študentski list
Ljubljana, 29.marca 1967
Letnik XVII
Številka 17
tribuna
i
IZJAVA O ŠPORTU
študentje ugotavljamo nesmotrnost in nesistematičnost v organiza-ciji športne aktivnosti v Sloveniji. Očitno je, da so organizacije množič-no-športnega značaja, ki so ob svojem času združevale dopadljiv entu-ziazem v razsulu. Neresnična bi bila ob tem pripomba, da se temeljna aktivnost prenaša na šole. To stanje — katerega negativni odraz je tudi ustanavljanje tako imenovanega profesionalno-varietejskega športa — se v svojih tragičnih posledicah izkaže v poročilih zdravstvenih in social-nih služb. Menimo, da bi vsakršna resolucija, pa četudi- je tako neobvez-na kot tista, ki jo je sprejel prosvetno-kulturni zbor — morala izhajati iz odkrite zaskrbljenosti nad potekom aktivnosti na tem področju.
Nesocialistična je koncepcija družbenih inštitucij, ki spravljajo šport izključno le v mehanično zvezo z produktivnostjo ali sposobnostjo za obrambo domovine. Kako nič zveze z ustavnimi načeli o celoviti oseb-nosti nima tako usmeritev, kaže praktično postopanje teh institucij, ko v svoje finančne programe vpletajo megalomanske svetovne športne spektakle in forsirajo zvrsti in tekmovanja, ki na domačih tleh nimajo prave podlage. Takšna politika — ki je plod gledanja športnih funkcio-narjev, ki sami v večini primerov delovno niso bili nikoli povezani s športom — nič drugega kot ustvarja pogoje za razvoj profesionalnega športa in destimulira šport kot telesno-kulturno gibanje. Nasploh je vredna kritike nejavnost delovne in finančne politike naših športnih forumov kot tudi način kadrovanja. V vsakem pogledu cenimo napore, ki so bili doslej na univerzi storjeni, da bi se kljub neznansko slabim pogojem formirala obesžnejša športna sredina. Menimo pa, da univerza ni založila vse svoje družbene avtoritete, da bi se pogoji izboljšali: še več, da športne sprostitve študentov v svojih študijskih načrtih ne jem-lje resno. želimo njeno podporo ob pozivu, republiški skupnosti, sedaj, ko že imamo Halo, nogometno moštvo v prvi zvezni ligi, ko se nam obe-ta največja skakalnica na svetu in ko smo plačali nekaj svetovnih in evropskih prvenstev, da bi veljalo razmisliti o skromni telovadnici za 12.000 študentov in kasneje morda še o kakšnem objektu, ki sicer ne bi
padel v sklop fenomena »circenses«, vendar pa bi sistematično in korist-no služil svojemu namenu.
Študent — športnik je v Ljubljani prepuščen prestižnim nameram in ambicijam posameznih klubov, ki so vsi daleč od tega, da bi sistema-tično proučevali in zadovoljevali gotove specifične potrebe, ki pri štu-dentu glede na stopnjo biološkega razvoja in intelektualnega razvoja na-stopajo in, ki tudi ne upoštevajo posebnih delovnih pogojev na univerzi. Med takimi klubi ni nobena izjema Olympija, kateri velja odreči pravico, da svojo dejavnost kakorkoli povezuje z naslovom, ki ga sicer podeljuje univerza.
Ugotavljamo, da je študentsko naselje ugodna sredina za organiza-cijo telesne kulture in želimo, da se pri načrtovanju te a,ktivnosti na uni-verzi to upošteva in v najkrajšem možnem času pristopi k izgradnji ustreznih objektov.
Osvojili smo še naslednje zaključke
1.  Takoj naj se na univerzi sproži postopek za odvzem akademske-ga naslova vsem profesionalnim klubom v okviru Olympije, ker smatra-mo, da akademski šport v principu ne more imeti ničesar skupnega s prof esionalizmom.
2.  Vse profesionalne klube je treba izločiti iz Zveze za telesno kultu-ro in jim odreči kakršnekoli dotacije.
3.  Nov predpis na področju športa naj precizira, kaj je amaterski šport in kdo je v tem sklopu vrhunski športnik, ter kakšnih društvenih bonitet je le-ta lahko deležen, da še obdrži status amaterja.
4.  Glede na izjemno uspešno preventivno funkcijo telesne vadbe, kar pomeni ogromen prihranek pri stroških za kurativo, nas preseneča zanikrn odnos zdravstvenega zavarovanja do sistematične športne ak-tivnosti.
5.  Predpiše naj se obvezna telesna vzgoja v prvih dveh letnikih vseh fakultet. če to pomeni previsok strošek in dodatno časovno obremenitev študenta, naj se obvezna predvojaška vzgoja transformira v smislu teles-ne vzgoje, pa bo s tem zadovoljeno študentu, skromnim sredstvom in airmadi.
Študentje na Tribuni »Cas in svet« 16. 3. 1967 v Štud. naselju. Zveza študentskih organizacij za telesno kulturo 23. 3. 19G7.
2.STKAN TRIBUNA
IZEOUŠAJMO TRIBUNO
Zadnje čase je mogoče opaziti vse večje negodovanje glede Tribune; širijo se celo vesti, da Tribuno prebirajo edinole njeni uredniki in nekateri študentje potapljači, ki so pač navajeni globin. Zaradi tega ne-zdržnega stanja predlagam rešitev, ki je skorajda genialna, saj prinaša naslednje konkretne predloge:
1.  K   sodelovanju   so   vabljeni  vsi  štu-dentje,  predvsem  pa absolventi,  ki bodo za svoje članke  vlekli mastne honorarje; s tem bo obenem rešen tudi problem ne-zaposlenosti   visoko  kvalificiranih  kadrov.
2.  Za Tribuno je nujna korenita spre-memba   njene   vsebine   in   njenega   stila. Predlagam, da se odprejo nasilednje nove rubrike:
HOROSKOP. Urejal bi ga študent astro-nomije s sodelovanjem študenta psihologi-je. Prinašali bi na primer napotke o izbiri izpitnih rokov, v kakšni kravati naj gre študent, rojen v znamenju bika, na izpit iz matematike. in podobno.
TEHNIKA-AVTOMOBILIZEM. V tej rubriki bi študentje tehnike svetovali, ka-ko si študent najhitreje natakne verigo na svojem kolesu, kako lahko zamenja prego-relo žarnico, ne da bi ga pri tem ubilo, in drugo. S tem bo Tribuna prispevala k dvi-gu splošne ehnične kulture, obenem pa varovala dragocena človeška življenja.
KOZMETICNI NASVETI. Izkušen ab-solvent medicine naj bi posredoval na-potke o odpravljanju mozoljev ipd., s či-mer bi dosegli, da bi Tribuna zašla tudi v srednješolsk«; kroge.
STRIP. Za začetek bi predlaga] »Smrt ali dve!« ali »Čudovite pustolovščine lepega Au»nza«. To bi bil obenem tudi preizkusni k».iiien za študente slavistike in likovne akademije.
Na literarn h straneh naj se namesto rtosedanjih absurdnih zmazkov pojavi peto-šol.ska lirika. oplemenitena s študcntsko samokritičnostjo, če pa že to ni mogoče, naj sedanje bedno izživljanje mladih lite-ratov zamenjajo kvalitetnj prevodi srhlji-vih kriminalk.
Tudi likovna stran Tribune je popolno-nva. zgrešena; predlagam, da se iz nerazum-lj ve abstraktnosti preide na kar se da konkre^en nivo. In končno: toliko je izvrst-nih mladih študentov fotografov in še več js lepih študentk, zato res ne vem, na kaj sploh še čakamo!
Kakor vidite, ideje kar kipijo, treba je le na delo. Prepričan sem, da bo Tribuna. oblikovana po navedenih načrtih, presegla vsa pričakovanja. Naldada se bo vratolom-no dvignila, finančne težave bojo skopnele, Iist bo prava šola mladih strokovnjakov itd.. itd.
Upam, da bo predlog upoštevan in da bo že naslednja številka popolnoma zado-voljila stotisoče hvaležnih bralcev.
Fr.  Belčič
TRIBUNO UREJAJO:
FRANCE ANŽEL (TEHNIČNI UREDNIK), TONE PAČNIK, MARKO POGAČNIK, RUDI RIZ-
MAN (ODGOVORNI UREDNIK), HERMAN VOGEL
TRIBUNA   —   IZDAJA   UO   ZŠJ
—   UREDNIŠTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE     l/II     — TELEFON   21-280    —    TEKOČI RAČUN     501-8-78/1    —    LETNA NAROČNINA    ZA     ŠTUDENTE DESET NDIN, ZA OSTALE PET-NAJST   NDIN   —   POSAMEZEN IZVOD 50 PAR — ROKOPISOV IN FOTOGRAFIJ NE VRAČAMO
—   TISK   ČP   DELO,   LJUBLJA-NA,  TOMŠIČEVA   1,  TELEFON 23-522 —  POŠTNINA  PLAČANA
V GOTOVINI
NAČIN REKLAMIRANJA
Zveza študentskih ©rganizacij za teles-no kulturo je v preteklem obvestila jav-nost, da organizira »Tribuno« pod naslo-vom   »Megalomanija   kretenstva«.
V ta namen so na vidna mesta razobe-sili plakate, ki jih je avtor popestril z iz-branim besedilom, v katerem so besede: prostitucija, svinjarija, kretenstvo, ocenil kot magično sredstvo, ki bo pritegnilo ši-roke   množice.
Iz sledečega bo verjetno dovolj dobro razvidno, kako in v koliki meri je v tem uspel. Psihološki učinek plakata je v glav-nem trojen: optičen (impresija), spomin-ski in emocionalen. Dober optični učinek dosežemo s kromatskimi, polnimi, še zla-sti pa s kontrastnimi barvami. Pri tem naj bodo napisi in slike takšni, da jih je mo-goče registrirati z- enim samim preceptiv-nim aktom. Impresivni učinek je predpo-goj, da se še nadalje ukvarjamo z vsebino. Avtorju se je posrečilo doseči nekaj im-presivnega učinka, vendar ne v toliki me-ri ,da bi zadostovalo za kvaliteten plakat. Ker pa bi bilo to nemara odveč pričako-vati, naj opozorimo le na glavne hibe: če napis kolikor toliko ustreza (v kolikor iz-vzamemo natipkani dodatek, ki ga niti ne moremo resno jemati v obzir) pa kvari impresiven vtis slike, ki je razdrobljena, nesmiselna   in   neizrazita.
Pri spominskem učinku so zlasti po-membne asociacije barv, kontur in izrazov z vsebino oziroma osnovnim namenom plakata (ob tem bi bilo neprimerno preti-rano poudarjati, da so plakati izpisani z rdečo   barvo).
Barva, slike in izrazi, ki jih je uporabil avtor, pa sugerirajo predvsem izrazito ne-ugodne ali pa vsaj čudne in dvomljive asociacije, ki niso v pravi zvezi z name-nom plakata in na osnovi katerih si bo vsak normalen gledalec podzavestno pri-zadeval, da bi vse skupaj čimprej poza-bil.
Že iz dosedanjega je razvidno, da so emoncialni faktorji odločilnega pomena pri funkciji kvalitetnega plakata. Na os-novi ustrezne impresije lahko hitro vzbu-dimo pozornost, vendar je brez emocio-nalnega obeležja ne moremo obdržati. Po-Ieg spominskega ucinka je treba izzvati po-zitiviii transfer med vsebino plakata in namenom, ki ga plakat reklamira. Osnov-
no pravilo pri tem je, da mora plakat vzbujati ugodne emocije in estetske ob> čutke. Našemu heroju se je posrečilo ne-kaj drugega: doseči neugodne in antiestet-ske občutke, negativni emocionalni in mentalni transfer; skratka, nedolžnega opazovalca je uspešno odvrnil od obiska najavljene »Tribune«, za kar so mu prire-ditelji nedvomno hvaležni. (Najbrž tudi gledalec).
Na koncu lahko žal le ugotavljamo, da znajo ustanove prostitucije, proti katerim je naperjena impresivna ost plakata, na psihološko prepričljivejši in znanstveno manj oporečen način reklamirati svojo lastno   dejavnost.
Odbor Združenja študentov psihologije
SPREMNA   BESEDA
Odbor se je za ta način protesta odlo-čil predvsem iz preventivnih razlogov — upamo, da nam v bodoče ne bo več treba brati takšnih oglasov, še zlasti ne kot štu-dentski   izdelek.
UREDNIŠTVU MLADINE
Čudne manire vladajo v vašem uredni-štvu. Bralec vam piše> vi mu ne odgovar-jate. Ce mislim, da me kdo neupravičeno kritizira, se branim; če pa mislim, da ima prav, se mu zahvalim. Molčim pa ne. če ne bi tako ravnal, bi se imel za neotesan-ca. Morda boste dejali: »Kdor molči, de-setim odgovori.« Če bi se časnikarji in pedagogi dosledno držali tega reka. ne bi imeli česa jesti...
Stanko Batič
POZOR PRED PROTESTANTI?
Pri sorodnikih na Primorskem sem opazil drobne brošurice, ki so pritegnile mojo pozornost; nosile so privlačne na-slove: Več otrok, Fant dekletu itd. —, da naštejem samo nekatere.
Prebral sem le eno: »Konec sveta se bliža (tako pravijo Jehovci)«.
Pisanje ima namen opisati (v obliki pri-mitivnega diaZoga) jehovsko sekto. Kakrš-nikoli naj že bodo pripadniki te vere, ni treba da jih »branimo« pred drugačnimi verniki; za socialistično misleče ljudi mo-rajo biti osnovno merilo pri presoji solju-di, njihove moralne in intelektualne kva-
ČE JIH ŽE VSI TISKAJO, PA ŠE MU (SAMOFINANSIRANJE)
PREDPI5
dtok o o&iih gradbenih 6kou 9eljdh mestnega značaja radnl vestaik okraja
ifileD ! zamdanega I m'   p  podovnih
nezazidat) o&d*-od- mf ne . 420-} n.
S. tionsa
oleg primerov. temeljnega zak
j        ali z\ eoo politične ganl,  družbeno druStva, razen za tem organom ali ci prmaSajo premož«  nezazidano zetn.
dnemu skladu.
5. Sten ra ptečevati kntoik.
ČE LUKNJE N1, SE PA NAREDI
litete, njihov odnos   do   graditve   socializ-ma, ne pa njihova religiozna nagnjenja.
Pisec brošurice pa na drugi strani plat-nic daje pod naslovom »Pozor pred prote-stanti« mnogo daZekosežnejša praktična navodila katoliško verujočim, kjer med drugim pravi:
»Pričujoča knjižica je napisana radi laža-jega razumevanja v pripovedni obliki, za-to se nam zdi primerno, da na tem mestu objavljamo praktična navodila za vsak-danje življenje. Navodila so sledeča.
1.  Ne  dovolite   vstopa  v   Vašo   družino moškim ali ženskam, ki so poslani k Vam od protestantov:  ne  govorite   z   njimi   o verskih rečeh.
2.  Ne kupujte sv. pisma, verskih knjig, časopisov ali letakov, ki jih ponujajo. Tu-di  brezpZačno jih ne  sprejmite   Katoliča-nom  ni  dovoljeno  čitanje   takih    verskih tiskovin, Id nimajo cerkvenega odobrenja.
3.  Ne hodite na njihove sestanke ali v njihove cerkve, tudi iz radovednosti ne.
4.  Kdor se vpiše v protestantsko vero, je odpadnik in izobčen iz sv. Cerkve. Tak ne more prejeti svetih zakramentov in ne more biti cerkveno pokopan.
5.  Če    opazite,    da    hodi  po  družinah kakšna oseba, ki je poslana od protestan-tov,   obvestite   o   tem   svojega   domačega dušnega pastirja.
To surovo delce je napisal dr. Franc Knific; škofijski cenzor je bil dr. Jakob Ukmar; imprimatur pa je dal tržaški škof dr. Anton Santin (znan kot velik so-vražnik Slovencev, saj njegov priimek služi na Primorskem za neke vrste psov-ko).
Izgleda, da kadar  določene publikacije razpihujejo najbolj surovo versko mržnjo, pri nas ni doZžno reagirati nobeno  pri-stojno  oblastvo.   To  store,  izgleda,   le  ta-krat kadar kak pesnik uporablja nekatere besede  iz   našega  besednega  zaklada  dru-gače kot cerkev.
Zakaj se razpečevanje (posebno po Sl. Primorski, ki je znana po strpnosti nje-nih ljudi) teh surovosti ne prepove.
Morda bo kdo dejal:  brošurica je  bila natiskana Ieta 1962, vmes je bil koncil. cer-kev je še v stanju obnove itd. Ce je tako, potem naj jih umakne cerkev sama ter se od njih vsebine distancira.
a. j.
,,NEMUNAS" V HALI TIVOLI
Po dveh letiih bomo v Ljubljani zopet imeli priložnost videti nastop enega izmed največjih študentskih ansamblov iz Sovjetske ^reze in sicer zbor pesimi in plesov »NEMU-NAS« iz Kaunasa (Litva). V poča-stitev 50-let. velike Oktobrske revo lucije gostuje ta ansambe] te dnd. v raznih deželah po Evropi in se bo na svoji enomesečni tuirneji ustavil tudi v Ljubljani. Ta znani 150 član-ski ansambel Palielmičnega instituita iz Kaunasa bo v Ljubljani nastopil 7. aprila, pred tem pa še v Gdansku, Varšavd, Berlinu, Pragi, Bratisiavi, Dunaju in Budimpešti.
Tofcratno gostovanje »NEMUNA-SA« v tujini ni edno, saj je ansam-bel pred tem nastopH že v NDR, Italiji, Pranciji, Turčdji, na Fin-skem, v Grčiji itd.
Program nastopa v Ljublijani bo poleg atraktivndh litavsikih narodnih plesov obsegal tudi ljudske pesmi iz LitJve in pesrnii raznih narodov.
Ta ansainbel s katerimi gojimo študentje Ijubljanske Univerze že nekaj let prijateljske stike, je bil ustanovljein že leta 1949. Poleg šte-vilnih priznanj za svojo dejavnost doma iin v tujimi je tudi lavreat V. in VI. svetovnega študentskega fe-stivala v Varšavi in Moskvi. Umet-niški vodja ansambla je zaslužni umetnik Mtovske SSR — Aleksan-dras Buzys.
Zairadi velikega zanimanja za na-stop ansambla iz Litve, ki ga se-stavljajo predivsem študentje tn ker ta predstavlja na področju kulturno uinetoišike izmenjave med obema pri jateljskiina narodoma veliko nia-nifestacijo, bi želeli, da bi si to pri-reditev ogledalo čim več študentov ljubLjanskih visokošolskih zavxxlov. Zato jim v predprodajd v Akadeim-skem kolegiju in Studentskem na-selju nudimo vstopnice po znižani ceni.                                       V.  M.
TRIBUNA STRAN 3
Po iiiuičtj aveletnem premoru se je krog sodelavc&v novoustanovljenega FO-RUMA odločil, da bo nadaljeval z organi-zacijo javnih raaprav pod ustaljenim na-slovom »tribuna ČAS tn SVET«. Letošnje delo je spočeto iz drugačnih nagibov, kot pa jih. je imel organizator dve leti na-zaj. Nikakršnega doktrinarnega namiga ni, -da bi bile take razprave v tem trenut-ku potrebne, bodisi kot »ventil«, bodasi kot način verifikacije javnega mnenja. Pa tudi posebno intenzivne potrebe po izme-njavi stališč med študenti v prvem tre-nutku ni čutiti. Zakaj potem v neugodnih pogojih vzdrževati tribuno? Naš načrt je, v študentski javnosti udomačiti organizi-ran nastop in kulturo diskusije, pa naj gre za katerokoli vprašanje o katerem ve-lja izreči besedo in izoblikovati skupno stališče. V situaoiji, ko je platforma za taik dogovor v steireotipnih politionih, športnih, kulturnih itd. organizacijah ja-lova, bo naša tribuna služila kot impulz in šansa za neposreden kontaJkt ter »reor-ganizacijo.«
Na tribuni, ki smo jo odprli v zadnjeim semestru, so se doslej zvrstile tri razpra-ve. 22. februarja »študiraj če premoreš« o študentskem standardu s sodelovanjem članov IS SRS Majde Gasparijeve, Rudija čačinoviča, izvedenca Zavoda za zaposlo-vanje SRS Pavleta Kogoja, predsednika CK ZMS Janeza Kocjančiča in člana UO Matjaža Jugoviča — 200 udeleženeev. 16. marca »Megalomanija kretenstva« študent-je o športu s sodelovanjem dr. Ivana Bo-nača, prof. Draga Ulaga, Marka Rožmana, sekretarja Zveze za telesno kulturo, Cveta Pavčiča, Bogdana Zupana, direktorja BK Olimpija in Severja iz Hale Tivoli — 150 udeležencev. 22. marca prof. Janez Sta-novnik o jugoslovanski ekonomski politiki in potrebi vključevanja v mednarodno de-litev dela — 350 udeležencev.
Po problemih in ne po ekspozejih predstavljam in komentiram nekatera sta-lišča, ki ni nujno, da so bila večinska, so pa vredna, da se zabeležijo.
Sindikalizem slabše vrste
Očitno vzpodbujen s skromno udeležbo je Matjaž Jugovič provokativno razkril tra-gično izkušnjo zadnjih let, da ostajajo študentski predstavniki pri svojih zahte-vah po izdatnejši materialni podpori štu-dentom brez "realne podpore samih »baje« prizadetih. Ne da bi razglabljal o slabo-stih študentske organizacije in o tem, ka-ko prav je, da temeljno skrb za ta vpra-šanja prevzame republiška uprava in uni-verza, t>o>m skozi to noito opozoril na ne-kaj značilnosti, ki so se v razpravi razgr-nile.
Socialna struktura in več ali manj pri-bližni podatki o njej — služi kot odlična alarmna naprava uslužbenskih (ker delav-skih in kmečkih tako ni) študentov, pre-ko katere zahtevajo regrese in dotacije za-se (ne za delavske študente, ki jih ni). Nihče od teh ne pledira za to, da bi se tisti d&l dotacij in štipendij, ki jih pri štu-dentih ne dobijo najrevnejši, raje usme-ril v srednjo šolo, kjer otroci socialnega dna dejansko materialno obnemorejo. Ni-kogar prav posebno ne skrbi, da dijaki v internatih, neprimerljivih s študentskim naseljem plačujejo 27.000 din mesečno. »Študentje so pač politična sila in si na ba raoun marsikaj pribarijo«, je opravičilo toda neznansko nespametno. Vse kar je ta sila sposobna napraviti je, da demantira ali ukine svoj lastni časopis ali svoj lastni predstavniški odbor, ker je ta ali druga stran preboječa ali preneumna.
Od porazno skromne številke 2773 šti-pendistov kolikor jih je na naši univerzi, je ogromna večina uslužbenskih študentov in pričakovano prevladujoče stališče je: za delavske študente je edino zveličaven štipendijski sistem. Krediti so drugoraz-redna pomoč! Izjemna skrb za socialne reveže, ki pa kljub temu tvorijo celih 80 odstotkov skupnega števila posojiloje-malcev in le skromen odstotek štipendi-stov. In zakaj kredite zapostavljati. Cel predel Evrope, ki slovi po racionalnern in humanem trošenju, nudi svojim štu-dentom posoijila, kot edini sistom im ški-dentje jih sprejemajo:
—  ker jim omogočajo svoboden nastop na trgu delovne sile;
—  ker  zaradi  enotnosti  sistema  uspeš-no kontrolirajo način podeljevanja;
—  ker  jim  to  omogoča svobodno izbi-po študija;
—  ker imajo za dober študijski uspeh zagotavljeno ekvivalentno stimulacijo.
Zagovarjati štipendije zato, ker pome-nijo zagotovljeno delovno mesto že prej, preden pokažeš kaj da si, in odklanjanje kreditov, ker da ob splošni povprečni oce-ni 2,3 niso stimulativni — to je sindika-lizem najslabše vrste.
Umetne megle?
Izmed 215 prekmurcev uspe enemu »prodor« na univerzo. Vsak šestdeseti Ljubljančan pa je študent. Ta podatek, iz-popolnjen seveda za vse regije, je bil za študentsko poslušalstvo iznenadujoč. Le malokdo pa je znal s tem povezati nasled-nje številke, ki jih je Jugovič citiral: na 8 tislužbenskih šbudentov pride 1 delavski oz. kmečki.
TRIBUNA ,,ČAS IN SVET"
Menda 40 odstotkov otrok ne pride da-lje od 6 razredov osnovne šole. Praktično večina teh otroik izhaja iz socialnega dna in se seveda v revščino povrne. In če je revščina najbolj pogosten pojav v Prek-murju, ali je potrebno potem razpihovati lažniv problem regionalne strukture, če je na dlaini, da je v našem primeru (ker na sploh nikakor ni mogoče zanikati pome-na geografskega faktorja) boleče zapira-nje socialnih sredin. In, če je šola kot bi-stveno možen kanal druibene mobilnosti za določeno socialno kategorijo zaprta — potem razpravljajmo o tem in ničeiner drugem.
Janez Kocjančič je opozoril na eno od konsekvenc. Od 124.265 mladiih delavcev med 18 in 25 letom jih je kar 67.000 ne-kvalificiranih in 38.000 priučenih. To so samoupravljalci, ki so pravkar preživeli življenjski šok, da so brez izobrazbe in da je njihov položaj zato strašno nestabi-len. Kako naj od tefa mladih ljudi priča-kujemo, da bodo glasovali za obsežno po-moč šolstvu, ki je njih same samo nekaj let poprej grobo izvrglo. Ko govorimo o odporu proti šolanim kadrom, običajno mislimo na mojstre, toda mi smo v delov-ne organizacije zasadili seme, ki je vse drugačno  in  hujše  od  mojstrske  mentali-
V zadnjein času sploh pogostoma sli-šim nostalgično pripconbo, češ, včasih je vsaj župnik bdel nad talenti, in to od ljudi, od katerih bi pričakoval vsaj to, da jim bo ob tem nerodno. Danes pričako-vati, da bodo podjetja potrkala na vrata srednje šole in se pozanimala .po talen-tih, je iluzorno. Iluzorno je tudi, da bi, če bi nudila primeinnio pomoč — se pratvi pomoč brez konkretnih obveznosti, ker je napak »odkupiti mlado dušo« (rečeno je, da naj bi šlo za nekaj takega kot počnejo župniki), ko niti interesi niti dispozicija še nista izoblikovana. Vsi dobro vedo, da so podjetja (vsaj v tem primeru) odvrgla pe-zo sociale in da jih proiv nič ne fariga, kaj se dogaja z gimnazijci, ker zlahka dobijo kader, tudi, če ga štipendirajo le v zad-njem letniku fakultete.
Vse torej vodi k zahtevi, da bi sred-stva (ali del) za štipendiranje odtujili podjetjem in jih potem trošili po smotr-nih programih na občinskem ali repub-liškem nivoju. Leta nazaj (ekonomska fa-kulteta 1963, skupščina Zš 1965) je bil to še »zloein nad samoupravo«, danes pa se je samoupravljanje očitno že »okrepilo«.
Predlog zakona o takem združevanju ne govori in ga ne predvideva, zato bi veljalo diskusijo o tem poglobiti im pripe-
tete. študentje neštetokrat napadajo mla-dinsko organizacijo, da ima zastale kon-cepcije. Toda kaj bodo sindikalistično raz-položeni bodoči izobraženci dejali, če teh 100.000 mladih delavcev preko mladinske ali kake druge organizacije postavi svoje približno tako ozko sindikalno stališče.
En zakon več
Rudi čačinovič je v osnovnih potezah orisal Zakon o štipendijah in kreditih, ki kaij več kot predpisati načiin podeljefvairnja in obveznosti strank (seveda v zelo neob-vezni obliki) ne more. Uvedan ni nikakr-šen nov ali čistejši princip. V svetovni uni-verzitetni javnosti so že desetletje žive di-skusije, ali naj obvelja štipendija — tisti, ki ima denar pomaga oz. izkoristi študen-ta, ki ta denar nujno potrebuje; ali naj obvelja nagrada za uspeh pri študiju — nagrada se izplaoa iz sredstev, ki so na-mensko naložena na univerzi; ali naj ob-velja kredit — ki je prav tako nagrada za uspeh pri študiju, vendar za revnejšo diružbo ugoidnejši sistem, ker se deloma obnavlja sam iz sebe. Vsem tem modelom so se sestavljalci zakona preprosto izogni-li in še po svoje. prav so iineli, saj jih nihče ni silil — tudi študentje ne — da bi napravili drugače. Tako bo Zakon dal le ^pozitivno veljavnost temu, za kar danes vsi trdimo, da je družbeno negativno in nesistemsko.
Majda Gasparijeva je opozorila, da je potrebno na široko zastaviti štipendira-nje že v srednji šoli in tudi Janez Kocjan-čio je plediral za podeljevanje konkretnih štipendij za konkretne ljudi.
ljati do kraja, z zakonom pa brez poseb-ne škode počakati.
Denar na roko ali na krožnik
Majda Gasparijeva je opomnila, da je v proučevanju varianta, da bi tistih 200 milijonov, ki jih v obliki dotacije dobe študentski domovi (2800 študentov) razde-lili študentom na roko. Diskusije študen-tov so to varianto podprle, ker da bo pri-silila restavracijo k ekonomičnemu (toda tudi ekonomskemu) poslovanju. Kot kaže se nekaterim zdi težaven že postopek raz-delitve denarja. Dvomim pa, da se ob tem vodi računa še o neprlmerno težjem vprašanju  študentske  množične  prehrane.
Neznansko je začudilo slovensko jav-nost (Delo 26. 3.), da se je Sovjetski CK vtaknil v tako neznatno stvar, kot je druž-bena prehrana. Ne bilo bi napak, če bi se seznanili s podobnimi ukrepi najvišji na-cionalnih forumav drugod. Preko družbe-ne prehrane je možno najučinkoviteje vskladiti biološke potrebe z racionalnim trošenjem prehrambenih snovi. Da je to še posebno važno pri mladih ljudeh in študantih, nikjer ne divomijo. Podatki o veliki podhrand^nosti ljubljanskili štu-denitov ter kanakterističnih obolenj (čiri na želodcu in dvanajsterniku, anemija, in-fekcije in zastrupitve, apatija in razdra-ženost itd.) govorijo, da je študentovska prehrana presla/bo anganiziTainia in da so cene še premalo stimulativne, da bi nava-jale k redni prehrani. Velja torej dobro razmisliti o takoimenovani varianti, ki spominja na beograjsko rešitev, ki ni no-bena rešitev, ker je Beograd ostal univer-
zitetni center z najslaibše urejemo študent-sko prehrano v Evropi.
Njihov modei je naslednji: dotacijo lahko dobijo vsi študentje, katerih do-hodek na družinskega člana ne presega 25.000 din mesečniO, in iki prvič (se pravi redno) vpisujejo. 1, 3, 5, 7 yi 9 semesier oz. so redni absolventi z najmanj dve-tretjini položenih izpitov. Ključ delitve: študentje katerdh skupni mesečni doho-dpk ni višji od 15.000 dobijo dotacije 4400 din. Tisti, izberejo od 15 do 20.000 meseč-no, so deležni 3000 din dotacije. Meseč-nemu dohodku od 20 do 25.000 pa pri-pada dotacija 1800 din.
Taka je torej varianta, ki je za srbsko upravo najbrž zelo ugodna, kako pa pride preko nije študent do zadovoljive prehra-ne, to je njegova privatna stvar., Ljub-ljanska študentska restavracija (ŠN) v principu vstraja na naslednjih normati-vih:
študentu je v povprečju potrebnih 3000 kalorij dnevno (študentu 3200, študentki 2800) najboljše pa je, če je dnevni obrok sestavljen takole:
	gramov	kalorij
kruh	480	= 1.200
mleko	450	= 300
meso	180	= 300
mast	25	= 225
olje	25	= 225
povrtnina	850	= 300
sadje	250	= 1,0
sladkor	75	= 300
Skupaj	2.235	= 3.000
Seveda so pogostna odstopanja, pose-bej zato, ker ni organiziranega rednega zajtrka, ker ni zadovoljivih kadrov, ker je potrebno potrošnika privabiti z nizko ce-no. Toda Ijobljanski študenjbje vendanrle imajo ustanovo, ki ima dober namen .slu-žiti njihovim specifičnim potrebam. Pre-ko pravilno izbalansirane in maniOVTSitine prehrane ob vabljivi ceni bi lahiko štu-dentska restavracija bistveno vplivala na navade in navajala k racionalni p^ehrani. če pa jo prepustimo samo sebi, kot snio jo (razen dotacije) doslej, potam je to vir nevarnosti za zdravje in je bolje ne po-staviti objekta množične prehrane, če predhodno niso ustvarjeni pogoji, ki bi zagotavljali polno biološko vrednost hra-ne pri relativno nizki ceni.
Ta »nizka« cena je s študentove strani edina perspektiva skozi katero je sposo-ben gledati na problem. Bojim se, da ta-koimenovana varianta govori, da je tako tudi z dajalcem datacije. Oglejmo si to ceno.
1.  Kot  ustanova  s  samostojnim  fanan-siranjem    mora    študentska    restaivracija svoje  pc^lovanje  podretiti   občim  predpi-sam, oz., v popolnosti 2sadiovoljiti svoje ob-veznosti do študentx>v — abonantov, do za-posleinih, vzdirževaiti mora prostor in imven-tar resitavracije in ne sme imeti izguibe v poslovanju. To pomeni, da cene ne odgo-vanjajo  niti   študentaviim   možnostim   niti patrebam   .restaiwaci)je.
2.  študenitska   prehrana   zavisi   od   po-gojev na lokalnem trgu in od organizacij-skih rešitev — posebno od materialno — tehnične in kadrovske usposobljenosti.
3.  Množična prehrana se bistveino razli-kuje  od  gostinstva.   Posebej   v    Sloveniji imamo   značilen  pojav,   da   gostinstvo   sa-mo   iz   svojih   virov   dotira  prehrano,   ker na ta način privabi gosta, ki potem  (po-sebno   Slovenci)   dotacijo   prihrani,   nekaj-krat   povrhu   z   obilnim   naročilom   drage pijače.   Zato   je   primerjava   cen   neobjek-tivna.
4.  Bisbveni prihiranek,  v primeri z  go-stinstvam,  fomiira  štuiden-tska restavraci-ja v postavki režije na izdan obrok. Toda tu so nekateri momenti, ki ustvarjajo te-žave:
—  ob   pamanjkanju   primemih   naprav za   cenejša   goriva   uporablja   restavracija električno   energijo.   Cena   se   obračunava po  določbah  pravilnika  o  tarifnem  siste-mu za prodajo električne energije po naj-višji tarifni grupi;
—  na  režijo  vpliva tudi  cena  vode  in odvažanja smeti, zato bi morala^ občinska skupščina   tretirati   študentsko   restavra-cijo kot gospodinjstvo Ln zaračunavati te-mu primeme cene;
—  režijo obremenjuje prispevek od po slovnega  fonda,    katerega   bi   bili    lahko oproščeni;
—  80 odstotkov delovne sile v restavra-ciji   so   ženske.   Po   novih   predpisih   o zdravstvenem  zavarovanju bodo  boleznine znatno obremenile ceno.
Vsi ti momenti so v takem obratu, kot je študentska restavracija veliko hitreje usodni kot v gostinstvu, ki se lažje prila-gaja trgu, spreminja asortiman in dviga ceno.
Dotacija, ki jo študentska menza preje-ma, je danes bistvetni element stabilnosti v ceni, ki je v študentski sredini v vsa-kem pogledu neobhodna. Razen tega je pri korisčenju te dotacije možna absolutna kontrola, če le obstoji obojestranski inte-res in s strani restavracije ta interes ob-stoja. Umestna je resna analiza vsakršne variante, pa tudi kritična ocena sedarre situacijie.                                            F. P.
(se nadadjiiije)
bogdan gradišnik
dušan merhar samo simčič
uvod
nostalgija mrtvo mesto
rdeče crke pojasnilo
osemenjevanje in rojstvo poezije strip  teza  čas pasji golaž
oglas
uvod
da-popolnili bomo vaše delo
za sabo bomo pustili vaše kosta
in vas ohranili v trajnem spominu
naše znamenje je popolna tema
zato se ne bomo niti ozrli
v obraze mučenikov
mi tega ne potrebujemo
samo prijatelji smo
Da, presenetili vas bamo, mi huligani!
Izbijajte nam zobe, lomite nam hrbtenice, uživajte v striženju
dolgih las!
nostalgija
ta zgodba bo raznesla tvoj rumeni prah po reki javorov
sedim na dvajsetem kamnu
ob cesti premišljevanja
o betlehem moja domovina je vroča
moj rojstni kraj je nekje v španiji
kdove kateri vrag me je prinesel sem
za ameriko sem biološka znamenitost
za rusijo sem napaka na kateri se uči
kaj nezbežna lirika počne na tej potd
kristus sem s primerno dozo razuma
naj drugi nosijo križe
meni ne bo nihče luknjal rok
jaz odrešujem le sebe
v španiji si nihče ne bi drznil
posiliti moje sestre
v španiji nihče ne vzame
omadeževane neveste
čast mojega prahu je bog
in bogovi so večni
oljke vedo za legende
o pozlačenih pištolah na dva strela
v španiji imajo maščevalci
božjega ponosa okrvavljene roke
kri španije
kri moje domovine
mrtvo mesto
začetka ni
mrtvo mesto se razteza
od predposlednje luči v predmestju
naprej zadnja ki je pregorela
bi prav tako lahko bila prva
dogaja se recimo da naj bo dogodek
pa polkovnikova hči
in še ena druga hči pripravita
veselo slavje a kje so
fantje saj zanje je ta reč.
moja ljubezen se je rodila
iz košSka barvastega stekla premajhen je da bi ga kdo razbil zato pa pohodiva leskovo vejico malčku a ne
in tako je konec vseh utvar rulja tuli ideali padajo mimo res je njiv že dolgo ne obdelujejo ampak tele preslice po cestah kako morejo tako izzivatd kako morejo biti take tega plevela je preveč čeravno je najboljše kar irnamo neki francoz je strašno slaven ker je pisal slaboumnosti kaj je pravzaprav še počel ni znano ampak nekateri ljudje to vedo ime mu je bilo donneau de vise to je manjkajoči člen med preslico
tri ure košarke
dve uri boksa
ali ena ura cicovskega sekanja drv
(cic je bukefaloški budžo
izhaja iz prakse hipolita tainea)
vse to spominja na te prečudne
zgodbice ki jih vsi pripovedujejo
kar jebiga na cesti se smejejo
ali molčijo
razume jih tako noben vosu
kakor sva midva sicer praoloveka
naju rešuje kompenzacija tkole mal
tkole mal so drugi boljši
tkole mal pa še tkole mal
a so te dobili koliko dni si prespal
v gajškovi ulici
pet jih je bilo in pretepli
so me kot psa ker nisem imel
za plačat jim pijačo
slabo si fintiral nisi genij
poleg tega vse mesto ve damaš som
potem je prišel blue angel
in me vprašal za osebno in po zdravju
kar na postajo sva šla
dodatne buške men dat za
kaj pa drugi
sem ti že rekel da jih je bilo pet
pa kaj pol
kdaj pol
pol pol z onimi
naprej so pili bilo jih je pet
ne da bi se posebno trudili
govorijo take šale čisto približno
o direktorju cvetličarne
o alešu kermavnerju
o arijcih irt polnočnicah o spinozi
o oho iztoku plamen pa bo zaobsegel vse
o hrani ko bi že enkrat labko
o bila spet lakota
o samozaložbi o kje se vzame denar
o v tej krizi moralnih vrednot
o kdaj bomo postavili spomenik cankarju
o to je že nekdo predlagal veš a je to quiz
o svečnikih ki se majejo
o svečah ki stabilno plapolajo
6 te znajo tudi proti vetru
o nekega dne bo gorela zadnja krtina
o takrat nas bo vse pokopala mistika
za usmerjanje imamo znake za trupla imamo pokopališča za ljudi imamo lopate
y imenu rdeče »*arde
jaz
veliki lin piao mrtvega mesta
rdeče črke
in sem imel prijatelja in sem mu rekel poj-di in je šel in sem obupal še pravi čas in sem se sprehajal in sem pljuval in sem razgrajal in ni nič pomagalo in sem obupal od obupa in sem bil
ko sem bil ko sem šel ko sem besnel ko sem čakal ko sem gledal ko sem samo še v mislih stal ko sem resnično že trohnel ko je bilo že konec ko konca ni bilo več ko nisem mogel reči ko sem bil
in ni in ne bo in ne more biti in vse je no-vo in ni res in od kosmatih do plešastih ni res in ni res
ko kvadrat ni več kvadrat ko strela božja postane naravni pojav ko so borbe ko so kralji ko je zgodovina ko so zgodovinarji ko so knji-ge ko so posiljevalci ko so bedaki ko blesti preteklost ko je vse razvoj ko je
in je in mora biti že ni in ne more biti več in so obupani in jokajo in molijo in je zaman
ko je zaman ko ni več ko ni obupa ko so roboti ko pohotniki prosijo ko so pohotniki ko je strast po oblinah ko se preseže obup kar sam ko slišim zgodbico
in se je opica počlovečila in je skočila z veje in se je razvijala in je bila človek
ko se zavem
in sklenem
ko bom mogel
bom pobil vse opice
bom pobil vse opice
težka veriga tovori sol karavana oslov meketa človečenjevulgoblaznosti konopljina zanka se oži taka je past za zajčke nikomur ni žal udarca težke batine na glavo risalnega žebljička ki je pritrdil na telefonski drog črno listo sovražnikov države in vendar
zapojmo psalem Hvalnice
ničesar se vam ni treba bati             o verniki
danes ti meni jutri jaz tebi              o verniki
vsak umor rehabilitiramo                   o verniki
ni dejanja enakega sebi                     o verniki
in še
skušali bomo vse razumeti                 o verniki
morali bomo vse pojasniti                  o verniki
to je zgodovina                                   o verniki
blagor do večera vekov blagor           o verniki
zavist je zeleiia zato
spat v travo in s peteršiljem
na barikade zdravit mačka
rekli so naj pustimo
da bodo strasti podrle ograde
da bo svet že še videl
da zemljica kroglica spregledati
da je tudi pijančevanjh greh
in da se v šoli veliko naučiš
in da to v življenju še prav pride
hej pa so sami treščili ob zid
hej pa so sami slepi
hej pa niso nikoli hodili v šole
hej
bojmo se ampak brez panike
stroji nimajo strasti
stroji so Ijnbki
stroji tudi ne popivajo
in kdo je še videl da bi stroj
razbijal miličnikom čeljusti
saj miličniki niso samo zato na cestah
pijanci
maure nalite
pravi videti riba vedeti riba
mala povodenj strahu
in tu je riba in plava in se bori
trebuh ima bel in ga kaže onim zgoraj
spodnji ne vidijo izločalnega organa
to si morajo prebrskati iz knjig
literarne deklice to vejo
ampak ostali sovražiio knjige
ker to je kultura         ,
kultura pa si želi svobode
pojasnilo
in sem bil in premikal kamenčke
in spoznal
Ijudje neprestano rišejo kroge
in sem določil
moj krog je okrogel in pravilen
in vem
ne maram tujih in neprevidnih krogov
in nočem
nočem več svojega kroga
in rišem
v pesek črto
ravno kot strela
in strela je božje delo
in je to umazana laž
in nočem več črte ki je krog
tako velika in sluzasta laž
da mislim na ravno črto
in je črta in je krog
in igrica me utruja
in prepozno je spoznanje
da ni le igrica,
in moram obupati
in se igrica z geometrijo nadaljuje
in se igram s krogi
in nočem več spoznanja
in ne maram teh krogov in črt
in se igram s krogi
in rišem trikotnik in se nabodem,
na kot in me boli
in ga nočem več
in nočem ničesar več
in se igram
krogec in krogec in krog
in črtica
eudaimonia                                       usmiljenje!
beg te ne reši                                         prosim
mala   brezčutna                                usmiljenje!
nihče te ne more                                   prosim
preblizu si                                        usmiljenje!
pečejo besede                                               naj lahko je misliti
Ijubim                                                          naj
to ni tek čez ovire                                   poraz
stena rojstva zakaja,                         usmiljenje!
produkt je surogat                           usmiljenje!
je surovost eudaimonia                    usmiljenje!
brez besed komunicirati                          poraz
reagirati brez dejanj                                poraz
brez bre.z misliti                                           naj
zakaj zakaja                                      usmiljenje eudaimonia kosmata past
stran z rekami in vlago                         prosim
eudaimonia  na nebu                              prosim
v moji  pesti                                          prosim
in v meni                                                 poraz stran
osemenjevanje in rojstvo poezije
Na   tem   ponovnem   potovanju
skozi   prostore   dvoran
izmozgavanja   človeštva   tnase   malikovanj   maličenja   stvorov
usmiljenja do Ijudi predobrih za  ubijanje v glavo in moritve
hommagea strica in Thomasa sina
pretepan.j   vročie   nvntalitet   ideologi.i   ztnpflonih   «tanj   razlag
preiskav   akurmlafijc   ¦¦-¦¦vric   huliganov  posledic  nezadostno-
sti prosvetljevanja in tiimn
otroci
naško križnar, oči
zastave
gloriol se pojavlja  značilnost  amort^-obsegov be*
prvobitne celovitosti
interiera                  eksteriera
materije
in
duha
v   zaobscganju
indiga
odraza
na   indigo
samo
samo
samega
po  osnovni   shemi  rezul poezij
se tako iz vseh koncev izkaže sklep znamenitosti in čara vreden obešenih na linijah In prostorskih enot konca koncev poezija je indigo poezija je v svetu zmede zai ; vsega razen poezije poezija napredka pa je v s« tede zanikanje vsega vključno   poezijo
rJtvoja
problcma kot
pritiska skozi enovitost stojnost indiga primerjalne  prakse
janj
teza
beseda
knt izraz notranjih useHlin se javlja v
P   t
poezije   ni
'¦¦
Bblikovati
sveta
protcsta provokacije
in
agresi.ie
strip
Nikoli  ne vprašaj če  govorijt nncosko
ker   ne   razumeš niti  po angleško  ali  po  nemSI ne  veš  *a.j  rečejo   ka.t  rečeš i nikoli
mi itpčf   iztisnes   karfšen   buag-zato   ne  bom  več  govoril razen teh črt — — — — •
kakor   živali
taksna   ie   naša  gnvorica
polomi.ia velika  polomija
dimenzij agonije  govorice  spoznavati jedra sveta in
brezoblicja povorice T  pre in raz oblikovanju
formacij              deformacij
izrazni   svet  diskusij  notranjih  usedlin  dilem  sodobnosti nemih   pričevanj   nerazumnosti je  mrtev
najvišja tnoč izpovednosti  je neizpovednost struktur   inferiornega   individua moč molka in hiata ironije
kot   izrazanja   sarkastičnih   sovražnih mimik  in   gcst
skozi  prizmo   tega spisa  ocenjujte jezik gospodov publicistov in  avantgardnih  pesnikov  fuj
čas
Samo še to noč ostani
čas
pod nebom žela in lave toplega mleka
na rjuhah te vročice bo ustvarjeno
jajce
in v utripu enega očesa se ni zgodilo ničesar nikoli izključite
kar ni časovnega je končno bri&ite prostor za sence in dim piedestalov
naj padajo v prazno izničite podvige in zlom
brez tresljajev brez religij
Tako se bo tega večer<* izlegla igra dveh pastrvi z ikrami pod robom potoka
zunaj poti od spočetja do
vode pa bojo našli zlitje
ali belorumeno z lupino
lzgubljeno skrito pod li
stom oljnate agave in svilo
na rjuhah te vročice bo ustvarjeno
jajce čas čakajmo čas
pasji golaž
Včasih
ta dolgi dim
in prostor ko pada
ko je noseča
vsa ta velika široka in obsežna obla ki nič ne pomeni
ali se da razumeti nekega jutra morje maslo na kruhu in čistost čast čajanko ali modro obleko skozi znamenje Z ali se da
da bi bil veter kaj več in bd se ribe
preživljale
drugje v kakem potoku
na čisto novem kraju z vso zalego ki bi jo
oplodilo
belo sluzavo mleko kdo ve
tKsti ki se valjajo v travi bi delali škodo tisti ki žrejo papir
in kredo
kl so živi ki še niso umrli vsi od kave do kave bi se raznesel glas
nekega jutra
ali se da se da?
oglas
Ob poroki, izpitih, smrti in rojstvu politikov in kulturnikov pa tudi navadnih smrtnikov naročajte pesmi samo pri nas!
H krstu in na šoferski izpit, k matičarju in v grob, na trg in v skupščino — SAMO Z NAŠO PESMIJO!
Zaljubljeni petošolec, gospodinjska pomočnica, ubogi dedek, podjetni obrtnik, tovariš
direktor!
Vaši cilji so nesmisel, če ne sprejmete POSLEKNJE POMOCI V OBLIKI NAŠE
PESMI!
Z NAŠO PESMIJO V NOVE ZMAGE!
Rimane v začetku, v sredi ali na koncu verza, od psalma in epa do modernih hieroglifov, nerimane, s poljubno vsebino (družboslovne, naravoslovne, ljubezenske ali zabavne, ljudske in pivske) globoke ali neumne, za vsako situacijo, za danes, jutri ali nikoli.
VAŠ USPEH — NAŠE ZADOVOLJSTVO! VAŠE ZADOVOLJSTVO — NASA REKLAMA!
ladovi doživljaji
Nemška doga, mastiff, nemški bokser, an-gleški buldog, francoski buldog, bullterrier, pri-tlikavi bulterrier, mops, pinč, pekinški dvorni psiček, Japan-Ghin, Blenheim, King Charles, Prince Charles, Ruby 8 španjel, Maltežanec, Chihuahueno itd., so vrsta imena psov. Neka-tere izmed njih gledamo na razstavi psov v filmu Ladovi doživljaji.
Lad je rojstno ime za psa vrste Barsoi iz rodu ruskih divjih psov.
Barsoi, Bercois ali ruski divji pes je ari-stokratski pes, ki so_ga svoječase ruski carji
in veleknezi pritegnui v lov na volkove in zajce.
Lad je dresiranec, ki ga odlikujeta posluš-nost in zvestoba. Tolikšna mera odzivnosti za* dostuje, da žival lahko postane objekt ljube-zenskega čustva. Žival uboga in je zvesta, s tem pa ustvarja v Ijudeh občutek, da so Ijub-ljeni. Kaj bi potem ne bilo bolje, da bi ljubili le živali oziroma v ljudeh videli le pse, ki se tako lahkotno podredijo naši ukazovalnosti in potrebi po občutku varnosti. To se humanistu na vsak način upira; če ljubi, ljubi vse in vsa-kogar brez razlike. Edini pogoj je sposobnost biti objekt ljubezenskega čustva.
Ali pa je mogoče »ljubiti« psa po pasje in ne po človeško. Insinuacija Sodome in Go> more? Beseda ljubiti izraža človeško aktiv^ nost, ki vsebuje svojo pasivno antipodo — biti ljubljen. Elementi človeške ljubezni do psa so: OBčudovanje, zaDOvoljstvo in POnos. K» teri izmed teh treh elementov je po svojem načinu nasilen in kateri resignativen. Najprej občudovanje; ob neketn čudu se pojavi čude-i nje, ki pa temu čudu stoji ob strani — umak*-ne se mu, resignira. Potem pride ta občudek^ ali občutek do volje, se pravi, ustvarjena jc relacija objekt — volja, za voljo stoji nov občutek, ki ni več občutek čudenja, ampak volje (kvečjemu občutek čudenja volji). Ta ob-čutek, ki stoji za voljo in jo zastopa, je še najbližji občutku moči, ki se izraža v ponosu. Ponos je od občudovanja že tako daleč, da vidi psa le še kot produkt svojega hotenja (akcije svoje volje), katerega glavna oblika je dresura. človeška ljubezen do psa se tako iz-kaže kot ljubezen do dresure.
Našemu poskusu Ijubiti psa po pasje in ne po človeško je tedaj najbližje občudovanje. Toda občudovanje, ki ustvarja avtonomno člo-veško pozicijo v prihodnjem odnosu (do vo-Ije), je podlaga za vso ekspanzivno kreacijo vo-lje, v kateri sleherna avtonomnost zvodeni. S čudenjem pa je mogoče čudež metafizično doživeti na način, ki je za samo čudo brez ne-varnosti. če ga že ne pospešuje, ga vsaj pro-vocira, s čimer je čudežu zagotovljena konti-nuirana obstojnost. Takšno nagnjenje do lju-di, ki ga čudo vsebuje in ponuja, moremo breas greha sprejeti. živuli ljubijo brez greha.
LG.
6. STRAN TRIBUNA
Ob krstni uprizoritvi dranie Filiberta Benedetiča Ne vedno kakor lastovke v tržaškem »Slovenskem gledališču« se nam zastavljajo nekatera temeljna vprašanja, ki ne zadevajo le resnice in pomena te uprizoritve, ampak pogojujejo tudi nekatere temelj-ne razloge pisanja, kakršnega naj predstavlja priču-joči spis. Ker na tem mestu namreč ne gre za to, da bi opisali samo nekaj poglavitnih dramaturških in gledaliških pomanjkljivosti, značilnosti in zanimivo-sti pričujoče drame in njene uprizoritve, ampak se hočemo predvsem spraševati po njunem temeljnem pomenu, to seveda pomeni, da se naše zanimanje v prvi vrsti usmerja v njune vsebinske razsežnosti, torej protd resnid drame in njene uprizoritve, in ne morda v njumo moralno ali estetsko valorizacijo. V tem se naše razmišljanje seveda razlikuje od tradici-onalne kritike, ki k literarnemu in gledališkemu delu pristopa s stališča nekih moralnih in estetskih vred-not ali nekega sistema vrednot, ter je potemtakem njen poglavitni smoter v ugotavljanju, ali določeno literarno in gledališko delo tem vrednotam oziroma temu sistemu vrednot ustreza ali ne, in je njen smi-sel potem s presojo te ustreznosti ali neustreznosti v polni meri tudi dosežen in realiziran.
K literarnemu in gledališkemu delu torej ne pri-stopamo z nekim vnaprejšnjim vrednostnim prepri-čanjem, saj nam navsezadnje resnica literarnega in gledališkega dela, ki ji velja naša pozornost in naša prizadetost, ne more nuditi nobene trdne in realne možnosti za takšno prepričanje, zlasti pa se izmika presoji. Literarno in gledališko delo je in v tej nje-govi neposredni prisotnosti je njegova temeljna res-ndca, v njej pa je zaobsežen tudi celoten smisel tega dela, njegov pomen in tudi vse njegove in naše mož-nosti. Naše razpravljanje se lahko torej opre le na to neposredno prisotnost, v kateri je vsa resničnost literamega in gledališkega dela, in naše možnosti so potemtakem samo v tem, da to resnico tematiziramo in opredelimo — iz te neposredne prisotnosti same, in zategadelj seveda ne oziraje se na tak ali drugačen sistem moralnih ali estetskih vrednot, ki so razpršene v našem eksistencialnem prostoru. To pa se pravi, da hkrati tematiziramo edinole svet, ki ga literarno in gledališko delo razkriva na ta način, da je resnica tega dela sama raz-kriti svet, s tem pa seveda tudi sama svoja vrednota ali sama svoj sdstem vrednot, s čimer je obenem rečeno tudi to, da vrednote ali siste-ma vrednot zunaj gledališkega ali literamega dela, to-rej na objektivni, trdmd tn zanesljivi način več ni, ampak so le še na način razpršenosti in preteklosti, ki pa seveda ne more biti objektivno in trdno zavezujoča.
To pa hkrati seveda pomeni, da postaja pojem urnetniškega v svojem izvirnem pomenu kot stvar-janje — objektivnega, trdnega in zanesljivega dela — na neki poseben način dvomljiv. Relacije med »re-alnim« in »quasi-realnim«, med »svetom« in »umefc-niškirn delom« so potemtakem vsaj do tiste mere nezanesljive, da se je mogoče vprašati, ali je umet-niškemu delu kot »quasi-realiteti« (in hkrati najres-ničnejšemu in najpopolnejšemu vseh svetov) res mo-goče do natančne, polne in zanesljive vednosti o ti-stem »realnem« svetu, ki naj bi ga po tradicionalnem prepričanju inkarnirala in sublimirala v sebi, ga na ta način delala prozornejšega in razvidnejšega, hkrati pa s tem poudarjala tudi svojo temeljno posebnost in premoč nad »realnim« svetom, ki pač nikoli ne more biti do tiste mere resničen, poln, v sebi zaklju-Ben in samo-zadosten, kot je to po navadi »guasi-realni« svet umetniškega dela, in s tem seveda konstituirala tudi neki izjemni položaj v »realnem« svetu oziroma nad njim, položaj, ki je v temelju mogoč samo »qua-si-realnemu« svetu umetniškega dela. V to polnost, samo-zaključenost in samo-zadostnost je seveda po-ložen tradicionalni srRisel umetniškega dela, saj se z njegovim izjemnim položajem nad »realnim« sve-tom potrjuje in omogoča zrenje v tista skrita jedra tega sveta, ki se v njih razodeva genialnost ali bo žanskost človeka-stvarnika in njegova premoč nad amorfno maso »realnega« sveta.
Seveda pa morajo biti za takšen izjemni polo žaj na voljo trdna oporišča v »realnem« svetu, saj lahko v človeku-stvarniku pravzaprav reflektirata edinole urejenost in smisel-nost sveta, ki mora biti na poti, da postane v vseh svojih plasteh »božanski«. To pomeni, da je božanskost mogoča le v preglednem svetu, v svetu, kjer je človekova vloga v temelju pre-gledna, zanesljiva in njen pomen trden, s čimer je tudi celotno dogajanje sveta usmerjeno v nedvoumno »pravo« ali »pazitivno« smer, kjer je torej svet kot Objektiviteta stvari in pojavov pravzaprav samo od-sev človekovih stremljenj in njegove subjektivne volje.
Vprašanje, ki smo si ga zastavili zgoraj, pa se-veda že samo po sebi izraža dvom v nedvoumno »po zitivnost« dbgajanja v svetu, hkrati pa tudi dvom v to, da je v tem svetu kakršen koli izjemni in trdni položaj možen, in hkrafci izreka naše vprašanje tudi vprašljivost — suverene »quasi-realne« strukture v svetu, kakor je bila značilna za tradicionalni svet npr. v 19. stoletju. Seveda na tem mestu ne moremo natančneje in načelno opisati vseh tistih premikov, ki zgoraj naznačeni izjemni položaj umetniškega de-la oziroma človeka-stvarnika v temelju onemogočajo, ter s te natančneje utemeljiti svojega dvoma. Zato se bomo morali omejiti le na nekaj tistih dejstev, ki so v ožji zvezi s problematiko tržaške uprizoritve, o kateri govorimo.
S tem, ko postaja svet zmerom bolj razsežen in s tem zmerom manj pregleden in obvladljiv, je se-veda tudi smisel njegovega dogajanja v celoti vedno tnanj razviden in umljiv sam po sebi. Smisel kot temelj vsega dogajanja se umika pred neposredno prisotnostjo tega dogajanja v svetu, za to doga-janje pa je značilno, da zmerom bolj teži v funkcionalnost. Smisel prevzema funkcija, in funkcija, četudi je »ne-smiselna«, postaja edini smisel sveta, zunaj nje ni ničesar. To se pravi, da postaja svet pomemben in usoden le v svoji neposrednosti in parcialnosti. Ana-logno s tem seveda tudi umetniško delo kot »quasi-realna« struktura ne more konstituirati nekega trdne-ga in za celoto dogajanja obveznega smisla, v umet-
SLOVENSKO GLEDALIŠČE 1966-67 (11)
DUMA IN 5FANS"
//
niškem delu se torej očitono ne more več odkrivati neka trdna točka sveta, pač zato, ker ta točka ne mo-re pomeniti nič, kolikor se seveda sama ne spremeni v eno od funkoij sveta. Umetniško delo kot dokaz vere v trdno točko in s tem v človekovo božanskost ter stvarništvo — pa seveda že v svoji temeljni struk-turi ne more postati do tiste mere funkcionalno kot svet pod njim, saj bi se moralo s tem odreči svoje težnje v totaliteto, postati tudi samo le parcialna razsežnost istega razparcializiranega in funkcionali-stičnega sveta in s tem prenehati biti to, kar je. Zato mora kot »quasi-realna« struktura v tradicionalnem pomenu te besede neprenehoma dvomiti v svoj lastni smisel, se bojevati s tem dvomom in si prizadevati, da bi se vendarle in kljiib dvomu konstituiralo kot ponovno odkrito znamenje božanskosti, ter obenem spoznavati svoje temeljne ne-zmožnosti v tej smeri. S tem postaja umetniško delo kot stvarjanje »quasi-realnega« (in med vsemi svetovi najbolj resničnega sveta) seveda tudi v samem svojem bistvu dvomljivo, saj se v svoji neprenehni krožni poti med smislom in spoznanjem ne-smisla, v poti, ki ni stvarniška v človeško-božjem pomenu te besede, spreminja v iz-poved, ki lahko predstavlja le še raz-krivanje sveta, takšnega, kakršen v svoji neposredni prisotnosti je. Pri vsem tem pa si vprašsnaja, ali ima ta izpoved in to raz-krivanje sveta vendarle še kakšen »smisel«, ali tedaj vendarle nastopa kot nov način temeljnega določanja oziroma utemeljevanja »realnega« sveta, seveda ni več mogoče zastaviti, ampak je mogoče le pristati na tisti svet, ki postaja skozi resnico umet-niškega dela raz-kriti svet in s tem tudi sam konsti-tuiran kot resnica in nujnost, torej kot v svoji stvar-nosti neukinljivo.
Zgornje ugotovitve smo morali zapisati zato, ker nas uprizoritev Benedetičeve igre sooča z njimi na neki poseben način. Bistvo te igre je namreč nostal-gija po tisti nesrečni in hkrati vendarle tudi srečni preteklosti slovenske Primorske, ko je le-ta še pozna-la heroje, ki so se bojevali za osvoboditev in za do mačijo, in ko je torej svet skozi svoje heroje in boj za pravično stvar še poznal in tudi realno bival svoj smisel, ko je še bil več od svoje neposredne prisot-nosti. Zdaj je — po avtorju igre Ne vedno kakor la-
stovke — ta smisel nekam izginil, tako da je videti, kot da je — skupaj z nevarnostjo, ki ga je konsti-tuirala — dokončno pokopan v preteklosti. Ostane torej samo še gola in čista, ena sama resnična pri-sotnost časa in prostora — sedanjost in tukajšnjost. V njej ni nobenega smisla več, ker pač ni v njej tudi nobene vrednote, ki bi na totalen način in zunaj neposredne prisotnosti sveta zavezovala in enotila ljudi. V tem spoznanju je izhodišče Benedetičeve igre. Seveda pa se avtor z golo in čisto neposredno resničnostjo ne zadovoljuje: njegovi igri ne gre za resnico sveta, ampak za izgtibljeni smisel. Zato mu ostane ena sama pot, ki jo realizira njegova igra: nostalgijo za preteklostjo, mrtvimi heroji in bojem. To nostalgijo eksplicite pojasnjnje v spisu Razmišlja-nje o sodolmi drami, objavljenem v gledališkem pro-spektu, z naslednjimi stavki:
»Kako daleč od nas so že trupla na-ših najboljših sinov! Zakon eksistence ne pozna usmiljenja in pre-teklosti ni več. Srca pa kopnijo v kleščah profita neizprosne potrošniške civilizacije. Pesnik mora v taki družbi povzročiti nemir: toda vprašanje je, Če v taki družbi pesnik lahko živi.«
Ker sviisel sveta kopni v kleščah profita neiz-prosne potrošniške civilizacije, je svet nezadosten. Pesnik mora iz te nezadostnosti povzročiti nemir, z njim opominjati svet na njegov zdajšnji položaj in v tem se razkriva smisel njegovega pesništva. Poe-zija se je torej iz stvarjanja »quasi- realnega« sveta spremenila v neke posebne vrste družbeno dejavnost, katere cili je tako ali drugače pretresti, osvestiti in v skrajnjih posledicah seveda tudi spremeniti dani svet, ki je pač svet neizprosne potrošniške civilizaci-je. Poezija je torej nositeljica vrednot, ki bi jih mo-
rali ljudje s svojim bivanjem neposredno odkrivati in konstituiratd, pa pozabljajo nanje, ker jim gre bolj za »potrošnjo«. Zato jih je treba na vsak načir vrniti nazaj v luč teh vrednot in smisla. Poezija tc rej ve za smisel, logika njenega »morati« terja, dž se s pomočjo pesmi smisel ponovno vrne v svet.
Seveda v takšnem svetu oziroma v taki družbij pesnik ne more živeti na adekvaten, torej učinkovit način, saj so njegovi modeli neustrezni preprostoj zato, ker potekajo mimo temeljev sveta in ker morejo pristati na njegovo »potrošniško« in »civi-lizacijsko« gluhoto. Po logiki tega pesništva je nam-j reč potrebno spremeniti svet v luči tistih vrednotj ki jih je priznala njegova preteklost — heroji, boj, svoboda, domačija itn., — ki pa iz nekih nedoumlji-vih in očitno tudi nerazumnih — »objektivnih« vzrokov niso bile uresničene do svojega konca, do| svoje izpolnjene in adekvatne vsebine. Pesništvo toj rej nastopa kot mstrument preteklosti in hoče takc rekoč vrniti svet v njegov začetek, k truplom »... naj-boljših stnov«. Tako se pojavlja poezija seveda koti nekaj, v temelju drugačnega od sveta, poezija ni, nel more in noče biti svet. Svet je samo nekaj zunaj nje.l nekaj strašnega, nekaj, kar je na »trupla naših naj>| boljših sinov« pozabilo, je le še nekaj, čemur sej reče »neizprosna potrošmška civilizacija«, je v luči poezije malone nič itn.
Iz te temeljne razklanosti se je treba spraševatij po igri Filiberta Benedetiča Ne vedno kakor lastovke.] Benedetičeva igra se te temeljne razklanosti seveda sploh ne more zavedati, saj vztraja na eni strani skuša s svoje strani — ne razkriti dejansko resnico\ te razklanosti, torej resnico dejanskega razkola me " željami in  stvarnostjo, preteklostjo  in zdajšnjostjo.j ampak se opredeljuje do nje na izrazito tradiciona-j len aktivističen način — v imenu vrednot, ki j>a sc seveda zunaj   poezije  kot take  (v  preteklosti),  »po-l vzročati« hoče nemir — ter razklanost kratko in ma-j lo ukiniti. S tera se kajpa mora vnaprej zapirati pre njenimi temeljnimi razsežnostmi. Bistvo njene druž«| bene  dejavnosti,  ki  predstavlja smisel, je potemtž kem v tem, da hoče eliminirati nasprotnika — ne« izprosno potrošniško civllizacijo — in realizirati svo-1 je modele: ustvariti hoče svet v luči svojih vrednotj »realni« zgodovinski svet. Jasno pa je, da ji konkret* ne možnost, ki jih ima na voijo (in to je samo Bes€ da), ne dajejo nobenih realnih možnosti v tej smeri,] saj je popolnoma jasno, da je svet »neizprosne trošniške   civilizacije«   zanjo   v   temelju   gluh   in   ds poezija v njem ne mare več nastopati kot eden poj glavitnih konstitutivnih elepaentov.
To dokazuje tudi zunanja podoba tržaške upri^ zoritve, ki jo je spretno režiral Jože Babič in v ka«| teri je element tradicionalnega dialoga popolnomz podrejen nekaterim modernim izraznim oblikam: fil-J mu, diapozitivom, živi glasbi, ki jo je v beat stilt izvajal ansambel električnih kitar »5 fans«, songomj itn. Uprizoritev si je seveda prizadevala za sintezoj vseh naštetih izraznih elementov in je hotela postatij tako imenovani »teater dokumenta«. V dani svetj je torej hotela posegati z avtentičnimi pesniškimi sk tuacijami, zgrajenimi iz dokumentarnega gradiva.] Vendar pa je temeljna zasnova Benedetičeve igrej Ne vedno kakor lastovke zgrajena iz izrazito abstrak-tnih pesniških zamisli in je njena poglavitna idejaj — da se namreč v trža-škem »Zalivu«, ki pomeni do-j mačijo, neprestano pojavljajo Apostoli, da pa se mo-j rajo iz socialno-političnih razlogov seliti čez morjej ali umirati pod trdo Gospodarjevo roko, puščati domovino v »Zalivu« samo in se odrekati svojimj ljubezenskim sanjam ter biti obsojenir da ne bojo nikdar uresničili svojega apostolstva in vendar tudij nikoli umrli, zakaj »kako umreti, če nisi nikjer« —j vse preveč simbolična in približna, da bi mogla pre-[ rasti neki utopični pacifizem, otožni slovenski na-j cionalizem in nostalgijo po tistih časih, ko ni biloj treba pisati iger in z njimi odkrivati smisla gluhemui »potrošniškemu« svetu, ampak je ta smisel konstitui-1 ral čisti konflikt, direktna nevarnost in pravi boj zaj življenje in smrt. Zato so seveda edine možnosti, ki] poeziji še preostanejo, v nostalgiji in v žalostnemj objokovanju neprijaznega sveta in izgubljenega sla, hkrati pa tudi realnih, učinkovitih možnosti —\ v imenu čistega Vsega (ki je preteklost) in na načinj igre, ki je za pričujoči »neprijazni« svet (zdajšnjost)f seveda v temelju neobvezna. — S tem pesniška Be-| seda razkriva svojo temeljno stisko, skoznjo se kriva svet, ki je v svoji nemoči tragičen zato, kerj je brez slehernih konstitutivnih možnosti.
Ker pa je v igri Filiberta Benedetiča Ne vedno\ kakor lastovke vprašanje o usodi poezije v moder-nem  svetu  ozko povezano   z  vprašanjem  slovenske usode, je jasno, da se odpira pred nami cela vrsta nadaljnjih problemov v isti smeri. Vendar pa je treba povedati, da nam Benedetičeva igra ne daje zadost-1 nih možnosti, da bi mogli probleme domačijstva irij tujstva,   Slovencev  in  njihove  manjšine,   poezije   inl sveta domisliti v  okvirih, ki bi ne veljali  samo   zaj Trst, ampak bi hkrati zaobjemali tudi širšo in sploš-J nejšo podobo sveta. Zato je seveda usoda pričujočej uprizoritve v svojih specifičnih razsežnostih v celot odvisna  od  svojega naravnega  gledavskega zaledja.] Domnevati pafseveda moremo, da je ta usoda v tes zvezi  s smislom, ne-smislom  in resnico  pesniškegaj aktivizma   (kot   neobhodnega   konstituansa   sloven-stva), ki se nam je v sublimirani obliki razkril v tejj Benedetičevi dumi in ki ga je izvrstno podpirala tudij toliko  »potrošniška«  glasba, kakršno igra  ansambelj (dijakov slovenske gimnazije v Trstu) »5 fans«.
Vprašanja, ki se nam odpirajo ob pričujoči upri-zoritvi in ki zadevajo tudi v nekatere razloge našegaj razmišljanja,   je  tedaj   mogoče   zgostiti  v   naslednji] stavek:   še   zmerom   smo   torej   v   situaciji,  kjer   sej moramo odločati za smisel Cpoezijo, vrednoto  in zj njuno pomočjo za slovenstvo) na eni, in za resnico\ (neposredno prisotnost sveta) na drugi strani. Našaj usoda je v tem, da smo razklanii i.n (\v- to vemo; ir v tem tudj edina možnost
vedno kakor lastovke malone meji na komedijo.
Andrej  Inkretl
TRIBUNA STRAN 7
ODičajno govorimo o biižnjem razvoju in ga kot takega programiramo. Pokaže se kot edini in najbolj umesten tisti, ki je »naš«, torej druzben (ali družbe-nopolitičen). Vedno je načrtovan v imenu napredka in izboljšanja. Vse prerad pa gre razvoj svojo pot.
Podobno je bilo tudi v preteklosti s procesora izobraževanja. Na visokošolskih institucijah se zdaj šola generacija, ki je »preživela« dve temeljiti refor-mi šolstva in vse kaže, da bo potrebna še ena. Tokrat bo ta reforma prizadela visoko in višje šolstvo <"kdo ve, katera že), torej vrh inteligence, strokovnjakov, kratko nosilcev razvoja. Perspektiva je zamišljena, bo (ali pa ne bo) realizirana, težimo k bližnji (beri: optimalni) rešitvi rejormiranja v eni sami luči vsilje-vanja ekonomizacije izobraževanja. Vsiljevanja v smi-slu načina finansiranja in tendenc po produktivnosti izobraževalnega procesa (produkcija visoko izobraže-nih kadrov). Kvaliteta in strokovnost kadrov je bila (razvojno) zanemarjena zaradi nesmotrnega (neade-kvatnega) sistema selekcije na osnovi potreb, ki so šele ob »hiperprodukciji« le-teh pokazale pravo osno-vo in realnost. Osnovo zato, ker je reforma ob kvali-fikacijski strukturi v gospodarstvu, kot je naše (drob-no blagovna produkcija) preuranjeno pričakovanje, če ne že kar upanje. Realnost zato, ker je samo ena edina možnost planiranja razvoja — pri čemer dalj-nosežnost lahko samo ponovno predvidevamo.
Pred leti je bilo prvič postavljeno vprašanje ome-jevanja vpisa (zakaj!). Strokovno je bilo ugotovljeno, da selekcija kot instrument omejevanja števila vpi-sanih v kratkem in prvem stiku s profesorjem ne more biti objektivno merilo za vrednotenje posamez-nikovih dispozicij za trenutno odločanje (dovoliti vpis ali ne). Prevelika bi bila namreč tudi odgovor-nost pedagoških delavcev za tako ad hoc odločanje; prepričan sem, da je tudi danes niso pripra/vljemi sprejeti (so poklicani ali pa niso?). Vprašanje je po-novno vredno pozornosti. Ne gre namreč zaradi neka-terih faktorjev (pomanjkanje prosfcora, pomanjkanje finančnih sredstev, hiperprodukcija, nerealno pred-videne potrebe) takoj, torej že letošnjo jesen vpeljati sprejemne ali kvalifikacijske izpite ali kakorkoli že imenujem to obliko selekcije. Jasno se postavlja sa-mo eno dejstvo (nanj lahko sklepamo): preveč kad-rov (?), strokovno in profilno neizdelanih, pomanj-kljivih celo v osnovnem znanju itd. Zato je nujno tre-ba upoštevati nekatere nove relacije v smislu izobra-ževanja kot ekonomske kategorije, v katero prerašča naš proces. Z ekonomsko kategorijo je mišljen (po-godbeni) odnos izobraževanja do gospodarstva. Regu-lativno je ta odnos urejen oziroma naj bi bil urejen preko novih izobraževalnih skupnosti. Kako? Poeno-stavljeno poraeni tako urejanje poznavanje nepo-srednih potreb po kadrih (od osnovnih, do visokih), ker občina mora poznati svoje potrebe, ki naj posta-nejo edino merilo tudi pri finansiranju procesa izo-braževanja. Kot nuja se je pojavila selekcija, kvali-tativna na račun kvantitete (kar je nujno sprejeti). Postavlja pa se samo po sebi vprašanje, ali so pri na-črtovanih načinih selekcije (metode in izvedba so še pod vprašanjem) lahko merila inteligenčni testi (obi-čajni) ob pozriavanju različnega nivoja znanja s po-sameznih področij.                                                   '
Pri tem ne smemo pozabljati na nekaj momen-tov, ki so prisotni na fakultetah. V dosedanjem pro-stera (svobodnem, statutarnem) sistemu selekcije je namree vsaka fakulteta zgradila v lastnem interesu svoj specifičen naein selekcije.
Nekje se kaže bolj, nekje manj uspešen. Vendar ne gre zametavati teh izgrajenih sistemov. Zato so stališča, da se izvrši selekcija po prvem semestru, to-liko bolj upravičena, ker pomeni dejansko zaščito za študenta in za pedagoški kader (za prvega »šanso«, drugi pa se izogne riziku prenagljenega odločanja).' Zakonske norme, ki nikakor niso nespremenljive, pri tem ne smejo biti ovira. Večina fakultet se strinja in se zavzema za take rešitve. Menim, da taka priza-devanja potrebujejo podporo, ker dejansko pomeni-jo ponovno vključevanje univerze v družbeno doga-janje. Zaradi dejanskih potreb, potreb po strokovno-sti in kvaliteti, po lastni nacionalni ekonomiji v okvi-ru jugoslovanskega gospodarskega prostora, pa se same po sebi porajajo nekatere tendence in obrobne zahteve. Kvaliteta izobraževalnega procesa (nepro-duktivne panoge), ki je v materialnih odnosih s skup-
DAUAVE
NEKIH PERSPEKTIV
nostjo, je edini merodajni činitelj, kateremu pa je bilo posvečeno premalo pozornosti. Da pa bi zaradi pritiska ostalih jugoslovanskih univerz, ki so že uve-dle sprejemne izpite, tudi v okviru naše republike prešli na enake oblike selekcije (kot edinega lažiiz-hoda), bi bilo po mojem nepremišljeno. če že po-udarjamo kvaliteto, moramo res omejiti kvantiteto, vendar samo do neke (morda zamišljene) meje, ker bi lahko pretirano iskanje kvalitete omejilo »produk-cijo« kadrov na minimum. Potrebe po kadrih pa so nam znane. Torej so nam dane kot objektivno dej-stvo. ppredelitev narekuje, zaradi smotrnosti, poveče-vanje in pravilno vrednotenje strokovnosti, ker le ta-ko lahko pričakujemo uspeh reforme (pričakovanje se nam lahko izneveri). Kajti tiho priznana resnica
ISCEAAO MODEL
Studenti 4. letnika kiparstva na Akademiji za li-kovno umetnost nujno iščejo m o d e I (ženski ali moški) za ateljejsko delo. — Informacije na ured-ništvu »Tribune«.
je, da je sectanja kvaliiikacijska struktura (največja) ovira za uspešnost nadaljnega razvoja. Zato naše tež-nje po optimalnem reševanju, ki je navedeno, niso neupravičene. Zato ne, ker se nam v zamišljenih in pogosto tendencioznih namerah perspektive oddalju-jejo. Lahko postanejo daljne, ker so nestvarne. Smo-ter selekcije pa bo lahko uspel samo (osmišljanje univerze), če bo univerza ponovno pridobila (torej jih mora nekdo vrniti ali dati) vse pravice in kompe-tence, za katere je (naj bi bila, oziroma morala biti) edino univerza poklicana, Legitimirana.
Trdim, da je situacija v našem visokem šalstvu v marsičem pogojena z razdrobljenostjo kapacitet, raz-lično strokovnostjo pedagoških delavcev, različnega pristopa do (dejanskih) potreb, vrednotenja pedago-škega dela, vrednotenja in opredmetenja znanstveno-raziskovalnega dela ipd. Znanstvenoraziskovalno delo je eno glavnih torišč (vsaj deklarirano je kot ta-ko) pedagoških delavcev na univerzi. Dejansko pa je znanstveno raziskovalno delo domena skupin peda-goških delavcev (in sodelavcev fakultet), ki jim je ta-ka dejavnost v lastnem interesu. Zato trdim, da je univerza taka, kot je, v svojih temeljih postavljena preveč grupacijsko. Kvaliteta izobraževalnega proce-sa je namreč v največji meri odvisna od predavatelj-skega kadra, ki pa žal kaže prenekatere pomanjklji-vosti, posebno še v odnosih, ki so omenjeni prej. študent namreč (še zdale. ne pomeni subjekta vzgoje in usposabljanja, ki je ugotovljeno in postav-ljeno kot zveličavno. Zato zahteve, da si visokošolski kadri sami pridobe mesto kot osnovni »sestavni de-li« ali bolje nosilci univerzitetne sredine. Ne gre namreč te borbe prepuščati študentu (masi, ki jo je treba oblikovati in usposobiti). Druga stran teh sta-lišč je skupno nastopanje, ki pa mora biti najprej omogočeno, potem argumentirano, uveljavljeno in še-le nato priznano.
Prenekatera modra misel, ki se porodi v glavah pro fesionalnih politikov, je vnaprej obsojena na životar-jenje, ker izhaja iz dogmatike doktriniranega razvoja (kam?). Pred leti so na veliko ustanavljali višje šole (za višje kadre). Izzvala so jo bila politična torišča (ali je bila to politika planiranja kadrovske struktu-re ali politika osnovnih potreb ali politika razbijanja mas). Danes je naloga »čiščenja« količinsko prenatr-panih višješolskih zavodov in njihove »dvomljive ute-meljenosti« padla na ramena ustanov kot je univerza (njen položaj sem že poskusil eksplicitno navesti) v današnji podobi. Racionalizacija trošenja sredstev je zadela najprej izobraževanje. Striktne zahteve po si-stemizaciji delovnih mest na univerzi (in finansira-nja na tej osnovi) je zapeljala prenekatere višje šole (posebno mariborske) v položaj, ko same lahko samo nemočno gledajo na dogajanje (kot objektivno nujnost) ob sebi. Eiiotnost univerze pomeni namreč konec ali vsaj usihanje višjih šol. Zakaj? Omenjena hiperprodukcija kadrov postavlja vse te šole v odvi-sen položaj do tistega, ki ima sicer enake interese, pa zato (centralizirane) možnosti. Ni namreč priporo-čljivo omejevati »produkcije« kadrov samo zato, ker jih ne potrebujemo. Zato tudi ni priporočljivo uki-njati vse višje šole (a priori), pač pa je treba zahte-vati takojšnjo argumentirano analiziranje vsake po-samične višje šole in šele na taki osnovi razpravljati o njih utemeljenosti. Pri tem gre ponovno prvo me-sto univerzi (legitimiranost) in ne univerzi (kot ustanovi). Vsa ta stališča pa so nujno pogojena v no-vem načinu finansiranja tako v celoti (odraz družbe-nih potreb!) kot tudi s stališča finansiranja posamez-nikovega študija (štipendija, posojilo). Pustiti nadal|>> nemu razvoju kot edinemu stvarnemu faktorju gra-ditve socializma (socializem gradimo, torej še ni iz-grajen) kot faktorju, ki po začetku (idealiziranem) zelo rad ubere svoja pota, tudi tako osnovno njegovo komponento, kot je izobraževanje (izobrazba je kljufi-ni element vseh navedenih procesov), bi bilo iluzor-no, če ne celo absurdno. Omejevanje vpisav (inorda s tem tudi kontrola produkcije), ukinjanje višjih šol (s tem iskanje rezerv, ne zadovoljevanja potreb) ute-gneta pripeljati do amorfne mase »strokovnjaštva«, ki je y sebi saraem samemu sebi namen (ob nezna-nem cilju). Zato so daljave perspektiv (navedenih in predvidenih) toliko bolj-razmišljanja vredne in po-trebne pozornosti.
-ičma-
Odgovornost je kategorija, ki je povezana z dejanjem, z dejavnostjo in se kaže kot družbeni ali mdividualni—psi-hični pojav izključno tam, kjer gre za človekovo dejavnost ali nedejavnost.                                            (Adam Schaff)
O oclgavormosti ni bilo pri nas dosti napisanega, o vzrokih za to ne bi govorili, ker so bolj ala manj vsakemu znani, poleg tega pa ta problem še nikoli ni bil tako pe-reč Kot sedaj v dobi samoupravljanja in delitve dela. Le redki članki v nekaterih revijah (npr. v 49. št. Problemov), ki se ukvarjajo z družbenimi in političnimi vprašanji, pri-čajo o tem, da so v naši družbi prisotne sile, sicer ne še v zadostni mori, ki si prizadevajo rešiti vprašanje od-govomosti. Prisotnost in krepitev sil, ki se borijo za uveljavljanje odgovornosti kot faktorja, ki lahko veliko prispeva k uresničitvi gospodarske reforme, je gotovo po-zitivna in nujno potrebna, zakaj enkrat za vselej je treba razčistiti vprašanje, kdo pije in kdo plača oz. zakaj lahko pije in če ter kako bo plačal. So stvari, do katerih ne moremo biti brezbrižni in pustiti, da gredo dogajanja prosto pot, zakaj more se zgoditi ,da gredo mimo nas povsem v drugo smer, kot bi si žeJeli, potem pa nam tudi ni vseeno, zakaj nismo niti poskušaii spremeniti tok, to-da po toči ni vredno zvoniti. Ni stvari, pri kateri ^i mogli a priori reči »ne moremo«, ampak je treba povsod vsaj   poskusiti.
Če hočemo razrešiti vprašanje odgovornosti, se mo-ramo najprej vprašti, kdo o čem odloča in kdo za kaj odgovarja, kajti rešitev tega prvenstvenega problema tudi vodi do odgovora in glavnih skiepov. V delovnih organi-zacijah danes odločajo samoupravni organi, toda v resnioi ni tako, samoupravni organi odločajo le formalno, med-tem ko resnično odločajo posarneasni odgovorni oziroma ne-odgovorni ( neodgaromi -predvsem zato, ker praktično za sroje odločitve ne od^mvri.ria.io ni>onnrr> ini-iie Ti ljudje so bili porvi, ki so iarazili poitiisleke proti
ODGOVORNOST NAS VSEH
nju, češ da delavci še naso zireli za tak sistem upnavlja-nija, sedeni pa svoje odločitve legalizirajio v sainoapravnih orgainih, in v tem se ravno kaže dj&Pormacija samouprafvinih odmoisov. Posamezmiki ali sikupine, ki vodijo delovno ocr-ganizacijio, prevaljujejo svojo odgovomost na organe sa-mouipfnavljmija^ potem pa kot odgovarni ostaneuo neod-govorni, iz tega pa sledi, da se osebna odgavairnjost s(pre-minija v kolektivnto neod,go»vomio&t in dejansko tako tudi je. Pravi ciroulus vitiosus, v karterein ne najdemo krivca. MJnoge zadetve, o kateriii bi marali odločati posameziniki iin zaruje tudi osebno odgoviarjaJti, pripadajo v pristojinost različnih svetov, tako da potem ni mogoče najti krivca. Gotovo je, da so v mniogili primerih potrebni določeni uikrepi. Stafcuiti delovnih or^ainizacij bi morali vsebovati tudi določila, o čem lahko posameznik rta nekeim delov-nem mestu odLoča in za kaj odgovarja taiko finananio kot tuidi kazensko pristajnim organam (da o moralni odgovar-nositi niti ne govorim) ter se teh določil tudi DR2ATI in   jih   IZVAJATI.
Edon od važnih fakitorjev, ki se v zadnijeni času po javlja pxi nas, je odstap, ker zaostraje odgovarnost, seve-da le v primeru, če ne izvaja pritiska na samoupriavne or-gane. če se posamecaninik umaikne, ker sipozina, da ni spo-soben in ni kos nalogafna, ki jih od noega zahbevajo, za kiar je potrebna velika mera soimokritionosti, ali pa je' od-stop posledica javne kritike napak in dela, potem je go-tovo ods^op so^^inJijv in drvzbeno koristen. (Več o tectn: Ivan Kristan, Teorija in pinaksa, 8—9, 1966; 1, 1967)
TRIBUNA je že veekrat sprožila poleanflix> o EKK Velepje, vemdar se do sedag še ni nič piremaiknilo z rarbve točke, čeprav je ta do sedaj še neuresnideni pro-jetot veljal slovefrnslko gospodarstvo že na desetine milijaird (dinanjev). Menda niti ptrajektanti ne vedo, Ikoliko demairja je bilo že porabljeinega. In kdo je odgovoren za potrošene milijairde? Vprašanje o EKK Velenje so sicer poslanci po-srtjaviii že budi v refpubliški aJoupščini (o tem je pisalo tudi Delo), vendar vprašanje odgovomo^ti tudi tu ni bilo po-jasnjeno.
V predlogu resolucije za VII. sejo CK ZK Slovenije je rečeno   tudl   naslednje:
»Najostreje je treba pregnati iz javne politične tribune rekvizite preživelih malomeščanskih meril, osebno napa-danje, etiketiranje in namigovanje, razglašanje neprever-jenih podatkov, demagoško prilizovanje, posploševanje po-sameznih primerov, ustvarjanje uličnega javnega mnenja, kar vse ne ustreza stopnji demokratične zavesti, kvilture in humanosti socialistične družeb.« Poulično javno mnenje je prisotno povsod, kjer stvari niso razčiščene, ne da se odpraviti, le z besedami, ampak so za to potrebne po-drobne analize. Ce bi bila javnost dovolj seznanjena 3 problemi, ki tarejo našo družbo, bi tudi stihlja kavarni-ških pogovorov in razširjanja nepreverjenih podatkov iz-gubila svoj razdiralni namen. Mislim, da ljudje, ki so od-govorni za obveščanje, ne storijo vsega, kar je v njihovih močeh in kar se od njih zahteva, zato seveda ni čudno, da si mora vsak ustvarjati svoje mnenje, pa najsi bo pra-vilno ali pa zgrešeno. Tudi v tem pogledu je treba zaostriti odgovornost.
Odgovomost je široko podrčje, odgovomost poSlanca pa je področje zase. Nova ustava je jasno uzakonila načelo osebne odgovornos^i. v p.riri.ksi na šele iščermo potif da bi to dp"""    uresničili in odg\>vorn!ost nas veeh je, da bi ga
 J. Ancelj
KAREL CAPEK
KAKO NASTANE ČASOPIS
(nadaljevanje)                                                        II.
ŠEF, glavni urednik, naš stari ali dedek, je glava redakcije. Ta glava je večinoma skrita v svoji sobi, kjer ima seje, sprejema obiske in raporte, a včasih tudi piše; v-nepravilnih časovnih razdobjih pa plane is svojega zaklona in vihra, da ni v časopisu kakšne vesti ali da je tam neki trap nekaj zmešal ali kaj ta-kega. Ob takšnih trenutkih vse stvarstvo v redakciji drhti kot zveri v džungli, v kateri se razlega kraljev-sko rjovenje tigra; tudi tipke pisalnih strojev udarja-jo tiše kot navadno in sluga manj žvenklja s krožni-ki in kozarci, v katerih raznaša večerjo. Drugič spet vlada v zaprti šefovi pisarni opazna in skrivnostna ti-šina; tam je kakšen vpliven obisk in na celo redakcijo leže važnjaška umirjenost, ki spominja na sanatorij. Večino šefov redkacij spremlja grozno prekletstvo: tr-pijo zaradi grozne slutnje, da bo spet kaj narobe, če kaka stvar ne bo šla skozi njihove roke, in to pri ne-prijetnem občutku, da ne morejo prebrati nitl petine tega, kar bo šlo v list. Na njihovi mizi se kopiči gora pisem in rokopisov, ki jih niti v treh letih ne bi mog-H prelistati; poznal sem šefa, ki je vedno, fco je kopa rokopisov na njegovi pisalni mizi presegla višino ene-ga rnetra, dal mtzo s papirji vred odvleči v kot in pri-nesti novo. Priljubljen sen večine glavnih urednikov je, da morajo nekako zreformirati celotno delo re-dakcije, da bi ga lahko zaobsegli; toda prebijajo sko-raj polovico svojega plodnega življenja s tem, da iz-dajajo različne smernice, okrožnice, fermane, pripom-be in pravilnike, s katerimi skušajo poenostaviti delo redakcije; ti predpisi so sicer vedno do zadnje pičice izpolnjeni, toda prijeten, brbljav in raztresen kaos v redakciji se s tem ne spremeni niti za dlako.
ODGOVORNI UREDNIK je običajno tisti najmir-nejši človek na uredništvu, ki bi, kot se reče, niti mu-hi ne storil žalega; kljub temu pa ga kličejo pred sodišče za vsako razžaljenje časti, ki ga je njegov list storil. Ta je poklicno jagnje, ki odjemlje grehe dru-gih, toda to kulpabiiiteto iz druge roke nosi stoično in vdano. Če njegov časopis o kom napiše, da je poli-tičen podlež, sploh izmeček, in če tisti mož zaradi te-ga proti vsem pričakovanjem začuti, da je njegova čast prizadeta in postavljena pred javno zasramova-nje, pokličejo odgovornega urednika pred sodni stol, da bi za to odgovarjal. Toda ta vljudno postreže z dokazom resničnosti ali pa skromno izjavi, da omenje-nega članka ni bral, ni pisal in ni dal tiskati, v čemer je praviloma sveta resnica; nato privoli, da bo v svo-jem listu objavil preklic, da tiste obtožene izjave te-meljijo na napačnih informacijah in da on, odgo-vorni urednik, sploh ni nameraval prizadeti osebno čast gospoda tožitelja. Kar se tiče tožb proti časopi-som, se mnenja o njih zelo razhajajo; tisti, o kate-rih v časopisu iz kakršnihkoli vzrokov piše, imajo na-vadno neprijeten občutek, da njihovo čast vlačijo pp blatu in da za to ne bodo nikoli dobili primernega zadoščenja, kar je pravzaprav res; na drugi strani pa novinarji z grenkobo spoznavajo, da ni mogoče v ča-sopis napisati ničesar več, kar ne bi bilo tožno kot ža-litev časti, in glede tega imajo popolnoma prav. Na-pišite o tridesetkrat kaznovanem žeparju, da je znan žepar, in tisti mož vas lahko toži zaradi žalitve ča-sti in vi boste pravdo zgubili, oziroma jo bo izgubil
odgovorni urednik in to bo stalo kupe denarja. Iz te-ga se jasno vidi, da delo odgooornega urednika nika-kor ni lahko ter da zahteva mirno in potrpežljivo na-ravo.
NOČNI UREDNIK, ki se mu pravi tudi dnevni urednik ali dežurni, tudi striček in še kako drugače, je naslednji bistveni člen organizacije časopisa. K njegovi mizi se stekajo kakor vsi rokopisi, ki bodo šli v tisk, tako tudi vsi uredniki, ki ravno tisti trenu-tek ne pišejo ali ne telefonirajo, ampak tožijo zaradi gripe, si izmenjujejo nazore in anekdote, se vadijo v bok&u, sedijo na mizah, jedo hrenovke, razmetavajo fotoaparat, preklinjajo to sakramensko življenje, be-rejo večernike in sploh delajo silen in živ hrum. Sre-di te zmešnjave sedi dežurni urednik, prečrtava po-ročila Tanjuga, deli zdravniške nasvete, bere časopi-se, poučuje mlajše redaktorje, sprejema pošto in za-stopnike različnih združenj, ki prinašajo poročila o občnih zborih ali o nameravanem dobrodelnem vece-ru, meče jih (ta poročila namreč) v koš, pošilja ma-terial v teleprinter ali v stavnico, pregleduje korek-turne odtise, ne mara parlamenta, porot, izjav mini-strov, slavnosti in druge institucije, ki dajejo časopi-som »taka dolga čreva«, vse ve ter s precejšnjo stro-kovnostjo o vsem govori, v glavnem o svojem zdravju, ki ga nenehno maje ta naporna sluzba, ter sanja o tem, kako bi živel, če bi bil kaj drugega; ni-sem še naletel na dežurnega urednika, ki bi ne jadi-koval nad svojo težko usodo, in to po pravici; kajti gotovo sem pozabil opisati najmanj devet desetin skrbi, funkcij in nadlog, ki se kopičijo na njegovi mi-zi in v njegovi okolici. Prav tu se časopis sestavlja, z vsem tem tekanjem in gostobesednim pripovedova-njem, kaosom in hrumom, beganjem in zapletenimi preprekami, s svojo burko in s svojo neskončno gne-čo. In pri tem je, da boste vedeli, ta kraj najbolj idi-ličen v vsej redakciji; sem zaide vsak, ko konča delo, reče »uf« in s slastjo moti ostale; a ko je storil vse, kar je mogel, da bi zvečal redakcijsko zmedo, z zave-stojo dobro opravljenega dela izjavi, da bo zdaj kar šel. če so novinarji v nekaterih pogledih podobni hčerkam Danajevim, ki so z božjim prekletstvom ob-sojene, da morajo nositi vodo v vrčih brez dna, je nočna redakcija ali sluzba nekakšna poselska soba, kamor omenjene Danajeve hčeri skgčijo na nekaj te-ga klepeta; a dežurna Danajeva jih pogleda izza svo-jega Tanjuga in obupano pravi: »Vam še gre, toda če bi vi morali tudi sedeti preko polnoči kot jaz in če bi imeli takšno norišnico, kot jo imam jaz danes tv-
V primeri s tem tišje in čisto zaprto življenje živi SEKRETAR UREDNIšTVa. Njegovo je, da odpira po-što in jo razdeljuje rubrikantom; brati mora »pisma bralcev« in nanje včasih celo odgovarjati; revež, brati mora tudi rokopise in jih z izrazi obžalovanja vračati, ker »zaradi pomanjkanja prostora ne mo-remo vašega prispevka objaviti v našem listu«. Nada-Ije sprejema obiske, ki zaman silijo, da bi lahko go-vorili z glavnim urednikom. Najpogosteje so to čud-ne eksistence z nabitim žepom rokopisov, dalje — razburjeni gospodje prihajajo protestirat, ker je bil njihov pošteni stan (recimo mesarski) v listu na nek način prizadet, ali pa prinašajo potrdila, da se piše-jo Franci Puhar in niso istovetni s Feliksom Kuhar-jem, o katerem je bilo v časopisu, da je bil aretiran, ker so ga osumili kraje pivskih cevi in da v tem po-gledu zahtevajo javno satisfakcijo v časopisu; dalje obiskovalci, ki so prišli opozarjat na različna nedela in časopisu predlagajo, da bi poskrhel za popravilo ali vsaj javno razglasil ta »Avgijev hlev«; in kočno opazno pogosto različni mirni norci, čudaki in mani-jaki, ki se s svojimi peticijami, pritožbami in projek-ti s posebnim navdušenjem obračajo bodisi na gla-vo države ali na sedmo silo; in nujno potrebno jih je pomiriti ter jih vljudno vreči ven. Končno ima se-kretar redakcije na skrbi različne notranje zadeve, kot je na primer redakcijski arhiv, kjer so vnaprej pripravljeni nekrologi vseh živečih osebnosti za pri-mer, če bi te sklenile zapustiti ta svet tik pred za-ključkom lista. Zaradi teh in drugih vzrokov so se-kretarji redakcije nekoliko melanholične in nervoz-ne narave.
Preostali člani uredništva so rubrikanti, to je, vsak ima na skrbi svojo rubriko in »vsak ima le svo-jo za najboljšo«; njihovo glavo ne belijo skrbi, da bi prihodnja številka njegovega lista zaobsegala vse znanje sveta od poslednjega govora britanskega pre-miera pa do okradene trafike na Tržaški cesti; obrat-no, vsak rubrikant maje z glavo nad tem, kako je mogoče, da kdo bere tiste druge rubrike, na primer politično ali gospodarsko. Kljub razredni samozavesti vsakega rubrikanta se vse rubrike znotraj redakci-je same ne ponašajo z isto pomembnostjo; tu so hie-rarhične stopnje od visokih mandarinov, kot so uvod-nikarji, pa vse do bratov laikov, ki blodijo po svetu in služijo vsakdanji kruh lokalkam in reportažam. Pri velikih in političnih časopisih je največjega spo-štovanja deležna politična redakcija.
'O tej in še o čem v prihodnji številki.)
ČASOPISK
UVODNIK
Lahko je biti satirik, če si — in dokler si študent brez štipendije.
ZUNANJA POLITIKA
»Država sem jaz,« je dejal sononi kralj Mao, in ko je pogledal skozi okno, je z grozo ugotovil, da se mrači.
Morda pa Američani zato »čistijo« vietnam-sko džunglo, da jim ne bi mogel kdo očitati umazane vojne?
NOTRANJA POLITIKA
Nekateri govori so kot domači spisi: očka jih napiše, sinko pa v razredu prebere.
Starejši delajo, kot da ne bi bili nikoli mladi, mladi pa mislijo, kot da ne bodo mo-rali postati nikoli stari.
KULTURA
Beseda ni konj. če je satirična, je lahko nosorog.
V Mestnem gledališču se dogaja nespora-zum: ljudje pričakujejo, da bodo gledall Ca-musa, vidijo pa Vrhunca.
LOKALNA KRONIKA
—  Za to vodilno mesto potrebujemo odgo-vornega človeka.
—  Potem sem  pravi.   Kadarkoli   je   bilo  v prejšnjih podjetjih kaj  narobe, so vedno me-ne spoznali za odgovornega.
—   Odlično,  torej   lahko  zapišemo:  odgovo-ren človek s prakso.
MED LJUDMI
—  Si že kdaj premišljeval, kaj bi storil, če bi imel direktorjevo plačo?
—  Ne, zato pa se  pogosto  vprašujem,  kaj bi storil direktor, če bi imel mojo.
PA SE TO
Ce gledaš ljubljansko Degustacijo od zno-traj, se ti zdi, da je izložba; če .io gledaš od zunaj, je pa kot akvarii.
Mitja Jermol
ODPRTI PROBLEMI ŠT UDENTOV VŠTK
Že precej časa je, kar smo imeli škupšoino ZŠJ VŠTK, a še vedno naletiš med študentd na živahne razprave o najrazlicnejših problemih, ki so specifič-ni za našo šolo. To je že delen dokaz, da je pasivnost študentov prekinjena, in upanje, da ne bomo stalno ostajali le pri diskusijah. Večina razpravljanj se na-naša na koncept študija na naši šoli, na študijske programe, intenzivnost študija in materialni položaj študentov VŠTK.
Bistveni problem, ki pogojuje kvaliteto — profil kadra, je koncept študija. To vprašanje je bilo vzrok mnogih razpravljanj med študenti zato, ker nam ni vseeno, kako usposobljeni strokovni kadri za šolsko telesno vzgojo, športno rekreacijo in vrhunski šport bomo mi in tisti, ki prihajajo za nami.
Praksa je pokazala, da se poizkus dvostopenjske-ga študija na naši šoli ni obnesel. S tem ne trdimo, da tak študij fii bil upravičen, saj so ga pogojevale velike potrebe po kadrih. Danes pa le-te narekujejo predvsem kvaliteten kader, ki pa ga sedanji koncept študija ne more popolnoma zagotoviti.
Predmetnik na prvi stopnji je preobširen, saj ob-sega preko 30 izpitov, ki jih mora študent opraviti kot pogoj za vstop v III. letnik. že samo to nam da misliti, da pri taki širini in v tako kratkem času kvaliteta ne more biti zagotovljena. Toliko izpitov predstavlja jskoraj neprehodno oviro, povzroča na drugi stranf popuščanje profesorjev in uprave šole ter premalo poglobljen študij z mnogo ponavljanja na drugi stopnji. Vse to že v osnovi onemogoča raci-onalnejše izkoriščanje časa in je vzrok, da kader, ki ga šola oblikuje, ni dovolj usposobljen niti za pouk šolske telesne vzgoje, še manj pa za potrebe vrhunskega športa in športne rekreacije. Sedanje, še bolj pa prihodnje družbene potrebe bodo nujno na-rekovale osamosvojitev študijskih smeri šolske te-lesne vzgoje, športnega treniranja-trenerske, športno rekreacijske in mogoče še nekatere druge. Kompleks-nost področja telesne kulture bo prej ali slej poka-zala, da je taka delitev študija koristna in utemeljena.
Iz vsega tega sledi, da je nujna korektura dvo-stopenjskega študija. Na naši ustanovi je bila osno-vana komisija, ki v tej smeri dela. Vsaj delne spre-membe, če že ne odpravo stopenjskega študija, lahko pričakujemo  že  v letu 1967/68.
Nekaj diskusij se je dotaknilo študijskih pro-gramov. Zahtevali smo, naj vsak predavatelj da» na
voljo študijski program svajega predmeta. študentje višjih letnikov mislijo, to so seveda tudi na sebi ab-čutili, da se snov posameznih predmetov pokriva in često prepočasi prilagaja sodobnim dosežkom po-sameznih znanostL Potrebno bi bilo tesnejše sodelo vanje med predavatelji in posameznimi katedrami pri kreiranju in usklajevanju študijskih programov in predmetnika šole. Koristno bi bilo tudi tesnejše so-delovanje z drugimi visokimi šolami v Jugoslaviji in v tujini. študij na VšTK vzame študentu veliko Časa, saj je na prvi stopnji samo predavanj in vaj blizu 40 ur tedensko. Poleg tega ima študent težave s pomanjkanjem učbenikov. Nujno je, da vsak pre-davatelj izda skripta za svoj predmet. Res, da je v naši stroki zaradi hitrega razvoja teoretičnih dognanj učbenik hitro zastarel. Vendar je bolj ali manj podob-no tudi v drugih strokah, a so glede skript daleč pred nami. Opravičljivega vzroka, da ne pišejo učbenikov in skript tudi pri nas, ni. To potrjujejo tudi številna skripta, ki so jih naši predavatelji napisali za Center za šolanje kadrov naše stroke. Vendar ta niso dovolj ustrezna za nas. Vsak predavatelj bi se moral zave-dati, da so dobra steripta osnovni pogoj za intenziv-nost študija.
študij na VšTK je specifičen, saj imamo poleg teoretičnih predavanj še vrsto praktičnih vaj. Mno-gim študentom delajo prav ti predmeti večje težave in ni malo primerov, ko je moral študent prav za-radi neobvladanja enega praktičnega predmeta za-pustiti šolo. Mogoče je v tem smislu kriterij prestrog, saj vemo, da je človek težko tako vsestranski, četudi mu ne manjka volje. Končno pa bo lahko tudi uspe-šen pedagog, čeprav dobro ne obvlada vseh šport-nih disciplin.
Precejšnja fizična obremenitev študentov VŠTK terja kvalitetno prehrano, ki pa je večina študentov zaradi slabega socialnoekonomskega stanja nima. Podatki, ki govore o odstotku vozačev, neprimernih stanovanjskih razmerah, nizkih štipendijaii, so vzne-mirljivi. Prej našteti problemi bi bili rešeni z zgra-ditvijo študentskega doma kje na Kodeljevem. Za-časna rešitev pa je, da dobimo študentje prostore v najbližjem študentskem domu.
Nakazali smo nekaj problemov, za katere vemo, da so rešljivi le s skupnim prizadevanjem predava-teljev in študentov VŠTK ter pristojnih dručbenih instituoij.
Odbor ZŠJ VŠTK