Si. 85.
sobota 23. julija.
III. tečaj. 1870.
Vtorek, četrtek in soboto izhajn in velja v Mariboru brez pošiljanja na dom za  vse   leto 8 g. — k,
„  pol   leta 4 „ — n
„  četrt   „   2 „ '20 „
Po pošti :
ta vse leto 10 tr. —k n pol leta 6 „ — „ „   četrt „    ■_' „ 80 „
VredniitTO in opravništvo je na stolnem trga (Domplatz) hiš. št. 179.
Oznanila:
Zn navadno tristopnn
vrsto m« plačuje : H kr. če se tiska lkrat, n       >t     „ 2krat 4  il   »>. »i     „ 3krat. veče  pismenke se plačujejo po prostoru.
Za vpak tisek je plačati kolek (štempolj) za 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo, dopisi naj se blagovoljno frankujejo.
DfaNe m i ro ljub je.
Neutralni   bomo torej  ostali  in  samo opazovali, kako se bodeta  klala dva  velika naroda in kaj bodo
rekli drugi neudeleženi narodi.   Neutralni bomo ostali
Tako je skleneno in uradni in poluradni časniki so nam rittl biti merodajna za vludo skupne države. Ko bi to z veliko naglico naznanili. Vojsko ne bomo na nogo vlada direktno stopila na stran Prusije ali Nemčije, ko
poroča Rusija ncnnvajeoi ozirnosti avstrijsko-ogerskpga novinarstva. Po tem pu pravi: „Do zdaj je molčal prepir med avstrijskimi narodi, ker je bila nputralnost države toliko kakor gotova, ker je vladalo prepričanje, da more le politika avstrijskih kopa bi
postavljali. Vso kur bomo storili, je to, da se konji ne smejo več izvažati in da si naša armada nakupi ne-
koliko konj, ker jih ima zdaj premalo.   Vse to nam jolve   nasprotja   na   dan   in   bi razuzdala
pokazala le oboroženo neutralnost proti oni izmed nju, spravila bi s tem v notranjem n a š e d r ž a-
prav in menda večini naših državljanov, izvzomši morebiti samo nektere kričače,  ki  so imeli že pripravljene lepe govore in resolucije ,  ktore so hoteli neutralnost tir jaje sprožiti po zborih, shodih in društvih. A vendar nam nekaj   kali  našo zadovoljnost.   Zakaj bomo ostali neutralni ?   Ministerijalno   pismo svojim časnikom nam je to razložilo.   „Nobenega vojaka  ne bomo  zdaj poklicali k orožji, nobene  čete* ne bomo  za zdaj prestavili, samo da  ne   b ud e   iz   tacega premikanja   v   naši   armadi nihče mogel sklepati, da se   hočemo postaviti na  to ali ono   stran."   V malih besedah jo mnogo izrečeno, precizirano vse žalostno stanje  naše države, žalostno glede zunajnih zadev ravno tako kakor glede domačih. Mi tem stavkom v  sedanjih  razmerah ne  bomo pisali nobenega komentara,   - ne zdi se nnm varno — samo priporočamo ga našim braleorn ,   nuj  si ga sami dobro ogledajo. Naj no pozabijo tudi na besedico: „nihče Tudi te*ne  bomo  razlagali.   Posla nas je rešila stara „Presse."   Rekla je  Bicer samo malo besedi,   u te so tako težavne  in   tako  globoko  obsojajo dosedanje avstrijsko vladanje , da  na takem mestu že dolgo nismo brali tako odvažue besede, tolikega spoznanja.   Še bolj bi se dale te besede skrajšati in bi se morebiti glasile : „Na vulkanu stojimo", pa ne krajšajmo jih dalje, ampak navedimo jih 1   „Prešao"   naše časnikarstvo   za bož|o voljo prosi, naj ne žali nobene tuje vlade, zlasti se pri-
s t rasti, kterih si niti bliže zaznamovati ne upamo. Kdor ima kaj srca za Avstrijo, kdor noče njenega blagostanja v korenini zadušiti, njenih svobodnostnih naprav razrušiti in nemogočo storiti spravo med posameznimi narodi, in tako državo v njenih životnih pogojih strmoglaviti v nevarnost. on mora biti za njeno nepogojno neutralnost in mora skrbeti, da so ta neutralnost na nobeno stran ne kompromitira.4*
Ko se je bilo Njegovo veličastvo vrnilo s potovanja na jutrovo, svetovali smo, naj vpraša svoje svetovalce: „Kaj ste mi napravili z mojih narodov, z moje lepe države?" Včeraj je stara „Presse" odgovorila na to vprašanje, in ona mora stvnri vedeti in poznati. Mi si tudi „no upamo" njenim besedam ničesar dostavljati. Kdor ima oči, naj gleda; kdor ima uČeaa. naj posluša !
Zdanje pol ožje.
•I* Še se Prtiti in Francozi niso v večih bojih spo padli, še niso na obeh straneh reke Rene zbrane strašno številne in orožene armade , kakoršnib svet še ni videl : in že se čuti pretres te vojno po vseh tnro-dih v Evropi, in celo tje v Ameriko. Skrb , da bode ogenj, ki se vnemlje ob R-ni, segel dalje in dalje, ter naredil občni požar, premaguje vedno bolj.
V prvi  vrsti  je   tu Rusija.   Poljski — se ve da nezanesljivi — viri poročajo, da Rusija pomiče svoje ko-
lone proti jugu. Ruski vojni minister Miljutin se je naglo z odpusta vrnil domu n;i svoja posla. Kancelar Gorčakov jo imel prej pogovore s Prusi in zdaj poročajo, da se bavi v Parizu : gotovo v tako resnih časih ne za kratkočasje. Rusko narodno časopisje se po veliki večini stavlja na francosko stran, in da si vlailo vleče k Prusom, vendar izkušnje kažejo, da mora ruska vlada poslušati tudi javno mnenje. Posebno v Avstriji se v vseh krogih boje, da bodo Rusija vtikala so v boj in zagotovljajo, da potom tudi Avstrija ne more mirna ostati. Poljaki, kteri v vsacem vibarji vidijo novovsta-jočo svojo nekdanjo državo, ki hočejo le še v kalni vodi svojo veli'<o ribo vjeti, ti bi radi Avstrijo takoj na ravnost naščuvali proti Rusiji. Ako se hudič mala na steno, rad pride.   Kaj potem !
Ako stopi Rusija (in gotovo potem Avstrija) v orožje, imamo v orijentu ogenj v turški strehi. Na vzhodu Avstrije stoji mlada razburjena država Rumu-nija. Knježev stol seje tresel že pred vojsko, ruioun-ski narod je v svojem časopisji knjezu (rodom iz pruske bohenzollerske hiše) pravil : „tvoja zibel ni v naši zemlji tekla, tvojih otrok ne bode, tvoji očetje niso tu pokopani, in ti ne boš." V naglici se to poslednje lehko izpolni, in pol Avstrije ima s to državico, potem z Rusijo zvezano, posla dovolj.
Iz Carigrada se poroča, da se turška vlada straha trese, ne zna in ne ve, kam in kako. Črnogorci, Srbi, Bošnjaki, Bolgari in lansko leto tako ponižani Grki vstanejo tisti hip, ko Rusija svoje mejo prestopi in jim namigne. In kdo bo Turčijo branil? Njeni glavni pokrovitelji Francozi imajo predovolj sami s seboj opravka in z nasprotnikom, kteri jih sili, svojo celo moč zbrano imeti. —
Je to vse nemogoče ali neverjetno? Komaj pred dobrim mesecem se nam je vsem ravno tako, morda še mnogo bolj nemogoče in neverjetno zdelo, da bomo imeli to evropsko položje pred   seboj ,  kterega imamo
s I*, i.
r» o v
Novela.
(Svobodno po Aleksandru Puškinu, J. J.) (Dalje.) Drugo poglavje. Preide nekoliko  dni, a razpor med  sosedoma ni bil še zravnan.   Dobrovskega ni bilo več  na grad Pa-krovski,   Trojekurovu je  bilo  pa  brez  njega strašno dolgčas; zato je z razžaljivimi besedami svoj žolč razlival, ktere so potlej služabniki Dobrovskemu na ušesa nesli.   Nov  prigodek pa uniči še zadnje   upanjo do sprave.
Dobrovski je razgledoval po svojem posestvu. Bližajoč se brezovemu gozuu, zasliši, da sekira poka in kmalu potem čuje tresk padajočega drevesa. Gre tje in vidi nekoliko kmetov svojega soseda, ktori so njegov les kradli. Ko ga ti zagledajo, beže na vse protege. S svojim kočijažern pa Dobrovski vendar enega vjame, in vpleni še dva konja, poleg tega da kmeta zvezati in na svoj dvor peljati, ves razkačen. Poprej si Trojekurovi kmetje nikoli niso upali na njegovi zemlji krasti. Zdaj pa vidi, da si iz neprijateljstva med njima hočejo dobiček delati. Sklene vjetega kmeta s tistimi palicami pretepsti, ktere si je sam v bosti nasekal, konje pa za delo porabiti.
Ves divji je bil Trojokurov, ko to zasliši. Na prvo je misel imel kar s svojimi hlapci udariti na Kistenovko (kakor se je reklo Dobrovskega posestvu) in vse podreti. Slučaj obrne njegove misli drugam. Ko je naglo po sobi gori in doli letal, zagleda skozi okno majhen voziček, ki se je ravno pred njegovim dvoriščem ustavil. Trojekurov spozna takoj moža, ki z voza skoči in pot ubere proti oskrbnikovemu stanovanju. Bil je sodnijski prisednik Žabaškin. Pokliče ga k sebi. Prej nego v eni minuti je stal pred mogočnim plemenitašem, delal najponižnejše priklone in čakal, kaj bode ukazano.
„Kako je, ho, kako ti jo že ime ?u vpraša Trojekurov.   „Kaj imaš tod iskati?"
„Brez — težka stvar, visoka eksceleuca. Ko bi se kako tako dala dokazilna pisanja dobiti, vsled kterih ima posestvo, potlej se ve da —■
„Urnem, a to je baš nesreča, da so mu pri zadnjem ognji vsa pisanja zgorela."
„Kaj, ekscelenca, pisanja so mu zgorela? Kaj treba več ? Le na postavo se obrnite in gotovo sc izteče po vaši volji."
„Zanašam se na tvojo postrežaost, bratec; da ti tega no bom pozabil, smeš v rjeti."
Žabaškin 60 do tal priklone in odide. V 14 ie že Dobrovski imel poziv v rokah, naj pride sodbo in s seboj  prinese  papirje,   vsled kterih
,Prihajam iz mesti, visoka ekscelenca, in sem seispodar na svojem posestvu.
dneh pred je go-
hotel pri vašem oskrbniku gredoč oglasiti, ali nima kaj naročiti."
BBafi prav prideš, a kako se že pišeš? Jaz te bodem potreboval.   Pij eno žganje!"
To prijazno sprejetje se je sodnijskemti prisedniku vrlo čudno i\ prijetno zdelo. Žganja ni sprejel, temuč pripravljal se, kuku bi gospoda najbolj pozorno poslušal.
„Jaz imam soseda," začne Trojekurov , „ubog stradalee, grobijan, — jaz mu bom posestvo vzel, kaj bi ti rekel k temu ?"
„Ali ima vaša ekscelenca kakšna pisanja?"
„Neumna stvar,  I ratec — he, keko so že pišeš? Kaj je treba tu pisanj,  stvar je taka,  da se  mu po sestvo vzame, naj bo s pisanji ali brez njih."
Dobrovski jo divjal kakor blazen, ko je to poročilo dobil. Še tist dan je pisal precej oster odgovor sodbi, v kterem je razložil, da je vasica Kistenovka njegova po dedni lasti, da to niti Trojekurovu niti komu drugemu ni mari in da jo vse sama lumpurija in hudobnost, ako kdo kaj njegovega posestva išče.
To pismo je prisedniku Žabaškinu jako po volji bilo. Vid'1 je i/, njega —: prvič da Dobrovski o teh poslih ničesa no ume, drugič da ne bode težko človeka tako naglo jeze prav potlačiti. Dobrovski, vedoč da jo pravica na njegovi strani, se ni dosti brigal za stvar. Trojekurov tudi ne. Pač pa je Žabaškin rabil ime poslednjega, žugal sodnikom, podkupil jih in zavijal postavo, kar jo šlo. Kakor že, dobil je Dobrovski 9. febr.
1523
denes. Denes vidimo, kako hitro se „častu razžali, kako hitro se iz narodnega mrženja rodi narodno mesarjenje.
In ko bi prišlo do te žalostne katastrofe, ki nas v taki bližini zija, kakor še nikoli, ko bi okoli in okoli; stalo Avstriji sovražno orožje, kako bo našlo njene narode? Nemci sinipatizirajo s Prusijo, smrtnim sovražnikom Avstrije, vedno odstavljani in prezirani Slovanje so „hladni" — kar Cehi naravnost izgozarjajo, — Poljakom, ki svoj uzor love, ni za Avstrijo veliko, in v Magjariji ni vse čisto. — — —
Z   b o J i & *
(Prusko in francosko orožje.)
& c a.
V zadnji
avstrijsko-pruski vojski so poleg drugih važnih razlogov Prusi posebno zato zmagali, ker so imeli boljše orožje, kakor avstrijska vojska. Na to zdaj ne smejo več računiti. Francija ima enako puške, ki v mnrsi-kterera oziru prekosujejo pruske. Glede hitrosti pri streljanji so razmere sledeče: S francosko puško je mogoče največ 10—12 krat vstreliti v eni minuti, s prusko G—7 krat. To je pri čisto vajenih strelcih, ki v miru streljajo. V vojski, kjer nevarnost preti in ljudi nemirne dela, sme se računiti, da more Francoz s svojo puško vstreliti 8 krat vsako minuto, Prus pa lo 5 krat. Seveda ima trancoska puška (chassepot) to nepriliko, da jej je treba cev očistiti, kader se je l'2krat z njo vstre-lilo. Na boljem je francoska tudi glede daljave, v ktere se more ž njo streljati. Francoska v prvi sekondi sfrči 1328 črevljev daleč, pruska pa samo 908 črev-ljev. Francoz torej mnogo lažje meri in dalje zadene, kar je neizmerna prednost. Temu nasproti ima pruska to dobro, da je njen streljaj varnejši in zaneslivejši. Tako francoska tudi bolj ruka, kar nekoliko škoduje zanesljivemu streljanju. Posebno pa je francoska na boljem glede cevi, dolžine in težkoče. Francoska cev je mnogo ožja, vsled tega je francoska patrona lažja in Francoz si torej mnogo več streliva lahko seboj vzame. Ako se računi, da ima vsak vojak 5 funtov streliva seboj, potem nosi francoski vojak 93 patron, pruski pa samo 70, slednjemu torej ruuogo bolj preti nevarnost, da razstreli svoje strelivo Nadalje je francoska puška tudi lažja in krajša memo pruske. Prva meri z bajonetom vred 70 colov, slednja 73, prva je 8 funtov težka, slednja pak 9'/a.
Po vsem tem ima torej Francoz bolje orožje. Vendar je premisliti, da so chassepot-puške v francoski armadi še nove, da mnogi vojaki, ki so zdaj v službo poklicani, nove puške še ne poznajo, da se francoska
puška razen pri Mentani še ni nikjer poskušala v vojski, in da Francozi niso Se tako vajeni vojskovanja, ki je vsled novega orožja mnogo drugačno, nego je bilo poprej, da so se pa Prusi temu io privadili v dveh vojskah. V tem oziru so torej Prusi na boljem. A vendar nikakor ne tako na dobrem, kakor so bili v avstrijsko-pruski vojski. Leta 1866 so imeli Prusi sovražnika nasproti, ki je imel slabe, proti puškam iglenicam skoraj čigto nerabljive stare puške, ki so se od spredaj basale, potom so naši vojaki s bajonetom naskakali in v velikih četah sceloma, uapredovali, zdaj pa imajo nasprotnika, ki ima enako, v mnogih ozirih še bolje orožje, ki bode tudi vedel vojskovati in razstavljati se po spremenjenih razmerah in ki gotovo ne bode v velikih oddelkih naskakaval. Razloček med letom 1866. iu 1870. je torej glede orožja in vojskovanja velik in Prusom ne na korist.
(Rusi v sedanji vojski). Še jo nedoločeno, kaj bodo počeli Rusi. Potovanje ministra Gorčakova v Pariz je vzbudilo občno pozornost. Kar so zdaj ve, ra-Čunijo še Prusi na rusko pomoč. Iz Vratislavese telegrafujo res českirn listom, da se bodo Rusi ustanovili v Breslavi, in „Schlesiscbe Ztg." je dobila iz Varšavo poročilo, da se bodo v Varšavi stanujoče čete pomnožilo in za vojsko pripravile; nekaj divizij se ima takoj napotiti proti gališki meji, drugi oddelek bi imel biti pripravljen za pot proti zahodu. Po poročilih imenovanega časnika so ruski časniki navdušeni za Prusijo. —  To se bode imelo vse še potrditi,
(Francija)  ni mogla  svoje armade tako hitro spraviti na nemška tla, kakor se je s početka priča kovalo.   Sploh gre premikavanje  velkih  čet le počasi naprej. Armaden oddelek, ki šteje 35—40.000 mož, potrebuje z vsem najmenj 10 dni, pred no se  postavi na bojišču; enake skušnje smo sami doživeli leta 1866, ko se je naša italijanska  armada premikala proti severu Sploh Francija ni bila za vojsko tako pripravljena, kakor je svet mislil. TojePrusiji dolo jako olajšalo. Zdaj je brati,  da začenja že pruska armada napadati fran cosko. Prvi streljaji so se slišali pri Forbachu. Obe dr žavi želite bojišče preložiti v deželo nasprotnika. Ko bi bil Napoleon   pred enim tednom vojsko začel,   bila bi Prusija v veliki zadregi; zdaj se je pa stvar toliko za kasnila, da Prusi prav zanesljivo računijo na zmago.
(čehi o sedanji vojski.) Iz razlogov, kterih zdaj še ne u me varno, naši češki bratje iu ž njimi tudi ljubljanske „Novice" vse drugače kakor mi sodijo na sledke francoske ali pruske zmage. Čehi stoje bolj na pruski strani in „Pol.u piše : „Ko bi se nekdanji vla darji bauoveranski, hesenski iu nasavski zopet posadili na svojo prestole, bil bi to začetek nekavi novi neinšk
zvezi, ki bi imela posebni namen postaviti se proti Prusiji na noge. Tej novi zvezi na čelo bi stopila Avstrija s svojimi cislajtanskimi deželami: kar je razloga dovolj, da navdušuje grofa Andrašija za francosko zmago. Potem bi Češka zopet postala oddelek onih nemških državnih in zaveznih tal, glede kterih ae je Napoleon III. zavezal, da od njih no odtrga niti pedi zemlje. Prusija bi bila pobita, ustanovila bi se nova Nemčija z Avstrijo na čelu. Ceska bi morala vojne stroške plačati s svojo krvjo, s svojo samostalnost)©. Vsled tega ne moremo Franciji želeti tisth zmag, kakor jej jih žele na Magjarskera." — Mi smo hoteli v vsej objektivnosti tii navesti češki glas, s kterim se nikakor ne strinjamo — morebiti samo za to ne , ker nam kaj dobrega ni priča kovati niti od pruske niti od francoske zmage. Res žalostno je, da je naša država tako oslabela, da je osoda njenih narodov odvisna od slučajev tujih dežel, a čisto nič več ne od lastne moči.
(Napoved vojske od francoske strani) se od besede do besede tako-le glasi: „ Podpisani poslovnik Francije ima izvrševaje zaukaže svoje vlade čast sledeče naznaniti Nj ekscelenci ministru zunajnih zadev Nj. Veličastva pruskega kralja : Vlada Nj. Veličastva francoskega cesarja je smatravala namen pruskega princa posaditi na španjski prestol samo kot početje obrneno proti teritorijalni varnosti francoski iu se jo čutila prisiljeno, tirjati od Nj. Veličastva pruskega kralja zagotovljenja, da bi se kaj tacega ne moglo zviševati z njegovim dovoljenjem. Ker Nj. Veličastvo* pruski kralj tega zagotovila ni ho*,el dati, ampak je marveč francoskemu poročniku izrekel, da si hoče za ta slučaj kakor za vsak drugi pridržati priliko ravnati se po okoliščinah, morala je cesarska vlada v tem kraljevskem izjavu zapaziti skrivne namene, ki bi bili nevarni ne le Franciji, ampak ravno tako ravnotežju evropskemu. Ta izjav jo postal še hujši s tem, da se je vladam naznanilo, ka pruski kralj ni hotel sprejeti francoskega poročnika in mu odbil vsako novo dogovarjanje. Vsled tega jo mislila francoska vlada, da mora nepretegoma skrbeti za hrambo svoje časti in razžaljenih njenih koristi, in ker je trdno namenjena v ta namen poslužovati se vseh v danem položaji mogočih pripomočkov, smatrava se odsihmal kakor da bi stala v vojnem stanji proti Prusiji. Podpisani ima čast Vašo ekscidenco itd. zugotovljati svoje sp ištljive uda-nosti. Berolin 19. julija 1870.   So Sourd."
(Pruski zavezniki). BavarBka je stopila v zvezo s Prusijo. V zbornici je vlada dobila zase potrebno večino, ko je naznanila, da je Francija že prestopila svoje meje, in da po že podpisani pogodbi Bavarska ne more ostati neutralna.   Zbornica je dovo-
1. 18 . . od mestne policije poziv, naj pride „poslušat sodniško razsodbo v stvareh posestnega prepira med lajtnantnom Dobrovskim od ene, ter generalom Troje-kurovom od druge strani." Še tist dan se pelje Dobrovski v mesto, prenoči pri znanem trgovcu in se drugo jutro zglasi pred sodbo. Nihče se ne zmeni zanj. Takoj za njim pride Trojekurov, Vsi sodniki in pisarji vstanejo, poklanjajo se mu in mu dade z ozira na njegov stan celo stol. Trojekurov se vsede, Dobrovski sloni stoječ ob steni na drugi strani. Bere se razsodba. Trojekurov jo veselo podpiše.
Zdaj pride vrsta do Dobrovskega, tajnik mu moli papir, a starec se ne gane, glava mu visi navzdol. Tajnik ponavlja svoj poziv, naj podpiše, da je popolnoma zadovoljen, ali pa, ako mu vest govori, da je njegova stvar pravična, in ako misli v postavnem obroku na višo sodbo sklicavati se, naj razločno proti-ven izrek na papir dene. — Trojekurov molči. Naenkrat pa udari z nogo ob tla in tako s silo sune tajnika v prsi, da se preobrne in tintnico prisedniku na hlače vrže. Potem zleti skozi vrata. Sodniki so zijali. Trojekurov jih ne pogleda, temuč prestrašen zarad Dobrovskega nagle besnosti odide zamišljen. Vrne se takoj v Pakrovski ; vest ga je pekla, in ni bil zadovoljen. Do brovski pak je dva dni bolan ležal, puščali so mu in zdravili ga, tretji dan pak je bil prepeljan v Kiste nevko, ktera skoraj že ni bila več njegova.
Tretje poglavje.
Nekaj časa mini. Dobrovski je bil še zmerom bolan, ves dan je šel malo iz sobe, delati ni ničesa mogel ; tje pred-se je mrklo in srpo gledal od dne do dne. Stara Jegorovna ga jo morala opomniti, kedaj je čas jesti in spati, na pasla ga je in v posteljo spravila. Starec tudi nikogar druzega ni mogel poleg sebo trpeti.
Za gospodarstvo se ni mogel pečati več in stara Jegorovna je razvidcla, kako potrebno bi bilo mlajšemu Dobrovskemu, sinu, pisati, kako je doma. Sin Dobrovskega je bil  v nekem   garde-regimentu v Peterburgu.
Mladi Vladimir Dobrovski je bil izrejen v zavodu za kadete in je od tod stopil v gardo. Očetu se niso novci smilili, temuč vse je dajal, da bi edinega sina spodobno zdržal, in sin je tako od doma več dobil, nego bi bil smel pričakovati.
Nekega večera, ko je bilo v njegovi sobi polno tovarišev in tabakovega dima, prinese mu njegov fant pismo, ktero jo imelo čuden napis in čuden pečat Odpre ga in bere :
Ti, naš gospod Vladimir Andrejevič, jaz tvoja stara dojiteljica se predrznem in ti pišem o zdravji tvojega očeta. On je prav slab in včasi so mu v glavi meša iu ves dan sedi kakor kakšen neumen otrok ; ■ bog je pa gospodar o življenji in smrti — le hitro sem pridi, konje ti pošljemo tje do Rova. Govore, da pride sodba in nas Cirilu Petroviču pod oblast izroči. Od pravi, da smo njegovi, a nisem živ dan o tem nič
slišala. Saj ti, ki si v Peterburgu, lehko stvar našemu očetu curu poveš, on ne bode pustil, da se nam taka krivica godi. -        Tvoja služabnica
Arina Jegorovna.
Vladimir Dobrovski bere te slabo vezane besede nektere krati, ves razburjen. Že kot dete je bil mater izgubil, očeta pak je komaj poznal , ker je bil od osmega leta v Peterburgu. čem menj je poznal veselja družinskega življenja, tem lepšo si jih je mislil. Misel očeta izgubiti, in položje, v kterem je starega bolnega moža vsled pisma dojiteljice videl, — navdalo ga jo s strahom. V duhu je zagledal starega očeta samega v zapuščeni vasici, brez prave postrežbe, v ubožnosti, kako brez pomoči hira pod telesno iu dušno bolečino. Vladimir si je svojo nemarnost bridko očital. Dolgo od očeta ni imel nič poročil, in še ni mislil pozvedati o njeni, ker je menil, da je ves v gospodarskih skrbeh.
Sklene takoj odpotovati, da celo odpust vzoti. Prijatelji so ga bili zapustili, videči, kako potrt je. On pak jo precej prošnjo za odpust iz službe spisal in potem v razne misli vglobil se.
Stari kočijaž Anton je cele štiri dni na štaciji čakal Vladimirja. Solze so so starcu udrle in do tal se je pripognil, ko je videl, da jo iz malega dečka, kterega je na konjiča posajal, lep mlad mož postni. Vladimir zve od njega, da jo oče še živ in ukaže precej napreči.
lila potrebni izvenredni kredit. V Monakovem mislijo, da zopet v rainisterstvo vstopi knjez Hohenlohe, znan po svoji ljubezni do Prusi je. — Tudi Virtenberška je pristopila vojski. Francoskemu poslancu se je naznanilo, da se bode Virtenberška udeležila vojske proti Franciii. Takoj po tem naznanilu je dobil francoski poslanec svoje potne liste
(Bojišče.) Priprave, ktere Francozi delajo, kažejo, da hote svojo glavno moč obrniti proti južni Nemčiji in kroz porensko pfalco med Manjcom in Karls-ruhe prodirati proti severu. V Strasburgu se bode napravilo desno krilo francoske napadne armade, levo krilo pa bode marširalo proti Majncu in ob euem pazilo na trdnjavi Kobleno in Kolonj. Sicer pa do zdaj armade še niso razpostavljene in še bode preteklo nekoliko časa, predno bomo zvedeli kaj odločivnega in pozitivnega.
(V vojaških krogih dunajskih) se je bil 20. t. m. zvečer raznesel glas, da je francoski general Druaut pri La n d a u-u zavrnil nemško četo 27.000 mož, iu da so Francozi Manheim napadli in vzeli. O boji pri Lan dnu-u ni nič natančnejoga znano, kar se pa tiče Manheima, bila jo vest žo s početka never jetna.
(Francoska  armada)   še nima svojega pra vega stanja; maršal Mac-Mahon je šo le 21. t. m. od šel k armadi;   ker  bode zapovedoval v centru, bode imel v sedanji vojski jako imenitno stanj o ; maršal Le-boeuf je glavar  generalnega  štaba;   cesar Napoleon velja kot najviši vojskovodja.
I) i) \\ i s i.
iS Gorice 21. julija. [Izv. dop.] Pri včerajšnjih volitvah našega  velicega  posestva so zmagali vsi trije narodni kandidatje :  Gosp. Karol Polaj,  župan in posestnik  v  Sežani  (128 glasov),  Anton dr. Žigon, po sestnik v Kviškeui (87 glasov) in Matija Doljak, župan iu posestnik v Solkanu (88 glasov) izmed 144 oddani! glasov.   Polaj je bil od nase in nasprotne stranke pri poročati,  zatorej  je  dobil  največ glasov.   Druga dva vladna priporočenca sta dobila tudi obilo glasov : grof Pace 64 in prof. Andr. Marušič  nad 40.   Agitacija od obeh strani je bila velika.   Baron Pino je po končani volitvi sam izrekel, da je vso storil, kar jo le bilo mo goče, da bi bil Paco izvoljen.   Hvala Bogu izpodletelo mu je !
To smo že večkrat omenili, da bi bili Pace-ta kaj veseli, ako bi ga italijanska stran volila. Slovenci smo se morali temu na vse kriplje vpirati, kajti mi bi imeli potem le 9 gla<*ov v deželnem zboru proti 11, oziroma 12, ako prištevamo Pace-ta k Italijanom, kamor dejansko spada. Ne le mogočo, ampak skoraj gotovo bi potem bilo, da bi nam italijanska, večina nobenega državnega poslanca in le enega deželnega odbornika dovolila ; in naši  poslanci bi no mogli proti temu ni-
kakor z vspehom demonstrovati. Dokler je pa naših 10 proti 11, še lehko imponujejo ; kajti ako bi se hoteli Italijani prednosti večine posluževati, zapuste lehko Slovenci deželno zbornico, in ostali Italijani niso več v postavnem številu, tla bi smeli kaj sklepati. Take so pri nas razmere, ktere pa prezirajo n«ki pseudonarod-njaki, ki so nam hoteli po vsi sili Pace-ta vriniti. O nekem prvaku na Tominskem bomo morali menda kmalu trditi, da je vse njegovo dosedanje delovanja narodnem oziru zelo podobno Dežmanovim „prokletim grabljetn".
Natančnejši   popis  včerajšnje   volitve iu posebno homatij  donesem,  če  mi  bo le mogoče, v
Po poti v Kistenovko sta se s starim hlapcem mnogokaj zmenila: o Trojekurovi krivični oblnstnosti, o njegovi uepriljubljenosti med kmeti in drugo.
Ko sta  se  peljala   mimo Trojekurovega grada, spoznal je Vladimir  precej  kraj,  kjer se je nekdaj Trojekurovo  malo Marijo  igral, ktera je bila dve leti mlajša od njega.   Hotel jo Antona po njej povprašati, a neka bojočnost ga je zadržavala.
Ko sta se mimo gosposke hiše odpeljala, zagleda belo oblačilo med drevjem na vrtu. Ob enem mahne Anton po konjih, kteri v diru zbeže. Šlo jo potem navzgor. Iz brezovega gozdiča na piano prišedši, vid Vladimir pred seboj sivo hišo, rudeče krito — vrlemu sinu srce hitreje bije — prod njim je Kistenovka, prosta hiša njegovega očeta.
Družina je stekala se z vseh oglov skup in ob-stopljala na dvoru z veselim pozdravljenjem mladega gospoda. Komaj :-e je izvil izmed kupa dobrih ljudi. Zdajci teče po starih stopnicair gori, nasproti mu pride dojiteljica Jegorovna. „Kako je kaj?" vpraša jo in ona se zajoka na glas, in so vrže. dojcucu okoli vrata.
(Dalje prih.).
nasprotnih kratkem.
Iz  Tominakega,   19. julija.  [Izv. dop.| Pri kmečkih volitvah je padel   g. dr. Tonkli, a   ne ž njim vred naš program;    popustili  so  ga poprejšnji volilci zarad osebnih razmer,  kterih  naj  se g. dr. Tonkli iz nebi   in   potem bo zopot naše zaupanje vlival. Naših trgov  poslanec je Izidor  Pagliaruzzi,   značnjen mož kteri  se tudi   našega progra  a drži.   Za nasprotnega kandidata je postavil g. Winkler grofa Paceta,   ker gi niso  kmečke  občine volile.   Ta volitev je našega gla varja podučila, da ne bo nikoli več ubozega grofa našim volilcem priporočal,  kteri bi rad še dalje 2000 gl na leto kot predsednik odbora prejemal in v vmirajočo gosposko  zbornico  pogledal.   Prav možko so se držali Bučani našega kandidata,   kterirn je g. glavar pismeno naročil, uaj se v obilnem številu volitve udeležijo; prišli so  sicer  v  majhnem   številu,  a rekli   so g. glavarju
Slovenska mati ga je morala roditi." Ti možje so bili bovški magnati, torej vidite, da ni še germanizetn vse slovensko čutje v teh veselih prsih umoril, kakor se je nekdaj v   „Slov. Narodu" bralo.   Da je v Tominu ve liko poštenih volilcev, pritrdim,  pa tudi veliko prilizo-valcev.   Med temi je prvi g. dr. Premerstein.  Kako je on mogel za Paceta glasovati,  ne razumim,  ker je on večkrat   na  taborjih  za Slovenijo  govoril in glasoval Drugi jo tominski   dekan Jakob Doljak.   Ta gospod j prišel v volitveni okraj, » ko je videl, da propada grof Pace, je zapustil mirno sobano. Kako bi si zopet to raz lagal V —  Zdaj urnim,   VVinklerjevu   oseba jim je več vredna kakor lastno prepričanje. Dovolj žalostno ! Vaša dolžnost je, gospoda,  v občni prid vselej po vasi vesti in prepričanji ravnati,  vidva morata  ljudstvu v izgh vselej svetiti, kakor svitla zvezda,  in kako sta se ob našala?!   II koncu še nekaj besed  g. glavarju.  Vi stt videli, kako strahljivo so Vaši pičli pnkimovalci Vašega kandidata  imenovali,   ker so se  bali pred zasluženim posmehom  resnih volilcev;  cenite  v  drugo bolj njih osebno svobodo iu ne kalite  jim duševni   mir, in Vam no bo  treba se pred občinstvom  sramovati,  kakor je Vaš posmeh pri volitveni mizi pokazal. Zgubili ste veliko v očeh naših občinarjev, ker so mi rekli: nOsebne simpatije ne bomo nikdar plačevali s poslanstvom."
Is Zagreba, 18. julija. [Izv.  dop.j   Naše javno življenje je zopet v svojem starem navadnem kolovozu. Zdaj pa zdaj se sicer vladni voz še  precej zaziblje in zaguglje, kakor da bi se prekopicniti hotel, pa vendar se zopet obstreže.   Ce no  bo od kod  drugod močneji vihar pripihal,  bode  se naša  vlada  nasproti narodni opoziciji še dolgo na kormilu vzdržala. To so nas nase zadnje homatije naučile, iz kterih smo mislili, da vlada ne more celih  nog odnesti,  pa jih je vendar odnesla. — Naš sabor je,   kakor druga leta,  tako  tudi letos, leten  proračun   od  slepca do stopca prerešetal, in veliko vladino radovoljnost potrdil.  Za skr ivue stroške' bo preostalo  kakor prejšnja leta,  tudi letos   kakih 70 do 80 tisoč.   Pa je  zares  tudi  treba toliko  svote za plačanje  mnogobrojne  špiceljske  Čete.   Zdaj se v saboru pretresuje novi volilni red. Sabori lota 1848., 18G1. in 1865. so bili sklicani na  temelji volilnega reda, ki ga jo   bil  leta 1848.  ban Jelačič  oktroira).   Naš de-našnji  sabor je  pa  bil  leta 1867. na temelji nekega volilnega reda sklican, kterega so bili Ruuch in jegovi mameluki nad hoc" Bkrparili.   Bog daj, da bi vendar enkrat do stalnega volilnega reda prišli! —
Naš novi nadbiskup Mihalovič bo, kakor so čuje. prihodnjega meseca enkrat — dan še zmerom ni za gotovo  v8tanovljen — slovesno vpeljan in na nadbis
kupski sedež posajen. Novinarska Rauchova pandura, Agramerica namreč in Narodne Novine, sta že pove-.la. da bo šest konj v nadbiskupski voz vpreženih. Da! tako velemožnega velikana kakoršen je honved Mi-alevič ne bi samo eno kljuse zmoglo. Celo to sta Rauchova novinarska pandura že povedala, kakšni bodo konjski komati, in iz kakšne svile bodo vajeti spleteni. Hrvatje, kaj pa se hočete več! — „Pavliha", ti si nam zelo ugodil z Rauchovo karikaturo, če se nam hočeš za celo prikupiti, daj prineai nam Mihaleviča v rude-h honvodskih brgešah. — Kader Zagorec o komu za-kolne, ki je prav nepotreben, pravi : vrag te je posolili Denes pravijo Zagrebčani, da je vrag Raucha in Mihaleviča Magjarom v ta namen posodil, da ž njima, kakor s kleščami Hrvate šČipljejo.
Bojna iurija, ki preti staro Evropino poslopje na vseh štirih straneh s svojo krvavo bakljo zažgati, je tudi pri nas političen svet zdramila. Nam ne bo po volji, ne da Francozi, ne da Prusi prevladajo in zmagajo. Eno kak drugo bo zle nasledke imelo, ne samo za nas, ampak za celo Evropo! Iz vojniške krajine se čujejo glasovi, da se graničarski regimenti ne bodejo hoteli z lepa v tabor podati, preden se jim ne bode poroštvo dalo, da na njih mesto ne bodo magjarski honvedi v granico marširali, česar se boje. Denes ko se vojske za teden dni napovedujejo, bo pač treba v prihodnje drugače z nezadovoljnimi narodi postopati, nego se jo do sedaj postopalo, inače so ne bo nobeden rad šel ki it.
Iz Dunaja 20. jul. [Izv. dop.] (Ali se A v s t r i-a   udeleži   vojske?)   To vprašanje je zdaj na vrsti in sicer „spodaj" v ljudstvu in ..zgoraj" pri vladi. Neutralnost ali ne?   —   Kakor reči do zdaj stote, je splošno mnenje proti udeleževanju.  Spoznava se, da je mešanje Avstrijo v boj za njo smrtna nevarnost. V vojnem ministarstvu dunajskem, se mora s tem mnenjem računiti, ker je Avstrija tako slaba, da proti volji narodov ne more ničesa začeti. Pa samo iz tega vzroka. Kajti da bi viši krogi, posebno v našem vojnem ministi rstvu prav srčno radi za orožje zgrabili, to kaže več znamenj. Dunajski   vojaški   časopis   „Wehr-Zeitung,a glasilo vojnega miuistra K u h n a, izhaja zdaj zarad vojske vsak dan in si strašno  prizadeva ,  avstrijski svet prepričati, da jo treba vojsko vzdigniti proti Prusom. Zanimljivo in poduči p v o je za nas. kako ta list in prorok nesrečne našo sablje   to svoje priganjauje zagovarja.   Videč, da so  proti udeleževanju Nemci in Slovanje, prav dobro najde, da imajo  oboji čisto različne razloge. Nemci, kar se jih po večini javno oglaša, so pruso-ljubi, malo marajo več za Avstrijo,  žele da bi zmagala Prusija in jih potem v svoje nemško   naročjo vzela.   Slovanje pa
— pravi rtWehr-Zeitung — hočejo, da Avstrija ostane taka kakor je, da dosežejo v njej kar zahtevajo. „W. Z.M brcne potem Slovane nekoliko potov iu priJiguje Nemcem v tem smislu: „ Hodimo Avstrijanje, poterimo svoje smrtno sovražnike Pruse in dosežimo v Nemčiji tako stanje, da se bomo laglje otepali vedno močnejših in silnejših Slovanov. Res jo, da je bil Francoz naš d ed n i sovražnik,  ali bil je samo,  zdaj ni več itd."
— To je lepo. Torej avstrijsko slovanstvo, ki največ vojakov na bojišče postavi, naj preliva svojo kri za to, da se mu zopet skuje sužnja veriga   „velikouemŠtva ?"
To je š« dobro, da je bog Rusa dal. Ta stoji za strašilo zadaj, kajti nedvomno je, da če se postavi Avstrija na strun Francoske, da mora potem v delo stopiti tudi Rusija. To edino bode zadrževalo tudi pogumne naše sabljarjo vreči se v boj prusko-francoski.
Iz Dunaja, 21. julija. [Izv. dop] Za vojsko je treba denarja, veliko denarja. Naše velikane, ki zgoraj na ker milu sede, srbi zelo. Ce prav pravijo, da bodo Avstrija neutralna, vendar hoče baje Andraši, da se vojska kolikor mogoče v vojni stan postavi. Ker jo pa kasa prazna, gledajo, kje bi se kaj denarja skavkljalo, vsaj za hitro potrebo. Tako je vlada — kakor sem iz gotovega vira zvedel — za pet milijonov prodala uni-ons-baoki Franc-Jožefbvo kasarno. Unions-banka bode to še le v najnovejšem času zidano kasarno podrla in okrog po prostoru, ki je bil 2daj za vojaške ekser-cije, hiše zidala. Veljala je pri zidanji kasarna — bog
vg kolikokrat toliko! Tako so je prej gospodarilo in tako se zdaj gospodari.
Politični razgled.
Avstrijski poročnik Trautmansdorf se je vrnil iz lii m a. Ugiblje so, kaj ima to pomeniti. Ministersko svetovalstvo se je posvetovalo, kako se je naši vladi obnašati glede papeževe nezmotljivosti.
Deželni zbori cislajtanski se bodo po naznanilih dunajskih listov sklicali med 10—15. avgustom, imeli bodo le kratko sesijo, da določijo deželni račun in volijo v državni zbor. Ako se ta vest potrdi, in ako je res, kar so pisalo zadnje „Novice," potem kranjski zbor pač ne bode volil v državni zbor.
Iz Zadra je dobila „Zukuuft" sledeči telegram Med tem ko je dalmatinsko ljudstvo s svojimi volit vami sijajno  dokazalo svojo   slovansko narodnost, je sklenil deželni  šolski  svet,   da se ima slovanska učiteljska pripravnišnica v Zadru in slovanska gimnazija v Sinji odpraviti iu nadomestiti z italijanskimi učilni nicami. Res vladni organi v slovanskih deželah parla mentarizem in ustavnost prav grdo zaničujejo. Bomo videli, kako dolgo bo to še trpelo.
V Parizu do zadnjega trenotka niso vedeli, da bodo južno-nemške države potegnile s Prusijo. Ce tam tudi niso upali, da bi se to države očitno zvezale s Francijo, nadejali so se vendar, da bodo ostale ne le te, ampak tudi Avstrija v oboroženi neutralnosti na ko rist Franciji. Zdnj ko se je v Parizu zvedelo, kako stvari v Nemčiji stoje, so precej osupneni.
Pariški uradni list piše: „Pruski podložniki in podložniki s Prusijo zavezanih dežel, ki zdaj že bivajo v Franciji, smejo toliko časa v Franciji ostati, dokler proti njim ne bode pritožeb. V prihodnje se bodo podložniki imenovanih dežel le izjemoma puščali na francoska tla. Kupčijsko brodovje sovražnih dežel, kar ga je v francoskih ladijostajah, mora v treh dneh odpluti in dohode varno spremstvo.
Novi francoski poročnik na avstrijskem dvoru knjez Latour d' Auvergne ima denes priti na Dunaj.
Južno-nemške države se bodo pod glavnim zapoveljstvom pruskim vojskovale. Poveljstvo južno-nemških armad je prevzel prestolni princ in je vladam v Monakovem in Stutgartu to naznanil v posebnih pismih. —
Iz Haga se naznanja, da se je na holandskem otoku Vlielandu razbila francoska vojna ladija.
Stara „Presse" piše : „Dasiravno smo na podlagi dobrih podukov že predvčerajšnjim oporekli telegra-fično naznanjeni dohod knjeza Gorča kova v Pariz, vedeli so vendar kasneji telegrami pripovedovati, da je bil Gorčakov od Napoleona sprejet v posebni avdijenciji. Ker v sedanjih razmerah svetu ne more biti vse eno, ali je Gorčakov res v Parizu ali ue, po-zvedali smo na novo in zvedeli od kompetentne strani, da knjez Gorčakov ni v Parizu, in da tam sploh ni bil, in da wildbadskih kopeli, kamor je bil iz Peter-burga prišel, ni zapustil niti za trenotek.
Uradni list angležke vlade je oklical vladno naredbo, ktera naznanja angležko neutralnost in prepoveduje angležkim podložnikom posredno ali neposredno udeleževati se francosko-pruske vojsko.
V „Wien. Ztg." oglaša turško poslanstvo, da Turčija nikakor ne misli pod orožje poklicati svojih re-servistov. Iz tega sklepa „Pr.", da Turčija veruje na rusko neutralnost. Turška modrost pač ni posebno na dobrem glasu!
Kazne stvari.
* (Državni zbor). Agitacija, da so brž ko brž skliče državni zbor, je med Nemci jako živa. Beremo, da vlada namerava slišati nemške glase, zbor sklicati in predložiti mu nekakšne volilne reforme.
* (Podučne povesti), spisal v laškem jeziku Frančišek Soave, poslovenil Štefan Kociančič — jo ime 39 pol debeli in z mnogimi podobami ozaljšani knjigi, ktera jo ravnokar v drugem natisu na svetlo prišla v
Gorici v knjigarnici Paternollijevi, pa se Jdobiva pri vseh boljših kujigotržcih na Slovenskem po 60 soldov. Pripravna je ta knjiga vzlasti slovenski mladosti. kteri podaja podučno, kratkočasim, pa skozi in skozi tako berilo, da nravnosti ustreza.
* (L j u b 1 j a n s k i magistrat) je ravnokar razpisal službe na mestni ljudski šoli, in sicer dvoje po 600 gld. oziroma 500 gld., dvoje pa za podufitelja po 400 gld. Prošnje ta te službe se oddajajo do 15. avgusta 1. 1. Prosilec mora priložiti krstni list, šolska spričala, spričala sposobnosti učiteljske, spodobne ob-naše in znanja obeh deželnih jezikov. Tako stoji v razglasu „Laib. Ztg." — Sicer pa gre glede na odstavljenega g. Svetca in g. Rozmana glas skrivnostni, da prosilec mora priložiti tudi — revers, da pri mestnih volitvah bode glasoval za 10 izmed 30 sedaj na „rotovžu" sedečih mož, pri volitvah za deželni zbor pa za dr. Suppan-a in dr. Kaltenegger-jn.
* (Znižana poštnin a.) Od 1. maja počenši so je znižala poštniua pri poštnih nakaznicah (Postan-weisungen) in sicer se plačuje zdaj za 10 gld. samo 5 kr.. od 10 do 50 gld. 10 kr., od 50 do 100 gld. 15 kr. Pošiljanje naročnine za časnike do 10 gld. pride celo dober kup, ker se ne plača več kakor samo 5 kr. Če pa se pošlje naročnina v pismu, mora, ki pošilja, že plačati 18 kr., in ki denar prejme, tudi 8 kr., skupaj 21 kr.; razlike je tedaj tukaj za 17 kr.
* (Koroški tabor.) C. kr. glavarstvo v Veli-kovcu je dovolilo sklicati tabor v Bistrico. Kdor se hoče po železnici za pol cene voziti k taboru, naj pred odhodom oglasi pri enem sledečih gospodov: g. Pesjak, trgovec v Celovcu, g. Pušenjak v Velikovcu, g. Zrjav v Prevalji, g. Kušaj v Dravbergu, ki bodo na kolodvorih v ta namen karte razdavali. Razen teh oddaja karte g. Albin Poznik v Velikovcu tistim, ki se o pravem času zanje oglase.
* (Pritožba) slovenskega društva „Trdnjnva" na Koroškem zoper nemški odlok c. kr. okrajnega glavarstva v Velikovcu se je rešila s tem, da je g. deželni predsednik zaukazal, da se imajo v prihodnje slovenske vloge reševati s slovenskimi odloki. — Pravda g. Egkard pl. Eghardsberga in g. Pušenjaka v Velikovcu zarad ruske agitacije je končana s potrjenjem razsodbe okrajnega poglavarstva in zavrženjem sklepa deželne sodnije, po kterem bi se imel prvoimonovani gospod zarad žaljenja Njegovega veličastva deti v obtožni stan.
* (Suspendiran) je zdaj iz enakih razlogov kakor „Freiheit" tudi enako pisan v Gradcu izhajajoči list „Freidenker." Izdatelj si je pa menda hitro vedel pomagati, je ustregel postavnim tirjatvam in list bode brez pretrganja izhajal.
* (K delavpki pravdi na D u na j i). Na čast dunajskemu časnikarstvu moramo izreči, da je bilo sploh z razsodbo v delavski pravdi malo zadovoljno. Skoraj vsi so pisali za to, da se obsojeni vsaj pomi-loste. Cesar sam si je dal o stvari natanko poročati in je vse upanje, da se obsojeni socijalisti pomiloste.
* (Baron Kiibeck), novi namestnik na Štir-skem, se je to dni mudil v Mariboru, kjer si je me-mogrode ogledal nektere urade in šole. Od tod potuje naprej v naše slovenske okraje. Za spremljevalce ima g. okrajne glavarje, in kako mu bodo ti opisali nas Slovence, o tem ni treba dosti ugibati.
* (N e m š t v o.) V Gradcu so ustanovili nemški turnarji odbor, ki bode nabiral denarne doneske in bolniške potrebščine v podporo nemškim vojakom, ki bodo ranjeni v borbi proti Franciji. Ti doneski se bodo toliko časa pošiljali sosednim nemškim državam, dokler se Avstrija sama ne bode udeležila nemške vojske. — Ko se je leta 1859 Avstrija vojskovala proti Franciji, niso neavstrijski Nemci niti krajcarja poslali za avstrijske rojake, ki so bili ranjeni v boji proti Francozu.
* (Za deželnega poslanca) v deželni zbor štirski je voljen v Murau-u odvetnik dr. Wasser-fall, dozdaj tudi deželni odbornik-
\ajnovejšc vesti.
Praga 21. julija. Iz Dreždanj došli francoski poslanec na saksonskem dvoru se je denes s zapadno železnico odpeljal. V Dreždanjih je navdušenje veliko; mesto ima prusko posado.
Pariz 21. julija. Badenska vlada je na francosko vprašanje odgovorila, da se ne bode posluževala razpokajočih se krogel. — Prusi, ki so hoteli — kakor je bilo videti — s početka svoje čete nakopičiti med Luksenburgom iu porensko pfalco, gredo z njimi zdaj nuzaj proti trdnjavi Koblenc in Majnc.
B e r o 1 i n 20. julija. Bavarski kralj je odgovoril na telegrafično pozdravilo pruskega kralja : Navdušeno pojdejo bavarske armade s slavnimi pruskimi sobori-telji v vojsko za nemško pravo in čast
B c r o 1 i n , 21. julija. Bismark je sklenil sever-no-nemški drž. zbor s kraljevu zahvalo za hitrost in Bložnost, s ktero je zbor ustrezal „potrebi narodovi."
K o 1 o n j. 19. t. m. so so šosli pruski pešci in konjiki iz garnizije v Saarbrucknu s francoskimi vojaki. Francozi se niso hoteli biti, samo nekaj malega se je streljalo; Francozi so jo potegnili nazaj na francoska tla, pruski ulnni so jim bili dolgo za petami.
Monakovo 21. julija. Princ Arnulf je že od-maširal , princ Luitpold gre kot vojaški pooblaščenec v glavni kvartir pruskega kralja. Princ Ludwig gre k armadi.
£ m d e n  21. julija.   Pri Borkurau je bilo včeraj se videti dve francoski vojni ladiji.   (Borkum  je majhen otok na izlivu Labe in  spada k pruski provinci baoo-veranski.)
B a z el 19. t. m. Meja med Francosko iz Baden-sko je za občevanje absolutno zaprta ; s Švico se le deloma da občevati po železnicah. Francozi gredo proti severu , južuo Uudcnsko je brez vsake armade. Govori se, da je Pruska stopila v ofenzivo.
London 21. jul. Zagotavlja se , da je prišlo francosko vojno bradovje v vzhodno morje.
Dunajska borsa 21.
Enotni drž. dolg v bankovcih .
julija.
.  52 a.
6 % metalike z obresti v maji iu nov.   — „
Enotni drž. dolg v srebru    .   .   .   .   00 „
1860 drž. posojilo.......87 „
Akcije narod, banke    .   .   .   .   .   . 657 „
Kreditne akcije........218 „
London...........128 n
Srebro...........128 „
Napol............                                                 10 „
— kr.
n
10 „ 50 „
n
50 „
50 i. 60 „ 66 „
Listnica uredništva.
G. — x. y. v Ljubljani : Spis „kranjsko gimnazije" hvaležno sprejeli. V s e bo bode storilo po Vaši želji. Prosimo naznanite nam adreso, pod ktero bi se Vam dalo pisati.   Zdravo!
Št. 110.
Razpisana služba.
Na mestni glavni dekliški šoli v Mariboru se bode s začetkom oktobra meseca t. i. oddala učiteljska služba.
Kdor hoče prositi za to mesto, naj izroči svojo prošnjo s potrebnimi spričevali in dokazi vred do 25. avgusta t. 1. pri tukajšnom mestnem šolskem sve-tovalstvu.
Šolski svet mosta Maribora 22, julija 1870.
F. Stampfl.
Valvazor
11
Ta zdaj že redko najti knjiga 4 folio - zvezke s podobami od 1. 1G99 , je za 40 gld. na prodaj pri Paul Halm-ovi bukveprodajalnici (buchergeBchiift) na Duuaji. (8)
Izdatelj in v rodni* Anton Tomulc.
imutniki: Dr. Jož« Voćnjak In drugI.
Tirkar Eduard Janaić.