PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE! 3 DELO ORGAN CENTRALNEGA KOMITETA KOMUNISTIČNE PARTIJE SLOVENIJE November 1942. štev. 5. Slovenskemu narodu! Delavcem, kmetom in delovni inteligenci Slovenije! Dne 7. novembra je poteklo 25 let, kar je Velika Oktoberska Sociali¬ stična Revolucija pod vodstvom boljševiške Partije Lenina-Stalina strmogla¬ vila v Rusiji nasilniški in izkoriščevalski režim ter sistem starega sveta in odprla na šestini zemeljske oble vrata v novo dobo, v dobo družbe, ki ne pozna izkoriščanja človeka po človeku, odnosov med narodi ki ne poznajo zatiranja naroda po narodu, socialistične demokracije, ki je najpristnejša iri najglobja demokracija v človeški zgodovini. Letošnji sedmo-novemberski praznik simbolično združuje četrtstoletni obstoj najnaprednejše družbene in državne tvorbe s poudarkom odločilne borbe, ki jo bijeta Sovjetska Zveza in njena z legendarnim junaštvom pre¬ žeta Rdeča Delavsko-kmečka Armada za svobodo sovjetskih narodov, za svobodo slovanskih narodov, za svobodo vseh zatiranih narodov, za svobodo, demokracijo, kulturo in srečno bodočnost — človeštva. Borba, ki jo bije proti fašističnemu imperializmu Sovjetska Zveza pod vodstvom slavne boljševiške Partije in genialnega stratega narodnega ter človečanskega osvobodilnega boja, vodjo narodov in preizkušenega stavbe¬ nika socialistične družbe, tovariša Stalina, je hkrati borba za osvoboditev, združitev in samoodločbo slovenskega naroda, za osvoboditev in srečno bo¬ dočnost ljudskih množic Slovenije. Sovjetski Zvezi in njeni Rdeči Delavsko-kmečki Armadi se mora da¬ nes slovenski narod zahvaliti, da je mogoč njegov uspešni osvobodilni boj. Sovjetski Zvezi se mora danes slovenski narod zahvaliti, da je doseg¬ lo njegovo osvobodilno gibanje — njegova Osvobodilna fronta — medna¬ rodno priznanje. 1 V Sovjetski Zvezi in njeni Rdeči Delavsko-kmečki Armadi zremo Slovenci jamstvo, da bo naša lastna osvobodilna borba žela končni zma¬ goslavni uspeh. V Sovjetski Zvezi in njeni Rdeči Delavsko-kmečki Armadi zremo delavci, kmetje in delovni intelektualci Slovenije jamstvo, da bodo po tej vojni tudi na naših tleh izpodrezane korenine narodnega in socialne¬ ga zatiranja, korenine imperialističnih vojn, zasužnjenja malih narodov, trganja in razdeljevanje njihove zemlje. Slovenci! Delavci, kmetje in delovna inteligenca Slovenije! Letošnji sedmi november je bil borbeni dan nove mobilizacije vseh sovjetskih sil za odločilne udarce proti Hitlerjevim in Mussolini¬ jevim razbojniškim tolpam. Sedmi november, praznik naših sovjetskih bratov, je hkrati naš praznik in mora postati tudi naš borbeni dan, dan naše mobilizacije za zmago slovenskega naroda in njegove OF. V boj za enotnost slovenskih ljudskih množic! V boj proti državljanski vojni, njenim organizatorjem in podpiho¬ valcem ! V boj za utrditev in razširitev Osvobodilne fronte slovenskega na¬ roda! Partizani, komandirji, komandanti in politkomisarji! Zadajajte uničujoče udarce okupatorjem in njihovim pomočnikom, bratomorilskim belogardističnim tolpam! Živela Velika Oktoberska Socialistična Revolucija, ki je odprla vsemu človeštvu pot v siečno bodočnost! Živela Sovjetska Zveza, zaščitnik malih narodov, voditelj osvobo¬ dilne borbe zatiranih narodov vsega sveta! Živela slavna boljševiška Partija Lenina-Stalina! Živel tovariš Stalin, genialni vodja osvobodilne borbe vsega na¬ prednega človeštva proti silam fašizma in reakcije! Centralni komitet Komunistične Partije Slovenije. Velika Oktoberska Socialistična Revolucija mejnik v zgodovini človeštva Ko so v februarju-marcu 1917. leta široke množice delovnega ljud¬ stva v Rusiji strmoglavile carja kot glavnega predstavnika osovražene veleposestniško-kapitalistične oblasti, so se bile za uresničenje svojih najglobjih teženj : proti krvavi imperialistični vojni in za pravičen mir, za razlastitev veleposestnikov in razdelitev njihove zemlje med kmete, za delavsko kontrolo nad produkcijo, za nacionalno enakopravnost vseh narodov Rusije in za demokratične svoboščine njenih državljanov. 2 Toda po strmoglavljenju carja so prišle v Rusiji na oblast buržu- azne stranke in stranke buržuazmh prirepnikov, tako imenovanih soci¬ alistov-revolucionarjev (eserov) in menjševikov, ki so ljudstvu vse ob¬ ljubljale, ki pa njegovih zahtev niso niti znale, še manj pa hotele ure¬ sničiti. Te stranke so hotele vojno ,,do zmagovitega konca", čeprav je ljudstvo vedelo, da se v tej vojni ne vojskuje za svojo svobodo in neod¬ visnost, marveč za zmago mednarodne imperialistične klike in za utrdi¬ tev veleposestniško-kapitalistične oblasti v Rusiji. Stranke buržuazije in njenih prirepnikov so vprašanje razlastitve odlagale v nedogled, med tem pa pod vlado Kerenskega organizirale protirevolucionarno vstajo carističnega generala Kornilova, ki je hotel v krvi zadušiti revolucijo, razgnati sovjete delavskih odposlancev in oklicati vojaško diktaturo kot uvod v upostavitev carja. Namesto, da bi zatiranim narodom Rusije pri¬ znali pravico do samoodločbe, so Kerenski in njegovi ,,socialistični" mi¬ nistri nadaljevali staro carsko unitaristično politiko ,,enotne in nedeljive Rusije", politiko nasilne rusifikacije in nacionalnega zatiranja neruskih narodov. Namesto demokratičnih svoboščin so eserovski in menjševiški lakaji buržuazije pričeli neusmiljeno preganjati stranko revolucionarne¬ ga proletariata, stranko boljševikov kot edino stranko, ki je terjala ta¬ kojšnje uresničenje ljudskih zahtev. Izdajalska politika, ki jo je buržuazija s svojimi ,,socialističnimi" oprodami vred vodila nasproti delovnemu ljudstvu Rusije, je bila na las enaka izdajstvu, ki ga je reakcija s svojimi opričniki izvršila kmalu nato tudi v Jugoslaviji in v drugih državah, v katerih je po prvi svetovni vojni mogočno zaplamtela ljudska borba za svobodo, zemljo, demokra¬ cijo in nacionalno enakopravnost. Toda, česar delovno ljudstvo Zapada ni imelo, to je imelo delovno ljudstvo Rusije: imelo je železno, v bojih prekaljeno stranko revoluci¬ onarnega proletariata, ki se je znala in hotela boriti za dokončno ure¬ sničenje ljudskih teženj. Okrog te stranke, okrog herojske Partije bolj¬ ševikov in njenega voditelja Lenina, So se začele zbirati delovne mno¬ žice Rusije, ki so v nekaj mesecih do kraja sprevidele, da od eserov in menjševikov nimajo pričakovati drugega kot obljube in prazne fraze. Boljševiki so — naslonjeni ma ogrQmno. večino delovnega ljudstva Rusije, zastopano v sovjetih delavskih, vojaških in kmečkih odposlan¬ cev — strmoglavili začasno vlado Kerenskega ter 7. novembra 1917. leta (po starem koledarju 25. oktobra) upostavili sovjetsko oblast. V Rusiji je zmagala Velika Oktoberska Socialistična Revolucija. Sovjetska oblast je prvi dan svojega obstoja dokazala, da ne bo ostala pri praznih obljubah, marveč bo zahteve, v katerih imenuje zma¬ gala nad začasno buržuazno vlado, v celoti izpolnila. V noči od 7. na 8. november sta bila izdana dekret o miru, ki je pozval vse vojskujoče se države k takojšnji sklenitvi pravičnega miru brez aneksij in kontribucij, ter dekret o zemlji, s katerim je bila veleposestniška zemlja razlaščena in izročena kmetom. Z ,,Deklaracijo pravic narodov Rusije" je bila nekaj dni nato proglašena samoodločba narodov kot temeljno načelo v bodo¬ čem urejanju razmerja med narodi bivše carske Rusije. S posebnim de¬ kretom so bila nacionalizirana vsa veleindustrijska podjetja, banke, vnanja 3 trgovina in železnice. Delovno ljudstvo Rusije je postalo na svoji zem¬ lji svoj gospod. Z letih državljanske vojne, ko se je izčrpana in izmoz¬ gana Rusija uveljavljala proti vsemu kapitalističnemu svetu, odbila na¬ pade domačih izdajalskih generalov in tujih imperialističnih interventov, je sovjetsko ljudstvo prvikrat jasno in glasno izpričalo svojo neomajno privrženost sovjetski oblasti. Ena šestina zemeljske oble se je 7. novembra 1917. izločila iz ka¬ pitalističnega sveta, temelječega na izkoriščanju človeka po človeku, na zatiranju naroda po narodu. Na tej šestini zemlje se je pričel porajati nov, socialistični svet, svet bratstva med svobodnimi ljudmi in enako¬ pravnimi narodi. Komunistična Partija boljševikov je bila prva stran¬ ka v zgodovini, ki je svoje programatske obljube, v znamenju katerih je delovno ljudstvo vodila v boj, po prihodu na oblast takoj in v ce¬ loti izpolnila. Ob desetletnici Velike Oktoberske Socialistične Revolucije, 1927. leta, je tovariš Stalin zapisal: ,,Nesporni uspehi, ki jih je socializem v ZSSR dosegel na fronti graditve, so jasno dokazali, da proletariat lahko brez buržuazije in proti buržuaziji vlada deželo, da industrijo lahko uspešno gradi brez buržuazije in proti buržuaziji, da lahko vse narodno gospodarstvo uspešno vodi brez buržuazije in proti buržuaziji, da nav¬ zlic kapitalistični obkrožitvi lahko uspešno gradi socializem." Nadaljnih petnajst let razvoja ZSSR je te Stalinove besede potr¬ dilo vedno iznova in vedno močneje. Dokončno potrditev pa so našle v sedanji veliki domovinski vojni sovjetskega ljudstva proti fašističnim napadalcem. „Vojna je dokazala, da je sovjetski red najtrdnejši red na svetuI" (,,Pravda“ 29. oktobra 1942.). Prej je veljalo kot obče priznano načelo, da je samo buržuazija sposobna organizirati in voditi narodno gospodarstvo, ,,dajati kruh 1 * de¬ lovnemu človeku, prispodoba rimskega patricija Menenija Agripe, češ da je vladajoči eksploatatorski razred želodec družbe, brez katerega tu¬ di ostali udje ne bi mogli živeti, je bila za vse buržuazne filozofe in ekonomiste neizpodbitna resnica. 25 let Sovjetske Zveze priča, da ta bajka spada v ropotarnico. Ne le, da je proletariat v ZSSR organiziral in vodil mogočno socialistično narodno gospodarstvo, ki je brez slehernih motenj in kriz nenehno rast- lo in navzlic sedanji vojni še vedno raste, marveč je buržuazno gospo¬ darstvo hkrati zašlo v brezizhodno zagato, ki pomeni občo krizo kapi¬ talističnega sistema. Med tem, ko se je socialistično gospodarstvo pod vodstvom delavskega razreda razvijalo vse višje in višje; medtem ko je tam, kjer si delavski razred in vse ostalo delovno ljudstvo sama režeta svoj kruh, že zdavnaj izginila vsaka sled brezposelnosti, je padalo ka¬ pitalistično gospodarstvo pod vodstvom buržuazije vse niže in niže, iz globoke krize v depresijo, iz depresije v še globljo krizo in končno v krvavo vojno za ponovno razdelitev sveta, v razbojniški pohod proti delavsko - kmečki Sovjetski Zvezi. Prej je veljalo kot obče priznano načelo, da je samo buržuazija sposobna voditi državo, da je samo buržuazija državotvoren razred. 4 25 let Sovjetske Zveze priča, da tudi to načelo spada v muzej. Ne le, da je proletariat zgradil mogočno državno zajednico narodov, ki kljubuje najtežjim preizkušnjam, marveč se je hkrati buržuazija izkaza¬ la povsem nesposobno, da bi uspešno rešila katerokoli vprašanje držav¬ nega ustroja in sožitja med ljudmi. Med tem, ko je delavski razred z vso svojo mogočno državotvorno silo ustvaril državo, v kateri je izgi¬ nilo izkoriščanje človeka po človeku, med tem ko je delavski razred svojo državno tvorbo, socialistično delavsko - kmečko državo, postavil na nove, trdnejše in boljše notranje in zunanje politične temelje, se v 20. stoletju ,,državotvorna" sila buržuazije očituje v notranjem razkroju in razsulu buržuaznih držav, v barbarskih srednjeveških metodah vlada¬ nja, ki najbolje izpričujejo vso gnilobo buržuaznega reda in so v fašiz¬ mu dosegle svoj višek. Prej je veljalo kot obče priznano načelo, da je edino buržuazija Sposobna voditi in zastopati vse plasti naroda, da je edino buržuazija nacionalen razred, čigar ozko - razredni interesi sovpadajo z interesi na¬ roda kot celote, da je edino v znamenju buržuaznega nacionalizma mo¬ či uravnati odnose med narodi. 25 let Sovjetske Zveze priča, da to načelo bolj kakor katero dru¬ go Spada med staro šaro. Ne le, da je proletariat na šestini zemeljske oble v znamenju proletarskega internacionalizma uspešno vodil in še vo¬ di narode ZSSR, ne le, da je delavski razred ustvaril nezlomljivo enot¬ nost teh narodov, marveč je hkrati proletariat tudi v kapitalističnem svetu postal, edini dosledni zastopnik življenjskih interesov vsakega na¬ roda in vseh narodov skupaj. Buržuazni nacionalizem je postal le še pu¬ hla fraza, ki naj opravičuje nacionalno zatiranje tujih narodov in pri¬ kriva sramotno izdajstvo nad lastnim narodom, ki ga reakcija v obram¬ bo svojih ozko - razrednih eksploatatorskih teženj dan za dnem vrši. Med tem ko je postal delavski razred nesporni prvoboritelj za uresničenje naj plemenitejših stremljenj vsakega naroda, se je reakcija razkrinkala kot protinacionalna in brezdomovinska klika, ki je v boju proti osvo¬ bodilnim težnjam lastnega naroda neločljivo povezana z vso mednarodno plutokracijo. Med buržuaznim „narodom“ in resničnim narodom, ki mu danes sloji na čelu proletariat, je zazijal nepremostljiv prepad. Oktoberska revolucija je prvikrat pred vsem svetom razodela, da delovno ljudstvo in zatirani narodi lahko samo pod vodstvom delavske¬ ga razreda lahko dosežejo popolno in dokončno uresničenje vseh svo¬ jih socialnih in nacionalnih teženj. 25 let Sovjetske Zveze je živa potrditev besedi, ki jih je 1935. 1 . na VII. kongresu Komunistične Internacionale izrekel njen veliki krmar tovariš Georgij Dimitrov: ,,Sedanji vlastodržci v kapitalističnem svetu so začasni ljudje. Resnični gospodar sveta? Njegov jutrišnji gospodar je proletariat!" 5 Petindvajseto leto obstoja ZSSR leto velikih zmag nad fašizmom in silami reakcije Petindvajseto obletnico svojega obstoja praznuje ZSSR v okoliščinah orjaškega preloma v odnosih sil na področju mednarodne politike, prelo¬ ma, ki po svojem obsegu in pomenu za vso bodočnost človeštva predstav¬ lja enega najodločilnejših dejanj v zgodovini. Ko so fašistični razbojniki napadli ZSSR, so imeli pred Sovjetsko Zvezo nekoliko bistvenih prednosti, ki so se izražale tako na vojno-stra¬ teškem kakor na političnem področju. Cela prva etapa Hitlerjeve voj¬ ne je bila dejansko samo priprava za končni napad na ZSSR. Na tej prvi etapi je Hitler vključil v svoj vojaški stroj vso celinsko Evropo z vso nje¬ no industrijsko kapaciteto, z vso proizvodnjo sirovin, z milijoni industrij¬ skih delavcev. Poleg tega je iz te Evrope iztisnil stotisoče vojakov za vzhod¬ no fronto. Še važnejše za ves razvoj Hitlerjeve akcije so prednosti, ki jih je Hitler imel na mednarodno-političnem področju. Izhajale so iz socialnega bistva fašizma. Fašizem je odkrita diktatura najreakcionarnejših in najbolj imperialističnih elementov kapitalizma. Nastaja potemtakem kot tendenca nekaterih najbolj reakcionarnih krogov tudi v drugih kapitalističnih drža¬ vah. In prav to dejstvo omogoča Hitlerju, da se povezuje z najbolj reak¬ cionarnimi klikami kapitalističnih dežel v borbi proti socialističnim in demokratičnim težnjam ljudskih množic ter zatiranih narodov, zlasti pa proti Sovjetski Zvezi kot voditelju in središču borbe svobodoljubnih sil. Ob Hitlerjevem napadu na ZSSR je Sovjetska Zveza upoštevala dej¬ stvo, da sta dve imperialistični državi, Nemčija in Anglija, v vojnem spo¬ padu zaradi imperialističnih nasprotij med obema velesilama. Ni dvoma, da se je spričo dejstva, da je vojna med avantgardo imperializma — Elitler- jevo Nemčijo — ter avantgardo vseh naprednih in svobodoljubnih sil — Sovjetsko Zvezo — postala glavno in odločilno bojišče za ves svobodoljub¬ ni svet, spremenil tudi karakter angleško-nemške vojne. Vojna, ki jo vo¬ dijo Anglija, Amerika in drugi narodi proti Hitlerjevi Nemčiji in njenim vazalom, je nedvomno osvobodilna pravična vojna. To je tudi osnova sov¬ jetsko - angleškega zavezništva, to je tudi osnova zavezriištva med osvobo¬ dilnimi gibanji evropskih zatiranih narodov ter Anglijo. In nobenega dvo¬ ma tudi ni, da je tako zavezništvo mogoče, ne le mogoče, ampak tudi nuj¬ no za vse zaveznike. To so dokazali vsi dosedanji dogodki, ki so to veli¬ ko zavezništvo kljub trdovratnemu odporu reakcionarjev stalno utrjevali. Toda to je samo ena stran tega vprašanja glede na svojo socialno vlogo, o kateri smo zgoraj govorili, je nemški fašizem vedno lahko našel izvestna oporišča v najbolj reakcionarnih in najbolj imperialističnih ele¬ mentih Anglije, Amerike ter drugih kapitalističnih držav. Ta oporišča je Hitler lahko tudi direktno aktiviziral, bodisi v obliki, da je postavljal svoje 6 vazalne Quislinge, Paveliče itd., ki so odkrito stopili v njegovo službo, bo¬ disi da je izkoriščal sovraštvo in strah reakcionarnih sil pred demokratični¬ mi težnjami ljudskih množic za netenje državljanske vojne (Draža Mihaj- lovič v Jugoslaviji), bodisi da jih je izkoriščal za slabitev zavezništva med Anglijo in Ameriko na eni strani in ZSSK ter osvobodilnimi gibanji zati¬ ranih narodov na drugi strani („miinchenski“ elementi v Angliji in Ame¬ riki). Vsa ta dejstva in pa relativno zaostajanje osvobodilnih in revoluci¬ onarnih gibanj v Evropi in v svetu so omogočila Hitlerju razvijanje dveh velikih totalnih ofenziv, ki sta obsegali tako vojne fronte, kakor tudi področje mednarodne in notranje politike. Hitler je imel potemtakem v svojem boju proti ZSSR na razpolago ne le industrijo in človeške njase vse Evrope, ampak tudi aktivno podporo nekaterih najbolj reakcionarnih imperialističnih krogov vsega sveta. Tudi slovenski narod je bil deležen fašistične ofenzive v okviru splošne totalne fašistične ofenzive proti ZSSR in osvobodilnim gibanjem zatiranih narodov. Izražala se je ta ofenziva tako v trimesečnih inten¬ zivnih nemško-italijanskih vojaških operacijah proti našim partizan¬ skim četam, kakor tudi v sistematičnem netenju državljanske vojne med Slovenci s strani okupatorja, pri čemer se je okupator poslužil najbolj mračnjaških krogov slovenske reakcije, ki se je zbrala v takozvani „beli gardi“ klerikalnega in jugofašističnega (mihajlovičevskega) kova. Ako po¬ gledamo na akcijo bele garde skozi prizmo mednarodnega dogajanja, o ka¬ terem smo zgoraj govorili, tedaj nam bo njena izdajalska vloga tembolj jasna in sicer izdajalska vloga, tako nasproti slovenskemu narodu, kakor tudi nasproti borbi mednarodnih svobodoljubnih sil proti fašizmu. Očitno je, da bela garda s svojo protislovensko akcijo ne predstavlja nič druge¬ ga, kakor neznaten kolešček v totalni mednarodni fašistični ofenzivi, tol¬ po, ki vrši svoje zločinsko delo po nalogu svojega vrhovnega šefa — Hitlerja. Obe Hitlerjevi ofenzivi sta zlomljeni. Prva je doživela svoj zlom pred Moskvo, druga pred Stalingradom. Zlom prve ofenzive je pokazal na¬ rodom v$ega sveta, da je Hitlerja mogoče uničiti, pokazal je narodom vse¬ ga sveta neizčrpno moč Sovjetske Zveze, ki izhaja iz njene socialistične ureditve, razbil je vse Hitlerjeve načrte, da bi zlomil sovjetsko - angleško zavezništvo, utrdil je to zavezništvo, pretvoril ga je v resnično silo, mobi¬ liziral je Ameriko, mobiliziral male narode za vse intenzivnejši samosto¬ jen odpor, bistveno oslabil Hitlerjevo vojno silo ter njegove mednarodno politične postojanke (izgube v Južni Ameriki, Afriki in Aziji), silno okre¬ pil Rdečo Armado ter mednarodno-politične postojanke ZSSR itd. Hitler je bil prisiljen na trimesečno obrambo pred sovjetskimi ofenzivnimi akci¬ jami, v katerih je Hitlerjeva vojska krvavela neprestano in nepretrgoma izgubljala na svoji moralni čvrstini. Druga Hitlerjeva ofenziva, ki se je pričela z veliko zakasnitvijo, je bila zamišljena mnogo širokopotezneje. V vojnem pogledu je Hitler osre¬ dotočil neprimerno več žive sile in materijala. Močneje je angažiral na fronti vazale, a s tem stopnjeval antifašistični odpor v teh deželah samih. Do skrajnosti je obremenil sile nemškega naroda, a s tem v sami Nemčiji zburkal val nezadovoljstva in antifašističnega odpora. Vrgel je reakcionarne 7 sile zatiranih narodov v odkrito borbo z osvobodilnimi gibanji teh narodov (Draža Mihajlovič in bela garda pri nas), a s tem silovito oslabil reakcionar¬ ne postojanke pri teh narodih, kajti ves narod se je dvignil proti njim. Re¬ zultat ofenzive je potemtakem za Hitlerja uničujoč: nobenih uspehov na fron¬ ti, a stopnjevani odpor zatiranih narodov in samega nemškega naroda ter vazalnih držav. Hitler stoji pred novo težko zimo, ki bo prinesla s seboj ve¬ liko uničujočo ofenzivo vseh svobodoljubnih sil in ki bo Hitlerju zadala smrtni udarec. Petindvajseto leto obstanka ZSSR je potemtakem leto velike spremembe v razporeditvi sil na mednarodno-političnem področju. Poraza ni doživel sa¬ mo Hitler. Z njim vred so doživele uničujoči udarec tudi tiste reakcionarne sile vsega sveta, iz katerih je fašizem rastel in na katere se je ves čas opiral, tiste sile, iz katerih raste tudi naša bela garda in protiljudski mihajlovičevci. 1. Jasno se je pokazalo, da resnično in dosledno nacionalno-osvobo¬ dilno vojno zatiranih evropskih narodov lahko vodijo samo resnično demo¬ kratične ljudske sile. Reakcija se je pri teh narodih pokazala kot odkrit za¬ veznik fašističnih okupatorjev. To se ni pokazalo samo pri nas, kjer je edi¬ no OF mogla voditi dosledno ln pravilno nacionalno-osvobodilno politiko, ne samo pri ostalih narodih Jugoslavije, kjer so nastala slična gibanja ljud¬ skih množic, ampak tudi v Franciji, na Češkem, Poljskem itd. Povsod tu je nacionalna osvobodilna vojna zvezana z vseljudskim odporom proti domačim reakcionarnim silam, ki so se naslonile na fašistične okupatorje. 2. Pokazalo se je dalje, da nacionalno-osvobodilna gibanja zatiranih narodov Evrope postajajo pod vodstvom resnično demokratičnih ljudskih sil mogočen samostojen faktor, ki je ne samo sposoben na svojih tleh uničiti fašistične okupatorje, ampak ki je s sproščanjem neizčrpnih demokratičnih energij teh narodov sposoben izruvati tudi imperialistične korenine fašizma in vsake agresivne reakcije ter zavarovati svobodo in neodvisnost teh naro¬ dov. V tem je bistvena razlika med sedanjimi osvobodilnimi gibanji evrop¬ skih narodov in tistimi v teku prve imperialistične vojne. Tedaj so bila na¬ cionalno-osvobodilna gibanja pod vodstvom nacionalne buržuazije privesek posameznih imperialistov, danes so pod vodstvom demokratičnih ljudskih sil postala nosilec resnične samoodločbe teh narodov. 3. Pokazalo se je dalje, da je ZSSR s svojo dosledno antifašistično borbo in z borbo proti agresivnim reakcionarnim silam vsega sveta, ki sma¬ trajo, da človeštvo ne more obstajati brez zatiranja naroda po narodu, po¬ stala središče in voditelj osvobodilnega gibanja zatiranih narodov Evrope in kolonijalnega sveta. Pokazalo se je dalje, da edino veliko načelo samood¬ ločbe slehernega naroda, vključno pravice na odcepitev odnosno na prosto¬ voljno združitev z drugimi narodi, načelo, ki ga je ZSSR dvignila na stopnjo odločujočega načela v odnosih med narodi, lahko zavaruje obstanek malih narodov sploh in še posebej slovenskega naroda. Med tem ko je po prvi imperialistični vojni pri urejanju položaja posameznih malih narodov odločal imperialistični interes velesil, dviga danes načelo o samoodločbi slehernega naroda, ki ga postavlja ZSSR, svobodo in enakopravnost slehernega naroda za edino merilo odnosov med narodi. 4. Pokazalo se je dalje, da so uspehi v ZSSR in borba zatiranih na¬ rodov Evrope silno okrepili svobodoljubne in demokratične sile v Angliji in 8 Ameriki in bistveno oslabili postojanke najbolj imperialističnih in najbolj re¬ akcionarnih krogov v teh državah. S tem so nastopile nove možnosti še te¬ snejše učvrstitve zavezništva med ZSSR, Anglijo, Ameriko in osvobodilnimi gibanji zatiranih narodov Evrope. Vsa ta dejstva kažejo, da so prav veliki uspehi ZSSR v petindvajse¬ tem letu njenega obstanka pripravili tla za zmago velikih svobodoljubnih načel, ki nosijo narodom vsega sveta lepšo bodočnost, ki jim nosijo svobo¬ do in enakopravnost navzven, a v notranjem življenju resnično demokracijo, ki bo omogočala ljudskim množicam, da svobodno odločajo o ureditvi svo¬ jega življenja. V tem je ogromen zgodovinski pomen preloma, ki je nastal z velikimi sovjetskimi zmagami na frontah in na področju mednarodnih od¬ nosov. Pomen tega preloma sega daleč preko okvira sedanje vojne: Veliki uspehi ZSSR v petindvajsetem letu njenega obstanka odpirajo člove¬ štvu mogočno perspektivo za bodočnost. Slovenski narod proslavlja petindvajsetletnico Velike Oktobrske Socia¬ listične Revolucije skupaj z narodi ZSSR s čustvi največje radosti in ne¬ zlomljive vere v srečnejšo bodočnost, kajti zaveda se, da se je sedmega no¬ vembra 1917. rodila sila, ki ga je podprla v njegovih najtežjih dneh in mu zajamčila svoboden razvoj v bodočnosti. Krištof. ZSSR -- vtelešenje genialnih zamisli Marca - Engelsa - Lenina - Stalina 1. Marksizem*leninizem v teoriji in praksi Nešteto je bilo mislecev, ki so hoteli preporodih človeka in so iskali poti in družbenega stanja, v katerem človek izkorišča človeka, en narod za¬ tira drugega; kjer se krize in uničujoče vojne vrstijo tako neizbežno kakor letni časi. Toda vsi reformatorji družbe so šli mimo temeljev, na katerih sloni kapitalistični red, niso ruvali zla s korenino vred. Njihovi nauki so bili zato še od vsega početka siva teorija, ki je ob prvem dotiku z življenjem razodela vse svojo neučinkovitost in se izkazala kot neizvedljiva utopija. Marx in Engels dva največja genija 19. stoletja, sta prva postavila tr¬ ditev, da je moči graditi novo družbo samo na razvalinah stare, da je moči odstraniti krize od vojne samo s strmoglavljenjem kapitalizma, da je kapitalizem v svojih ogromnih tvornicah, ob vse dovršenejših strojih, ustva¬ ril svojega lastnega grobarja, delavski razred, da delavstvo predstavlja tisto najbolj organizirano, solidarno in disciplinirano silo, ki v svojem boju proti mezdnemu suženjstvu ne more izgubiti ničesar mimo svojih verig, pridobi pa si lahko ves svet, da je delavstvo zato tisti najnaprednejši razred, ki lah¬ ko vodi vse ostale plasti zatiranega delovnega ljudstva do zmage nad ka¬ pitalizmom, do upostavitve diktature proletariata, do socializma, da je za do¬ sego tega smotra potrebna najtesnejša zveza med delavstvom in delovnim 9 kmečkim ljudstvom, da osvoboditev proletariata in všega delovnega ljud¬ stva ni mogoča brez popolnega osvobojenja vseh zatiranih narodov. V dobi imperializma kot zadnji razvojni stopnji kapitalizma sta Lenin in Stalin genialne zamisli Marxa in Engelsa razvila naprej, izde¬ lala sta znanstveno dovršeno teorijo in taktiko proletarske revolucije na splošno, diktature proletariata pa še posebej. Lenin in Stalin sta po¬ kazala, kako so si imperialistične velesile razdelile ves svet, si podvrgle narode v kolonijah in odvisnih deželah ter s tem napravile iz njih na¬ ravne zaveznike proletarske revolucije, kako je nova razdelitev sveta mogoča le s krvavimi spopadi z imperialisti s svetovnimi imperialistič¬ nimi vojnami, ki bodo imele za posledico nezaslišano zaostritev vseh notranjih nasprotij v kapitalizmu, kako zato nastop imperializma hkra¬ ti pomeni tudi predvečer proletarskih revolucij. Iz dejstva, da se kapi¬ talizem v posameznih državah razvija neenakomerno, v neenakih okoli¬ ščinah in v neenakem tempu, sta Lenin in Stalin izvedla zaključek, da bo zmagala proletarska revolucija najprej tam, kjer prepletanje kapita¬ lističnih metod izkoriščanja z najbolj barbarskimi ostanki srednjega ve¬ ka ustvarja najmočnejši odpor vseh plasti delovnega ljudstva v mestu in na deželi. Spoznanje, da bo proletarska revolucija zmagala najprej v nekaterih ali pa celo v eni sami deželi, je rodilo leninistično teorijo o možnosti zgraditve socializma v eni sami deželi, ki bo že s samim svo¬ jim obstojem postala naj večja moralna opora zatiranim množicam v kapitalističnih deželah. Po vsem svetu so široke delovne množice videle v velikih zami¬ slih Marxa-Engelsa-Lenina-Stalina izraz svojih najglobljih stremljenj. Gibanje teh množic pod vodstvom revolucionarne stranke proletaria¬ ta — to ie marxizem-leninizem v akciji. To gibanje je 7 novembra 1917. na sestini zemeljske oble strlo okove kapitalizma, strmoglavilo oblast buržuazije, upostavilo diktaturo proletariata, ki je razredna zveza proletariata, z neproletarskimi plastmi delovnega ljudstva, s kmeti, mestnimi malimi ljudmi in delovnim izobraženstvom, proti go¬ spostvu eksploatatorske manjšine, za dokončno utrditev socializma. 25 let obstoja Sovjetske Zveze je ena sama praktična potrditev genialnih zamisli Marxa-Engelsa-Lenina-Stalina: Med tem ko se je ves kapitalistični svet krčevito zvijal v težkih gospodarskih krizah, se je Sovjetska Zveza, zgrajena na razvalinah ca- ristične veleposestniško - kapitalistične Rusije, nenehno razvijala v go¬ spodarskem, socialnem, političnem in kulturnem pogledu. Med tem ko so se po vsem kapitalističnem svetu nasprotja med eksploatatorji in eksploatiranimi množicami vse bolj ostrila in se je mo¬ rala vladajoča imperialistična reakcija zatekati k najokrutnejši fašistič¬ ni obliki vladavine, se je Sovjetski Zvezi pod vodstvom proletariata vse bolj utrjevala nezlomljiva enotnost delovnega ljudstva delavcev, kmetov in delovne inteligence. Med tem ko je kapitalizem drvel vse globje v srednjeveško bar¬ barstvo, med tem ko je edini izhod iz svojih protislovij videl v krvavi imperialistični vojni za ponovno razdelitev sveta, za podjarmljenje tujih, dotlej še neodvisnih narodov, za uničenje delavsko-kmečke oblasti v 10 ZSSR, je velika sovjetska družina enakopravnih in svobodnih narodov stopila v prvo razdobje komunističnega družabnega reda, v socializem. Med tem ko je v vsem kapitalističnem svetu postal dokončno oči¬ ten globoki prepad, ki zija med licemernimi, svetohlinskimi frazami bur- žuaznih voditeljev ter med njihovo zločinsko, protiljudsko prakso, so veliki vodniki sovjetskih narodov več kot enkrat dokazali, da se njiho¬ ve besede ne razhajajo z njihovimi dejanji. Sovjetska Zveza, zgrajena po velikih zasnovah Marxa-Engelsa - Lenina-Stalina, je postala ena sama praktična potrditev pravilnosti teh zaosnov, postala je živa priča, da so ti največji misleci vseh časov po¬ kazali vsemu človeštvu pravo pot iz eksploatacije človeka po Človeku iz nacionalnega in socialnega zatiranja. „ZSSR se dviga kakor svetilnik, ki delavskemu razredu vsega sveta vliva duha osvoboditve in izziva bes sovražnikov delavskega razreda" (Stalin). 2. Zmagoviti pohod Sovjetske Zveze in reakcionarna * buržuazija Življenska praksa Sovjetske Zveze je postala najmogočnejše pro¬ pagandno sredstvo za načelo marksizma-leninizma, ki se za njihovo uresničenje bore komunistične partije vsega kapitalističnega sveta. Reakcionarna buržuazija je izprva vsa kričeča dejstva o velikih uspehih socialistične graditve v ZSSR skušala utopiti v najbolj ostudni laži in obrekovanju. Kolikor bolj pa je morala z rastočo močjo in ugle¬ dom Sovjetske Zveze računati, kolikor bolj je bila prisiljena stopati z njo v več ali manj trajna, v več ali manj tesna politična razmerja, toli¬ ko manj učinkoviti sta postali laž in kleveta kot izključni sredstvi v boju proti vse bolj revolucionirajočemu učinku sovjetskega vzgleda. Tedaj je del buržuazije na mah postal ,,sovjetofilski", kakor so ,,sovjetofilski“ na priliko naši belogardistični jugofašisti iz Mihajlovi- čevega tabora in pričel takole modrovati: sovjetski uspehi so res ne¬ sporni toda te uspehe je Sovjetska Zveza dosegla samo zato, ker se je odrekla neizvedljivim komunističnim načelom Marxa, Engelsa in Lenina, ki so jih boljševiki hoteli uveljaviti v začetku revolucije in ki jih na¬ mesto, da bi se pomirili z njihovo neizvedljivostjo in ljudstva več ne zapeljevali v brezplodni boj proti buržuaziji — hočejo uveljaviti tudi naši komunistični doktrinarji. Sovjetska Zveza se za svoj polet nima zahvaliti marksistično-leninističnim načelom, marveč ravno narobe : ker je ta načela opustila in se pričela vračati nazaj k najlepšemu od vseh naj lepših družbenih sistemov, h kapitalističnemu, zato je dosegla take uspehe. To bedasto, iz trte Izvito ,,teorijo" o sovjetskem odklonu na de¬ sno, je tovariš Stalin ob sprejemu nove sovjetske ustave 1936. leta du¬ hovito osmešil. Material za to in podobno modrovanje je buržuaziji vsega sveta dobavljal Trockij, na čigar ,,avtoriteto" se je zmerom sklicevala, kadar 11 je pogrevala njegove gnusne klevete ,,o izprijenju sovjetske oblasti", o ,,Stalinovem ozko ruskem nacionalnem socializmu" o ,,izdani revolu¬ ciji" itd. itd. In da je vse to modrovanje dobilo primerno krono, je buržuazija napravila tovariša Stalina za nosilca odtujevanja marxistično-leninistič¬ nim načelom, torej vprav Človeka, ki je bil od svojega vstopa v delavsko gibanje dosleden boljševik, zvest Leninov sodelavec in najboljši tolmač in naslednik tega velikega ruskega genija, Judeža Trockega, ki je za po- vrstjo pripadal najrazličnejšim oportunističnim smerem v ruskem delav¬ skem gibanju in komaj 1917. leta mimogrede stopil v boljševiško stran¬ ko, da je leta 1927. leta spet iz nje izletel, tega breznačelnega politič¬ nega karijerista pa je buržuazija napravila za čuvarja čistih komunistič¬ nih načel. Sicer pa, o komunističnih načelih ima reakcionarna gospoda, vštev- ši tudi našo, povsem svoje pojme. V tisti gnojnici laži, obrekovanja in podtikanja, iz katere je buržuazija vsega sveta polivala marksistično de¬ lavsko gibanje skozi celo stoletje njegovega obstoja, so se izkristalizi¬ rale nekatere temeljne klevete, ki so sčasorpa dobile pri buržuaziji trd¬ nost predsodkov: 1. komunizem je brezdomovinski in ne pozna ljubezni do domovine, 2. komunizem je nacionalen in protinacionalen, 3. komu¬ nizem hoče vzeti malemu človeku, s krvavimi žulji pridobljeno zasebno lastnino, 4. komunizem ne pozna morale in zavrača vse kulturne prido¬ bitve človeštva. Zares ni bilo težko najti nesoglasja med sovjetsko prakso in temi ,.čistimi" komunističnimi načeli, ki so dejansko praktična življenska načela reakcionarne buržuazije ter deklasiranih lumpen proletarce v in kriminalcev, iz katerih rekrutira svoje fašistično-belogardistične tolpe. Prav tem praktičnim načelom buržuaznih gangsterjev pa so veliki uči¬ telji revolucionarnega proletariata Marx-Engels - Lenin - Stalin napove¬ dali neizprosen boj vse do dokončnega iztrebljenja. Komunisti vsega sve¬ ta so se borili, se bore in se bodo borili proti tem praktičnim načelom anacionalne in brezdomovinske mednarodne plutokracije, ki dan za dnem, v gospodarskih krizah in vojnah, množično žre in uničuje imetje ma¬ lega delovnega človeka, tepta v blato vse moralne in kulturne vrednote človeštva. Z razvitim praporom Marxa- Engelsa-Lenina-Stalina se danes ZSSR na čelu vsega svobodoljubnega človeštva bori proti krvavi poša¬ sti mednarodnega fašizma, ki praktična načela najreakcionarnejšega de¬ la buržuazije uveljavlja v njihovi najgrozotnejši popolnosti. 3. Sovjetski patriotizem — vir nepremagljivosti Delavsko »kmečke Rdeče Armade Marx in Engels sta v ,.Komunističnem Manifestu" leta 1847. na¬ pisala, da ,,delavec nima domovine". S tem sta samo povedala tisto otipljivo resnico, ki jo je vlil v nesmrtne stihe naš pesnik ,,Dume" in ki jo vse življenje razkrival naš veliki Cankar; v sistemu mezdnega 12 suženjstva delavec nima domovine, ker je ne sme imeti, zakaj vse lepote domovine in njena bogastva uživa samo majhna peščica eksploatatorjev, delovni človek pa ne ve ne ure ne dneva, kdaj bo moral s popotno culo križem sveta s trebuhom za kruhom. Laži-patriotični buržuazni pisuni se na vse pretege trudijo, da bi po teh treh besedah .»Komunističnega Manifesia“ dokazali, kako se je sov¬ jetska praksa s prebujanjem neslutenega patriotizma v sovjetskih množi¬ cah daleč odmaknila od Marxa in Engelsa. Ker kakor pravi naučeni pa- f jagaji iz vsega ,,Komunističnega Manifesta 4 * — da o drugih marksistično - eninističnih delih niti ne govorimo — znajo samo te tri besede, zato kaj¬ pak ne vedo, da sta utemeljitelja znanstvenega socializma v istem odstav¬ ku zapisala še tole: „Proletariat mora politično gospostvo šele osvojiti, se dvigniti na položaj nacionalnega razreda, se sam upostaviti kot narod in je zato nacionalen, čeprav nikakor ne v buržuaznem smislu.“ Tu ni mogoče nobeno slepomišenje in nobeno podtikanje, zakaj v teh besedah je povedano prav tisto, kar je naš Cankar na kratko povzel, ko je zapisal: „Naša domovina je boj in prihodnjost‘\ Sovražiti suženjsko preteklost in suženjsko sedanjost svoje domovi¬ ne, boriti se z vsemi silami proti peščici protiljudskih eksploatatorjev, ki pet in devetdesetim odstotkom naroda dejansko odrekajo domovino, njene lepote in bogastva, boriti se neizprosno proti tistim, ki narod in domovi¬ no vsak dan iznova prodajajo, ju pred svetom onečaščajo in sramote, v boju za strmoglavljenje parazitske plutokracije ustvarjati lepšo in srečnej¬ šo prihodnjost narodu in domovini — samo takšen in prav nič drugačen ne more biti patriotizem komunistov kot predstraže vsega delovnega ljudstva. Samo tako in nič drugače je patriotizem pojmoval Lenin v svo¬ jem znamenitem članku „0 nacionalnem ponosu Velikorusov**. Samo tako in nič drugače si je ruski proletariat pod vodstvom leninsko - stalinske Ko¬ munistične Partije (boljševikov) osvojil politično gospostvo, se upostavil kot narod, to se pravi, strmoglavil buržuazni „narod“ in si priboril pra¬ vico, govoriti v imenu vsega ruskega naroda. Samo tako in nič drugače je delovno ljudstvo Sovjetske Zveze postalo na svoji zemlji svoj gospod. Ob pogledu na tovarne, na gigantske plavže, železarne, hidrocentra- le in rudniške naprave, ob pogledu na vse to, ruski delavec lahko reče: Vse to ni last peščice domačih in tujih izkoriščevalcev mojega dela. Vse to, kar sem ustvaril s svojimi rokami, je moje! Ob pogledu na polja, trav¬ nike in livade, na strojno-traktorske postaje in kolhozne zgradbe, ob po¬ gledu na vse to sovjetski kmet lahko reče: To niso veleposestniška imet¬ ja ter z oderuškimi obrestmi in hipotekami pokrita zemljišča, od katerih je kmet le še po imenu njihov lastnik. Vse to je moje! Ob pogledu na vso prostrano sovjetsko zemljo, na rodne ruske planjave, na ukrajinska žitna polja, na kavkaške gore in vrtove, na sibirske tajge, ob pogledu na vse to sovjetsko ljudstvo lahko reče: To ni domovina veleposestnikov in kapitalistov, to ni „gosposka domovina, na suženjstvu zidana, s krvjo in solzami gnojena, sramota človeštvu, zasmeh pravici**. To je moja do¬ movina! Domovina svobodnega ljudstva! 13 Ta zavest daje sovjetskemu patriotizmu nesluteni polet. Ta zavest poraja herojska dejanja rdečearmejcev v boju s fašističnimi glavorezci, ki so se predrznih vtakniti svoj svinjski rilec v cvetoči Sovjetski vrt. In prapor pod katerim se Sovjetski patrioti bore za dokončno uničenje največjega nestvora človeške zgodovine, krvavega fašizma, to je slavni rdeči prapor Marxa- Engelsa- Lenina -Stalina. 4. Sovjetska Zveza — velika družina svobodnih in enakopravnih narodov ,,Narod, ki zatira druge narode, ne more biti svoboden". To te¬ meljno načelo komunistične narodnostne politike sta Marx in Engels proglasila že v prvi polovici 19. stoletja. V skladu s tem načelom in v interesu resnične svobode nemškega naroda samega je Marx leta 1848. od nemške demokratične revolucije terjal, naj bo med njenimi smotri tudi brezpogojno osvobojenje narodov, ki so jih N'emci tedaj zatirali. Marx in Engels sta vedela, da bo svoboda narodov šele tedaj do¬ končno zajamčena, ko bo strmoglavljena oblast eksploatatorskih razre¬ dov in bo nad načelom buržuaznega šovinizma zmagalo načelo proletar¬ skega internacionalizma. Zato sta že v ,,Komunističnem Manifestu" za¬ pisala; ,,Kolikor bo odpravljeno izkoriščanje posameznika po posamez¬ niku, toliko bo odpravljeno tudi izkoriščanje naroda po narodu". Vse izkušnje, zlasti pa izkušnje zadnjih let potrjujejo, da je ,,ka¬ pitalistični svet desetletja zaman poizkušal razvozi j ati vprašanje narod¬ nosti, hoteč spraviti v sklad svobodni razvoj narodov in sistem izkori¬ ščanja človeka po človeku'‘ (Deklaracija o ustanovitvi ZSSR). Narodnostna politike buržuazije je vedno temeljila na nacionalnem šovinizmu. Vsaka buržuazija je pojmovala in pojmuje nacionalno vpra¬ šanje kot vprašanje izjemnih predpravic za ,,svoj narod", sklicujoč se na razne zgodovinske, geografske in gospodarske ,.momente". Ker pa ima take ,.momente" buržuazija vsakega naroda in ker nobenih predpravic ni mogoče uveljavljati drugače kakor s poseganjem v pravice drugih na¬ rodov, zato je buržuazna narodnostna politika nujno politika nacional¬ nega sovraštva iz krvavih imperialističnih vojn. Buržuazna narodnostna politika je politika nacionalnega zatiranja, politika aneksij, to se pra¬ vi, politika nasilnega, proti volji prebivalstva prizadetih dežel izvajane¬ ga priključevanja tujih ozemelj. Kakor buržuazno narodnostno politiko obeležujejo osvajalske tež¬ nje navzven, tako jo na znotraj obeležuje nasilje in izdajstvo nad širo¬ kimi množicami lastnega naroda. Že 1903. leto je Lenin, govoreč o Pa¬ riški Komuni 1871. zapisal; ,,Mi proletarci smo že desetkrat videli, ka¬ ko buržuazija izdaja interese svobode, domovine, jezika, naroda, kadar se pred njo dvigne revolucionarni proletariat. Videli smo. kako se je francoska buržuazija v trenutku naj večjega zatiranja in ponižanja fran¬ coskega naroda prodajala Prusom, kako se je vlada nacionalne obrambe izpremenila v vlado nacionalnega izdajstva, kako je buržuazija zatirane¬ ga naroda poklicala na pomoč vojake zatirajočega naroda, da bi zatrla svoje rojake-proletarce, ki so se predrznih iztegniti roko po oblasti". 14 To resnico so dogodki po 1903. letu neštetokrat potrdili in ne sa¬ mo na primeru francoske buržuazije. Sovjetska narodnostna politika ni zgrajena na načelu buržuazne- ga šovinizma, marveč na načelu proletarskega internacionalizma, na na¬ čelu bratstva med narodi, Sovjetsko teorijo in prakso v narodnostnem vprašanju obeležujejo Stalinove besede, ki jih je napisal 1913. leta: »Na¬ rod je suveren in vsi narodi so enakopravni... Narod ima pravico, da sam odloča o svoji usodi. Pravico ima, da živi, kakor se mu vidi naj¬ bolje, ne da bi kajpak pri tem druge narode oviral v niihovih pravicah.‘* Proletarski internacionalizem ni niti anacionalen niti protinaci- onalen niti brezdomovinski. Vseh 25 let obstoja ZSSR priča, da je mo¬ či na načelu proletarskega internacionalizma graditi in zgraditi bratsko sodelovanje narodov; 25 let ZSSR priča da načelo miru in bratstva med narodi ustreza najglobjim interesom vsakega naroda, da je torej globo¬ ko nacionalno. Sovjetska Zveza je prostovoljno sklenjena zveza enakopravnih na¬ cionalnih zveznih republik, ki imajo ustavno zajamčeno pravico do od¬ cepitve in oblikovanja samostojne države. Lenin je 1914. leta dejal, da ,,priznanje pravice do odcepitve*' manjša nevarnost ,,razpada države *. Sedanja vojna je to sesnico teme¬ ljito potrdila. Med tem ko so mnogonacionalne buržuazne države, ki so ves čas svojega obstoja pravico narodov do samoodločbe teptale, ob pr¬ vem vnanjam sunku razodele vso zunanjo trohnobo, med tem ko tudi v Nemčiji in njenih vazalnih državah ustvarja nacionalno zatiranje enega od najodločilnejših činiteljev notranjega razkroja — narodno-osvobodil¬ nega partizanskega gibanja v nasilno priključenih deželah, med tem sto¬ ji velika, mnogonacionalna delavsko-kmečka ZSSR neomajno, trdno, kakor da je iz enega samega kamna izklesana. Rusi, Ukrajinci, Belorusi, Latiši, Gruzini, Tadžiki in vsi ostali narodi Sovjetske Zveze so ena ve¬ lika družina, ki z nezlomljivo voljo do zmage skupno brani svoj soci¬ alistični dom. Sovjetska Zveza, katere narodnostna politika je bila od vsega po- četka zgrajena na načelih Marxa-Engelsa-Lenina-Stalina, je mogočna in živa priča, da so ta načela pravilna. Tovariš Stalin je 1936. leta to podčrtal z besedami: ,,Dejstvo, da ni izkoriščevalskih razredov, ki so glavni organizatorji nasprotstev med narodi, da ni izkoriščanja, ki goji medsebojno nezaupanje in neti nacionalistične strasti, da je na oblasti delavski razred, ki je nasprotnik vsakršnega zasužnjevanja in zvest po- bornik idej internacionalizma, praktično uresničenje medsebojne pomoči med narodi na vseh področjih gospodarskega in socialega življenja, sled¬ njič razmah nacionalne kulture narodov ZSSR temeljito izpremenilo, da je med njimi izginil čut medsebojnega nezaupanja, da se je v njih raz¬ vil čut vzajemnega prijateljstva ter se je tako ustvarilo resnično bratsko sodelovanje narodov v okrilju združene zvezne države. To so temelji za to, da imamo danes popolnoma urejeno mnogonacionalno socialistično državo, ki je premagala vse preizkušnje in katere trdnost lahko vzbuja zavidanje katerekoli nacionalne države kateregakoli dela sveta.** 15 5. „Zakon ščiti pravico osebne lastnine državljanov" Med najbolj podlejše in najbolj svetohlinske klevete, ki se jih reakci¬ onarna buržuazija poslužuje v boju proti revolucionarnemu proletariatu in njegovi partiji, spada tista, ki pravi, da komunisti hočejo malemu človeku odvzeti njegovo premoženje in ga oropati plodov dolgoletnega težkega dela. Finančni magnati, industrijski baroni, bankirji in špekulanti, borzni volkovi in najnavadnejši oderuhi, skratka, vsi tisti, ki dan za dnem tirajo delovnega kmeta in malega obrtnika v pogubo in propast, vsi tisti, v katerih imenu se dan za dnem oglaša po vaseh biričev boben in kliče eksekutorje na nji¬ hov žalostni razlaščevalni posel, vsi, ki malemu človeku žro njegovo lastni¬ no, ga kličejo na obrambo te lastnine proti komunistom. Toda že 1847. leta sta Marx in Engels v „Komunističnem Manifestu" napisala: „Komunizem nikomur ne omogoča, da bi si prisvojil družbene pro¬ izvode, onemogoča mu le, da bi se s tem prisvajanjem podjarmljal tuje delo." Od Marxa in Engelsa sem, poznajo komunisti dve vrsti lastnine: ka¬ pitalistično lastnino, pridobljeno z izkoriščanjem tuje delovne sile, in last¬ nino malega človeka, kmeta, obrtnika in delovnega izobraženca, pridobljeno z lastnim delom. Kapitalistični lastnik žre lastnino malega človeka, ga razla- šča in ga tira v vrste proletariata. Zato je Marx v prvem zvezku svojega življenskega dela „Kapital“ proglasil razlastitev tega razlaščevalca za končni smoter socialistične revolucije. Zapisal je: „Ekspropriatorji bodo eks- propriiraniF' To se pravi: razlaščevalci bodo razlaščeni. Velika Oktoberska Socialistična Revolucija 1917. leta je v Rusiji ta smoter dosegla: vsa tista proizvajalna sredstva, s katerimi so kapitalisti in veleposestniki izkoriščali proletarce ter upropaščali delovnega kmeta in obrt¬ nika, so postala last vsega sovjetskega ljudstva. Hkrati pa je bila z zakonom zaščitena lastnina delovnega človeka. Člen 10. sovjetske ustave pravi: „Zakon ščiti pravico osebne lastnine državljanov na njihovih delovnih do¬ hodkih in prihrankih, na stanovanjski hiši in pomožnem domačem gospo¬ darstvu na predmetih domačega gospodinjstva in vsakdanje uporabe, na predmetih osebne uporabe in udobja, kakor tudi pravico do dedovanja oseb¬ ne lastnine državljanov." Reakcija hoče zakriti bistveno razliko med obema vrstama lastnine in govori o zasebni lastnini na sploh. Ko komunisti zahtevajo odpravo ka¬ pitalistične zasebne lastnine, pridobljene z izkoriščanjem tujega dela, z eks¬ ploatacijo delovnega človeka, se buržuj dere na vse pretege: „Kmetje! Obrt¬ niki ! Pomagajte! Lastnino nam hočejo vzeti 1“ In ko sliši, da je v ZSSR do¬ voljena osebna lastnina, hoče spet zabrisati dejstvo, da gre le za lastnino, pridobljeno z lastnim delom, ki so jo komunisti vedno priznavali, spet kri¬ či: „Komunistično načelo o odpravi zasebne lastnine je v ZSSR doživelo polom! ZSSR se razvija „na desno"!" Največ in najrajši laže reakcija o položaju kmeta v Sovjetski Zvezi. Ker hoče imeti delovnega kmeta za svojo rezervo v boju proti njegovemu bratu po delu, proti proletariatu, mu skuša pokazati namene komunistov v najbolj črni luči, v najgrših barvah. O malokateri stvari je bila tako potvor¬ jena resnica kakor o kolektivizaciji sovjetske vasi, o kolhozih. Že v devetdesetih letih preteklega stoletja je veliki učitelj revolucionar¬ nega proletariata Friedrich Engels zapisal: „ Mi smo odločno na strani 16 malega kmeta; storili borno vse, kar je mogoče, da mu napravimo življenje znosno, da mu olajšamo prehod h kolektivizmu, Če se bo zanj odločil; v primeru, da te odločitve še ne bo mogel storiti, se bomo potrudili in mu dali kar največ časa, da bo lahko na svojem koščku zemlje o tem razmislil." Lenin je to Engelsovo misel še posebej podčrtal, ko je leta 1920. v svojem osnutku ter o agrarnem vprašanju zapisal: „Prehod h kolektivnemu poljedelstvu mora proletarska državna oblast uresničevati z ogromno previd¬ nostjo in postopnostjo, z vžgledom, brez slehernega nasilja nad srednjim kmetom.** Tako se je prehod od kmečkih kreditnih, nabavnih in prodajnih za¬ drug k produktivnim zadrugam, h kolhozom, v Sovjetski Zvezi dejansko tudi vršil. Vsako kršenje tega marxistično-leninističnega načela je tovariš Stalin le¬ ta 1930. ostro obsodil v svojih dveh znamenitih člankih „Odgovor tovarišem kolhoznikom" in „Vrtoglavica od uspehov". Kolhoznih kmetov, ki so se razvili iz prostovoljnega združevanja v produktivne zadruge, ne izkoriščajo več veleposestniki, kulaki, trgovci, špe- kulantje, oderuhi itd. Poleg temeljnega dohodka iz skupnega kolhoznega go¬ spodarstva jamči sovjetska ustava v svojem 7. členu: „Vsakemu kolhoznemu ognjišču v osebni užitek majhno zemljišče okrog hiše, v osebno last pa po¬ možno gospodarstvo na tem zemljišču: stanovanjsko hišo ; produktivno živi¬ no, perutnino in drobni poljedelski inventar." Navzlic temu, da je kolhozno gibanje zajelo najmanj 95 odstotkov sovjetskih kmetov, pa se sovjetska ustava ozira tudi na tisti malenkostni od¬ stotek kmetov, ki se še ni mogel odločiti za vstop v kolhoz. Člen 9. Ustave ZSSR pravi: da „zakon dopušča malo zasebno lastnino posamičnih kmetov in obrtnikov, ki temelji na osebnem delu in izključuje izkoriščanje tu¬ jega dela." Sovjetska Zveza je v 25 letih svojega obstoja postala država s popol¬ noma socialističnim družbenim redom, katerega temljno načelo je: ,Vsak po svojih zmožnostih! Vsakomur po njegovem delu!" Socialistični red v ZSSR je praktično uresničenje tistih velikih predvidevanj o lastninskem, imovinskem in pravnem razmerju med ljudmi v socializmu, ki jih je Marx 1876. leta tako genialno razvil v enemu svojih temeljnih programatskih del, v „Kritiki gotheškega programa" in ki jih je Lenin povzel v svojem spisu „Država in revolucija". 6. Moralni in kulturni preporod v Sovjetski Zvezi Lenin je leta 1912. zapisal, da je do temelja gnila imperialistična bur- žuazija pripravljena prodati poljubnemu pustolovcu vso svojo „civilizacijo", samo če pod vzame „stroge" ukrepe proti delavcem in ji omogoči povečanje dobička za petico na rubelj. Fašistične težnje, ki so se po letu 1918. pričele uveljavljati več ali manj po vseh kapitalističnih državah, so pravilnost teh be¬ sedi v polni meri potrdile. Fašizem kot najbrutalnejša oblika buržuazne vladavine, je danes sim¬ bol nemorale in barbarstva. Med tem ko se je fašistični svet vse bolj pogrezal nazaj v temo 17 srednje vekovja, so se v Sovjetski Zvezi oživotvorile vse naj višje moral¬ ne in kulturne vrednote človeštva. V ZSSR, kjer je odpadla eksploatacija človeka po človeku in kjer ie zato tudi odpadla delitev človeštva na izkoriščane in izkoriščevalce, i e človek postal samo človek. In šele v tem človeku se lahko vrši tisti moralni preporod, ki so ga v sistemu mezdnega suženjstva, naj večji vzgo¬ jitelji zaman skušali doseči. Lenin je 1920. leta na III. vseruskem kongresu Komunistične Zve- ze Mladine takole obeležil bistvo komunistične morale: »Moralno je tisto, kar človeški družbi omogoča, da se dvigne višje, da se iznebi eksploatacije dela.“ Na tem moralnem temelju je nastalo novo, plemenitejše razmerje med ljudmi. Na tem temelju so se tudi bistveno izpremenili odnosi med možem in ženo, ki sta postala enakopravna graditelja nove družbe. Že 1847. leta sta Marx in Engels v ,,Komunističnem Manifestu" napisala: ,,Toda vi, komunisti, hočete vpeljati skupnost žena, kriči pro¬ ti nam v zboru vsa buržuazija. Buržuj smatra svojo ženo za golo pro¬ izvajalno orodje. Sliši, da naj se proizvajalna sredstva skupno izkorišča¬ jo, pa si kajpak ne more misliti drugega kakor to, da bo to podružb- ljenje zadelo tudi žene. Ne sluti, da gre baš za odpravo položaja, v katerem so žene gola proizvajalna orodja." Engels je v svojem delu ,,Izvor družine, privatne lastnine in drža¬ ve" napovedal, da bo popolna enakopravnost med možem in ženo moč¬ no utrdila monogamni zakon, ki bo temeljil le še na resnični ljubezni. Lenin je v svojem znamenitem razgovoru z nemško komunistično vodi¬ teljico Klaro Zetnikovo, novo razmerje med možem in ženo konkretno obeležil. V tem razgovoru je Lenin najostreje obsodil moralni razvrat, ki so ga nekateri pobesneli malomeščani v letih po revoluciji oznanjali kot ,,novo moralo". Sovjetska družina je popolna potiditev Engelsovih in Leninovih napovedi. Sovjetska družina, ki je po besedah canterburyjskega dekana Johnsona postala središče ljubezni, kulture in tovarištva, je utelešenje tistih globoko človeških moralnih načel, z vidika katerih so to vpraša¬ nje obravnavali veliki utemeljitelji in učitelji komunizma. Nova moralna načela so prepojila vsa razmerja med sovjetskimi ljudmi. Zato je globoko moralna tudi vsa sovjetska politika. Vsa sov¬ jetska vnanja politika temelji na prepričanju, da ,,interesi Sovjetske Zveze sovpadajo s temeljnimi interesi ljudstev iz drugih dežel" (Molo¬ tov). Zato so skupni interesi delovnega ljudstva vsega sveta izhodišče sovjetske vnanje politike. Imperialistični politični volkovi, ki so nava¬ jeni zahrbtno, s tajnimi pogodbami in klavzulami deliti svet na intere¬ sne sfere ter samovoljno krojiti usodo narodov, zlasti pa malih narodov, so se morali dostikrat, prav posebno pa v zadnjih letih, prepričati, da se sovjetska politika ne ozira na ,,uglajene" manire buržuazne diploma¬ cije, kadar gre za življenske interese Svobodoljubnih narodov sveta. Marx, Engels, Lenin in Stalin so prav kakor naš veliki Cankar videli v delovnem ljudstvu zakonitega dediča vseh tistih kulturnih vred¬ not, ki jih je ustvaril več kot dvatisočletni razvoj človeške misli in 18 kulture. Šele sovjetski človek, osvobojen izpod jarma eksploatatorjev in zajet v ogromno omrežje kulturnih in posvetnih ustanov, zna pravil¬ no ocenjevati delo največjih genijev človeštva. Sovjetski pisatelji, pe¬ sniki, glasbeniki, slikarji itd. neposredno nadaljujejo delo velikih klasi¬ kov preteklosti. Sovjetski narodi gradijo na veliki kulturni dediščini preteklosti temelje bodoče občečloveške kulture in civilizacije. Tovariš Stalin je leta 1934. opredelil kulturno poslanstvo sociali¬ zma z besedami: ,,Socializem ne pomeni siromaštvo in pomanjkanje, marveč odstranitev siromaštva in pomanjkanja, ustvaritev premožnega in kulturnega življenja za vse člane družbe.“ Sovjetski vojak, ki se bori proti fašističnim barbarom, ve, da se bori za domovino, ki je iz izkoriščanega delavca in iz temnega, zasme¬ hovanega mužika starih carskih Časov napravila kulturnega sovjetskega človeka. Sovjetski vojak ve, da se bori za zmago kulture in civilizacije nad silami teme in reakcije, za zmago velike zamisli o občečloveškem napredku, misli Marxa-Engelsa-Lenine-Stalina, nad pošastnimi naka¬ nami fašističnih glavorezcev. Iz te zavesti so se rodile vojaške krepo¬ sti in vrline, kakršnih še ni videl svet. Nasproti barbarskemu fašistič¬ nemu soldatu reakcije stoji kulturni vojak velike armade napredka. Boj med Sovjetsko Zvezo in mednarodnim fašizmom je boj med bakljenoscem in predstražo modernega barbarstva. 7. ^Boljševizem lahko vsem služi kot vzorec taktike" (Lenin) Boječ se revolucionirajočega vpliva Sovjetske Zveze, ki že s sa¬ mim svojim obstojem pomeni ogromno moralno podporo zatiranim mno¬ žicam vsega sveta, skuša buržuazija dokazati, kako je boljševizem čisto ruska stvar, nespremenljiva in neizvedljiva v drugih deželah. Pri tem navaja razloge geografskega, klimatskega, psihološkega in vrag si ga vedi kakšnega značaja še. Toda že sam obstoj mogočnega komunistične¬ ga gibanja, ki po vsem svetu raste iz širokih množic delovnega ljudstva, dokazuje, da je sovjetski primer izvedljiv in sprejemljiv povsod tam, kjer obstoji eksploatacija človeka po človeku in kjer živi v zatiranih množicah hotenje po osvobojenju izpod eksploatatorskega kapitalistične¬ ga jarma. To dejstvo je naj lepše podčrtal tovariš Stalin, ko je govoril reč o novi sovjetski ustavi in dejal: ,,To bo dokument, ki bo pričal, da je tisto, o čemer so Sanjali in še sanjajo milijoni poštenih ljudi v kapitalističnih deželah, v ZSSR že uresničeno. ,;To bo dokument, ki bo pričal, da se more to, kar je bilo izve¬ deno v ZSSR, prav lahko uresničiti tudi v drugih deželah/* Stanko Križnar 19 Velika partizanska zmaga Slovenska narodno-osvobodilna partizanska vojska, ki se je v teku enega leta razvila iz maloštevilnih diverzantskih skupin in skupinic v vo¬ jaški organ slovenske narodne vstaje, v učinkovito sredstvo osvobodilne vojne slovenskega naroda — si je hkrati z zmagami nad okupatorji in nad neznanskimi težavami svojega razvoja priborila tudi izrazit mednarodni pomen. V čem obstoja njen mednarodni pomen ? Prvič v tem, da se Slovenska Narodno-osvobodilna Partizanska voj¬ ska bojuje na stičnem ozemlju obeh fašističnih zaveznikov — Nemčije in Italije. To pa se z drugimi besedami pravi, da je Slovenska Narodno - osvo¬ bodilna Partizanska vojska zanesla udarce osvobodilne vojne proti fašistič¬ nemu imperializmu na eno izmed tistih točk fašističnega zaledja, ki so za fašistični tabor najnevarnejše. Drugič v tem, da so vojaški udarci Slovenskih partizanskih čet na samih nemških in italijanskih narodnih mejah za nemško in italijansko civilno prebivalstvo živo zanikanje demagoških laži o fašističnih zmagah, živa priča o vulkanu, ki že deluje pod tlemi fašističnih nasilnikov, živ dokaz, da se fronta osvobodilne vojne že razteza iz daljnega sovjetskega ozemlja v bližino fašističnega osrčja. To pa se z drugimi besedami pravi, da je borba slovenskih partizanov eden izmed najpomembnejših virov za demoralizacijo fašističnega zaledja, za iztreznjevanje nemških in italijan¬ skih množic, za protifašistično usmerjevanje in aktivizacijo delovnega ljudstva Nemčije in Italije. Tretjič v tem, da vodijo po slovenskem ozemlju prometne žile, ki so važne za prevoz fašističnega vojaštva na sovjetsko fronto. To pa se z drugimi besedami pravi, da vojaške akcije Slovenske Partizanske vojske doprinašajo k demoralizaciji nemškega in italijanskega vojaštva, še pre¬ den se pojavi na velikih frontah. Četrtič v tem, da se slovenska Partizanska vojska kot sestavni del Narodno-osvobodilne Partizanske in prostovoljske vojske Jugoslavije boju¬ je glede na svoj geografski položaj v prvih linijah jugoslovanske partizan¬ ske fronte. Petič v tem, da so akcije slovenskih partizanov že v znatni meri preprečile fašističnim roparjem, črpati slovenske surovine. Zlasti velja to za izvoz lesa v Italijo. Šestič v tem, da predstavlja borba, ki jo bijejo slovenski partizani v vseh slovenskih pokrajinah, ogorčen protest proti nemškemu in italijan¬ skemu imperialističnemu razbojništvu tik ob samih nemških in italijan¬ skih narodnih mejah. Če pa mednarodni pomen slovenske partizanske vojske tako oceni¬ mo, nam postane hkrati jasno dvoje: 1. Zakaj je splošna fašistična ofenziva, ki se je razvijala letos poleti, vsebovala tudi sistematično pripravljeno in z velikimi silami izvedeno ofenzivno akcijo proti slovenskemu partizanstvu. 2. Da bi bilo za zmago združene nemške ter italijanske ofen¬ zive proti slovenskemu partizanstvu neizogibno potrebno popolno 20 uničenje ali vsaj izrazito razbitje ter oslabljenje njegovih sil in da pomeni kakršenkoli drugi rezultat take ofenzive njen očividni poraz in veliko zmago slovenskega partizanstva. Ko so se letos poleti Rainer, Grazioli in nemški ter italijanski gene¬ rali dogovorili za ofenzivo proti Slovenski partizanski vojski, so potemta¬ kem svojemu načrtu morali dati in so mu tudi dejansko dali naslednji ja¬ sen smoter: popolno likvidacijo slovenskih partizanskih čet. Da je bil smoter res tak, dokazujejo med drugim tale dejstva: 1. iz¬ redno velika množina izbranega vojaštva, s katerim so pričeli okupatorji ofenzivo (sodelovalo je 60.000 Italijanov in 20.000 Nemcev), 2. silna obo¬ rožitev njihovih ofenzivnih sil (aviacija, tanki, topništvo, motorizirane eno¬ te, najmodernejše avtomatsko orožje), 3. način njihove ofenzive (razdelitev vsega ofenzivnega področja na sektorje, ki so jih velike ofenzivne sile za¬ poredoma in sistematično obkoljevale ter preiskovale), 4. okupatorska pro¬ paganda v teku ofenzive in po ofenzivi, ki je vneto zatrjevala, da so „par- tizani uničeni 4 *. Več kot dvomesečna ofenziva svojega poglavitnega smotra — uničenja Slovenske partizanske vojske — ni v ničemer dosegla. Na¬ sprotno! Partizanska vojska je izšla iz ofenzive moralno, organiza¬ cijsko in taktično močnejša, prečiščena in obogatena s strateškimi, taktičnimi, organizacijskimi ter političnimi izkušnjami. Iz vsega tega pa sledi, da se je nemško-italijanska ofenziva spre¬ vrgla v izrazit okupatorski poraz, v veliko partizansko zmago. Da bi partizansko zmago nad združeno nemško-italijansko ofenzivo v celoti označili, moramo prav posebno poudariti še naslednja dejstva: 1. Kljub velikanski sovražnikovi premoči tako glede števila kakor glede orožja, govori razmerje med fašističnimi in partizanskimi izgubami v nedvomno partizansko korist (2.000 mrtvih in ranjenih Italijanov, 500 mrtvih in ranjenih Nemcev, 360 mrtvih, ranjenih in pogrešanih partizanov). 2. Taktika Slovenske partizanske vojske se je povsem obnesla. Voj¬ no poročilo Glavnega poveljstva je upravičeno ugotovilo: „Srditi odpor, ki so ga nudili partizanski oddelki na Notranjskem, je zadal sovražniku zelo hude izgube in bistveno zadržal hitrost, s katero je nameraval sov¬ ražnik razširiti svojo ofenzivo na druge predele tako imenovane „Ljubljan- ske province**. Izmikalna taktika v manjših skupinah je na Kočevskem paralizirala skoraj neprodušne obroče velikanske sovražnikove premoči, medtem ko so večje partizanske koncentracije na Dolenjskem in njihovo uspešno manevriranje po eni strani zavajale sovražnika, da je udarjal v prazno, po drugi strani pa mu za hrbtom zadajala težje udarce. Partizan¬ ske čete na Gorenjskem in Štajerskem so kombinirale srdite spopade s spretno maneversko in izmikalno taktiko**. 3. Partizani in poveljniški in politkomisarski sestav, ki so morali vzdržati strahovit, za „norma!ne“ pojme o „pravilih“ vojskovanja nevzdr¬ žen sovražnikov pritisk, so preizkušnjo, ki jo je okupatorska ofenziva na¬ ložila Slovenski partizanski vojski, v bistvu in v splošnem izredno dobro prebili. 4. Slovenske partizanske čete so bile že v teku ofenzive sposobne pričeti svojo reorganizacijo, ki je ustrezala izkušnjam ofenzive in novi 21 razvojni stopnji Slovenske partizanske vojske. Rezultat reorganizacije so poleg terenskih odredov kot najbolj neposrednih organov narodne vstaje, štiri Udarne brigade, ki pomenijo nov korak v smeri približeva¬ nja regularni armadi. 5. Po kratkotrajni reorganizacijski periodi je Slovenska partizan¬ ska vojska prešla v svojo ofenzivo tako proti okupatoijem kakor proti beli gardi. Velika zmaga Slovenske partizanske vojske je hkrati velika zma¬ ga naše Partije. Združena italijansko - nemška ofenziva je pač predstav¬ ljala doslej najtežjo preizkušnjo za vse politično in vojaško delo Osvo¬ bodilne fronte, v katerega je vnesla tolikšen in tako merodajen delež prav naša Partija. Peter Kalan. Poslednji korak bele garde Pod varstvom združene nemško - italijanske ofenzive je bela garda konec poletja napravila svoj najgnusnejši, najusodnejši in poslednji raz¬ vojni korak: proti lastnemu narodu je nastopila z orožjem in začela državljansko vojno v razdobju, ki je v slovenski narodni zgodovini najhujše in ki potemtakem terja kar najtesnejšo narodno enotnost. Izdajalski razvoj bele garde, ki je hkrati proces njene popolne politične, moralne in človeške degeneracije, je potekel v znamenju do¬ sledne zakonitosti. Globlje in globlje je padala v svojem zagrizenem iz razrednih protiljudskih pobud izvirajočem sovraštvu do narodnega osvo¬ bodilnega gibanja, dokler ni brez krinke pokazala svojih kart. Srdit odpor proti naslonitvi Jugoslavije na Sovjetsko Zvezo, kapitulantstvo in dejanska izdaja ob aprilskem zlomu, poklonitvena deputacija v Rimu, izdajalska gonja proti OF od vsega početka osvobodilnega gibanja, za¬ kotne denunciacije, mihajlovičevska agitacija in končno oboroženi na¬ stop proti slovenskemu narodu — take so postaje na judeževi poti bele garde. Dosledna izroditev bele garde v vulgarno tolpo zunanjih sovraž¬ nikov slovenskega naroda sodi brez dvoma v isti splošni proces, ki ga drugod označujejo imena Petainov, Quislingov, Paveličev, Nedičev in podobnih Iškarijotov. Kljub temu pa ima razvoj slovenske bele garde še svoje posebne značilnosti, ki so v bistvu naslednje: 1. Medtem ko so Petaini, Quislingi, Paveliči in Nediči izdajali in izdali vsaj pod nekim videzom nacionalnih koristi, je bela garda mora¬ la in tudi storila svoj poslednji izdajalski razvojni korak povsem odkri¬ to, brez nacionalne maske. Ko se je slovenska bela garda z orožjem v rokah spečala z okupatorji, je postalo njeno izdajstvo očitno ko beli dan. 2. Slovenska bela garda se je odločila za svoj najpodlejši izdajalski korak prav tedaj, ko se poskuša prenekateri petokolonec po drugih 22 deželah izmotati iz svoje izdajalske situacije, preiti na sprejemljivejše postojanke in znova zabrenkati na strune ieakcionarnih elementov v naprednem zavezniškem taboru Sovjetske Zveze, Velike Britanije in Amerike. 3. Medtem ko je petokoloncem drugod v Jugoslaviji uspelo zane¬ titi državljansko vojno že v zgodnjih razdobjih osvobodilnega gibanja, se je slovenski beli gardi posrečilo tako najhujše izdajalstvo šele sedaj, ko prehaja slovensko osvobodilno gibanje z vsem svetovnim razvojem vred v svojo odločilno fazo. Naštete tri posebnosti v razvoju slovenske bele garde so brez dvo¬ ma beli gardi v škodo in Osvobodilni fronti v korist. V bistvu so re¬ zultat pravilne politike Osvobodilne fronte v splošnem, naše Partije pa še prav posebej. Pravilna politika OF in KPS je namreč belo gardo prisilila, da je svoj poslednji, zgodovinsko seveda neizogibni korak na¬ pravila šele v okoliščinah, ki so zanjo najneugodnejše, čeprav so hkrati za slovenski narod najtrše. Taktika bele garde, oziroma kar je vsekakor točneje — belogardi¬ stična taktika okupatorjev se razvija v treh smereh: 1. Politično poizkuša na temelju strahu in omahovanja pred ne¬ zaslišanim okupatorskim terorjem odtegniti zlasti srednje sloje Osvobo¬ dilni fronti. 2. Vojaško se trudi zavreti zmagovito pot Slovenskih narodno¬ osvobodilnih partizanskih čet z organiziranjem bratomorilskih oborože¬ nih tolp. 3. Organizacijsko in moralno bi rada ohromila delovanje OF s pritiskom, ki ga na aktiviste OF in slovenske narodne množice izvaja s terorjem pobesneli okupator. Borba naše Partije in celotna OF mora odgovarjati ofenzivno v vse tri smeri hkrati. Poskusu, da odtegnejo okupatorji in bela garda srednje sloje Osvo¬ bodilni fronti, ali da jih vsaj nevtralizirajo, je treba zoperstaviti naš boj za srednje Sloje. Ta boj se mora razvijati na naslednji podlagi: 1. Njegova politična linija je linija osvobodilne vojne slovenske¬ ga naroda, borbene enotnosti slovenskih narodnih množic, aktivna borba proti državljanski vojni, njenim organizatorjem in podpihoval¬ cem. 2, Sredinskim skupinam je treba znova ponuditi vso priliko, da sodelujejo v borbi proti državljanski vojni in beli gardi in da se vklju¬ čijo v OF kot vsenarodno osvobodilno gibanje. Hkrati je potrebno javno, jasno in glasno pribiti, da je sodobni čas skrajno alternativni čas, ki ne dovoljuje Sredini samostojnega obstoja. Po eni strani se je namreč po¬ ložaj tako razjasnil, da ima vsakdo, kdor ni namenoma slep in gluh, možnost, opredeliti se, po drugi strani pa predstavljajo sedanji trenotki poslednjo preizkušnjo za vse, ki se nočejo odkrito odločiti za okupator¬ je in belogardiste. Boj Osvobodilne fronte za novo množično širino in predvsem za srednje sloje, je sestavni