List 24.
Gospodarske stvari.
Poljedelske mašine pri manjših kmetijah.
Kmetijstvo dandanes čedalje bolj napreduje in skuša, da bi moglo biti čedalje manj odvisno od časa, vremena in človeških rok. Dobre masine opravijo poljsko delo hitreje in boljše kakor cele rajde delavcev. Al mali kmetovavec se še zmirom vbija s svojim starim okornim plugom , se vkvarja s svojo starodavno brano in zdihuje pod vladarstvom podnebne in zemeljske stiske in nerodovitnosti. Za nove iznajdbe in polajšbe se še ne zmeni ne; trmasto se drži le starega in tako dela kakor njegovi spredniki pred 300 leti. In če je o kakem novem orodji govor, se smeja rekoč : „to ni za majhne kmetije;   to je le   za velika zemljišča in za grajščake."
Ali je pa to tudi resnica?
Pač žalostno bi bilo, ako bi tako bilo; zato je pa tudi vredno, da se ta reč bolj natanko prevdari.
Po mojih mislih se d& tudi malim gospodarjem pot odpreti, da spoznajo korist tiste pripomoči, ktero njihovemu poljedelstvu ponujajo dobra orodja in masine, — to se pa doseže s tem, da se veliko mož v en cilj in konec združi. Naloga naših kmetijskih društev in kmetijskih šol ima biti za današnje čase ta , da si prizadevajo male kmetovavce k združenju buditi. Kaj pomaga mlademu kmetu od mašin, orodij in novih na-redeb govoriti, ako jih pa sam rabiti ne more! Pričeti bi se moralo izprva le z enim novim orodjem ali eno novo mašino; dva ali trije gospodarji skupaj si lahko omislijo dober plug (drevo), boljšo brano od navadnih, ki se sploh v deželi špogajo, in ta nova orodja naj bi se zraven navadnih rabila, da vsak lahko primerja delo novega orodja z delom starega. Sejav-nico si omisliti, bi se moralo že 4 ali 5'sosedov ze-diniti, za osti valjar pa kakošnih 15 do 20. Ena sama mlativnica bi bila za srednjo vas dovelj , posebno če se d& sem in tje prepeljavati.
Tukaj mi pa utegne že kdo besedo presekati, češ, „to ne gre; v nekterih krajih se utegne to kolikor toliko zgoditi, povsod pa nikakor ne." Ta ugovor je pi-škav. Povsod je to mogoče, da se le hoče! Pa umnih možje treba, kteri začno in dramijo svoje sosede. Stroški za eno orodje niso tolikošni, da bi dva ali trije kmetje si ne mogli kupiti novega pluga, kteri velja kakih 25 gold. — uma pa imajo naši slovenski kmetje tudi toliko, kolikor ga ima nemški, talijanski ali fran-cozki kmet. Tedaj le začetka je treba.
Samo po sebi se pa razume, da ni dosti, da združenje (asocijacija) ostane samo le za orodje in masine; tudi z združeno močjo bi se dala dobra živinska plemena (goved, ovac, prešičev) vpeljati; ravno tako tudi skupne sirarije, žganjarije, oljarije itd. napraviti.
Jez nikakor ne pričakujem, da bi gospodarji po teh mojih besedah na vrat na nos po raznih novih orodjih in drazih mašinah planili; pri vpeljavi tujih orodij se mora prav previdno in pazljivo ravnati; naglica vee škoduje kakor počasno potovanje; le to je namen teh vrstic, da bi sprevidni naši kmetje začeli misliti o tem, kar jim priporočam, in se pogovarjati s svojimi sosedi. Seme dobrih misli se bo s tem zasejalo, ki bode gotovo dozorelo ob svojem času , kakor je že dozorelo marsikaj, Čemur se je posmehovalo izprva. S a j so se„Novice" tudi zasmehovale, ko so našim kmetom priporočale pred 15 leti svilorejo (Žid o rej o) — ,,kmet in pa zida!" — se je reklo — „kako to?" dandanes je pa vsa druga, in takrat zasmehovane „Novice" se ponašajo danes s svojimi kmeti, kteri so ubogali nauke „Novic" in „Pratiko", in so zdaj veseli, da imajo že zasejenih murb in so ž njimi kmetijstvu svojemu dodali svilorejo, ktera se bode čedalje bolj izplačevala.
Bolja sprevidnost v danes priporočani napredek pa bode svoj sad rodila posebno po tem, da se v ljudskih šolah zdatno dela za nauk in omiko naše kme-tiške mladine, — da se jej oči odpro o tem, kar njihovi očetje danes še ne vidijo! Nekoliko seje — hvala zbolj-šanim šolam! — že  začelo, al veliko več je   še storiti.
Vi pa, umni gospodarji, vstopite se že zdaj ob nedeljah in o praznikih pod lipo , in začnite prevdarjati koristno združenje o novih poljedelskih orodjih.