Političen list za slovenski narod.
p« poStl prejeman Teljd: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld., za en meseo 1 gld. 40 kr. V adnlnlstraciji prejeman veljil: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Xaznanila (inserati) se sprejemajo in veljil tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se dena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VredniStTO je v Semeniški uliei h. št. 2. Izhaja Tsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne.
^tev. ISl.
V Ljubljani, v četrtek 7. avgusta 1884.
Letiult 3GEI.
Olirtiiijii in krščanstvo.
(Dalje.)
Tako je bilo do leta 1869 Brnsko sukno svetovno znano. V južno-amerikanskih državah razpe-čavali so se skoraj izključljivo le Brnski izdelki. Tudi pri nas je bila Brnska obrtnija na dobrem glasu. Delavci in gospodarji so precej zaslužili, ker primerna colnina jih je varovala angleške konkurence. To je zelo peklo Angleže in Žide. Nabrali so do dva milijona denarja, poslali ga v Avstrijo, in 6ez nekaj mesecev je bila znižana voznina pod tedanjim „li-beralnim" ministerstvom Giskre. Angleško sukno je vsled tega tako rekoč preplavilo naše dežele, spodkopalo našo obrtnijo in mnogo kupčijskih hiš je moralo ustaviti svoje delo. Delavci so bili brez dela in jela; nekteri gospodje pa so si zidali krasne palače. Odtod toliko židovskih tovarn v Brnu. Ne-židovski tovarnarji so prisiljeni ravno tako nečloveško ravnati s svojimi delavci, kakor delajo židje, ali morajo pa poginiti, ker drugače jim je nemogoče tekmovati.
3. Nekrščanska in umazana konkurenca pospeševala je le vedno rastoči kapital ter nakopičila le v rokah nekterih velikanske kupe blaga in denarja. In kako sodi krščanstvo o kapitalu in bogastvu? Kedar govori o bogatinu, ima v mislih vedno skopuha, kteremu je bogastvo nevarno in škodljivo, ker korenina vsega hudega je lakomnost. Bogatini v tem pomenu besede zatirajo reveže, preganjajo jih po sodnijah, delavcem utrgujejo plačilo, pasejo svoje čute, pravičnega slečejo do kože. Dvema gospodoma, Bogu in mamonu, služiti, je nemogoče. Kaj zahteva krščanstvo od človeka, znano je našim bralcem, toraj tega ne bomo ponavljali. Kdor si stavi duševno - nravno bogastvo kot namen življenja, temu bogastvo ne dela mnogo skrbi. Bogastvo je v krščanskem smislu izročeno blago, kterega moramo rabiti v duhu ljubezni. Zadovoljni bodimo, ako imamo živež, obleko in stanovanje. Nravno plemenitost, velikodušnost in bratoljubje ne deli bogastvo in prevzetnost, ampak ponižnost vdanost do naših bratov,
človeštvu v korist: kdor namreč hoče biti velik med vami, bodi vaš sluga.
To so nazori krščanstva o bogastvu; svetovna zgodovina priča o njihovi resnici. Vsak narod, ki je hrepenel edino le po bogastvu in vživanji, vtopil se je v valovji veselja. Tako je bilo v Tiru, Sidonu, Kartagi, Eimu.
V Eimu je narod opešal in onemogel, ko gaje zapeljalo bogastvo in je počel razuzdano in požrešno živeti. Kakor je rastlo v Italiji bogastvo, tako je padalo število prebivalstva in hirala moč narodova. Poleg teh splošnih razmer, namreč poleg vedno rastočega bogastva, splošnega navala do razkošnega življenja, ki ga je našel v Eimu berač in kapitalist, delovala sta še dva vzroka: preobilo dovaženje prek-morskega žita in pa prevelika želja omikanih obrtnikov po denarji in kupčiji. Eevščina ni bila več največja sramota in najgrša pregreha, temveč edina. Za denar prodal je državnik državo, meščan svojo prostost, za denar se je dobila častniška služba, za denar je postala najplemenitejša gospa občno blago (Mommsen). Nravna in fizična moč ste usahnili, srca do revnih postala so trda.
Ko pa je narod bogat, počne se starati. Zato je tudi Aristotel hotel, da naj bi bilo v vsaki državi le malo bogatinov in malo ubožcev, srednji stan pa naj bi zastopal večino naroda. In tudi pesnik poje o „auri sacra fames" in imenuje opes irritamenta malorum. Staropaganske države so propadle vsled bogastva in materializma, krščanske države pa so bogatele brez škodljivih posledic. Vzrok tiči v tem, da so duševno bogastvo bolj čislale kakor bogastvo. Krščanski narodi so si nabirali bogastva, a zraven tudi gojili in podpirali vede in umetnosti, bojevali so se za vero, darovali so milijone trpečemu človeštvu.
Krščansko mislečemu in čutečemu bogatinu je ena prvih dolžnosti ljubezen do bližnjega; krščansko mišljenje, dejanska ljubezen stavi mu namen, daje mero njegovi razsodbi: Velika, materijalna revščina vpliva nanj kakor obilno bogastvo. Zato želi krščanstvo, da se britka revščina pomiri z dejansko ljubez-
nijo, in preobilno bogastvo odtaka po ljubezni v tisoč tokov človeškega trpljenja in bede. Posest je porok moralne samostojnosti in dostojanstva; srednje bogastvo pa to samostojnost in dostojanstvo bolj zagotovi kakor obilnost. Slednja namreč človeka lahko zapelje do lahkoživnosti, počutnega vživanja, slabi mu krepost in trdno voljo, umori čut idealni, nagnjenje do umetnosti, vede, ohladi domovinsko ljubezen, vzbudi mu samoljubje. Ideal mu je norčija, usmiljenje bedarija. Denar je njihov bog, ideal vži-vanje. Priprosto ljudstvo imenuje take denarne može skopuhe, stiskače, ki sed^ in leže na plesnjevih trd-njakih.
Tem veljajo besede največjega filozofa, da govorimo z besedami nekterih brezbožnežev: „0b-jokujte sami sebe." Kjer pa bogastvo doseže svoj višji namen, postalo je naprava previdnosti. Pravičnost krščanska ne zahteva od nas nemogočega. Samoljubje, prislužek, želja po premoženji, vse je dovoljeno, toda v pravi meri; le umazana sebičnost, krivičnost in trdosrčnost, to je nekrščansko, židovsko.
(Dalje prih.)
PoKtični pregled.
v Ljubljani, 7. avgusta.
IVotranJe dežele.
Hrvatje so došli včeraj v „zlato Prago". Blizo 400, morda še nekaj več, zasedlo jih je poseben vlak, ki jih je peljal preko Dunaja v češko prestolnico, kjer so bili zastopniki hrvaškega naroda že večkrat navdušeno in gostoljubno sprejeti. Posebno taka priložnost bila je v teku poslednjih let leta 1868 meseca maja, kedar se je polagal temeljni kamen za prekrasno narodno gledališče, v drugič pa pri otvoritvi taistega meseca novembra lanskega leta, kadar so gostoljubni čehi nas in naše sosede Hrvate bratovsko sprejeli, kakor so sprejeli včeraj hrvaške romarje. Oe tudi se je v poslednjih dveh dneh v Zagrebu od Starčevičanske strani mnogo grešilo, storilo in prizadevalo, da bi bil vlak izostal, so vendar-le zavedni in domoljubni možje hrvaški
LISTEK.
Iz Brezja do Zatičine.
(Dalje.)
„„Saj bo res to. — Pa precej globoko se sliši glas. Ta naša tla so res čudna. Vse je votlo pod njimi. Zatiške rupe in one na Virji so v zvezi z ru-pami blizu Krke. Kedar dalj časa dežuje, priteče tam doli iz rup voda in večkrat prinese saboj ka-kovo človeško ribico, ktere dom je gori na Virji. V teh podzemeljskih votlinah je zmerom voda. Ko se je kje kakova jama udrla, metali smo vanjo kamenje, in nazadnje se jo vselej slišal glas, kakor kedar kdo kaj v vodo vrže. Ko bi mogel napraviti prerez tukajšnjih tal, kako bi bilo vse luknjičasto?""
„Skorja na vrhu nemara da je marsikje prav tenka. Kjer so pa jame z vrha, tam je pa še ni ne. Ali si bil v oni jami, ki so jo lani našli v Bo-janjskem gozdu?"
„„Mislil sem iti, pa nisem šel. Pravijo, da je jako velika in ima več predelov. Najprej so gre neki navpično, potlej je pa kakor kakova velika
klet. Iz te drži votlina na konci v drugo jamo, ki je nekoliko nižja. Kmetje so pravili, da so našli v tej jami kapnika v raznih podobah in tudi nekaj kosti. Kakove so bile, mi ni znano. Morda je bila ta jama ljudem tudi skrivališče kakor ona nad Krko. Pa saj je dosti tacih jam v okolici. Tam blizo Les pravijo je še ena taka, da ima tako bel kapnik kakor ona v Postojni. Za kakovega geologa (zemljeslovca) bi bilo to jako zanimivo.""
„Ne le za zemljeslovca, ampak tudi za naravoslovca, ker se nahajajo po teh jamah posebno važni hrosčeki in polžki. Morda bi se dobil še kak neznan? Škoda, da se s temi živalcami tako malokdo peča."
„„Tega so krivi sedanji učitelji sami, ker ne znajo vzbuditi veselja do predmeta in ker ga v dejanji tudi sami malo kažejo. Pa pustiva jih. Saj nisva njihova nadzornika. Da najine misli o podzemeljskih jamah preveč ne otemne, spraviva jih spet na površe. Tam na desni strani pri Kopičevim hribu se poslavlja od naju Bojanjski gozd. Poglej ga še en pot. Lep je. Ni čuda, da mu je dejal ranjki Krjavelj, kterega je pisatelj porabil v »Desetem bratu", — „vrt". Zdaj je možiček že zdavnaj umrl, „vrt" pa še stoji za njegovo hišico tam-le v rebri. Stari ljudje tega nenavadnega človeka še dobro
poznajo. Čudno je pa, da rabijo ženske njegovo ime za kletev. Kedar pravi ktera „krjavelj" je še bolj huda, kakor če pravi „klek"!""
„Kaj je Krjavelj zgodovinska oseba?"
„„Eesnična, kakor jih je še mogo druzih v Jurčičevih spisih. Pa niso le osebe take, ampak — tudi tukajšnji kraji se spoznajo iz teh spisov tudi tam, kjer nosijo drugo ime. Ko bi ti hotel vse našteti, potreboval bi toliko časa, da bi do tvojega doma komaj polovico povedal, ah pa še ne. Morala bi vse svpise v duhu pregledati, to bi vzelo pa precej časa. Morda bo prišla za to boljša priložnost.""
„Da si le pripravljen storiti, je že dobro. Le čakaj zdaj bom pa še jaz se zgodovino na dan prišel, da ne boš mislil, da ničesar ne vem o našem kraji. Vidiš pred nama je Mrzlo polje. Do te vasi, si dejal, sega Veliki Travnik, ki ga je podarila menihom vojvodinja Virida. To je že nekaj zgodovinskega. Še bolj nazaj sega v zgodovino, da je tukaj memo proti Eogovili držala rimska cesta."
(Dalje prib.)

narodni škandal od sebe in svojega naroda odvrnili in daljno popotovanje nastopili. Dokazali so s tem, da se junaška Hrvaška ne pusti še edino le od jed-nega samega strahovati in v kozji rog vgnjati in prav so storili.
Bodoči mesec pride vrsta na nas, da se vsede-mo na železnico in zdrčimo na daljni sever proti zlati Pragi, kjer se bodemo čudili narodni zavesti češkega naroda; kjer bodemo občudovali nakopičene zaklade velikanskega duha, ki v tem narodu biva. Čehi so nam v našem političnem življenji že zdavnej vzor, po kterem se ravnajmo; hitimo toraj tjekaj v mnogobrojnem številu in vdeležimo se sijajne slav-nosti, ktera čaka v zlati Pragi tistih, ki se bodo tjekaj potrudili. Pot je sicer res dolga, a nikomur ne bode žal, kdor se jo bode podstopil. Praga ima že sama na sebi toliko znamenitosti za Slovane sploh, da bi se moral vsak Jugoslovan, ki se med razumništvo prišteva, potruditi, da jo vsaj enkrat v svojem življenji obišče. Kolikanj bolj zanimivo je pa obiskovanje ravno sedaj, ko nam bo priložnost poleg gmotnega bogastva naših bratov Cehov tudi občudovati njihove duševne zaklade, nakopičene v besedi, petji in godbi v narodnem gledišči. V zlato Prago toraj, komur čas in opravki potovanje dopuščajo !
Osodepolno za Dunajske, Budapeštanske, Praške in Tržaške borzne Ude je bilo poslednje lastnoročno cesarsko pismo do grofa Kalnokjja, v kterem mu naroča, da naj iz štatutov/pravil) redov „sv. Štefana" „Leopolda" in ,,Železne krone" izbriše določila, ki so do sedaj odlikovancu dajala pravico do baronstva ali pa do dostojanstva tajnega sovetništva. Povod temu dali so zopet židje in sicer tisti borzni židje, ki se s krvavimi žulji pošteno zasluženih denarjev druzih debelč z igro na borzi, pri kteri je mnogo sleparije na druge strani pa mnogo očitne goljufije za taiste, ki jim svoje denarje na obrestovanje izroče. Tak Žid pride dostikrat bos, raztrgan in umazan tam kje iz Galicije na Dunaj. Vse njegovo premoženje ima v culici povito. Ondi se mu posreči, da se vrine za galopina (tekalca) na borzi. Tu že začne slepariti, v malo letih je že toliko na konji, da sam začne kupovati in barantati z vrednostnimi papirji, kakor tudi z gotovino, ktero mu nevedneži iz dežele izroče na njegove naznanila po časnikih, da si vsakdo lahko z malo svotico v enem letu mnogo denarja zasluži. Ko jih je na ta način nekaj opeharil, ima že svoje tisočake skupaj. Sedaj žrtviije nekaj dvomljivo pridobljenega denarja za dobrodelne namene. Ker ima tudi svojo kočijo, se s časoma popolnoma pozabi kdo in od kod je in čegav da je, ter ga višja oblast predlaga kakor javnega dobrotnika za ta in ta red, kterega navadno dotičnik tudi dobi. Dotični red pa daje pravico da se tistemu, kdor ga dobi, kar čez noč rudeča kri spremeni v modro, iz plebejea postane aristokrat, iz smrdljivega Žida — ponosni baron. Drugi so se na ta način vspeli do dostojanstva tajnega sovetništva in se je visoko plemstvo še le potem prepričalo, da so to večinoma ljudje take vrste, ki če tudi so cesarjevi tajni svetovalci, vendar presvitlemu cesarju ničesar svetovati ne znajo, drugi si pa od njih nič svetovati ne dajo — ker se jim preneumni zde. To vse se je v visokem plemstvu prevdarilo in na cesarskem dvoru so spoznali, da je v Avstriji za zdaj že zadosti požlahtnjenih Židov in da če bo to še dalje trajalo, je nevarnost pred nosom, da se vsa veljava nižjega plemstva, kakor so: Baroni, vitezi in plemiči, vniči vsled vednega židovskega priraščaja popolnoma. Proč toraj z določili je že prej marsikdo vskliknil, in — zgodilo se je zdaj tako; škoda, da za 15 let prepozno. Ko bi bila ta cesarjeva določba vsaj že leta 1870 zagledala beli dan, bil bi v Avstriji mnogo čistejši zrak!
Kakor gorenje-avstrijski, tako so tudi Solno-ffraSki konservativci izdali program ali oklic za bodoče volitve v deželni zbor, kjer s krepko roko slika je sosednje kvarljivo postopanje liberalcev in jih narodu kažejo v njihovi popolni nagoti. Na čelu Solnograških konservativcev vidimo zopet dvornega sovetnika Lienbacherja, ravno tistega, ki je letos pri jezikovni debati in pri debati o ravnopravnosti avto-nomistični desnici v državnem zboru hrbet obrnil in se z levičarji bratiti začel. Kar se tiče narodnega zastopanja v »Solnograškem deželnem zboru, se pač ni bati, da bi se Lienbacher zopet izneveril konservativnemu programu, ter z liberalci potegnil, kajti, v Solnograškem deželnem zboru nima nikakih Slovanov, kterim nasproti bi moral nemški državni jezik braniti, kakor mu je to njegovo nemško prepričanje v državnem zboru velelo. Lienbacher pravi v oklicu, kterega je tudi podpisal, da se načela konservativne stranke opirajo na versko-nravno podlago, se toraj nikakor ne morejo spremeniti, ker so od Boga samega načrtana na blagor ljudstva določena in v njegovo srečo namenjena. Dalje poziva kmete, tako male kakor velike posestnike, rokodelce in obrtnike, da naj svoje glasove edino le konsei-vativnim možem dajo; posebno se pa obrača do malih obrtnikov, naj ne volijo liberalcev, kteri so se jim vedno nasprotne in sovražne skazali. Konservativci so bili njihovi prijatelji, kterim se imajo zahvaliti za vse, kar so dobrega v narodnem gospodarstvu iz deželnega zbora prejeli.
Zanimive reči čujejo se iz sosednje nam Hr-vanke kraljevine. Ko so letos ob iJinkoštih v Karlovcu ravno ob tistem času praznovali ^Zoraši" svoj jubilej, kakor smo se Slovenci zbrali v Mozirji
na slavnost blagoslovljenja „Sokolove" zastave, zgodil se je v Karlovcu veleizdajski čin v dvorani, kjer so bili zbrani pevci in mestni odličnjaki, ki so večinoma fanatični pristaši Starčevičancev. Poleg cesarjeve podobe obesili so podobo Starčevičanskega kolovodje Evgena Kvaternika, ki je bil leta 1871 kakor veleizdajica v Rakovički vstaji; hotel se je namreč dati proglasiti za kralja velikohrva-škega. Podžupan Kovačevič dobil je nalogo kočljivo stvar preiskovati, ki utegne za Karlovški magistrat silno neprijetne nasledke imeti. Karlovški župan in mestni glavar zagovarjala sta se tako, da si nista mislila, da bi bilo v tem kaj napačnega, ako se Kvaternikova podoba poleg cesarjeve v dvorani obesi. O mestnem glavarji, ki je silno zagrizen Starčevičanec, se še celo trdi, da je on sam v zvezi z nekim odvetniškim uradnikom veleizdajski čin pro-vzročil. Kaj in kako, pokazala bo preiskava. Ce se v mestnem glavarji izrečena zadeva potrdi, bode gotovo odstavljen ter ga bodo še za nekaj let v senco poslali v Lepoglavo, kamor je Starčevič hotel kar od kraja zastopnike narodne in vladne stranke v deželnem zboru poslati. — Po deželi pripravljajo se stranke z živahno agitacijo za volitve. Se ta teden podal se bo ban, takoj ko se iz Ischla od cesarja povrne, na potovanje po bivši vojaški krajini, s čemur si misli za bodoče volitve srca graničarjev pridobiti in si jih tudi bo, kajti graničarji so še dandanes cesarju nad vse vdani; vsled tega je za vladno stranko prav mnogo upanja, da bode zmagala, ako se ne primeri kaj prav posebnega, kar bi ji stališče spodnesti vtegnilo. — Nekaj življenja jela je tudi „nezavisna stranka" kazati, ktera je imela poslednjo nedeljo v Zagrebu svoj shod, na kterega je tudi bogat magnat grof Ivan Draškovič prišel. Ne-zavisni bi ga radi za svojega kolovodjo pridobili, on pa pravi, da po tem programu ne more prevzeti ni-kakega posla za nje, kakor bi tudi rad vstopil v politično areno. On si želi opozicije, ki bi bila tudi zmožna vladanja. Kar bi še povrh vsega tega zahtevali, bilo bi k večem še to, da bi se uprava finančnega gospodarstva izročila samoupravni deželni vladi. S tem programom nadja se Draškovič tudi še druge hrvaške velikaše pridobiti. Določili pa niso še ničesar natanko.
Vnanje držaTe.
O potuhnjeni lažnjivosti nemških listov glede novic iz Vatikana služi naj našim čitateijem sledeče : Znano jim bode še, kako lepo in prijazno sta se nemški poslanec Schlozer in ruski zastopnik Butjenov pred svojim odhodom na počitnice pri sv. stolu poslovila in vse na to kaže, da se mislita zopet oba tjekaj povrniti. Komaj pa je Schlozer Eimu hrbet obrnil, in se še stol prav ohladil ni, na kterem je pri banketu sedel, ki ga je na čast papeževemu višjemu uradništvu dal, že so zagnali nemški, katolikom sovražni listi krik, „da Schlozer ne pojde nič več v Eim, da se je naveličal tlako delati, kajti on sam pravi, da papeževi diplomaciji ni prav nič na tem ležeče, da bi se na Nemškem kmalo mir sklenil, zato pa tudi novicam iz Eima prihajočim ni prav nič verjeti, kajti papeževi uradniki jih izdajajo, kakor so jim po godu in koristne. Da bi se cerkveni prepir kmalo dokončal, papežu še mar ni, ker nima nobenega srca za vero in za korist katoličanov, ki so podložni pruskemu kralju, temveč pa mu je pri srci hierarhija in diplomacija. Od tod je razumljivo tudi zahtevanje, kterega se papež drži, da bi se namreč odpravile majeve postave popolnoma". — Kolikor besedi, toliko laži! Schlozer bi kaj tako žaljivega tudi tedaj ne govoril, če bi tudi pismo že v žepu imel, da ne pojde več nazaj. Znano pa je, kako lepo se je ravno on od sv. očeta poslovil, kakor tudi od njegovega državnega tajnika kardinala Ja-cobinija, ter so vse besedo na to kazale, na nado, da se bode zopet povrnil. Da imajo sv. oče za nemške katolike srce na svojem mestu, je dokaz, da so pruski vladi potrdili vse škofe za izpraznjene sedeže, ktere jim je predlagala; dokazuje požrtoval-nost, da bi bili celo poznanjsko-gnezenjskega nadškofa, sedaj kardinala Ledohovskega z drugimi višjim pastirjem nadomestili, ako bi bila nemška vlada ondašnjim škofom zopet priznala izgojo duhovnov in disciplinarno oblast nad njimi. Pruska vlada je to zahtevanje, kakor tudi ponudbe odbila, če tudi bi jo bila prav lahko in brez sramote sprejeti za-mogla.
V Versailles na Francoskem, zboruje toraj kongres, kakor nam je včeraj brzojavna novica iz Pariza naznanila. Sešel se je ob eni popoludne ter je sprejel opravilni red, kakor ga je sestavil narodni shod leta 1871 z malimi spremembami ali s toliko večjim hrupom in vriščem, ki je med levico in desnico nastal. Minister Fcrry stopi na oder, da bi razložil načrt preosnove ustave, ustavijo pa ga Andrieux in tovariši rekoč, da to ne grč, temveč opravilni red zahteva, da se najpopred ustanove uradi. Ob 4 popoludne je bil že tolik vrišč, da je moral predsednik zborovanje vstaviti. Ko se je zborovanje zopet pričelo, jeli so takoj ustanovljati urade; na to je pa Ferry razložil načrt preosnove in ga je za nujnega proglasil, kar se je tudi sprejelo. Poslanec Tesselin predlaga, naj se nujni načrt izroči v rešitev odseku trideseterih členov, ktere naj se v to svrho v javni seji voli. Predsednik je predlagal volitev še danes, na predlog Clemenceau-a se jo pa preložila na jutri. Vlada ima do sedaj večino blizo 500 glasov broječo. Kričali bodo sicer, še tu
pa tam zagnali vrišč, zmagala bo pa vendar le pri toliki večini glasov vladna stranka.
Nemški časniki poročajo o nekem pomorskem ropu, kterega so se angleški ribici v severnem morju vdeležili na nemški ladiji „Diedrich", ki je lastnina trgovca Rabiena iz Geestemunda. Ta trgovec je po imenovani ladiji zakladal nemške ribiče po severnem morji z živežem in z raznim blagom in je omenjena ladija iz ravno tega namena minuli teden zopet na morje odjadrala. Ondi jo je pet angleških ladij obkolilo, iz kterih so kmalo roparji v čolnih priveslali proti nemški ladiji, ktera jih je k sebi pustila, misleč, da si hočejo živeža kupiti. Bili so pomorski roparji. Ladije njihove bile so zaznamovane s črkami: Y. H. 653, Y. H. 747, L. O. 270 in H. 654; od pete ladije niso znamke razločiti zamegli. Enajst roparjev vkrcalo se je na „Diedricha", kjer so vse pobrali, kar je bilo od živeža ali je sploh kako vrednost imelo. Nemci se še vbraniti niso zamogli, ker so jim Angleši žugali, da jim bodo ladijo potopili, ako ne bodo mirni. Ko so SI roparji vsega dosti nabrali, odšli so zopet svojo pot. Vsled tega odšel je menda Bismarkov sin grof Herbert v London, še več pa menda zarad spletek, ki so glede egiptovske konference med Angleško in Nemško nastale, da jih poravnil. Angleži Nemce grdo gledajo, ker se je Bismark Francozom dobri-kati jel in jim glede Egipta nasproti Angležem podporo obljubil. Ako se novica o morskem ropu potrdi, nastale bodo znabiti iz tega še velike homatije, če se Angleška ne bo odločila škode v gotovini povrniti, povrh tega pa še roparje občutljivo kaznovati, kakor Nemška to zahteva.
Izvirni dopisi.
Iz Dobropolja, 3. avgusta, čast. gosp. Ivan Str nad iz Ceste, je opravil v pričo velike množice in več duhovnikov in nekterih bogoslovcev prvo daritev sv. maše. Gosp. Al. Puc, nekdanji tukajšnji duhovni pomočnik je v izvrstnem govoru svojo nalogo jako dobro rešil. Občudovali smo pa tudi 741etnega starčeka, preč g. župnika Sežuna, ki se je med mladim duhovstvom tako čvrsto pred altarjem obnašal in si skrivaj kot duhovni oče in dobrotnik novomašnika med daritvijo sv. maše solze veselja brisal. Tudi je jako dopadlo Cecilijansko petje pri sv. maši in spremljanje z orgijami, kar spričuje, da ima Dobrepoljska duhovnija jako spretnega organista, ki je z velikim trudom moral svoj pevski zbor vaditi. Slava njemu in pevkam 1 Na deželi se redko kaj tacega sliši. Ker je cerkev prav prostorna, ni bilo take gnječe notri, kakor marsikje, tudi pri darovanju smo videli lep red, ne le možje in fantje, ampak tudi ženski spol se je v redu in spoštljivo obnašal, to je res hvale vredno in lepo. Nekaj mi pa vendar ni dopadlo (naj se ne zameri, da tudi tu odkritosrčno govorim), dopadlo mi ni, da je bilo videti molikov le malo, večidel le pri ženstvu, pri možeh in fantih skoraj čisto nič, toliko več pa smodk. Sicer ne moremo vediti, znajo li vsi fantje in možje iz bukvic brati; vsaj videti je bilo tako. da znajo od prvega do zadnjega.
Po sv. maši smo se v duhovnijski hiši kakor po navadi imeli, in sledila je napitnica napitnici, odlikoval se je v tej stroki posebno blagorodni g. Gaudia, oskrbnik grajščine Cusperške, ki je se svojimi napitnicami vedel goste toliko navduševati, da se mu je od vseh strani ploskalo. Ko smo po lita-nijah malo okoli po vasi pogledali, smo videli, da je bilo vse polno ljudi po vrtih in hišah prav židane volje. Mladi svet pa se je zasukal in plesal, kakor za stavo; kar bi pri cerkvenih slovesnostih gotovo bolj prav smelo izostati. Le čuditi se je, da ima naša mladina v novejšem času za ples toliko veselja da v taki vročini tega ne more opustiti. Ko smo se pri novomašniku in tudi pri zlatomašniku, preč. gosp. Sežunu, poslovili, smo zapustili kraj današnje slovesnosti in veselja v trdni nadi, da se prihodnjo nedeljo zopet vidimo, ko bodo g. zlatomašnik Val. Sežun svojo petdesetletnico obhajali.
Iz Leskovca, 6. avgusta. Pretečeni petek je silna toča malo časa trajajoča pokončala vso Trško goro na Kranjskem in podila se je čez Žadovinek ob Savi, tam se zedinila z ono, ki je prišla čez Savo iz Štajarskega in med Mrtvicam in Vihram tako zmlatila, da ni videti nič zelenega, vihrala je preko Girkelj in Buseče vasi na Gorjance, kako daleč, mi ni znano. Na Štajarskem je Sremič popolnoma pokončan; Kremen večjidel; Videm in Staravas popolnoma, Libine samo vrh in stran, ktera jo obrnjena proti nam. Bog daj, da bila bi letos saj zadnja.
Drugi poročevalec popisuje še natanjčniše grozno nesrečo, ter pravi, potem ko je že imenoval zgoraj
omenjene vasi: Podoba razdjanja je grozovita. Tu pa tam je bila toča debeleja kakor golobje jajca, celo po tri palce na debelo nakopičena. Trta je vničena saj za dve leti, sadno drevje popolno brez sadu, malo manjka, da tudi ne brez perja. Mnogo kriljatih pevcev, domače in divje perutnine je pobito, celo mladih zajčkov so več mrtvili našli. Zraven tega je divjal še vihar, da je kozolce odkrival, drevje s korenino roval in lomil, na Vidmu je neki celo vagone iz tiru spravil in premikal. Bog potolaži ubogo ljudstvo.
Iz Krškega okraja, 6. avg. Danes 2. avgusta so ljudski učitelji našega okraja imeli navadno letno skupščino. Točno ob 9. uri so se vsi učitelji in učiteljice zbrali v primerno okinčanem šolskem poslopji v Mokronogu. Gosp. nadzornik Jakob Vodeb pozdravi došle navzoče prav prijazno, ter si voli za namestnika g. J. Lapajneta iz Krškega. Kot zapisnikarja sta bila voljena z vsklikom g. Eozman iz Velike doline in g. Andolšek iz Eadeč. Druga točka dnevnega reda: ^Praktičen poskus z učenci višega oddelka", poročevalec g. H. iz Eake, ki je razpravljal berilni spis »Eež" stvarno in slovnično, je jako dobro rešil. Na to je g. nadzornik na kratko poročal o opazkah, ktere je pri nadzorovanji posameznih šol tu ali tam našel. Tudi je omenil pre-membe v učiteljstvu tega okraja. Videlo se je pač iz vsega, da je on kot strokovnjak, po vsem objektiven mož, ki nikomur ne želi kaj slabega, marveč bi vsakemu rad vstregel. Naslednja točka je bila: „Paralela med Pestalozzijem in Diestervegom". Poročevalec je bil g. E. Govoril je jako obširno in se je videlo, da je mnogo čital. Hvalevredno je tudi to, da je govornik slovenski poročal, kar ga je gotovo veliko truda stalo.
Po končanem poročilu bukvarničnega odseka se je vnela jako viharna debata. Ko je dozdanji gosp. bukvarnični načelnik svoje poročilo končal, so se na-svetovale različne knjige za nakup v učiteljsko bu-kvarnico. Prvi se oglasi g. G., ter toplo priporoča brezpogojno podporo g. založniku knjižice: „Opis Krškega okrajnega glavarstva" iz bukvarničnega fonda. Gosp. E. vstane ter v prav premišljenem govoru navzočim natanko razloži, da to ni umestno, da bi učitelji svoje krajcarje, ki jih tako težko plačujejo od svoje plače na ta način zapravljali ter ljudskim šolam oskrbovali z lastnimi novci potrebnih knjig za šolske knjižice. Sicer pa on v principu ni nasprotoval, ampak stavil sledeči predlog: „Stalni ■odbor naj knjižico pregleda, vse veče napake popravi, ter ta popravek v posebni avtografirani prilogi vsakemu iztisu dodil." Potem naj se pa dovoli kacih 30 gold. g. založniku. Večina je ta predlog zavrgla, akoprem je g. E. naštel marsikaj napak.
Nekdo je omenil, da je to naloga dotičnih kraj-nih šolskih svetov, ki imajo prvo skrb za nakupovanje knjig v šolske bukvarnice.
V bukvarnični odsek se volijo po nasvetu gosp. ■G.: gg. Abram, Cepuder, Medic, Seidel in gpdč. M ar o It. V stalni odbor stari odborniki gg. Lapajne, Eavnikar, Seidel in Valenta.
Samostalni predlog gosp. Valente: „Pismena prošnja, da se učiteljem na enorazrednicah dovoli opravilna doklada; učiteljem na večrazrednicah pa stanovanje ali odškodnina v denarjih ter znižanje službenih let od 40 na 30", se enoglasno sprejme ter od vseh podpiše.
K sklepu je g. nadzornik še enkrat vse navzoče spodbujal k vzajemnosti in prijateljstvu ter s trikratnim „živio" na presvitlega vladarja zborovanje zaključil.
Po hudi vročini v šolski sobi se je vsem dobro prileglo, okusno kosilo in dobra kapljica dolenjca. Omenim naj še napitnici na Mokronoško učiteljstvo in g. nadzornika. Pogrešali smo vrlega petja. Upamo, da bode v prihodnje boljše.
Od Podgorja pri Vojniku, 4. avgusta. (JVova maša.) Kamen, ob kterega se dandanes posebno židovsko-liberalno časopisje najbolje spodtika, je — katoliški duhovnik. Da, spodkopati veljavo človeka iz naroda, kakoršen je v prvi vrsti ravno duhovnik, to je že odzdavna goreča želja „prijateljev" ljudstva. Na vničevanje vpliva duhovnikovega, s kterim se ta zamore ponašati, služi razširjanje v primernem smislu spisanih tiskovin, a od druge strani naj bi še se po postavodajalnem potu omejilo sicer blagonosno delovanje svečenika v krščanskokulturnem obziru, — postave naj bi duhovniku zamašilo usta, zavezale roko, odvzele brambeno orožje. Toda od trupla ločena glava sv. Janeza Krstitelja je govorila glasneje, kakor zgovorni jezik neustrašljivega pridigarja ob
samotnem Jordanu. Kri ss. mučencev še svet dandanes občuduje, svetu odmerla telesa stanovitnih spoznovalcev Kristusovih se tudi po smrti gibljejo, — to spričuje o resnici, da se vpliv cerkve kato-Hške in njenih siužbenikov, od papeža do najmlajšega kaplana, dokler ti ostanejo v zvezi z organizmom cerkve, ne dd zatreti.
Take misli so ti se morale nehote vzbujati, ako si včeraj bil priča redke slovesnosti, ki se je obhajala ob osojku*) ^Konjiške gore". Bila je namreč primicija (nova maša). Tega dne si pred altarjem Gospodovim zamogel gledati čvrstega mla-denča, ki je prvič v svojem življenji pri najsvetejši daritvi zaklical: „Slava Bogu na visokosti, a na zemlji mir ljudem" — kterim? tistim, ki so pač — „blage volje!" Saj tam ne more biti govora o pravem pokoju, kjer manjka rečena dobra lastnost. Gosp. J. Kranjc, tako je ime novomašniku, bil jo povod, da se je v lično ozališani cerkvi „Naše ljube Gospe" v črešnjicah zbrala silna gnječa vernega ljudstva.
V resnici „redka" bila je včerajšnja svečanost. Omenjena hiša božja je v svojem času bila podružnica za Konjice. Leta 1662 so jo „izluščili" ter pri isti napravili lastno faro. In do včeraj morala je čakati na srečo, da bo se pobožni svet med njenim okriljem okoli primicijanta se zbiral — prvikrat.
Poleg dobrih starišev primicijantovih ima nemalo zaslug v ti zadevi navzoči gospod Črnoša, sedaj župnik v Pišecah. Ta je nekoliko let prej bil predstojnik cerkvene občine tukajšnje. Za njegove dobe še v tem kraji ni bilo redne šole. Zatoraj so duhovniki mladež vadili v prvotnih „znanostih". Šegavi imenovanec bil je toraj prvi učitelj malega Jožeka; ni pustil, naj bi mladenič z izročenimi mu „talenti" ne „lihvaril". Včerajšnje solze, ki so se skrbnemu »učitelju" vdirale izpod bistrega čela, so razodevale radost ogledom na to, kar je „prigospodaril" obe-tavi učenec. In mimogrede še bodi pristavljeno, da bi brat primicijantov brez „prebrisanega" župnika danes ne bil v službi — učiteljski.
Dopisnikov prijatelj je rekel, da je „izvanredna slovesnost privabila tudi izvanredne goste". Izmed dvanajstero duhovnikov bodi imenovan kanonik in ravnatelj v bogoslovišči Mariborskem, preč. gosp. Ogradi. Ta je slavnostni govor spretno navezal na besede velikega aposteljna Pavla, kteri je napisal: „Bratje! Imejte nas — duhovnike — za Kristusove služabnike in za delivce skrivnosti božjih." Ne pozabi dalje, spomniti se vsih pevcev, bogoslovcev in gimnazijcev, s sodelovanjem izkušenega nadučitelja, g. Kodermana, in sotrudnikov, ... S kratka: v tesnem okviru si pred seboj imel podobo, ki ozna-nuje, da pod Križem razni sloji naroda prav lahko bivajo v ugodnem soglasji, v kakošno zamore spraviti ter v istem vztrajno vzdržati le „blaga volja". — Pardon! Še nekdo zasluži posebič imenovan biti. To je vitez sv. groba, gosp. Jeretin, ki je tudi „priklestil" v hribe, kar svedoči, da še so telesne moči zmožne počakati do sledečega leta, ko bo zamogel obhajati zlato sv. mašo.
Pri obedu v Podgorji je zdravicam vrata odprl gosp. Voh z onimi na sv. očeta, svitlega cesarja, prevzvišenost knezo-škofa. Samo škoda da v zeleni bajti, kjer smo vživali, kar so nam skuhali in spekli, ni bilo stenografa, ki bi zabeleževal vsaj besede jo-vijalnega župnika domačega, gosp. Kos-a, in sledil pesniškemu vzletu ceremonijarijevega pegaza.
A da je tudi smodnik opravljal svojo službo po vinorodnem kraju, kterem so nastavljeni in z zastavami okrašeni mlaji dajali praznično obleko, ni treba praviti. V obče je pa dan primicije vnovič dokazoval drastično nasprotje med „svobodomiselnim" duhom časa in bogoljubnostjo krščanskega naroda.
DomaČe novice.
(Prečast. gosp. Miha Feterncl), vpokojeni profesor in vodja realke, je po dolgi bolezni (vodenici), previden s sv. zakramenti, ob pol šestih popoludne mirno v Gospodu zaspal. Pogreb bode jutri popoludne ob pol šestih. E. I. P.!
(Zrel sad in cvet) je videti na neki hruški, v Kropi. Ees je čuden prizor. V kakih 14 dneh bodo dotične hruške popolno dozorele, zraven pa cvetje v več šopkih. Pri natančnem pogledu se vidi,
*) Nedaleč od cerkve jo kraj z imenom „Sojek", reksi, ker solnee po njem „seje'.
kako je mnogo popkov napravljenih, da se bodo v kratkem času razcveteli.
{VojašJco.) Slovenski pešpolk kralj Milan št. 97, ki ima svojo posadko v Pulji, pride 25. t. m. v Ljubljano. Od tod se napotijo na 26. zjutraj k velikim vajam na Gorenjsko, kjer ostanejo celih deset dni, namreč do konca vaj.
(KaJco potrebna da je nam Slovccem enakopravnost v uradu) imamo zopet živ dokaz pri naših brzojavnih uradih po železnicah, kakor tudi pri cesarskih kraljevih. Kako pokvečena, pokažena ia pokvarjena dohajajo nam slovenska poročila po brzojavnem potu, nam nihče ne bo verjel, kdor se ni sam prepričal! Vzrok temu pa ni odpošiljatelj telegrama, kajti tega telegrafični uradnik lahko prisili, da mu telegram določno pisan izroči, temveč krivda zadene slovenščine nezmožnega uradnika tako pri oddaji, kakor tudi pri sprejemu telegrama pri aparatu. Brzojavni alfabet obstoji iz znamk (pik in črt, sestavljenih v skupine od enega znamenja do še-sterih), ki se pri količkaj malomarni oddaji lahko med saboj zatope, n. pr. dve piki v eno, kar dd, črto ali tudi tri pike v eno, kar je zopet črta in vsled tega druga črka in čisto drugačen pomen besede in vsled tega celega stavka, za kar se pa brzojavni slovenščine nezmožni uradnik kar nič ne briga, kajti dobro mu je znano, „dass filr etwaige Verstummelung der Depesche die Tele-grafenvervraltung keine Verantwortung ubernimmt" (za pomote telegramov ne prevzame brzojavno oskrbništvo nobene odgovornosti); čemu bi se toraj brigal, ali je depeša pravilna ali ne. Toliko brit-kejše pa pokažena depeša zadene taistega, komur je namenjena in posebno tedaj, ako ima morda vsled tega še celo velike stroške ali pa kakor je pri časnikarstvu, namesto resnice — laž. Dajte nam toraj posebno po Stajarskem in po Primorji slovenščine zmožnih telegrafistov, potrebujemo jih; zahtevati jih pa smemo, ker jih plačujemo mi, t. j. tisti, ki imajo z njimi kaj posla.
{14 TrSaških mornarjev), med njimi tudi ne-kteri Slovenci, kakor Pečenko, Pavicič, Mar-kovič, Peternel, Lenar in drugi so sprejeli službo na argentinski oklopnici, ki se je tukaj napravila. Bili so sprejeti za več let in z dobrimi pogoji. — Ali ko je argentinska oklopnica pred ne-kterimi tedni došla v Marseille, odpovedal je poveljnik ono ladije kar nenadoma službo vsem Tržaškim mornarjem in jih v Marseille pustil v vsakem pomenu „na suhem". — Ubogi ljudje bi bili mogli beračiti in od hudega konec jemati, da se jih ni usmilil naš rojak gosp. Peter Jurca, c. kr. avstrijski pod-konzul v Marseille. On jim je preskrbel potrebnega denarja, in tudi prosto potovanje v svojo domovino. — Te dni so došli ti mornarji v Trst in vsi ne morejo prehvaliti človekoljublja in dobrote g. Jurce, moža nam dobro poznanega in ki ni niti na Francoskem pozabil svoje domovine, svojega maternega jezika, kterega vedno goji, ker je tudi naročen na nektere slovenske časnike.	(„Edinost".)
Današnji list ima prilogo: „Archiv fiir Heimatskunde" in naše zgodovinoznan-st vo.
Trgovinska in otrtna zbornica.
(Dalje.)
B. Trgovski obrt.
I.	Zadruga trgovcev s pridelki in z žitom. Trgovcev z deželnimi pridelki 13, trgovci z žitom 3, vkup 16.
II.	Zadruga branjevcev in trgovcev z viktuali-jami. Branjevcev 114, trgovcev z moko 25, z maslom 4, z divjačino 2, prodajalcev, sadja 8, kruha 1, viktualij 7, medenine 1, zelja 3, staničarji 4, vkup 168.
III.	Zadruga prodajalnic manufakturnega, sukne-nega, krojnega in modnega, belega in tkalnega, kratkega, galanterijskega in norimberškega blaga. Trgovcev s platnom 4, s suknom in krojnim blagom 14, z modnim 1, s pozamentirnim 1, s kratkim 1, kramarjev 46, trgovca s cerkvenimi rečmi 2, trgovcev z norimberškim blagom 7, vkup 76.
IV.	Zadruga trgovcev z usnjem, obutalom, oblačili in s klobuki, potem starinarjev. Trgovcev z usnjem 20, z obutalom 6, s kožami 1, z oblačili 6, s klobuki 3, starinarjev 15, vkup 51.
V.	Zadruga trgovcev z lesom, lesenim blagom in s hišno opravo. Trgovcev z lesom 7, z lesenim blagom 4, s hišno opravo 3, z igračami 1, vkup 15.
VI.	Zadruga agentov, komisijonarjev in spedi-
terjev, potem inkasijsko opravilo. Agentov 14, špediterja 2, menjalnice 2, vkup 18.
VII.	Zadruga trgovcev s špecerijskim, barvenim in materijalnim blagom, s kemikalijami, z dišavami, s kolonijalnim in mešanim blagom. Trgovcev s špecerijskim in materijalnim blagom 38, z mešanim blagom 3, z dišavami 1, s kisom 6, vkup 48.
VIII.	Zadruga trgovcev z železom in železnino. Trgovcev s šivalnimi stroji 2, z muzikalnimi instrumenti 1, z železnim in špecerijskim blagom 5, z orožjem 1, z žreblji 5, z železom in železnino 4, vkup 18.
IX.	Zadruga trgovcev s knjigami, umetninami in muzikalijami, potem s papirjem. Trgovcev s knjigami, umetninami in muzikalijami o, s papirjem in pisno pripravo 2, posojevalna knjižnica 1, vkup 8.
X.	Zadruga malih trgovcev. Vrtnar 1, prodajalcev premoga 5, drv 3, oljnatih podob 1, semnjičar 1, trgovec z žganjem 1, z dežniki 1, zaloga likerjev 1, imetnika tehtnic 2, vkup 16.
(Dalje prili.)
Oznanilo
o delitvi premij v denarji in priznanslcih diplom za kobile in žebice, katera se bode vršila na Kranjskem za leto 1884.
Na Kranjskem se bode za leto 1884 vršila delitev deržavnih premij v c. kr. cekinih in srebernih svetinjah, kakor tudi delitev priznanskih diplom: a) za kobile z žebetom, h) za mlade, t. j. 3- do 41etne kobile, e) za 1- do 21etne žebice v čveterih konkurz-nih postajah, ki so spodaj imenovane:
V	Ribnici za politični okraj: KožcTje dne 1. septembra 1884.
Na Vrhniki za politične okraje: Litija ljubljanska okolica, Logatec, Postojna in mesto Ljubljana dne 5. septembra 1884.
V	Kranji za politične okraje: Kranj, KadOT-Ijlca in Kamnik dne 10. septembra 1884.
V	Krškem za politične okraje: Krško, Kudol-fOTO in Črnomelj dne 2. oktobra 1884.
V	vsaki konkurzni postaji se začne delitev premij v imenovanih dnevih ob 9. uri dopoludne.
Za to delitev premij veljajo sledeče uredbe, katere so se naravnale po pravilih, ki za to veljajo, s privolitvijo c. kr. ministerstva za poljedelstvo z ozi-rom na posebne razmere te dežele.
I. Splošne uredbe.
1. Delitev premij se bode vršila v vsaki konkurzni postaji po posebni premijski komisiji pod vodstvom predstojnika dotične politične okrajne ob-lastnije kot predsednika; ta komisija sestoji iz jed-nega poslanca državnega žebčarstva, potem iz dveh poslancev odseka za konjerejo c. kr. kmetijske družbe, poslednjič iz živinskega žebčarskega zdravnika, eventualno iz dotičnega okrajnega živinskega zdravnika.
2.	Kot premije se bodo delili c. kr. cekini in sreberne svetinje (medalje).
Ako bi se kdo odpovedal gori imenovanim premijam, podelile se mu bodo namesto teh premij priznanske diplome z imenom rejca, s kratkim popisom premiranega konja in z opazko, da se je premiji odpovedal.
3.	Premije se izročujejo rejcu premirane živine precej od premijske komisije proti prejemnemu potrdilu.
II. Posebne določbe.
A. Za kobile z žebetom, B. za mlade kobile, C. za žebice.
1.	V Kranji utegnejo za premijo prositi samo kobile z žebetom, mlade kobile in žebice noriškega plemena; v drugih postajah ni zaradi plemena nobene omejitve.
ad A.
2.	Za premijo utegnejo prositi kobile z žebetom samo od svojega spolnjenega četrtega leta više, brez omejitve na kako najvišjo starost, in sicer dokler so zdrave, dobro rejene, imajo na sebi lastnosti dobrih kobil plemenjic in imajo s seboj lepo žebe, ki še sesa ali je že odstavljeno. Pri sicer jednaki kakoš-nosti pa imajo mlajše kobile prednost pred starejšimi.
3.	Premija se sme kobilam z žebetom le takrat prisoditi: a) ako je žebe od cesarskega ali licenci-ranega privatnega žebca in se to dokaže s postavno (legalno) pripu.stnico, h) ako se prinese od župana narejeno in od pristojne politične okrajne oblastnije potrjeno spričevalo, ter se s tem dokaže, da je pri-
peljana kobila z žebetom že prej, ko je žebe storila, bila last tega gospodarja, ki premije prosi.
4.	Zaradi tega, da je katera kobila z žebetom že v prejšnjih letih prejela jedno ali več premij, ona ni izključena, da bi ne smela za naprej več premije dobiti.
ad B.
5.	Za premijo utegnejo prositi mlade, t. j. 3 in 4 leta stare kobile, ter smejo le tedaj premijo dobiti: a) če so ubrejene od cesarskega ali licen-ciranega privatnega žebca in se to dokaže s postavno (legalno) pripustnico, h) če je kobila najmanj jedno leto že v posesti tistega, ki za premijo prosi, in če se to dokaže po spričevalu župana, katero je potrjeno od pristojne politične okrajne oblastnije.
6.	Mlade kobile, katere so kakor take jedenkrat premijo dobile, utegnejo prihodnjič premijo dobiti samo kot kobile z žebetom, če imajo lepo žebe, katero še sesa ali je že odstavljeno.
ad C.
7.	Za premijo smejo prositi lepe žebice po spol-njenem prvem in drugem letu, če so dobro rejene in če po rasti svojega trupla obetajo, da se bodo za naprej dobro razvile in odgojile.
8.	Do premij imajo posestniki takih žebic le takrat pravico, če se s postavno pripustnico dokaže, da so te žebice od cesarskega ali licenciranega privatnega žebca, in če se dokaže po spričevalu, od župana narejenem in od pristojne politične okrajne oblastnije potrjenem, da so jih posestniki sami iz-redili.
ad 1., B. in C.
9.	Kobilam z žebetom, mladim kobilam in že-bicam, ki utegnejo za premije prositi, delilo se bode v vsaki konkurzni postaji od premijske komisije:
a) Kobilam z žebetom, ki še sesa, jedno darilo po 7 cekinov, jedno darilo po 5 cekinov, jedno darilo po 4 cekine in jedno darilo po 3 cekine, potem 2 sreberni svetinji.
h) Mladim kobilam jedno darilo po 5 cekinov, jedno darilo po 4 cekine, jedno darilo po 3 cekine, potem 2 sreberni svetinji.
c) Žebicam tri darila po 2 cekina in 2 srebrni svetinji.
Skupaj 148 c. kr. cekinov in 24 srebrnih svetinj.
Konečna opazka.
Posestniki triletnih za pleme sposobnih žebcev se pozivajo, da naj jih o priliki premiranja pripeljejo pred komisijo v ta namen, da se zapišejo, ker bi se utegnili pozneje kupiti.
Premijska komisija ima tudi pravico vis. c. kr, ministerstvu za poljedelstvo nasvetovati licencirane privatne žebce za podporščino.
Vsak, kateremu se je za izrejenega konja prisodila premija, mora podpisati reverz, v katerem se zaveže, da bode tega konja po delitvi premij obdržal še jedno leto, k prihodnji delitvi državnih premij ga zopet pripeljal, ako mu dotle še živi; konečno da povrne prejeto premijo v denarjih brez vsakega ugovora, če ne bi ostal pri tem mož-beseda.
Od C. kr. deželne vlade za Kranjsko.
V Ljubljani, dne 10. julija 1884. Za C. kr. deželnega predsednika: C. kr. dvorni svetnik: Grof Chorinskf/ s. r.
Razne reci.
— Znani bosniški vstajnik in voditelj,
Hadži Loja je 24. ju ter je bil iz češke trdn Bolehen je; šel je skoz^
ija svoj petletni zapor prestal ave Theresienstadt izpuščen. Dunaj v Bosno.
—	Sedemdesetletni jubilej učitelja. V Jilchen-u na Porenskem je učitelj, ki že 70 let deluje v izobraženje naroda. Lansko leto je prejel od ministerstva pohvalno pismo za svoje delovanje.
—	V Št. Luisu v Ameriki so vložili 8. p. m. temelji kamen novi jezuitovski cerkvi. Več sto katoliških društev se je vdeležilo slavnosti, pričujoča sta bila dva škofa, izmed kterih je prvi pridigal angleški, drugi nemški. Ljudstva je bilo več ko 100.000. V vsacem oziru je bila slavnost kaj velika in je pričala, kako ljubijo Amerikanci sinove sv. Ignacija. Kaj pa pri nas?
Telegrami.
Dunaj, 7. avgusta. „W. Ztg." razglaša cesarsko naredbo od 28. julija tikajoče se
podpore iz državnega zaklada za pooplavljenoe po Graliciji.
Ebensee, 6. avgusta. Cesar se je pripeljal semkaj na sprejem nemškega cesarja, kterega bodo v Ischl spremljal. Kolodvor ozaljšan, ljudstva se vse tare. Cesar nosi opravo svojega pruskega pešpolka s trakom reda črnega orla. Ko se vlak še ni prav dobro vstavil, liitel je že naš cesar proti vagonu, na čegar hodniku stal je sivolas nemški vladar v avstrijski polkovni opravi in je roko pozdravljajoč na čaki držal. Sprejem jo bil presrčen. Podala sta se v salon in takoj se je vlak odpeljal proti Isolielu.
Ischl, 6. avgusta. Ljudi toliko, kakor še nikdar ne ob tem času. Sprejem cesarja Franca Jožefa in cesarja Viljema je bil velikanski; ravno ob 12. uri pripeljal se je dvorni vlak semkaj. Nemški cesar hitel je naši cesarici nasproti, poljubil ji je roko, potem jo je pa spremil pred kolodvor, kjer so čakali vozovi. V prvem vozu peljala sta se nemški cesar Viljem in naša cesarica Elizabeta, v drugem pa cesar Franc Jožef. V hotelu .^»Elizabet", ki je bil tudi sijajno okrašen pričakoval je cesarski dvor in visoko plemstvo cesarskih Veličanstev, ktere so se v prvo nadstropje podale.
Ischl, 7. avgusta. Gledališčna predstava sijajna. Veličanstva ostala so do konca navzoča ; po predstavi podala so se v cesarska vilo na čaj, kamor sta bila povabljena tudi Kalnoky in Tisza.
Versailles, 6. avgusta. Kongresna komisija je sklenila prenaredbo ustave, vsled ktere so pretendentje (ki imajo pravico do francoskega prestola) izključeni od predsednišfva v republiki. Danes se bo dotično poročilo prebralo, jutri se prične o njem debata.
Toulon, 6. avgusta. Od včeraj zjutraj pa do danes umrli so tukaj 4, v Marseille 8, v Arlesu pa 2 za kolero.
Tujci.
5. in 6. avgusta.
Pri Slonu: Julijus Guttentag, zasebnik, iz Berolina. — Anton Petziwal, trgovec, z Dunaja. — Alojzij Zdrahal, c. k. rudn. vradnik, s soprogo, iz Prežibrania. — Sam. Leitner, trgovec, iz Biidapešta. — Hermann in Weingerl, iz Zagreba.
—	H. Priedrieh, zasebnik, iz Trsta. — Ludwik Hefifner, graj-ičak, iz Konsiiine. — J. Seharl, fabrikant, iz Žir. — Venoaje in Engelsberger, s Krškega.
Pri Tavčarji: Ohlmeier, iz Hanovera. — Priedrieh in Pleiwei8, trg. potovalca, z Dunaja. — Kari Stanger, trg. po-tovaleo, iz Trsta. ~ Alojzij Hudovernik, posestnik, iz Eadolioe.
—	Janez Legat, posestnik, iz Lesc. — Jožef Hniidl, zasebnik, s soprogo, iz Gradca. — Janez Wurzcnger, zasebnik, iz Gradca.
—	Marija Bolmereieh, z družino, iz Reke.
Bavarslcem dvoru: Lovrenc Thaller, s soprogo, iz Trsta. — Marija in Pani Glaser, zasebniee, iz Pulja.
Pri Juinem Jcolodvoru: Levstek in Novak, učitelja, iz Idrije. — Josip Maier, iz Ljubljane.
Pri Avstrijskem, cesarji: Anton Požar, pravnik, iz Trsta. — Dominik Eberl, iz Beljaka. — Vincene Terfrin in Prano Šinkovec, zasebnika, iz Idrije. — Klement Mikaoič, mizar, iz Trsta.
]>unajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 7. avgusta.
Papirna renta po 100 gld.....81 gl.	10	kr.
Sreberna............81 „	80	„
avstr. zlata renta, davka prosta . .	103 „	50
Papirna renta, davka prosta . . .	96 „	25	,.
Akcije avsti-.-ogerske banke . . .	862 „	—	„
Kreditne akcije......313 „	90	„
London.......121 „	50	„
Srebro........ __	_	^
Ces. cekini.......5 „	74	„
Francoski napoleond......9 „	65	„
Nemške marke............59 ,,	45	„
za leto 1885
bode izdalo
vredništvo „Jurja s pušo".
Obsegal bode do 200 strani z ilustriranimi humoreskami, šaljivim berilom in inserati od zadej, kteri se bodo po nizki ceni računali za celo ali pol strani. Izšel bode prve dni decembra 1.1., cena mu bode samo 50 kr. Naročnina naj se pošilja vredništvu „Jurja s pušo" v Trst.	(2)
„Archi¥ fiir Heimatskunde" in naše zgodovinoznanstvo.
Ne toliko ljubezen do stvari, še menj želja po zaslužku, posebno poslednje ne — ker je neverjetno visoka vsota denarja, kar me to osemletno delo stoji — nego ljubezen do domovine je, kateri žrtvujem svojo vednosti, svoj čas in svoj denar.
S tem kratkimi besedami je povedano vse, zakaj se pečam s tako trudapolnim, nehvaležnim, a jako važnim domovinskim zgodovinoznan-stvom. —
Srednji vek je cerkveni vek — in jako zanimiv, ako se zasleduje po listinskih virih — ves drugačen nego se navadno dan danes pri nas misli in piše o njem. Zgodovina srednjega veka nam je ohranjena v listinah in pri zgodovinopiscih, in ako hočemo temeljito resnico pisati, moramo preiskavati vire srednjega veka, in v teh nahajamo toliko praktičnega, poštenega in prijaznega, da nam mora v vsakem oziru bolj prijati nego sedanji svet. — Osebna svoboda je jedina stvar, katera ima nekoliko temne strani; če pa premislimo, da je bil kmet podloga grajskih dohodkov, da je bil prirojena, a ne priklenena grajska lastnina, lehko posnemamo iz sedanjega življenja, da je grajski gospod na kmete svoje gledal tako, kakor mi danes na dobre .ali slabe svoje posle — in ako mi dan danes s svojimi posli slabo ravnamo, popuste nas in mi navadno težko dobimo še slabejših in za boljšo plačo. Še veliko slabeje bi se bilo v srednjem veku godilo graščA,ku, ako bi bil malovredno s svojimi podložniki ravnal; po noči bi mu bili izginili iz graščinstva in zbežali v mesta in pod druge dobre gospodarje, in graščak bi si ne bil mogel novih dobiti, zatorej bi bil sovražnik svojih dohodkov in svojega graščinstva. Nobeden graščak ni zapodil nemarnega kmeta s posestva, nego kaznoval ga je, da je moral obdelavati najslabši svet, in takoj, ko se je poboljšal, pomikal ga je od leta do leta na boljšo zemljo. In ako je bila slaba letina, da ni kmet ničesa pridelal, moral ga je graščak preživiti, ako je hotel dohodke graščinstva ohraniti; tako se je godilo tudi pod duhovskim gospostvom. Ako primerjamo človekoljubni srednji vek s sedanjim omikanim devetnajstim stoletjem s svojim nečlovekoljubjem, ko kmetije, vredne do tisoč in več goldinarjev, prodajejo po 2 do 5 forintov, kakor se je godilo po Dolenjskem in kmeta z njegovo obiteljo brez usmiljenja spode z njegovega rojstvenega domovja, potem si lehko mislimo, kako pametno, pošteno, človekoljubno in praktično se je nekdaj ravnalo s kmetom. Kar se i.iče robote in desetine, uče nas listine, kaj in koliko je bil kmet dolžan od obdelovanega ali kupljenega posestva prodajalcu ali posestniku za to na leto služiti in dajati, in posestnik ali grajski gospod ni smel nič več terjati od svojih podložnikov nego to, . kar so mu prepisovalo stoletja stare urbarijalne knjige; novostij, novih davkov in doklad kmetje niso pripoznali, kakor nam priča marsikatera listina, kajti v takih prepirih so se kmetje obračali na deželno sodišče in to je zabranilo zahteve, katere niso bile po urbarih utemeljene. Robota se je tudi lehko z denarjem odkupila. Dokazano je tudi, da so na Kranjskem nemški kmetje več davka imeli odrajtovati nego Slovenci brižinskim škofom (Mitth. f. Krain 18G1 sir. 2). Še le turški navali so prouzročili, da so začeli gra8Čž,ki več dohodkov zahtevati in sicer zato, ker so jim Turki ljudi pobrali, ker so bili prisiljeni vedno na boj hoditi, kar je veliko denarja stalo, in ker je tudi cesar sam vedno novih doneskov za vojaške potrebe posebno zoper Turke zahteval od deželanstva.
Graščdki so bili zdaj prisiljeni zahtevati večji davek, kajti oni so pri vodnih stroških sami začeli obuboževati, a kmetje niso tega pripoznali in so se že 1478. leta uprli, toda ta upor se ni razširil. Ker pa so graščaki zaradi pogostih turških vpadov imeli vedno več stroškov, terjali so tudi z vso pravico več od podložnikov svojih. A kmetje niso bili tako zamorjeni in ponižni nego dan danes, ko se leto za letom več zahteva, ne da bi se kdo ustavljal, ampak godrnjali so in niso hoteli verjeti, da cesar denarje zahteva i. t. d., in ta nezadovoljnost kmetov je rastla od leta do leta, dokler ni leta 1515. narastel kmetski upor, pri katerem so kmetje zahtevali svojo „staro pravdo", kakor so jo od stoletij som inirli v urbarih zabeleženo. Torej turški navali so prouzročili pravične zahteve graščakov do podložnikov svojih, a ti je niso pripoznali in se sprli, poprej niso zahtevali in tudi niso smeli graščaki druzega zahtevati nego to, kar je bilo že od nekdaj pripisano na zemljišče. Kmet torej ni imel samo graščinskega sodišča, nego tudi višje deželno sodišče, katero ga je varovalo, zato tudi ni znano, da bi bili pred turškimi navali kmetje godrnjali zoper graščake.
Tudi Valvazor omenja, da kranjski kmet tako rad pleše, da mu skoraj vse leto peta ne počije. Ali je bil zaradi stradanja, robote in graščinskega biča tako veselega srca, to nam pa Valvazor ni povedal; — zakaj pa dan danes tako silno toži in tarna, to vemo sami.
Ker se je pri nas brez utemeljenih dokazov razširilo krivo mnenje, da so bili naši predniki po nemški šoli in nemškem izobražcnji raznar6jeni, in da so le nemško mislili in nemško pisali, zato ne bode odveč, to stvar nekoliko pojasniti, posebno, ker se je s tem ukoreninila mlačnost, da, cel6 sovražnost do naše domače zgodovine. Kakor so me večkrat poučile izkušnje, toliko pri duhovnikih, kakor pri posvetni inteli-genciji, misli se, da so bili nekdanji gradovi gnezda divjakov, in prebivalci vitezi, baroni in grofje roparska druhal. Poglejmo v listine, če je to res ! Tu imamo shranjeno zgodovino plemenitažev in njihovih gradov. Te ple-menitaže nahajamo v vodnem spremstvu pri cesarjih, oglejskih očakih, nadškofih, škofih, prelatih. Niso li plemonitaži postavljali cerkva, z darovi jih obsipali, z duhovniki oskrbovali, in ali ne uživajo šo dan danes duhovniki dohodke od farnih zemljišč, katera so nekdanji plemonitaži podarili cerkvam? Prislovica pravi: s komer se človek v političnih stvareh brati, tistega mnenja je tudi, — Da so bili plemenitaži roparska druhal, kaj
bi bili potem cesarji, kaj duhovniki, kaj cerkve, kaj cerkveno posestvo? Neka posebna pobožnost je družila te stanove, in njihova pobožna dela, njihovo mišljenje in življenje, vse to nam je ohranjeno v listinah. Iz Iju-Ijke še ni nikdo pekel kruha, ampak iz pšenice, in kar se tiče srednjega veka, smelo se lehko trdi, da so slaba dela plemenitažev nasproti temu, kar mi nahajamo zabeleženega, tako malenkostna kakor nekoliko ljuljke v po-lovniku pšenice. Kdor tega ne veruje, poglej o priliki v moj listinjak 13. in 14. veka, ki začne v kratkem izhajati, in v tem se bode prepričal vsak, da so bili naši predniki, plemenitaži in navadni ljudje tako pobožni in pošteni, da ni bilo treba ni tožbe ni prisege, kajti veljala je čista vest in poštenost (trewe) toliko in skoraj da več nego dan danes prisega „an ayd(ing) vnd an tayding nur seinen schlechten worten ze gelawben, die er poi sein trewen gesagen mag". Ta pravna formula se nahaja malo ne po vseh listinah 14. veka.
Pobožnost plemenitaštva nam pričata s6sebno dve zatiški listini od 1207. in 1223. leta, priobčeni v drugi moji knjigi kranjskih listin, in v katerih se sužnjim daje prostost iz same pobožnosti. Iz 1382. leta imam listino, po kateri kardinal Pileo di Prata vsem svojim sužnjim na Furlanskem daje prostost. Ako pazljivo prebiramo listine srednjega veka, dozdeva se nam, kakor bi imeli mrliške bukve davno umrših pobožnih svojih pradedov pred saboj, katerih dobra dela, življenje in mišljenje so v njih zabeležena. Nekako čudno bi se ujemalo brati na listinah vzvišeno pobožnost, skrb za dušno blaginjo, naglaševanje minljivosti sveta in vodna darovanja zemljišč cerkvam za vzdrževanje duhovnikov itd.; v drugih zapiskih pa, da so kakor tolovaji po cestah na ljudi in kupce prežali in jih plenili ter slovenski narod, jezik njegov, običaje njegove in človeško pravo zaterali. Dokazov za zadnje ni — in to je žalostno spričalo, kako se pri nas korenito goji domače zgodovinoznanstvo! Pa kako se bode neki gojilo, ako se ne podpira izdaja virov in listin, brez katerih se nič ne more pisati. Na Hrvatskem je vse drugače, zato pa so tudi hrvatske zgodovinske razprave korenite. Narod pa, kateri nima učenega slovstva, pogreša marsičesa, posebno osobnega ponosa.
Listino nam pričajo, da ni res, da bi bili sam6 duhovniki, plemenitaži in meščanje prosti ljudje. Mi nahajamo po listinah srednjega veka in sicer precej zgodaj, župane, vsako stroke rokodelcev in kmete, da podpisavajo listine kakor plemonitaži, in tudi s plemonitaži in druzimi dostojanstveniki vkupe, da kupujejo, prodajajo in cerkvam darujejo svoja imetja in zemljišča iz svojega polnomočja, in da imajo cerkvene, cesarske in plomenitaške fevde na užitek. To nam bodi kažipot, da, ako hočemo korenito poznati zgodovino domovino svoje, treba je neobhodno, da podpiramo izdajo listin in virov, ako no, bomo vedno podlaga neplodnega pripovedovanja — dokazov pa le no bomo imeli, če je res, ali no.
Kar se tiče jezika, v katerem so pisano listino in v katerem jih izdajam tudi jaz, mislim, da naj bi se duh časa, institucijo in praktičnost srednjega veka jemal v poštev; kajti do srede, da, skoraj do konca trinajstega veka je latinski jezik prevladal pisavo. Z začetkom štirinajstega veka so začeli tedanji notarji = duhovniki nemški pisati, vender pa se ni zanemarjala latinščina. Torej latinski jezik, ki jo zavladal po naših deželah šo pred Kristom, a ne nemški, zatrl jo slovenski jezik. To nam tudi to priča, da nimamo v svoji domovini še pot sto let po dohodu Nemcev v svojo deželo (okoli 749. leta) nikakoršnega nemškega pisanega spomenika, slovenske pa imamo! Listine in pisatelji vse Nemčije nam pričajo, da je imel nemški jezik ravno toliko veljave v pisavi, kakor slovenski ali srbski. Trinajst sto let so jo pisalo povsod izključno latinsko. Druga polovica trinajstega in prva štirinajstega veka pa je določila pisavo, pri nas nemško, na Hrvatskem glagolico, a tudi mi imamo za našo zgodovino nekoliko gla-golitiških pisem ali listin. Ker še ni bilo narodnostnega vprašanja, bili so ljudje jako praktični in so le tisti jezik za najboljšega imeli, kateri je imel največ veljavo, duhovščina je bila prijazna latinščini, posvetni ljudje so pa na zemlji najvišje bitje videli v cesarji in zato se pridno učili jezika cesarjev in države. To je bil torej uzrok, da so morali duhovni notarji začeti nemško pisati listine. Sploh je moralo postati okoli leta 1300. neko žviahno zanimanje, pisati javna pisma v jeziku narodu razumljivem. Tega nam sicer ni zabeležil nobeden zgodovinopisee, toda vidi se iz listin, da od leta 1300. dalje so skoraj vsa posvetna pisma nemška; na Hrvatskem pa z glagoliškimi pismeni, in to mi je dokaz, da je bilo okoli leta 1300. veliko jezikovno vprašanje in velik preobrat v duhu časa po jeziku državnem.
Kranjsko je bilo žo proti koncu srednjega veka središče slovenskega življa. Tako n. pr. ustanovijo meščanje in zastop mest Ljubljana in Kranj leta l-li)5. oltar na čast slovanskima apostoloma sv. Cirilu in Metodiju v Ahenu na Reni. V ustanovni listini imenujejo se „nationis Sclavoniae", druga roka jo pozneje pripisala nad črto „cnrniolicae", to je „naroda Slovenije" (kranjskega). Takrat je bil deželni glavar in vicedom Viljem Turjaški, župan ljubljanski, sicer ne še poznan, (ker imamo premalo virov) priobčenih - ), toda bil jo vsekako naroda svojega veren sin, kakor tudi ves zastop ljubljanski in mesta Kranja še več stoletij, ker je vedno pošiljal izrečno slovenskega jezika zmožnega duhovnika v Ahen, da je tam pri oltarji slovanskih apostolov opravljal sveto mašo ter na božjo pot prihajajoče Slovence vzproje.mal in izpovedoval. S tem pa je tudi ovržena trditev, da bi bili plemenitaži neki le zaradi verskih naporov podpirali izdajo Trubarjevega sv. pisma v slovenskem jeziku! Kdo se upa dokazati, da so kedaj narodu vsiljevali nemški jezik? Ker so bili praktični zaradi jezika, ne sme se reči, da so bili sovražniki slovanstvu, te graje ne zaslužijo naši pobožni in pošteni predniki! Takrat so se še živo zanimali za slovanska apostola, a sedaj ? — Razven tega nahajamo, da je cel6 cesar (kralj) Maksimilijan I.
1494. in 1496. leta cesarski svoj pečat na belo-modro-rudečo listin-sko vrvico listini priobesil. S tem je sam cesar pvipoznal, kakšna je kranjska deželna boja. To so nam tehtoviti dokazi, kako so živeli in čutili naši predniki in da so se tudi spoštovale njih svetinje. In ple-menitaži? Tudi plemenitaži so bili narodni, to nam svedočijo slovenska krstna imena, tako n. pr.: Medko (Medvedko = Bernhart) de Miilbacli, Dobrossus (Dobrost-us) de Edelinge, Berse ali Wersso de Arclia, do Veldes Zebr(us) de Ig, dalje so Jelen, Jlaniola, Marold, Nedel, Nedelka, Ladizla, Bielj, Zupan, Zupana (krstna nio.ška in ženska imena), Cernigoi, Volavca, rDuse, Nebemer, Radin, Radovan, Gonslav, Pribislav, Radoslav, Itoigoj, l)o-docha, Večegoj, Velcko, Volik, Sobodin itd. imena iz kranjskih listin, ki se pri meni iz raznih arliivov prepisane nahajajo.
Vprašanje je tudi, niso li nemški, skozi stoletja tukajšnjega bivanja udomačeni plemenitaži z jednako hrabrostjo in po))Ožnim domoljul)jem, kakor slovenski, z mečem v roci in kri prelivaje branili, da se ni izpremenila naša zemlja v „turško drajnoV"
Ker je večina duhovnikov l)ila plemenitaškega slami, ni nam treba dosti vpraševati, če so plemenitaži znali slovojiski jezik. Gotovo, samo ta je bila razlika, da so bili gotovo prijazni narodu (ker ni nikdo hujskal na nje zaradi jezika), kar nam posebno priča to, da so plemenitaži in kmetje slovenska krstna imena nosili, katerih bi dan danes pri vsi narodni vroče-krvnosti v veljavo ne spravili. Ker pa to danes ni možno, v srednjem veku pa je bilo, potem znamo, da, ako mi o tako delikatnih stvareh pišemo ali govorimo iz minulih stoletij, moramo prej izobraženi biti o zgodovini, ob običajih, in o narodnem in vladnem pravu in ne iz posameznih slučajev sodbo o vsem narodu izrekati.
Zaradi tega je silno potrebno, da se priobčujejo listine, ne regeste, da dobimo vsaj drobtinice o svojem deželnem pravu; dokler pa nimamo tega, nam ne pristoji obsodilno pisati o času, čegar tradicijonalnega, deželnega in narodnega prava ne poznamo.
Marsikateri se ni naročil do zdaj na zbornik moj „Archiv fiir Hei-matskunde", ker izhaja v n e m š k e m j ez i k u. Dokler sera ga hotel izdajati v slovenskem jeziku, se ni hotel vzprejeti za Matico Slovensko z izgovorom, da je zbornik moj preučen in predrag, in pokojni dr. B1 e i w e i s mi je vedno svetoval, naj arhiv izdajam po nemško. Zdaj ga pa ne smem drugače izdavati, nego li nemško, ker me nemški in laški arhivarji podpirajo z listinami in ako bi jim pošiljal slovenske razprave, prenehala bi so takoj vsa ta podpora, a druge bi ne bilo. — Znanstvo je mednarodno, in naša naloga je, da izdajemo učene knjige v jeziku, katerega umejo uie-njaki, in še le ko bode zunanjemu svetu našo knjige rabile kot viri, potem smemo upati, da nas bodo sosedje poznali in o nas pisali tako, kakor jim bodo narekovale naše knjige. Če pa ne bomo pisali v jednera ali dragem jeziku učenjakov, ostanemo vedno „torra incognita", kajti tega vender nemo-remo zahtevati, da bi učenjak moral znati toliko jordkov, o kolikor narodnostih in njihovih deželah piše. Zatorej vidimo, da tudi večji narodi, nego smo mi Slovenci, skrbe zato, da se njih v domačem jeziku pisane razprave za učene namene prelagajo na tuje jezike: Hrvatje so si ustanovili „Kroatitche Revue", Madjari „Ungarische Revue", Rusje „Ritssische Revne" i. t. d., v katerih objavljajo razprave, katerim žele velikega razširjenja.
Že v „Kresu" (III. 1. št.) je starosta slovenskih učenjakov spisal sodbo o zborniku mojem, še predno je najboljše razprave imel v rokah, in hudo besedo izrekel o slabi podpori — a kaj je koristilo? Zvedel sem celo, da je neki gospod odsvetoval, dati rai nekoliko podpore od dežele. — In vender, niso li moje knjige podobne, posebno bo druga listin podobna štajerskim knjigam „Urkundenbucher" s to razliko, da jaz, ker je Kranjska uboga v starinskih virih, tudi regeste podajam in s tem vse vire, tudi male. Na Koroškem daje dežela po 500 goldinarjev na leto za razprave! Jaz pa razprav ne vidim tako silno potrebnih podpore. Na Štajerskem stoji deželo vsako leto več tisoč goldinarjev zbiranje listin in zgodovinskega gradiva in kar dela na Štajerskem deželni arhivar z blizu treh tisoč goldinarjev dohodkov, to se trudim jaz na svoje stroške po možnosti delati tudi za Kranjsko. In da moja izvestja ne morejo biti tako slaba, kakor je podpora — svedočijo naslednje besede, katere mi je pisal baron pl. Hauser, tajnik koroškega zgodovinskega društva 31. julija 1883.; „Ich wiinsihte nur unter der zahireichen Menge unserer kiirntnor Mitglieder ein cbonso eifriges und fahiges fiir die kiirnt. Gesehichte, als Sie tur Krain os sind." In na Koroškem je plemenitaS in učenjak družabnik zgodovinskega društva. — Dne '21. maja 1884. leta se je oglasil prof. Vrhovec v „Ljubljanskcm Listu", ter piše med drugim: „To zanemarjenje domače zgodovine je velika sramota za ves sloven.ski narod. Ne jeden prst se ne gane za prospeh naše tako malo poznane zgodovine .... Jedini list, ki goji domačo zgodovino, jo Šumi-jev Archiv. In kakovo priznanje žanje za svoj livalevredni trud? ... Ta mlačnost je tem menj odpustljiva, ker se baš v sedanjih časih deva pri vseh izobraženih narodih tolik poudarek na zgodovinsko vedo." — Med drugim omenja tudi, da ni mogoče spisati kulturne zgodovine o Slovencih, ker je še malo gradiva priobčenega, in jaz dostavljam, da večina gradiva še ni priobčena, in da če se ne bode strokovnjaško priobčevala, ne dobimo nikdar pogleda v kulturno življenje naših pradedov. Po mnogem branji starih pergamentov vidim, da se popolno napačno sodi o naših pradedih, in da so dozdanje obsodbe nepremišljene, mnoge hudobno, in da te sodl)o izvirajo iz nepoznanja starinskih, po večjem še nenatisnenih virov in pa iz hudobnih nakan. — Potem pa se še toži, da ni domoljubov več, da so nikdo ne briga več za zgodovino svojega naroda! Kdo pa je to zakrivil, ako ne baš politično zgodovinarjenje? Mar je kdo ros tako naiven, da misli, ka s tem vnema narod za zgodovino svojo, ako namestu da hi navduševal, pobija le veselje do zgodovine ? — Tudi jaz bi vrgel v kot knjigo, č(! bi ne imel prepričanja iz svojih preiskav, da so na tisoče dobrih stvarij tiho preide, jedna slaba pa za kapital naredi in narodu ])opisava kakor jedini
„Nsrodiik Tiakarn*" t LJublJuil.
vir vsega zlega, in narod, ne vedo6 sam, kako je s stvarjo, verjame, jezi ge — in neče čitati več svoje zgodovine — in to je sad političnega zgo-dovinarjenja. Vsekako bi bilo bolje, če bi se začela bolj gojiti korenitost, ker z gotovostjo v zgodovinopisji, postane zgodovinarjenje znanstvo. Kar pa se dan danes piše zgodovinskih razprav, večinoma so od danes do jutri, ker ne poznamo še na tisoče v arhivih nahajočih se virov, katerih je, se v6 da, le z deželno podporo možno poiskati, na svetlo dati in s strokovnjaškimi regisiri oskrbeti, kakor se to iz prvih dveh mojih knjig razvidi. Sedanje stanje našega zgodovinskega slovstva je pa gotovo obžalovanja vredno, ker večina zgodovinarjev nima stališča svojega, ampak le pro-disava v duhu bojnega časopisja, in to je mora na domoljubji naroda našega.
Letos bodem izdal prvi zvezek II. knjige arhiva in prvi zvezek II. knjige listin 13. veka za Kranjsko itd. Arhiva obseg bode razven druzega: „Die \Vindischeu \Vallfahrlon an d en N iederrhein", velika —dovršena razprava s priobčeno ustanovno listino oltarja v Ahnu od 149.5. leta. „D i e W i n d i s ch e M a r k", listinska študija, v kateri se bode prvikrat priobčila natanko po originalu prepisana, v kraljevem bavarskem arhivu nahajajoča listina o vojvodi Privini od 8G0. leta itd.; „Ein Beitrag zur Goschichto der Tiirkeneinfa 11 e in Krain". — „Zur Verwandt-schaft Kaisers Friedrich Barbarossa mit den in Istrien un d Krain h e r r s c h e nd en Gr a f e n".— ,,EineHexengeschichte". „Die Romerstrasse und Oerter von Eemona nach Adrans" itd. Iz tega se razvidi, da bode tudi letos zbornik prinesel jako važne in zanimive stvari.
Vender pa je po mislih mojih priobčenje zgodovinskih virov jako ne-vspešno in malo koristno delo, ako se ne preskrbi knjiga z natančnim registrom vsakega osobnega, krajnega in stvarnega imena. Da je knjiga zgodovinskih razprav in virov, ako nima strokovnjaško dovršenega registra, za rabo težka, kakor svinec, to sem dostikrat hudo čutil in zato so nastali registri k mojim knjigam kakor debut svojega mnenja, svoje prakse. Za vzgled so mi služile knjige učenjakov AVinkolmanna in Zahna. Da sem nalogo svojo po možnosti dovršil, če ravno mi je že sam prof. Krones pisal, da je to preveč za jednega samega človeka — hočejo svedočiti naslednje besede zgoraj imenovanega direktorja na štajerskem deželnem arhivu, dr. pl. Zahna, o katerem se sme reči, da jo izdal najbolj rabne knjige avstrijskega zgodovinskega slovstva. Zahn piše 27. januvarija 1884. leta poleg drnzcga naslednje: „Die Frage nach dem Indcx habe ich mir erlaubt, weil er gut gearbeitot ist; wenn ich Ihnen sage, dass ich diese Leistung Ihnen nicht zugetraut hiltte, so \verden Sio das hoffentlich nicht als belei-digend ansehen."
Ako še omenjani pisemca velikega učenjaka, berolinskega univerznoga profesorja \Vilhelma \Valtenbacha, naslednika Pertzovega, kateri pod kraljevim pokroviteljstvom izdaje svotovno-znane knjigo „Monumenta Germaniae sacra", ki je v lanskem „Zvonu", na strani 103. priobčeno, oprostili mi bodeto uljudno prošnjo, rojaki! Blagovolite podpirati ne samo z novci, nego tudi z doneski in razpravami domoljubno moje podjetje! Kajti ako bi bil prisiljen prenehati izdajati arhiv ali razprave, sodilo se bode zunaj naše dežele, da nismo zmožni in premajhni, da bi negovali domačo svojo zgodovino in to bi bila gotovo obsodba. —
Zatorej so konečno obračam do vas vseh, kateri še čutite toplo za domovino našo, blagovolite podpirati to važno knjigo domovinsko! Oglasite se pravočasno in pošljite 3 gld. 15 kr. za „Archiv". Listine se ne bodo zaračunjevale, ker izdajo listin podpira povsod dežela, in menda, da me ne bode varalo mnenje, da je zastopstvo deželo naše ravno tako domoljul)no, kakor so zastopstva v druzih deželah. Posebno mi je omeniti, daje izdaja listin jako draga, vsaka pola me stoji povprek po 70 gold. Gotovo pa bi mi no bilo mogoče izdajati te knjige, če bi me ne podpirali arhivarji in učenjaki v Benetkah, v Vidmu, v Celovci, v Monakovem, na Dunaji, v Gradci in v Trstu, posebno pa tudi g. Dežman v Ljubljani, kateri mi je na razpolaganje dal vse zgodovinske knjige kranjske zgodovinske družbe in še svoje, kar som si jih želel, da sem vse listino in vire za Kranjsko od 1004. do 1500. leta prepisal, in kateri mi je tudi vse izvirne na koži pisane listine izposodil, da sem si jih prepisal — in še prepisujem; dalje Joannejska v Gradci in kraljeva dvorna in državna bavarska biblijoteka v Munnkovem, kateri sta mi najrodki^jSi in najdražji knjigi „Fontes et Monu-monta" izposojevali. Razven teh so mi prijazno dovolili prepisati in ko-lacijonirati matice sedanjigospod župan ljubljanski mestne privilegije, katere je silno slabo prepisane po „Privilegienbuch der Stadt Laibach" priobčil dr. Klun in s katerim je tudi izginil „Privilegionbuch der Stadt Laibach" — ni ga več....... S posebnim zadovoljstvom smem omenjati, da sem pri Slovencih, Nemcih in Italijanih jednako sočutje za znanstvo našel in da so bili nekateri gospodje posebno uljudni v tej stvari, tako n. pr. mi je izročil grof Leon Turjaški najstarejše zgodovinske listine, da sem jih prepisal doma v Ljubljani. Moja naloga je ravno ta, zbrati vse, kar so da pozvedeti, da se bode kronologično v knjigah priobčilo. Gotovo jo torej, da, kdor bode imel to knjige, imel bo zaklad zgodovine domače v rokah — in v registrih odgovor na vsako vprašanje in zadovoljenje na radovednost.
Uljudno prosim vsakega, kdor ima listine za Kranjsko, katere spadajo v čas 1000—1400 po Kr., naj mi blagovoli naznaniti, ali naj mi jih pošlje, da jih prepišem, ker v tem, ko se bodo listine od 1200 do 1300 pri-občovale, zbiram gradiva za listinjak 14. veka, kajti poznati moriimo svojo zgodovino od začetka, če ne jo sploh ne bomo nikdar spoznali; kajti kakor je pri vsaki stvari treba poznati začetek, razvoj in konec, tako je tudi pri zgodovini. In ker tako delajo vse zgodovinske družbe, bodem odšle vsako leto priobčil imena domoljubnih podi»irateljev, da se spoznamo, kdo se zanima za zgodovino naroda svojega, in koliko nas je, kateri se brigamo za čast svojega zgodoviiioznanstva in domovine svoje.
Fr.Šumi,
v Ljubljani, Kongresni trg, 13.