100
Fran Valenčič: Kam hitim?
Obsodba se je glasila na novih deset let težke ječe. Vedeli so sodniki, vedeli porotniki, vedel najbolje on sam, da je ta kazen identna z dosmrtnim  zaporom! —
»Genialen človek!« je zamrmral predsednik sodnega dvora svojima kolegoma, ko je bil proglasil obsodbo. »Toda, kaj se hoče ?«
In poslušalci, ki so zapuščali sodno dvorano, so ponavljali drug za drugim:
»Skoda, da je prišlo s tem človekom tako, škoda! . .« Nekdo pa je lakonično pripomnil:
»Usoda! . .«
0
Kam hitim?
kam hitim naprej brezupno od lepih, sreče polnih dni ? Vse nade, cilje nedosežne obup mi v srcu zaduši.
O svet, o blesk, o čar,  razkošje, bogastva moloh si idol! Kaj vidim klete ironije, krog glav prejasnih glorijol.
In v rosnem jutru so mi leta, mladostnih sanj ti rajski čas! A Vesne ni na licih mojih: oči so vdrte, bled obraz.
Lažnive na obrazih krinke, izraz sočutja, smeh sladak, a v srcu nosijo maksime: Kdor je pošten, ta je bedak.
O kam, do kam, o kje si, konec ?       Bedak je ta ... O kam hitim! ?
Ne vidim potov, skritih stez. Na levo, desno mene buta, nazaj, naprej življenja ples.
Izhoda iščem jaz zaman. Moj čolnič tone v jezni vihri O kje si konec, kje pristan? Fran Valenčič.