120 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2025/3 slaba polovica meščanov in v mestu je delovala tudi protestantska šola, ki jo je sprva vodil domačin Jurij Krejač, ka- sneje pa sta dečke in deklice poučevala betnavski učitelj Nikolaj Sobrius in nje- gova žena. Leta 1593 je Lierzerja na Be- tnavi zamenjal Georg Lautenschlager, po rodu iz danes bavarskega Lauinge- na, predikant gospodov Stubenbergov z Vurberka. To je prizadelo protestante s ptujskega konca, morda pa tudi slo- venske kmete, ki so obiskovali bogo- služja na Betnavi. Leta 1595 so namreč želeli slovenskega predikanta, ki so ga mogoče že imeli v Lierzerju. Ker je bil doma s tedanje jezikovne meje na Ko- roškem, je morda znal slovensko.« Leta 1596 je Ferdinand II. preklical koncesije Karla II. protestantom na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem. V dveh letih so bili mariborski protestan- ti odstranjeni iz mestnih oblasti, šolo so zaprli, dodatno izgubo je povzročila še Welzerjeva smrt leta 1598. Toda za mariborske protestante je bil usoden prihod protireformacijske komisije na začetku leta 1600. Njeno oboroženo spremstvo je uničilo betnavsko poko- pališče, cerkev in šolo in protestanti so se morali spreobrniti ali izseliti. La- utenschlager in Sobrius sta z Betnave pravočasno pobegnila in se čez dve leti izselila. S tem je bilo konec Dravsko- poljskega okraja. Mnogi mariborski protestanti so se spreobrnili le navzven in se tako zaščitili pred izgonom. Pri tem so jih zaradi skrbi za avtonomijo mesta dolgo podpirale celo katoliške mestne oblasti. Zato ne preseneča, da je konec dvajsetih let 17. stoletja v mesto še vedno prihajal tajni predikant. Zad- nja znana javno izpričana mariborska protestantka pred 19. stoletjem je umr- la leta 1637. Novodobni evangeličani so se začeli priseljevati v Maribor iz avstrijskih in nemških dežel od polovice 19. stoletja naprej. Njihovo število je raslo zelo po- časi in doseglo skoraj dva tisoč pripa- dnikov tik pred prvo svetovno vojno. Mariborska cerkvena občina se je osa- mosvojila leta 1862; današnjo podobo je konec šestdesetih let devetnajste- ga stoletja zgrajena cerkev dobila leta 1908. Ulica, ki poteka na vzhodni strani cerk vene stavbe, se je prvotno imeno- vala Lutrova, leta 1919 pa jo je mestni svet preimenoval v Trubarjevo ulico. Majda Potrata KARL W. SCHWARZ, DER PROTESTANTISMUS IM DONAU- UND KARPATENRAUM. EINE FORSCHUNGSBILANZ DES GLEICHNAMIGEN INSTITUTS AN DER COMENIUS- UNIVERSITÄT IN BRATISLAVA/ PRESSBURG. Vydavatelstvo prešovskej univerzity, Prešov, 2024, 250 strani. Karl W. Schwarz, evangeličanski teo- log, zgodovinar cerkvenega prava in cerkvene zgodovine in strokovnjak za avstrijsko državno cerkveno pravo ter dober poznavalec slovenske reformaci- je, je izdal knjigo, v kateri predstavlja bilanco lastne znanstveno-raziskoval- ne dejavnosti v letih 2000–2023, ko je vodil Inštitut za cerkveno zgodovino donavskega in karpatskega prostora (Institut für Kirchengeschichte des Do- POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 121 nau- und Karpatenraumes/Inštitút pre cirkevné dejiny v oblasti Dunaja a Kar- pát), ki se je pod njegovim vodstvom leta 2000 preselil iz Dunaja na univer- zo Komenskega v Bratislavi (Univerzita Komenského v Bratislave), kjer je delo- val kot raziskovalni inštitut tamkajšnje Evangeličanske teološke fakultete. In- štitut je pod vodstvom Karla Schwarza nadaljeval delo leta 1972 ustanovlje- nega Inštituta za protestantsko cer- kveno zgodovino na Dunaju (Institut für Protestantische Kirchengeschichte Wien). Med sodelavci tega inštituta so bili poleg avstrijskih tudi vidni razi- skovalci reformacije ter protestantske zgodovine in teologije na Madžarskem in Češkem. Med sodelavci sta bila tudi Herbert Patzelt (1925–2023), ki je med drugim raziskoval zgodovino prote- stantizma v Trstu, ter Oskar Sakrausky (1914–2006), prvovrsten raziskova- lec slovenske reformacije in Primoža Trubarja. V knjigi objavljene razprave obsega- jo pretežno obdobje od devetnajstega stoletja do razpada Avstro-Ogrske leta 1918. Razprave predstavljajo dragocen doprinos za poznavanje in razume- vanje razvoja protestantskih Cerkva v Monarhiji po revolucionarnem le- tu 1848, ko so skupaj z zahtevami po narodni enakopravnosti bile izražene tudi zahteve po verski enakopravno- sti, kar pa ni zadevalo le ožjega ver- skega področja, temveč se je prepletlo z nacionalno jezikovnimi zahtevami različnih narodov v državi. Razvoj in razreševanje te problematike s strani države v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja Schwarz odlično predstavi na osnovi arhivskega gradiva, ki doslej ni bilo deležno zaslužene pozornosti. Znanstvena predstavitev dogajanja je zelo pomembna tudi za razumevanje versko-političnega dogajanja v sloven- skem prostoru. Kratka predstavitev knjige po posa- meznih poglavjih. Pod prvim naslovom »Der Protestan- tismus im Donau- und Karpatenraum. Ein persönlich gefärbter Überblick« poja- sni avtor geografsko razsežnost donav- sko-karpatskega prostora, ki ga med Bratislavo in Sedmograško objema 1400 km dolg lok Karpatov in je do konca pr- ve svetovne vojne spadal v ogrski del Avstro-ogrske. Po prvi svetovni vojni se je to področje delilo na različne države Madžarsko, Slovenijo, Avstrijo, Romu- nijo, Ukrajino, Poljsko in Slovaško. Razpravo nadaljuje s prikazom razširjenosti ter organizacijskega in številčnega stanja protestantov augs- burške in reformirane veroizpovedi, ki sta bili v Monarhiji leta 1781 dovo- ljeni s tolerančnim patentom cesarja Jožefa II. Številčno stanje prikaže na 122 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2025/3 osnovi štetja prebivalstva leta 1910. V tem okviru obravnava tudi protestan- te na slovenskem govornem področju »Cislajtanije« in slovenske protestan- te v Prekmurju, ki so spadali v okvir protestantskih Cerkva ogrskega dela Avstro-Ogrske (Translajtanije). Na Ogrskem je bila največja reformirana (kalvinska) Cerkev, ki je bila jezikovno pretežno madžarska, na drugem mestu pa evangeličanska Cerkev Augsburške veroizpovedi, ki je jezikovno delovala v slovaškem, nemškem, madžarskem ter v Prekmurju v slovenskem jeziku. V okviru ogrske države je delovala še evangeličanska Cerkev sedmograških Sasov, ki je temeljila na starih privilegi- jih sedmograške saške nemške skupno- sti. V Bosni je delovala tako imenovana »Bosanska sinoda«, ki je združevala štiri evangeličanske skupnosti v Bosni in Hercegovini s središčem v Sarajevu. Poseben status je imela še evangeličan- ska farna skupnost v Zagrebu, ki je bila za razliko drugih skupnosti v Hrvaški – Slavoniji omejena na glavno mesto Za- greb in se ni prištevala niti k madžarski luteranski-augsburški niti reformirani Cerkvi. Na Ogrskem je bilo po ljudskem štetju leta 1910 4,7 milijona protestan- tov. Med protestantske Cerkve je štela še cerkev »radikalne reformacije« Unita- rijcev s središčem v mestu Cluj-Napoca (nem. Klausenburg), ki je bila na Sed- mograškem dovoljena od leta 1568 ter v zadnji tretjini 19. stoletja ustanovljene prve »svobodne Cerkve« (Freikirchen) na Češkem. V nadaljevanju je prikaza- no delovanja protestantskih Cerkva v novonastalih državah naslednicah Av- stro-Ogrske po letu 1918. Naslednja razprava »Andreas Lang –«ein pur lauter Flacianer, hat das Land Kärndten mit seiner Falschen Lehr stark inficirt und viel Disputat erwecket« po- seže na Koroško. Prikazana je vloga fla- cijanca Andreasa Langa, ki je deloval v letih 1571 do 1575 kot predikant na Koroškem. Bil je pristaš Matije Vlačića (Flacius Illyricus); aktivno je sodeloval v tako imenovanem celovškem kon- fliktu glede nauka o izvirnem grehu med pridigarji pri špitalski cerkvi in cerkvi svetega Egidija. Imel pa je tudi širši vpliv v avstrijskih deželah preko učenca Nakolaja Gallusa, ki je od leta 1553 do smrti 1570 deloval kot predi- kant v Regensburgu in je imel velik vpliv pri nastavljanju flacijanskih pre- dikantov v avstrijskih deželah. V naslednji razpravi Käsmark/Kež- marok/Kesmark versus Nehre/Stráž- ky nad Popradom(Nagyőr oder Zips/ Spiš/Szepes – zwischen Melanchton und Luther analizira verski spor med gnesioluterani in filipisti, ki je izbruh- nil na sinodi v Košicah leta 1574 in se nato nadaljeval v sporu glede sprejema Formulae Concordiae, katerega sredi- šče je postalo mesto Spiš. Na začetku 17. stoletja so nesoglasja pripeljala do dokončne ločitve med luterani in kal- vinci, ki je vplivala na nadaljnji razvoj in etabliranje obeh veroizpovedi na Ogrskem in je zajela tudi slovenski pro- stor v Prekmurju, kjer je poleg večin- ske luteranske obstajala tudi kalvinska veroizpoved. Dogajanje so obravnavale številne sinode in ohranjenih je veliko število tozadevnih spisov. V razpravi Der Glaube ist Gottes Geschenk«: Über Anfänge der Tole- ranz im Südosten, Westen und Norden obravnava uveljavljanje tolerance od 16. stoletja naprej. Na prvem mestu predstavi Sedmograško kot pionir- sko regijo verske svobode. Tamkajšnji deželni zbor je leta 1557 sprejel sklep POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 123 `da je vsakemu dovoljeno živeti v veri, po kateri želi` (dass jeglicher des glau- bens leben könne, des er wolle«), ki ga je leta 1568 potrdil sedmograški knez, vendar je »toleranca« veljala le za sta- nove, ki so bili zastopani v deželnem zboru, ne pa tudi za podložnike oseb- no. Zajete so bile katoliška, luteranska, kalvinska in unitarijska veroizpoved, ki je bila dovoljena le še na Poljskem, drugje pa strogo prepovedana in prega- njana. V nadaljevanju je opisana »pru- ska toleranca«, ki jo je razglasil volilni knez Friderik Wilhelm brandenburški (1620–1688) s postdamskim ediktom leta 1685, veljala pa je predvsem za kal- vinske izgnance iz Francije, ne pa tudi za katoličane. Kalvinsko veroizpoved so s prestopom volilnega kneza Johan- na Sigismunda leta 1613 sprejeli tudi Hohenzollnerji, vendar niso dosegli prestopa celotne dežele v smislu »cui- us regio eius religio«. Ortodoksni lute- ranski deželni stanovi so tolerančnemu patentu močno nasprotovali, vendar je volilni knez njihov odpor zlomil tudi s podporo kalvinskih priseljencev. K no- vemu razumevanju tolerance je bistve- no pripomogel Samuel von Pufendorf (1632–1694), knezov tajni svetnik, ki je utemeljeval pomen tolerance pri vode- nju države, ker te niso bile ustanovljene zaradi religij. Sledi prikaz »jožefinske tolerance« cesarja Jožef II. leta 1781, ki je veljala tudi za slovenski jezikovni prostor. Na odpor je tolerančni patent naletel na Ogrskem, ker ga ni sprejel ogrski državni zbor; oviro je odpravil cesar Leopold II., ko ga je sklical leta 1790/91 in je ta sprejel zakonski člen XXVI/1791, ki je reformacijskim cerk- vam omogočil avtonomijo. Razprava Freikirchliche Entwicklung in Österreich im Kraftfeld von Metho- dismus und Herrnhut. Vom protestan- tischen »Awakening« zur staatlichen Anerkennung obravnava razvoj in uveljavljanje evangelsko-metodistične Cerkve v Avstriji po letu 1870. »So walte denn ein guter Geist (…) Über diesem heiligen Werke der Gla- ubenseinigung!«. Moritz Kolbenheyer und die Union der protestantischen Kirchen in Ungarn. Moritz Kolben- heyer (1810–1884) si je kot župnik v Prešovu začenši s pridigo leta 1841 in nato kot superintendent v Šopronu pri- zadeval za zedinjenje, unijo, med lute- rani in kalvinci na Ogrskem po vzoru pruskega kralja Friderika Viljema III iz leta 1817, ki so mu sledile tudi druge nemške dežele. Na Ogrskem je dobila ideja podporo pri načrtu ustanovitve skupne protestantske luteransko-kalvi- nistične visoke šole leta 1841, kjer pa je luteranski šolski inšpektor Károly Zay (1797–1871) poudaril, da je bodočnost ogrskega protestantizma zagotovljena samo pod madžarskim predznakom, s čimer je postavil madžarizem pred ob- stoječe konfesije. Kolbenheyer je bil tudi zagovornik »Protestantskega patenta leta 1859« za Ogrsko, ki ni bil uveljavljen. Patent so zavračali Madžari, branili pa Slovaki, ker jim je omogočal večjo samostoj- nost z ustanovitvijo superintenden- ce v Bratislavi. Pod močnim vplivom Kolbenheyerja je bil leta 1846 sicer dosežen dogovor med kalvinci in lute- rani, ki je bil objavljen v madžarskem, slovaškem in nemškem jeziku, vendar je zmagal madžarizem z izjavo »bodisi da smo luterani ali kalvinci, pravoslav- ni ali rimokatoliški, bodisi kristjani ali judje, smo najprej Madžari/Seien wir weder Lutheraner noch Calviner, weder Ortodoxe noch Römisch-Katholische, 124 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2025/3 weder Christen noch Juden, seien wir aber Magyaren«. Do uresničitve unije ni prišlo tudi zaradi teoloških dife- renc in končno zaradi nasprotovanja Slovakov, predvsem Josefa Miloslava Hurbana (1817–1888), ki so ga Madžari obtoževali panslavizma in propagira- nja »ustanovitve velike in močne za- hodno-slovanske države pod okriljem habsburškega žezla«. Unijo so zavrnili tudi kalvinistični konfesionalisti na univerzi v Debrecenu, ki je veljala za središče ogrskega kalvinizma. Razprava Gustav Steinacker und die Emanzipation der »Akatoliken« in der Habsburgermonarchie: Ein Transformationsprocess mit Wider- ständen obravnava konkretna pri- zadevanja nekaterih protestantov za odpravo jožefinskih omejitev ter po- polno enakopravnost s katoliško Cer- kvijo v predmarčni dobi ter leta 1848, kar je protestantom do leta 1851 v glav- nem tudi uspelo. Gustav Steinacker (1809–1877), od leta 1846 evangeličan- sko župnik v Trstu, je imel pri tem vo- dilno vlogo. Bil je odločen zagovornik protestantske unije in je v tem času je sodeloval pri pisanju nove verske usta- ve (Verfassung) za združene luteranske in reformirane avstrijske protestantske Cerkve. Ker se je zavzemal za toleranco do katoliškega gibanja nemških kato- likov (Deutschkatholiken), ki so po- litično podpirali idejo enotne nemške nacionalne države, ga je minister Leo Thun leta 1853 razrešil službe župni- ka, njegovih nazorov pa niso sprejeli niti v protestantski Cerkvi. Thunovi sodbi, da je povezan s prepovedano in državi škodljivo družbo, namesto da bi sledil obstoječim zakonom in na- mesto da bi se trdno držal augsburške veroizpovedi, s čimer je doprinesel k ustvarjanju sekt, je pritrdil tudi cerk- veni konzistorij. V razpravi »Od Thuna do Schmer- linga. O protestantski politiki Habs- buržanov sredi 19. stoletja (Von Thun zu Schmerling. Über die Protestanten- politik der Habsburger in der Mitte des 19. Jahrhunderts)« obravnava urejanje verskih zadev v petdesetih letih 19. sto- letja. Na katoliški strani je bil odpor do jožefinske cerkvene ureditve odpravljen s konkordatom leta 1555, ki je veljal za vso državo. Prav tako je država želela urediti tudi odnos s protestantskimi cerk vami. Naloga je pripadla Leo Thu- nu, ki je bil v letih 1849 do 1860 mini- ster za vere in izobraževanje (Minister für Cultus und Unterricht). Schwarz ugotav lja, da je verska politika (Kultus- politik) ministra Lea Thuna-Hohen- stein postala v zadnjem času atraktivna tema, ker tvori pisan spekter cerkve- nih, pravnozgodovinskih, teoloških in socialno zgodovinskih ter političnih faset. Thun v novih razmerah ni bil pr- vi kandidat za ministra; cesar je pred njim imenoval člana cesarske akade- mije znanosti Čeha Františka Palackega (1798–1876), ki je imenovanje odklonil z utemeljitvijo, da kot pripadnik prote- stantske veroizpovedi kot nekatoličan v tako kritičnih časih ne bi bil primeren za vodenje tega resorja. Leo Thun-Ho- henstein je veljal za »ključno osebnost fevdalnih konservativcev«, medtem ko so tudi menili, da je »protestantska gla- va s katoliškim srcem«. Kasneje so ga negativno ocenjevali predvsem zaradi sprejetja konkordata s Svetim sedežem, kar so tolmačili kot uspeh za katoliško Cerkev ter mu očitali neuspešno ureja- nje protestantskih zadev. Thun je bil zaslužen za reformo šol- stva, kjer je na državnih ustanovah POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 125 omogočil delovanje tudi protestant- skim profesorjem. V nacionalnih spo- rih, predvsem med Slovaki in Madžari, se je v verskih zadevah postavil na stran Slovakov. Pri urejanju protestantskega vprašanja je deloval v smeri državne politike, ki je želela vključiti protestan- tizem v uresničitev ideje enotne drža- ve, pri čemer sta bila glavna sodelavca Slovak in nemški Sas iz Sedmograške, medtem ko ni našel skupnega jezika z Madžari. To usmeritev je vseboval pre- dlog »Vortrag« ministra Thuna cesar- ju 5. februarja 1853. Da je bila zadeva silno zahtevna, kaže že dejstvo, da je cesar nanj odgovoril (resolviral) še- le 9. decembra 1854. Protestant Josef Andreas Zimmermann (1810–1897) in minister Thun sta predlagala novo, enotno protestantsko cerkveno uredi- tev za celo državo z enim za celotno dr- žavo pristojnim vrhovnim cerkvenim svetom (Oberkirchenrat) na Dunaju kot vrhovno cerkveno nadzorno usta- novo (Aufsichtsbehörde), čemur so se odločno uprli Madžari, pozitivno pa ga niso sprejeli niti v Zimmermannovi so- rojaki Sasi na Sedmograškem. Zaradi tega nasprotovanja predloga ni sprejel niti cesar, ki je popustil madžarskim ugovorom in zahteval ločeno ureditev protestantskega vprašanja najprej z Madžari, nato s Sasi in končno s prote- stanti v Cislajtaniji. Pomembno vlogo pri urejanju raz- mer na Madžarskem je imel Slovak Ka- rol Kuzmány (1806–1866). Kuzmány je zahteval enotno protestantsko cerkve- no upravo v državi, ker bi zahteva po »cerkveni avtonomiji« nasprotne (ma- džarske) strani služila le madžarizaciji in kalvinizaciji luteranskih Slovakov. Za konferenco na Dunaju leta 1855, ki je izdelala predloge za bodočo ure- ditev protestantskega vprašanja in na katero je bila vabljena samo duhovna stran (predikanti in superintendenti), ne pa tudi svetna, je podal Kuzmány naslednja izhodišča: – hitro končanje nove protestantske cerkvene ureditve, in sicer s cesar- skim patentom; – novo ureditev cerkvenih distriktov z upoštevanjem etničnega stanja; – združitev različnih cerkvenih enot (Kirchenkörper) v avstrijsko enotno cerkev z enotnim državnim cer- kvenim svetom (Reichskirchenrat); njegove člane bi imenoval cesar in plačevala država; – država bi plačevala tudi superinten- dente, ki bi imeli fiksen čas službe (mit fixen Amtszeiten); – prednostni položaj (Vorrangstellung) bi imeli nosilci duhovnih služb, ne pa svetni člani (plemstvo); – Kuzmány je odklanjal predlog cerk- vene ustave (Kircheverfassung) na osnovi duhovništva vseh vernikov, ker je menil, da zadeva ta osnovni protestantski aksiom le zveličavni red ne pa tudi področja cerkvene uprave (Kirchenregiment). Kuzmány se je v organizacijskem pogledu na- slanjal na rensko-westfalski cerkveni red. Odstranitvi »svetnih« nosilcev cerkve- nih oblasti so nasprotovali zlasti v re- formirani (kalvinski) Cerkvi, ker so ti zahtevali enako mesto v presbiteriju in na sinodah, kot so ga imeli presbiterji (duhovniki). Konferenca pa je sprejela – z nekaterimi zadržki – predlog usta- novitve vrhovnega konzistorija, ki bi ga financirala država. Uspela je tudi z zahtevo, da samostojno sprejema sino- dalne ustavne sklepe brez prisotnosti 126 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2025/3 države. Na to zahtevo je minister Thun pristal, ker so bile kompetence glede cerkvenih zadev v rokah »deželnega gospoda«, ki je moral potrditi sklepe. Te sklepe je potrdil tudi ministrski svet. Domala sočasno so bili urejeni odnosi s katoliško Cerkvijo, ko je sedem dni za tem, 11. 8. 1855, cesar podpisal konkor- dat s Svetim sedežem. Na osnovi gornjih sklepov je izdelal Zimmermann zakonski predlog, ki ga je cesar potrdil 23. julija 1856. Vendar je predlog naletel na hud odpor; refor- mirane Cerkve so namreč menile, da je usmerjen proti njihovi avtonomiji, ker da lahko take sklepe sprejme le sinoda; odklanjale so tudi odstranitev doteda- nje veljave svetnih funkcionarjev, ki sta jim pripadala predsedovanje (Vor- sitzführung) ter pomnožitev super- intendenc, kar bi koristilo Slovakom, medtem ko so predlog pozdravile šte- vilne nemške protestantske skupnosti. Zakonskemu predlogu so naspro- tovali predvsem Madžari, medtem ko so Slovaki predlog podprli, vendar so bili številčno v manjšini. O zakonskem predlogu je nato med 2. in 26. aprilom 1959 devetkrat razpravljal ministrski svet; cesar ga je potem podpisal 1. sep- tembra 1859 kot »Ogrski protestantski patent«. Veljal je za kraljevini Ogrsko in Hrvaško ter Slavonijo, za Vojvodi- no, Srbijo s Temišvarskim Banatom in Vojno krajino. Na Ogrskem je naletel patent na tako močan odpor, da se je ministrski svet med oktobrom 1859 in februarjem 1860 še 27-krat ukvarjal s tem vprašanjem. Vendar Madžari niso popustili, minister Thun pa se je po- stavil na stran Kuzmányja in s tem na stran Slovakov z argumentom, da bo v primeru, če zmaga madžarska opo- zicija proti patentu, slovaška manjšina na sinodah prepuščena samovolji ma- džarske večine in tudi protestantska duhovščina bo v popolni odvisnosti od laikov. Na Slovaškem so se razmere zaostrile predvsem zaradi ustanovitve nove su- perintendeture s sedežem v Bratislavi, ki je bila jezikovno slovaška, Kuzmány pa njen superintendent. Obsegala je 178 farnih skupnosti in je veljala za pred- stopnjo evangeličansko-luteranske sa- mostalne Cerkve Slovakov. Od skupaj 559 protestantskih verskih občin se jih je, skladno s patentom, novi supe- rintendenturi dokončno priključilo 229 s 207.000 verniki, medtem ko se je madžarskim nasprotnikom priklju- čila ena fara več, 330, vendar z veliko večjim številom vernikov, 554.000. Med nasprotniki je bila tudi Banská Bystrica, mesto bivanja Kuzmánya, ki jo je bil primoran zapustiti; vrnil se je na Dunaj. Predvsem pa je »Ogrski protestantski patent« pričel izgubljati veljavo po 19. aprilu 1859, ko je postal guverner Ogrske protestant Ludwig Ritter von Benedek (1804–1891); leta 1867 je bila ukinjena še superinteden- tura v Bratislavi. 22. aprila 1860 je bil na prosvetnem ministrstvu na Dunaju ustanovljen oddelek za zadeve evange- ličanske Cerkve, ki deluje še danes, ki ga je nekaj časa vodil avtor knjige Karl Schwarz. Pod Thunovim naslednikom mi- nistrom Schmerlingom, je bil patent predelan v smislu madžarskih zahtev. Čeprav je nastopila nova »liberalna era« in je bil za prvo zasedanje parla- menta 29. aprila predviden sprejem za- kona o protestantskih verskih zadevah, minister Schmerling temu ni zaupal in je dosegel, da tudi tokrat ni bil sprejet kot zakon, temveč kratko prej, 8. aprila POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 127 1861 kot »Protestantski patent« (Prote- stantenpatent), ki mu tokrat Madžari, ki jih je zadovoljil, niso nasprotovali. Schmerling je želel urediti tudi odnose med katoličani in protestanti v državi. V ta namen je sklical komisijo, s kato- liške strani je sodeloval kasnejši dunaj- ski nadškof Johann Rudolf Kutschker (1810–1881), ki je izdelala skupno izho- dišče za pogajanja, vendar do dokonč- nega dogovora ni prišlo, ker je Sveti sedež odklonil kakršnekoli spremembe konkordata iz leta 1855, ki je »katoli- ško Cerkev rešil jožefinskih spon« (leta 1870 ga je cesar preklical), kakor tudi zaradi odhoda ministra Stadiona leta 1865. Sprejem patenta je odmeval še v na- slednjih desetletjih na zgodovinopisni ravni, saj so v »liberalni« eri protestanti zasluge za sprejetje patenta pripisovali le ministru Schmerlingu, medtem ko je bilo delo ministra Thuna in njegovih protestantskih sodelavcev zamolčano ali ocenjeno negativno, kot na primer v delih zgodovinarjev iz Nemčije Walter- ja Rogge v delu »Österreich von Világos bis zur Gegenwart, Leipzig I, II, 1872, 1873) ter Georga Loescheja. Na začetku 20. stoletja se je razvila polemika gle- de zaslug za doseženo enakopravnost protestantov z drugimi verami v drža- vi med Georgom Loeschejem in Franz Josephom Zimmermannom, sinom Josepha Andreasa Zimmermanna v Thunonovem ministrstvu. Loesche je v knjigah Geschichte des Protestanti- smus in Österreich (1902) ter delu Von der Duldung zur Gleichberechtigung (1911) zasluge za sprejem patenta pripi- sal le ministru Schmerlingu iz liberal- nega tabora, medtem ko predhodnega desetletnega dela grofa Thuna in nje- govih protestantskih sodelavcev ni niti omenil. Proti temu je protestiral Franz Zimmermann, ki je Loescheja obtožil celo potvarjanja zgodovine. Karl Da- vid Georg Loesche (1855–1932) je bil rojen v Berlinu; študiral je na nemških univerzah teologijo v Bonnu, Tübinge- nu, Jeni in Berlinu, kjer se je tudi ha- bilitiral. Leta 1887 je dobil profesuro za cerkveno zgodovino na evangeli- čanski fakulteti Univerze na Dunaju. Pomemben pečat je avstrijskemu pro- testantskemu zgodovinopisju vtisnil kot ustanovitelj in skozi štirideset let izdajatelj revije »Jahrbuch für die Ge- schichte des Protestantismus in Öster- reich«. Leta 1925 je postal redni član Avstrijske akademija znanosti. Bil je deklariran pristaš nemško nacional- nega liberalizma. Zimmermann je pri Avstrijski akademiji znanosti name- raval izdati gradivo za predzgodovino protestantskega patenta, ki je kazalo prizadevanja ministra Thuna, s kate- rim je sodeloval njegov oče. Zimmer- mann, dober poznavalec zgodovinskih virov za zgodovino protestantov na Sedmograškem in dejavnosti mini- strstva v petdesetih letih, je Loescheju očital nepoznavanje in neupoštevanje tozadevnega gradiva, vendar pri tem ni uspel, ker se je Avstrijska akademi- ja znanosti postavila na stran svojega člana. Zimmermannovo obširno delo Rechtsurkunden der Evangelischen in Österreich 1815–1920 zaradi tega spora ni izšlo pri Avstrijski akademiji, temveč ga je izdal osebno (Steyr 1920). Vseka- kor gre za izredno pomembno publi- kacijo izdaje arhivskih dokumentov, ki daje možnost znanstvene presoje tudi današnjim raziskovalcem. V razpravi Palacký – Masaryk – Skalský. Historische Anmerkungen zur Theologenausbildung in Wien und Prag 128 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2025/3 obravnava verske razmere v novi drža- vi Čehoslovaški, kjer je bila odločilna usmeritev Masaryka z gibanjem »proč od Rima – Los von Rom« za ustanovi- tev samostojne češke husitske Cerkve. Za slovenski prostor je pomemb- na razprava Kultruwissenschaftliche Anmerkungen zum Protestatismus in Übermurgebiet/Prekmurje, v kateri nemško govoreči publiki predstavi ob- stoj in delovanje slovenskih protestan- tov v Prekmurju. Sledijo še zapisi ob smrti prof. Petra F. Bartona (1925–2014), dr. Herber- ta Patzelta, (1925–2023), prof. Davida Paula Daniela (1940–2020) in dragoce- no imensko kazalo. Schwarzova knjiga daje odličen vpogled v posamezna vprašanja pro- testantske problematike v Habsburški monarhiji, predvsem v njenem ogrskem delu, ter zahtevnost urejanja verskih in nacionalnih razmer v državi, ki se je v prizadevanju po poenotenju srečala s partikularnimi zahtevami njenih enot, predvsem Ogrske, kjer so vero izpovedi, katoliška, kalvinska (reformirana) in luteranska igrale pomembno, večkrat tudi odločilno politično vlogo. Z no- vimi zahtevami po narodni in verski enakopravnosti v državi po letu 1848 se je nacionalno-versko vprašanje med Madžari in Slovaki še dodatno za- ostrilo. Knjiga pa lahko tudi z bogatim navajanjem najnovejše znanstvene lite- rature na področju raziskovanja verske zgodovine, protestantske in katoliške, obogati proučevanje verske zgodovine v Prekmurju. Vincenc Rajšp OGENJ GASITI IN LJUDEM V POMOČ BITI Gasilska zveza Lenart, Lenart 2025, 304 str. Ob 70-letnici Gasilske zveze (GZ) Lenart v Slovenskih goricah je izšla bogata barva monografija. V njej je s prispevki sodelovalo 23 avtorjev in av- toric, ki jih je vodil odgovorni urednik dr. Marjan Toš. Lektorica je bila Ma- teja Kramberger, naslovnico je obliko- vala Katarina Šuster, notranjo grafično podobo in pripravo za tisk pa sta opra- vili Katarina Šuster in Nina Zorman iz agencije Kreativna Pika v Lenartu. Fotografije so iz arhiva GZ Lenart in iz arhivov vseh desetih Prostovoljnih gasilskih društev (PGD). Mnogo foto- grafij so prispevali tudi posamezni av- torji prispevkov s pomočjo sorodnikov nekdanjih vodilnih funkcionarjev v PGD in GZ Lenart. Publikacija je izšla v nakladi 400 izvodov. Pri snovanju in realizaciji projekta spominske monografije Gasilske zve- ze Lenart je uredniškemu odboru pod vodstvom Marka Šilca glede na čas, ki so ga imeli na voljo, uspelo zbrati bogato bero različnih virov in dokumentacije. Ti verodostojno orisujejo čas izpred se- demdesetih let in v nekaterih segmen- tih posegajo tudi v drugo polovico 19. stoletja, ko se je v letih 1874 in 1875 začela pisati zgodovina slovensko gori- škega gasilstva v kontekstu nastajanja in razvoja gasilske organizacije na Sloven- skem v moderni dobi. To zgodovino so pomagali pisati tudi gasilci med Dravo in Muro, najprej pri Lenartu leta 1874 in nato pri Sv. Trojici leta 1875. Po prevra- tu in razpadu avstro-ogrske monarhije pa v prvi jugoslovanski državi še v dru- gih krajih osrednjih Slovenskih goric.