skem kulturnem razvoju. J. Pasternak je v razpravi »Novi, v 1. 1928. pridobljeni arheološki predmeti ukrajinskih muzejev v Lvoviu opisal in strokovnjaško obiasnil 76 arheoloških predmetov. V. Sičinškij pod naslovom »Sutkivška tverdinja« (Sut- kivska trdnjava) podal mojsierski opis trdnjave cerkve v Sulkivcali na Podolju, ki je eden izmed najdragocenejših spomenikov stare ukrajinske umetnosti. Nas najbolj za- nima razprava A. A n d r o h o v i č a o »Ilirski tiskarni in knjigarni .1. Kurzbocka«, ki je v letih 1779.—1792. tiskal in prodajal cerkvene knjige za Srbe, ogrske Ukrajince in Romune. Audrohovie podaje najprej zgodovino te tiskarne na podlagi študije, ki jo Je priobčil I 1907. v Archiv-u fiir slawischc Philologie Aleksa Ivič pod naslovom »Joseph Kurzbock und die Errichtung der serbischen Buchdruckerei«, nato pa opisuje do sedaj neznane Kurzbockove vezi z ogrskimi in gališkimi Ukrajinci. Ostalih 14 razprav se peča s podrobnejšimi vprašanji ukrajinske zgodovine. Knjigo krasi 23 fotografij mož, ki so si pridobili izredne zasluge za društvo. , t „ A •,, - J . o t ul V J1. Anton Melik: Kozolec na Slovenskem. Razprave Znanstvenega društva v Ljub- ljani. 10. Etnografsko-geografski odsek 1. Ljubljana 1931. 107 str. + XXXVIII. To je v naši in svetovni literaturi prvo delo s svojega področja., ki obravnava slovenski kozolec kot zemljepisno in narodopisno celoto. Melik začenja svojo razpravo z narodopisnim vprašanjem, kaj je kozolec, opiše posamezne tipe kozolca, in preide na zemljepisno razširjenost posameznih tipov in slo- venskega kozolca sploh; v zvezi s tem pokaže sušenje žita in poda slovensko nomen- klaturo za kozolec. Nadaljuje z zgodovinskim vprašanjem razvoja kozolca in prouči izvcnslovenski kozolec v Evropi ter kozolec v Aziji. Zaključuje s študijami o pogojih, pod katerimi je kozolec nastal; pri tem obravnava podnebne, antropogeografske in. jezikovne čimtelje ter pride do zaključka, da je kozolec slovenska tvorba in; da so Slo- venci tisti, ki se uveljavljajo kot nosilci in razširjevalci kozolca. Zanimiva in v prijetni besedi pisana razmotrivanja ponazoruje 66 fotografskih prilog in karta: Razširjenost kozolca na Slovenskem. Pri vprašanju, kaj je kozolec, stoji avtor na stališču, da je kozolec naprava za su- šenje, katere bistveni deli so pokončni stebri in počezne late, ne pa tudi streha. To vpra- šanje je ostalo odprto (prim, sliko št. 40); kajti v vrsti naših pokrajin kmet točno loči med kozolcem — žito se suši »v kozolcu«, vozovi so »pod kozolcem« — to je samo- stojnim poslopjem in pa med »š t a 111 i«, »lata 111 i«, »r a n t a m i« kot sestavnimi deli gospodarskega poslopja. Na drugi strani pa: če ni streha bistvena, ali je vezani ko- zolec sploh še kozolec, ali ni to že senik? To vprašanje nastopi v slučaju, če ne upo- števamo ljudskega poimenovanja iz nekaterih pokrajin. Enotne proge pri zlaganju so vrste. Imamo pa zopet več načinov zlaganja; dru- gače se zlaga 11. pr. ajda kot oves in drugače ječmen kot rž. Za zlaganje se ne pove- zuje kolnati, redno pa se zveže počepoči fižol. Nekaj sličnega kot z zlaganjem v kozolcu je z žitom pri stavljenju v stave. Ječmen in oves se stavi v stave po šest snopov, pšenica in rž pa v križe ali jakce. Prekmurski mali križ šteje s popom 17 snopov, slovenjegoriški j a k e c pa s klobukom 11 sno- pov. Za oves najobičajnejša stava je petka, to je stava petih snopov. Drugače je petka v rabi za ostalo žito v slučaju, da je to preveč suho; potem se postavi žito naj- preje v pelke in nato v križe. Obratno pa nastane tupatam pojem razstave: ako zmoči dež stave, potem se žito razloži in s tem se ustvarijo razstave, izraz, ki je doma tatn, kier so stave za na polju postavljeno žito običajni izraz. Pri opisu kozolca je treba ločiti med poimenovanjem posameznih delov pri lesi in pri kozolcu, ah pri stegnjenem in vezanem kozolcu. Med tem ko leži pri stegnjenem kozolcu strešno sleme neposredno na vrhu stebrov, je pri vezanem nad stebri o b 1 o- t a; medtem ko znači lokalno pri stegnjenem kozolcu brana isto kar okno, pa je pri vezanem kozolcu brana sestav dveh stebrov, ki sta med seboj zvezana z veznicami ali puntrami. Poleg babe na sliki 2. imamo babe, ki oklepajo steber od vseh štirih strani. Okna z odrom pod spodnjo lato so poleg Koroške v navadi tudi na Štajerskem, kjer jc podstrešek ali uta pri plašivcu običajna pri dveh oknih, med tem, ko imamo iste- tam vrsto primerov vezanih kozolcev z enim oknom. Pri kozolcu brez odra, zlasti pri onih, ki so stali na polju, pa je bil do zadnjega časa v štajerskem Posavju pod latami prostor, kjer so posejali seme za sadike za zelje in jih »pod rantami« tudi gojili, dokler jih niso razsadili. S svetovno vojno je ta navada ponehala. Za peroti rabijo Savinjčani naziv p e r e(o), peresa. Srednji prostor v vezanem kozolcu,spodnji »stolberk« je ob- mejen z m r e ž o, medtem ko so križi na križišču bran in podstrešnih slemen in pa vezi nad veznicami med mrežo in stebrom. Vezami kozolci iz novejše dobe (XX. sto- letje) imajo običajno stalne stopnice pod plančnikom, premakljiva lestva pa vodi na p o d. Lina je odprtina ali vrata na podstrešje, na spodnje nadstropje pa vodijo ve- činoma d u r i. Late pod plančnikom so za sušenje koruze in vodijo često k nastolu pravega koruznjaka pod plančnikom. Zlasti v jeseni pa se /.vežejo peroti obeh vrst s povprečnimi drogovi in tako pripravi provizorno okno za črez zimo, k o u e c, kjer se suši ščavje ali proseni otepi. Izraz stegnjen kozolec zveni tuje; za nas jc to nekaj, kar leži na tleh, ker stegniti se, stegnjen pomeni poginiti v najbolj prostaškem smislu be- sede. Podobno uho nerado čuje oporni koli, ko je splošno v rabi izraz o p u r j e, o p o r j e. Stebri so poleg hrasta tudi iz kostanja in iz jagneta, to je iz lesa, ki ne poka. Prislonjemi kozolec po našem pojmovanju, da sc moramo pri tem ravnati po ljudskem poimenovanju, ne spada med kozolce. V tem primeru bi morali upoštevati tudi provi- zorne prislonjene kozolce, tako da dobimo kombinacije vezanega in prislonjenega ko- zolca, obenem pa bi s provizornimi prislonjenimi kozolci dobili tudi drugo mejo kozolca tako v vzhodnem Podravju kot tudi v Pomurju. Za vezan kozolec pozna precej posavske Štajerske izraz cvibasti kozolec. Vendar pa moramo v termino- logiji stremeti, da zaznamujemo posamezne vrste kozolca z enim samim imenom. Po- daljšek vezanega kozolca pri eni ali pri obeh straneh (slika št. 22.) so ruse ( = brki). Savinjčani rabjio za pojato naziv veliki plat, — nikjer pa izraza, ki bi imel zvezo z besedo kozolec, obratno pa pri vezanem kozolcu mesto »pod k o z o 1- c em« tudi »pod spodnjim štolberkom«, — celjska okolica za čop šop, medtem ko je od tam na severovzhod prevladajoči naziv zatrep. Poseben del podstrešja ali gornjega nadstropja je peter ali pekre. Na petru ali na pekrah je prostor tik pod slemenom nad podstrešnimi panti. Kot shramba za slamo je kozolec redek. Večinoma spravlja naš kmet na kozolec boljšo krmo. In sicer uporablja gornje nadstropje ali podstrešje za seno, spodnje pa za otavo, potem ko se ie po košnji slabo suho in tu posušeno seno premetalo na gornje. Na gospodarskem poslopju pa se shranjuje slabša krma in slama, torej to, kar prihaja v poštev za rezanico. Skrbno je zbral Melik predstavitelje obstoječih tipov. Manjkajo satno pendant k nizkemu kozolcu (slika št. 25.), kjer imamo podstrešje izraženo v visokem nadstropju; nizki kozolec s tremi vrstami oken in nastavek kozolca v prleški kolarnici. Edinstven primer pa jc kozolec, ki ima poleg oken z latami okna obita z deskami. (Sv. Lovrenc na Pohorju) tako, da prehaja tukaj kozolec v gotovi meri v senik. Povdarjam pa, da je to edinstven primer, ki je redkejši kot n. pr. kozolec, katerega uporabljajo liri ža- gah za sušenje rezanega lesa, zlasti lat in desk. V odnosu kozolca do kmetije izvaja Melik pravilno položaj kozolca do kmetije iz parcelacije kinetskcga posestva. Vendar pa je treba tu ločiti med ostrvami, leso. pla- šivcem in vezanim kozolcem. Pri prvih dveh velja to popolnoma, pri zadnjih pa samo deloma. Pri raztresenosti parcel na naših kmetskih posestvih bo kmet postavil ostrve na vsaki njivi, kjer jih rabi; težje bo to šlo pri lesi, ki jo bo zato postavil ob gotovi par- celi in kakor bo pač mogoče. Plašivec in kozolec pa zavzemata že položaj trajne shram- be in ne samo začasne sušilnice, vsled česar se bo tu pojavilo preseljevanje kozolca k kmetiji. Obenem s tem pa je za vezani kozolec radi dveh vrst oken potrebna meri- dijonalna lega. V zvezi s tem pa jc tudi podano zemljepisno vprašanje za nastoj plašivca ali kozolca na kozla (slika št. 28.—30.) Ali se ni tupatam razvil plašivec in ne vezani kozolec, ker za meridijonalno lego zadnjega okoli kmetije ni bilo mesta, in ali ni lo- kalno in vsaj deloma ta činjcnica vzdrževala plašivec in zadrževala v večji meri raz- mah k vezanemu kozolcu? Izčrpno je obdelano vprašanje, do kod sega slovenski kozolec. V zvezi s tem so podani različni načini sušenja žita. Manjka samo sušenje v p od s ten ju, ki je v rabi pri manjših želarijah, zlasti pa pri viničarijah na prehodu v Srednje Podonavje, in to zlasti v Podravju; izgleda, da je to prvotna primitivna oblika, iz katere so se razvile rante, late, štanti, oziroma prislonjcni kozolec. Pravilno so omenjene ostrve okrog Vtanskega. Ta omemba je važna, vendar jo je treba v toliko izpopolniti, da ostrve okrog Vranskega še niso opuščene. Pojavljajo se v posebnih oblikah, ki nastopajo tudi okiog Mozirja in nad Šaleško dolino. To so ostrve pri peresih ali pri perotih. Na koncu peres se postavijo pokončni drogi, ostrvei, v katere se zlaga predvsem detelja in s čimer se kozolec, oziroma vi sta oken, ali eden kraj kozolca, tudi lepo arhitektonsko za- ključi. Te ostrve vodijo v ozemlje, kjer kozolci polagoma pojenjajo; iz istih vzrokov so važni na Gorenjskem, Goriškem in na Koroškem omenjeni seniki. Kot v navedenin ozemljih prestavljajo parne ali pa r m e imenovani seniki zaključek kozolca tudi na Štajerskem. Nahajamo jih zlasti v vzhodnem Podravju — v alpskem delu niso po- trebni, ker jili nadomeščajo hube — v slovenjegoriških delih, zlasti v dolini Pesnice, odkoder jih lahko zasledujemo preko vse Štajerske v Avstrijo, kjer imamo na češko- gornjeavstrijski meji pri Sumerau-u celo par primerov kozolca s senikom. Obenem z razvojem kozolca je na podlagi slik točno ugotovljeno, da imamo ko- zolec na Slovenskem že v Valvasorjevi dobi. Če pa nimamo o tem literaturnih poročil, se moramo zavedati, da ni Valvasor podrobneje obravnaval kozolca radi svoje fevdalne in aristokratske miselnosti; vsled pretirane stanovske časti se fevdalna doba sploh ni bavila z narodopisnimi vprašanji, n. pr. kmetske hiše in gospodarskega poslopja, isto ugotavlja na primer M. Dolenc za ljudsko pravo. Fevdalna znanost obravnava pro- bleme fevdalnih stanov. Pri razvoju kozolca v Savinjski dolini obstoja nesporazum. Savinjski kozolec se je pod vplivom hmeljarstva razvil v vezano obliko. Ker lahko služi kot d'okaz za drugo polovico samo spomin in ustno izročilo, navajamo za razvoj XX. stoletja statistiko, katero je mogoče vedno prekontrolirati na licu mesta. Podatki veljajo za vasi Poljče, Spodnije Gorče, Kamenče in Glinje za leti 1900 in 1931. So to štiri tipične vasi, v katerili ni v premoči urbanizacija, pa tudi ne vpliv hribovja; njih lega sredi hmeljarstva pa jim daje splošen savinjski značaj. V Glinjah imamo 1900 2 lesi, 4 plašivce in 5 kozolcev; danes (1931) imamo razen enega na psa same vezane kozolce. V Kamenčah je 1900 1 prislonjcni tip, 2 z gospodarskim poslopjem združena, kakor ga kaže slika št. 27.; sicer pa 1 leso, 8 plašilcev in 7 kozolcev; danes imamo samo vezane kozolce. V Poljčah so danes sami vezani kozolci, 1 plašivec in 2 združena z gospodarskim poslopjem, medtem ko smo 1900 imeli 5 plašivcev in 7 kozolcev. Spodnie Gorče kažejo 1900 3 kozolce združene z gospodarskim poslopjem, 1 leso, 7 plašivcev in 7 kozolcev. Danes sta še samo 2 plašivca, od teli oba zunaj na polju. Neizpreinenjetii pa so ostali povsod kozolci v zvezi z gospodarskim poslopjem. Rezultat je jasen: Ko- zolec v zvezi z gospodarskim poslopjem je ostal, kakor je bil; to velja za manjša kmetska posestva. Že redke lese so izginile. Plašivci so v eni vasi popolnoma izginili, drugod so pa na tem, da izginejo. Razvili so se pa do spiošnosti vezani kozolci. Po- doben primer, samo da manj prepričujoč, bi laliko navedli za umikanje kozolca s polja in obenem za njegovo preseljevanje k kmetiji. Koruznjak je svojevrsten primer, ki kot posebna in samostojna sušilnica zavzema od kozolca opredeljeno mesto. Pojavlja se v dveh oblikah. Najprej kot samostojen ko- ruznjak (slika št. 48), nato pa kot sestavni del kozolca. V drugem slučaju se nahaja koruznjak pred prvim nadstropjem, ali pa tudi kot izpolnjeno okno, kar velja zlasti za »hiite« v Prlekiji in v Podravju. Zadnji primer nam nakazuje delni razvoj koruznjaka iz okna, oziroma iz lat v obliki Melikovega prislonjenega kozolca. Sicer pa prevladuje pri sušenju koruze vedno bolj okno v kozolcu. V zvezi s kozolcem je estetsko zanimivo sušenje koruze v mrežah (Prim.: Slovenska narodopisna bibliografija za leto 1930. ČZN XXVI.). Samo kot kuriozum navajam primer, ki sem ga videl 1924 v Jurkloštru, da so obešali koruzo sušit na drevje. Z oziroin na neslovenske in izvenevropske kozolce lahko vidimo neko sličnost našega kozolca z japonskim. Kot so na Japonskem late privezane na stebre, torej sliči.o, kar je pri nas pri ostrvah, tako imamo na jugozahodnem Dravskem polju (Polskava, Pragersko) primer, da so late pribite v zunanjo zarezo — notranje izdolbine namreč v tem slučaju ni — pokončnega stebra; in to večinoma preko pokončno na steber polo- žene deščice. Pri pogojih za eksistenco kozolca navaja Melik v prvi vrsti klimo, poleg nje pa antropogcograiske vplive, ki dajejo kozolcu značaj slovenske tvorbe. Prvenstveno vlogo v tem oziru igraj podnebje in v njem poleg padavin zlasti veter. V Ošlju na Po- horju so postavili 19,?0 kozolec — z gospodarskim poslopjem zvezano uto — ki se pa kljub svojemu proti vetru odpornemu značaju in kljub temu, da .ie bila celotna stavba postavljena proč od vetra, ni obnesel. Veter je okna vedno in vedno odpiral in izme- taval snopje. Poleg podnebja in etničnega antropogeografskega momenta pa igra bistve- no vlogo gospodarska usmerjenost pokrajine, ker vpliva odločilno tudi na izobliko ko- zolca. V pretežno živinorejski Gornji Štajerski bi kozolec še prav posebno vsled oblač- nosti in relativne vlažnosti ne pomagal mnogo; saj še na Slovenskem Štajerskem v de- ževnih letih detelja rada sprhni, in to navzlic relativno jasnemu vremenu. Ker pa le kozolec naprava predvsem za sušenje žita, malo sena, otave pa sploh ne, zato bo ko- zolec ponehal v Alpah s prevladovanjem travništva in živinoreje, oziroma gozdarstva. Že v naših krajih s prvenstvenim gozdarstvom se n. pr. na Kobauskem žito omlati šele pozimi, tako da tu pri vzporednem poljedelstvu kmet kozolca sploh ne pogreša. In značilno je, da se v krajih, kjer prehajajo kozolci v ostrve in kjer je oboje zmešano, suši v kozolcih žito, v ostrvah' pa detelja. V krajih s prevladajočim travništvom nastopi na mesto kozolca senik. Pri vsem tem pa moramo prav tako kot pri posameznih tipih in pri razvoju tipov upoštevati lokalne zemljepisne in kulturne činitelje. Jezikoslovni vidiki so bili, ki so dovedli avtorja do stališča, da je antropogeo- grafski, etnični slovenski element bil tisti činitelj, ki je kozolce ustvaril, in od katerega so ga prevzeli Nemci. Vendar zemljepisna razširjenost ne omejuje kozolcev samo na alpsko ozemlje; pa tudi če upoštevamo samo alpski kozolec, opazimo pri njem*vrsto jezikoslovnih podrobnosti, ki so po svojem izvoru nemške. Tudi ni zgodovinsko točno da bi bili povsod v poljedelstvu Slovenci naprednejši od Ncmcev. Na freisinškili po- sestvih okoli Škofje Loke imamo ravno obratno: Nemce izražene kot poljedelce, Slo- vence pa kot živinorejce. Predstavitelji in nosilci kulturnih dobrin so kulturno-geografske enote, večji ali manjši kulturni krogi, ki pa niso istovetni z narodi. Posamezni narod je samo začasni nosilec ali razširjevalec določenih kulturnih pridobitev v določeni kulturni enoti, pa tudi izven nje. Narod sam pa je zopet izraz zemlje in vplivov, ki na njegovo zemljo seigajo. In največ kulturnih pridobitev se združi na križiščih in prehodnih ozemljih. Največ kulturnih rehktov pa se vzdrži na ozemljih, kjer ponehajo tuji, zunanji zemlje- pisni in kulturni vplivi. Slovensko ozemlje združuje kar tri zemljepisne enote: srednje- podonavsko, alpsko in sredozemsko. Po razširjenosti kozolca od Vallisa do Sotle in Gorjancev pa moramo gledati v kozolcu alpski problem, ki nastopa tam, kjer so iz- venalpski vpliv najmanjši. Srednjepodonavski vplivi na kozolec so neznatni, kar nam dokazuje vzhodna meja kozolca. Sredozemski vplivi se kažejo samo v zidanih stebrih pioti zapadni meji slovenskega kozolca in posamično v stebrih z napetimi žicami. V zemljepisno zaključeni notranjosti Alp se kozolec ni razvil. V Sloveniji pa, v prehod- nem ozemlju med Podravjem in Posavjem, med Beljakom in Ljubljano ter na "a- ključku Alp se je razvil v interesantni, zemljepisni in narodopisno svojevrstni izobliki: Obdržal je tako vse primitivne, izvirne oblike, obenem pa se je razvil tudi najvišje in zavzel obliko združene sušilnice za poljedelske pridelke in senika. V tem pa varuje naš kozolec na prehodnem slovenskem ozemlju svoj posebni alpski značaj.. To je nje- gova zemljepisna in narodopisna posebnost, v tem pa ležijo tudi vse težave njegovega pioučavanja. Radi tega značaja našega kozolca, ki združuje obratno od primitivnih skandinavskih, ruskih in azijskih kozolcev v sebi ves razvoj kozolca od primitivnih pa do najpopolnejših oblik, bo lahko dala odgovor na vprašanje po izvoru in nosilcu ko- zolca zgodovina in to v obliki izsledkov iz proučavanja urbarjev. Za ta proučavanja pa je postavil Melik v pričujoči razpravi vsestransko in solidno podlago. Izčrpano literaturo je potrebno izpopolniti z: Amtlicher Bericht iiber die X. Ver- sammlung deutscher Land- und Forstwirthe zu Gratz im September 1846. Gratz, 1847". 816 str. + VI. (V Študijski knjižnici v Mariboru št. 4349). Poleg omembe na strani 252 imamo v tem poročilu (767—770) opis in priporočilo kozolca v obliki lese in vezanega kozolca. Na to zborovanje je poslal ljubljanski tesar Jurij Pajk šest modelov kranjskih in spodnještajerskih kozolcev z njihovimi sestavnimi. Na podlagi Pajkovih opisov in risb sta podani tudi prilogi; po istem viru pa je podal Alojz Jaut zliorovalcem opis, način uporabljanja in posebne prednosti kozolcev v štirih letnih časih. To poročilo nam kaže, da so pred slabimi sto leti kmetijske organizacije propagirale razširjanje ko- zolcev; na drugi strani pa nam nudi o kozolcih slike, ki dlanes sicer še niso izginile, ki so pa že jako redke. V tej dobi so bili kozolci poklriti s slamo, z deskami, s škodlji, ali z opeko. Pod spodnjega nadstropja so uporabljali tudi za skedenj ali za shrambo žita. Pod kozolcem pa je bil spomladi prostor za tesanje lesa, popravljanje in shrambo kmetskih orodij, v okrnili poleti in jeseni za zlaganje žita in krme. Kot »kašta« za žito je kozolec danes menda neznan. Pač pa imamo še znane primere, kjer je na spodnjem nadstropju skedenj; večina teh samostojnih kozolcev je naravno vezanih ter ima na vsakem kraju samo po eno okno; podbbni slučaj, kjer mlatijo pod kozolcem na sphani ilovici, je danes istotako že redek in izvira iz vzhoda, iz območja Srednjega Podonavja. V zvezi s propagando kmetijskih organizacij še omenjam, da so v začetku XX. stoletja prihajali proučavat ruski gospodarski strokovnjaka slovenske kozolce. Vpra- šanje pa. ali je to vplivalo na razširjenje kozolcev v Rusiji, in ali je to imelo kake posledice na tipe tamkajšnjih kozolcev, mora ostati brez bdgovora. Melikova knjiga je lepo delo; vsaka bodoča študija o kmetiji ga bo morala upošte- vati. U'o velja prav tako za .nas, kot za inozemce. Želimo samo, da bi avtor prej ko mo- goče objavil vsaj daljši izvleček iz pričujoče razprave v inozemstvu in tako pred- stavil tujcem nas in svoje delo. Franjo Baš Naša Slovenačka. Glasnik Jugosjovenskog profesorskog društva, godina XI. Beograd 1931, str. 433—592. Pričujoča publikacija je v nizu posebnih izdani društva šesta knjiga, ki je za- mišljena kot nekaka enciklopedija geografskih., zgodovinskih, narodopisnih in prosvet- no-kulturnih prilik gotovega dela naše kraljevine. Letošnja Sloveniji posvečena šte- vilka je izšla ob priliki nedavnega kongresa Jugoslovanskega profesorskega društva, ki je tokrat zborovalo v Mariboru. Knjiga ima več ali manj prigodniški značaj; bila bi naj nekak vodnik kongresistov, zlasti onih iz vzhodnih in južnih pokrajin naše države. Zbiranje gradiva in njega razporeditev jc prevzel poseben ljubljanski odbor, dočim so z doneski prispevali večinoma slovenski profesorji iz Ljubljane, Celja in Ma- ribora. Članki obravnavajo v preglednem, strnjenem slogu naše slovenske probleme brez idealiziranja tako stvarno in često tako originalno, da zaslužijo vso pozornost, ker utegnejo nuditi tudi nam samim marsikatero novo odkritje. Zaradi živahnega tujskega prometa so pokrajinske lepote Slovenije že dokaj poznane. Vendar ni odveč Westrov »Izlet u Dravsku banovinu«, ki je spisan s posebno toplino vsestransko pregledno. V posebnem članku se ustavlja isti pisec ob našem narodnem simbolu Triglavu, ki naj bi, utrjujoč zavest naše narodne skupno- sti, postal visokoplaninski cilj slehernega Jugoslovana. Sloveniji v splošne m, posledicam njene geografske lege in svojevrstnosti tal je posvečena cela serija znanstvenih študij. Njeno odlično vlago v starem veku specijalno s prometno-geografskega vidika je sijajno prikazal univerzitetni profesor dr. B. Saria. Dolgodobne vplive alpske, kraške in panonske pokrajine na značaj slo- venskega človeka obravnava dr. V. B o h i n e c. Geografska razcepljenost sloven- skega ozemlja je tudi važen vzrok številnosti naših narečij, kar mimogrede ugotav- lja dr. R. Kolarič v svoji študiji o razvojnih smereh in samobitnosti slovenskega je- zika. Prav posebno pozornost pa še zasluži profesorja F. B a š a »Prometna gravi- tacija Slovenije«, s čimer je pri nas prvi načel ta splošno važni aktualni problem. Z ozirom na zasedanje kongresa v Mariboru se peča specijalno s severo- vzhodnim d e 1 o in Slovenije kar četvero razprav. F. Baš je napisal iz tega področja kar troje preglednih študij. Oskrbel jc kratek splošno-geografski pregled bivše Mariborske oblasti, kjer z vseh vidikov osvetljuje alpsko-panonsko prehodnost njenega ozemlja. Na drugem mestu razpravlja o Mariboru, njegovi legi in pomenu v preteklosti in sedanjosti. Zelo tehtna je njegova »Jugoslovensko-ncmačka granica-<, Ki ni nikak suhoparen iz nacijonalnih vidikov podan opis, temveč temeljita sveskozi stvarna študija. Daljšo razpravo o Potočki zijalki na Olševi je napisal profesor S- Brodar, da na to važno paleolitsko postajo, ki vzbuja veliko zanimanje inozemstva, opozori vse naše prosvetne kroge. Važno je Brodarjevo opozorilo na skoraj nepo- znano paleolitsko postajo Lokve pri Delnicah, ki je poleg Krapine in Olševe tretja sled najstarejšega ljudskega dejstvovanja na ozemlju Jugoslavije. Večinoma kratki doneski nudijo vpogled v naše p r o s v e t n o-k u 11 u r n e razmere. Profesor I. Dolanec poroča o slovenski knjižni produkciji za leto 1929., profesor L. Mlakar podaja pregled muzejev in znanstvenih knjižnic Dravske bano vine, dr. S. Rape in profesor I. D o 1 e n e c poročata o narodni prosveti v Sloveniji profesor L. K r a m o I c govori o glasbi in njenem razvoju pri Slovencih. Obširno ra/-