezbarjev. Na srečo je pri tem lahko priskočil na pomoč kemijski koncern Pechiney z nekim novim postopkom. Potrebovali so nato še več kot 6100 kvadratnih metrov novega parketa, ki so ga morali položiti v tehniki 17. stoletja.
Vse je moralo biti izdelano v pristnem slogu in zanemariti niso smeli niti najmanjše podrobnosti. Lyonske tovarne svile tako že 15 let izdelujejo prevleke za pohištvo iz najboljše kitajske svile. Za pletenje stolov so angažirali pletilce, ljudi, katerih družine se že stoletja ukvarjajo s pletenjem. Da bi prišli do določenih barvnih nians, ki jih kemične barve ne dajo, so uporabili barvila iz * preteklosti, kot je na primer karminsko rdeča iz košenilje.
Nekatera blaga lahko izdelujejo le po nekaj centimetrov na dan. Za vezenje šest kvadratnih metrov velikega dela zavese v versajski operi so štiri ženske ob celodnevni zaposlitvi potrebovale celi dve leti. Da bi pri izdelovanju slogovno pristnih trakov dosegli pravi barvni učinek, je potrebno sestaviti osem raznobarvnih nitk. Ker mora biti vse ročno izdelano, potrebujejo za en sam meter traku petindvajset ur. Vrvi*-ce in čopi za dvodelno zaveso stanejo do 1500 frankov, in samo v Trianonu je sto takih zaves.
Van der Kemp se je tudi potrudil, da bi popravili dvorne ure, med njimi tudi staro astronomsko uro, ki ne kaže samo časa, temveč tudi položaj drugih planetov proti Zemlji in pa lunine mene. Na zapletenem primerku je manjkalo 32 važnih delov. Neki 65-letni upokojeni urar jih je vse mojstrsko izdelal. Delo pa ga je tako obsedlo, da zdaj odklanja plačilo.
Pri iskanju štiridesetih iz Trianona izginulih slik se je neki versajski kustos obrnil na francoske podeželske muzeje. Tamkajšnji kustosi so vedeli tudi to, katere slike so na njihovem območju v privatni lasti, in tako so trideset pogrešanih slik prinesli nazaj v Trianon. Na baldahinski postelji Marije Antoinete sta manjkala podboj in vzglavnica. Van der Kemp je bogato okrašene manjkajoče dele dal rekonstruirati po pomanjkljivih skicah v inventarnem spisku. Umetnjški mizarji in rezbarji bodo za to verjetno skupaj porabili deset let. V to delo so doslej vložili 800 tisoč frankov, kar je že precejšnja vsota, čeprav so v obnovo dvorca doslej investirali že čez 10 milijonov.
Skupine obrtnikov in delavcev še delajo in van der Kemp dvomi, da bodo sploh kdaj končali z delom. Kljub temu pa je prav on dosegel, da danes milijoni ljudi lahko vidijo Versailles tak, kakršen je bil v času moči in sijaja burbonskih kraljev-
KAMERAMI PO SVETU-S KAMERAMI PO SVETU ^ KAMERAMI PO SVETU - S KAMERA
1 <’s'
",	'V-
•* m
......................:
Mnin
♦
DVOJNI PADEC: ANGLEŠKE KONJSKE DIRKE SO 2E same po sebi zanimiv šport, saj se v ozračju fanatične strasti gledalcev, stav in zagrizenih bojev pri vsakem vremenu zgodi marsikaj nenavadnega. Toda še tako dobri posnetki postanejo z leti stereotipni, zato sl je treba iz. •nisljevati nove prijeme; tale fotografski trik je enega od običajnih padcev vsekakor požlahtnil!
VESELE NUNE PARMSKE: TUDI V KONZERVATIVNI Italiji se je začela otoplitev v cerkvi. Še pred leti bi taka fotografija povzročila nezaslišan škandal, danes pa jo objavljajo celo italijanski časopisi — s hudomušno-pohlev-nimi komentarji. Znane so Nidi fotografije, na katerih vidimo duhovnike, ali celo nune pri Igranju nogometa.
▼ Torej: »Zdrav duh v posvečenem telesu!«
POLARNA MAČKA: VOZILO JE IZDELEK NEKE BRI-tanske firme, naročila zanj pa kar dežujejo (vojska in civilne ustanove mnogih držav). Nič čudnega: vozilo lahko premaga nagib 45 stopinj, njegova hitrost je 16 km na uro, za seboj pa lahko vleče 1814 kg težko prikolico. Pogon je seveda na vsa štiri kolesa. S posebnim reaktivnim sistemom vozilo lahko premaga tudi vodne zapreke.
4 MUCKA MED NOGAMI: SPET NEKAJ PRI-merkov najnovejše mode, tokrat modelov kreatorjev Ferauda, Courregcsa in Ralmaina, prikazanih na modni reviji v Milanu. Komentar izvedencev: nič novega, ljubka j« le muo-ka na kopalnem koijtpJ^jifc
*
REŠEVANJE DRAGOCENEGA RADIOAKTIVNEGA Materiala: drage kovine — denimo platina — so bile doslej uničene, če so jih uporabljali v jedrskih poskusih. S to britansko napravo je mogoče odstraniti radioaktivnost in s tem pri 65 kg platine, recimo, pfthUHtjti 1,00,000 dob^j^v, Kar seveda ui uiato
PANORAMA
•-
TEDENSKA TRIBUNA
SVET ODTOHKADOTORKA
Ko jc FIAT prodal Sovjetski zvezi licenco za proizvodnjo Fiatovih potniških avtomobilov v mestu Togliatti, so menili, da bo ta tovarna pomagala spraviti sovjetske državljane na kolesa. Zdaj pa so očitno v Moskvi ugotovili, da se da s sovjetskimi fiati zaslužiti dragocene devize, in začeli vozila prodajati na Zahod. Voditelje Fiata menda najbolj boli resnica, da Sovjetska zveza prodaja sovjetske fiate 124, ki so nasploh čvrsteje grajeni kot italijanski fiati 124, po 1500 dolarjev, ali približno 150 dolarjev ceneje, kakor FIAT prodaja svoja vozila.
Zahodni diplomati niso preveč navdušeni nad nedavno privolitvijo Nemške demokratične republike, da bi obnovili deset telefonskih linij med vzhodnim in zahodnim Berlinom. Pred letom 1952, poudarjajo, je bilo skoraj 4000 linij med obema deloma Berlina. Lani aprila pa so vzhodnonemške oblasti obljubile, da bodo odprle 150 telefonskih linij, vendar tega niso nikoli storile, trdijo na Zahodu.
Med nedavno stavko newyorških policajev so pošteni Newyorčani s strahom pričakovali, da bo v mestu zavladalo podzemlje. Vendar se ni zgodilo tako. Kot vse kaže, so gangsterji zaigrali fair play in se predali počitku. Saj bi bili sicer prišli na »slab glas« in se izkazali za reve. Tega pa new-yorški lopovi ne bi hoteli priznati. Poročajo, da je bilo pravzaprav zločinov celo manj kot sicer. Tudi na cestah je promet potekal čisto v redu, čeprav so policaji stavkali. Zato so se začeli nekateri vpraševati, ali so policaji sploh potrebni? Neki psiholog pa je izrabil priložnost za to, da je pohvalil Newyorčane, češ da so »neverjetno samodisciplinirani, in da imajo že prirojen čut za samoohranitev«.
Bolj gizdavo so oblečeni častniki v kakšni vojski, bolj so v bitki obsojeni na poraz, ugotavljata dva ameriška znanstvenika v reviji Horizon. Tu gre za tako imenovani Suhomlinov učinek, ki se nanaša na ugotovitev, da so zmagovalci vedno najslabše oblečeni. Suhomlinov je bil minister za vojsko v ruski carski vojski v začetku prve svetovne vojne. O tem učinku sta zdaj vnovič spregovorila znanstvenika Ro-ger Bcaumont in Bernard James, ki pravita, da se lahko vojaki plazijo po trebuhih, medtem ko je zmaga ali poraz v bitki odvisna le od tega, kako so oblečeni oficirji. Opisala sta uniforme in naličja znanih vojaških voditeljev. Churchill jc bil nemarno oblečen, zato je po njunem mnenju moral premagati gizdalinsko oblečenega Hitlerja. Vrhovno poveljstvo japonske vojske je podpisalo vdajo s sabljami za pasom in to pred generalom MacArthurjem, ki je imel na sebi le svetlorjavo srajco brez kravate. Avtorja opozarjata, da je bil vrhovni poveljnik ameriških sil v 'Južnem Vietnamu VVilliam VVestmorc-land le malo pred grozovito ofenzivo južnovielnamsklh osvobodilnih sil v času Tega leta 1968 po mnenju ameriških izvedencev za modo, najlepše oblečeni Američan. A ga je ta moda veliko stala in se je moral zaradi neuspehov na bojiščih vrniti v ZDA.
PANORAMA
SVET
ORADUR—SUR—GLANE DANFS: v nebo vpijoči spomenik
JAPONSKA
KONEC ŽENSKE POKORŠČINE
Nekdanji japonski običaji so ženski predpisovali predvsem pokorščino: dokler se ni poročila — pokorščino očetu, nato možu in njegovim staršem, in če je vdovela, pokrščino sinu. Danes japonska žena ni več popolnoma podložna možu in pri-kljenjena na gospodinjstvo. Od 52,1 milijona žensk, kolikor joto živi na Japonskem, jih je 20,4 milijona zaposlenih. Delajo kot tajnice, prodajalke v trgovinah, učiteljice, bolniške sestre in delavke v tekstilni,' usnjarski in živilski industriji. Moške spodrivajo v elektronski industriji, kjer sta dober vid in spretnost prstov pomembnejša kot. močne mišice.
Do konca druge svetovne vojne položaj japonske ženske ni bil zavidljiv. Bila je zapostavljena, tako da je niti na sodišču niso zaslišali, da bi se branila, če je bila obtožena. Japonski poraz v vojni je pomenil veliko prelomnico v boju Japonk za enakopravnost. Okupacijska oblast generala Douglasa MacAr-thurja je uvedli ustavo, ki je Japonkam zagotovila celo več pravic, kot jih določajo ustave nekaterih držav na Zahodu. Na podlagi te ustave so sprejeli za_ kone, ki zagotavljajo ženskam enakost z moškimi, kar zadeva lastninske in dedne pravice, enako besedo pri izbiri bivališča in enake pravice pri razvez, zakona.
Kljub temu se Japonke pritožujejo, da je enakost samo na papirju. Tudi na Japonskem deluje gibanje za osvoboditev žensk, ki ga vodi štiriinpetdesetletna pisateljica Joko Matsuoka. V to gibanje je menda včlanjenih kakih tisoč žena. Za razliko od ženskih gibanj drugod po svetu se Japonke ne ukvarjajo toliko s spreminjanjem družbe kot s politiko. Joko Matsuoka je prepričana, da je neenakost žensk povezana s politiko. Po njenem mnenju bi bilo treba odpraviti ameriški vpliv na Japonskem, kajti Američani podpihujejo militarizem, t® pa je posredni vzrok tegobam žensk.
Neenakopravnost Japonk se kaže predvsem v razlik, med plačami moških in žensk. V poročilu ministrstva za del0 piše, da ženske na Japonskem zaslužijo 1,5-krat manj kot moški. Voditeljice ženskega gibanja zahtevajo enake plače za enako delo, zavedajo pa se, da se mnoge ženske zaposlijo le za nekaj let v času ko dokončajo šolanje in čakajo na poroko. Taka miselnost ograža boj za enakopravnost. ,
Diskriminacija žensk pa se kaže tudi pri napredovanju. Naj bo ženska še tako sposobna, ima lo malo možnosti, da se bo pov-žpela do vodilnih mest v japonski zasebni industriji, ki jo vodijo moški. Vendar se ženske že organizirajo v posebne odbore potrošnikov, ki se ukvarjajo z vprašanjem visokih življenjskih stroškov in monopolistične prakse velikih tovarn.
P
DAVKI
MOŽ, KI TRDI, DA JE ZAPLENIL 138 MILIJONOV MARK
Petdesetletni ameriški državljan poljskega rodu, dr. Stanislav Turzynski se je znašel pred sodiščem v Chicagu pod obtožbo zaradi utaje davkov. Očitajo mu, da je imel v obdobju 1959—62 za 261.421 dolarjev več dohodkov, kot jih je prijavili.
Dr. Turzjmski trdi, da gotovina, ki jo je prinesel iz Evrope v bankovoih po tisoč dolarjev, ne more biti obdavčena. Pravi, da je med drugo svetovno vojno ukradel nacistični vladi denarja v vrednosti kakih deset milijard Ndiin. Od tega denarja je baje živel vse do danes.
Dr. Turzlnski je pred sodiščem povedal, da je bil veteran poljske armade, da je sodeloval v odporniškem gibanju in da je bil interniran v Auschivitzu in Buchenvvaldu. Enkrat so ga nacisti že hoteli usmrtiti, a je dobil le rano v vrat, potem pa so ga pustili, misleč da je mrtev. Konec vojne je dočakal v zaporih na Bavarskem. Ko so se približali Američani, so Nemci zbežali in jetniki so si tako pridobili prostost. Turzjmski in še neki Poljak sta se napotila proti Schweinfurtu. Ko sta prišla v to mestece, sta videla, da je zapuščeno. V banki sta našla velike vreče reichsmark. Menda je bilo teh mark 138 milijonov. Pot sta nadaljevala s konjsko vprego. Seveda , sta denar vzela s seboj. Kasneje, pravi Turzlnski, sta si plen razdelila. Njegov tovariš je vzel konja in voz, njemu pa so ostale marke. Šest povojnih let je porabil, da jih je na črnem trgu zamenjal za dolarje — baje z veliko izgubo. Leta 1950 se je Turzjmski preselil v Združene države.
Očitno državni tožilec ne verjame tej zgodbi o nacističnem denarju. Od Turzynskega zahteva naj plača 183.780 dolarjev za zaostale davke in kot kazen za utajo.
VOJNI ZLOČINCI
LAMMERDING KOT OVČKA
Nekdanji nacistični general Heinrich Lammerding je v spo-
ročilu, ki so ga objavili po njegovi smrti, priznal, da so Nemci zagrešili zločin v francoskem kraju Oradour-sur-Glane. V tem mestu so leta 1944 pobili 642 ljudi. Lammerding je izjavil, da je odobril usmrtitev moških prebivalcev tega mesta, ker so sodelovali v odporniškem gibanju.
Francosko sodišče je Larnmer-dinga v odsotnosti obsodilo na smrt. Zaradi pravnih težav pa te obsodbe niso izvršili in Lam-merdtng je živel na prostosti v Zahodni Nemčiji, kjer je letos 13. januarja tudi umrl. Njegov primer je vzbudil v Franciji splošno ogorčenje.
Mesec dni pred svojo smrtjo je Lammerding napisal izjavo, s katero se je hotel znebiti krivde za zločin v Oradourju. To izjavo je objavil nekj francoski tedni. Lammerding je trdil, da je bil Oradour žarišče odporniškega gibanja, ki ga je bilo treba uničiti. »To je bilo potrebno, da bj zagotovili varnost nemških čet.« Lammerding je napisal: »Ukrep, ki smo ga izbrali, je bil krut, toda bila je vojna in vem, da ne bd nobena armada na svetu v podobnem položaju ravnala drugače.
Lammerding opravičuje streljanje moških, vendar tudi priznava: »Toda major Diojcmann je zažgal, oziroma dovolil, da je zgorelo nekaj sto žensk in otrok v tamkajšnji cerkvi. To je bil zločin.« Zaradi tega dejanja bi bil major Dickmann moral pred nemško vojaško sodišče, če ga ne bi bila prej dohiteli smrt med boji v Normandiji. »Miokmann je mrtev in na meni, kot njegovemu predpostavljenemu, je bilo, da sem odgovarjal za pokol v Oradourju. To sem moral storiti, bila je moja vojaška dolžnost,« je Izjavil Lammerding, ki ni nikjer priznal, da bi bil sam izdal povelje za poboje v Oradourju. Vztrajal je, da je major Dickmann dobil pooblastili od polkovnika Stadlerja. Torej sam ni bil ničesar kriv — vsaj takQ se je izgovarjal. Stara pesem nacističnih zločincev!
IN TEHNIKA
ASTRONOMIJA
ODKRITJE DVEH SOSEDNJIH OSVETIJ
Leta 1967 Je Italijanski astronom Paolo Maffei v observatoriju Asiago pri Firencah sistematično obračal teleskop in slikal na navadni im infra rdeči filtn predmete, ki so bili vidni na severnem nebu. Presenečen je bil, bolje ugotovil je, da se dva razvita filmska posnetka istega
'dela neba razlikujeta: infrardeči posnetek je pokazal dva medla predmeta puhaste oblike med ozvezdjema Perzej in Kasiopeja. Na navadnem filmu teh dveh lis ni bilo videti. O teh lisah je po-ločal v majhnem znanstvenem časopisu, vendar je opustil vsakršno razlago, kaj naj bi to bilo.
In samo v tem časopisu bi bila vsa sitvar morda tudi ostala, ko bd ne bil poročila prebral mladi ameriški študent astronomije na kalifornijski univerzi Robert Landau. Stvar ga je začela tako zanimata, da je sestavil skupino devetih astronomov, ki so se napotili v štiri različne Observatorije v Kaliforniji in začeli s teleskopi opazovati nebo, ki ga je o-pazovaJ Maffei. Te dni so sporočili, da Maffeieva puhasta predmeta nista nič drugega kot dve velikanski, doslej neznani galaksiji, ki sta se dolgo skrivali za velikimi oblaki medzvezdnega prahu, sta pa pravzaprav sosedi naše rimske ceste.
. Landau je menil, če nekaj infra rdečih žarkov le prodira skoz te medzvezdne oblake, morajo biti predmeti, ki te žarke oddajajo zelo veliki. Zato jih je začel iskati s teleskopom premera en meter in filmom, občutljivim na infra rdeče žarke. V tem se mu je počasi pridružil še profesor astonomije na univerzi v Berkeleyu dr. Hyron Spinard, s to razliko, da je uporabil štirikrat večji teleskop. Na novih posnetkih so odkrili zanesljive obrise dveh precej različnih galaksij; prva je bila eliptične, jajčaste oblike, druga pa spiralaste
Potem so ameriški astronomi uporabili še druge aparate kot fotometre, spektrometre, radioteleskope. Toda lotili so se težavne naloge, zakaj skoz oblake prahu v Rimski cesti prodira le en odstotek svetlobne energije galaksij in šest odstotkov njihove infra rdeče energije, razen tega sta novi galaksiji malodane povezani z Rimsko cesto. Kalifornijski astronomi so potem imenovali galaksiji Maffei I in Mafiei II. Prva ima premer, so skušali približno oceniti, 50.000 do 100.000 svetlobnih let (svetloba potuje s hitrostjo
300.000	km na sekundo ali y enem letu 9,4 bilijonov kilometrov), tudi druga je zelo velika in se po mnenju astronoma Spin-rada z zunanjim delom že prekriva s prvo galaksijo.
Galaksija je fantastično velik arhipelag zvezd, v katerem J0 na milijone zvezd. V vesolju je na desetine milijard galaksij-Obe novo odkriti galaksiji pa sta zanimivi po tem, da sta sorazmerno blizu naši Rimski cesti; samo tri milijone svetlobnih let proč. To je sicer dlj® od Andromede, ki je najbližja galaksija Rimski cesti, vendar za astronome kljub temu dovolj blizu, da ju lahko imajo za bližnji sosedi.
Maffei je mimo sprejel novico, da so galaksiji Imenovali po njen, Jezen pa J« bil, da italijanska vlada nima toliko de-i narja, da bi njemu in njegovim sodelavcem kupila teleskop premera en meter, s kakršnim so ameriški astronomi opravlU šele začetno delo.
POGAJANJA O CENI NAFTE
SVET ODTORKADDTORKA
ZAMENJAVA OBLASTI
AMIN IN OBOTE V SREČNEJŠIH ČASIH: Nekdanji ugand-ski predsednik Apolo Milton Obote in generalni major Idi Amin Dada Umi sta se dolga leta imenitno razumela. Obote, ki je bil kot otrok plašen pastir, je postal bister politik in dosegel za svojo s kiavo bogato deželo leta 1962 neodvisnost ter jo povedel na sodobna pota. Amin, ki je začel svojo kariero kot boksar, pa .je ta čas postal voditelj ugandske vojske in zvesta desna roka predsednika. Znala sta obvladovati plemenska nasprotja v deželi in sta preprečila držav. Ijansko vojno. Na tihem pa so zlobni jeziki govorili o njiju tudi kot o »zlatih dvojčkih«, ker se .je šušljalo, da sta bila udeležena pri neki afei-i s tihotapljenjem zlatega prahu. Ven. dar sta se krasno razumela in Obote se je še nedavno hvalil, »da je morda edini afriški voditelj, ki se ne boji vojaškega udara«. Toda opekel se je. Ko je bil na konferenci voditeljev držav-članic Commonsvealtha v Slngapuru, ga je njegova zvesta desna roka izdala in vrgla z vrhovne oblasti. Udaru je botroval hud politični spor, ki je nastal v Ugandi, ker poslovni ljudje in konservativni vojaški voditelji niso bili več zadovoljni z njegovo politiko »premika na levo«. Eden izmed ukrepov, ki je njegove politične nasprotnike gotovo najbolj zjezil, je bil ta, da je Obote pred nedavnim sporočil, da bo vlada nacionalizirala 60 odstotkov vseh večjih finančnih, trgovskih in industrijskih podjetij. Morda je k nezadovoljstvu v deželi prispevalo tudi dejstvo, da Obote ni mogel nikoli potolažiti najštevilnejšega ugandskega plemena Ba-ganda. Ker se je bal njihove jeze, se je obdal z močno osebno stražo, ki so jo tvorili samo pripadniki njegovega plemena Lango. S tem je nekako ustanovil vojsko v vojski in se zameril Aminu, ki se ,je zadnje čase opiral na bagandsko politično pomoč. Aminu sc je zameril tudi s tem, da je med njegovo odsotnostjo v Kairu povišal vse častnike za en čin.
Že leta 1974 bodo Američani novost preskusili v New Jer-seyu. Inženirji bi za nosilca novic radi izkoristili področje milimetrskih valov, ki so jih doslej uporabljali samo pri letalstvu. Te izredno občutljive valove pa morajo pošiljati po ceveh, ker jim škodi že dežna kaplja.
Vsaj v laboratorijih je tehnikom že uspelo, da so milimetrske valove, čeprav je cev ukrivljena, povezali v sredini cevi. Izgube energije zaradi udarcev ob stene cevi skoraj ni. Sele po 32 kilometrih je potrebno signale s pomočjo tranzistorskih pretokov okrepiti.
Ce bi tako omrežje cevi lahko položili po gospodarsko sprejemljivih cenah, bi inženirji v tehniki telekomunikacij dosegli tole:
— skozi eno samo cev s premerom zapestja bi lahko sočas-.no prenašali četrt milijona telefonskih pogovorov — približno šestkrat več kot skozi doslej uporabljane kable;
— ena cev za milimetrske valove bi v v desetinki sekunde lahko prenesla vsebino vseh 24 zvezkov ameriške enciklopedije.
Ameriške telefonske družbe upajo, da bodo z omrežjem podzemnih cevi lahko zadostili naraščajočim potrebam. že zdaj je v ZDA 100 milijonov telefonskih priključkov s 133 milijardami pogovorov na leto, do leta 1980 pa se bo obremenitev verjetno še četverno povečala. S tehniko milimetrskih valov bo lažje uresničiti tudi videote-lefon, ki danes pri enem samem pogovoru blokira 200 telefonskih napeljav. Trenutna mesečna najemnina za tak telefon je 160 dolarjev za 30 minut govorjenja.
Poleg tega bi elektronske firme rade za prenos sporočil z milimetrskimi valovi uporabile tudi vesolje. Telekomunikacijski satelit, ki ga lahko uresničijo do konca desetletja, bi imel 25-krat večjo zmogljivost kot trenutno najmodernejši Intelsat.
Tudi tu bi bile atmosferske motnje ,velik problem. Rešitev bi bili dve samostojni delujoči, a vendar s cevjo povezani sprejemni postaji, in bi od satelitov sprejemali novice, jih sortirali, nato pa jih poslali naprej po ceveh. V primeru, da bi ena sprejela del novice z motnjami, bi obe postaji stopaj vendarle sestavili pravilen potek razgovora ali pravilne slike.
BIOLOGIJA
ŽABJE VOJNE, KI OZNANJAJO KATASTROFE
Iz Malezije poročajo 0 veliki bitki med žabami. Spopad je trajal nekaj ur. Na »bojišču« je obležalo kakih petdeset poginulih in ranjenih žab. Domačini pravijo, da je na istem mestu — kakih 400 kilometrov severno od Kuala Lumpurja prišlo do velikega spopada med žabami že novembra lani. Biologi domnevajo, da je vzrok vojn med žabami boj za primerno področje za parjenje. Do najhujših spopadov pride, kadar narasle vode preplavijo večino krajev, kjer žabe odlagajo svoja jajčeca.
Ta pojav je v Maleziji nekaj običajnega, vendar so domačini prepričani, da oznanja katastrofo. V dokaz navajajo nekaj primerov. Do velikih spopadov med žabami je prišlo, tik preden so Japonci v drugi svetovnj vojni okupirali ozemlje današnje Malezije. Tudi leta 1948, preden so se začeli dvanajstletni boji s komunisti v Malaji, so opazili velike bitke žab. Maja 1969 so se žabe spopadle severno od Kuala Lumpurja. Dvajset dni kasneje so izbruhnili v mestu rasni neredi. Novembra 1970 je več kot
7.000	žab bilo šesturno bitko. Kmalu nato so deželo prizadele hude poplave, v katerih je bito ob življenje najmanj sedemdeset ljudi.
Na prizorišču žabjih bitk se dostikrat zberejo gledaloi, ki jih
AVTOMOBILIZEM
BOLNE KATRCE
Bolezen ’ se je pojavila prvič PTed dvema letoma. Simptomi, ki so se najprej kazali posamič, so bili vse pogostejši in vedno enaki: na gonilni gredi francoskega avtomobila na prednji pogon se je pojavil nekakšen artritis, ki je na kardanskih zgi-» bih koles prešel v kostno tuberkulozo, nazadnje pa v grozo kupca v zamenjavo pokvarjenih delov.
Pri ' iskanju vzroka sta bili dve uganki: bolezen se je pojavila šele v zadnjih dveh letih, čeprav je model star 10 let, in skoraj samo pri avtih, ki jih Renault izvaža v Nemčijo. Gre za franeoski bestseller R-4, ki so jih izdelali že 2,5 milijona, od tega pa čez Ren izvozili 330.000.
Pri več kupo^j so se problemi pojavili pri okrog 15.000 prevoženih kilometrih, pri nekaterih pa tudi zamenjava gredi ni nič pomagala. Neki munehen-ski inženir je sprožil privatno akcijo, pri kateri je prišel do zaključka, da ima težave 13 do 50 katrc. Ustanovil je interesno družbo, »ker lastniki ne bi smeli nositi stroškov tovarniških poskusov«
Tovarna se je proti oškodovancem pokazala zelo obzirno, in je reklamacije priznavala tudi že po zdavnaj zapadli garanciji. Lastnikov' z reklamacijami pa je bilo toliko, da so na popravilo morali čakati tudi po nekaj mesecev.
Končno so Renaultovi tehniki odkrili krivca: sol za posipanje. Nemška cestna podjetja so v zadnjih dveh zimah posipala ceste veliko bolj kot kjerkoli drugod po svetu. Posledica je bila, da je slana voda uničila tesnila zglobov. Kot prvo izboljšavo je nato tovarna lansko pomlad uvedla nova tesnila.
Tehniki in testni vozniki stut-tgartske revije »Moto-Auto Journal« pa so našb še en vzrok za težave:	napačna lega motorja,
ki preveč pritiska na ležaje, od tod pa dodatna obremenitev gredi.
Tn res je Renault zadnji me sec začel serijsko proizvajati gredi, ki naj bi bile odporne proti soli. Poleg tega je tvrdka objavila, da brezplačno zamenja gredi vsakomur, katerega avto ni starejši od dveh let in nj prevozil več kot 50 tisoč kilometrov.
Po mnenju mogih strokovnjakov je poleg dvojne bolezni (napake v konstrukciji in soli) tu kriva še narodna posebnost nemških voznikov, ki hočejo ob zeleni luči -na semaforju biti vedno prvi in zato boi j obremenjujejo pogonska kolesa.
TELEKOMUNIKACIJE
NEMŠKI TAKSISTI
Zgodilo se je pred štirinajstimi dnevi. Beli BMW 1600 je v pristanišču žletel čez rob in padel v Maino. Tridesetletni Vladimir Vojvodič se je rešil, utonil pa je njegov rojak Mladen Kasap in obe mladi sopotnici. Ko je na prizorišče pripeljalo patruljno vozilo, je na obali bito kakšnih 40 taksijev,
Tako se je v Frankfurtu končal »nočni lov« za belim BMW, ki ga je uprizoril 42-letni taksist Stamdhaft. Vojvodič je bil menda prevozil rdečo luč in taksi se mu je komaj izognil. Voznik taksija ga je dohitel in ustavil Oba Jugoslovana pa sta skočila
iz ata, ga pobila na tla in mu vzela uro (Vojvodiča so medtem, ko pišemo o njem, že aretirali). Taksist je s plinsko pištolo petkrat ustrelil in se z zlomljenima nogo in nosom splazil do svojega vozila, od koder pa z radiom ni poklical policije, temveč svoje tovariše.
Tako se je torej začela drama, ki jih je zadnje čase toliko v prometu zahodnonemškdh velemest.
Po vojni je bilo v ZRN umorjenih 73 taksistov, od tega šest samo predlanskim, da ne govorimo o roparskih napadih, neprijetnostih s pijanimi ali pa proti plačilu nastrojenimi potniki. Taksiste je pograbil strah in večkrat so že priredili demonstracije in zahtevali hujše kazni, celo smrtno. Tudi oborožili so se s plinskimi pištolami in gumijevkami ter večkrat po radiu klicali kolege na pomoč.
Zaradi občutka, da so ogroženi, so si začeli krojiti pravico s pestmi, že za vsako malenkost postajajo agresivni. Nelki psiholog pravi, da taksisti mislijo, da je cesta njihova.
KONEC LOVA V FRANKFURTU: 40 taksistov je lovilo jugoslovansko druščino
NIČ VEČ KABLI IN ETER
Najprej so brzojavke hitele nad zemljo po telegrafskih napeljavah, nato pod zemljo po telefonskem kablu, ko pa vse to ni več zadostovalo, so inženirji Porabili eter, radijske valove in TV satelite. Zdaj pa bo veletok novic šel po ceveh.
19,1 nOve TELEFONSKE CEVI: 10 1,0 toki cevi je mogoče hkrati Ji Q Prenašati četrt milijona pogovorov
s
privabijo otroškemu joku podobni kriki žab. Žabe se borijo tako, da poskakujejo in se grizejo. Bojevnice gredo v napad vse v istem trenutku, kakor da bi se ravnale po nekem skrivnostnem znaku. Ob koncu spopada preživele žabe dostikrat odnesejo »mrtve in ranjence«.
Domačini ne dovolijo fotografom, da bi posneli ta zanimivi prizor. Prepričani so, da je vojna žab že sama po sebi dovolj slabo znamenje. Ko se bojišče izprazni, mnogi domačini pohitijo domov, kjer molijo in zažigajo kadila, da bi očistili ozračje in odgnalj zle duhove.
PROMET
Po nekaterih podatkih obveščevalnih služb so Kitajci umaknili lep del svojih oboroženih sil s področja ob Tajvanskem prelivu proti severu v območju Pekinga, bržkone naj bi te enote rabile kot rezervne sile, če hi prišlo do oboroženega spopada s Sovjetsko zvezo. Resnica pa je, da že enajst mesecev ni bilo na meji med Kitajsko in Sovjetsko zvezo nobenih incidentov.
V Kremlju so ukazali sovjetskim veleposlaništvom, naj omejijo izdajanje vizumov zahodnim poročevalcem, ki bi radi poročali o 24. kongresu KP SZ naslednji mesec. Nekateri zahodni diplomati si to razlagajo kot znamenje, da se morebiti v Moskvi bojijo, da sc bo kongres sprevrgel v boj za oblast.
Italijanska vlada je objavila, da ne namerava prodati otoka Monlechristo. Ta okrog deset kvadratnih kilometrov velik nenaseljen otok, pravzaprav granitna skala, v Tirenskem morju, je postal slaven po zaslugi francoskega romanopisca Aleksandra Dumasa mlajšega. V preteklih mesecih se je o tem otoku precej govorilo. Vlada ga je baje hotela prodati. Tedaj pa je nacionalni svet za znanstvene raziskave zaprosil vlado, naj otok spremeni v naravni rezervat, da bi zaščitili tamkajšnje edinstveno rastlinstvo in živalstvo. Vse kaže, da bodo tn tudi storili.
Sovjetski arheologi so v Kazahstanu odkrili 2.300 let staro okostje s sledovi kirurške operacije. Neznani kirurg je v davnini amputiral levo nogo neke ženske in ji naredil umetno nogo iz ovnove kosti. Sovjetski strokovnjaki so se pohvalno izrazili o operaciji. Pregled z rentgenskimi žarki je pokazal, da je pacientka po operaciji živela še nekaj let.
V neki stockholmski restavraciji so nameravali prirediti »arktični teden«, v katerem bi alkoholnim pijačam namesto navadnega dodajali ledeniški led z daljnega severa. Po led so poslali tričlansko ekspedicijo s helikopterjem. Vendar so sc člani odprave vrnili brez ledu. Pravzaprav so lahko veseli, da so se sploh vrnili, kaijti močni vetrovi so njihov helikopter treščili ob pobočje 2.117 metrov visoke gore Kebnekajse v divjinah skrajnega švedskega severa. Pri tem je bil helikopter povsem uničen, člani odprave pa so jo odnesli s praskami.
Statistiki v Beli hiši trdijo, da je Nixon delavnejši, kot trdijo njegovi nasprotniki. Kot glavni dokaz naštevajo, da je 37. predsednik ZDA v prvih dveh letih svojega-službovanja več kot 150 krat zasedal z guvernerji, prepotoval okoli 300.000 -kilometrov, obiskal 17 tujih držav, podpisal 776 zakonskih predlogov, izdal 131 razglasov in 121 odredb, ter razposlal okoli 6000 brzojavk. Tudi kot gostitelj naj bi se izkazal, saj je na 132 uradnih kosilih in večerjah pozdravil 13.000 gostov, še
40.000	pa jih je povabil na zajtrke in čajanke. Kot dodaten dokaz pa je slika uradnega fotografa Bele hiše, ki so jo obelodanili pod naslovom »Dolg pisarniški dan«. Na njej je Nixon v naslanjaču z nogami na predsedniški mizi.
V Miinchenškem teatru »Off-Off« se je soprogu in soigralcu lepe Maddale-ne Kerrh v predstavi »Nuna in norec« zgodilo, da sta medtem, ko on .nastopa na odru v prisilnem jopiču, dva prijetna mlada gospoda prišla iz občinstva in vpričo njega do golega slekla njegovo ženo, ki se je branila z glasnimi kriki na pomoč. Publika je pozdravila ta dogodek z velikim navdušenjem, prepričana, da »spada zraven«. Soprog je bil zelo užaljen: »Lahko bi jo zaklala, pa bi občinstvo mislilo, da tudi to spada zraven in ploskalo!« Vendar je pri naslednjih predstavah pustil strip-tease prizor ponoviti, ker se ni hotel zameriti pričakujočemu občinstvu. Le, da je zdaj slačil na odru — sam.
Zadnje nesreče tankerjev, so tako vznemirile zavarovalnice, da nameravajo povečati tankerske premije za 15 odstotkov.
Iz statistike OZN: Ameriški otrok poje 25-krat več hranilnih snovi kot indijski otrok.
LJUDJE VŽARŠČU
kratkih kratkih hlačah, zelo tesno se prilegajočih kratkih hlačah najrazličnejših vzorcev. Pogosto so hlače iz nerca, opičjega krzna, svile ali satena, Sifona ali žameta.
Nekateri pravijo, da je to odmev na že preveč razpaslo midi modo, nekaj 'anti-rnidd, nekaj spet, kar naj bi poudarjalo lepoto nog. V Parizu se ženske oblačijo v kratke hlače ,za večerne priložnosti. Pa tudi za ples so take hlače pripravne, trdi neka zagovornica nove mode. »Saj ti ni treba vedno misliti na to, da stiskaš kolena skupaj. Neka londonska zagovornica nove mode — kj se je prav v Angliji najbolj razširila — pa pravi: »V takih hlačah lahko sediš, kakor te Je volja, in se vzpenjaš po stopnicah, ne da bi kdo žvižgal za teboj, češ kako si drzna.«
V Amerika prodajo tega novega modnega blaga, kolikor ga hočejo. Zlasti priljubljene so hlače iz črnega žameta, satena in krepa Igralka Uršula Andress prihaja na kosilo v bronasto žametnih kratkih hlačah, igralka Raque) Welch pa v belih kratkih hlačah iz jerseya. Nekaterim so všeč celo pletene kratke hlače.
Seveda take hlače niso za vsako žensko. Kreator Rudi Gem-reich, ki mu je všeč ta nova moda, pravi: »To je lepa moda, toda samo za lepe postave.«
Na splošno se je ustalilo prepričanje, da se take hlače zlasti prilegajo dekletom, mlajšim od 25 let, in dekletom z ozkimi bokd.
TENIS
ASHE NE, ' GOOLAGONG DA!
Ali so južnoafriški Buri v kakem daljnem sorodstvu z avstralskimi temnopoltimi domorodci ah Pa južnoafriške rasistične oblasti vendarle dajejo avstralskim domorodcem rasistično prednost pred črrici, pa najsi so ti celo ameriški državljani? Tako nekako človek pomisli od novici, da bo avstralska teniška zvezdnica Evonne Goolagong, ki je rjavopolta po-tomka avstralskih domorodcev, sodelovala na južnoafriškem teniškem prvenstvu, ki bo marca. Lani južnoafriške oblasti ameriškemu črnskemu teniškemu asu Arthurju Ashu niso dale vstopnega vizuma, , da bi igral na južnoafriškem teniškem tekmovanju.	-
Iz Južne Afrike so trenerju osemnajstletne Evonne Goolagong sporočili, da bodo Avstralko sprejeli kot »častno gostjo« in je ne bodQ obravnavali kot »drugorazredno državljanko«.
Ko bo nasledil španskega diktatorja Franca princ Juan Carlos, ki Ima zdaj triintrideset let, bo Španija »čisto človekoljubna kraljevina«, tako nekako je povedal princ med nedavnim obiskom v Združenih državah Amerike. Govoril je o »boljšem socialnem polo. žaju« Spancev in o »političnem napredku«.
SOFIA IN JUAN CARLOS: vse bo lepše
Nekdanji ameriški predsednik Lyn-don Johnson je te dni odprl novo po slopje šole za javne zadeve, -ki jo je teksaška univerza imenovala po njem. Izkušeni časnikarji — Johnsonovi opazovalci so precej opazili, da se je nekdanji predsednik prvič pokazal v jav nosti z slušnim aparatom, vgrajenim v naočnike, in z majhnim zvočnikom v desnem ušesu. Po končanih ceremonijah je k Johnsonu pristopil neki reporter in ga vprašal: »Kako dolgo pa že uporabljate slušni pripomoček, gospod?« Johnson se je zarežal in odgovoril: »Kar dobro, kar dobro. Veseli me, da sva se spoznala.«
LYNDON JOHNSON: »Hvala, kar dobro ml gre.«
Filmska Igralka Joan Crawford In škotski ovčar, prav tako filmski zvezdnik, Lassie, sta bila nedavno nagrajena za »izredne dosežke v dolgem časovnem razdobju«. In res, Joan Crawford je igralka, ki igra že petinštirideset let — kar je rekord, pes pa je igral v najdaljši televizijski nadaljevanki, kar jih je bilo posnetih (snemajo jo že sedemnajsto leto). »Sedemnajst let sem si želela srečati z Lassiem, a kako me je ob tem srečanju poljubil, kakor resničen samec! Izmed vseh mojih poljubov, kolikor jih Je bilo v filmih, je bil ta Las siev najtoplejši in najbolj ljubeč.« Lassie je bil samo zadihan.
LASSIE IN CRAVVFORD:	najslajši
poljub
MANSONOVA PRIPOVEDUJE
O SINU
O otroštvu in mladosti Jamesa Mansona, razvpitega voditelja hipijevske »družine«, ki je ubila Sharom Tate in pet drugih ljudi, smo doslej vedeli le to, kar jo sam povedal: da je živel v povsem neurejenih razmerah. Svojo mater je opisal kot mladoletno prostitutko, ki sploh m vedela, kdo je oče njenega sina. Povedal je, da je morala v zapor skupaj z bratom, ker sta pretepala in ropala moške, ki jih je staknila v barih Cincinnatija. PG Mansonovih besedah je bila njegova mati alkoholičarka. živela je s tolikimi različnimi moškimi, da se je zagnusila celo njemu, ki je bil takrat že mladoletni prestopnik. Tako je odšel od doma s semenom krutosti v srcu, semenom, ki ga je vsejala brezbrižna in zmerljiva mater.
Pred kratkim so ameriški novinarji našli Mansonovo mater. Stara je triinpetdeset let, vendar jih kaže precej več. Zaradi bolezni ne more več delati. Zadnjih pet let živi v zakonu s tretjim možem. Pri sebi ima hčerko iz drugega zakona. V pogovor z novinarji — prvi v njenem življenju — je privolila pod pogojem, da ne izdajo njenega sedanega imena in kraja, kjer živi. Imenovali jo bomo kar gospa Manson.
Gospa Manson je otroštvo svojega sina precej drugače opisala, kot ga je prikazal sam. Po dolgem premišljanju je spoznala, da je bila najhujša napaka, s katero se je pregrešila nad svojim prosuilim sinom, prekomerno razvajanje, ki je postalo navada in celo potreba v življenju Charlesa Mansona. Njen sin je bil, tako pravi, očarljiv deček, kj se ni nikdar boril za to, kar je hotel, ampak je pustil druge — običajno ženske — da so to opravljale namesto njega.
»Charles je se rodil izven zakonske zveze,« priznava gospa Manson. »Ni pa res, da je bil njegov oče kdorkoli. Nikoli nisem bila prostitutka. Takrat sem imela petnajst let in sem hila precej neugma. Toda moja mati je bila zelo stroga ženska, zelo pobožna. Meni in sestri ni dovolila, da bi pili, ali kadili; celo v kino nisva smela iti. Potem, ko sva malo odrasli, se je v naju pojavila težnja, da bi se malo zdivjali, tako kot pač otroci.«
»Vendar pa nisem kar tako hodila z moškimi. Res sem bila zaljubljena v polkovnika Scotta. Bil je precej starejši od mene, imel je štiriindvajset let, in on me je tudi ljubil.« Mati jo je s sestro poslala v Cincinnati, da ne bi rodila otroka doma, v Ash-landu, v ameriški zvezni državi Kentueky. Medtem ko je priča kovala otroka, je sprejela snubitev iViilliama Mansona, da bi otrok imel ime, „
Charles se je rodil 11. novembra 1934. Njen mož je obljubil, da se bo trudil sprejeti otroka, a že po nekaj mesecih je postalo očitno, da je ljubosumen na vsako minuto, ki jo je preživela skupaj s doječkom. Ko jo je
9 Pred petimi leti je neki tak-1 sist mobiliziral sto kolegov, da so šli na lov za dvema potnikoma, ki sta se s šoferjem prepirala glede prave smeri vožnje, šele policija je preprečila najhujše.
% Leta 1967 je 150 taksistov skoraj do smrti preteplo Pakistanca Tanga in njegovo prijate-ljico, ker je Tamg napade! voznika Jarockega. Nekdo od taksistov je takrat dejail: »Policija je enostavno prišla* prezgodaj.«
0 V Mtinchmiu je 15. februarja 1968 osem taksistov zvleklo nekega gosta iz hotelske sobe in ga s pestmi in železnim orodjem do nezavesti premlatilo, žrtev se je malo pred tem sporekla z voznikom taksija.
OBSOJENCI
SE ZNEBITI MIDIJA? S kratkimi hlačami! Po vsem svetu se nenavadno hitro uveljavljajo spet kratke hlače, podobne, kakršne so nosila dekleta pred kakimi desetimi leti, s to razliko da zdaj ne gre več za športni izgled, temveč dekleta v kratkih hlačah prihajajo zlasti na večerne pri-reditve. Kakor povedo že slike, je nova moda primerna le za mlada dekleta ž ozkimi boki.
MODA
nekoč pretepel, ga je zapustila, se vrnila k materi v Ashland in sprožila postopek za ločitev. Medtem se je polkovnik Scott poročil z neko drugo žensko. Nikakor pa ni res, da Manson ne bi bal poznal očeta, scott ga je včasih vzel k sebi, da je prebil konec tedna z otrokom. Baje ga je imel zelo rad. Ko je imel Charles štiri leta, sta se preselila v McMechen v Zahodni Virginiji in od tedaj otrok ni imel več stikov s svojim pravim očetom. Polkovnik Scott je umrl leta 1954 za rakom.
Ko je bilo Charlesu šest let, sta morala mati in njen starejši brat v zapor zaradi ropa. Vendar gospa Manson zatrjuje, da v otroških letih Charles ne le ni bil zapostavljen, ampak so ga tete in stara mati razvajale. »Charles ni bil nikoli krut deček. Imed je premehko srce, da bi se tepel, ali počel karkoli nasilnega Celo svojega psa ni nikoli udaril. Tudi za svoje koristi se nd potegnil.
Mati se tudi spominja, da vse do enaindvajsetega leta, ko so šli v Kalifornijo, Charles ni delal niti en dan. Iz vsake službe so ga hitro zapodili: ker je prišel prepozno, ali pa, ker je bil malomaren. Kljub temu je znal Charles vsakogar očarati.. Celo kasneje, ko je moral v poboljše-valnico al] v zapor, ker je bežal od»doma, kradel avtomobile in podobno, si Je vedno zagotovil posebne ugodnosti. Od doma je začel odhajati, ko se je mati drugiič poročila. Charles se z njenim drugim možem, ki je bil pijanec m slabič, ni mogel razumeti. Januarja 1955 se je Charles poročil z Rosalie Jean Wills, natakarico iz McMechena. A že ob koncu istega leta je moral v zapor v Kalifornijo, ker Je prevažal ukradene avtomobile. Rosalie je šla za njim. Rodil se jima je otrok. Vendar se je Rosalie ločila od Charlesa, še preden je ta prišel iz ječe, in se poročila z drugim moškim. Gospa Manson je prepričana, da je bil to za Charlesa hud udarec, kajti Rosalie Je imel menda zelo rad. Od tedaj je zasovražil ženske.
KRATKE HLAČE PROTI MIDIJU
Nekatere ženske so se začele oblačiti zares nenavadno. Ko pridejo na kakšno domačo 'zabavo, imajo na sebi krznen plašč do tal, visoke škornje, krzneno kučmo in dolge rokavice. In vendar se tresejo od mraza. Ko si slečejo plašč, zazebe druge goste. Nič čudnega: dekle je prišlo na zabavo v kratkih hlačah. Da, sredi zime v kratkih hlačah Pa ne v kakih navadnih športnih hlačah, ampak zelo
ZAPLETEN ZAČETEK, SREČEN KONEC: Po mučnih teža. vah v bližini Lune so ameriški astronavti Shepard, Roosa in Mitchell uspešno pristali n« zemeljskem naravnem satelitu, opravili na njem vrsto pomembnih raziskav in del in sc odpravili z Lune proti Zemlji brez zapletov. Tako je minil tudi tisti najbolj kočljivi trenutek, ki so se ga v ameriškem	i«. ^
vesoljskem centru v Houstonu najbolj bali, namreč da bi	19,1
prišlo do težav med združitvjo lunarnega in komandnega modula. Nazaj gčede je šlo vse kakor po maslu.
POSADKA APOLLA 14
PANORAMA
JUGOSLAVIJA
CENE
AVTOMOBILI DRAŽJI
Avtomobili so se drastično podražili, to je rezultat devalvacije. Njene učinke pa je še povečal zvišani zvezni prometni davek na dražje avtomobile.
Skorajda na vozila, uvoženega » zahodnega trga, ki bi se podražilo za manj kot za 5000 dinarjev.
Avtomobili, katerih devizna vrednost ni višja od 4410 nemških mark, so tako kot dosedaj obremenjeni * dvanajst odstotnim zveznim prometnim davkom.
Avtomobilom, ki stanejo od 4410 do 5084 mark, se zvezni prometni davek poviša na petindvajset odstotkov.
Avtomobili, ki so dražji od 5084 mark, so obremenjeni z »veznim prometnim davkom v višini 25 odstotkov (do 5084 mark), za vsak dinar četz to vsoto pa so obremenjeni s stoodstotnim prometnim davkom.
Kaj to pomeni, je razvidno iz konkretnega primera. Za primer vzemimo nove cene fordov m taunusov,, ki Jih v naši drža-Vl zastopa Intercommerce. To podjetje je bilo lani najuspeš-neišj uvoznik osebnih vozil.
Ford esoort standard z dvoje vrat stane sedaj 4090 mark (devizne cene se niso spremenile) in 14.509 dinarjev (direktna dinarska podražitev znaša 1704 dinarje). Mode) es-cort L, s štirimi vrati, stane sedaj 4769 mark (stara cena) in 20432 dinarjev (dinarska podražitev — 6053 dinarjev). Taunus model L, z dvema vratomg in z motorjem 1300 ccm stane 5490 mark in 24.993 dinarjev (dinarska podražitev znaša 17.442 dinarjev) . .. Dražji je avtomobil, višja je podražitev. Oglejmo si še zadnji primer: taunus HL, s štirimi vrati (motor 1300 ccm) stane 6306 mark in 32.083 dinarjev (dinarska podražitev — 18 705 dinarjev). •
?oudaritj moramo, da v dinarske cene in v podražitev ni-sla vračunana občinski in republiški prometni davek. Podražitev je torej v resnicj še večin. odvisno od posamezne občine. V nekaterih občjnah je prometni davek na avtomobile povsem ukinjen, v nekaterih je ^nanjšan, v nekaterih nespremenjen. V podražitve nj vračunan učinek devalvacije. Kdor mia devize od prej ne izgubi ničesar, kdor pa jih je kupil po ^evalvaciji, plača v resnici avtomobil več, čeprav So ostale devizne cene nespremenjene.
iz dobro obveščenih krogov smo zvedeli, da pričakujejo zmanjšanje uvozne carine. Ca-znaša sedaj približno 56 °dstotkov cene, zmanjšala pa bi se na 35 odstotkov. To i prav gotovo ublažilo nove ce-be.
DETEKTIVI
ZASEBNA POLICIJA
Pred kratkim smo že pisali o torašanju: zasebni detektivi — d« alj ne. V široki anketi so **• n v i advokati, pravniki, dr-tjjj Ovijam bili načeloma soglasni, d so zasebne detektivske agen-^1 P1 J® Potrebne, vendar bi morale S J v P°d družbeno alj zakonsko bntrolo. Predstavniki policije
pa so ob teli razpravah bili bolj zadržani in se niso oglasih. Sele zdaj se je oglasil Nikola Bu-garčič, načelnik beograjske UJV.
»Kolikor vem, • UJV nihče nd vprašal za mnenje o zasebnih detektivih,« pravi. Glede kluba upokojenih uslužbencev UJV, ki da se za detektivstvo najbolj zanimajo, mend Bugarčič:	»In
zdaj, zakriti pod izkaznico Kluba, poskušajo nekateri ustanoviti posebne skupine državljanov, ki pa po mojem mnenju niso v skladu z našim politično-druž-benim sistemom in tudi nimajo podlage v zakonih ki zelo določno govore o preiskavi, zbiranju dokazov, pravni pomoči...«
Po Bugarčičevem mnenju je čisto nekaj drugega, če imajo posamezna podjetja (blagovnice, hoteli, zavarovalnice) podobne detektive. To je mogoče in celo potrebno. Za kaj potem gre? »To je prizadevanje za lahek zaslužek. To bi bila mešanica okostenelih advokatur in zasebne policije.« Obstaja tudi možnost, d® bi zasebni detektivi ogrozili pravice državljanov in da bi bile mogoče velike zlorabe.
Nekatere občine so že pismeno zahtevale dovoljenje za detektivske agencije. »Na koncu lahko zatrdim, da sem pripravljen odstopiti s svoje funkcije, če mi kdo dokaže, da so takšne zasebne detektivske pisarne in zasebni policisti potrebne in združljive z našim sistemom. Takrat bom veliko več zaslužil kakor zdaj, glede n® svoje izkušnje pa grozim tistim, ki se navdušujejo za privatno detektivstvo, z zelo resno konkuren-oo,« obljublja Nikola Bugarčič.
SPOR
NA SODIŠČE ZARADI LJUDSKEGA ŠTETJA
Ljudsko štetje, ki bo aprila letos, je razburilo jugoslovanske narode. Sarajevsko Oslobodje-nje in skopska Nova Makedonija se prepirata o Muslimanih v Bosni in Makedoniji.
Zagrebški odvetniki zahtevajo, naj direktor zveznega zavoda za statistiko Ibrahim Latifič, sede na klop za obtožene. V prijavi, ki so jo poslali okrožnemu javnemu tožilcu, očitajo direktorju, da je s svojim podpisom pod navodili o lokalni opredelitvi, storil kaznivo dejanje. Po njihovem mnenju to povzroča nacionalno nestrpnost, kar je po 119. členu KZ kaznivo.
Kazensko prijavo zoper direktorja zveznega zavoda za statistiko so poslali javnemu tožilcu člani osnovne organizacije zK pri odvetniški zbornici Hrvat-ske. Udeleženci nedavne seje so enoglasno sklenili, da bodo proti Latifiču vložili kazensko prijavo.
Zagrebški okrožni javni tožilec je povedal, da je tožilstvo prejelo ovadbo in da je zadeva v rednem postopku. Ce bo tožilstvo ugotovilo, da je prijava umestna, se bo moral direktor zagovarjati na sodišču. Sodili bi mu po členu kazenskega zakonika, ki pravi: »kdor s propagando ali kako drugače izziva ali širi nacionalno, rasno ali versko sovraštvo med narodi ali narodnostmi, ki žive v Jugoslaviji, bo kaznovan s strogim zaporom do 12 let.«
Sledi še, da bo kaznovan s strogim zaporom (najmanj eno leto) tisti, ki je tako dejanje naredil namerno alj z zlorabo svojega položaja, ali pa če je za* radi dejanja prišlo do neredov, nasilja in drugih hudih posledic.
Odvetniki so skupno s prijavo poslali tožilstvu tudi fotografske
LJUDSKO ŠTETJE: statistiki pa na sodišče
ko]>ije zakonskih predpisov ter formular za popis prebivalstva.
Direktor zveznega zavoda za statistiko še nj imel možnosti, da bi povedal kaj v svojo obrambo. ker Je že nekaj časa na uradnem potovanju. Namestnik generalnega direktorja je povedal, da so navodilo napisali na osnovi zakona 0 ljudskem štetju, fcj ga je sprejela zvezna skupščina. Kar zadeva nacionalne opredelitve, so se ravnal, po 41 členu ustave SFRJ, ki pravi, da državljan ni dolžan pojasniti, kateri narodnosti pripada niti ni dolžan, da bi se odločil za eno od narodnosti.
V zavodu pravijo, da so navodilo napisali na osnovi tega člena. Tako so dovolili, da se dr-, žavljam nacionalno ne opredelijo, lahko pa navedejo regionalno pripadnost. Tako lahko nekdo napiše, da je Dalmatinec, zapisali pa ga bodo v rubriko neopredeljen
Ne vemo, ali bo direktor La-tafič moral zaradi svoiega podpisa pod navodili na klop za obtožence.
MEDICINA
DRUGA PRESAJENA LEDVICA V JUGOSLAVIJI
Tridesetega Januarja so v re-ški bolnišnici izvedli drugo presaditev ledvice v Jugoslaviji. Prva transplantacija ledvice je bila izvršena v Ljubijanj šestnajstega aprila lani. Vendar je pacient, ki mu je dala ledvico njegova mati, po sedemnajstih dneh umrl.
Na Reki so vsadili novo ledvico štiriintridesetletnemu bolniku, iz Pulja, ki je po poklicu čevljar. 2e trinajst mesecev je bil bolnik pacient bolnišnice »Dr. Zdravko Kučič«, pri življenju pa so ga obdržali s pomočjo umetnih ledvic. Ko je njegovi devetinštiridegetletna mati izrazila, da bi sinu darovala zdravo ledvico, so začeli s podrobnimi pripravami za komplicirano operačijo. Pravzaprav sta bili potrebni dve operaciji, najprej so morali materi vzeti ledvico, nato pa jo presaditi v sinov0 telo. Prva operacija je" trajala štirj ure, druga pet ur. Sam proces presajevanja ledvice pa je trajal triinštirideset minut.
Kakor hitro se Je na Hrvat-skem razširila novica o presaditvi ledvice, je dobila reška bolnišnica ogromno čestitk.
Teden dni po operaciji je bolnišnica sporočila, da se ni zgodilo nič nepredvidenega. Bolnik in njegova mati se počutita dobro. Cas akutne krize pa še ni minil, vendar so zdravniki za sedaj zadovoljni. Skrbi pa jih, ali bo organizem štiriintridesetletnega čevljarja sprejel mamino ledvico ali ne.
V teh dneh bi morali na Reki izvršiti že drugo presaditev ledvic. Sestra, ki bi morala darovati ledvico * bratu, pa si je premislila. Vendar pričakujejo, da bo pristala na operacijo.
KIKINDA
MOČAN IZBRUH NAFTE IN PLINA
Banatski naftarji so spet na nogah. Na kikindskih naftnih poljih sta iz vrtine KP-35 blizu kmetijskega kombinata Banat bruhnila nafta in zemeljski plin. Curek pod pritiskom dobrih sto atmosfer in premera čez meter je brizgnil šestdeset metrov visoko. Nafta se je razlila na pet kvadratnih kilometrov pšenice. Kikinda ni v nevarnosti in na srečo tudi človeških žrtev m bilo.
Ob izoruhu so bili pri vrtini le trije delavci (prav zdaj jo namreč popravljajo). Pripovedujejo, da so najprej slišali oddaljeno grmenje tako) zatem pa se je proti nebu pognal curek nafte in zemeljskega plina. Kot iz topa je zletelo iz vrtine petsto metrov jeklenih cevi kakih sto metrov visoko. Pozneje so jih našli več sto metrov stran.
Naftni curek sivo-čme barve je viden deset kilometrov naokrog. Veter raznaša nafto na vse strani, zelena pšenična polja so zdaj kot svinčeno morje. Takoj je bilo vse na nogah, prva je prišla na kraj nesreče tehnična ekipa za gašenje pod vodstvom inž, Radmila Borojeviča, tehničnega direktorja novosadskega »Naftagasa«. Naftarji se seveda najbolj boje, da se ne bi nafta vnela.
Področje »naftnega vulkana«, vrtine KP-35, varujejo mrtve straže, približajo se lahko samo ljudje s posebnimi dovolilnicami. Pomoč prihaja od vsepovsod. Strokovno mnenje zg zdaj je, da so ob remontu Vrtine naredili kakšno napako, kj je po tem povzročila izbruh nafte.
Podoben izbruh so naftarji doživeli tudi že pred štirimi leti prav na tem kraju, vendar Je takrat iz zemlje uhajal predvsem plin z malo nafte. Sedanji izbruh je veliko hujši in močnejši. Takrat so potrebovali za ukrotitev izbruha devet dni, koliko jih bo potrebno zdaj, pa je težko povedati.
Vsa Kikinda je na nogah, in najbrž upravičeno. Zavedajo se namreč, da žive na velikanskem podzemeljskem zbirališču nafte in plina.
GOLJUFIJE
NEKAJ ZA ŠOLE, NEKAJ V SVOJ ŽEP
Uslužbenci izobraževalne skupnosti občine Titov Veles s svojim sekretarjem na čelu so. zapletali — UJV pa je 2 eno P<>
	l
mmm	u
Republiškl sekretar za zdravstvo in socialno politiko SR Srbije je v nedavnem poročilu zapisal:
»V prometu smo postavili žalosten rekord. Nizka prometna kultura in nagnjenje do alkohola sta nas pripeljali na prvo mesto v seznamu cestnih smrti. Na vsakih 1000 avtomobilov umre 3,1 • Jugoslovanov, 1,5 Poljakov, 1,4 Avstrijcev, 1,2 Nemcev, 1,1 Italijanov, 0,7 Francozov, 0,6 Američanov in 0,5 Angležev.«
Po podatkih zveznega zavoda za statistiko je bil poprečen osebni dohodek v lanskih enajstih mesecih v Jugoslaviji 1.154 dinarjev, kar je za 175 dinarjev več kot v letu prej. Realno so se dohodki dvignili za štiri odstotke.
Razen v Makedoniji je bila v vseh republikah poprečna plača višja od tisoč dinarjev: v Sloveniji 1.354 din, Hr-vatski 1.234, Bosni in Hercegovini 1.103, Crni gori 1.036, v Makedoniji pa 970 dinarjev.
V beograjskem narodnem gledališču nastopajo zadnje dni predvsem inšpektorji UJV, ki iščejo »sumljivo osebo«.
Iz gledališke blagajne je nekdo odnesel 950.000 dinarjev, torej skoraj deset starih milijonov. Vlomilci so najbrž natančno vedeli, kje so ključi od blagajne, zato sumijo, da je pri vlomu sodeloval tudi nekdo iz Narodnega gledališča. Vsem igralcem so vzeli prstne odtise.
Olimpijske igre v Munchnu so ogrozile turizem na jadranski obali V Zahodni Nemčiji primanjkuje natakarjev, kuharjev in drugega gostinskega osebja, zato jih vabijo za lepo plačilo. Iz Makarske je pred kratkim odšlo KO natakarjev in kuharjev, ki so jih hotelska podjetja štipendirala in šolala Turistični delavci ne vedo. kaj bi storili, da bi zadržali natakarje, ki se prav nič ne branijo štirih novih tisočakov, kolikor jim na mesec ponujajo Nemci.
Naši delavci očitno ne bodo «eč odhajali za kruhom v tuje tovarne, pač pa bodo tovarne prišle k njim Tovarna pisalnih strojev Olvmpla bo odprla svoj obrat v Bugojnu (BiH) Zahodnonem-ška firma je s sarajevskim Unisom podpisala pogodbo, po kateri iiodo v petih letih izdelali 250.000 prenosnih strojev, desetino tega pa bodo prodali v Jugoslaviji.
Pet golobradih mladeničev iz Velike Vrbnice pri Kladovu je stavilo z nekim kmetom, da bodo na dušek popili pet litrov žganja. Kmet Jim je dejal, da jim bo podaril deset litrov žganja, če jim bo to zares uspelo Mladeniči, med katerimi je bil najstarejši star 18 let, so začeli piti, gospodar pa jim je prinašal na mizo žganje. Ko so popili tri litre, so mladeniči obnemogli. Odpeljali so jih v bolnišnico, ker so se zastrupili z alkoholom. Starši lahkomiselnih fantov bodo tožili kmeta Petra Trailoviča, ker jim je dal žganje. Tako bo šele občinsko sodišče določilo, kdo je dobil stavo.
Na tekmi med Zadrom in Crveno zvezdo je moral zapustiti igrišče Josip Djerdja, ker ga je v oko zadelo steklo, ki ga je eden od gledalcev vrgel na igrišče Zadar je na tej tekmi zmagal, zato se morda ni pritožil, ali pa o incidentu ni ničesar zapisanega v zapisniku zato, ker organizator ne more odgovarjati za dejanja tisočih gledalcev V Zadru so podobne primere že irtieli, zato menijo, da morajo Beograjčanom tak incident oprostiti. V športu sc lahko zgodi marsikaj, lahko bi celo tekmo ponavljali, takrat pa bi Zadar s težavo spravil pod streho dve točki.
Med moškim svetom vlada veliko zanimanje za moške lasulje, ki jih bo maja poslala na trg ljubljanska tovarna »Ilirija«. V tovarni so prepričani, da bodo plešci lasulje dobesedno razgrabili. Morda pa se motijo?
V Derventi bodo zgradili tovarno čevljev, denar pa bodo dobili od delavcev, ki so trenutno zaposleni v tujini. Delavci so obljubili svoje prispev-* ke, s tem pa so si hoteli tudi zagotoviti delovna mesta. Vsak delavec, zaposlen v tujini, bo plačal 330 dolarjev, ki mu jih bodo vrnili v petih letih s tem pa bo dobil tudi delovno mesto.
Sindikalna organizacija Onkološkega inštituta v Ljubljani je javnost ponovno opozorila na izredno slabe prostore stare šempetrske kasarne, v katerih leži tristo bolnikov. Po drugi strani pa je slovenska javnost z velikim razumevanjem sprejela dosedanje klice na pomoč. O tem govori deset milijonov dinarjev zbranih prispevkov. S temi prispevki bi lahko že pred dvema letoma sezidali stavbo za teleradio-terapijo, če bi le republiški organi tedaj omogočili začetek gradnje.
Odbornik Karel Franko iz Puconcev je na zadnji seji murskosoboške občinske skupščine vprašal, zakaj ne bi po zgledu Maribora tudi v Murski Soboti odstopili od načrtovanja naselja atrijskih hiš, češ da med graditelji zanje ni zanimanja. Povedali so mu, da je od 42 parcel samo še dvanajst neprodanih. Zanimanje torej je. Očitno je, da so graditelji manj konservativni kot občinski odborniki. Atrijske hiše so pravzaprav logično nadaljevanje prekmurske, panonske nizke hiše z dvoriščem. Enonadstropne hiše, kakršne naj bi po mnenju odbornika najbrž postavljali, pa so v naši pokrajini tujek in pogosto kaze okolico in grene življenje njenim prebivalcem. Žal je takšne konservativne miselnosti vsepovsod na pretek. Zato tako pogosto spreminjajo načrtovana atrijska naselja v naselja enonadstropnih hiš — transformatorjev.
Znano je, da je podjetje Slovenijales vzelo v Centralni afriški republiki v zakup 400.000 ha gozda. Hlodovino bodo vozili v Koper, kjer so sedaj ustanovili poseben obrat Troples, industrijo za predelavo tropskega lesa. V Koper bodo pripeljali približno 150.000 kubičnih metrov tropskega lesa na leto, tretjino te količine pa bodo razžagali v deske. Troples bo prvi obrat, ki bo začel delati v koprski industrijski coni.
Ob Prešernovem prazniku so v Do-slovčah pri Žirovnici odprli preurejeno Finžgarjevo rojstno hišo. Akcija je trajala osem let. Največ je prispevala šolska mladina. V celoti so zbrali dvaindvajset starih milijonov, od tega pet milijonov posojila. Akcija še ni zaključena, saj bodo za zadnja dela, ki bodo na vrsti šele po otvoritvi, rabili še precej denarja. V spodnjih prostorih hiše so uredili razstavno galerijo, v kateri bo prikazano Finžgarjevo življenje in delo. Zgornje prostore pa so uredili tako, kakor so bili urejeni za časa Finžgarjeve mladosti. V Finžgar-jevi rojstni hiši bo velika slovesnost meseca maja ob stoletnici njegovega rojstva.
Jamarji kluba Ljubljana-matica so štiri dni raziskovali drugo največjo jamo v Jugoslaviji — Pološko jamo nad Tolminom. Raziskali in izmerili so 750 metrov novih rovov. V jami so slapovi, visoki do 30 metrov. Vodja odprave se je nenadoma znašel pod enim izmed njih. Na srečo so ga rešili, vodja pa je bil še ponosen, da se je edini od članov ekipe okopal, čeprav neprostovoljno.
Da bi ustregli filmski ekipi, ki na Bledu snema film, je stroj za pluženje in čiščenje ledu čistil led, čeprav je bilo zaledenelo jezero polno razpok. In že je bila tu nesreča: stroj je zdrsnil v jezero osem metrov globoko. Dobrota je sirota!
Vsepovsod po Sloveniji se mrzlično pripravljajo na pustni torek. V Celju pripravljajo pustni sprevod pod naslovom Devalvacija dinarja, v sprevodu bodo hodili ministri najrazličnejših držav. V Mozirju bodo pustovali kar tri dni skupaj. Pustni sprevod bodo menda imeli tudi v Žalcu. Da bo na dostojni kulturni višini, pove ime organizatorja — kulturno prosvetno društvo Svoboda.
Snega ni, dežja ni. Kras je suh, da bolj suh biti ne more. In posledice? Iskre iz parnih lokomotiv vsak dan zanetijo kak požar. Prejšnji teden je bilo samo v sežanski občini šest požarov, ki so jih povzročile iskre iz parnih lokomotiv. Ne bi prišlo do po-žarov, če bi strojevodje ne odpirali iskrolovcev. Odpirajo pa jih zato, ker je tako menda laže voziti.
tezo razpletla. Četverica je zdaj v pripora, kmalu pa bo sedla na zatožno klop. Vzrok: podkupovanje in prilaščanje družbenega imetja (več milijonov starih dinarjev). V zadevo so vmešani tudi nekateri gradbeni najemal-ci in vodilni ljudje iz podjetij.
Zdaj je deset Ijud; v skopskem preiskovalnem zaporu. Predsednik občinske skupščine Titov Veles Aleksandar Bemali-ev: »Izobraževalni skupnosti je veleška občina zaupala precej denarja, da bi z njim financirala izobraževanje in prosveto, preurejala in gradila šole. Nismo se vtikali v njihovo delitev in porabo milijonov. Želeli smo, da bi se ustanova osamosvojila.«
Ta svoboda je prišla četverici zelo 'prav: prosveti so delili, kolikor so hoteli, pri tem pa seveda niso pozabili nase. Bog ima roke k sebi obrnjene, pravijo. V zadnjih desetih mesecih bi morali v občini popraviti deset šol in dograditi dodatne objekte. Namesto, da bi izobraževalna skupnost razpisala natečaj in izbrala najboljšega ponudnika, So se »ugledni občani« spogmili, da bi po drugačni poti lahko prišli do kakšnega dinarja za svoje žepe Za dela so najelj zasebne gradbenike.
Odkrilo jih je pravzaprav majhno stranišče: neki' zasebnik ga je zgradil za milijon starih dinarjev, služba družbenega knjigovodstva pa je preračunala, da bi bilo ?-a šolsko stranišče dovolj tristo tisočakov. Zasebnik je neka| sto tisoč »namečka« razdelil med uslužbence izobraževalne skupnosti. In takih kupčij je bilo še več: doslej je znano samo to, da so podkupnine iz tisočakov zrastle v milijone.
KOMBINATOR
MILIJONI V GLAVI
Sedaj ima tudi Sombor svojega Ostapa Benderja, kj je dolgo kombiniral, katero banko bo potegnil za nos: zagrebško alj splitsko, sremsko ali vukovarsko. Bankam je sporočal, da bi rad vložu na hranilno knjižico sto milijonov dinarjev — ki jih m imel. Banke so prijele za ta zlati tmk, pomembnega klienta so vabile in ga gostile. Mapa z njegovim imenom je polna fotokopij in pisem, uradnih listin in dokazov ter Je sedaj pri občinskem javnem tožilstvu, ki ga v imenu zakona, v imenu mesta, v imenu poštenosti toži za gljufije in ponaredbe.
Njegovo pravo ime je Josip Džinič. Star je 36 let, po poklicu kmet, po videzu pa mali skromni človek, po načrtih pa — veliki kombinator. Milijone, ki si jih je izmislil, je ponujal predstavnikom bank, ti pa so se mu klanjali, ga trepljal; po ramenih, mu stiskali roke, mu pisali topla pisma, obljubljali ...
Odprta so mu bila vsa vrata, od direktorskih do vratarskih. Uradniki so ga spraševali po cenjenem zdravju, gostili so ga s kavo m z žganjem.
Ta človek živi v predmestju Sombora v skromni hišici, v kakršnih navadno ne žive milijonarji. Sikara številka 365! Skromna hiša, namenjena skromnim ljudem, s skupnim vodnjakom, kopalnico, preskrbo, celo s skupnim straniščem. Na ta naslov je’poštar nosil uradna pisma iz Zagreba, Vukovara, Osje-ka, Splita, Valjeva, na ta naslov je pripeljal celo avto z dvem oboroženima spremljevalcema (z najboljšim namenom), vsakdo je hotel, da Džinič svoje milijone vloži pri njih. Milijoni pa so obstajali samo v domišljiji in kdaj pa kdaj tudi na papirju. Vesela Džinič je pogosto pisal: Imam sto milijonov dinarjev!
Čeprav ni preveč šolan, saj ima samo štiri razrede osnovne šole in čeprav ni preveč doma v slovnici, je uspešno vlekel za nos ekonomiste in bankirje, ki so vendar vajeni vsakršnih ponarejevalcev in lažnivcev, drobnih špekulantov... Na kancu koncev * so ugotovili, da je Džinič lastnik treh (ponarejenih) hranilnih knjižic, na katerih je vpisano skupno trideset dinarjev.
»To delam za zabavo. Pride mi kaj na misel, in ker sem pismen, mi m težko dodajati in črtati ničle; nasprotno je to lahko prav zabavno,« pojasnjuje on sam.
Ni znano, kako je prišel Džinič na misel o izmišljenih milijonih Verjetno mu je bilo všeč, ko je zapisal: Jaz, Josip Džinič, Sikara 365, človek male rasti in duha pa ima sto milijonov. V začetku mu je bila ta misel všeč, pozneje pa ji je začel verjeti. Potem so verjeli tudi drugi ..
Prve poslovne stike je imel s Komunalno banko in hranilnico v Osjeku. Direktor direkcije Josip šišek mu je pisal: Čakamo vas.
Kombinator ju pa se je zdelo ime banke (Komunalna) premalo ugledno,* zato se je odločil za Sremsko banko v Sremska Mitroviči. Napisal jim je, da ima veliko milijonov, da jih ne želi hraniti doma, pa če bi bila Sremska banka voljna, jih Je pripravljen vložiti pr; njih. Že vnaprej se jim zahvaljuje. . Začelo se je dopisovanje. Iz banke so ga obvestili o položaju banke o delovnem času. Ko je Džinič zapisal, da mora preložiti sestanek, ker so mu umrla starši, mu je Sremska banka izrazila sožalje.
Džinič pa se je kmalu naveličal Sremske banke in se preselil v Vukovar h Komercialni banki. Banka mu je poslala potrdilo »s katerim ta organizacija potrjuje potrebo obiska Josipa Džiniča po vprašanju varčevanja.«
Medtem ko so se domače banke potegovale za miljonarjevo naklonjenost, se je Džinič preselil v Zagreb. Sodelovanje je ponudil Mestni hranilnici. Odgovorili so mu, mu voščili srečno novo leto in ga povabili na sestanek. Džinič je bil navdušen: »Zafalujem se, ker ste me sprejeli, da hranim pri Vas, ker je moja želja, da varčujem v Zagrebu. Tovariški pozdrav in
srečno novo loto od Vašega bodočega ' varčevalca . . .«
Džinič pa ni prišel v Zagreb, ampak je vzpostavil stike z direktorjem Investicijsko-komer-oialne banke v Splitu, pri katerem je napravil vtis »dobro vzgojenega človeka, ki se zna lepo obnašati in pušča vtis premožnega kulaka.«
Pisma so romala sem in tja. T0 so bila ljubezniva pisma, polna najglobljega spoštovanja in obljub. Na primer: »Čakamo vas, da pridete skupaj s starši. Ce menite, da je potrebno v Splitu rezervirati sobe, nas izvolite telegrafsko obvestiti . . .«
Džinič pa je pisal: »Spoštovani gospod direktor, evo da javim, da sem Dobil Cenjeno pismo in Čestitko skupaj in Jaz se zafalujem za Čestitko in za odgovor na Moje Pismo . . . Jaz se opravičujem ker nisem prišel k Vam 8 januarja, kot Smo se zmenili. Prepričan sem, da me boste razumeli. Nisem mogel priti zaradi Smrtnega Primera v Družini. Sedaj želim določiti Dan Mojega Prihoda za 28. januar . .. Vsota denarja bo Višja od 100 Milijonov, ki jih bom vložil pod Šifro. Prosim hitro Odgovor in povabilo za 28. januar, ko bodo Naš] Odnosa zaključeni. Prejmite tovariške pozdrave od Vašega bodočega varčevalca.«
Po Splitu se je kombinator odločil za naslednjo žrtev — za Kreditno banko v. Sarajevu. Sarajevčani so nasedli najhuje. Poslali so avto s spremstvom. Toda avto in uradniki so se vrnila praznih rok. Ime Josipa Džiniča je bilo med bankirji pravzaprav tajno Druge banke niso smele zvedela za njegovo ime in za njegove milijone. Vsa vrata so mu bila na stežaj odprta. Ce bi k direktorju banke prišel zvezni poslanec, bi ga ta pustil čakati, samo da bj se prej pogovoril z Džiničem. Džinič je bil zlata kokoš, ki nosi zlata jajca. To je trajalo tri leta. Nasedle so mu številne banke. Džiniča čakajo sodniki, on pa še vedno goni svoje: Jaz imam sto milijonov, jaz sem bogat. Pokazal vam bom milijone ...»
ZLOČIN
JE POSLANEC MORILEC?
Alija Matovič, poslanec Republiškega zbora skupščine Črne Gore je za rešetkami. V preiskovalnem zaporu so tudi njegov oče, brat in sestra. Zaprli so ga zato, ker domnevajo, da je sodeloval pri uboju svojega zeta Junuza Agoviča v vasi blizu Rožaja.
Kot je v teh krajih navada, je pokojnika pred pokopom okopaj hodža. Poslanec Matovič je sicer predlagal,' naj bi hodžo poklicali iz Rožaja Agovičeva družina pa se je temu uprla, kajti navada je, da pokojnika okopa domači hodža. Ko so hodže slekle mrtvega Junuza, so ugotovile da ima majico povsem razcefrano. To nj bilo še nič posebnega. Ko so hoteli oko-
pati pokojnika od glave do palca, so opazili na glavj veliko rano.
»Ljudje, Junuz je umrl zaradi rane!, je dejal hodža.
Poslanec Alija Matovič je povedal, da se je Junuz poškodoval, ko je padel po stopnicah. Zahteval je obdukcijo toda Pokojnikov oče se je temu uprl.
Ljude so začeli govoriti, da Junaz ni umrl naravne smrti, šušljali so da so Matoviči ubili Junuza, zato so ga odkopali. Zločin se je zgodil v noči med tretjim in četrtim avgustom. Junuz je prišel k Matovičem, kjer je stanovala njegova žena Salija, ju ga je prej zapustila. Hotel ji je vzetj otroke. Sanjinega brata Alije ni bilo doma, zato je tam prenočil. Takrat se je zgodil zločin. Znano je le to, da je nekdo udaril Junuza s topim predmetom po glavi. Alija Matovič je obvestil Jtmuzove starše, da je umrl naravne smrti Pokopali so ga, izvedenec za sodno medicino pa je pozneje ugotovil, da gre za nasilje.
Okrog 180 dni po zločinu so poslanca Matoviča zaprli.
Izvedenci so ugotovili, da so pokojniku najprej dali na glavo blazino ali gumo, nato pa so. ga močno udarili. Koža in lasje So ostali nepoškodovani, lobanja pa se je vdrla.
Poslanec Matovič je grozil zdravnikom v Ivangradu, češ da so pokojnega Junuza spravili v prezgodnji grob. Pokojnik je res bil pred smrtjo v bolnišnici, kjer s0 ga zdravili zaradi spolne impotence.
Prebivalci Sandžaka in severne Crne Gore so zahtevali, naj poslancu Matoviču vzamejo imuniteto. Sto ljudi je poslalo peti-oijo najvišjim političnim organom ter predsedniku republike v Beogradu, da je Matovič najbrž sodeloval pri zločinu. Poslanca Matoviča niso zaprli v Rožaju, temveč so ga sodniki poklicali na pogovor v hotel v Bijelem polju. Matovič je prišel na zmenek štiri ure pozneje. Pripeljal se je z avtomobilom občinskega komiteja ZK, spremljal pa ga je predsednik občine. Predsednik okrožnega sodišča Je kmalu presodil, da Matoviča ne morejo aretirati v ho-- telu, kjer je bila zbrana politična družba, zato ga je povabil v poslopje okrožnega sodišča. Pol ure pozneje so trije miličniki poslanca odpeljali v presikoval-ni zapor.
Začela so se zasliševanja, vendar Matovič noče odgovarjati na vprašanja preiskovalcev.
»Ko se mi bo ljubilo govoriti, vas bom poklical,« je povedal preiskovalcem.
Poslanec Matovič že prej ni hotel govoriti o zločinu. Ko so zaprli njegove sorodnike, je pripovedoval. da bo imel dolgo gladovno stavko, če ga bodo zaprli.
Preiskovalci hočejo zdaj ugotoviti, kdaj je Junuz umrl. Tako bodo namreč laže dognali, kaj se je tisto noč dogajalo v Matičevi hiši. So Junuza najprej ubili in ga šele nato vrgli -po stopnicah, ali pa gre res le za nesrečo?
NAVDUŠENJE
Skupina državljanov nese na ramenih Mitjo Ribičiča po njegovi izjavi, da je potrebno ohraniti doseženo raven življenjskega standarda. Besedilo in sliko smo si sposodili pri beograj>ki politiki — ekspres
PANORAMA
SLOVENIJA
ZAPOSLITEV
MARKE ZA HIŠO
Inštitut za raziskavo javnega Mnenja je anketirali tisoč tristo slovenskih delavcev, ki so začasno zaposleni v tujih državah. Ugotovili so, da kar 60,5 odstotka Slovencev odhaja v tujino z namenom, da si zasluži denar *a zidanje lastne hiše, za nakup stanovanja ali pa za večje popravilo stare hiše.
Le devet odstotkov Slovencev se odloči za zaposlitev na tujem, ker žete kupiti avto. Osem odstotkov odide k tujim delodajalcem z namenom, da si zasluži denar za stroje, ki bi jih mfoiili v obrti, šest odstotkov pa Seli kupiti kmetijske stroje.
Dvainšestdeset odstotkov delavcev odhaja v tujino zato, ker teun občutno bolje zasluži. Enaindvajset odstotkov jih odhaja •tja, ker doma niso dobili ustreznega dela. Šestnajst odstotkov delavcev pa se je odločilo za marke, šilinge in krone tudi zato, da bi se v tujini strokovno izpopolnili. Samo šest odstotkov del ar/cev je odšlo na sever *®to, ker doma niso bili zado-toiljni z delovnimi odnosi.
Po uradnih podatkih je sedaj ▼ tujini zaposlenih 60000 Slovencev, to je 10,8 odstotka vseh zaposlenih na Slovenskem. Zanimivo je, da odhajanje v tujino upada. Leta 1060 jih je odšlo v tujino 13 848, lani pa 9706.
kultura
IN PROSVETA
ARHIV
‘•s
SLOVENSKA BESEDA V TISOČLETJU
V dvorani Slovenske matice “a Trgu revolucije v Ljubljani 80 pretekli ponedeljek odprli
zelo zanimivo razstavo z naslovom »Slovenščina v dokumentih skozi stoletja«. Razstavo je ob svoji petindvajsetletnici pripravil Arhiv Slovenije, ne nazadnje zato, da bi ob okrogli obletnici na kulturen način opozoril na svoje tiho, malo vidno, a nadvse koristno delo.
V Arhivu Slovenije so zbrani številni za naš narod in naše ozemlje nadvse v pomembni dokumenti z rajrazličnejših mogočih področjih, od srednjeveških urbarjev pa do najnovejših dokumentov. Za zgodovinarje je arhiv neizčrpen vir.
Pomena zbiranja arhivskega gradiva so se pri nas prvikrat zavedeli v začetku devetnajstega stoletja. Pravi arhiv pa je bil ustanovljen šele leta 1945. Takrat je imel 1800 tm gradiva (količino arhivskega gradiva merijo zaradi boljše predstavljivosti obsežnosti v tekočih metrih). Danes se Arhiv Slovenije ponaša z 9000 tm gradiva. Ce bi dokumente položili drugega poleg drugega, bi jih morali naložiti na devet kilometrov dolgo polico.
Maloštevilno moštvo strokovnjakov arhivarjev to velikansko gradivo neprestano evidentira, razporeja, ureja, poleg tega pa se ukvarja tudi z evidentiranjem vsega drugega arhivskega gradiva pri nas, tako da bo zgodovinarju zares dostopen vsak dokument, ki se je ohranil pri nas.
In sama razstava? Številni porumeneli dokumenti v steklenih vitrinah postanejo zanimivi šele, ko si jih podrobneje ogledamo, najbolje ob pomoči preglednega kataloga.
Razstavljene listine pričajo o uporabi slovenske besede v zadnjem tisočletju. Te liste hranijo v Arhivu Slovenije, nekatere dokumente pa so posodile tudi druge ustanove: Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Pokrajinski arhiv v Kopru, Zgodovinski arhiv v Ptuju in Nadškofijski arhiv v Ljubljani.
Tu so najprej’ najstarejša pričevanja o slovenski besedi, od Pridige o grehu in pokori — drugem brižinskem spomeniku in od skromnega slovenskega izraza za rž v urbarju samostana Velesovo pa do .pisma, ki ga je 6. julija 1561 pisal Primož Trubar ljubljanskemu škofu Pe-
$'• ilW£ ' i ‘Wm. ■ •. 3MHBfcv: 1 » / "
■ -V* v ••	x
& Wfv:	'•
e. /ranic, H.y\
f ti&MMIi
o#ht
Uv
i
. , ....
»Kilfii	v/,^f	tc
th/tAno/st 1
IM 1	■	’•
v;i/: ;V' 3 :-j &•*<*•	'{»	/h« ht/ fi fcf/cjt.
1’p V	"««;	■	‘
s($;.?* #	:
M,I:’. ■
\	-	L-J,	brja	btv	/jfo
\ '(-.y5 . ’ *'	1°	}^^yicuytv^/i'rte/cji^	\
• • .v’ •	•*	.**
•••': 'Hi5: HSfc'
> -	’	t	Viatr■ i :•■■■{■■
18 * r, -*
t ^ h
V l9h
223
^2rafc
ZGODNJE PRIČEVANJE o RABI SLOVENŠČINE: Listina je bila naPlsana 17. oktobra 1570. To je razglas (zapoveduj list) kranj-skega deželnega upravitelja Janeza Kisla s Fužin. Nanaša se na b°vi vinski davek, ki so se ga podložniki upirali plačevati. Eden “bled dokazov, da je slovenska pisana beseda v rabi že tisoč let
tru Seebachu in iz katerega zvemo, da je bil Trubar, ko je postal kanonik v Ljubljani, najprej pridigar v slovenščin: in nemščini, za časa škofa Tomaža Tek-storja pa le v slovenščini.
Tu so slovenska imena mesecev v radovljiški matrikuli iz leta 1600 in še in še vse tja do zapisnika enajste seje odbora Slovenskega društva v Ljubljani v letu 1848, na kateri je dr. Janez Bleiweis predlagal, da pošlje Slovensko društvo ministru za uk in bogočastje prošnjo za uvedbo slovenščine v šole in urade. Vmes pa je obilo dokumentov (v celoti je razstavljenih 114 dokumentov), od oporok, napisanih v slovenskem jeziku, pa do pregovorov in Kolomonovega žegna in najrazličnejših uradnih listin. Razstavo smiselno končuje zapisnik prve seje narodne vlade v Ljubljani iz leta 1918. Na tej seji je bil sprejet predlog« dr. Janka Brejca: »Notranji uradni jezik je slovenski; slovenske m nemške vloge se sprejemajo, reševati jih je slovensko.«
Tisočleten boj za uveljavljanje slovenščine se je po njenem umetniškem razcvetu v devetnajstem stoletju ob rojstnem dnevu mlade države slovanskih narodov končal z njeno zmago.
Na lepo urejeni in pregledni razstavi je videti dokumente, ki so jih arhivarji izbrali iz velikanske arhivske zbirke. Slovenskih tekstov in dokumentov iz starejše dobe menda doslej ni nihče sistematično evidentiral. Želja slovenski]? arhivarjev je, naj bi prav ta razstava dala pobudo za takšno delo. Razstava bo posebej zanimiva za dijake, študente in ljudi, ki sta jim slovenska beseda in njen razvoj še posebej pri srcu.
NOVE KNJIGE
NEKAJ
VIDMARJEVIH
ZAPOVEDI
Tisti, ki so Josipu Vidmarju zastavljali vprašanja, tako da je nastala precej časnikarska knjiga Odgovori (Državna založba Slovenije 1970), so se opirali pred vsem na podatke: da se Josip Vidmar že nekaj desetletij intenzivno ukvarja s splošno kritiko, zlasti pa še gledališko in literarno; da je na začetku tridesetih let ustanovil list Kritika, ki velja še dandanes za zelo oster list; da je bil v Zupančičevem času dramaturg Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani; da je pomagal ustanoviti Osvobodilno fronto, se takoj pridružil narodnoosvobodilni vojni in postal v njej eden najvidnejših političnih voditeljev (predsednik OF, vodja slovenske delegacije v Jajcu); da je po vojni bil veliki (teoretični) boj z zagovorniki socialističnega realizma; in ne nazadnje, da je danes predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti; da je v slovenščino prevedel kopico knjig iz ruske in francoske literature ...
V tem poročilu seveda še zdaleč ni mogoče zajeti tako obsežne snovi Odgovor. Omejimo se zgolj na nekaj nazorov ali zapovedi Josipa Vidmarja (»kot radar občutljivega in nezmotljivega«), Resnična umetnost: je izraz popolnoma izrednih in najvišjih človeških lastnosti in s tem dokument o čisto posebnem daru, s katerim zna umetnik živo življenje zajemati v čiste, nazorne podobe. Pravi kritik: je popolnoma nepodkupljiv, zanj ni ne prijateljstva ne simpatije in tudi ne ideološke simpatije, zanj je odločilna samo kvaliteta. Edini smisel gledališča: dajati publiki možnosti, da doživlja velike in pomembne stvari, močna, velika, človeško važna čustva. Vidmarjev odklonilni odnos do sodobne umetnosti, slovenske literature: Meni
gre za naše življenje, ki naj bo evropsko in svetsko, ne da bi zaudarjalo predvsem po evropskih in ameriških kanalih in kioskih, pa tudi ne po usmiljenja vrednih domačih odplakah take vrste, kakršne so objavljali in propagirali Problemi. Vulgarnost v modemi literaturi: okus nekih dob se vrača v primitivnost, v kateri ostane živa motorična sila življenja s(pno spol. Današnja mladina bi bila starejšim bolj všeč, ko bi bila nekoliko bolj disciplinirana, ko bi v svojem vedenju in ravnanju kazala nekoliko več okusa, nekaj več zadržanosti... Beat moda: Mislim, da je to stvar, ki mora sjej ko prej pasti v nemilost v mnogih, mnogih očeh in ki se bo preživela sama po sebi.
Nova knjiga Josipa Vidmarja Odgovori je po naravi takšna, da se lahko loteva posameznih vprašanj le načez. Ker se jih loteva veliko, tudi ne more biti zadostno načrtno. Prav to pa ji daje tisti mik, ki izziva k polemiki, torej k nadaljnjim pogovorom.
RAZSTAVA
SLOVENJEGRAŠKI POGLED PROTI DOMU
V slovenjegraškem umetnostnem paviljonu te dni razstavljajo koroški likovni umetniki. Razstava, ki so jo postavili v starem slovenjegraškem razstavišču poleg Umetnostnega paviljona, znanega predvsem po veliki mednarodni razstavi, nosi v sebi razveseljivo sporočilo: Slovenj Gradec, ki se je od nedavna spogledoval predvsem z velikim svetom in razstavljal dela velikih imen velikega (toda tujega) sveta, se vse bolj vrača k svojim izhodiščem, k umetnosti, ki nastaja na Koroškem in ki je del naše vsakdanje resničnosti. Prijetne prostore Umetnostnega paviljona so tokrat, v počastitev Prešernovega dne, izpolnili s svojimi najnovejšimi deli slikarji Harald Draušbaher, Avgust Gnamuš, Karel Pečko, Anton Repnik, Jože Tisnikar, Vida Slivnikar in Alojz Zavolov-šek. Dokaj heterogena družba! Toda ne nezanimiva. Iz leta v leto, ko razstavljajo ob slovenskem kulturnem prazniku v Slovenjem Gradcu domači likovniki, je opaziti vse večje odpiranje te, v določenem smislu besede »lokalne« skupine, k težnjam sodobne likovnosti v Sloveniji in zunaj nje.
Ne da bi se podrobneje spuščali v posameznosti ter prispevke posameznikov, lahko že na prvi pogled ugotovimo, da .je razstava trodelna. Na eni strani imamo opraviti s začetnimi, »podiplomskimi« raziskovanji (Harald Draušbaher, v izrazito modernost usmerjeni Avgust Gnan muš ter Vida Slivnikar), na drugi srečujemo v umirjeno klasič-nost usmerjeno delo Alojza Za-volovška ter še vedno iščočega se Karla Pečka in naivca Antona Repnika, ki tokrat ne kaže novih dognanj, na tretji pa Jožeta Tisnikarja, ki je s to razstavo pokazal svoj stari svet na popolnoma nov, izčiščen in dognan način.
naši razgledi
m
ŽARIŠ
Kati Požek iz Gradca v Beli krajini dela v Siemensovi tovarni v Miinchnu. Reporterki Dolenjskega lista je povedala: »Z materjo sva bili zaposleni v tovarni Beti, imeli sva slabo stanovanje in nizko plačo. Ker sem še mlada, željna videti svet, sem se odločila za delo v Nemčiji. Sedaj zaslužim najmanj 600 mark na mesec. Ce delamo kdaj še ob sobotah, je plačano posebej bi zelo dobro. Našla sem svoj svet, ki me daleč od doma drži pokonci. Hodim se drsat in k telovadbi, zanimam se za kozmetiko. Moj osnovni poklic je namreč frizerka. Tako vsa naša dekleta češem in ličim. Smo tudi v sindikatu. Hodimo na sestanke in razpravljamo kot pri nas doma.«
Novi predsednik republiškega odbora Jugoslovanskih pionirskih iger je postal Miran Zirkelbach, urednik Pionirskega lista. Nov dveletni program Jugoslovanskih pionirskih iger bo imel naslov »Tisoč radosti«. Vsi pionirski odredi, ki bodo izpolnili minimalne zahteve programa, bodo prejeli lepe znake. Pri akciji bo sodelovalo 480 šol in 140.000 pionirjev.
Beograjske Vcčernje novosti objavljajo anketo zaradi vprašanja zveznega poslanca inž. Viktorja Klanjška iz Tolmina. Kot smo že pisali, je poslanec Klanjšek v zvezni skupščini dejal, da komiki na televiziji s svojimi šalami devalvavirajo politične osebnosti. Protestiral je predvsem zaradi telefonskega pogovora Miodraga Petroviča — Ckalje, ki je spraševal Mitjo Ribičiča, kako je kaj z njegovim televizijskim stabilizatorjem itd.
Filmski režiser Puriša Djordjevič .je v tej anketi povedal:
»Vsi veliki politiki so postali znajti zato, ker so jili posnemali veliki igralci. Kralji - iz britanskega imperija se lahko zahvalijo Shakespearu, da so ostali živi. Shakespeare je bil tudi igralec. Danny Kay nas je seznanil z ameriškimi politiki, Chaplin nam je pomagal, da smo zasovražili Hitlerja, preko Ckalje pa lahko vsi Jugoslovani telefonirajo predsedniku vlade. Tudi sam sem hotel poklicati republiške predsednike, žal pa njihove številke nisem našel v imeniku. Sem za telefoniranje. Tako je tudi poslanec iz Slovenije postal znan. Ckalji se lahko zahvali, če ho nekoč morda postal predsednik vlade. Ce mu bo to uspelo, ga lepo prosim, naj objavi svojo številko tudi v telefonskem imeniku.«
Nekdanji nogometaš Stjepan Bobek .je pred leti treniral grška moštva. Grški časopisi so pred dnevi spet pisali, da bo trener Bobek spet prevzel neko moštvo. Dopisniki so zaprosili za mnenje tudi ministra za šport. Ta je odgovoril:
»Dokler bom generalni sekretar za šport pri grški vladi, ne bom dovolil, da bi se Bobek vrnil. To bo v korist našega nogometa, ker se mi zdi, da on ni primeren za trener ja. Nikakor ne bi želel, da bi nam Bobek pokvaril še en nacionalni nogometni klub.«
Jugoslovanski mornarji Ratko Ba-bac, Nedeljko Vukič in Joško Glavič, ki so preživeli precej mesecev v italijanskem preiskovalnem zaporu, so oproščeni. Obloženi so bili, da so vrgli v morje tri italijanske pomorščake. Na procesu v Genovi so naši mornarji, ki so pluli na ladji Granefors, skušali dokazati, da s skrivnostnim izginotjem nimajo zveze. Filipinski mornarji, ki so pričali na razpravi proti Jugoslovanom, so bili premalo prepričljivi, zato je sodišče Jugoslovane zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo.
V Kragujevcu, kjer je v tovarni Cr-vene zastave veliko strokovnjakov, je povzročila precejšnje razburjenje . novica, da sta hini največ zaslužila nogometaša mestnega kluba. Prvi je zaslužil 99.245 dinarjev, drugi pa 81.760 din. Med bogataši je tudi delavec z osebnimi dohodki 66.000 dinarjev, profesor
63.000, upokojenec 56.000 in zdravnik
53.000. Kragujevski nogometaši so torej precej boljši od strokovnjakov tovarne Crvena zastava.
O GOSPODINJSKIH POMOČNICAH
Ko se o tej temi pogovarjajo gospodinje, jim nikoli ne zmanjka snovi. Nekoč je bil to poklic — služkinje ali krščenice, kakor so jo že imenovali. Dandanes je to večidel prehodni poklic — do zaposlitve v domači tovarni, v tovarni na tujem ali do poroke.
Kako žive gospodinjske pomočnice, kdo so to, kakšne so njihove skrbi in težave, se je vprašal eden naših redkih televizijskih ustvarjalcev Sandi Čolnik. Poiskal jh je: mlade in srednjih let, zagrenjene in optimistično razpoložene.
Pri prvi je odkril njen boj za goli obstanek, pri zadnji razkošne želje o hiši in vrtu, avtomobilu in družini. Vmes pa je odkrival in razkrival vse vmesne azličiee: šestindvajset letnico, ki izgoreva od želje, da bi končala osemletko, željo po lastni družini, po lastnih otrokih. Predvsem pa je razkril dejstvo, da traja delovni dan gospodinjske pomočnice še ved no od jutra do večera, da so prosti dnevi redki, včasih pa tudi le simbolični, da ostajajo gospodarji svojim gospodinjskim pomočnicam včasih dolžni plačilo tudi za več mesecev, in končno — da so gospodinjske pomočnice pogosto tudi družahnice svojih »gospa«, ki pogosto niti po letih niso kaj prida starejše.
Čolnik je tiii, skromen, molčeč spraševalec. Kakemu dostojnežu se zdi njegovo vprašanje nespoštljivo — saj spravi spruševanko tudi v zadrego, skoraj v jok. Ob vsem tem pa pred nami neovirano tečejo življenja in usode deklet, ki so sestavni del meščanskih družin — pa vendar so njihov poseben del.
Oddaja je bila narejena tekoče, dobro, zgledno. Težko bi ji kaj dodali aB kaj odvzeli. Čolnik je imel ves čas posluh za pravo moro. V okvirih novinarskega pogovora bi o gospodinjskih pomočnicah, o njihovem poklicu, o njihovih težnjah, o njihovem položaju težko zvedeli kaj več. Vsekakor eden boljših Monitorjev!
Z. R.
OD FILMA DO FILMA: Jana Cedetova nag bo slednjo sredo seznanjala na televiziji o novih filmih	„
VELIKA LJUBEZEN ELVIRE MADIGAN: Švedsko umetnino id bomo ogledali na TV T torek ob 30.35
| vlogah Volodja Peer, Angela Jankova, Marjan Bačko in Milena Muhičeva.
SREDA, 17. FEBRUARJA
20.00	Stereofonski spored simfonične glasbe na prvem programu bo tudi tokrat izvedel simfonični orkester RTV Ljubljana pod vodstvom Sama Hubada in Uroša Prevorška. Spored: Devertimento
H.	Sutermeistra, Vesele dogodovščine Tilla Eulenspiegla R. Straussa in Prva simfonija D. Šostakoviča.
ČETRTEK, 11. FEBRUARJA
14.45	V oddaji »Mehurčki« na prvem programu bomo tokrat slišali nekaj pesmi, ki jih je najmlajšim namenil France Forstnerič. Pesnik jih je v okviru Kurirčkovih festivalov že bral po literarnih nastopih na šolah.
PETEK, 12. FEBRUARJA
20.00 S šesto oddajo mednarodnega tekmovanja zborov pod naslovom »Naj narodi pojo« (na prvem programu) se končuje prvo kolo tekmovanja. Za naše poslušalce je to tekmovanje zelo zanimivo, saj nas v njem zastopa Komorni zbor RTV Ljubljana pod vodstvom Lojzeta Lebiča. V zadnji oddaji se bosta pomerila mladinska zbora Cipra in Madžarske ter mešana zbora Anglije in Norveške.
SOBOTA, 13. FEBRUARJA
8.1« V jutranji »Glasbeni matineji« na prvem programu bomo slišali B. Smetane »Iz domovine« za violino in klavir št. 2, Klavirski trio v G-molu, Valček za godalni kvartet št. 1 v A-duru in A. Dvoraka Tri ciganske melodije za tenor in klavir ter Klavirski kvintet v A-duru.
NEDELJA, 14. FEBRUARJA
17.05 Sprehod med najbolj priljubljenimi deli iz opere literatura v nedeljskem popoldnevu na prvem programu nas bo tokrat seznanil z odlomki iz štirih oper: Beethovnovega Fidelia, Verdijevega Plesa v maskah, Korsakovega Sad-ka in Wagnerjeve Valkire. Nastopili bodo Zinka Kunc, Jan Pearce, zbor in orkester NBC ter zbor in orkester Velikega teatra v Moskvi.
PONEDELJEK, 15. FEBRUARJA
20.00 »Ponedeljkov operni stereo« na prvem programu predstavlja popularno opero La Boheme Giaooma Puccinija. Pod vodstvom dirigenta Thomasa Schippersa pojejo priznani pevci : Nicolai Gedda, Mario Basiola, Carlo Badioli, Mirella Freni, Mario Sereni, Mariela Adani, V:t~ torio Pandani in drugi.
TOREK, 16. FEBRUARJA
20.30 Na prvem programu bomo v ciklu »Od premiere do premiere« spoznali krstno uprizoritev drame »Kostanjeva krona« Evalda Fliserja, doslej bolj znanega po pesmih in prozi. Dramo je napisal po svojem romanu »Mrgolenje prahu«, uprizarja pa jo mariborska Drama. Gre za poseben izsek iz ciganskega življenja v Prekmurju, za njegovo eksotično stran. Režija Branko Gombač, v glavnih
ČETRTEK, 11. FEBRUARJA
22.10 V televizijski oddaji »Večer z Lucijanom Marijo Škerjancem« — letošnjim Prešernovim nagrajencem — bomo zvedeli vse o skladateljevi življenjski poti, njegovem delu in mislih o glasbi. Vse to bo ilustrirala Škerjančeva glasba. Oddajo je pripravil Janez Hofler, realizacija Stane Skodlar.
PETEK, 12. FEBRUARJA
20.35 Film VRNI SE MALA SHEBA je posnet po istoimenski drami IVilhama Ingeja. V tej drami o nesrečnem zakonu j je zablestela Shirley Booth, ki je še zdaj,
i 20 let po premieri filma nepozabna v
i vlogi zanemarjene gospodinje. Enako
i učinkovito je Burt Lancaster v vlogi njenega alkoholu vdanega moža. Sherley Booth in Terry Moore sta bili nagrajeni
z Oscarjema za glavno in stransko vlogo
v tem filmu. Režija Daniel Mann.
SOBOTA, 13. FEBRUARJA
18.45	V 13. nadaljevanjih se bo na zaslonih zvrstila napeta zgodba »Holandski dragulji«. Pred odhodom v Ameriko, prireja pariška opera s svojim slovitim an samblom balet Lea Delibesa »Coppelia« Skupina pariških roparjev poskuša s pomočjo lutke iz vsebine baleta pretihotapiti v Ameriko »holandske dragulje«. Ta načrt pa preprečijo primabalerina in dvoje otrok. Ti bodo tudi glavni junaki zgodbe. Otroka Bacou in Jacinthe sta člana baletne šole. Ko zasumita roparsko akcijo, sta ves čas na preži in seveda preprečujeta na vse načine, da bi dragocenosti zapustile deželo. Delo je napeto, živanno, polno zapletov, spremlja ga romantična glasba Lea Delibesa in mojstrska izvajanja članov baleta priznane opere m Pariza. Delo je posneto po romanu francoske otroške pisateljice Odette Joyeux. V. vlogah otrok nastopata Cathe-rine Bouchy in Plerre Didier; Režija Philiippe Agostini.
ZADNJI ADUT PRED SMRTJO
Upokojenec, ki je na televizijskem zaslonu izrekel to tragično prepričanje, jo je povedal nekoliko drugače: »Ko so me upokojili, se mi je zdelo, da sem izgubil zadnji adut pred smrtjo.« To smo slišali med dragim v ponedeljkovi televzijski oddaji »Človek v pokoju«, drugi iz serije Jesen našega življenja Reportažo je pripravila Dorica Makučeva.
Od starih ljudi smo pričakovali predvsem vrsto življenjskih modrosti. Modrost, pravijo, je najlepša izkušnja starosti. Seveda pa je imela novinarka čisto prav, da nam je hotela prikazati predvsem življenje, ali če hočete samoto, čisto določene starosti, to je slovenskih upokojencev. Kakšno je tedaj to življenje?
Zasavski upokojenci, nekdanji rudarji, ki so polovico svojih dni preživeli v samoti podzemeljske teme, vročine in prahu, so soglasno izpovedali trezno ugotovitev: zdaj, ko nam ni več treba na šiht v rove, je vendarle bolje. Zdaj bolje živimo. Pa dolgčas? Ja, komu pa ni dolgčas v življenju, vsaj kakšen tre. nutek, vsaj kakšen dan? Rudarji, upokojenci, si pomagajo s konjički: ta redi piščance, oni se je lotil kovaštva, ker v kraju kovača ni več, tret,ji se je lotil izdelovanja predmetov, spominkov iz lesa, četrti poje, peti igra šah . .. Zenske doma kuhajo, varujejo vnuke. In tisti devetinštiridesetletni upokojeni major, ki je že devet let v pokoju, kuha doma za svojo ženo, za svoje tri odrasle fante... Stopiti v pokoj s štiridesetim letom najbrž ni lahko ...
Vsi bomo stari, vsi bomo resnico sprejeli bolj ali manj pripravljeni. Ali bo to za nas zadnji izgubljeni adut pred smrtjo? Bo to vstop v dokončno samoto kakor upokojeni igralki, ki nima zdaj nič dragega mimo televizije, ki so jo vsi kolegi pozabili? Naši upokojenci so na srečo veliko bolj optimistični, razen v ugotovitvi, ki pa ne more biti drugačna, kakršna je: življenje je vedno prekratko (in pokojnine tudi). Novinarka Dorica Makučeva jih je znala zadosti obzirno spraševati, seveda pa ji ne bi bilo potrebno govoriti spačene slovenščine (KAJ STE BILA PREJ? STE KAJ RAZMIŠLJAL?).
H.	VOGEL
PONEDELJEK, 15. FEBRUARJA
21.20 Na vrstj je zadnja oddaja iz cikla »2iva dediščina« pod naslovom Za bolezen so zdravila. Obravnava lekarništvo, govori pa tudi o ljudskem zdravilstvu in starih alkimističnih »kuhinjah«. Oddajo so pripravili s posnetki iz cele I Slovenije, v pomoč pa šo bile tudi stare
I knjige. Redakcija Breda Kovič in Neda j Brglez, realizacija Jože Kloboves.
'
TOREK, 16. FEBRUARJA
19.40 Do zdaj smo si ogledali prvo knjigo slovarja slovenskega knjižnega jezika in se naučili listanja po njem in praktične uporabe. Danes spet začenjamo oddajo PET MINUT ZA BOLJŠI JEZIK. Profesor Tomo Korošec bo to pot spregovoril o besedah usluga, uslužno-
sten, storitev, storitven. Upamo, da bodo tudi to pot spet zbrani ljubitelji slovenskega jezika in njegove čistejše pisave in lepše govorice, še posebej pa vabimo vse, ki pišejo, pa naj bo to v poslovnem pismu ali za vsakdanjo rabo. Redakcija obeh oddaj Peter Ovsec.
20.35 V februarskem »filmu meseca« bomo predstayili eno najbolj zanimivih del zadnjega časa, švedski film »Velika ljubezen Elvire Madigan«, saj med drugim odpira noivo poglavje v razvoju Idr nematografije. Po obdobju, ko so preplavili kinematografe »goli« filmi, se pojavljajo znanilci tako imenovane nove romantike. Vsekakor je to film, ki zasluži posebno pozornost. Scenarij in režija Bo Widarberg, igrata Pia Degermark, Thommy Berggren.
RADIO IN TELEVIZIJA	OD	11.	DO	17.	FEBRUARJA
POSLUŠAJO, GLEDAMO, OCENJUJEMO, SVETUJEMO
O ITALIJANU, KI JE OD NEKEGA NEMCA KUPIL ŽENO
■ '
' :• '
HII.DERGARD JE KOT CUKERČEK!
VVorms, januarja 1971
To je opolzka in romantična zgodba obenem: mož, ki ga žena preveč stane, jo Proda nekemu Italijanu za dva tisoč mark. Mož je star 35, žena 36, kuipec pa 48 let. Cez nekaj časa se žena, ki jo je sprememba preveč prizadela, povrne k možu, Italijan pa zahteva povračilo dva tisoč mark in osem tisoč mark kot nadomestilo za večjo vrednost žene. Mož spozna, da je »pravica« na Italijanovi strani, in jo prepriča, da se vrne, toda čez nekaj časa se premisli in se prikaže na Italijanovem pragu s pištolo v rokah, Italijan ga razoroži in odpelje na policijsko postajo, kjer zahteva spoštovanje pogodbe, ki sta jo z Ernestom podpisala glede odstopa Hildegarde za odškodnino dva tisoč mark!
To se je zgodilo v Worm.su, zgodovinskem mestu ob Renu. Vsi govorijo o Giuseppu Candidi s Sicilije. Stopil sem k njemu na dom in odprla mi je blondinka, Hildegard, za njo pa se je prikazal obvezani Giuseppe, ki pravi: »Nesreča na delu, dobil sem jo s pnevmatičnim kladivom! Zdravniki pravijo, da sem zdrav, čeprav me še boli. Toda pri Hildegardi mi gre kljub temu odlično.« Hildegard ne razume Italijansko, pa ji Giuseppe pove, da ugaja budi meni. Ponudita mi odličnega vina in Povem, da nameravajo v Italiji o njuni ljubezni posneti film, morda celo s Tognaazi-jem v glavni vlogi.
»He, tudi Tognazziju bi bila Hildegard všeč. Moja zgodba je čisto preprosta. Ona nie obožuje! Mož je ni znal pravilno obdelati. plačilo je bilo samo formalnost. Vse ■ie bilo zelo kulturno urejeno, ne vem, zakaj'dvigate o tem toliko prahu, saj je vendar nisem ukradel. Z Ernestom sVa vse napisala' črno na belem, pa vseeno protestira! Iri zdaj smo v časopisih. Toda zdaj sem Hildegard ogrel, v meni je Etna!« in napihnil se je kot petelinček, pri tem pa pozabil na zlomljena rebra.
Slišal sem, da ste poročeni in da imate Pet otrok?
»Ja, imam ženo, pravzaprav sem jo imel, zdaj pa me več. Imam tudi pet otrok, vendar mi zadnja, ki ima tri lelta, ni preveč pri srcu, saj mi je žena večkrat rekla, da ni moja. Hranim dokaze o tem, da me ni marala in sama je kriva, če živim z drugo. Zato yam pravim, da nimam žene. Zame je mrtva, kaputt!«
Pa je res tako lahko pretrgati z žensko, ki vam je dala pet otrok?
»Rekel sem, da1 je vse končano, še prvorojenec, ki živi z ženo Nemko tu v Worm-su, mi ’je dal prav. Moja žena je prihajala k meni samo po denar. Vrh tega pa jih ima že štirideset in je v njej sam vrag. Hildegard pa je mlajša in sladka kot cukrčelk. Nikoli ne bom dovolil, da bi se ponovno Poročila.« Iz oči mu je vrel ponois. »Obtožujem svojo ženo, da ni hotela živeti ob Teni. Rekel sem ji, da mi ne ugaja njena služba v Siraousi, in da ima delo v Wormsu «
Na policiji sem slišal, da se je žena yr»ila s tretje rojeno Roso, pa ste rekli, da ni vaša žena, temveč da je prava žena Hildegard. Zvedel sem tudi, da ste tudi Koso nagnali, da bi lahko živeli z Nemko, 'mila se je k bratu, zdaj pa jc odpotovala ha Sicilijo.
»Res' je bila pri mera na sveti večer, nd Pa res, da sem jo spodil. Vsi trije smo se-<*e'i na tem divanu in ponudil sem ji špranjo. Vse imam na magnetofonskem traku! Totla ponudbo je odklonila. Zavpila je, da J® njena domovina Sicilija in ugotovil sem, me sovraži. Na mojem mestu bi jo tudi Vl nagnali. Zdaj je konec za vedno! Živim 8 Hildegard 'in zdi se mi, da sem se vrnil mladost. In tudi res sem mlad. Jaz sem "Viomen, jaz sem vulkan!«
Pa ste prepričani, da vas Hildegard res ■Jubi? ua „j morda samo malo zgubljena, p,,|eg tega pa je njen mož 13 let mlajši od Vas. gospod Candida?
»Prepričan sem o njeni ljubezni. Doka-n>v za,njo je več, najmočnejši med njimi ^ je, da je zapustila visok standard pri taožu in se preselila v mojo, revščino. Brez ■Jhbeoni si ne bi mogla privoščiti škandala. rjcn mož je res mlajši od mene, toda jaz 7®*h bolj izkušen, bil sem slikar in nata-7ar v Sanremu, rudar v Franciji, vrtnar v r^SRji, topničar v Albaniji in Jugoslaviji, ® sem tudi ranjen. Moj letnik, 1922, je ^‘ezem letnik. Devet let živim v Wormsu, nemško, V Mannheimu, v ameriški sem slikal.. V
•slikar« Giuseppe
Nlikali ste? S čopičem?
s čopičem. Slikam stene, vrata, mi-■ Imam tudi njivo in pridelujem para-j0 uk in papriko, dobro zaslužim s proda-• v banki pa imam lepo zbirko zlatnikov.«
n* »e povrnimo k stvari: v Italiji se tak sprašujejo, kako more osamljenost s 0 vplivati na človeka, da si ženo kupi in s ”‘m naprti vrsto neprijetnosti. Kako du ' loveškimi lastnostmi, ki jih huat«, nMe Tli najti nov« Ijubeuni?
VULKANSKI GIUSEPPE: posnetek je bilo treba napraviti na skrivaj, kajti podjetni Siciljanee se sicer rad slika, a le an marke!
»Nisem v škripcih, čisto srečen sem. Kriv pa nisem jaz, temveč žena. Zaupati vam moram, da sem se zaradi vse pogostejših prepirov zatekal celo k čarodeju, pa ni nič pomagalo. Aprila 1970 sem pretrgal odnose z ženo. Z Roso sta skupaj delali v tovarni usnja, pustila naju je oba in se vrnila na Sicilijo. Sele nato sem spoznal Hildegard.«	\
Povejte, kako!
»Tega pa ne morem, to je skrivnost. Ce mi date tisoč mark, vam povem. Nočem denarja zase, lahko vam pokažem, kolik© imam na hranilni knjižici, za odvetnike potrebujem denar. Odvetniki so mi tudi sive-tovali, naj od časnikarjev vsakič zahtevam tisoč mark, preden kaj povem, ali pa naj jih vržem čez prag. Toda jaz sem lin gospod, v Wormsu to vedo. Zameril se mi je samo tisti časnik iz Frankfurta, 'ki je za Hildegard rekel, da je cipa. In kako naj spoštujem tiste, ki trdijo kaj takega? Hildegard ni cipa, ko pa me ljubi. Povej, Hildegard, misliš, da si kurba ob meni?«
W¥l ŽENA EDEN ČLOVEK
In Hildegard užaljena odgovori: »Bita žena eden človek, najprej Ernest, zdaj Giuseppe. Drugi ne. En som človek, iciipa Imeti več moški.«
Rosa ki njene prijateljice so o zadevi povedale veliko več Giuseppe Candida se je pri delu poškodoval avgusta lani in v bolnišnici je spoznal Ernesta. Hildegard ju
hodila na obiske in z Giuseppom sta ai bila hitro simpatična. Nekega dne je Giuseppe rekel Ernestu, da mu zavida tako lepo ženo. »če bi imel tako, bi skakal od veselja.« Ernest pa je rekel, da mu jo proda, če hoče. Ih zmenila sita se za skromno ceno dva tisoč mark, stisnila roki, nadaljevanje pa poznamo. Kmalu je Hildegard zamenjala stanovanje, moža in navade. Vstopila je v Etno, najprej je bil to zanjo udarec, nato pa sreča. Kakšna, ne verno, sreča pa je le!
In Giuseppe pravi: »Veliko je podrobnosti, za tisoč mark povem kaj več.«
Toda Rosine prijaiteljiče povedo še, da je Giuseppe velik ženskar, in da pri svojih zahtevah nikoli ne ovinkari.
Hildegarda mi pove, da ji je z Giusep-po*n res lepo. Vprašam ga, če mi dovoli, da ju fotografiram.
»Nikoli, Hildegarda ne mara, toda za tisoč mark sem vam pripravljen dati slike e njenega družinskega albuma. Mene pa ne morete fotografirati nilti za tisoč mark, imam preveč sorodnikov, in sicer pomembnih ljudi v Brescii in Genovi.«
Gospod Candida, vaših slik ni težko dobiti, toda kje se lahko dobiva, da mi Izročite Hildegardine?
»Tukaj vam ne morem povedati, Hildegard bi razumela. Pridite z menoj na dvorišče!« Ha dvorišču je motor ta Giuseppe pravi: »Prej sem imel avto, pa sem se zaletel v kmečki voz. Nisem bH sam, z nefco žensko sva se poijubovala. »To ni bila Hfil-degMid. Veete, vedno Mm imel polo«
žensk, sem vulkan. Torej J»"*i se vatUva opoldne v pisizeriji ob Renu.«
DOKAZ ZA GENTLEMANA
Drugi dan ga grem čakat v lokal ob megleni obali Rena. Giuseppe mi pokaže album družinskih slik, od katerih pa .ni nobena za rabo. »Tisoč mark! Pa ne zaradi mene, advokati zahtevajo veliko de.iarja, ker je policija poleg moža obtožila tu*H mene, ki moram dokazati, da sem geutle-man. Ne morem vendar prodati zbirke zlatnikov. Pa vas sivke res n« zanimajo?« Odkimam ta kislo se nasmehne. »Vem, m vas so boljše slike, ki jih vi posnamete, takole ko objemam Hildegard. Jaz bi še pte-volil, ko pa, hudiča, Hildegard noče. na cesti je ne morete ujeti, ker je v be*-niški ta ne hodi ven. Jaa pa som beee dete, živim od podpore.«
Zdaj je Giuseppe samo še senca osvajalca tujih žensk od včeraj. Pred noj je močan, a primitivein mož, ki da bo vse rešil z mišicami. Zdaj pa se znašel v vse preveč »siaguiljeine*n« ta je ujetnik lastne dogodivščine, nje je postal čee noč znana osebnost v rabniški družbi, ki pa ne kupuje žena. ko mi stiska roko, mi govori o časnikih pišejo o njem, o markah, ki to zahtevati, o spominih ta o bi j ta ktaOto potegnil »Odvetniki,« zašepeta,
nove sanjske bukve
33. Nosim elegantno sivo obleko, na rami imam obešen fotografski aparat, kot kak turist, na glavi pa čepico. Zdi se mi, da z zaročenko sedim v nekem hotelu.
RAZLAGA
Zanima nas predvsem obleka. Tako elegantno oblačilo kot dejstvo, da ima moški fotografski aparat in da se sproščeno predaja turističnim užitkom, so znamenja občutka moči, ki ga navdaja. (Samo zaradi zanimivosti preostali del sanj: moški še živi pri starših, toda zdi se mu, da je že dovolj sposoben za samostojno življenje in si zato želi zajJu-stiti rodni krov in osnovati svojo družino. — Ta del sanj lahko razloži seveda le psihiater, ki dobro pozna pacientovo okolje; splošnega pomena torej te sanje nimajo — če odštejemo simboliko lepe obleke in sproščenega počutja.)
34. Z ženo sva se vkrcala na ladjo. Bil sem v večerni obleki. Predvsem se spominjam trdo poškrobljene srajce. Starši so se prišli poslovit od mene. Zdi se mi, da so bili tudi oni svečano oblečeni.
RAZLAGA
Spet lep o oblačilo, toda tokrat ima drugačen pomen. Sanja moški, ki ima v zakonu težave, zavoljo katerih se v spol-
20. SVEČANA OBLEKA
ERICH BRAUER: Kreljuti noči
nosti z ženo razhajata. Večerna obleka pove, da je spolno razdražen, gol, po-škrobljena srajca pa očitno kaže na eri-giran penis. Vkrcavanje pomeni — kot smo že večkrat omenili — željo po spolnem občevanju, po ponovnem zbližanju z ženo. V sanjah se spominja njunega odhoda na poročno potovanje, staršev, ki so mu dali svoj blagoslov, ker so se strinjali z njegovo izbiro življenjske družice.
Torej nostalgija, obžalovanje srečnih minulih časov ...
35.	Z možem sva šla na svečano prireditev. Tašča ml je posodila večerno obleko, krasno, belo. Mož težav z obleko ni imel, ker ma svoj frak in poškrobljene srajce. Toda glej, ko sva se oblačila, Je nenadoma opazil, da služkin ja ni poškro-bila srajc. Dala sem mu eno, drugo, tretjo, toda nobena ni bila primerna. Mož je nazadnje vzkliknil: »Pa sva pečena!« Vsi so šli na zabavo, le midva sva morala ostati doma.
RAZLAGA
Kaj pomeni poškrobljena srajca, smo omenili zgoraj. Mož je očitno impotenten in žena si misli, da je tega kriva ona, ker ni dovolj privlačna (služkinja, ki ni zadovoljivo opravila svojega dela, je v resnici ona sama!). Tudi dejstvo, da se ji sanja, kako ji morajo drugi posojati lepo večerno obleko, kaže, da žena ne zaupa vase, da vidi v tašči srečno poročeno žensko, kar ona ni. Na zabavo nista šla: med njima ni več prišlo do spolnega zbližanja. (Spet dodaten del razlage, do katerega pa se je lahko dokopal le psihiater v razgovoru s pacientko: o treh srajcah se ji je sanjalo zato, ker je bila prepričana, da imajo moški tri moda! Je pa res, da število tri v sanjah pomeni moškost.)
MALI SANJSKI LEKSIKON
AVTOMOBIL: Poleg pomenov, ki smo jih opisali v prejšnji številki, lahko sanje o vožnji z avtomobilom pomenijo tudi masturbacijo, samozadovoljevanje.
DENAR: Sanjati o denarju lahko prav tako pomeni več stvari. Za večino teh sanj pa sc skriva misel na penis.
DVIGALO: Simbol penisa v erekciji; zlasti, čc sc nam sanja o teni, da se vozimo z dvigalom.
DREVORED: Okrog teh sanj se suče misel na rektalno odprtino; če pa sc nam sanja o večjem drevoredu, nekakšnem bulvarju, ki je pomembna prometna žila. pomeni, da se nam sanja o ženskih spolnih organih.
KUPOVANJE: Kupiti v sanjah pomeni, da se boš poročil oziroma da si to želiš (zlasti, če si že poročen!).
LETALO: O tem, kaj pomeni v sanjah letenje, smo že pisali. Za prispodobo samega letala se skriva želja, da bi se človek telesno in duševno dvignil, doživel duševno in telesno ugodje; navadno pride do tega takrat, kadar pri moških v spanju nastopi erekcija.
NESREČA PRI SMUČANJU: Ce se vam sanja, da ste doživeli nesrečo pri smučanju, vas muči strah pred spolnimi boleznimi.
PAJEK: Simbol ženskih spolnih organov.
RADIOAPARAT:	Simbol	moških	spolnih
organov.
,cfar
®anje,
dravo
O Erichu von Danikenu in njegovih hipotezah smo veliko brali. Morda manj znano pa je, da v svojem prepričanju o usodnem poseganju bitij s tujih planetov v razvoj našega sveta ni osamljen Novinarji in pisatelji so v nekaj desetletjih raziskovalnega dela zbrali goro dokumentacijskega materiala, ki potrjuje domnevo, da so naš planet pred mnogimi leti obiskovali visoko civilizirani prebivalci vesolja To gradivo je hrbtenica naše nove serije
ASTRONOMSKA
URA
Z ANTIKVTHERE
V bližini otoka Antikyihera so grški ribiči leta 1901 potegnili iz morja nenavaden predmet iz zelenkaste kovine ter drobce kipcev in vrčev. Kasneje se je izkazalo, da je bilo to eno najzanimivejših odkritij stoletja.
Ko so arheologi očistili predmet iz ze-lenkaste kovine blata, koral in apnenčastih usedlin ter ga natanko preiskali, so ugotovili, da gre za nadvse zanimiv mehanizem iz kolesc, vžtrajnikov, osi, ekscentričnih peres in skrbno izdelanih kazalcev, vdelan v ohišje s tremi številčnicami.
»Tole Je prav gotovo ura,« šo rekli ar. hcologi, »ki se je potopila s kako antično galejo.«
»Nemogoče,« so odgovarjali zakrknjeni skeptiki. »Naprava je za antične čase vse preveč popolna. Z enako verjetnostjo bi potemtakem lahko trdili, da je Periklej nosil ročno uro.«
Uradna proučevanja pa so pokazala, da gre še za mnogo bolj senzacionalno najdho. Predmet, zavoljo katerega so se prepirali arheologi in nejeverni Tomaži, je bila v resnici ura. Pa ne običajna, ampak astronomska, izdelana med letom 80 in 50 pred našim štetjem. Delovala je kot sedanje, modeme ure in Je kazala znamenja živalskega kroga, letne čase, položaj Merkurja. Marsa, Jupitra in Saturna, leta, mesece in ure. Tako zamotane in popolne naprave arheologi do tedaj še niso našli.
Pred letom 1901 je za najstarejšo veljala ura meniha Gerberi«, kasnejšega papeža Silvestra II, za katero pa živa duša ni mogla ugotoviti, kako deluje. Res je sicer, da so že v Aristotelovih časih vrl^H
na misel, da bi kazalce vrteli po številčni-ci s sistemom uteži, vendar pa se nikomur ni posrečilo izdelati mehanizem, ki bi vrtel kazalce zares enakomerno. V antiki so merile čas sončne in peščene ure. Prvo mehansko uro je po vsej verjetnosti izdelal leta 1370 Henri de Vic v sodni palači v Parizu.
Astronomska ura z Antikythere je močno omajala zgradbo zgodovine, ki je te. meljila na sodbah in mnenjih ozkosrčnih učenjakov. Vse kaže, da ni več daleč dan, ko bodo Zemljani izvedeli, da se dva tisoč let stara ura z Antikvthere po starosti niti primerjati ne more z atomskimi urami, ki so jih sestavl jali fiziki v davni preteklosti. Kajti marsikaj, kar se nam dandanes zdi še fantastično in neverjetno, bo že čez nekaj let veljalo za sestavni del človekove zgodovine.
VESOLJSKE LADJE PRED 3000 LETI?
Kitajci so v Lhasi našli stare, v sanskrtu pisane dokumente, v katerih je najti nekaj napotkov za izdelavo vesoljskih ladij. Pogon teh vozil naj hi bil neodvisen od sile težnosti in naj bi temeljil na sistemu, podobnem LAGHIMI, to je nezna ni notranji sili, ki v fiziološkem kompleksu človeka »sprošča sredohežno silo, katere velikost zadošča za premagovanje težnosti«.
S temi, ASTRAS imenovanimi vesoljskimi vozili, naj bi stari Arijci poslali majhno odpravo na enega tujih planetov. Tudi Ruth Reyna z univerze v Chandigar-du je pred nedavnim potrdila te domneve.
V indijskih znanstvenih krogih so sprva nadvse skeptično ocenjevali vred. nost omenjene najdbe. Odkar pa so Ki-talej hkrlM rla bodo nekatere odlomke
starih rokopisov uporabili za svoj vesoljski program, so zapiski iz Lhase deležni velike pozornosti učenjakov.
BIBLIJA
LETA 3000
Sveti teksti s kakega tujega planeta po vsej verjetnosti ne govore O bogovih in angelih, ki so prišli z neba, ampak o učenjakih, ki so se nekega dne podali v vesolje, da bi nekje daleč zasejali seme svoje civilizacije. Za Zemljane bi bilo kajpada zanimivo vedeti, Če na kakem, milijone kilometrov oddaljenem planetu, še žive ljudje, ali pa se je morda njihov življenjski ciklus že končal. Ali še vedo, da se njihova kultura nadaljuje na plane tu. ki je od njihovega morda oddaljen tisoč in tisoč svetlobnih let, in da so njeni nosilci Zemljani, ki so jim podobni? Težko je verjeti, da bi se bili pradavni učenjaki podali v neznano. Mnogo verjetneje je, da so nekje v vesolju ljudje ali druga bitja, ki vedo, da je Zemlja njihova kolonija in da jo naseljujejo njihovi krvni sorodniki. Po vsej verjetnosti si že dalj časa prizadevajo, da bi prišli v stik z na. mi, Zemljani pa njihovih znamenj v slepi zaverovanosti vase nočemo opaziti.
Dokazov o obstoju neznanih sil je na pretek. Skrivnostna znamenja v Nazci, radijske signale iz vesolja, malo znano kraljestvo spiritualistov in medijev bi prav lahko imeli za znamenja prebivalcev kakega tujega planeta, ki se želijo povezati z Zemljani.
Legende hindujcev ter ljudstev Biiž njega vzhoda in Amerike pripovedujejo o polbogovih, ki naj hi prišli na Zemljo s Sirinsa. z Velikega voza ali z Venere. Morda ie v bibliji prebivalcev Siriusa zapisano da je pred davnimi časi nekaj njihovih prednikov odpotovalo na enega planetov Sončnega sistema. Morda 1)0 nekaj podobnega zapisano tudi v bibliji Zem-I lanov leta 31100
MARGARET FORSTER
PRVO NADALJEVANJE
»Kaj pa boš storil, gospod Kraij, če bom rekla ne?« je vprašala. »Boš zažgal mojega ponižnega očka na grmadi?«
»On tako ali talco ne bo vedel zia to. Ce boš rekla ne, bova vse skupaj pozabila in živela, kakor da se ni nič zgodilo. Saj te zadnje Čase skoraj nisem več videl, preživljam pa te tudi ne več, tako da ne bi bilo s tem nobenih sitnosti.«
»Jaz sem še devica,« je rekla George.
»Ali misliš, da tega nisem vedel?«
»No, pa te ne bi bilo sram, da bi zapeljal mlado, nedolžno dekle in ga potem prepustil življenju kot ubogo, zanemarjeno, rabljeno blago?
»Ne,« je odkimal James. »To bi ti samo koristilo.«
George je pustila, da jo je poljubil, in pazljivo je proučila svojo reakcijo. Dišal je po cigarah in po brivski vodici, kar je bilo zelo prijetno. Njegov poljub je bil v nasprotju s polomijado prejšnjega večera čvrst in suh in presenečeno je ugotovila, da jo prevzema vznemirljiv občutek, ko ji je položil roke na prsi. Bilo je naravnost čudovito.
»Torej,« je začela previdno, »ni res, kar pravijo.«
»Kaj pa pravijo?«
»Da se ženska spolno prebudi šele, ko jo nekdo predrami, medtem ko bi moški začutil slo tudi na samotnem otoku. Mehe grabi spolna sla že leta in leta v popolnem vakuumu m prav nič me ni tre-ba dramiti. Zrela sem kot hruška, očka.«
»To mislim tudi jaz,« je rekel James.
George se je spet zahihitala. »Veš, kaj,« Je rekla, »ko sem imela dvanajst let, sem Se čisto vzburila, ko sem si predstavljala, da se slačim pred moškimi. Nisem mogla počakati na seks in še vedno ne morem. Natanko si predstavljam, kako bo. Kaj pa ti?«
»Hm — ja,« je odgovoril James.
»Oh, čisto sem pozabila, jasno, da si ti lahko predstavljaš. Saj bi bilo precej smešno, če si ne bi mogel, kajne?«
Na Jamesovo nejevoljo se ni mogla več zadrževati, vrgla se je vznak na zofo in se smejala, da jo je kar metalo. Vstal je, stopil nazaj h kaminu, si prižgal cigaro in spravil osnutek pogodbe spet v žep.
»Vidim, da zdaj nima smisla govoriti s tabo,« je rekel vzvišeno. »Zdaj se ne predajaš smehu, ampak norosti. No, stre-™i se, Georgy,« je dodaj z nežnejšim glasom, »pa mi povej, kako mi boš odgovorila.«
Pri vratih je spet pozvonilo. »Dvakrat v enem večeru,« je rekla George. »To mora biti rekord.«
»Ne pojdi odpret,« je rekel James.
»Cernu neki pa ne?«
»Zato, ker se pogovarjava o nečem pomembnem.«
Vrnila se je z Josom. »Jas,« je rekla, »to je moj stric James Leamimgton.«
»Me veseli,« je togo rekel Jos.
»Stric James, to je Jos. Igra kontrabas. Sinoči je igral tudi na tvoji zabavi.«
»O, ali I res?« je raztreseno vprašal James. Motilo ga je, da je tako poudarjala tistega »strica«, poleg tega pa tudi ni mo-gel vedeti, da ni imela še nikdar nofoe-hega fanta.
»Kako dolgo pa že poznate George?« je vprašal.
»Jaz pravzaprav poznam Meredith,« je rekel Jos.
»Kdo pa je Meredith?«
James se je široko nasmejal. Vse je bilo pojasnjeno. Vendar je sklenil, da bo kljub temu najbolje, da odide.
»Oglasi se kaj, George,« je rekel pri vratih. »Cim prej, tem bolje, pa naj bo tako ali drugače.«
»Baraba,« je rekla George, ko se je vrnila v sobo.
»On ali jaz?« je vprašal Jos.
»Ti. Kaj pa bi te stalo, če bi se naredil, kot da si moj fant?«
»Kako pa naj bi bil vedel, da bi ti bilo tako prav?«
»Oh, saj je vseeno. Meredith ni doma. Mislila sem, da nekje igraš.«
»Odpadlo je. Mislil sem, da je me-S°če doma. Kam pa je šla?«
»Ne vem.«
George je sedla na zofo, prekrižala roke m se zastrmela v sliko nad kaminom. Grozno se je počutila ob misli, da je Ja-
mes edini moški na svetu, ki se zanima zanjo. A kljub temu jo je mikalo. Tako zelo si je želela spolnosti, da bi bil vsak moški dober, si je dopovedovala, in navsezadnje ji je bil njegov poljub čisto godil, zakaj si tega ne bi priznala?
Megleno je zaznala, da Jos še stoji. Videti je bil pobit.
»Kaj pa je narobe?« je vprašala. »Ali si užaljen, ker nisi dobil Meredith doma?«
»Ne bodi smešna. Saj dobro vem, da sem zanjo samo eden izmed mnogih, in navsezadnje tudi ona zame ni nič drugega.«
»Oprosti. Pozabila sem, da vidva sploh ne utegneta uskladiti vseh svojih oboževalcev.«
»Oh, molči, no. Slabo mi postaja, kadar slišim tako govorjenje.«
George je ubogljivo umolknila.
»To je zaradi moje službe,«, je rekel Jos naposled, »še nekaj tednov, pa, bom moral spet v banko. Ne morem si najti stalne službe, začasne pa so preveč slabo plačane, če pomisliš, kako poredko kaj pade.«
»Ali je denar važen?«
»O, Jezus!«
»Mislim, ali ga nimaš toliko, da bi se lahko preživljal?«
»Osemindvajset let imam in ne morem vse življenje životariti. Mogoče se bom nekega dne hotel poročiti.«
»Kaj pa misli Meredith?«
»Kot veš, je njej vseeno.«	,
»Po mojem bi se ti moral držati glasbe. Ali si poskusil že pri vseh orkestrih?«
»Saj jih ni toliko v Londonu, kot bi si mislil.«
»No, pa zunaj Londona.«
»Vraga, jaz že ne bi mogel v Manchester ali v kako tako mesto.«
»Zakaj?«
»Zato, ker mi glasba ni vse. Zame je poglavitno, da se zabavam, tam pa se ne bi mogel. Po šesti uri zvečer je vse mrtvo in zunaj Londona se sploh ni mogoče zvečer zabavati. Si zdaj zadovoljna?«
»Ljubosumna sem na to tvoje uživanje. Ce te takole pogledam, ne bi nikdar rekla, da je življenje praznik.«
Jos se je nasmehnil in začel se Je sprehajati po sobi. George je obsedela, kjer je bila.
»Nisem vedel, da je ta tvoj stric.«
»Saj ni. Moj oče dela pri njem, on pa je nekakšen samozvani boter.« Začela se je hihitati, tako kot prej, ko je bil tam James. Jos je sedel poleg nje.
»To mi dobro stri,« je rekel. »Kaj pa je pravzaprav počel tu?«
»Predlagal mi je, naj postanem njegova ljubica in mu vzredim otroke, ker je strastno zaljubljen vame.«
»Ni čudno, da je bil nekam poklapan, ko sem prišel jaz. Ali sem te zmotil sredi ogorčenega odgovora?«
»Ne.«
»Pa menda nisi privolila, za božjo voljo?«
»Nič drugega nisem utegnila storiti, kot da sem se pošteno nasmejala, tako kot zdaj.«
»Kdaj mu boš povedala?
»Ko se bom odločila.«
Jos se je zastrmel vanjo, potem pa se je z narejenim gnusom obrnil proč. Georga je jezno zardela. Ni je imel pravice obsojati. Navsezadnje v razmerju, ki ga je predlagal James, ni ničesar bolj odvratnega kot v njegovem razmerju z Meredith. Mogoče pa se mu zdi to samo fizično, na zunaj odvratno, ker je bil James velik in debel, ona pa grda.
»Upam, da se šališ,« je rekel Jos.
»To se tebe nič ne tiče,« je ostro odgovorila George.
»Seveda se me tiče. Nihče ne bi mogel tega mirno gledati. Kaj pa bi imela od tega?«
»Svojega moškega.«
»Moraš pa biti zelo potrebna,« je rekel Jos, ne da bi kaj pomislil.
»Saj sem res. Sedemindvajset let imam in še noben moški me ni povabil kdaj ven, kaj šele, da bi me poljubil. Patetično, kajne?« je vprašala veselo.
Jos je vzdihnil. Odločil se je, da bo odšel, kajti pričakoval je, da bodo vsak hip privreli na dan vzdihi gorja, potem pa očitki, kar bo še hujše. Zavihaj si je ovratnik in vtaknil roke v žep. Ona pa se
je še vedno smehljala tisti sliki nad kaminom.
»Pojdi,« je rekel nenadoma, »greva kam.«
»Kam?« je osuplo vprašala George.
»Nimam pojma. Za začetek kar ven iz te luknje.«
»Ce me vabiš zaradi tistega, kar sem pravkar rekla, se ni treba truditi.«
»Ne, ni se mi treba in vabim te.« Odkorakal je ven, ona pa za njim.
Jos ni premišljeval, kam bi šla, v glavnem zato ne, ker se mu običajno ni bilo treba nikdar odločati. Vse njegove posteljne partnerice so navadno jasno povedale, kaj bi rade počele, in on' se je po tem ravnal. Vendar to ni bilo znamenje njegove šibke volje, zakaj navadno si je izbiral dekleta, ki so imela enak okus kot on. A ko je z George stopal po ulici, se mu je zdelo, da je izbira v tem smislu precej omejena. Ce sta šla z Meredith kam večerjat, sta to navadno storila samo zato, da sta se nabasala, preden sta šla spat. Ce sta šla plesat v kak klub, je bila to samo priprava na resnični dogodek večera. In celo kadar sta šla v kino, sta skrbno izbrala tak film, da jima je bil za afrodiziak.
Sklenil je, da- mora biti pijača bistven uvod v vsakršno akcijo, zato je zavil v bife, George pa za njim. Spila je vrček grenkega piva, kar se mu je zdelo nepotrebno. On je spil viski. Ni vedel, kaj naj reče. S svojimi dekleti ni nikdar veliko govoril, pa ne zato, ker bi mislil, da se niso sposobne pametno pogovarjati, ampak zato, ker se mu je zdelo pogovarjanje nasploh popolnoma nepotrebno.
»Kako dolgo si delal v banki?« Je vprašala George. Previdno jo je pogledal.
»Od šestnajstega leta pa do junija letos. To se pravi enajst let in deset mesecev.«
»Zakaj pa si sploh šel delat tja?«
»Prosim, gospa učiteljica, zato, ker sem se moral nekako preživljati, to pa je bila edina služba, ki so jo imeli na spisku v uradu za zaposlovanje.«
»Kaj pa si počel vseh teh enajst let? Moralo je biti na smrt dolgočasno,« je rekla George.
Jos je zamižal. »Saj ti ni treba delati,« je rekel, »samo delaš, kar ti rečejo. Saj ni hudo. Milijoni živijo tako, zato me nikar ne sprašuj tako, kot da ba bil v zaporu, ali kaj.«
»škoda, da moj oče ni počel kaj takega,« je rekla George.
»Kaj pa je on pravzaprav?«
»Sluga je. Nič drugega ne dela kot skrbi za Jamesa. Za strica, ki si ga videl nocoj.«
»Vso srečo mu želim,« je rekel Jos.
»Meni se zdi to poniževalno,« je odvrnila George.
Jos se je nasmehnil. »Ti bi bila dobra predmestna žena,« je rekel. George je zardela, in že mu je bilo žal. Vedno ga je spravljala v zadrego.
Molčala sta, in moral si je izmisliti, kam bi lahko šla. Ubral jo je v jazzovski klub, kjer je včasih igral, kadar je imel srečo, da je bil basist bolan. Ko pa sta vstopila, se je nenadoma zbal, kaj bo, če se bo George osmešila, tako kot na tisti zabavi. Lahko bi se lotila kakega ekstravagantnega twista ali kaj podobnega. A v resnici se je vedla zelo mimo in poslušno, mogoče je bila taka, kadar je bila čemerna. Plesala sta. Prostora ni bilo veliko, zato je tvistalo le nekaj parov na robu plesišča, drugi pa so se samo premikali drug ob drugem. George je bila enako visoka kot on in imela je čudovit občutek za ritem. Zelo dobro sta se ujemala in odleglo mu je, da mu vsaj nekaj ni bilo zoprno.
»Dobro plešaš,« je rekel.
»Saj moram. Poučujem ples.«
Spet je bil presenečen, saj je ni bil še nikdar vprašal, kaj pravzaprav počne, in zato ga je postalo v hipu tudi sram.
»Koga pa učiš? Otroke?«
»Otčoke.«
»Pa ta je všeč?«
»Je.«
Bil je nerazumsko vesel in avtomatsko mu je odleglo. Odšla sta iz kluba in peljal jo je na večerjo v italijansko restavracijo, potem pa sta šla na sprehod ob reki, kar je bila njegova navada.
Domov sta prišla okoli dveh ponoči.
O Meredith ni bilo ne duha ne sluha.
»Zal mi je, da Meredith še ni doma,« je rekla George, ko mu je postregla s
kavo.
»Kdo pa govori o Meredith?« je odivmil Jos. Opazil je, da je obesila njegov suknjič na obešalnik. Potem pa je sedla poleg njega.
»Hvala za prijeten večer.«
»Veselilo me je, jasno.«
Odložil je skodelico s kavo in precej grobo obrnil njen obraz proti sebi. Na njem je bilo z velikimi črkami zapisano, kaj si želi. Skoraj slišal bi bil lahuio, kako ji razbija srce in kako ji hormoni divjajo. To ga je spravljalo v smeh, vendar si ni upal nasmehniti. Bilo je popolnoma nemogoče, da • je ne bi spravljal v skušnjavo. Spet je prijel za skodelico in opazil jč, kako je ona trdo požrla. Ko je spil kavo, je odnesel skodelico v kuhinjo. Ko se je vrnil, je spet sedel poleg nje. Lahko jo je poljubil na ustnice in skoraj razneslo ga je od silovitega tresenja, ki jo je prešinilo. Objel jo je in jo začel ljubkovati. Odzvala se je, kakor da se je že od rojstva pripravljala samo na to.
Jos se je počutil slabotnega in nenadoma mu je bilo vsega zadosti Ne bi se mu bilo treba dosti truditi, pa bi jo lahko položil in užival bi v tem. Ampak, moj bog, kaj bi bilo potem. On je brezbrižen, veseljaški tip. Tega ne bi prenesel, zlasti ne od nekoga, do katerega mi čutil prav ničesar. Ampak to je bilo ravno tisto — v resnici se je čutil odgovornega zanjo. Zdaj se je prižgal znak za nevarnost V njegovo korist bo, če se ne bo obnašal kot baraba, samo zaradi pol urice užitka.
A bil je že precej razvnet in poleg tega je bilo škoda, da jo je moral pustiti zdaj, ko se je bila tudi ona že ogrela, zato je z obžalovanjem popustil ln se zravnal..
»Oprosti,« je rekel.
»Zakaj?« je vprašala George. »Všeč mi je. Zakaj si nehal?«
Molčal je.
»Vem, da nisem lepa kot Meredith,« je rekla.
»O, bog,« je vzkliknil, »zato sem nehal. Ne trpim tega jadikovanja. Ce bi šla spat, bi potem sledilo eno samo dolgo cviljenje.«
Bruhnila je v jok in zbežala v spalnico. On si je prižgal cigareto in obsedel. Pet minut pozneje je privihrala iz spalnice v plašču in slišal jo je, kako je zdirjala po stopnicah im zaloputnila vhodna vrata za seboj. Zadovoljno je kadil, zakaj prepričan je bil, da je ravnal prav. Ko je že hotel oditi, je nenadoma prišla Meredith. Videti ni bila prav nič presenečena, da ga je zagledala tam.
»Si se dobro zabavala?« je vprašal. »Tako, še kar.«
»Ni te pripeljalo v posteljo, zato že ni moglo fcJti kaj prida.«
»Drži.«
Nekaj časa sta kadila im Jos je bil vesel, da mu ni treba ven, na mrzli nočni zrak. Meredith se je stisnila k njemu im ga objela okrog vratu.
»Zelo si čustvena,« je rekel.
»Pogovoriti se hočem.«
»O, nikar!« je zaječal Jos.
»Da. Raje te imam kot kateregakoli drugega moškega im zelo se dolgočasim, ker moram stanovati z George. Midva se ne prepirava, ljubiva se bogovsko in sptah se razumeva.«
»Gotovo si noseča,« je menil Jos.
»Tako je.«
2e drugič ta večer se je obrnil in pozorno pogledal. Na Georgimem obrazu je bilo zapisano vse, kar je oma čutila. Na Meredithinem ni videl praktično ničesar.
»Meredith,« je rekel počasi, »nima smisla, da bi se poročila, ko pa ne vem o tebi pravzaprav ničesar, razen nekaj stvari, ki mi niso všeč.«
»Tako govoriš kot moj oče,« je rekla. »Kdo pa je pravzaprav tvoj oče? Kje si doma?«
»Prišla sem iz podzemlja. Škrat sem. Kaj, vraga, pa je to važno. Ne trpim teh družinskih zadev. Svojih domačih nisem videla že leta im jih tudi ne namerar vam videti. Vzemi me tako. kot sem.« »Kakšna pa si?«
»Nikar ne začenjaj. Tudi jaz tebe ne sprašujem, kdo si in kaj si. Vem, da si lep, osemindvajset let star, dober glasbenik, prijazen, domišljav in dobre volje.«
»Jaz pa ne vem toliko o tebi.«
»Ali moraš vedeti, za božjo voljo?«
»Da, za božjo voljo, če se bova porodila in’ bova imela tega otroka.«
»No, prav, če delaš takega vraga, pa se sploh ni treba poročiti, otroka se ne bo težko znebiti, saj je star šele minus sedem mesecev.«
Prekrižala je roke, mu položila noge čez kolena in mu pokazala jezik. Ni se zasmejal. Ona je ugotovila, da je bilo edino lepo darilo, ki ga je dobila od staršev ob rojstvu, neprizadetost. Ona je bila res neprizadeta. Vsako stvar Je opazovala skozi lečo in ponosna je bila na to, da je ni nobena stvar prizadela, razen včasih, kadar se je s kom ljubila, ali kadar je igrala violino na kakem koncertu, in še takrat jo je bilo sram. Tudi zdaj, ko je sklenila, da bo imela otroka in se bo poročila z Josom, ni odnehala. Zdelo se ji je zabavno, da bo lahko neprizadeta še do nekaterih novih stvari. Zelo se je trudila, da bd bila neprizadeta do Josa, a morala si je priznati, da ji vendar ni čisto vseeno, kaj bo z njim, pogrešala bi ga. če bi šel. Ali bi ga morala prav zato pustiti?
»Ali se hočeš poročiti zaradi otroka?« je vprašal Jos. »Saj si vedno bruhnila v smeh, če je kdo le omenil poroko.«
»Deloma. Poleg tega sem si zaželela spremembe. A povem ti, da mi je pravzaprav v sečno. Otroka se res lahko znebim. To me ne bi prav nič vzemirilo.«
»Mene pa bi,« je mrko rekel Jos.. »Vedel sem, da me bo. Ne morem te pustiti, da bi ga uničila.«
»Ne bodi nor,«, je rekla Meredith tečno. »£>va tvoja sem že uničila.«
Jos je ostrmel. »Kdaj?«
»Pozabila sem. Dvakrat sem že zanosila in obakrat sem odpravila, pa je.«
»Zakaj pa mi nisi povedala? AU nimam pravice, da bi vedel? Ali nisem tudi jaz odgovoren, prav tako kot ti?« je zakričal.
Bil je besen — počutil se je ogoljufanega in oropanega. Bilo mu je grozno, da so bili njegovi sinovi in hčere mrtvi, on pa sploh ni vedel za to. Meredith se je smejala.
»Tega ne boš ubila,« je revsnil.
»Ce hočem, ga bom,« je zapela Meredith.
»Jutri se bova poročila.«
»Prav.«
Besno je zagnal blazino vanjo, kajti vse, kar je počela, je bilo tako brezčutno. Predstavljal si je George na njenem mestu, predstavljal si je njene solze in strah in potem radost in navdušenje nad materinstvom. Meredith pa ni ne skrbelo ne vznemirilo ne motilo. Lahko bi bil rekel da, ne ali mogoče, pa bi bil dobil isti odgovor. Zgrabil Jo je za ramena in jo stresel, da je njena ljubka, črna glava poskakovala naprej in nazaj. Smehljala se je, on pa ji je primazal zvonko klofuto, potem pa jo je udaril po hrbtu, in začela sta se resno tepsti. Zavalila sta se z zofe na tla in potem sta šla -v posteljo, in Jos je premišljeval, da je to njima naravna usoda, dokler pač traja.
George se je bila namenila domov, a sredi poti se jte premislila. Nemogoče je bilo -priti v tisto hišo, ne da bi jo slišal Ted, in potem bi seveda prišel dol, to pa je bila zadnja stvar na svetu, ki si jo je želela. Zato je sklenila, da bo hodila vso noč. A spomnila se je, da je bila že na dolgem sprehodu z Josom, zato je bila utrujena. Denarja za hotel pa tudi ni imela dovolj, in poleg tega bi to pomenilo še več besed, še večji napor. Zato se je negotovo začela vračati po isti poti in nazadnje se je spet znašla na trgu pred hišo. V dnevni sobi je tema, Josa najbrž ni več, si je mislila. Po prstih je šla po stopnicah in čisto tiho Je odprla vrata. Srce ji je razbijalo od strahu, da je mogoče Jos še tam in bo morala pretrpeti novo ponižanje, ko bo morala spet zbežati. Ni ga bilo. Oddahnila si je in po-prstih je šla v spalnico ter prižgala luč.
»Ugasi to prekleto luč,« je rekla Meredith.
George je slepo zgrabila stikalo in ubogala.
»Tako. Zdaj pa izgini.«
George se je opotekla ven. Spravila se je iz stanovanja in po stopnicah navzdol. , Spet so ji prišle solze do oči, a tokrat se je preklela in vzdržala, da ni zajokala. Potrkala je pri Peg Feather. Morala je potrkati večkrat, preden se je prikazala Peg, zavita v haljo in okrašena z navijalkami.
»Kaj pa .'e? Je kdo umrl?«
»Skoraj,« je odvrnila George in se ] kljub vsemu zahihitala. »Ali lahko prenočim pri tebi?«
»Samo svojo posteljo imam. Res pa je, da je dvojna.«
George je hvaležno pokimala in utru- | jeno odšla za njo v stanovanje. Peg je spraševala, kaj in kako, a George je bila preveč utrujena, da bi ji odgovarjala. I Slekla je plašč, krik) in pulover, zlezla poleg mamutske Peg, se obrnila na svojo i stran in zaspala.
»Meredith.« Stresel jo je. »Hej, skrbi | me zaradi George. Misliš, da bo storila kako neumnost?«
»Ne. Lahko noč.«
»Ne, resno mislim — slučajno sem zvedel, da jo je stric danes prosil, naj bo njegova ljubica.«
Čakal je na odziv, a Meredith je že spala. Bridko je premišljeval, da bi vsaka druga ženska planila iz postelje ob tako sočni novici o svoji najboljši prijateljici.
A ker Meredith ni nič zdramilo, je še on zaspal in upal je, da ima ona prav. Navsezadnje je imela George preveč zdrave pameti, da bi storila kako neumnost, poleg tega pa je bila velika, krepka punca, ki je znala skrbeti sama zase.
TRETJE POGLAVJE
Bila je obupna, deževna nedelja. Ob enajstih dopoldne je bilo komaj še svetlo in gosta sivina dežja se je neizprosno prijemala šip. Na trgu je bilo mimo kot na pokopališču, nikjer ni bilo žive duše, nobenega avtomobila, kot bi bil odrezan od sveta. Tedaj pa je izza ovinka prijadrala Peg, s prozornim dežnim plaščem čez površnik in dežnikom, ki ga je držala togo in navpično nad glavo. Kot madež na radarskem zaslonu je odtopotala po trgu in se napotila proti številki 17.
Navadno si je Peg dolgo čistila čevlje pred vrati in nasploh je zavlačevala, posebno ob nedeljah. Maša ji ni vzela več kakor dve uri, čeprav ni šla v najbližjo cerkev in je pešačila tja in nazaj. Odšla je ob desetih, vrnila se je ob dvanajstih, ob enih je kosila, potem pa se je že začela obupna operacija prebijanja do konca dne.
Danes pa je imela družbo. To pomeni, da bo morala prerezati svoj zrezek na pol, kar bo tako zahtevna operacija, da jo je kar streslo ob misli nanjo, a splačalo se je, saj je imela gosta, in to celo takega, ki ga ni bilo treba povabiti.
šla je naravnost v sobo in se sklonila na posteljo. »Najbrž bi tudi ti kaj pojedla, ne?« je vprašala George, ki je zvita ležala v postelji. »Dobro, da imam vedno doma dovolj krompirja. Kaj bi počela, če jaz ne bi imela rezervnega krompirja?«
»Brrr, niti pomisliti ne maram,« je rekla George zavzeto.
»Vstati boš morala,« je rekla Peg.
George je pogledala njeno obilno postavo, od katere je na vseh straneh kapljalo kot s premočenega tanka.
»Ali si ne boš snela tega Oklepa?« je vprašala. »Vso preprogo si boš zmočila.«
Peg je z zanimanjem pogledala navzdol. Blizu čevljev sta se ji nabrali dve luži — ena od vode, ki je kapljala z roba dežnega plašča, druga, približno čevelj daleč, pa je izvirala z ramen.
»O, bog,« je rekla.
»No, vidiš,« je rekla George. »Pojdi se takoj sleč.«
»Ja, mami,« se je zahihitala Peg in odšla.
Zrak v sobi je bil težak in miren. George se je premaknila v starinski postelji, ki je stala brezkompromisno sredi sobe, in škripanje se je enakomerno odbijalo od vseh sten. Iz kuhinje, kjer si je Peg slačila dežni plašč, je bilo slišati značilno šelestenje, pomešano s sopihanjem in vzdihi od napora, ko si je Peg sezuvala visoke čevlje, pa so se ji zatikali na petah. Naposled se je spet privalila v sobo kot orjaška gosenica, ki je veselo mahala s svojimi kratkimi rokami in se hehetala.
»Vstani,« je rekla in se preteče približevala postelji. George je kar malo stisnilo pri srcu. Veliko, v zeleno odeto telo se je sklonilo nadnjo in jo poskušalo požgečkati. Prevalila se je na trebuh, Peg pa jo je lopnila po zadnjici, se histerično zasmejala in zlezla na posteljo.
»Nikar, Peg, prosim,« je rezko rekla George, Peg pa jo Je kar naprej drezala s svojimi klobasičastimi prsti, ki jih Je premikala gor in dol po njenem telesu, kar je bilo po njenem žgečkanje. George je obupano brcala in se otepala, dokler se ni nazadnje prebila do roba postelje, od koder se je zvalila na preprogo. Naglo je vstala, a Peg je bila bliže njeni obleki.
»Vrzi mi jo, prosim,« je rekla.
»Ne bom,« je odkimala Peg. Nekako se ji je posrečilo sesti s prekrižanimi nogami, tako da je bila videti kot orjaški, grozeči Buda.
George je vedela, da se Peg samo šali. Za šalo jo je žgečkala, kar tako, a njo je bilo kljub temu nerazumno strah. Ni marala, da bi se je Peg dotikala tako, kot bi bila ona nekakšna igračka, ni pa marala tudi, da bi Peg vedela, kako se ona počuti.
V hlačkah in modrcu je stopila proti vratom.
»Kam greš?« je vprašala Peg.
»Gor po obleko. Kosila mi ni treba kuhati.«
»Na, tu imaš,« je hlastno rekla Peg in ji vrgla v kroglo zvito krilo in pulover.
George ju je ujela in se oblekla »Hvala za prenočišče,« je rekla. »Pa adi-jo.« Bila je zunaj, še preden se je Peg pobesil obraz.
Sele ko je bila že v stanovanju, se je spomnila na Josa, a takrat je bilo že prepozno, ker jo je Meredith poklicala.
»George — prinesi nama kavo!«
George je šla samogibno v kuhinjo in pripravila posodo za kavo. Počakala je, da je kava zavrela, potem je dala na pladenj dve skodelici in sladkor. Nazadnje je spekla še nekaj toasta, odnesla je vse skupaj v spalnico, postavila pladenj tik za vrata in se umaknila.
»Ne dosežem od tod,« Je zakričala Meredith. »Prinesi v posteljo, koza.«
George je ostala v kuhinji. Slišala je, kako Meredith preklinja in poskuša prepričati Josa, naj gre po pladenj. On pa je bil očitno zaspan. Nazadnje je bilo le slišati Meredithine korake po parketu. George je čakala, kdaj bo pobrala pladenj in spet zaklela, v resnici pa je zaslišala bridko ječanje, in ko je vstala, je zagledala Meredith, ki se je opotekla v kopalnico. Prišla je tja ravno, ko je začela bruhati v umivalnik. Ti glasovi so prignali tudi Josa iz postelje. Oba sta zaskrbljeno opazovala Meredith, ki se je mučila nad umivalnikom.
Nazadnje ji je odleglo. Njeno drobno telo je bilo zvito kot v molitvi in prameni čmih las so še ji zlepili na vrat, tako se je potila. George je pokleknila poleg nje.
»Grozna si,« je rekla.
»Hvala.«
»Ne pomnim, da bi ti bilo kdaj slabo.«
»Ali bi, prosim, nehala bevskati,« je besno zarenčala Meredith. »Zakaj ne storiš raje kaj koristnega?«	,
»Kaj pa?« je nemočno vprašal Jos.
»Poberita sel« je zakričala Meredith.
Jos je nesrečno odkolovratil, medtem ko je George počistila po kopalnici, potem pa je pomagala Meredith nazaj v posteljo. Dala ji je kave in bledica je počasi izginjala. George se je nenadoma z neprijetnim občutkom zavedela Josa in se spomnila na,prejšnji večer.
»Kdo ve, zakaj ti je bilo slabo?« je vprašala kar tako, samo da je nekaj rekla.	'
»Dragi moj otrok,« je odvrnila Meredith, »ali nisi še nikdar slišala za jutranjo slabost v prvih mesecih nosečnosti? Čeprav ne vem, zakaj je moralo to doleteti tudi mene. Upam, da bo zdaj v redu, če ne, bom na kratko opravila s to stvarjo.
George je čisto tiho sedla na rob postelje. Jos in Meredith sta jo opazovala.
»Kaj je danes?« je vprašala Meredith.
»Nedelja,« je pobito odgovorila George.
»Ali se da poročiti v nedeljo?«
»Ne. Vsaj mislim, da ne. Mogoče je to odvisno od tega, ali se poročiš v cerkvi ali v uradu. Ce bi bila Zida, bi bilo laže.«
»Kdaj se bova potem poročila? Jutri? Ne, v ponedeljek že ne.«
»Jaz bom moral še dobiti dovoljenje,« je rekel Jos.
»Zakaj? Saj nisem pes!« je vzkliknila Meredith.
»Kje pa bova stanovala?« je vprašal Jos.
»Kje pa misliš? Tu, jasno«
»Ne bodi nora,« je jezno rekel Jos, ki je z neprijetnim občutkom opazil, kako je George zardela.
»Georgino stanovanje je najbolj prijetno, kar jih poznam,« je rekla Meredith.
»Tako je, to je Georgino stanovanje. Ali ti ni prišlo na misel, da njej ni niti malo do tega, da bi v svojih dveh sobah, kuhinji in kopalnici živela z zakonskim parom in otrokom? Kje pa, misliš, bo spala, ti koza sebična?«
»Na tistem izredno udobnem kavču v dnevni sobi,« je odvrnila Meredith-. »Saj ni nič narobe z njim, kajne, da ne, George?«
»Sploh ne,« je mimo odgovorila George.
■Imelo jo je, da bi vprašala Meredith, zakaj se ne znebi tega otroka,, tako kot vseh drugih. Kolikor je vedela, se je Meredith znebila že štirih, kljub Georginim vročim prošnjam, naj ne stori tega. To pa je vedela samo zato, ker si je v zadnjih 1 dveh primerih Meredith sposodila od nje | po dvajset funtov. Ko ji George nd hotela I dati denarja in jo je hotela prisiliti, da bi
imela otroka, je Meredith zagrozila, da bo šla h kaki stari mazački, ki bo opravila z dvema pletilkama, če ne bo imela denarja. In tako je George popustila, čeprav se je zaklela, da je bulo zadnjikrat.
Mogoče pa je hotela s tem navezati Josa nase, toda Meredith je bila že ničko-likokrat povedala George, da ne želi nikogar navezati nase. Zato je bilo najbrž vse skupaj le njena muha, muha, kot toliko drugih, egoistična in nepremišljena. George jo je poskušala prezreti, vendar nekako ni mogla. Meredith je bila tako drobna in bleda.
»Vstala bom,« je rekla Meredith. Dvignila se je in si slekla spalno srajco. George je silovito zardela.
»Ali moraš?« je vrašal Jos.
»Kaj? Moj bog, saj sta me oba že videla nago!« Oblekla se je kar najbolj počasi in kar najbolj izzivalno.
»Kdaj bo kosilo?«
»Ja<z grem domov,« je odgovorila George.
»To je pa prekleto umazano,« je siknila Meredith. »Kaj pa naj jaz počnem?«
»Oprosti,« je krotko rekla George.
»Cernu neki se opravičuješ?« je besno rekel Jos. »Saj nisi njena kuharica ali gospodinja. Ne razumem, zakaj je ne vrže* ven.«	v
»Očarala sem jo,« je rekla Meredith.
George se je nasmehnila.
»Kar spodbujaj jo,« je rekel Jos. »Vražje bo biti poročen z njo.« George se je do pol poti peljala z avtobusom, dalje pa je šla peš skozi Kensingtonski park. Vedela je, da bo pozna in da bo njen oče zaradi tega besen, a bolela jo je gla-' va in grozno jo je težilo, ker je morala itd naravnost domov. Dež je bil skoraj ponehal, a marčni veter se ji je hladno zaletaval v vrat in noge. V parku ni bilo nikogar, razen peščice otrok, ki so kar tako namakali trnke, in črnskega para, ki se je stiskal na klopci, ker ni imel kam iti in je nosil vse breme tega sveta na ramenih.
»Pozna si,« je rekel Ted, ko je naposled prišla domov. »Edinega dne, ko izvoliš priti na kosilo, si namenoma pozna. Zakaj?«
»Zaspala sem,« je odgovorila George in sedla, ne da bi si slekla plašč.
»Najbrž si bila vso noč zunaj, čeprav ne vem, kdo bi te povabil v teh cunjah. Menda ne misliš, da boš jedla takole.«
»Ce ti ni prav, lahko odidem,« je odvrnila George in vstala.
»Ne vznemirjaj matere,« je ostro rekel Ted.
Kosilo se je začelo in oba sta molčala ko grob. Doris je kdaj pa kdaj globok*o vzdihnila in ju obstreljevala z otožnimi, obtožujočimi pogledi.
»Koliko ljudi so imeli danes tukaj,«, je rekla kislo, ko so pojedli juho. »Kolikokrat sem že rekla gospe L., naj mi pove, kadar pričakuje veliko več ljudi, pa se še zmeni ne za to. Kadar ni dovolj, jih slišim, če je preveč, se pa pritožuje zaradi računov. Saj ne ve, kaj hoče.«
»Nehaj,« je rekla George.
»George,« je rekla Doris svareče. Živčno Je čakala, ali bo George nadaljevala, kajti napol je upala, da bo, a ker ni bilo nič, je samo žalostno vzdihnila. »Jaz res ne vem,« je zmajala z glavo.
»Težava s teboj je v tem,« je rekel Ted in jezno rezal meso, »da se ne zavedaš, kako srečna sl, in se še nikdar nisi. Zastonj stanuješ v tej lepi hiši, imaš vse, kar si moreš izmisliti, pa nobenih skrbi. Ce bi delal kot mehanik za dva funta na teden, bi že videla.«
»Dandanašnji so mehaniki dobro plačani,« je zvito rekla George.
»Ti bodi tiho. Ti si prava — ti, ki si dobila od gospoda Jamesa vse, kar se lahko kupi za denar.«
»Ali je sploh kaj, česar ne bi mogel kupiti od tebe?« je iznenada rekla George.
»Ne, in ponosen sem, da lahko to rečem. Gentlemanu, kakršen je gospod James, bi dal karkoli. Sicer pa ničesar noče. Dovolj pameten je, da ve, kaj je prav.«
»Ali bi mu dal tudi mene?« je vprašala George. »Ce bi te prosil in bi ti dai sto funtov, bi me sesekal na koščke in mu me podaril?«
Ted je udaril po mizi in vstal.
»Zaboga, ne bom trpel, da bi si kdo delal norca iz gospoda Jamesa. Ce še enkrat zineš kaj takega, te bom namahal.«
George se je poskusila nasmehniti, pa se ni, mogla. Njen oče je stal nad njo in se ves tresel od nečesa, kar je bilo po njenem mešanica jeze in strahu. Vedno se je bal. Hotela ga je vprašati, zakaj je tako prestrašen, hotela mu je povedati, da James ni bog in da ne potrebuje krvnih žrtev. Mogoče pa ga je bilo strah prav spoznanja, da je vse življenje predal nekomu, ki ni bil nekaj edinstvenega, ampak navaden človek.	^
Pokosili so in Ted je šel na vrt plet. George je pomagala materi pospraviti in pomiti posodo. Njenih odnosov z materjo ni ogrevalo niti nasprotovanje, ki jo je ločilo od očeta. Kadar je bila sama z njo, j«
bila kvečjemu v zadregi. Mama se ji je smilila, ampak rada je ni imela. Ni mogla imeti rada nekoga, ki je popolnoma brez hrbtenice. Ona ni imela niti tistega izgovora kot njen mož, kajti kot je on oboževal Jamesa, tako ga je ona sovražila. Poleg tega je prezirala tudi Teda, Vse njeno življenje je bilo eno samo neskončno hinavstvo.
»Meredith se bo poročila,« je rekla George. Njena mati je bila spoznala Meredith nekoč, ko je napravila velikansko napako, da jo je pripeljala domov na kosilo. Meredith je zdolgočaseno molčala in kar naprej kadila. »Otroka bo imela,« je rekla, ne da bi vedela, zakaj.
. »Hm,« je rekla Doris, to pa je bilo vse. »Upam, da boš ti pazila Gospod James ne bi nikdar odpustil Tedu, če bi se tebi zgodilo kaj takega.« George je rahlo brisala skodelo za omako. »Kdo pa je on?«
»Ime mu je Jos. Kako se piše, pa neverni.«
»Zakaj pa se ne kliče Joseph, kot se spodobi?« je sitno rekla Doris.
»Zakaj pa mene ne kličete Georgina?«
Doris je na vso moč odprla pipo za vročo vodo. »S tvojim imenom nisem imela jaz nič opraviti, in to dobro veš. To sta »kuhala tvoj oče in gospod James.«
»Ti si bila moja mati, mar ne? Zakaj Pa nisi rekla, da nočeš, da bi me krstili po tistem napihnjenem bedaku?«
»George!« Doris je otrpnila in prisluhnila, da bi slišala, ali ni bil Ted ali kdo drug blizu kuhinje. Z eno roko se je prijela za predpasnik, tam, kjer naj bi bilo srce.
»O, mama,« je naveličano rekla George, »hujša si kot očka. Tako se delaš, kot bi bil James ne vem kdo.«
Odšla je ven na vrt, kjer je Ted besno okopaval, kakor da bi bila vsaka bilka plevela, ki je pognala iz zemlje, osebna žalitev za Jamesa. Predstavljala si je, kako bi bilo, če bi rekla: »Očka, James me je-prosil, naj bom njegova ljubica, in sem sprejela Imela bova otroka in dala mu bova ime Teddykms, po tebi.«
Obrnila se je in zaklicala mami, da odhaja. Ko je šla skozi hišo, ji je prišlo na misel, da James najbrž čaka na odgovor. Cisto njemu bi bilo podobno, da bi |o še enkrat pomahal k njej in jo vpia-al' kaj misli. Negotovo je obstala v veži, Potem pa je šla gor v svojo plesno sobo V sobi je bilo golo in. hladno in od zrcal se je odbijala zoprna siva svetloba. Sedla je h klavirju in pomislila je, ali naj mu pusti sporočilo Raztreseno je udarjala s prsti po tipkah, potem pa je kar potegnila z roko gor in dol po klaviaturi.
Jamesa je zagledala v zrcalu, še preden je spregovoril. Videti je bil kot inkvizitor.
»Tvoj oče je rekel, da si pravkar odšla,« je strogo rekel James.
»Res?« je lahkotno rekla George, »in kaj boš storil zdaj —-mu boš dal izpuliti nohte, ker se je zlagal?«
»Si se odločila?« je trdo vprašal James.
»Stopi sem,« je rekla George. Trdo je pristopil. Prijela ga je pod roko in se postavila proti velikemu zroalu. »Za vsak primer dajva malo vaditi,« je rekla in začela korakati v taktu poročne koračnice, Jamesa pa je poskušala vleči za seboj.
»Ne bodi bedasta,« je rekel on in se je otresel.
»Bedasta sem, kaj? Bedasta Georgy-P°rgy.« Poplesavala je z drobnimi koraki okoli njega. »Predstavljaj si, da sem pravljična češplja,« je rekla. »Ko bom končala, me lahko utrgaš, me vtakneš v Svoja velika, rdeča usta in zavrtiš okoli svojega debelega jezika.«
»Nehaj!« je zarjovel James.
George je nehala.
»Imaš cigareto?« je vprašala
»Obnašaš se, kot bi bila malo trčena,« je rekel James in ji eno primazal. »Jaz nisem prave volje za te šale.«
»Ti bi moral imeti v glavi semafor,« 3® rekla prešerno, »zelena luč za .naprej', rdeča za ,pusti me pri miru’ in rumena — kaj bi lahko pomenila rumena?«
.James je nestrpno puhal dim iz cigare. »Zdaj ši se že morala odločiti,« je rekel.	lf
George ga je brezbrižno pogledala. Ugotovila je, da pravzaprav sploh ni dosti Premišljevala o tem. A zdaj, ko je stala iz °či v oči z njim in ji je postavil odkrito vprašanje, je morala resno pomisliti. V tobi ni bilo ničesar drugega razen njiju *n praznine med ogledali in bilo je ob to^h popoldne.
Spet je sedla h klavirju.
»Tako nemogoče je, da me spravlja v Zadrego,« je rekla.
»Kaj je tako nemogočega?« je vprašal James. »Rad te imam in bi rad živel 8 tabo.«	,
George je ogorčeno tlesknila z jezikom.
»Le poglej naju v ogledalu,« je rekla. »Debel moški srednjih let in velika, grda Punca. Ničesar ne veva o ljubezni. Za naiu je to nesmiselna beseda.«
»Ce bi bil torej jaz mlad in lep in bi bila tudi ti lepa, potem bi bilo drugače?«
»Potem vsaj ne bi bilo smešno ali nespodobno.« Pomolčala je. »Doslej mi ni-
si povedal niti ene same stvari, zaradi katere želiš živeti z menoj. Vedno si se samo šalil z mano. To, da si me želiš, je nekakšna perverznost.«
»Pa vsaj poskusi,« je rekel James, ki ga je beseda perverznost malo zbodla, kajti tudi njemu se je na tihem zdela ta njegova obsedenost malo čez les. A že leta i in leta si je neznansko želel da bi jo i lahko slekel do golega in šel spat z njo.
»Poskusim naj, tako kot novo zobno pasto, ne?« je rekla George. »Kaj pa vi, dobri gospod, vi si ne želite spoznati mene?«
»Saj te poznam že vse življenje,« je ugovarjal James.
»Saj še nikdar v življenju nisva bila več kakor deset minut sama,« je rekla George. »Nikdar me nisi povabil na večerjo, ali v kino, ali vsaj na sprehod. Saj ne veš, ali bi lahko zdržal eno uro v moji družbi, in jaz ne vem, kako dolgo bi lahko prenašala tebe «
»No, to pa res m težko,« je rekel James. »Pojdiva ven, takoj Kam bi rada šla?«
»Ce bi šla, bi šla iz enega samega razloga,« je rekla George. »Zato, ker nimam kaj početi. Dolgočasim se. Nimam fanta in sem osamljena. Zato bi šla raje s tabo ven kot pa nazaj v stanovanje.«
»Velja,« je prikimal James. »Pojdiva.«
»Kam?«
»Najprej se bova kam peljala.«
Sla je za njim po stopnicah Njen oče je obema odprl vrata od avtomobila.
»George peljem na sprehod,« je rekel James. »Navsezadnje, še nikoli nisva šla na sprehod.«
»To je zelo lepo od vas, gospod James,« je rekel Ted in trdo pogleda) George, kot bi ji hotel molče vbiti v giavo, naj se spodobno vede. Ko sta se odpeljala, je še malo postal in pomahal.
»Ali ga nisj sit do vrh glave?« je vprašala George. Zdaj je lahko rekla Jamesu karkoli. Ce ne bi tega do kraja izkoristila, se sploh ne bi splačalo začenjati. »Menda nisi tako trapast, da verjameš, da si tako čudovit, kot ti pravi on.«
»Jaz ne bi prenagljeno sodil o tvojem očetu,« je rekel James.
»Prenagljeno! Za božjo voljo, sedemindvajset let ga že gledam, pa ne počne drugega, kot da klečeplazi in se prilizuje. Ali se ne zavedaš, da -so me vzgajali tako, kot da si ti mali kositrni bog?«
James se je nasmehnil. »V Richmond bova šla,« je rekel.
Vse popoldne sta bila zunaj, počela pa nista kdove kaj. James ni hodil, ampak se je vozil, zato sta večkrat peljala skoA Richmondski park in okoli njega. On ni pogledal ne na levo ne na desno, čeprav je nekajkrat navdušeno opozarjal George na lepoto pokrajine. Po tem popoldnevu na svežem zraku je bil James potreben okrepčila, zato sta šla v hotel na čaj. Potem je James zelo hitro odpeljal nazaj v London in šla sta v Ameriški bar v hotelu Savoy, kjer sta nekaj popila. Končala sta z dolgo večerjo v hotelski restavraciji. Po večerji sta si privoščila še kavo in konjak. Ob enajstih jo je James odpeljal v njeno stanovanje.
Ko je ustavil avto, je George' nemo obsedela, počutila se je malo omamljeno in prazno. Popolnoma brezčutno je čakala, da jo bo poljubil za lahko noč, ko pa jo je, jo je obšlo tisto vznemirjenje, ki	ga	je	čutila	vsakokrat, kadar jo je
kdo poljubil, celo v sanjah Vendar- se ni zganila niti, ko jo je vnovič poljubil in je segel h gumbom njenega usnjenega plašča. James je bil preprosta duša. Živel, spal in jedel je s trdnim prepričanjem, da je tako prav, in vse je počel tako, da je porabil čimmanj besed in misli. Na njem	ni	bilo ničesar, kar bi lahko člo-
veka presenetilo in mu zbujalo spoštovanje.
»Ti	je	bilo to	všeč?« je vprašal James.
»Všeč	mi je,	če me kdorkoli poljub-
lja,« je odgovorila George. »Spolno sem sestradana.«
»Mislil sem na popoldan im vččer,« je rekel James. »Skoraj osem ur sva bila skupaj. Ali je to dokaz, da se lep0 ujemava? Na kak drug dan ne bi mogla biti nikdar .toliko skupaj, zato je bila to najboljša preizkušnja, kar si jih lahko zamisliš.«
»Sporočila ti bom,« je odgovorila George in izstopila. James je pokimal. Bil je samozavesten. George je počakala, da je ayto odpeljal, potem je šla noter.
Meredith je bila v postelji, sama.
»Se dobro počutiš?« je vprašala George.
»Ce je bil to sarkazem, je bil zelo dober,« je odvrnila Meredith. »Sama sem v postelji in počutim se zanič. Kje pa si bila? V nedeljo zvečer nisi šla še nikdar ven.«
»Meredith, ali sem res grda?« je vpra-šla George. »Poglej me.«
»O, za božjo voljo, saj sem ti povedala, da se zanič počutim. Ali morava spet začeti s tem?«
Za hip je mislila, da bo George spet bruhnite v jok. V marsičem ga je bila polomila, ker je šla stanovat z George. Sprva se je odločila zato, ker je mislila,
da George ne da prav nič nase, m to ji je ustrezalo. Ko pa je ugotovila, da živi George nenehno v velikanski čustveni kaši, se je bila že tako navadila, da ni mogel več pogrešati njenih kuharskih, po-mivalskih in strežniških uslug.
A tokrat George ni bruhnila v jok: Skuhala je kavo in jo prinesla v spalnico.
»Nikar se ne smej,« je rekla. »Z nekom sem bila zunaj.«
»Prej ali slej se je moralo zgoditi,« je rekla Meredith. Pozorno je opazovala ), George. Ta ni bila ravno zardela od na-j vdušenja.
»Rad	bi,	naj grem	živet	z njim,« je
bleknila George. Meredith je previdno odložila skodelico.
»Pravzaprav ni moški, jastog je,« je rekla George. »Velik,	rdeč,	z bleščečimi
se kleščami, ki jih ovije okoli tebe. Težko živi zunaj vode in hoče, naj ga krmim z rakci	in	podobnim.	Od nas, morskih
deklic, vedno zahtevajo kaj takega.«
»Nikjer ne vidim tvojega repa,« je rekla Meredith.
»Tako bedaste pa ravno nismo,« je odgovorila George. »Repe skrivamo.«
»Prižgi radio,« je rekla Meredith. Utrujalo jo je, kadar je morala poslušati George.	»V	petek se	bova	poročila,« je
rekla in zaspala, medtem ko je radio Luksemburg tulil na ves glas, George pa je plesala ples morske deklice.
Cisto resno George m mogla prenesti misli, da bi se Meredith in J06 poročila med opoldanskim odmorom v kakem zanikrnem matičnem uradu. Oba bi morala po njenem povabiti vsaj svoje starše in iti kam na pošteno kosilo, če že ne moreta prirediti banketa. Jos bi bil skoraj za to, a Meredith je revsnila, da naj se potem poroči z George pa lahko priredita svojo bedasto pantomimo i V četrtek popoldne je morala George j priznati poraz. Sicer pa je bilo Meredith skoraj nenehno slabo,, tako da ni bila sposobna za kako pošteno proslavljanje. George je šla zato v mesi,o nakupovat in je na skrivaj pripravila razkošno kosilo, i Pa še nekaj je storila, šla je v velebla-j govnico, v oddelek za neveste in je kupila I Meredith poročno obleko. Ko je prišla (Jomov, jo je pazljivo položila na posteljo I m prebrskala vse omare, da je našla j bele satenaste čevlje, ki so sodili zraven.
I Bili so malo oguljeni, kot vsi Meredithi-ni čevlji. Postavila jih je pod obleko in vsa radostna čakala, kaj bo, ko bosta prišla Meredith in Jos.
Ko sta prišla,, je George tako frfotala okoli njiju, da ji je Meredith jezno ukazala, naj sede in neha brenčati kot debela stara čebela. George je ponižno -sedela in čakala, kdaj bo šla Meredith kaj v spalnico. In ko je naposled šla, je kot v agoniji stopala za njo in bila je tako vznemirjena, da si skoraj ni upala gledati, kaj bo.
Meredith je pogledala obleko. Skoraj slišala je Georgino vznemirjenost. Obleka je bila zelo lepa. Molče jo je potipala med prsti, potem pa se je slekla in si jo pomerila.
»Lepa si,« je rekla George
»Da,« je odgovorila Meredith. Nekaj časa se je gledala, potem pa je spet navlekla nase hlače in pulover. »Hvala,« je rekla. »To sicer ni bilo potrebno, je pa zelo lepo od tebe. Spomnila se te bom v oporoki.«
Videti je bilo, da je bila George s tem zadovoljna. Ko je kuhala večerjo za vse, je prepevala, in ko so potem jedli, je klepetala kot dež.
»No; Jos,«, je rekla veselo, »jutri bo skrivnost izdana.«
»Katera pa?«
»Kako se bo Meredith pisala:.«
»Za božjo voljo,« je rekla Meredith, »prav ima. Kako se že pišeš?«
»To je najbolj posiljena stvar, kar sem jih slišal v življenju,« je rekel Jos. »Da se delaš dan pred poroko, kot da ne veš, kako se pišem, je pa res nemogoče.«
»Saj vem,« je odvrnila Meredith. »Ampak ne vem, ali bi ga lahko spravila iz ust. Grubb ni, kajne?«
»Ne, ni.«
George je zaploskala. »Nekaj takega kot Rumpelstiltskin je,« je vzkliknila. »Ce do polnoči ne uganeš njegovega priimka, se ne moreš poročiti z njim. Po vsej državi boš morala razposlati vohune, da bodo zvedeli, kako se piše. Zdaj sem jaz vohun.« Zavila se je v namizni prt in se začela plaziti po sobi, pri čemer je sikala in puhala.
»O, bog,« je rekla Meredith, »brž na ma povej.«
»Jones,« je slovesno rekel Jos.
»Šališ se,« je osuplo rekla Meredith. »Ne„ pa se ne. Zdaj se spomnim, da si mi že povedal. Jos Jones. Gospa Meredith Jones. Jos, moral se boš prekrstiti. Montgčmeryja pa res ne morem zamenjati za Jonesa. Tega ne moreš zahtevati od mene.«
In tako je napetost, ki jo je bil čutil Jos, razblinila, vsaj za kako uro. To, da se bo poročil z Meredith, je bila grozna napaka, in to je dobro vedel. Ni mu bilo vseeno. Vedel je, da si bo moral poiskati službo in oditi iz Georginega stanovanja,
si ustvariti nekak varen kot. Kaj si misli o tem Meredith, ni vedel. Ona je zna-la povedati samo, da hoče imeti otroka in se poročiti z njim, ni pa vedela, zakaj. On ji je poskušal na vsak način dopovedati, da je otrok nekaj velikega in da ga ni mogoče imeti kar tako, ker se nekomu zljubi.
Zjutraj so morali počakati, da si je Meredith opomogla od slabosti, preden so šli na matični urad. Zdelo se je, da Meredith namenoma zavlačuje.
»Pozni bomo,« je oznanil Jos. »Ali ne bi mogla pohiteti?«
Edini odgovor je bilo silovito riganje, ki mu je sledila kletvica. »Pojdi sam, osel,« je zakričala Meredith. »Ali misliš, da se delam?«
»Prosim,« je rekla George »Pomagala ti bom, da se oblečeš, če se bolje počutiš.«
»Ne počutim se bolje in tudi če bi se, še nisem bebava. Zdaj si znam že sama zavezati čevlje.«
Prišla je iz kopalnice, vsa bleda in tresoča se, in legla na posteljo. Nič na svetu je ne bi premaknilo Jos se je zavalil v naslanjač in vzel v roke časopis, j George pa je vsa nesrečna krožila po so-! bi, ponujala kavo in toast m aspirine in dobivala v zameno renčeče odgovore.
»Mislim, da bom šel na sprehod,« je rekel Jos.
»Na sprehod?« je nejeverno rekla George.
»Da. Tu očitno ne morem dosti pomagati, mar ne? če se hoče poročiti, se dobiva ob enajstih tam. Ce pa ne, se vidimo pozneje tu.«
George se je odvlekla v kuhinjo. Sicer se ji ni zdelo vredno pripravljati slovesno kosilo, a tako je vsaj nekaj počela. Žalostno je prala solato, pripravila olje in kis, potem pa je obrezala tri zrezke, jih položila pod pečico in položila na vsakega za lešnik masla. Ves čas je napeto poslušala, ali se Meredith oblači, vendar ni bilo slišati ničesar. Položila je beluše v ponev. Pravijo, da so nesrečni zakoni hujši, kot če ostaneš sam, si je dopovedovala. Nima smisla, da bi silila Meredith. A bilo bi tako čudovito, če bi se poročila z Josom.
»Meredith, prosim!« je vrisnila in bruhnila v jok. Oprla se je s komolci na hladilnik in tulila.
»Kaj pa zganjaš?«
Meredith se je nenadoma pojavila v kuhinja, vsa hladna in lepa v beli obleki.
I »Ce ne boš pohitela ,in se boš tako I napihovala, bomo zamudila, in ti boš kriva.« Vzela je list solate iz sklede in ga stisnila, da je zaprasketalo.
»Ali greš?« je zajecljala George.
»No, menda si nisem oblekla tega za bruhanje.«
Odhitela sta, George bi bila najraje tekla, a Meredith ni hotela. George se je histerično trudila, da bi priklicala kak i	taksi, pa kot za nalašč	ni bilo nobenega,
i	Vso	pot do	urada je	nejeverno	držala
Meredith za roko, z drugo pa je obrača-I la prstan v žepu. Dal ji ga je bil Jos, za-! kaj ona je bila priča za enega in drugega.
! Kar naprej je pogledovala Meredith in | opazila je, kako občudujoče jo gledajo mimoidoči. Bila je ponosna na to, a zdelo se ji je, da mora biti v svojem črnem usnjenem plašču videti čudna spremljevalka,
Jos se je malomarno naslanjal na zid pred uradom. Bežno se je nasmehnil George in prijel Meredith pod rokot George	se je	odmaknila,	na lepem	je bila
vsa	boječa.	Skupaj so	stopili v	majhno
čakalnico, rjavo in mračno, s črtastim sivim linolejem po tleh.
»Imaš cigareto?« je vprašala Meredith.
»Zdaj vendar ne boš kadila,« je rekla George.
»Za božjo voljo vendar,« je rekla Meredith tečno.
»Molči,« je rekel Jos »Kadila boš, ko bo opravljeno.«
• Meredith mu je poskušala iztrgati roko, vendar jo je trdno držal. Ko sta se cukala, je prišel uradnik in ju prosil, naj stopita za njim, da bo preveril podatke. Sorodniki in prijatelji, je rekel in trpeče pogledal George, lahko počakajo.
Jos je vstal, Meredith pa je obsedela,
»Ne zganem se, dokler ne dobim te preklete cigarete,« je siknila.
Jos se je sklonil k njej. »Poslušaj, ti cipica, če se ne boš vedla, kot se spodobi, te bom tako namlatil po riti, da ne boš nikdar več sedela.«
Meredith je bruhnila v smeh. Uradnik je čakal, rdeč kot rak in še zdaleč ne neprizadet.
Stopila sta za njim in uradnik je začel preverjati podatke.
»Vaše ime, gospodična?« je vprašal Meredith.
»Meredith Anna Montgomery,« je zde-klamirala Meredith.
»Ime vaših staršev?«
»Penelope in Charles.«
»Sta živa?«
»Mislim, da.«
Uradnik se je kislo nasmehnil.
»Kaj se zmrdujete?« je rekla Meredith. »2e dve leti ju nižem videla, in čisto lahko sta že mrtva.
Uradnik je pozelenel in se obrnil k Josu, ki je dal potrebne podatke ln zatrdil, da sta njegova oče m mati še živa.
»Kako pa veš?« ga Je vprašala Meredith.
»Zato, ker sem ju šel v nedeljo obis-kot in sem jima povedal, da se bom poročil in da pričakuješ otroka «
»Kakšna umaizana laž,« je rekla Meredith.
Uradnik ju je naglo odpeljal v sosednjo sobo k matičarju in spotoma pobral še George. Meredith se je držala častno, le enkrat je vzkliknila »O, bog,« ko Je George v ozadju začela ihteti.
Ko so prišli ven, lačni in z občutkom olajšanja, so ugotovili, da pada sodra. Spet ni bilo nikjer nobenega taksija, zato so vso pot tekli. Ko so prišli na trg, so bili mokri do kože. Meredith se je slekla in zlezla nazaj v posteljo, Jos pa Je zvlekel s sebe obleko, od katere je kar curljalo, in hodil okrog z brisačo, ovito okrog pasu, kot delajo jogiji George je skuhala čudovito kosilo, ki so ga pospravili, zbrani okrog Meredithine postelje. Potem je še Jos zlezel v posteljo, George pa je šla pomit posodo.
ČETRTO.POGLAVJE
Edini človek, s katerim Je George lahko govorila o Josu, Je bila Peg. V tednih po poroki se je navadila, da je pozno zvečer ah pa zgodaj zjutraj, kadar sta se pač Meredith in Jos spravila v njeno spalnico, odšla k njej. To je pomenilo, da Je morala zdramiti Peg iz njenega slonovskega spanca, a drugače ni šlo. Saj ni zahtevala od nje nič drugega kot to, da je sedla v svoji zeleni postelji in prisluhnila, George pa je sedla na rob postelje in začela analizirati dogajanje tistega dne.
Prvi mesec je Peg zvedela, da je Jos najbolj trezen in odgovoren človek na svetu. Čeprav ga Je njegova bleščeča duša vlekla h glasbi, si Je brez obotavljanja po-iskal službo v banki. Pod pritiskom je George sicer morala priznati, da Jos zaradi tega ni pustil nobene druge službe v kakem orkestru, a Peg je dobila pojasnilo, da že samo delo v banki škoduje Josovemu glasbenemu daru, ki je nadnaraven. Jos je bil tudi prijazen. Na vsak način je zahteval, da George vsak teden vzame nekaj denarja, in vedno se je ponujal, da bo pobrisal posodo
Josove najodličnejše vrline pa so se resnično pokazale šele tretji mesec tega življenja v troje. Takrat je George komaj čakala, da se je znočilo, da je lahko sopihajoč zdirjala k Peg.
»Danes,« je rekla vsa zasopla, »je prišel Jos domov s — košarico. S košarico, Peg!«
»Ja, jasno, da je prinesel košarico,« je hladno rekla Peg. k) ni nikdar natančno vedela, kako naj s svojo preprosto dušo reagira na Georgine izlive. »Saj je menda on oče, ali ne? Ali ima košarica žimnico? Morala bi jo imeti.«
»Meredith še pomislila ni na košarico,« je povzela George.
Peg je uporniško molčala.
»Bela je in prinesel je tudi nekaj blaga za stranice.	Pomagala mu bom.	Najprej
I	ga je treba	zmočiti, da se bo	skrčilo,
f	Veš, Jos je	zelo umetniški. Oni	dan ml
je rekel, da imam tak obraz kot Železni vojak? Si videla tisti sliko?«
»Ne,« je odkimala Peg, »sploh pa ne bi marala imeti takega obraza kot vojak iz železa. Veš kaj, jaz bi ju na tvojem mestu postavila na hladno.«
»Kaj, da bi pognala na cesto svojo najboljšo prijateljico, ki je v šestem mesecu, in njenega pogumnega moža? Saj nimata kam iti.«
»O, bi si že kmalu kaj poiskala,«
»Mislim, da bo najbolje, če grem,« je rekla George.
Ko je zaloputnila vrata za seboj, je Peg naglo zlezla nazaj v toplo posteljo. Njuni enostranski pogovori so se vedno končali tako, da je George vsa užaljena odvihrala. Peg se je namrščila in v temi privzdignila obrvi, ker je premišljevala. Začela je še sesati rjuho, da bi sd pomagala, a ko ji mokri okus ni več prijal, jo je izpljunila. Po njenem mnenju se bo vse uredilo samo od sebe, ko se bo rodil otrok.
Tudi Jos je bil tega mnenja, kadar je bil optimistično razpoložen. Predvsem je vedel, da se bo takrat dokončno treba odseliti. A vedel je, da nima smisla tega praviti Meredith. ker bi mu odgovorila prav tako kot prvič, namreč da ne razume, zakaj naj bi se odselila. George ju ima vendar rada pri sebi. Oboževala bo otroka. Ker ima samo tiste plesne ure, bo imela dovolj časa, da ga bo vodila na dolge sprehode v park. poleg tega pa bo nujno potrebna kot pestunja.
Josu sicer ni bilo zoprno stanovati z George. Prej nikdar ni mogel razumeti, kako se je Meredith sprijaznila s tako sostanovalko, a ko se je priselil še on, ni minil teden dni, pa je že začel ugotavljati, kako zna George napraviti življenje prijetno za tiste, ki živijo z njO. Njena organizacija Je bila izredno učinkovita. Nakupovala je, kuhala in pospravljala skoraj neopazno, z. veseljem in hkrati, vsaj zdelo se je tako, skoraj brez napora josa je navdalo z občutkom spoštovanja, ko je opazil, da je njegova obleka, kadar je bila umazana, neopazno izginila ln se čez dva dneva spet prikazala čista na svojem mestu. Nikdar mu ni bilo treba skrbeti za to, s čim bo napolnil svoj volčje lakotni želodec, deloma zato ne, ker je George skrbela, da ni bil nikdar res volčje lačen, deloma pa zato ne, ker je bilo v shrambi in v hladilniku vedno kaj za pod zob. Konzerve niso bile nikdar prazne in kruh ni bil nikdar star. Bilo je, kot bi živel v hotelskem stanovanju, ne da bi bilo treba plačevati račune.
Sprva ga je hvaležnost tako prevzela, da se je čutil kar malo krivega in je zasipal George s pohvalami in zahvalami. Ni pa ji rekel, naj se nikar ne trudi. Potem pa se je začel privajati in zdelo se mu je vse skupaj samoumevno, tako kot Meredith, in nazadnje si je še mislil, da dela George uslugo, ker ji dovoli, da lahko skrbi zanj. Saj bi jd bilo vendar tako dolgčas, če ne bi imela komu kuhati in prati.
Ob večerih in konec tedna je George poskrbela, da je m bilo. Jos in Meredith sta sprva še veliko hodila ven. Njemu se ni dosti sanjalo, kaj počne George, a zdelo se mu je, da največ bere in pripravlja svoje učne ure. To se je njemu zdelo pusto, vendar je sodil, da njo zadovoljuje. Ko pa se je Meredith bolj razlezla, ji je pobralo vso energijo in začela sta pogosteje ostajati doma George je bila skoraj vedno doma in trudila se je, da bi čimmanj motila Mirno je sedela na stolu pri oknu in počela, kar Je pač počela.
Jos se je iz samega dolgega časa začel pogovarjati z njo. Začelo se Je kot nekakšno draženje, a to je ona jemala tako resno, da je moral nehati Zdelo se mu Je, da se mu ne upa odgovarjati. Na skrivaj je pogledovala proti Meredith, ki pa se sploh ni zmenila zanjo. Več tednov je trajalo, preden se je sprostila ln je začela tudi sama sodelovati s pripombami in mnenji, a ko se je začelo, sta se lepo ujemala. Meredith je bila pri tem popoi-»noma nepomembna. On pa se je veselil večera, ker je vedel, da se bosta z George spet pogovarjala, kar tako, tjavdan. Ona je bila njegova zaveznica. On nj maral radia, ona tudi ne, in z združenimi močmi sta zatrla Meredithino željo da bi bil radio kar naprej prižgan Tako je bilo z neštetimi drugirfi stvarmi. Za Meredith je bila njuna mešana družba prava muka. Navajena je bila, da je George ure in ure čemerno ždela, a kadar se ji Je pridružil še Jos, je bilo zanjo preveč. Vendar z ničimeT ni mogla prebiti te hladne Ironte.
Nekega vročega avgustovskega večera, ko se je ves dan premetavala po postelji in čakala, da bosta prišla domov, sta šla tako daleč, da sta ji zvečer pokazala hrbet in brala. Poleg tega sta brala vsak svoj izvod iste knjige in bila sta na isti strani. Vsa besna jima je iztrgala knjigi in ju vrgla skozi okno. Kot en mož sta vzela v roko vsak nekaj strani istega časopisa, in ko so tudi te zletele za knjigami, zvite v kroglo, sta kratko malo zamižala in se naslonila nazaj.
»Zelo pametna sta,« je rekla Meredith ledeno. »Zakaj si ne spleteta enakih puloverjev in si kupita tandem?«
Jos se je rahlo nasmehnil.
»Ti si prekleto vzvišen, ne?«
»Smejal sem se tvoji šali,« je odgovoril Jos. »Včasih zna hiti zelo zabavna, kajne, George?«
»Včasih,« je rekla George in se tudi sama nasmehnila.
»Pojdita se solit, oba,« je revsnila Meredith.
»Upam, da ni res, da na otroke vpliva, kako se obnaša njihova mata pred rojstvom,« je pripomnil Jos.
»Ni res, ne,« je rekla George. »Nanje lahko vpliva edino kaj takega, kar vpliva na krvno sestavo, kajti mati hrani otroka samo s krvjo.«
»Ampak ali jeza ne vpliva na kri?« Je vprašal	Jos.	»Mislim, predstavljaj	si,	da
se mati razburi in kri se nitreje pretaka. Ali ne bodo ti tresljaji vplivali na otroka?«
»Molči!« je zakričala Meredith.
»Ali	te	zanima čudež rojstva?«	je
vprašal Jos.
»Ne,« je odvrnila Meredith.
»Ali	si ne želiš razumeti, kaj	se	do-
gaja v tebi?« je vprašala George. »Midva z Josom bi ti lahko to pojasnila.«
»Nič	me	ne briga,« je revsila	Mere-
dith. »Na kozlanje mi gre, ko vaju gledam.«
Nekega drugega večera bi bila najraje kričala, tako sta jo razdražila s svojimi norčijami. Kar naprej jima je dopovedovala, da še zdaleč nista tako smešna, kot mislita, onadva pa sta skakala okrog, oblečena v smešne cunje, in se igrala po lictste.
»Taka sta kot berača,« je zarjovela.
»Slišiš, Pred?« je rekel Jos.
»Misli, da nisva policista,« je rekla George.
»Morala bova pokazati izkaznici,« Je rekel Jos. »Izvolite, gospa, poglejte.«
Meredith je planila proti njemu in raztrgala, kar je držal v roki
»To je žalitev časti,« je rekla George.
»Oviranje policije pri opravljanju dolžnosti,« je prikimal Jos.
»Devet dni,« je rekla George.
Začela sta plesati in peti, brcala sta z nogami visoko v zrak in krilila z rokami proti občinstvu. Največja šala pa je bila, da	sta na	koncu izginila v kuhinjo,	kot
da	sta šla	za	oder, potem pa sta se	čez
nekaj časa spet prikazala, kot da ju je privabilo bučno ploskanje občinstva.
»Tega ne prenesem,« je histerično zakričala Meredith.
»O K.,« je vdano rekel Jos.
Nehala sta in tiho sedla, potem pa sta se	spogledala,	češ, ženskam, ki se bližajo	porodu,	je	pač treba prizanašati.
»Položi noge kam više,« je prijazno predlagala George.
»Poslušaj, jaz nisem noben proklet invalid, zato me nehaj varovati. Moj bog,« je nadaljevala Meredith, »zdaj vsaj vem, kako je, če si tak kot zadnja stran avtobusa in moraš vsak večer čepeti doma.«
George je rahlo zardeta in v oči so ji stopile solze.
»Ti, psica,« je rekel Jos in naglo std-pil k George.
»No, le naj se razjoka na tvojem ramenu,« je rekla Meredith, »a pazi, da se ne bo preveč razburila.«
»Ce ne bi bila noseča, bi te klofnil,« je rekel Jos. »Nikar ne misli, da si miss sveta!«
»Miss grdobije pa tudi nisem,« mu je vrnila Meredith.
»Mogoče ti bom eno le primazal,« je rekel Jos in preteče stopil proti njej. Zgrabilo ga je, da bi stisnil pest m jo z vso močjo sunil v trebuh. V resnici pa jo je samo srepo pogledal in si predstavljal, kako bd se jd obraz skremžil od bolečine, kako bd ji ta hladna, samozavestna maska v hipu odpadla. Tedaj pa mu Je prišlo na misel, da se je lahko spravila nad Geroge samo iz enega vzroka, in zlobno se je nasmehnil ob misli, da lahko tudi ona občuti tako prizadeto čustvo.
»Ljubosumna si,« je rekel taho. »Ljubosumna sd na George. Namesto da bi bila George poslušno, skromno poslušalstvo, te zlahka zmaguje. Vse se obrača narobe, kajne?«
»Ne vem, kaj blebečeš,« je ostro rekla Meredith.
»Ljubosumna si na George,« Je ponovil Jos.
»Kako pa naj bi bila?« je povlekla Meredith. »Samo poglej jo, kako smrka tamle. Prav ničesar nima, kako naj bi bila torej ljubosumna nanjo?«
»Kaj pa imaš ti?« je vprašal Jos.
»Zelo bistro,« je rekla Meredith posmehljivo. »Kako globokoumno govoriš.« S težavo je vstala in stopila proti vratom. »Spat grem,« Je rekla.
»Prav,« je rekel Jos.
Prav nič slabe vesti ni imel. Včasih je resno premišljeval, zakaj je ne pusti. Zdelo se je, da ne zahteva od njega ničesar drugega kot to, da je prisoten. Govorila skoraj nista in zdaj, ko je bil otrok že na poti, se tudi ljubila ndsta več.
I Povezovala ju je samo še tista velika bula i na trebuhu.
Poskušal je prizanesljivo misliti o njej, tako tudi George. A noben izgovor j se mu ni zdel prepričljiv. V bistvu je bila I sebična psica, ki nd mogla dati nikomur
ničesar drugega kot svoje telo. A tega niti ni več pogrešal. Raje se je pogovarjal z George.
Odšla je torej v spalnico in tako sita imela z George ves večer zase. Užival je v tem občutku, zadovoljno je brundal in se sprehajal po sobi. Prav nič se ni dolgočasil. Saj ne bosta počela nič posebnega, a ne bo jim% treba iti v kino ali letati okrog drugih ljudi.
»Pridi, sedi semle-,« Je rekel George, ki je še vedno žalostno sedela na stolu. Obotavljaje se je šla k zofi in sedla poleg njega. Jos jo je objel z roko okrog pasu,
»Zdaj sva že izkušen zakonski par,« je rekel.
»Midva?«
»Da. Ali se ti ne zdi, kot da bi bil jaz poročen z vama obema? Počutim se kot kak orientalski naftni kralj z dvema ženama — z eno živi, z drugo pa hodi spat.«
»Z eno ima otroke,« je rekla George.
»To je samo zato, da se jo sploh splača meti.«
»škoda, da nista obe združeni v eni,« je rekla George. »Hočem reči, če bi bila jaz tako lepa kot Meredith, bi se mogoče lahko potegovala za to mesto.«
»Ne bodi smešna,« je odvrnil Jos. »Ce bi bila taka kot Meredith, bd te nagnal. Niti videti je ne morem.« Potegnil je George k sebi. Obrnila je glavo proč, on pa Jo je obrnil nazaj, tako da ji je lahko pogledal v oči. Ona je odmaknila pogled, gor, dol, levo, desno, dokler ni pogledoval za njo sem in tja kot možicelj na vrvici. George se je zasmejala, a nazadnje je le umirila pogled in se zazrla vanj. Jos se je naglo sklonil k njej in jo vroče poljubil.
»Ljubim — te,« je rekel in izgovoril vsako besedo posebej, rezko in jasno.
»Tega nisem rekel še nikdar nikomur. Ali mi verjameš?«
»Ali je to važno?« je vprašala George s tresočim se glasom.
»Seveda je važno. Tega nisem še nikdar izgovoril. Rekel sem že vse mogoče, ampak tega ne. Ali me ti ljubiš?«
»Seveda, že od nekdaj,« je odvrnila George, »ampak saj nima smisla. Jaz se ti samo smilim, td si poročen . ..«
Z roko Ji je zakril usta. Tisto, da jo ljubi, je bil rekel kar tako, ne da bd pomislil, a v tistem hipu, ko je izgovoril besede, je vedel, da je to res Bilo ga je groza ob misli, da mu morda ne bo verjela. Zamižal je tako trdo, da so ga zabolele veke, in poskušal si Je v istem trenutku predstavljati vse tedne, ki so že minili, kot umirajoč Človek, ki menda vidi vse svoje življenje pred seboj. Podoba za podobo mu je švigala pred očmi. Videl je, kako je prvič govoril z George. Videl je, kako sta počela vse mogoče skupaj. Vse sta vedela tako, kot je treba — kot bi bila vajenca, ki bi se pripravljala za nekaj resnega. Manjkalo je samo poželenje. Nikdar si ni bil mislil, da bo občutil tudi to.
Posledice, ki so se mu zdele prej tako pomembne, ga zdaj sploh mso skrbele. Ljubi jo. Zato bo lahko prenašal vse občutke krivde, strahu in nenehne skrbi, kd jih bo morda imel zaradi tega. Začel ji je odpenjati krilo in ko ga Je odpel, ji ga je slekel. Bila je tako vznemirjena, da se ga je oklepala in ga ovirala Poskušal je zrahljati njen objem, da bi lahko vstal in jo odpelja) na kavč, pa ga m spustila, kot da bi se bala, da bo ,vsega konec, če ga bo le za hip izpustila. Zato jo je potegnil s seboj na tla, se zavalil nanjo in ji objel glaivo z rokami. Bila je topla m mehka m imela je tako veliko, tako prijetno veliko tistega, kar je bilo mogoče objemati in ljubkovati.
Moralo bi iti v redu. Bila je sproščena in želela si ga je, vsa se je tresla od sle, a ko je prodrl vanjo, je začutil, kako se je zdrznila in otrpnila. Čutil Je, vendar nd mogel ničesar storiti, kajti bil je 'že preveč razvnet, zato je kar nadaljeval, ona pa je trpeče zaostala za njim.
Obležala je in jokala. On je bil ves izčrpan in najraje bi se obrnil in zaspal. Moral je zbrati vso moč, da jo je utišal in jo pomiril.
»ššššš,« je rekel. »Saj bo vse v redu. Včasih se prvič zgodi tako.« V resnici se sicer ni spominjal, da bi se bilo kdaj zgodilo kaj takega, ampak v resnici tudi ni bil še nikdAr spal z nobenim dekletom, ki bi bilo nedolžno.
»Meredith se že ni zgodilo,« je ihtela George. »Vprašala sem jo in rekla je, da so to samo babje marnje, da boli, da je ona že prvič uživala «
»Meredith naj se gre solit,« je rekel Jos zaspano.
»Jaz sem zanič. Za to sem prav tako neporabna kot za vso drugo.«
»O, Jezus,« je vzdihnil Jos. Ni mogel verjeti, da je vznesenost tako hitro popustila. Usedel se Je in si z dlanmi .trdo pritisnil zaprte oči.
»Oprosti,« je rekla George »Jaz pač vse skvarim.«
»Poslušaj,« je rekel Jos. »Ljubim te.« Obmolknil je. Ni se mogel spomniti, kaj je hotel reči. »Zdaj nikar ne govoriva več,« je rekel proseče.
NADALJEVANJE PRIHODNJIČ
Komplet za osebno zaščito državljanov
sestavljen po sklepu Zveznega izvršnega sveta R. p. štev. 55/70 Uradni list SFRJ štev. 13/70
KOMPlf T
Komplet obsega:
— zaščitno ogrinjalo, lahko iz polietilena
— priročno zaščitno masko iz platna
— zavoj tip 3
— potrebščine za dezinfekcijo in dekontamjpacljo: alkohol, soda bikarhona, vata, milo in papirnati robčki
Po sklepu zveznega izvršnega sveta morajo vsi državljani do aprila 1972. leta imeti minimum sredstev za osebno zaščito od vojnih učinkov
KOMPLET, KI GA IZDELUJE KOMBINAT »ŠPORT«, OBSEGA TA MINIMUMI Kupite pravočasno »komplet za osebno zaščito državljanov«, ker je rok kratek.
KOMBINAT
BEOGRAD, Višnjička št. 84 telefon 666-981
ZGODBA
P. TOLMAGE
Marlljm je povečala hitrost, toda povečal Je je tudi rumeni Športni avto z belimi Progami ln specialnim motorjem. V mraku je zagledala tablo s kilometri in zdrvela mimo. Potem je dvignila nogo s plina, da je avto šel s polževo brzino.
Skrivoma je pogledala v ogledalo. Na mesto da bi avtomobil zavil v levo in jo Prehitel, je tudi voznik pritisnil na zavoro in se prilagodil njeni hitrosti.
Mariljm je čutila, da se ji suši grlo. Vo-km je pod njenimi dolgimi prsti postal moker.
Pogledala je okrog ln iskala zoake kakega življenja. Kolikor daleč je lahko vi. de'a, je bila sama pusta pokrajina, porasla 2 zelenimi majhnimi palmami Tu in tam je vzdigovala kakšna osamljena in skrivljena jelka ali cipresa. Ozka državna cesta Je bila kakor kača, nikjer pa ni bilo videti najmanjše luči.
Marlyn, mlada študentka, je delala skozi sila umiriti in se zbrati. »Prosim,« je pomirila, »naj bosta samo dva narkomana, ki se bosta te igre naveličala in odšla naprej.«
Mrilyn, mlada študentka, je delala skozi vse leto v skromnem očetovem podjetju za prodajo nepremičnin. Pred petimi dnevi je prišel oče k njej in ji ljubeznivo rekel: »Odpuščena si! Sprejmi povabilo svoje Prijateljice iz Sarasote in se odpelii k njej. Pbjdi in vsaj omoči svoje vodne smuči. Preden greš spet v šolo «
Dnevi so pri prijateljici minevali kakor " v sanjah. Nekaj mladeničev se je potegovalo za to lepo dekle črnih las in velikih Srmh oči. Poleg vseh teh -odlik pa je imela Se izreden smisel za humor in zabavo.
Zadnji dan Je odšla dopoldne spet na obalo. Prišli so tudi vsi njeni novi prija. telJl in vsi so Ji obljubili, da jo bodo spet Poiskali po novem .semestru v Gainsvillu Ne daleč od njih sta sedela na plaži dva fanta v povaljanih oblekah in jih prezirljivo m z zavistjo gledala. Ni opazila, kdaj sta la, Sele na parkirnem prostoru ju je spet videla. Bila sta suha, ogorela od sonca, z dolgimi lasmi. Njune športne hlače so bile umazane. Stala sta poleg rumenega šport-avtomobila z belimi progami. Eden od UPlu, bil je visok in suh, je vrgel v zrak paleto modre barve, vrgel glavo vznak in J0 2 odprtimi usti čakal.
Ko je Marilyn to videla, se ji je zagnusilo. Ni marala narkomanov. Sedla je Y »voj avto in se hitro odpeljala. Računala . da če bo vozila po bližnji -cesti do državne meje, bo doma v svojem malem •pestu severno od središča Floride že v dveh urah in da bo že večerjala z očetom 111 materjo.
. Z nenavadnim škripanjem menjalnika •u. cviljenjem gum je poletel poleg nje športni avtomobil in v nekaj sekundah je bil z® Pol kilometra pred njo.
Marjrlin se je prvič globoko oddahnila, odkar se je ta avto pojavil za njo. Bila sta Prebrisana, da ju ni opazila, ko je vo-voziila po mestu. Pazila sta samo, po kateri bo šla. Zdaj jima Je bilo dovolj tega sledovanja in ves njen strah je bil odveč. y. Ni imela več časa, da bi še kaj premiš-icvaia, tako se je prestrašila. Rumeni avto-°Wl se je znenada ustavil im vozil nazaj. Marilyn je oblil mrzel pot. Videla Je vo-*ka> kaiko jo Je pogledal čez ramena. Nje-Potnik je pokleknil na sedež in se na-
slonili
na spuščeno platneno streho. Zdelo
86 M Je, da nekaj kriči.
,. “Neumni narkomani,« je pomislila Mary. »m.	 ,_______________________ -__
Obrnila je volan in zavozila na levo
ceste, da se je umaknila rumenemu
,»1.
^^tomobiiu.' V ogledalu je nato videla, kako Prei6 avto sunkovito ustavil, tako da sta pjf kolesi poskočili na tej slabd cesti. Pr<vi i8n|la Je na P'>n in tako pridobila ednosT, i^ake četrt kilometra. Toda ne za f»°- Kmalu Je zaslišala za seboj svoja
•hi ZJ^mialca. Koža se JI Je naježila, ko je p;lr,anala> kakD hitro se ji približujeta. Obuli bia iskala kak izhod ... ne morem ji-ki behegniti. . . ozka cesta nevarni jar-• • • ne smem ju pustiti zraven...
Srce Ji Je razburjeno bilo, prav kakor motor v njenem avtomobilu, ki je sedaj divjal po sredi ceste. Opazovala je dve beli vodoravni črti v sredini, ki sta se zlivali v daljavi v eno samo ravno črto.
Rumeni avtomobil je vozil zdaj po eni, zdaj po drugi strani ceste. Njena preganjalca si vseeno nista upala tvegati, da bi zapeljala mimo nje z enim kolesom v jarku.
Marylin je bila napeta kakor struna. Pogledala je v ogledalo, voznik rumenega avtomobila pa Je močno zatrobil. Ona je vozila s hitrostjo, ki jo je počasi uničevala in se držala belih črt, da so Jo že bolele oči.
Potem pa Je top udarec in žvenket razbitega stekla stresel njen avto. V ogledalu je Marylin zagledala rumeni avtomobil blizu svoje zadnje odbojne luči. Njegov potnik je upognjen držal z eno roko vetrobansko steklo, v drugi roki pa je imel steklenico od piva in jo nameraval vreči na njen avto.
Mariljm je skoraj omedlela od strahu, ko je premišljevala o zmečkanih avtomobilih Bojevala se je z omedlevico. Pred njo je bil dolg ovinek skozi nasad bengalskih fikusov in palm. Petdeset metrov ob cesti Je stala ena od vaških trgovin. Bila je' to umazana, surova lesena zgradba, brleča svetloba pa je prihajla Iz enega samega prašnega okna. Mariljm je občutila prijetno toplino.
Svojima zasledovalcema ni dala nobenega znaka, kat namerava narediti. Ko je bila natančno pred trgovino, je naglo pritisnila na zavoro in obrnila volan.
Avto je poskočil in se nevarno nagnil ter se v oblaku prahu in peska ustavil pred poslopjem. Skočila je iz avtomobila, še preden se je umiril. Za seboj je slišala cviljenje gum, vzpon in padec besnečega avtomobila. Mariljm je pretekla leseno verando ln se vrgla na vhodna vrata Kljuka je bila stara, železna in ko je pritisnila nanjo, je zacvilila. Vrata so se odprla samo -za centimeter. Stresla jih je in s pestmi tolkla po njih.
»Prosim vas .. . odprite .. . odprite!«
Ves napor je bil zaman, slišala je samo votel odmev. Tiho je zastokala in pogledala čez rame. Rumeni avtomobil se je ustavil poleg njenega. Moška sta izstopila in malo počakala.
Mariljm se je malo pomirila. Pogledala je skozi železne rešetke v notranjost. Videla je police s konzervami, leseno mizo s stekleno omarico za razsvetljena jedila, ob strani pa je stala še ena miza in na njej cel kup delavskih oblek. Nikjer žive duše. Edina žarnica je gorela nad mizo. Nočna luč, se je spomnila Marilyn, ki jo mora vsak trgovec po predpisih pustiti goreti v vsaka trgovini.
Naslonila se je na deslke im zaslišala za seboj glasove.
»Mucka je našla luknjo prazno, Tomo!«
»Kaj si misliš, Zeppo?«
Koraki so škripali po leseni verandi.
»Punca me vzburja, Torno!«
»Mene od tiste sekunde, ko sem jo videl na plaži, Zeppo!«
Mariljm se je otresla odrevenelosti, odtrgala se je od stene in stekla po verandi.
»Morala Jo bova loviti, Tomo!«
»Plen bo moj!«
Skočila je z odprte verande, se skoraj spotaknila in stekla proti zadnji strani hiše. Slišala je njun pogovor. Razšla sta se.
Za hišo je bilo temno in zdelo se ji je, da se "je tam daleč zadaj videlo močvirje in skupina dreves. Stekla je hitreje in se obrnila od omega, ki Ji Je bil bližji. Slišala je njegove korake že čisto blizu. Potem je zagledala senoo drugega, Id je tekel proti njej, da bi ji presekal pot. Zato je poskusila spremeniti smer. Spotaknila se je ob neke korenine in padla na kolena. Ko se je pobirala, je začutila, da se je nagnil nadnjo. Slišala je njegovo dihanje in se zagledala v njegov surov obraz z razmršeno brado.
»Ne!« je kričala -Ne boste me... jaz nočem .., pustite me!«
Zgrabil jo je za roko in jd jo obrnil za hrbet. Divje se je branila, mislila je, da ji bo razneslo glavo. Drugi jo je zagrabil za prosto roko, za rame m za grlo. Preklinjala sta, oma pa je se ogorčeno branila, praskala, grizla ...
Potem	jo je	udaril	v obraz,	močno s
pestjo in kot bi spodsekal drevo, je padla na hrbet. Bolečina je trajala samo trenutek. Potem se	ji je	zdelo,	da plava	v nekem
praznem prostoru, da	leži tam	kot neki
neznanec, dva mlada prepotena in težko sopeča neznanca pa da stojita nad njenim negibnim telesom.
Rahel	veter	se je	dotaknil	njunih, z
njenimi nohti zaznamovanih lic. Stala sta mirno, otrdela od strahu.
»Poglej njen vrat, Zeppo!«
»Aha, ves je krvav.«
»Misliš, da Je mrtva?«
»Kaj to komu mar?«
»Jasno, toda opazili bodo njen avto.«
»Zapeljala ga bova za trgovino.«
»Kaj bova pa z njo? Ce bi prišla k sebi, bi lahko razbila okno m našla telefon prej, preden bova dovolj kilometrov od tod.«
»Tega ne bo mogla, če jo stlačiva v prtljažnik.«
»To je prava ideja! Bravo,! Ce ni zdaj mrzla, se bo zadušila prej .preden jo bodo našli.«
»Pripelji njen avto! Jaz jo bom odvlekel.«
Marilyn Je nejasno začutila roke, ki so se napenjale pod njeno težo. Zdelo se ji je, da so jo dvignili in da jo nekam vlečejo. Bila je še vedno omotična. Potem je začutila bolečino v nogah m rokah, ko sta jo dvignila in jo vrgla v prtljažnik. V njeni zavesti so se oblikovale besede, ki so prosile milosti. Potem pa se je pokrov zaloputnil in avtomatično zaklenil. Znašla se je v zaklenjeni krsti.
Dolgo je ležala v temi in tišini, potem je tiho zastokala. Krvaveča rana na glavi nd bila velika in možgani so ji pričeli spet delati.
Poskusila se je obrniti. Bila je stisnjena med pokrov in rezervno gumo. Zajel Jo je
Si.i	ah pred zaprtim prostorom.
Spet je izgubila zavest in ko je prišla k sebi, je bila tako slaba, da je drhtela in se kopala v znoju.
Lahko je premaknila levico. Iztegnila jo je v temo.
Spet jo je obšla groza. Z roko se je dotaknila orodja za odvijanje koles. Nobenega izhoda ni bilo iz te strašne pasti.
Mišice so jo bolele, naj hujši pa je bil ogenj v pljučih. Dihati je morala hitreje in srce ji je trepetalo od pomanjkanja kisika.
Začela je vpiti, potem se Je pomirila. V tesno zaprtem prtljažniku je ostalo samo malo kisika. Prej ga porabila, prej in hitreje bo umrla.
Vse se je zlomilo v njej. Zaprla Je oči in tiho zajokala. Bolečina je bila vedno večja, kakor da bi ji tone ležale na prsih.
Pomislila je na mamo in očeta, na prijetnega asistenta na fakultlšti in na vse tiste, ki jih ne bo nikdar več videla v življenju.
Pred seboj Je Jasno videla Jtaj se bo jutri zgodilo. Trgovec se bo vrnil, videl njen avto, ga pogledal in poklical šerifa. On bo potem pregledal avto to na koncu odprl prtljažnik. In ves prestrašen bo vprašal: »Kakšna zver je to lahko storila?«
Dvignil bo mrzlo mrtvo telo ta zaželel, da bi mrtve ustnice spregovorile to mu odgovorile na vprašanja. Mogoče bo tudi on tako vroče zaželel slišati odgovor na svoje vprašanje, kakor 'si ona sama želi sedaj, ko umira.
Obdala jo Je neka čudna toplota, potem se ji je zdelo, da ogenj pojenjava, ker so njena pljuča počasi nehala zajemati kisik.
Počasi je obrnila obraz proti rezervni gumi. Niti pomislila nd prej nanjo. Potem jo Je prešinilo: rezervna guma. Kilogrami to kilogram zraka pod 'pritiskom, dovolj zraka — če bo previdna — da preživi do ure, ko bo prišel trgovec.
Misel na rumeni avtomobil ji je dal po. trebne moči. Z drhtečimi prsti je otipala ventil, odvila kapico, zaprla ventil s prstom to ga objela z ustnicami. Prvi val zraka je napolnil njena pljuča.
»Samo počasi, počasi,« se le opominjala Mariljm. Dolga je še noč, ampak vstalo bo novo jutro zanjo, pa tudi za oba narkomana.
KAKO SPOZNATI VINJENEGA VOZNIKA
Eden izmed ukrepov za zmanjšanje števila prometnih nesreč v Združenih državah Amerike je tudi prepoved prodajanja bencina vinjenim voznikom Prav tako b: bilo dobro prepovedati voznikom nakupovanje alkoholnih pijač.
S prepovedjo prodaje bencina gre tež-ko, kajti prodajalec na črpalki mora razlikovati pijanega voznika od treznega Takšno razliko lahko opazi le oseba, ki je poročena z voznikom.
Kako pa se vendarle lahko odkrijejo vinjeni vozniki ki se sicer držijo dostojanstveno poskočno in mrščijo obrvi vse do trenutka, dokler se ne zrušijo?
Da bi pomagali prodajalcem na bencinskih črpalkah, smo zbrali nekaj najbolj značilnih znamenj, kdaj je okajeni voznik resnično trd.
1. — Ko sedi voznik naslonjen na volan, noge pa Je iztegnil na svoj sedež.
2. —	Ko	oseba, ki	sedi zraven voznika, skoči na • bencinski	črpalki iz	avtomo-
bila, še preden se je ta ustavil in Izjavi, • da bo potovala naprej z avtobusom.
3. —	Ko	sopotniki	z zadnjih	sedežev
ležijo na tleh in z rokami ščitijo glavo pred morebitnimi udarci.
4. —	Ko	voznik na	bencinski	črpalkf
zapovedovalno ukaže: »Pol kilograma go-
vejih jetrc! Takoj!«
5 — KO je voznik maskiran in neprenehoma piha v papirnato piščalko.
6. — Ko voznik zahteva, naj prodajalec bencina zavzame njegovo mesto, sam pa napolni rezervoar še pred tem pa zahteva, da s prodajalcem zamenjata pokrivali.
7. — Ko voznik izgine v pisarno na bencinski črpalki in se več ne vrne'.
8. — Ko je voznik nad »haubo« razpel vrvico za sušenje perila.
9. — Ko voznik sedi sam v avtomobilu, gol ko novorojenček.
10. — Ko v avtomobilu sploh m voznika.
V Los Alamosu je sodnik razvezal zakon gospoda Edwi-na Stevvarta po njegovi krivdi - zaradi duševne krutosti.
Mož je namreč kupil ženi pet klobukov in jo za ves dan zaprl v sobo, iz katere je pred tem odnesel vsa ogledala!
»Ne glej me tako jezno, Ed na, saj sva metala kovanec in ti si izgubila, mar ne?«
THOMAS VVOLKINS
DIVJI ZAHOD
Noč Skozi teman gozd je pc blatni poti jahat osamljeni potnik. Za sabo je imel dolgo pot, zato je kdaj pa kdaj zadremal. Nenadoma je konj trznil in obstal
— Sroi' Roke kvišku!
Iz gozdnega mraka se je 'izluščil brkat, visok gentleman z dvema samokresoma v rokah. Na beg m bilo mogoče pomisliti. Potnik je samo stisnil zobe in bil pripravljen pristati na vse Razbojnik mu je vzel konja in denar ter odjahal. Potnik se je z zadnjimi močmi privlekel do vrvegd mesteca. Ustavil je prvega človetcd in ga vprašal, kje živi sodnih.
— Tam, v tisti hiši, vendar se z njim ne boste mogli srečati.
— Kako, zakaj pa ne?
— Zato, ker so pa sinoči našli mrtvega Ubili so ga.
— Hja! Potem me odpeljite prosim, do predsednika občine
— Nemogoče!
— Zakaj?
— Predsednik je zaprt.
— Zaprt? Zakaj pat
— Odkrili, so da je ubil sodnika.
— Potem mi vsaj pomagajte najti šerifa.
— Tudi to je nemogoče!
—’ Zakaj?
— Serifa ni v mestu: pobrisal jo je!
— Rako pobrisal?
— Ah, pobegnil je z Seno policijskega starešine.
— Potem pa me odpeljite k temu policijskemu starešini. Upam vsaj da je doma!
— Da, doma je
Policijski starešina je bil doma, v konjušnici. Potnik je odprt vrata v konjski hleb, pogledal vanj in jadrno odskočil.
V hlevu je zagledal svojega konja. Poleg njega je stal visok brkač, v polcijski uniformi in krmil konja s prgiščem sladkorja,
»Sveta nebesa! Kje pa ste bili, ljudje z Zemlje, ko je bog delil možgane?«
CEMU SE SMEJEJO
AMERIČANI
LIZ IN JAZ
ART BUCHVVALD
S pozornostjo sem prebral avtobiografijo Elizabeth Taylor v časopisu Ladies Home Jourftal. Toda bi sem zelo razočaran, ko sem ugotovil, da se sploh ni spremenila in da niti z besedo ni omenila vloge, ki sem jo Igral v njenem življenju.
Prvič sem srečal Elizabeth Taylor, ko sva bila še oba otroka londonskih ulic. Spominjam se, kako mi je rekla: Arthur, ko bova odrasla, ali se boš poročil z mano?
Potrepljal sem jo po ramenu in ji rekel: Liz, moja družina želi, da bi šel študirat v Sandhurst in kasneje v Ox-ford. Ti pa bi me pri tem ovirala!
Minila so leta in nekega dne sem se peljal s svojim avtomobilom po pariških ulicah, ko sem nenadoma zagledal čudovito prodajalko cvetlic. Zaustavil sem avtomobil in zaprosil šoferja, naj me počaka. Keke) sem ji: Nekam znani se mi zdite.
— Seveda, Arthur, — je rekla z nasmeškom. — To sem jaz, majhna Elizabeth Taylor, s katero si se igral po londonskih ulicah.
— Kaj pa delaš tukaj? — Sem jo vprašal. — Po čem prodajaš te šopke?
— Po frank.
— Dal ti bom pol franka. Nekam ovenele so.
— Hvala ti, Arthur, ti si bil vedno prijazen.
— Dobro se Imej, Liz in pazi se, v takšnem letnem času je za dekle nevarno. — In sem se vrnil v avtomobil 'in se odpeljal.
Kot je vsem znano, sem stopil v Kraljevsko britansko letalstvo in sestrelil 54 nemških letal. Toda med svojim zadnjim poletom sem bil ranjen. Pripeljali so me v bolnišnico v Susse.vu. Nekega dne sem si pobliže ogledal sestro Rdečega križa, ki je delila bolnikom cigarete.
— Mar vam ni mogoče ime Liza?
— Da, Arthur, to sem jaz. Vstopila sem v Rdeči križ, da bi te pozabila.
— Kaj bi pozabila?
— Nate. — je zašepetala in solze so ji stopile v oči.
Tudi v mojih očeh so se pojavile solze. — Saj veš, da imam zdrobljeno nogo, — sem rekel.
— To ni bistveno, Arthur, — je odgovorila.
Toda moralo hi hiti, — sem nadaljeval. ■ Moral bi dobiti dve škatlici cigaret in ne samo ene.
Ko se je vojna končala, sva se z očetom lotila bančnih poslov in kmalu sem moral odleteti v Kalifornijo. Tam sem odšel malo plavat na plažo Maliha. Toda zgrabil me je krč v ranjeni nogi. Kričal sem na pomoč in nenadoma zagledal, kako plava proti meni Elizabeth.
— Zdrži, Arthur, pomagala ti bom. — In me je spravila na obalo.
— Hvala ti, Liza. Malo sem se napil, toda mislim, da to ni bilo pravo vino.
— Ne vem, kaj bi počela, če bi utonil, — mi je rekla.
— Tudi jaz ne. Poslušaj, kaj pa delaš«
— Postala sem filmska igralka, Arthur.
— Res? Torej dobro zaslužiš?
— Milijon dolarjev dobim za film. Toda denar mi prav nič ne pomeni, Arthur.
— Meni pa, Liza. Zakaj ne vlagaš svojega denarja pri meni? Plačam četrt procenta več kot drugi pa tudi denar boš imela na varnem.
Vrnil sem se v London in na Lizo že skoraj pozabil, dokler je nisem srečal nekega dne na ulici Via Venetto v Rimu. Bila je še vedno lepa in bila je presrečna, ker me je videla.
— Igram Kleopatro, — je rekla ponosno. — Arthur, ali si se že oženil?
— Ne, — sem dogovoril,— Sicer je neko dekle, ki bi jo rad vzel. Elizabeth se je razjokala: Kdo je to?
— Neka gospodična Jana Holzerjeva. Toda vzela si je nekoga drugega. In tedaj mi je Elizabeth priznala največ: Poročila se bom z Richardom Burtonom, Arthur.
— Zakaj pa z njim?
— Ker nate več ne morem čakati. Arthur. Mar ne razumeš?
— Mislim, da razumem. No, mnogo sreče. Ce pa bosta želela vložiti skupen denar, se obrnita name.
To je bilo zadnjič, ko sem srečal Eli-zabelil Taylor. Toda včasih se zgodi, da ljudje tudi danes, ko jo zagledajo, porečejo:
— Mar ni to dekle, ki je bilo nesrečno zaljubljena v Arthurja Buchvvalda?
ROBERT BENCHLEY
KMALU TUDI V SLUVENSČINI
FIGURAE VENERIS
ljubezenski položaj v 50 slikah
Po licenci danske založbe
STIG VENDELKAERS FORLAG, Kobenhavn V redakciji in z uvodom dr. Marijana Košička. Ilustrirani vodnik za spolno vzgojo in spolno življenje s 50 originalnimi fotografijami čez vso stran, spremijajo jih strokovna pojasnila znanega danskega seksologa o prednostih posameznih položajev glede na anatomsko zgradbo telesa, starost, temperament partnerja itd.
FIGliRAE VENERIS je iskrena In odkrita knjiga, ki vas poučuje in seznanja z doživetji, ki jih lahko dosežete z resničnim razumevanjem in poznanjem spolne ljubezni.
Zagotovite si to izredno knjigo v prednaročilu.
Naročila po 'znižani ceni 40 dinarjev sprejemamo do 15. februarja 1971.
Takoj nam pošljite kupon. Knjigo bomo razpošiljali po 15. februarju 1971 po povzetju (plačljivo na pošti ob prevzemu paketa).
NOVA KNJIGA
SVETUVNI BESTSELLER
Kupon št. 9 za znižano ceno 40.- dinarjev Velja samo do 15. februarja 1971. Založniško podjetje »Medicinska knjiga« - Zagreb, Belostenčeva 3-5
Priimek in ime ...............
Kraj
Doslej izšlo na Danskem, v Angliji, na Finskem, v Franciji, Nizozemski, Izraelu, Švedski in Združenih državah Amerike
Zaradi velikega zanimanja kupcev podaljšujemo naročila po znižani ceni 40 novih dinarjev do 15. februarja 1971.
Uliea in hišna številka
S tem nepreklicno naročam v prednaročilu knjigo FIGURAE VENERIS LJUBEZENSKI POLOŽAJI V 50 SLIKAH
V slovenščini — po znižani prednaročniški ceni 40 dinarjev. Knjigo mi pošljite po povzetju na zgornji naslov takoj po 15. februarju 1971, znesek 40 dinarjev pa bom plačal na pošti ob prevzemu paketa.
IV.it um
(Podpis kupca)
DOŽIVLJAJI DOBREGA VOJAKA SVEJKA V PRVI SVETOVNI VOJNI
»Torej si spet prišel, žival idiotska!« se je zadrl, ko je zagledal Švejka. Pri tem je treba dodati, da je Dub ob svoji avanturi doživel lažji pretres možgan, zato ni čudno, da je poklical na pomoč proti Švejku celo boga: »Oče nebeški, pozivam te na boj proti takim lopovom ... In kje si bil toliko časa, osel? Kakšno uniformo pa imaš?«
Ko so Švejka pripeljali h polkovniku, je anr sedel tudi poročnik Dub, ki je imel _ Svejkovi odsotnosti še eno avanturo, nh ^dporočnikom Lukašem se je hotel Pohvaliti s svojimi jahaškimi sposobnost-!'■ a je pri tem tako nerodno skočil s ko-J3. da je pristal v ribniku. Ko so ga s kolin Sem re®'H iz vode, Je poročnik stokal, da mu bije zadnja ura.
13
Polkovnik je od časa do časa imel hude bolečine v nožnih palcih. Kadar jih je imel, je rjovel kot panter. Trenutno pa je bil dobre volje. Z ljubeznivim glasom — Duba je ob tem zabolelo srce — je vprašal Švejka, kje je bil. Oglasil se je kar Dub: »Ta človek je idiot, pan polkovnik.« Potem se je obrnil k švejku: »Piješ mi kri, a?« — »Pijem, pan lajtnant.« — »Ste videli, pan obrst,« je ogorčeno dejal Dub, »treba bi ga bilo eksemplarično kaznovati.«
»Sicer pa je s tabo itak konec,« je Dub dejal Švejku. »Kje pa je tvoja državna uniforma?« — »Pustil sem jo na robu nekega ribnika. Vse skupaj je pomota ...« — »Veš, kaj se zgodi vojaku, ki v vojni zapravi uni-formo?« »Vem, pan lajtnant, dobiti mora
332
»No, kaj je pravzaprav bilo?« se je prijateljsko nasmehnil Švejku. Švejk je s prijaznim nasmehom pojasnil svojo odisejado. Polkovnik je potem ukazal, naj Švejku dajo novo uniformo. Ko je bil Švejk že v novi uniformi, je srečal poročnika Duba. Pozdravil ga je z vsem potrebnim spoštovanjem. Dub je samo izcedil: »Abtreten!«
333
v n ^ai je dobil polkovnik napad bolečin raj°9'- Z glasom človeka, ki ga pražijo na štolru’ je zadrl: ’^sl ven! Dajte mi pi-
je ^vejk je hitro odhlačal, samo Dub ie tiiH-Va*‘ K° Pa ie dobil v glavo črnilnik, li eehai °.n jedrno izginil. Ko so bolečine po-i&7j 6’ je obrst spet dal poklicati Švejka.
Ta je od Švejka zahteval dokumente. Ko jih je preveril, je dejal podrejenim: »Dajte mu informacije!« In je izginil iz kanclije. Korporal pa je samo prijel Švejka za rame in ga potisnil iz sobe. »Tu so tvoje informacije, ušivec!« Tako se Je Švejk spet znašel na cesti, iščoč-svojo marškompanijo.
Ko je prišel v Zoltance, je Švejk padel v novo, neprijetnost. »Iščem svojo marškompanijo,« je povedal na postajni komandi. »Sem namreč njen ordonanc ...« — »Lep ordonanc,« se je zadrl izza mize korporal. »Svinja debela!« Še preden je lahko Švejk kaj rekel, je korporal že pripeljal nekega debelega nadporočnika.
pO IZVIRNIKU JAROSLAVA HASKA PRIREDIL IN ILUSTRIRAL JOŽEF LADA
ZA FILATELISTE IN NEFILATELISTE
aNSlO^
ASCfNSlOtt
d urn
revija ki je ne berejo samo možje
ŠPORT IN IGRE
PROBLEMSKI SAH
NAGRADNI NATEČAJ TT 1971
II. KOLO
Šahovski problem št. II/l
a	p p m m
7	m m m m
6	A $
j	' m
4	B* l&l n
4	y :-W' t-tss
1	a T<? !f§ KS
1	j,/?*s
Mat v dveh potezah
Boli:	Kcl,	Dg6, Ta5, Th4, Sc5, Sol,
P: 12 (7)
Crni: Kc4, Lb5,	c2,	c3	(5)
PROPOZICIJE NATEČAJA
1. Tekmovanje bo potekalo po kolih, ki bodo štela po 19 ortodoksnih Šahovskih problemov (dvT>poteznikov, tri potezni* kov, vcčpotcznikov In študij).
2. Rešitve vseli problemov drugega kola boste poslali hkrati, in sicer po objavi šahovskega problema št. 10, ko borite zvedeli tudi za rok in naslov za pošiljanje rešitev in kontrolnih kupondv drugega kola.
3. Pri rešitvah dvopoteznikov, tripotczni-kov in vcčpotcznikov navedite poleg številke problema le prvo potezo belega, pri rešitvah študij pa je potrebno navesti poleg številke študije še vse po-teze belega in črnega do očitne zmago belega oz. remija.
4. Rešitev dvopoteznikov velja dve točki, tripoteznikov tri, štiripoteznikov štiri in študij pet točk.
5. Rešitve brez vseh priloženih (NALEPLJENIH) kontrolnih šahovskih kuponov (glej spodaj) drugega kola ne imino upoštevali.
6. Vsak reševalec lahko pošlje več rešitev, vendar morajo biti vse rešitve opremljene * ustrezajočimi šahovskimi kuponi.
7. Najboljšim reševalcem drugega kola bomo razdelili tele denarne nagrade: I. 150, II. 100, III. 80, IV. GO in V. 50 Ndin.
8. Izmed vseh denarno nenagrajenih reševalcev bomo izžrebali še 10 reševalcev, ki bodo za nagrade prejeli knjige iz šahovsko-problemske literature.
9. Ce bo več rešitev z istim številom točk, bo 'O razvrstitvi denarnih nagrad odločal žreb.
Prihodnjič bomo objavili rešitve problemov I. kola.
sahovski kupon st. 2/1
VES SVET ZA MIZO
LOVCI NA HRANO
SANKANJE
SPRETNOST IN PROPAGANDA
Številni so vzroki, zakaj znamke na temo »vesolje« predstavljajo ti. sto »modo«, ki ji ni mogoče očitati, da bi bila ali ostala zgolj muha enodnevnica. O tovrstnih znamkah pravzaprav niti ne bi več poročali, če dvoje poštnih uprav prav v teh dneh ne bi pripravilo nadvse svojevrstnega presenečenja. Presenečenja v tem smislu, da sta pokazali, kako je mogoče sicer »obrabljeno temo« dobro vnovčiti na spreten in nov način.
V mislih imamo izdajo »osmer-čka« Nemške demokratične republike in pa frankovno serijo otočja Ascension (del kronske kolonije Sv. Helena) v Atlantskem oceanu. Kakor je razvidno z naših repro. dukcij, gre v prvem primeru za izredno privlačno kombinacijo osmih znamk po 20 pf (tarifa za navadno pismo!), ki na različne načine prikazujejo uspehe in dosežke Sovjetske zveze pri raziskovanju vesolja. Ker je nominalna vrednost te izdaje zelo nizka, motivi na
znamkah pa privlačni, bo DDK brez večjih težav, prodala vso naklado — :} milijona malih pol.
V drugem primeru pa gre za 14 vrednot obsegajočo frankovno (ne pa priložnostnd-filatelistično) izdajo, katere posebnost .je v tem, da združuje prikaze vsega tistega, kar je bilo alj je še danes kakorkoli pomembno v zvezi z raziskovanjem vesolja. Tako lahko prvič na znamki vidimo kitajsko »raketo« iz leta 1232 in se prek srednjeve. ških arabskih zvezdoslovcev in Neivtona prikopamo do sovjetskega Spulnika II z znamenito Lajko, Apnila 11 in prvega človeka na Luni in pa do podobe vesoljske raziskovalne posta,je, kakršne nameravajo graditi Sovjeti in Amerikanei že v na.jhližji prihodnosti.
Vzporednica s politiko naše poštne uprave: prav zdaj smo izdali serijo šestih znamk v običajno prenizki nakladi
MILAN GOVEKAR
TEKMOVALNE SANI, OPREMA, TEHNIKA IN PRAVILA VOŽNJE •
Dirkalne sani so proti otroškim predvsem daljše, širše, nižje, bistveno težje in predvsem gibke. Vendar so pri tekmovalnih saneh krmilo in zavore prepovedani. Gibkost je v tem, da sanišči spredaj nista togo povezani, temveč ju tekmovalec lahko s pritiskom nog ali pa s potegom za jermen neodvisno premika. Ta fleksibilnost pomaga krmarjenju, ki pa je v prvi vrsti odvisno od prestavljanja telesne teže. To pa zahteva popolno obvladovanje telesa in odlične reflekse, saj tekmovalec leži na saneh na hrbtu. Start je leteč, in sicer s hude strmine. Pommebna mednarodna tekmovanja so v enosedu za ženske in moške v štirih, v dvosedih za moške pa v dveh tekih. Tekmuje se samo s časom. Pri enosedih so prešli na dva teka podnevi in dva po osvetljeni progi.
Ogrevanje sanišč, ki je bilo prej v navadi, ker je bil štart hitrejši, so leta 1%'4 prepovedali- Dovoljeno na je mazanje z voski. Sanišča so jeklena, v najnovejšem času pa prevlečena tudi r bronzo. Robovi sanišč so
Beseda Eskim pomeni po naše jedec surovega mesa.
Zatorej: ti mrzli ljudje, doma v deželi večne zime, uživajo hrano, ki je v glavnem vsa surova. Tako so si poenostavili umetnost kuhanja do takšne mere, da sploh ni več nobena umetnost. Njihove recepte bi človek lahko na prste preštel, tako malo jih je.
V zadhjih nekaj letih so se Eskimi precej korajžno odvrnili od narave! Organizirali so si prave pravcate špecerijske trgovine, v katerih navdušeno kupujejo najrazličnejše konzerve, moko. sladkor, čaj, lososa in si tako pestrijo svoje vsakdanje surove jedilnike.
Za vse, tako za tiste, ki se ukvarjajo s trgovanjem, kot tudi za ostale Eskime veljata ribolov in lov za glavna izvora njihove prehrane. Njihov glavni plen so tjulnji. Lovijo jih vedno v dvoje ali v skupinicah, ki se razpostavijo po širnih ledenih ploskvah. Najprej napravijo luknjo v led. Skoznjo poterti slej ko prej prav gotovo pokuka kašen tjulenj, ki mu zmanjka zraka in hop! je že po njem. Eskimski lovci so navajeni sedeti pred takšnimi luknjami v ledu (ki sl jih včasih uapra. vijo tudi tjulnji sami) tudi po ure in ure. Nepremično strmijo v vodo in čakajo na mehurčke, za katerimi se bo prav gotovo pokazala tudi tjulnjeva glava. Potem hitro kot blisk zasadijo vanj harpuno in povlečejo žival na kopno. Ce se prvi sunek ne posreči, je plen za vedno Izgubljen.
Premožnejši Eskimi jedo z lesenih krožnikov in hranijo ter prenašajo vodo v posebnih vrečah iz tjulenje kože, ki jim služi tudi kot posoda za mast. Njihove žlice so iz rogov muškatnega goveda.
Na okensko polico svojega igluja (ki ima en sam prostor, v katerem čemi vsa družina) položi -Eskim vabo, s katero lovi ptiče. Potrpežljivo čaka pri oknu in kakor hitro prileti ptič, lovec stegne roko skozi okno in ga zagrabi.
Na Laponskem imajo najpestrejšo hrano. Tu si kuhajo juhe iz mesa severnega jelena, jedo posušeno medvedje meso in kruh. Id ima zelo oster kiselkast okus. Laponke se včasih celo potrudijo in napravijo »pecivo« iz moke, kvasa in tjul-njeve masti.
Ljudje, ki živijo čisto na severu, ne poznajo niti sadja.	/
Neki misijonar je takole opisal eskim sko gastronomsko »Orgijo«:
Za predjed dobiš surovo in zmrznjeno ribo. Vsak si vzame kos. zagrize vanj in si z enim zamahom noža odreže od ust vse, kar ne gre več vanje ter poda naprej sosedu. O kakšnem vinu kajpada ni govora. Po predjedi dobiš veliko skodelo vročega čaja, skuhanega iz posebnega snega, imenovanega AP, in velik kos biskvita, ki velja za poobedek. Potem začneš lahko kaditi ...
PRIHODNJIČ: KANADA
SANKA.SKA TEKMOVALNA PROGA: ob tem posnetku bo jasno, zakaj so naši tekmo, valci na zadnjem svetovnem prvenstvu (bilo je prejšnji mesec) v sankanju dosegli tako skromne rezultate —- takih prog pri nas pač ne gradimo
premakljivi. Pri izdelavi drugih delov sani še vedno največ uporabljajo les, obstajajo pa že dobri jekleni izdelki.
Najboljši tekmovalci dosegajo poprečne hitrosti med osemdeset in sedemdeset kilometri na uro, največje pa tudi čez sto. Zaščitna čelada je obvezna-Svinčene hlače in jopiči, iti so jih včasih nosile predvsem ženske,
da bi bile težje, so prepovedani. Pri padcu tekmovalec ni izločen, razen če izgubi sani.
Že desetletja prihajajo najboljši sankači iz nemško govorečih dežel (Nemčija, Avstrija, Južna Tirolska in Švica), v zadnjih časih pa so se solidno izkazali tudi Poljaki.
PRIHODNJIČ: VSE O BOBU
LJUBLJANSKE TRGOVINE
L'.Dl N A
NAREDI Sl SAM: PREDLOGI,NASVETI, IDEJE, NAČRTI
6.31) dinarjev: Za tiste, ki imajo preglavice s kopanjem nekajmeseč nega naraščajnika, keT sabotira milo: v prvem nadstropju veleblagovnice NAMA kupimo v oddelku z otroškimi rečmi »Kosili balzam«, posebno kopel za dojenčke, ki ne povzroča v banjici nikakršnih težav. Zadeva je uvožena iz Zahodne Nemčije.
520 diinarjev: Za prehod iz zime v pomlad bo za moške kot nalašč tale trenč, ki je še bunda obenem in toplo podložen, pa imenitnega, zelo športnega kroja. Naredili so ga v splitski Jugopla stiki, naprddaj pa je v trgovin) z moško modo v NAZORJEVI ULICI.
KAM S SPOMINKI?
Tudi v naših trgovinah so že pričeli prodajati škatle iz plastične mase, v katerih so v posameznih predalčkih najrazličnejši žeblji, vijaki in podobna ropotija za domačo rabo. Takšna škatla je nadvse primerna za spominke ali celo morda tudi kako bolj dragoceno zbirko.
Takšne škatle so seveda lahko velike ali majhne in tudi posamezni predalčki v njih so razporejeni na najrazličnejše načine. Zato bomo vzeli takšno, ki bo najbolj ustrezala našim potrebam. Ce bomo videli v trgovini z železnino le manjše škatle, bomo pač kupili dva ali celo več kosov. Te posamezne elemente bomo zlepili v eno-samo »izložbo« za spominke.
Če bomo omarico obesili na steno, bomo zvrtali skozi dno dve luknji, skozi kateri bomo pritrdili omarico z dvema vijakoma. Omarico lahko priredimo tudi tako, da bo stala na mizi, omari ali na polici. V tem primeru ji bomo dodali stojalo, ki ga vidite na risbi. Takšno stojalo pritrdimo na omarico z ustreznim lepilom ali pa ga kar privijemo na bočne stranice. Dragocena drobnarija, ki jo bomo spravili v posamezne predalčke, mora stati trdno. Zato moramo podstavek takšne omarice Izdelati dovolj močno, če bodo denimo v omarici predvsem težji kovinski predmeti.
Podstavek bomo izžagali iz dveh kosov pleksl stekla.
Uporabili bomo malo žagico rezlja-čo, izžagana kosa pleksi stekla pa bomo nato obdelali najprej z grobim in
i; ':	  fmmMŠŠMi
17.70 do 26.55 dinarjev: Prijazno prigodniško darilo bo poleg ostalega tudi posebna »jubilejna sveča« z vdelano zlato letnico oziroma ob-letnioo. Kupimo jo pri MLADINSKI KNJIGI v Konzorciju.
kasneje s finim vodobnisnim papirjem.
Pokrov škatle lahko priredimo tako, da ga je moč vsak čas odpirati, lahko pa ga fiksno pritrdimo na škat-
lo.	Po navadi so takšni pokrovi brez tečajev. V tem primeru odžagamo eno stranico (glej risbo!) in za tečaje uporabimo dva vijaka z matico.
Omarice, kakršne že prodajajo pri nas, so približno tako velike, da bo zadostovalo, če jim bomo dodali kakih deset centimetrov široki nogi.
273 dinarjev: V MODNI HIŠI so Se že založili z vrsto imenitnih pletenih midi oblek, ki niso predolge, saj pokrijejo komaj koleno. Tale je iz kolekcije Angore, pa tudi Rašica ima v sosednji izložbi za enak denar prav tako uspešne modele.
IZBOR PO PRESOJI UREDNIŠTVA
• f
MOHUR PR LE
nrjvemo te/čl n/ so
PDTRS/L77 f NJENO IZJF?m,\
VRH VUZN/H NR "PR/MER...
7 ... videti ju? /zor
MOTORNO ROLO V CESTNEM JRRHU.,
GOTOVO SE &E •PRERUCN/L HRH v/neen motor/st.
TOVRRIŠ/,. . ■
STOPITE NO MRLO Z MENOJ!,..
HOEEM REČ/, OR /MRVEHEE, ZVE VEROUOSTOZN/ PRIČI,,,
»..snažno nr vozilih,
OJJŠROUN/Na ZR BOLEc/NE (NSTRRH pr boste vlrsru\ VI. NE RR ONR!.„	V
NRJBRž PJ=T s.E HRZEN ZRROISI	II
2RLZMH , /f U 1 k SESEZJ!.. y I O \\r I
■ NO, NR CLRVN! CEST/ PR MENZJR tE NE VOZIJO
. Z SNn LUČJO RLI S VRRHIRNIMJ LUČM/.
~ NE NE h E \ to El E HO ENRHO SRMOIMORU’, PRESENEČEN —•——>
SOS, HOL/HD SRMO*. [
MORILCEV VOZ/ PO k  ,	.................. ■»—■
NRs/H CESTRH!.., J#**? Fr
UJETI MORAMO PSA /
CLA&MELCJE laja
jo« luiC
4-17
&E1=, TAML.E. 2>Tfl</ v MRLIČEVEM RUDMIK<J
sukati je, da res koplje ZAKLAD ( r
VEDEL SEM ,DA .PSA RABIMO /
ZAKAJ ? POČAKAJMO, DA 60 PtevSEL VEJO Z ZAKLADOM I
■e poe>LOv'i od -i v ure w ja '
AMERIŠKI ZDRAVNIK JE ODKRIL, KAKO LAHKO STARŠI DOLOČIJO SPOL OTROK
V stoletjih se je človek držaj 500 »pravil« za določanje spola obrok. Aristotel je Grkom svetoval, naj občujejo, kadar piha sevemik, če želijo dečka, in kadar piiha jug, če želijo deklico. Se danes imamo v Evropi kmete, ki obujejo škornje, kadar bi radi spočeli dečka, in v nekaterih poljedelskih področjih Amerike možje obesijo hlače na desno stran postelje, kadar računajo na sina, in na levo, kadar računajo na hčerkico.
Nagnjenje do enega od spolov pa tudi strah pred razočaranjem sta danes prav tako velika kot pred stoletji. Mlada gospodinja S tremi fantki o tem meni: »Moj zdravnik mi je rekel, da sem neumna im nezrela, ko sem ga prosila, naj mi pomaga, da dobim deklico. On sam ima otroke obeh spolov in ne more razumeti, da nekoga boli. če ima kar naprej fantke ali pa same Punčke.«
X PROTI Y
Profesor ginekologije in porodništva na newyorški Oolumblji Landrum B. Shettles Pa je zdravnik, ki te stvari razume. Shettles se še vedno spominja tistega večera v letu 1961. ko je odkril nekaj, kar bo-morda milijonom ljudi pomagalo že vnaprej določiti spol otroka.
Shettles pravi: »Znanosti je že dolgo jasno, da je otrokov spol odvitem od moškega. Ce ima oplodilna celica kromosom X, bo otrok deklica, če pa ima kromosom Y, bo deček. »Težava je bila le v tem. da zdrav-nilp niso mogli določiti razlike med »moškimi« in »ženskimi« semenčicami. Niso ■^edeli skora j ničesar več kot to, da kromosom Y manjši kot kromosom X.'Toda Shettles je že dolgo vedel, da je to treba dokazati, vendar se pod navadnim mikroskopom ob pregledu mrtvih semenčic ni moglo videti, da gre za dve vrsti.
»Nekega večera sem prišel na misel,« nadaljuje Shettles, »da bi pod posebnim mikroskopom pregledal nekaj živih semenčic.« Tnk mikroskop temnejše dele osvetli, tako da lahko pridemo do podrobnosti, ki jih na-vaden mikroskop ne pokaže. Žive semenčice švigajo pod mikroskopom kot svetlikajoče se jegulje. Shettles je njihovo glba-11 J® upočasnil s tem, da jih je postavil pod ogljikov dvokis, in takoj je opazil, da gre
semenčice v dveh oblikah in velikostih.
1>Ril sem tako razburjen, da sem stekel P0 stopnicah navzdol in pograbil za ovratnik prvega laboranta, ki mi je prišel naproti. Nekomu sem moral pokazati, kaj sem odikrii;«
Od takrat je Shettles pregledal že 500 vzorcev semen in je prepričan, da velikost pomenita spola: majhne, okrogloglave semenčice imajo kromosome Y, ki dajejo dečke. jajčaste pa kromosome X, ki dajejo deklice. Okroglih je večinoma veliko več kot ovalnih, razmerje je navadno okrog dva Proti ena.
ČASOVNI FAKTOR
Ko je Shettles prišel do prvega odkritja, 86 Je osredotočil na to, kako bi to spo-
znanje posredoval staršem, da bi lahko izbirali spol otroka. Bil je skoraj prepričan, da so večje semenčice, tiste, ki dajejo deklice (danes jih imenujemo ginosperimiji)
odpornejše od drugih. Zakaj pa je manjših, androspermijev, v moškem semenu dvakrat toliko, če to ne drži? Gotovo je tako zaradi ravnotežja zunaj moških spolnih organov.
Da bi našel vzrok za večjo občutljivost androspermijev v materinici, je Shettles pregledoval okolje v vagini in maternici v času spočetja. Kapilarne oevi je napolnil z izločkom vratu maternice in nožnice. Nato je v cevke spustil milijone semenčic in opazoval njihovo obnašanje skozi drobnogled.
»Bilo je podobno kot na konjskih dirkah,« pravi. Ce so bili izločki bolj kisli kot bazični, so prevladovali ginospermiji. Ce pa so bile cevke polne sluzi, ki so jo vzeli ženski tik pred ovulacijo, so manjši andro-spermiji vedno krepko zmagovali. Kako to?
Kislina zadržuje tako ginospermije kot androspermije, vendar bolj škodi amdrosper-mijem. Očitno je, da večja velikost gino-spermijev bolje varuje kot manjše bratce.
Bazični izločki pa so nasprotno ugodnejši za obe vrsti spermijev in na splošno povečujejo možnosti za oploditev. Ce ni sovražnih kislin, lahko androspermiji izkoristijo prednost, ki jo imajo proti sestricam: hitrost in gibčnost, ki jo imajo zaradi majhne glave .in dolgega repka. Kot ginekolog je Shettles,, vedel, da je okolje v vagini na splošno bolj kislo, v vratu maternice in maternici pa bolj bazično. Vedel pa je še, da izločki ženske postajajo toliko bolj bazični, kolikor je bliže ovulacij*..
Vse to ga je pripeljalo de sklepa, da je čas občevanja odločilnega pomena za otrokov spol. Glede na njegove ugotovitve mora priti dio spolnega akta med ovulacijo ali pa tik pred njo, ko so izločki najbolj bazični, pa bo naslednik moškega spola. Nasprotno pa občevanje dva do tri dni pred ovulacijo, ko prevladuje kislina, vodi do ženskega nasledstva. Ženske semenčice lahko zdržijo v
kislim dva do tri- dni, medtem ko androspermiji težko zdržijo več kot štiriindvajset ur.
•Ko se je Shettles prepričal, da je na pravi sledi, je dobil pozitivne odgovore od izkušenj z umetnim osemenjevanjem. Zdravniki, specialisti za umetno osemenjevanje, skušajo pri pacientkah določiti natančen čas ovulacije, tako da se osemenitev lahko posreči v prvem poskusu. Tedaj sl je Shettles rekel, da mora biti posledica te prakse gotovo večina dečkov. In res je pri pregledu uspeha več tisoč umetno osemenjenih porodov ugotovil, da na 100 deklic pride 160 dečkov. Ob nekem drugem pregledu pa je bilo 76 odstotkov dečkov.
Pri prvih poskusih je Shettles še opazil, da je manjše število spermijev v zvezi z rojstvom deklic; medtem ko imajo možje z višjim številom spermijev očitno več dečkov. Tako je prišel na misel, da je povečanje števila spermijev z vzdržnostjo go-tovo še ena možnost, kako dobiti sina.
Kot rezultat svojih odkritij je Shettles formuliral dvoje navodil: prvo za tiste, kisi želijo hčerkico, drugo pa za tiste, ld bi radi sinka.
ZA DEKLICO
1. Z občevanjem začeti dva do tri dni
pred ovulacijo (zdravniki znajo določiiti ta datum).
2. Pred občevanjem je treba uporabiti raztvor dveh žlic -navadnega kisa v litru vode. 2e izbor pravega trenutka bi moral biti dovolj za verjetnost; da bo ptmčka, raztvor pa možnosti še povečuje, saj kiislina uničuje androspermije.
3. Ce žena navadno doživi orgazem, naj se ga tokrat izogiblje. Orgazem povečuje dotok bazičnega izločka, ki nevtralizira ali slabi kislo okolje, s tem pa zmanjšujemo možnosti ginospermii.jev.
4 Priporočljivo je, da mož v trenutku svojega orgazma ne prodre globoko. Tako bodo semenčice na pot! k vratu maternice dalj časa izpostavljene kislini v vagini.
5.	Vzdržnost dva do tri dni pred ovula-ciio ni potrebna. Manjše število spermijev povečuje možnost ženskih naslednikov, torej bi večkratno občevanje pred zadnjim (dva do tri dni pred ovulacijo) bilo celo priporočljivo.
ZA FANTKA
1. Občevati čim bliže ovulaciji.
2. Pred vsakim aktom raztopina dveh žli«3 natroma na liter vode. Raztopino pred upo. rabo četrt ure pustiti pri miru.
3. Orgazem pri ženi ni potreben, je pa zaželen. Ce ga žena navadno doživi, naj mož skuša doživeti svojega sočasno z njo ali tik za njo.
4. V trenutku orgazma naj proda : mož globlje, tako bo seme bolj gotovo prišlo do vratu maternice.
- 5. Vzdržnost pred zadnjim poskusom je potrebna, občevanje Je treba ustaviti, od prvega dne menstruacije do ovulacije. S tem dosežete tako visoko število androspermijev, da Je več možnosti za dečka.
DRUŽINSKO RAVNOTEŽJE SPOLOV
Dosedanji rezultati po zgoraj oraenje- -nih ukrepih so dali spodbudne rezultate. Shettleif poroča, da je v nekem poskusu z 22 pan, ki so si želeli deklice, bilo potrebnih tudi do šest mesecev, da so pri občevanju do tretjega ali drugega dneva pred ovulacijo vse žene zanosile. Od 22 otrok je bilo 19 deklic. V skupini 26 žena, ki so želele dečka, je bil prvi koitus v renutku ovulacije ali največ 12 ur pozneje, rodilo pa se je 23 dečkov!
Jasno je, da Shettles ne zagotavlja popolnega uspeha, je pa njegov način, kakor sam pravi, nenevaren in preprost. Poleg tega njegov način ni proti nobenemu verskemu prepričanju. Sam meni, da zakonski por, ki se drži časa in raztvora, lahko do 90-odstotno upa na uspeh.
Mnogi mislijo, da bo z možnostjo določanja spola otrok prišlo do prevladovanja dečkov. Po Shettlesovsm prepričanju pa starši ne bodo uporabljali njegove metode, da bi imeli samo dečke ali samo deklice. »Od nekdaj,« meni, »so si starši predvsem želeli ravnotežja spolov v družini.«
Veliko porov Je Shettlesu trdilo, da so si vedno zamišljali družino z dvema otrokoma, fantkom in punčko. Ko pa se jim 'e zaporedoma rodil otrok istega spola, so poskusili še tretjič in tato-naprej. Ni torej privlečeno za lase, če trdimo, da bo izbira spola lahko zajezila eksplozijo prebivalstva. Veliko bolje je, če se da doseči družinsko ravnotežje z dvema nosečnostma namesto s tremi, štirimi ali opilo nikoli.
Shettlesova odkritja niso povsod naletela na odobravanje, pa tudi sam meni, da znanstveno ni nezmotljiv. Seveda pa se sklicuje na dosedanje zapiske, laboratorijska opazovanja in dosežene uspehe. Tako imajo starši poslej prvič možnost, da po tirdno zasnovanih navodilih sami določajo spol svojih otrok.
,n.
i«u
17
ŽENA SE UPIRA
2eno imam, pridno in poslušno in zadovoljen sem z njo. Dvanajst let sva poročena in tri otroke mi je rodila. Nikoli se ni branila zakonskih dolžnosti, vselej mi je bila na voljo. Prav zabaval sem se, ko sem včasih prebiral zgodbe o tem, kakšne težave imajo nekateri možje s svojimi ženami, preden dosežejo spolno občevanje.
Zadnje čase pa seje tudi moja žena močno spremenila. Ne rečem, da ji ni več do mene. Toda tu in tam se še primeri, da mi zvečer pravi: »Ti, poslušaj, kaj ko bi me danes pustil na miru, res nisem razpoložena. Bova pa jutri nadoknadila, gotovo se bom jutri bolje počutila!«
Prvič, ko mi je to rekla, me je imelo, da bi jo mahnil in le s težavo sem zadrževal roko. Potem sem jo vzel na silo in ozmerjal. Pa je ni spametovalo in čez nekaj časa se mi je upala spet odreči!
Zdaj me je vse tole začelo skrbeti. Kaj ženine kaprice pomenijo? Kaj naj ukrepam?
JANEZ
Najbrž pomenijo, da je tudi žena začela prebirati »zgodbe«. Spoznala je — o groza! — da
pravzaprav nikjer ne piše, da mora biti nonstop brezplačni seksualni servis za nekega kranjskega Janeza — in to le zato, ker mu je pred dvanajstimi leti rekla »da«. Morda je prebrala celo grozovito misel, da je v zakonu spolnost pravica — ne pa dolžnost! In kdo ve, če se ji v čudni glavi ni porodila misel, da bi končno tudi sama hotela nekaj od vajinega spolnega občevanja, drobno veselje, ki si ga doslej ni mogla privoščiti, ker se je morala iti na va§ ukaz nekakšno uslužnostno obrt. Kaj torej pravite, kranjski Janez, bova privoščila še ženi, da tudi kaj reče zraven, da ima tudi kaj od tega — ali ne bova?
SLIKE, SLIKE!
Srednjih let sem in kar precej živ za spolnost. Rad bi vas prosil za nasvet: zelo rad bi dobil fotografije, slike spolnih iger in podobno in sploh ves slikovni material, kar se tiče spolnega občevanja.
Govoril sem z nekim prijateljem, ki mi je tudi kazal takšne slike in me nagovarjal, da pišem vam, da mi boste vedeli gotovo svetovati, kje se take slike dobe.
2e vnaprej se vam za uslugo zahvaljujem!
STANISLAV Z DOLENJSKEGA
Ce gre za slike, iz katerih bi se radi naučili, kako bi se z ženo bolj luštno imela, z veseljem: pravkar so v Ljubljani izšle »Figurae Veneris«, Venerine figure, ali še bolj po domače, slike 52 različnih ljube-
zenskih položajev pri občevanju, vse zajamčeno in znanstveno itd. Lahko jih naročite po pošti ali kupite v vsaki večji knjigarni.
Ce želite tu in tam brez posebnih zli misli pogledati kakšno nago ritko, naj vam tudi bo: v ljubljanskih kioskih lahko kadarkoli kupite uvožene revije za moške, med katerimi sta najbolj znana francoski »Lui« in ameriški »Playboy«.
Ce pa hočete še kaj hujšega, potem se sramujte: Helena je sicer odrezava in brez dlake na jeziku — toda zaenkrat ji še ne gre tako slabo, da bi morala odpirati pornografske servise za svoje bralce.
MOJ MOŽ NASILNEŽ
Sicer sem srečno poročena in imam dva zdrava, okroglolična otroka, toda kljub vsem je moj zakon pekel, čeprav imava že dva otroka in sem stara že o-semintrideset let,	mož še	vedno
nenehno zahteva	od	mene,	da
se mu vdajam. Kar po dvakrat in včasih celo po trikrat na teden me prisili k občevanju. Resda opravi hitro, v petah minutah, kljub temu	pa	ga	to	ne
opravičuje. Vidi,	da	se	mi	to
upira, vidi, da tega ne želim početi, pa vseeno vztraja.
Premišljam, kako srečne so druge ženske, kjer mož že kmalu po tridesetem letu, ko so rojena vsi otroci, spolno življenje opusti. Imam dve prijateljici, ki imata pred možema že deset let mir. Jaz pa ...
Kaj naj mu rečem, da se mu bom ubranila? Kaj na počnem, da ne bo kar naprej visel na meni?
OBUPANA BRALKA
Čigavo življenje, pravite je pekel? Ste že kdaj pomozgali o tem, da bi kakšen zdrav krepak dedec utegnil posodju z vami tudi potrebovati, tako nekako, kot potrebuje kosilo, ki mu ga vsak dan skuhate? Se vam ne zdi, da utegne vaš mož blagrovati tista dva svoja prijatelja, ki jima ženi z veseljem prikimata in se jima zasvetijo oči, ko se jima prihliža-ta? Vsaj »dajte cesarju, kar je cesarjevega« bi sl lahko zapisali za uho in dvakrat na teden za pet minut stisnili zobe? Je to res taka neznanska muka, da rajši mečete zakon preč? Ne zamerite, ampak jaz ne verjamem!
TEŽAVE SPOLNEGA ZNAČAJA
Sem v najlepših letih, v zakonu zdolgočasen, kot je zdolgočasenih še vrsta meni podobnih. Nič se ne žrem, če tu in tam zaplavam v kakšno avanturico. Poleg tega sem tudi v dimenzij ali normalno razvit.
V službi delam sam s tremi ženskami. 2e eno leto se trudim, da bi se kateri približal in dosegel tisto, za čemer se vsi moški ženemo, pa mi druga, najbrž iz nevoščljivosti, to vselej prav spretno prepreči, pomislim, da bi bila ona rada na mestu prve, poskusim pri njej,
pa se vmeša tretja in tako naprej, v neskončnost.
• Lahko bi rekel, da se delajo norca iz mene. Toda po načinu, s katerim me pohlepno opazujejo, bi sklepal vse kaj drugega. Če so vse tri res za to in se le druga druge bojijo oziroma jim je drugi pred drugo nerodno, mislim, da posebnih zaprek za majhno veselje ni več. Vseeno pa bi se rad prepričal, ali mislijo z menoj resno, kajti že zaradi položaja si ne smem dovoliti, da bi se pred nižjimi od sebe osmešil.
Kateri so tisti znaki, po katerih se da zanesljivo sklepati, da si ženska to želi? Gotovo mora biti kaj, kakšno skrito namigovanje ali kaj podobnega? Kako naj se jim približam? In kateri najprej? Najstarejši ah najmlajši, najbolj čedni ali najmanj prikupni? Kakšen vrstni red bi si izbrali vi?
OTON T.
Jaz nobenega. Me ženske ne zanimajo. In če ste že tako ob domišljijo, da morate po rubrikah spraševati za nasvete za naskok, je comedia najbrž finita, pa dimenzije gor in dol. Umaknite se, no, že mlajšim!
HEUIU
NAGRADNI AVTOMOBILISTIČNI KVIZ
PRVO KOLO
KUPON ŠTEVILKA 3
Avto znamke
Tip
Ime in priimek
Naslov
Objavljamo del fotografije osebnega avtomobila. Če boste že po tem izseku ugotovili, za katero vozilo gre, bo nagrada 1000 novih dinarjev vaša (če se bo to posrečilo samo vam). Če vas bo vsevedov manj kot deset, si boste celotni znesek razdelili na enake dele, če pa bo rešitev več, se bomo spet zatekli k žrebu in določili pet nagrajencev, ki bodo dobili nagrade 500, 200, 150, 100 in 50 dinarjev.
Mogoče avtomobila v prvem kolu še ne bo nihče prepoznal, čeprav ni nikakršna pošast z one strani luže. Torej bomo v primeru, da v prvem kolu ne bo nihče pravilno uganil, kateri avto smo »secirali«, celotno nagrado prenesli na prihodnje kofo in ji dodali 500 dinarjev. Tedaj bomo objavili tudi nov izsek iz fotografije skrivnostnega avtomobila in reševanje s tem nekoliko olajšali. Tako bo šla igra naprej iz kola v kolo, dokler slika ne bo »razkrinkana«.
Na priloženi kupon napišite svoje ime in priimek, točen naslov, zgoraj pa znamko in tip avtomobila (samo ime firme, ki avto izdeluje, je premalo; torej ne, denimo, FIAT, temveč fiat 850 special, itd.)! Potem kupon izstrižite, ga prilepite na dopisnico in pošljite na naslov: Uredništvo TT, Tomšičeva 3, 61001 Ljubljana, pp T50/III. Upoštevali bomo vse dopisnice, ki bodo v uredništvu do 12. ure v ponedeljek, 15. februarja 1971, ko bomo točno opoldne poslednjikrat spraznili tudi predal, ki je na voljo reševalcem iz Ljubljane (v veži Tomšičeva 3/II).
SKRIVNOSTNI
AVTOMOBIL
STARO MESTO V MEZOPO TAMlil
STARA
PREINOOEV-
ROPSKA
PLEMENA
OTISCANO MESTO NA KOŽI
BUREN
POZDRAV
ORKESTRA
mmm
LEPOTICENIE
OBRAZA
PRIPOROČENA
POŠILJKA
OTOČJE V BERINGOVEM MORJU. 150 OTOKOV
v • - v
1j •
^ v>..x
.. .V.-:-.- • • •
KRATICA ME0NAR00 ORGANIZACIJE ZA BEGUNCE
SLAVKO
PREMRL
PRODAJALEC
APNA
OSTANEK PRI TOPITVI
PRITLIKAVO
Črnsko
PLEME V CENT. AFRIKI
PODZEMNI
HODNIKI
REFRAKCIJA
SVETLOBNIH
Žarkov
SOREDNICA V MATEMAT.
HRV
SKLADATELJ
(KRSTO)
UPORNIŠKI
ODBOR
IZREK
MISEL
PRITOK
SEIHE
MOŠTVO
POSADKA
PODROČJE,
OBMOČJE
MALINA
OBLOGA
ZIDU
PREŠERNOVA
PESEM
KRAUEVIC IZ MAHABHAR
LATINSKI
PREDLOG
DUH PO OŽGANEM
ZAKONSKA
ZVEZA
KOLEGA
SARAJEVO
RAZPORED UR V SOLI
ZBORNICA
PROSTOR ZA PRIDOBIVANJE SOLI 08 MORJNF
ATOMSKA
ANGL.PLEM
STOPNJA
Športna
OBLEKA
DRUGO IME ZA JANEZ
ZELENA POVRŠINA V PARKU
SESTAVIL A.KUKEC
IGRA S PETJEM IN GLASBO
ELEMENT, KI NI KOVINA
JED IZ SESEK LJANEGA MESA
ŠALJIVO ZA VLAK
TOVARNIŠKA
DVORANA
SKAND M IME
PIHALO IZ 18 ST01.K0T ’S*
NAJVECJI
JADRANSKI
OTOK
TKANINA ZA PRTE IN PERILO
VADITELJICA
NADLEŽNA
ŽUŽELKA
ZDRAVILIŠČE PRI CELJU
LETOVIŠČE PRI OPATIJI
GOROVJE
NAD
PLANIŠKO
DOUNO
OSEBNI
ZAIMEK
BOŽANSKO
BITJE
PRITOK
VOLGE
0SE8JE
NAPAKA,
ZMOTA
VELIKA IN NE
rodna Zena
drZava V SEV. AMERIKI
OBUJE S KOVINO
koroSki
IGRALKA
RINA
ETIOPSKI PLEM. GLAVAR
HITRO
PREMIKANJE
LJUD. PLES
GERMANSKI
NAROD
VEROIJEVA
OPERA
REŠITEV KRI2ANKR IZ TI' ST. 5:
VODORAVNO — Valjavec, Eleonora, sindikat ego, Sato, Laba, 1,0, Traven, oiava, stragula, SO groteska, IV, trimetejr, Evita, trapist, Mekine vazal, romadur, senat, Bi, v, epos, akant, Irig top, Marta, konj, sanatorij, artikel, takt, strel rai, Iran, poker, taksator, gaz, Caron, čok, Atrato eleml, apicitis. Marijan, negativ, ah, raca, Paran»
GR.BOGINJA NESREČE
POLITIČNI DELAVEC NA TERENU
Časopisni
oglas
SKELET,
OGROOJE
rm
Ob cesti stoji moški in vsaki ženski, ki gre mimo, nekaj zašepeta na uho. In vsaka mu prisoli zvenečo zaušnico.
To traja deset minut, petnajst... Eden od opazovalcev tega nenavadnega početja nazadnje ne vzdrži več stopi čez cesto do čudaka in ga vpraša, kaj za vraga ženskam šepeta, da so tako razjarjene.
»Kaj neki! Sprašujem jih, če bi šle z mano v posteljo ...«
»Človek božji, potem pa dobite veliko klofut!«
»O, da, pa tudi žensk!«
»To je tii teden že peta obleka, ki ti je po meri, ljubi Gustelj!«
»Ia' brez strahu! Nič hudega vam ne bo napravil, če mi seveda tudi vi ne boste nič hudega storili!«
»Ali krpate tudi pnevmatike?«
»Oh, ta moj moz: .. . samo na svoj avto misli ...«
Mučilne naprave iz V., VII, VIII, XIV., XVI. in XX. stoletja
LET
soua
UraiM
industrija gumijevih, usnjenih Jn kemičnih izdelkov
Zrel sadež sam odpade, toda v usta ne pade.
Kitajski pregoVtrf
TEDENSKA TRIBUNA
»To je optična prevara... v resnici žonglira le s petimi žogami.«
»To stranišče pa je samo za tajne agente ...«
»Oprostite, dobri človek. Ali bi nas lahkomapotlli do najbližje orgije?«
»In dve nedelji nisem bil pri maši!«
SSIES ČE
lac im. r 1 o v u. c
eloksirani okov
gradbeni okov in potrebščine
žeblji za gradbeništvo