Pravi vstop nos je privedel preko poličke do vznozI0 kaminov. Pleža je bilo čudo­ vito, občutek v skali še lepši. Ko ne gre več nikamor naprej, ko ugotoviš, »do si premojhen« in do ni več izhoda navzgor, je najbolje pomisliti: »Greš roje dol, moj drogi?« - in že si čez nerodno mesto. Nenadoma se J·e steno pred osuplo trojico zaprlo. Skrilo J·e svojo skrivnost, skrilo možnost preho o. In vendar je možnost - toda uro je že ve. Z neizkušencem, kot sem jaz - žensko, se ne izplača tvegati (toki so poč alpinisti!). Zatorej - umik! Pot po kamnih nam je že znano, vendar tež1 0. V srcu je razočaranje, razposajenost je minilo - zalezli smo se vdrugič in časa ,ni več. Smeri ne poznamo in izkušenj še nimamo dovolj. Vaja po je dobro. V kosti ti nažene spoštovanje pred steno. Naj bo smer še tako lahko, vedno z nekom, ki jo pozno! No zadnji polički je varovanje pri prečenju skorajda simbolično. Kaj zdaj? Jaz si ne upom preko, po čeprav sem oboroženo s simboliko - noj gre Srečo ! Tisto čaranje z varovanjem od zgoraj je bilo videti nevor.no. Z vsakim Srečotovim previdnim gibom mi je rasel strah v kosteh. Izginilo je samozavest, edino vprašanje, ki me je mučilo, je bilo: »Koko priti dol stoprocentno varno?« Ti procenti so bili krivi za dolgotrajno razglabljanje o mojem spustu. Motali so se po Srečotovi (spodaj) in Mocovi (zgoraj) glavi, jaz pa sem zrlo no mogočno skalovje, ki me je obdajalo in pretilo - »ni stotih procentov, samo tveganje in preudarnost sto propustnici za tvoj sestop«. In to je moji glavi (no sredi), pregnalo vse sanje o procentih. Koliko ljudi je že srečno prišlo dol, po ti ne bi? Soj nisi tako zanič. Tveganje? Preudarnost? Ne, trma in malodušje sta spremljali mojo odločitev. Moc me 1 ·e varoval od zgoraj in skalo je pod mojimi rokami izgubljalo svojo nadnaravno moč. n glej - no najtežjem mestu se je obup spremenil v navdušenje in veselje do plezon[o. V petih minutah je bilo odisejado pri kroju. Z žalostjo v srcu sem se poslovila od strmin, ki so mi prinesle somopozabe poln dan. Zaupanje v lastno moč je splahnelo in strah pred steno ni čisto izginil. Opraviči lo za to ni, za to čakam, kdaj se bom spet spoprijelo s steno, do ji enkrat za vselej iztrgam skrivnost - koko priti no vrh ... SPOMINI NA BOGOMILA BRINŠKA P AVEL KUNAVER oni je minilo 64 let, odkar je vstopil v moje življenje Bogomil Brinšek - in izginil kakor meteor. In kakor to nebesni žareči pojav je zapustil v meni neizbrisen spomin. L. 1910 je tokratno Slovensko planinsko društvo priredilo razstavo planinskih slik, predvsem fotografij. Noša družbo - moj nepozabni brat Jože, bratranec Ivan Tavčar, Ivan Kovač, Ivan Michler in Albin Hrovatin se kor nismo mogli odtrgati od lepih fotografij naših gora. Presenetili so nos predvsem motivi, nepoznani motivi skritih, samotnih stranskih dolin, vrhov, viharnikov ipd. Prijazen, nasmejan, tipičen Kraševec Bogomil Brinšek, avtor teh slik, se nam je predstavil, pojasnjeval motive in užigol z opisom samotne gorske pokrajine. Pridobil je naša srca, priznali smo ga za vodnika. Jože in Ivan Tavčar sto postalo njegovo odlično učenca v fotografiji, mi po smo mu zvesto sledili. Njegovo sobo je postala naše zbirališče. Sila preprosto je bilo. Vojaška posteljo, skromna omara, stol, velik umivalnik in peč, to je bilo vse. Nos po je zanimal le njegov »umivalnik«, so j njegovo sobo je bilo predvsem temnico, v umivalniku po so imele prednost fotografske_ potrebščine, ~ovečevalnik in vs.~ drugo. _Y temi zbra_ni okoli ved.no šega­ vega tovariša smo strmeli v skledo z razv11alcem, k1er so se prikazovale slike goro, in vstajali so spomini no skupaj preživete dni tam gor, predvsem v Kamniških planinah in v podzemeljskih jamah. Povsod je vladala še samoto - soj je pred l. vojno veljalo, do se »sezona« prične z začetkom poletja, in z njim tudi konča. Tega po Brinšek ni priznaval - in mi tudi ne. Gore so bile v vsakem času lepe in vabljive - le vrata koč so bila zaprta; pastirske in drvarske koče so bile našo prenočišča in pribežališča v mrazu in slabem vremenu. Brinšek po je bil znan med drvorii, lovci in pastirji - in koče so mu bile odprte. Ravnali smo se po starih navadah in spoštovali smo tujo imovino. Kdo po bi se tudi ubranil prirojeni prijaz­ nosti, šegavosti, nasmešku in preprostosti Brinško, »gospoda v žametni obleki«, kakor 147 so ga imenovali ljudje, ki so poznali moža v ponošeni gorski obleki, s težkim nahrbt- Prof. Pavel Kunaver govori o B. Brinšku ob otvoritvi spominske razstave 23. XII. 1974 v Ilirski Bistrici, rastnem kraju B. Brinška nikom, velikim fotografskim stojalom za fotoaparat 10 X 15 cm in baterijo 9 do 12 kaset za plošče - in z večnim nasmeškom? Tak nas je vodil. Poznal 1·e vse stranske kote že itak samotnih gora. Večkrat nas je vodil po Repovem Kotu a i po Beli v Zeleniške špice. Pokazal nam je iz Kurje doline pot skozi naravni predor Kovaško luknjo na Kompotelo, v Kolce, po jarkih na Skuto - in kaj še vse! Ko smo nekoč po zahodni steni Planjave plezali proti grebenu, se je Brinšek oglasil globoko pod nami - in kmalu stal poleg nas nad severno steno Planjave - kot prvi je takrat preplezal sedoj po njem imenovani »Brinškov kamin« po sredi zahodne stene v višave. Takrat še niso bile sobote proste. Vlaki so nas puščali še daleč od gora, in peš je bilo treba vso noč do njih, da smo ob sončnem vzhodu bili pri gozdni meji. Od večera do večera smo bdi tudi do 18 ur na nogah. In če smo bili že utrujeni, je Brinšek vzel iz žepa orglice - ustno harmoniko, da smo ob pesm i pozabili na žuljave noge in trde ceste. Ob taki priložnosti je l. 1911 Brinšek navdušeno vzkliknil : »Pa smo le kakor iz drena!« Tako se je naše družbice prijelo ime »drenovci«. Jeseni so nas gore vabile s svojo barvitostjo in tistim mirom pred prihodom zime. Zima pa nas je očarala s svojo bleščečo lepoto in s povečanimi zahtevami. Drenovci smo posebno pogosto hodili na takrat še nepoznano zimsko Veliko planino in na Krvavec. Prišli smo v trdi zimi na Grintovec, Brano in Ojstrico. Poizkusili smo se s Triglavom in enkrat uspeli. Skoraj povsod je bil Brinšek zraven - če pa je manjkal, smo čutili, da manjka vodja, duša drenovcev. Silno je bil močan . Po ozkih kaminih je zlahka gvozdil navzgor. Najmanjši oprimek mu je zadostoval, da se ie potegnil navzgor. Na dveh, treh prstih, ne opiraje se no noge, sem go videl vzdigniti se čez navpično skalo. Neverjetno je bil vztrajen. če je le malo kazalo, da se bodo megle razvlekle in se bo prikazal lep prizor, že nam je rekel: »Gospodje, kar naprej! Jaz bom počakal.« Odložil je nahrbtnik, pripravil fotoaparat in zavit v nepremočl j ivo ponjavo ure in ure presedel no skali, na štoru, in pričakal sonce - ali pa se je brez uspeha, po kl:ub temu dobre volje vrnil v dolino. L. 191 O se je ustanovilo Društvo za raziskovanje jam - a brez mladine, sposobne za tako težko delo. Dr. Josip Cerk je postal tajnik, se takoj povezal z Brinškom, po njem 148 00 149 pa z nami, mladimi neučakanci. če je bil dr. Cerk znanstveni vodja, smo videli v Brinšku našega tehničnega vodjo. Saj je bil Kraševec in je ves gorel za jome, za kraška brezna! Nam so odkazali še nedotaknjeno Dolenjsko - in ljudstvo je bilo treba šele pridobiti za pomoč, da bi nam pokazalo po gozdovih skrite vhode v globoko podzemlje. Toda pred 70-60 leti je tam še živelo prepričanje, da so ta brezna vhodi v skrivaliča, kjer biva vrag ali vsaj mož z rdečo čepico, pa da hudič tu in tam iz brezen prihaja delat točo in podobne nadloge. Kaj je plašne ljudi bolh. prepričalo o nedolžnosti brezen, kakor če se je Brinšek kot prvi spustil po lestvica ali vitlju v globino, in se čez čas prismejal na svetli dan! V vseh večjih breznih - Marjanščici, Golešički, Krviški okroglici, 2iglovici, Jeršičevem breznu in še in še - nam je Brinšek s svojo žilavostjo, humorjem in nasveti pomagal v težavah in naporih - po še od lične slike iz podzemlja je prinašal s seboj. Mladina nas je začela posnemati - Brinšek ji je postal pojem vztrajnosti pozimi in poleti v gorah, idealen jamar. P o balkanski vojni je moral za več mesecev v Hercegovino, ker je bil kot častnik dodeljen nekemu dalmatinskemu polku. Tudi tam je neutrudno prehodil in prefoto­ grafiral to gorato deželo in po povratku hvalil čudovito gostoljubnost in poštenost Hercegovcev. Potem pa je prišlo čudno in nenadno slovo. Ob izbruhu prve svetovne vojne sem tekel v Siško, kjer je Brinšek stanoval, ker sem slutil, da bo vpoklican. Našel sem ga že na cesti. Hitel je kupit pištolo - zadnjikrat sva se videlo in stisnila roke. Tedaj sem ga - razen ob smrti dr. Cerka - prvič videl smrtno resnega ... Vojna se je razbesnela - in že dobra dva meseca nato je prišla žalostna novica, da je Brinšek nekje na srbski fronti padel. Način smrti priča o njegovi dobrodušnosti: Zlezel je iz strelskega jarka, se usedel na kup prsti in si začel zvijati cigareto - verjetno je mislil, da v vojaka s cigareto v ustih nihče ne bo meril .. . Po ga je ostrostrelec vzel na muho in krogla je predrla njegovo dobro srce. Ubila je dobrega človeka, smrtno pa je zadela tudi našo družbico, drenovce. Vojna nas je ponesla na vse strani, po njej pa se nismo več združili. Le Brinšek je vsakemu do danes ostal v čudovito lepem spominu, mnogim prvim skalašem pa vzor planinca. ISKANJA V PLANINSKEM BRANJU ZA BRALNO ZNAČKO META ROTOVNIK z prispevkov za bralno značko poskušam razviti in zakl jučiti razmišlianje Metke Mlinarič, Draga Oriona in Vlaste Šebjanič. Kot osnova nam služijo dela - odlomki iz Avčinove knjige - Kjer tišina šepeta, Kugyjevi - Iz življenja gornika, Delo, glasba in gore in Svetinova Stena. Vsi so odkrili človeka z vrednotami, ki jih občudujejo. To človek ni klasični junak nekega dejanja, je pa središče pisateljevih misli in prizadevanj. 1. Clovekova svoboda. Konfliktno situacijo v odnosu olezalec-stena-ženska, rešujejo različno. Metka Mlinarič opazi Juqov citat o smislu stene kot duhovne razsežnosti, ki daje tudi drugemu odnosu - do ženske globljo vsebino. Tu se uresničuje samo v okvirih etičnega alpinizma. Pri mar,: pazljivem branju (mlajši bralci) te rešitve ne dojamejo. Steno vidijo kot edino možno vrednoto v P.lezalčevem živl jenju. Uspeh v steni je gibalo njegovega življenja. Stena je nekaj oprijemljivega. Clovekova odločitev Vse, kar nam nekaj pomeni, terja boj. Takoj, ko se odločimo za boj, nam ie lažje. Taka je odločitev samo uvod v boj. To je tudi vir človekovega dozorevanja na duševni ravni. Za uresničevanje odločitve je potrebna energija. Ko odločitev upošteva telesno energijo, se možnost uspeha veča. Nikoli pa ni uspeh zagotovljen. V tej relativnosti se kaže č lovekova nemoč. Obenem pa ga to tveganje dela močnega.