i vertov svetesa Frančiška. V Gorici, veliki traven 1881. 5. zvezek. Serafinskega učenika sv. Bonaventure hvalna pesem Devici Mariji, (Po hvalnici sv. Ambroža „Te Deum laudamus11.) Tebe Mater božjo hvalimo, * tebe Marijo devico spoznavamo. Tebe večnega Očeta nevesto * vesoljna zemlja spoštuje. Tebi vsi angelji in arhangelji, * tebi prestoli in kneštva verno služijo. Tebe vse oblasti in krepkosti nebeške * in vsa gospostva slušajo. Tebi vsi kori, * tebi kerubi in serafi stoje na strani prera- dostni. Tebi vse angeljsko stvarjenje * neprenehoma kliče: Sveta, — sveta, — sveta Marija, bogoródnica, mati in devica. Polna so nebesa in zemlja * veličastva slave sadu tvojega telesa. Tebe aposteljnov slavni zbor * mater svojega stvarnika hvali. Tebe zveličanih marternikov bliščeča družba * roditeljico Kristusovo slàvi. Tebe častita vojska spoznavavcev * svetega trojstva tempelj ^enuje. — 130 — Tebe svetih devic ljubeznjivi venec * devištva in ponižnosti zgled povzdiguje. Tebe ves nebeški dvor * časti kraljico. Tebe po vesoljnem svetu * cerkev kliče in poveličuje. Mater * božjega veličastva. Častitljivo in resnično roditeljico kralja nebeškega, * sveto in sladko in milo. Ti gospa angeljem, * ti vrata rajska. Ti lestvica kraljestva nebeškega in slave, * ti izba ženinova, j ti skrinja ljubezni in sprave. Ti žila miloserčnosti, * ti nevesta in mati kralja večnega. Ti svetega Duha tempelj in svetišče, * vse preblažene trojice hiša zlata. Ti srednica mej Bogom in človeštvom, * vmerjočih ljubitelji* ca, nebeška razsvitljevavka. Ti pomočnica bojevavcem, priprošnjica vbozim, * ti vsmilje* niča in zavetnica grešnikom. Ti dobrih darov delivka, * razkropljevavka in strah hudobam in ošabnežem. Ti gospa svetu, kraljica nebesam, * za Bogom naše edino upanje. Ti rešenje tem, ki te kličejo loka brodolomnim, * tolažba T edinščini, pribežališče v pogubi. Ti mati vsem zveličanim, * popolno veselje za Bogom, tolažba vseh nebeških prebivavcev. Ti pospeševavka pravičnim, zbiravka zašlim, * obljuba očakom- Ti resnica prerokom, * oznanjevanje in vadnica aposteljnom, učiteljica evangelistom. Ti junaštvo marternikom, zgled spoznavavcem, * čast in praz* novauje devicam. Ti si v telo Sinu božjega sprejela, * da bi bil človek otet iz pregnanstva. Po tebi je premagan stari sovražnik, * in odperto vernim kraljestvo nebeško. Ti sediš sè svojim Sinom * Bogu Očetu na desnici. Ti ga moli za nas, devica Marija, * ki verujemo, da nas b° prišel sodit. Tebe torej prosimo, hiti nam svojim služabnikom na pómoc, * ki smo z drago kervjo tvojega Sinu odrešeni Daj, mila devica, da zadobimo * večno slavo s tvojimi svetimi — 131 — Daj rešenje svojemu ljudstvu, gospodovavka, * da bomo débile tvojega Sinu deležni. In vodi nas * in varuj nas vekoma. Vsaki edini dan te, * o mila, pozdravljamo. In hvaliti te želimo vse veke * z duhom in z glasom. Blagovoli, sladka Marija, * zdaj in vsigdàr nas brez greha braniti. Vsmili se nas, o mila, * vsmili se. Bodi vsmiljenje tvoje véliko z nami, * ker nate, devica Ma-riJa, zaupamo. Nate, sladka Marija, upamo, * ti nas brani vse veke. Tebi se spodobi hvala, tebi gre gospodovavstvo, * tebi krepit in slava na vekoma. Amen. *) -----0=0-------- Vodilo tretjega reda sv. Frančiška s kratko razlago. Teto poglavje. O zderžanju in postu. Vsi naj se zderže mesnih jedi ob pondeljkih, sredah, petkih la sobotah, če drugači ne svetuje sila bolezni ali slabosti. Tistim Pai ki se jim je puščalo, naj se daje meso skozi tri dni; tudi popotnikom naj se ne odteguje. Ravno tako bodi vsem pripuščeno Plešo jesti, keder se kaka posebna slovesnost obhaja, ob kateri Jrugi kristijani od nekedaj mesne jedi vživajo. Druge dni pa, seder ni posta, naj se jim ne branijo jajca in sir; tudi smejo jesti 2 drugimi redovniki v njihovih samostanih, kar se na mizo po-8tavi. in naj bodo zadovoljni s kosilom in večerjo, razen slabot-in bolnikov. Zdravi naj jejo in pijo zmerno, ker pravijo be-8ede svetega evangelija: „Varujte, da ne bodo vaša serca preob-°2ena v požrešnosti in pijanosti." Kosijo ali večerjajo pa naj ne, Preden molijo en očenaš; po jedi pa naj ga ponove z dostavkom »kvala Bogu“; ako bi to opustili, naj molijo trikrat očenaš. Vse petke celega leta pa naj se postijo, če niso morebiti izborjeni zavoljo bolezni ali iz drugega pravičnega vzroka, ali če Se Praznuje rojstvo Gospodovo na petek. Od praznika vseh jetnikov do velike noči pa naj se postijo ob sredah in petkih. udi naj derže druge poste, ki so zapovedani od cerkve ali ško- *) Ta himna se da peti kaker „Te Deum Iaudamus“ ; primerna bi bila ’ Pr* sklep šmarnične pobožnosti. — 132 — fov iz posebnega vzroka. V postu svetega Martina do rojstva Gospodovega in od pustne nedelje do velike noči pa naj si pri-zadevajo vsak dan se postiti (razen nedelj), ako morebiti bole-havost ali druga potreba drugači ne svetuje. Sestre, ki so noseče, smejo, ako hočejo, do dne očiščevanja, izjemši edino molitve, opustiti vse telesne ostrosti. Delavcem pa je dovoljeno zavoljo truda, ki jim ga delo ph' zadeva, od velike nedelje do praznika sv. Frančiška tiste dni, keder delajo, po trikrat jesti. Keder pa drugim delajo, smej® vsak dan jesti, kar se jim na mizo postavi, razen če je petek, w kak drugi dan, ko je sploh od cerkve zapovedan post. Razlaga. Kaker nas uči sveto pismo in nam kažejo izreki svetih cerkvenih učenikov, je post eden najboljših pripomočkov, s katerimi80 more telo pokoriti in duhu podložno delati. Sv. Ambrož n. p1, pravi: „Post je sola zderžnosti in deviške sramožljivosti. P°s* ponižuje duh, berzda vporno meso, vrejuje čednost, očišča duše» meči in sposobne dela za dobra dela, kroti in pomirja, užiga svet0 ljubezen, lepša sivo starost in ognjeno mladost." Naš Gospod in učenik Jezus Kristus se je postil štiridese dni, da ni ničeser vžival. Ysi svetniki, ki zdaj ž njim kraljujejo v nebesih, so ga posnemali po svoji moči, in sveta cerkev, ki d®' bro pozna korist in potrebo svetega posta, ga je ob določenih dn^ vih zapovedala vsem katoliškim kristijanom. Ker pa ima tretji red sv. Frančiška svoje ude do višje popolnosti povzdigovati, k»'; ker je sploh mej kristijani navadna, zato je sveti oče v tem p0" glavju po verini navadnih vsem katoličanom zapovedanih sc nek0 druge dni odločil, ob katerih so imajo ali postiti ali le mesnih je^ zderžati. Sveta cerkev razločuje namreč, kaker je znano, dvojen po0*' Pervi je zderžanje od mesnih jedi in — razen v naših krajih tudi od mleka, jajec in sira, to je, vseh jedi, ki prihajajo od živali ' drugi ali pravi post pa terja poleg zderžanja od imenovanih je kar ti je Bog drugim v prid razodel, moraš se bati, da si §raje vreden.tt Nato jim je sv. Frančišek, ginjen po tej besedi, z ®ajvečim strahom vse povedal, kaker se je zgodilo v omenjeni pri-kazni, pristavljaj e, da mu je Kristus, ki se mu je bil prikazal, neko re«i rekel, ki jili pa nigdar ne bo povedal, dokler bo živel. — 136 — In dasiravno so mu te presvete rane, ker so mu od Kristusa bile vtisnjene, močno razveseljevale serce, vender so delale mesu njegovemu in telesnim počutkom nesterpljive bolečine. Zato si je» prisiljen po potrebi, izvolil brata Leona, mej drugimi naj bolj pri' prostega in čistega, kateremu je vse razodel, in mu je pustil svete rane gledati in dotikati se jih in z nekaterimi pertiči jih obezavati in lajšati bolečino in prestrezati kri, ki je iz omenjenih ran teki® in kapala, in tiste obeze si je puščal, keder je bolan bil, večkr® premeniti, tudi vsaki dan, razen od četertka zvečer do sabote zju' traj, ker tisti čas ni hotel, da bi človeška pomoč in zdravilo koli® kaj zmanjšalo bolečino terpljenja Kristusovega, katero je na svoje® telesu nosil, ker je ob tistem času naš odrešenik Jezus Kristus bil vjet in križan, in mertev in pokopan. Enkrat pa se je prigodik» da je sv. Frančišek, ko mu je brat Leon preminjal obezo na persi rani, vsled bolečine, katero je čutil, ko mu je kervavo obezo p H jemal, na persi brata Leona roko položil, in ko so se ga te pr® svete roke dotikale, je brat Leon tako veliko sladkost in pob<>' žnost vžival v sercu, da bi se bil skoraj na tla zvernil v omedl® vici. 7. poglavje. Sv. Frančišek se verne k sveti Mariji Angeljski. In naposled kar se tiče tretjega premišljevanja, ko je s* Frančišek končal post sv. arhangelja Mihaela, še je pripravljal P° božjem navdihnjenju, da bi se vernil k sv. Mariji Angeljski. P® klical je torej brata Maseja in brata Angela k sebi, in ko jima j® mnogo besed govoril ter ju opominjal, potem jima je priporo®1 krepko, kaker je le mogel, to sveto goro rekoč, da se mora ^ niti z bratom Leonom k sv. Mariji Angeljski. In potem se je p0, slovil od njiju in, ko ju je blagoslovil v imenu Jezusa Kristusa, ®* je dal preprositi, da jima je pokazal svoje sv. roke s častitljivi®1 in preslavnimi ranami olepšane in dotekniti so in poljubiti jih. & tako potolažena ju pustivsi je odešel od njiju in šel dolu sò svfii® gore. ----2>'W1------------------ — 137 — Kako sc Marija časti. Kar človeku dušo napolnjuje, to se tudi v vsem njegovem Vnanjem razodeva, kar v sercu gori, o tem jezik govori. Kedor v svojem notranjem Marijo prav časti, ta se ne bo mogel zderžad, ne bi tega tudi v unanjem pokazal z besedo in djanjem. Tudi bi se njegovo notranje češčenje ne povzdignilo visoko brez una-njega in bi hitro se pozgubilo, ko bi nehalo unanje bujenje in spod-badanje. Človek po svoji natori ni samo duh pa tudi ne samo telo, te“iuč duh in telo, in to dvoje je v tako tesni zvezi, da mora oboje zavzemati, kar zavzema človeka. K unanjemu češčenju Marijinemu spadajo potemtakem molitve ifl druga pobožna dela. Molitve se morejo opravljati ali v podobi navadnega govorje-nJai ali pa ko svete pesmi. Oboje so ali take, ki se opravljajo Navadno ali lahko vsak dan ali po večkrat na dan, in take, ki se °Pravljajo o posebnih časih in priložnostih. Druge pobožnosti, ki se opravljajo Mariji na čast, morejo zadati osebe, ali čas, ali kraj, ali druge reči, ki se Mariji darujejo, ali njej na čast store ali opuste, ali sploh, ali z ozirom na katero P°sebno njeno lastnost ali dogodbo njenega življenja. Preglejmo najprej imenitniše molitve, ki se dandanašnji na-vadno opravljajo Mariji na čast. Perva mej njimi je „češčena-8iiUarija,“ vsakemu katoličanu od zgodnje mladosti znana in lju-^a> Gotovo ga ni pobožnega častivca Marijinega, da bi vsak dan Večkrat ne molil te molitvice, da bi je ne pristavljal slehernemu °Čenašu. In gotovo je Mariji ta molitvica mej vsemi naj ljubša, 8aJ jo pozdravljamo v njej z besedami velikega angelja Gabiiela in H)eQe ljube tete Elizabete, saj jo imenujemo v njej mater božjo, ar je največa njena čast, in prosimo z lepimi in ponižnimi bese-ami, naj na8 grešnikov ne zapusti, naj moli za nas zdaj in ob na-1 8mertni uri. Že pervi kristijani so pozdravljali Marijo z angelje-v|®ii besedami: „Češčena Marija !“ in v starih jeruzalemskih obredih molitvah sv. Jakoba, se berejo že te besede : „Povikšujmo spo-tn*n »vete neomadežaue in častitljive device Marije, da na njeno Pložt>jo vsakatero odpuščcnje zadobimo,“ in nato pridejo besede n8eljevega in Elizabetinega pozdravljenja : „Češčena Marija, milosti — 138 — polna, Gospod je s tabo, blagoslovljena si mej ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa**, in dostavek: „ker si zveličarja naše duše rodila. “ Sedaj navadni dostavek: „Jezus! Sveta Marija, mati božja, prosi za nas grešnike1* pa je prišel, razen imena Jezus, ki se je že prej pristavljalo, menda še le v. 16. stoletju, to je leta 1508, r navado in še pozneje so dodali frančiškani besedice: „zdaj in n* našo smertno uro. Amen“. Potemtakem ima tudi red svetega Frančiška svoj del pri tem, kaker se dandanašnji moli češčenasimarij®, kar naj bo nov vzrok za vse prave otroke serafinskega očeta, da jo bodo molili radi in s posebno gorečnostjo. — Tudi „angelj evo češčenje** so vpeljali frančiškani, kaker je bilo že lani omenjeno v „Cvetju.“ Po predlogu serafinskega cerkvenega učenika in generalnega ministra celega reda sv. Bonaventure se je sklenilo na redovnih zborih v Parizu leta 1263 in T Asizu leta 1269, naj bratje ljudstvo uče in opominjajo, da naj zvečer, ko se po frančiškanskih cerkvah se zvonom znamenje da, Marijo devico trikrat pozdravijo z angeljevimi besedami. Ta lepa i® genljiva navada se je ne le kmalu razširila po vsem katoliškem svetu, vpeljalo se je ščasoma podobno zvonjenje tudi zjutraj i® opoldne ter naročilo pobožnemu ljudstvu, naj vse trikrat enako počasti Marijo z angeljevim češčenjem. Vsi tisti, ki zjutraj, opoldne ali zvečer, ko k avemariji zvoni, angeljevo češčenje pobožno in kleče, le v soboto zvečer in v nedeljo vse trikrat stoje molijo, dobe vsakkrat odpustek za sto dni, in če to delajo stanovitno skozi cel mesec vsaj enkrat na dan, dobe popolnoma odpustek, ako opravijo, kar je v ta namen sicer potrebno. Tudi, če ne slišijo zvonjenja, pa vender molijo blizu ob tistem času, ko se navadno zvoni, morejo dobiti ravno tiste odpustke. — Največa sploh navadna molitev, ki jo Mariji na čast pobože® katoličan vsaj po enkrat na dan opravlja, je sveti „roženkranc“ ali rožni venec. Imenuje se tako zato, ker je spletena kaker veneo lepo dišečih rož iz najlepših navadnih molitvic, apostoljske vere, očenaša, češčenamarije in „čast bodi Bogu Očetu1* i. t. d. V vsa-kem odstavku se poleg tega premišljuje ena iz mej skrivnosti n®' šega odrešenja. Znano je, da je to prekrasno molitev vredil, vp®' ljal in razširjeval sveti Dominik, prijatelj našega svetega očeta Frančiška, in v kratkem se je kerščanskemu ljudstvu neverjetno p1'*' ljubila. Ali naj se nikar ne misli, da le priprostemu ljudstvu, tudi — 139 — imenitnim in učenim možem je bil nekedaj in je še zdaj sveti ro-ženkrauc ljuba in navadna molitev. Molili so ga in ga še molijo papeži in kardinali, škofje in mašniki, cesarji in kralji, vmetalniki in učenjaki. Ves svet se čudi tolikima mojstroma, kaker sta bila Haydn in Mozart, in oba sta molila stanovitno sveti roženkranc. Sloveča vojvoda princ Evgen Savojski in stari Laudon, o katerem še dandanašnji pojejo Slovenci, sta imela roženkranc poleg sablje vedno pri sebi. Tudi oče Radecki, ki se je v našem času tako slavno vojskoval za ljubo domovino, on se tudi ni sramoval rožen-branca. Častitljivi ranjki lavantinski škof Slomšek pripovedujejo, aa je nekedaj ravno pred bojem, preden je konja zasedel, skerbno °koli sebe iskal neke izgubljene reči. Reki vojak, ki je blizu stal, vidi na tleh roženkranc, hitro ga pobere in poda vojskovodju; Radecki ga veselo vzame in v zaupanju na Boga otide v boj. Razen navadnega roženkranca se molijo še različni drugi, zlasti roženkranc sedmerega veselja prečiste device Marije, ki se imetje tudi frančiškanski ali serafinski roženkranc, in roženkranček Qeomadežanega spočetja Marijinega. O pervem smo nekoliko govorili v lanskem «Cvetju14 na strani 259., o drugem ravno tam na straneh 362 in 363. Oba sta prav posebno frančiškanski molitvi 1° je torej tudi tretjerednikom zlasti priporočamo.— Prelepa vsakdanja molitev na čast Materi božji so tudi tako 'oienovane male dnevnice prečiste device, ki so zlasti bolj izobraženim častivcem Marijinim primerne. Po slovensko so natisnjene Za tretjerednike v «Popotnem tovarišu/ in vnovič v «Nebeški hra-fll družbe sv. Mohorja44 v II. delu stran 195—255. Male dnevnice ^arijine so za tiste, ki brati znajo, in niso dolžni ko duhovniki Navadnega brevirja opravljati, vsakdanja redovna molitev tretjeredni-b°m. Opravljajo pa jih mnogi duhovniki tudi poleg navadnega bre-v*rja in neduhovniki radovoljni, ne da bi bili k temu kako zave-Zam. V tem primeru se morejo tudi razni odpustki dobiti s to molijo; namreč odpustek 50 dni more dobiti vsak katoličan, kolikokrat to molitev prostovoljno opravi, 100 dni tisti, ki so v ška-Pulirski bratovščini, ali ki imajo blagoslovljen roženkranc ali blago-sl°vljono svetinjico. Poleg malih dnevnic naj omenimo tako ime-D°vane obljubne maše blažene device Marije, ki se morejo maševati Vsaka ob svojem določenem času vse dni, keder ni praznik dvojnega reda, ali ki niso posebe izvzeti. Naj imonitniše cerkvene molitve na čast Materi božji pa so Velike dnevnice in zlasti svete maše raznih njenih praznikov, — 140 — katere opravljajo duhovniki v imenu cele svete katoliške cerkve. Le-teh se morejo pač najbolj popolnoma vdeleževati srečni Sloveni v južnih škofijah, kjer se pri očitni službi božji, vsaj kar se poje ali naglas moli, v domačem vsem razumljivem jeziku moli in poje. Nobene molitvene bukvice ne moreje nadomestiti takega združenja pobožnega ljudstva z mašnikom pri najsvetejši daritvi, nobeno razlaganje bogoslužnih obredov ne more obuditi tiste goreče povzdi-gnjenosti, ki se budi sama, ko moli duhovni pastir sè svojo verno čredico tudi najveličastniše molitve v priserčnem domačem jeziku. Treba je le slišati, treba izkusiti, kako pretresa mogočno serca iu duhove, ko zapoje mašnik „Oče naš, kir si v nebesih" in se ne more zderžati zbrano ljudstvo, da ne bi pelo ž njim s čedalje močnejšim, čedalje pogumnišim glasom! O, v resnici! nigdar ne moremo biti zadosti hvaležni za sveto pravico, katero sta nam pridobila blažena brata Ciril in Metod, za katero sta morala terpeti toliko britkosti in preganjanja, ki so jo pa rimski papeži, kaker koli so se vstavljali Nemci, več ko enkrat poterdili in naposled tudi sedanji sveti oče Leon XIII. tako slovesno priznali pred celim svetom. Najlepši odgovor na preimenitno njihovo okrožno pismo, naj-veči čast, ki se more izkazati svetima aposteljnoma našima je gotovo ta, da se v vseh slovenskih cerkvah kaker hitro mogoče življenje in djanjska veljava da temu, do česer imamo pravico že tisoč let, da se razširi vsaj, kar je v navadi n. pr. v senjski škofiji; da se raztegne na vse strani, kjer prebiva narod, katerega se sveti oče v svoji okrožnici tako ljubeznjivo spominjajo. Potem bo moglo tudi naše pobožno ljudstvo z najčastitljivišimi molitvami pri sveti maši Marijo mater božjo častiti o njenih velikih praznikih in vseh drugih godovih. Obudilo se bo novo oerkveno življenje; ta dogod-ba bo pretresla blagodejno ves slavenski svet, krepko k nam potegnila tudi ločene brate na vzhodu in, če Bog da, v kratkem jih pripeljala nazaj v naročje svete rimske katoliške cerkve! Svet» brata Ciril in Metod, izprosita nam skoraj to veliko milost!— Stopimo zdaj z verhunca Marijinega češčenja, kar so očitno cerkvene molitve in svete maše ob njenih praznikih, zopet nekoli' ko niže ter govorimo še o nekaterih posebnih molitvah in pesnih) ki se v cerkvi ali tudi lahko doma njej na čast molijo ali pojo-Najbolj zuana taka molitev ali pesen so lavretanske litanij6. Imenujejo se lavretanske zato, ker so se začele v Loretu v sveti hišici Marijini. Kolikerkrat se te litanije molijo, se more dobiti odpustek 100 dni; gdor jih moli vsak dan, more, ako opravi n»' — 141 — Varina zato potrebna dobra dela popolnoma odpustek dobiti ob petih poglavitnih Marijinih praznikih: neomadežanega spočetja, roj-8faa, oznanjenja, očiščevanja in vnebovzetja, Lavretanskim litanijam se pristavljajo razne molitve k Materi ®°Žji, najprej genljiva molitvica: „Pod tvojo pomoč pribeži-1,1 More se ta molitev pa tudi posebej moliti, in je zlasti prizma, keder smo v kaki veliki sili in potrebi, ter iščemo pomoči Pr* naši nebeški materi. Za to se pristavlja litanijam še katera ^cuga molitev k Mariji, po raznem času zdaj ta, zdaj ta. So nam-te® to tako imenovane velike antifone, ki jih molijo duhovniki v 8erkvenih dnevnih molitvah po sklepnicah, namreč: „Slava ti bodi čast, zveličarja vzvišena mati!“ i. t. d. (Alma redemptoris ®ater), „Češčena nebes kraljica!" i. t. d. (Ave regina coelo-«Veseli se kraljica nebeška" (Regina coeli laetare) in »peščena si kraljica" (Salve Regina). Glej v „Neb. hrani" str. 252-255. — Vse štiri imajo v latinščini prav lepe napeve; zlasti 2Qana sta v goriški škofiji napeva poslednjih dvejuh. O velikonočnem ®asu se poje namreč po vsaki veliki maši in tudi popoldne po blagoslovu sRegina ooeli", razen velikonočnega časa pa ravno tako »Salve regina.“ „Regina coeli" se o velikonočnem času moli tudi namesti angeljevega češčenja ob zvonjenju zjutraj, opoldne in zve-®er) in sicer vedno stoje v spomin vstajenja Kristusovega. Mej vsemi pesenmi, ki se molijo in pojejo Mariji na čast pa naj bolj častitljiva tista, ki jo je zložila in govorila Marija sama, 0 Je teto Elizabeto obiskala, ki se začenja v latinščini z besedo »^lagnifikat", v slovenščini pa z besedami: „Moja duša poveli-Gospoda" (Neb. hrana str. 201.) Sedanji sveti oče papež Leon Trik so 20. kimavca 1879 odpustek za 100 dni podelili vsem ver-a’ni) ki pobožno in vsaj skesanega serca molijo to veličanstno pe-Beni- Ta odpustek se more dobiti vsak dan enkrat. Ena izmej najlepših latinskih pesui, ki jih poje katoliška Cerkev na čast Materi božji je tudi ,Ave m ari s stella", na Ovnnsko se začetkom -Zdrava, morska zvezda!" že večkrat pre-8tavljena. Vse Marijine pesni, ki so se kedaj zložile v latinskem jeziku, Pa presega po svoji krasoti pesen zv. frančiškana Jakopona iz To-*Ja o žalostni Materi božji: „Stabat Mater dolorosa", „Ža-tna je mati stala". Kolikerkrat se ta pesen pobožno moli, se ^0re dobiti odpustek 100 dni. O nje lepoti pravi neki imeniten r8avec: ^Obredje katoliške cerkve ne pozna nič bolj genljivega, — 142 — ko je ta tožba žalosti, katere enako doneče verstice se potakajo kaker solze, ki je tako mila, da v njej spoznamo božjo po an-gcljih polajševano bolečino, in v svoji ljudski latinščini tako mehka, da jo ženske in otroci na pol po besedah na pol po petju in sercu umejo. To brezprimeruo pobožno delo bi bilo zadosti za slavo Jakoponovo; ali zložil je poleg te obče znane kalva-rijske Marijine pesni tudi betlehemsko, v kateri vidimo sveto devico pri jaselcah v neizmernem materinem veselju/ — To veselo božično pesen, preloženo na slovenski jezik, imajo naši blagovoljni bravci v poslednjem zvezku lanskega „Cvetja.“ Še neizmerno mnogo je pobožnih molitvic in lepih pesni v latinskem kaker v drugih jezikih, s katerimi dan na dan hvalo dajejo goreči kristijani nebeški materi naši Mariji; gdo jih bo vse preštel, gdo le ve za vse. Samo eno hočemo še omeniti in v latinskem jeziku in slovenski prestavi tu podati našim bravcem, ker je ravno tako lepa in priserčna, kaker priprosta in pobožna, pa pri nas skoraj celo neznana. Imenuje se sè začetno besedo „In-violata/ Na Francoskem je menda prav navadna in tudi na Laškem dobro znana; naj bi se prikupila tudi Slovencem bodi si v domačem, bodi si v latinskem jeziku. Neoskrunjena, nedotaknjena In čista si, Marija, Ki si narejena Jasna nebeška vrata. Inviolata, intacta Et casta es, Maria, Quae es effecta Fulgida coeli porta. 0 mati blaga Kristusova, ljubljena, Sprejmi pobožna Hvale prepévanja, Naša da snažna persa Bodo in telesa. 0 mater alma Christi, carissima, Suscipe pia Laudis praeconia, Nostra, ut pura pectora Sint et corpora. H tebi zdaj kličejo vdana Serca in usta, Tvoja naj prošnja Presladka Nam zadobi odpuščenja Na vekoma. Te nunc flagitant devota Corda et ora, Tua per precata Dulcisona Nobis concedas veniam Per saecula. 0 dobrotljiva, Ki si sama Ostala neoskrunjena! 0 benigna, Quae sola Inviolata permansisti ! — 143 — Sv. Jožefa žalost in veselje. v. Gotovo ni bilo še pred nikoli tako ginjeno sv. Jožefa serce, Jtòker tisto sveto noč, ko je prišel Jezus na svet. Obojno — žalost in veselje — je bilo zanj tako veliko, da se z besedami ne da dopovedati. Pa menil bi, da saj za nekaj časa mu je bilo veselje obil- kaker skerb in žalost. Njegov duh je bil tako zelo prešinjen 'n prevzet vzvišenih čutil, da se pač ni mogel kar nagloma vpo-k°jiti. Vedno mu še po ušesih doni angeljsko petje in začudeno Pripovedovanje pobožnih pastirjev; oko se ne more nagledati nebele lepote božjega Deteta in serce se mu topi v nadzemeljski radosti. Pa tako ni imelo dolgo biti; razne skerbi so ga kmalu spet Predramile iz prijetnega zamaknjenja nebeške radosti, in le prehi-tr° se je prepričal, da je v solzni dolini in ne še v raju nemenlji- Ve sreče. Že več dni je preteklo od tiste noči, ki je bila najsvetejša in najsrečniša izmej vseh od začetka do kouca sveta — pa oh! ra-2en priprostih pastirjev se nobeden ne zmeni za novorojenega kraki Kaker poznej sv. Janez, tako bi se bil tudi sv. Jožef lahko Pritoževal : Mej vami je tisti, katerega so že 4000 let hrepeneč prikovali vsi pravični, vi pa ga ne poznate! Bog, ki je videl strašne naklepe v černem sercu Herodovem, Je namreč hotel, da naj zveličar še sploh ostane prikrit ljudem, l z|asri oblastnikom. Toda Jožefu, ki mu božji nameni niso bili zna-Se je pač morala čudna zdeti taka merzla vnemarnost Betlehem-“an°v ; ge i30]j Z(jaj po rojstvu, kaker pred. In kedor je kedaj do-vživo čutil nehvaležnost sveta, bo tudi v sredi Jožefove sreče ko zagledal mnogo grenkobe in britkosti. Muogokrat se mu je smilil Jezus, ki je kaker drugi majhini ®tr°ci moral terpeti mraz in razne neprijetnosti perve nežne mla-,°sri; saj bi se bilo tako dobremu možu smililo še vsako drugo •kajoče dete, nikar še le dete, o katerem ga je prepričal glas iz kos, daje Sin božji. Zlasti nam sveti cerkveni učeniki sočutno Pripovedujejo, kako britko bolečino je občutil sv. Jožef osmi dan, J* je videl pri obrezovanju perve kaplje presvete kervi Jezusove, k milo se mu je storilo, videti tudi solze v Marijinih očeh, — 144 — ki jih je točila zavoljo milega jokanja malega Jezuščka. Tu sta Jo* žef in Marija pervikrat se prav vživo spomnila strašnega terplje-nja, ki ga bo imel nekedaj Jezus prestati, zakaj od sv. Duha razsvetljena in po prerokih podučena sta vedela, zakaj je prišel svet in da bo z britkim terpljenjem svet odrešil. Zato neki učen pisatelj imenuje obrezovanje Gospodovo „pervo postajo na križevem potu Mesijevega življenja". Vender tudi brez tolažbe ni minil osmi dan. Ta dan namreč je dal sv. Jožef Sinu božjemu ime Jezus, kaker mu je bil angelj zapovedal; in od tega dne sta on in Marija sto in stokrat sè serč-no pobožnostjo ponavljala to naj svetejše ime. Pa kedo bi si upal misliti, da sta ga zastonj izgovarjala, kedo bi si upal terditi, ds jima ni bilo serce oveseljeno in vtolaženo, kadar jima je bilo to presladko ime na jeziku? Saj je bilo presveto ime Jezus od ueke-daj presladka tolažba v najhujših stiskah za vse, ki so Jezusa lju" bili. Zato nam pesnik tako genljivo imenuje Jezusovo ime rajsko pesem, ki „Ž njo britkost so si sladili, Ko so kelih grenki pili, Vsa stoletja kristijani, Z meči klani, z ognjem žgani; In z germad so šli v nebo Prepevaje pesem to.“ če so pa že navadni svetniki toliko radosti in tolažbe zaj1'" mali iz presladkega imena Jezusovega, sodite zdaj sami, ali ga je mogel brez uotranje tolažbe izgovarjati sv. Jožef, za Marijo perV‘ ljubljenec Jezusov? on, ki je to čudežno ime pervi slišal iz ang®' Ijevih ust, in pervi s tem imenom zveličarja klical? Kmalu je prišel dan še nove tolažbe, novega veselja. Štiride' set dni po rojstvu zveličarjevem sta šla Jožef in Marija z Jezusom v Jeruzalem, da bi ga v tempeljnu darovala Gospodu. Koffler je iz Davidovih psalmov in sicer iz življenja izvoljenega ljudstv» znano, v kolikem čislu je imel vsak pobožen Izraelec jeruzalemski tempelj, kako milo tožno je zdihoval po svetišču Gospodovem, P° gori Sijonski, kadar ga ni smel (n. pr. ob času pregnanstva) obiskovati; ta bo pač znal saj nekoliko razsoditi, kaka čutila so s* Jožefa, najpobožuišega Izraelca, navdajala, ko je šel pervikrat1 Jezusom v tempelj — v njegovo pravo domačijo in lastinol fteSi da se za te tri vboge pa naj svetejše romarje, kar jih je kedaj bodilo proti Jeruzalemu, ljudje niso kaj zmenili ; že po potu so j’*1 — 145 — Prezirali, še bolj pa so se po mestu z navadno ošabnostjo od njih obračali. Kedo bi si bil tudi mislil, da je to detetce v rokah vbo-zne matere obljubljeni odrešenik, toliko časa pričakovani Mesija ? Ali bilo je vender — ne sicer mej šuinnim hrupom posvetnih meščanov, ampak v sveti tihoti veličastnega tempeljna — dvoje dobrih Posebno izvoljenih sere, katerima je sveti Duh razodel, da je Iju-beznjivo dete, s katerim sta zdaj prišla Marija in Jožef v tempelj, obljubljeni odrešenik. Ta dva srečna bila sta blagi starček Simeon in pobožna 841etna vdova Ana. Odkar so bili pastirci pri jaselcah, še nihče ni Jožefa in Marijo tako zelo razveselil, kaker onadva. Naj pred je prišel Simeon, in, kaker je razvideti iz evangelijskega sporočila, jih je srečal, še preden se je darovanje pričelo, Precej pri vhodu. Ob času Jezusovega rojstva je bilo malo resnično pobožnih Izraelcev ; a zato so bili ti tem svetejši. Videti je bilo, kaker bi bili le ti sami prevzeli one obilne milosti, katere je nehvaležno ljudstvo zaverglo. Poleg sv. Jožefa, Zaharija, Janeza Kerstnika je Posebno sveto in v strahu božjem živel Simeon. V zvestem izpol-ojovanju postave se je postaral in svoj živi dan jfe hrepeneč pričakoval zveličarja, čedalje veče je bilo njegovo hrepenenje; po višjem Uavdihnjeuju je namreč zvedel, da ne bo pred vmerl, preden vidijo DJegove oči odrešenika. Lahko si mislimo, kako je blagi starček, zlasti zadnji čas, vsak dan šel v tempelj in skerbno oči krog sebe obračal, da bi kje zagledal Mesija. Slednjič pride ura; sv. Duh jo je zopet razodel svojemu slu-^bniku. Ves vesel hiti in čaka pri vhodu tempeljna. Ko se pribli-rta Jožef in Marija z Jezusom, mu nekaj kaker blisk razsvetli dušo: „ta je, katerega pričakuješ." In zdajci se nam pokaže nezrelo0 genljiva podoba: Simeon vzame v naročje nebeško dete, ober-De oči proti nebu in nezmerno ginjen zakliče : »Zdaj, o Gospod, BPusti svojega hlapca po svoji besedi v miru, ker so videle moje °G tvoje zveličanje, katero si pripravil pred obličjem vseh narodov, luč v razsvetljenje nevernikom in v čast Izraelu, svojemu ljudstvu!« Tako spoznanje na takem kraju ni moglo biti brez naj veselega vtisa za sv. Jožefa ; zakaj častiti starček ni le sam za se Vesel, da je včakal tega dne, tako vesel, da se zdaj še vmreti ne b°ji, ampak raduje se sreče celega sveta, ker derži v rokah »luč Vsoh narodov," in »čast Izraelovo."— Kakogenljivo je moralo biti — 146 - za rahločutno serce sv. Jožefa, ko je sivolasi starček tikoma pred smertjo. ki mu jo je božja previdnost le zato odložila, da bi videl zveličarja, zdaj povzdignil svojo vvelo roko ter blagoslovil Marijo in njega! Neko sporočilo pravi, da je potem vmerl ter šel tako pervi „zbranira očetom" naznanit prihod odrešenikov. Po zgledu sv. Jožefa išči tudi ti za svoje male in velike težave tolažbe v Jezusovem presladkem imenu. Če te pa ljudje po nedolžnem zaničujejo in prezirajo, nič ne maraj; prej ali slej ti bo Bog gotovo poslal koga, ki ti bo dober; če drugi ne, prijatelj ti bo tvoj dušni vodnik, kateremu bo znana tvoja nedolžnost. » Življenje svete Elizabete Ogerskc, deželne grofinje turingijske, patrone tretjega reda svetega Frančiška. 13. poglavje. Kako se je deželni grof Ludovik vernil k svoji ženi in kako je pravico storil svojini ljubim menihom v Rajnhardzbrunu. Ni misliti, da bi deželni grof Ludovik ne bil dobil sporočila, v kaki stiski in potrebi je njegova dežela, in menda prav zato je prosil cesarja, da bi ga pustil domov. Cesar mu to rad dovoli, zlasti ker mu je tudi sam imel naročiti imenitue reči. Odrinil je torej 22. rožnega cveta 1226 ter čez Kremono in planine 2. malega serpana prišel v Avgzburk. Tu ostane štirinajst dni, da priporoči Henrika, sinu cesarjevega, vojvodu bavarskemu. Potem nadaljuje pot in nekega dne, bilo je v petek, zjutraj ob devetih pride zopet na svoj grad Vartburk. Sporočilo o vernitvi priserčno ljubljenega kneza je največe veselje razširilo po celi Turiugiji. Tudi mati iu mlajši bratje njegovi so se veselili; ali radost Elizabetina pa je vse presegala; saj ni bila še nikoli tako dolgo ločena od svojega ljubega moža. Le uredniki knežje hiše, zlasti miznik in hišnik, so bili v strahu ; bali so se, da se bo Ludovik jezil nanje, ker so pustili, da se je potrošilo, kar je bilo v shrambah in zakladnicah. Hiteli so mu torej naproti, da bi se izgovorili in zatožili deželno grofinjo, kako je iZ' — 147 — Praznila žitnice in zapravila ves denar, ki jim ga je pustil, da bi ga hranili, ne poslušaje njihovega svarjenja. Ali knezu seveda niso bile po volji tožbe v takem trenotku. RAli se ima dobro moja ljuba žena?“ pravi. «Le to hočem vedeti. Kaj me skerbi vse drugo!“ In potem pristavi: «Jaz hočem, da pustite miloščine dajati moji dobri Elizabeti, koliker se ji ljubi, in da ji pri tem bolj pomagate baker ovire stavite; naj daje vbogajme, kar hoče, da mi pusti le Ajzenah, Vartburk in Naumburk. Bog nam bo veruil vse drugo, beder se mu bo prav zdelo. Miloščina nas ne pripravi k ničemer." S temi besedami je hitel Ludovik k svoji ljubi Elizabeti. Njeno ve-selje, ko ga je zagledala, je bilo neizmerno. Vergla se mu je okoli vrata in, kaker poroča pisavec, ki je sam poleg stal, poljubila ga ■več ko tisočkrat z ustmi in sè sercem. «Ljuba sestra," ji je rekel °n, ko jo je deržal objeto, «kako se je godilo tvojim vbogim to budo leto?" Ona pa je odgovorila pohlevno: «Jaz sem dala Bogu, kar je bilo njegovega, in Bog nama je ohranil to, kar je tvoje in moje." Ko se je bil tako deželni grof vernil v svojo deželo, nikaker “i počival brez truda in skerbi. Cesar mu je bil, dasiravno šč tako mlademu, imenitna opravila izročil ; imel je posredovati mej njim in češkim kraljem Otokarjem, da bi dal le-ta svojo hčer v zakon rimskemu kralju, mlademu Henriku. Pri tem pa Ludovik ni pozabil svcjega ljudstva; preletal je vse svoje dežele, da bi poiskal in popravil krivice, ki so se storile vbogim, ko njega ni doma bilo. Več vitezev v Osterlandu, ki so tedi svoje podložne in kalili deželni mir, je pobegnilo, ko se jim je poročil njegov prihod; on je (,-ol zasesti njihove gradove in dva mej njimi do tal podreti. Kaker hitro je mogel, obiskal je tudi svoj ljubi samostan Ilajnhardzbrun. Tu se mu opat pritoži, da si je mej tem neki so-seduji plemenitaš prisvojil kos zemlje samostanske, in sicer na go-ri> ki je bila nad dolino, kjer je bil samostan ; tam je sezidal grad, 0(I koder v eno mer nadlego dela menihom in njihovim podložnim. je neke sobote večer, ko je deželni grof to tožbo slišal. Pre-CeJ da naznaniti poveljnikoma vartburškemu in ajzenaškemu, naj dl'ugo jutro pred dnem k njemu prideta v samostan z vojaki in ua-sbočuin» lestvicami. Drugi dan, ko se je začelo daniti, je bil pri lihi sveti maši; po maši vkaže opatu, naj ne da nositi križa, niti Peti velike maše, dokler se on ne verne; nato zasede konja in je-Z(ii naproti svojim vojakom, katere pelje naravnost k naskoku na b'l'ad tistega plemenitaša. Napad se je posrečil popolnoma; kmalu — 148 — so zidove preplezali in viteza samega vzeli v plen. Deželni grof ga da vkleniti in peš peljati v samostan. Ko pridejo tje, da nesti naprej križ in gre z navadno procesijo k veliki maši; vitez in njegovi hlapci pa morajo iti pred križem vklenjeni. Mejpotoma je zapel cerkveni pevec besede 88. psalma: «Gospod, ti si ponižal prevzetnega kaker ranjenega!" in vsi menihi so odgovorili : „Z ramo svoje krepkosti si razkropil svoje sovražnike!" Po veliki maši je deželni grof naložil vitezu prisego, da ne ho več nadlegoval samostana. Potem ga je izpustil, grad pa je dal podreti do tal. Ne dolgo po tem dogodku je naznanil opat ravno tistega samostana deželnemu grofu, da so mu neki nepošteni ljudje iz Fran-konije sod vina in šest konj vgrabili. Deželni grof jim piše da imajo brez odlašanja vse nazaj spraviti ; ali ker se niso zmenili za to, vzame sabo trumo vojaštva in hiti v Frankonijo, kjer pokončuje posestva krivičnikom; tako jih prisili, da gredo bosi, v samih srajcah, s konopom okoli vrata v samostan odpuščenja prosit. Potem jih izpusti; ali še le, ko so se zavezali, da pošljejo samostanu o-bilo dobrega vina iri mnogo lepih konj. 14. poglavje. KaJco se je dobri knez LudoviJc namenil na križansko pot in kako je z veliko britkostjo slovo vzel od svojih prijateljev, svoje družino in od ljube svete Elizabete. Turingija se ni veselila dolgo pričujočnosti svojega vladarja, potem ko se je bil vernil iz Italije, in Elizabeta, ki je videla s tolikim veseljem vračati se svojega soproga, imela je kmalu prestajati mnogo daljšo in britkejšo ločitev. V resnici, vse se je pripravljalo na Nemškem na križansko vojsko. Cesar Friderik II. se je bil vdal naposled prigovarjanju papežev Honorija III. in Gregorja IX. in povabil plemstvo in verne kerščanskega sveta, da se naj zbero okoli zastave svetega križa ter na jesen leta 1227 ž njim gredo proti sveti deželi. Tisti čas je bilo vse še vneto gorečega hrepenenja, da bi se rešil grob Kristusov in oblasti svetega križa podvergla Jutrova dežela. Nihče na Nemškem pa ni tega bolj živo čutil, kaker deželni grof Ludovik Turingijski. Njegovo bliščeče junaštvo, njegova goreča vera in pobožnost, vse, kar je bilo v njegovi duši velikega, ognjenega, nesamopridnega, z eno besedo kerščau-skega, vse se je zedinilo v to, da ga je sililo, naj sprejme, križ ali — 149 — kaker so takrat na Nemškem rekli, »rožo Kristusovo/ znamenje v°jskovavca za svete kraje. K temu so se pridružili še plemeniti zgledi, ki jih je nahajal v spominih svoje družine. Brat in prednik njegovega očeta, Ludovik Pobožni, in njegov tast, ogerski kralj Andrej, sta oba bila v vojski za sveto deželo. Sramota bi bila za Ludvika, ako bi bil hotel doma ostati. Zato ni omahoval dolgo. Ko na nekem svojem potu srečal častitljivega škofa Konrada Hildes-Imjmskega, mu pove svoj nameu in, ko mu je škof priterdil, sto-r' obljubo, da sc hoče pridružiti križanski vojski, in sprejme kri-^ec iz rok tega cerkvenega kneza. Ali ko se je vernil na Vartburk, mu pride na misel bolečina 'n britki strah, ki bi ga čutila njegova priserčno ljubljena Elizabeta, ®ko izve njegov nameu; in ker je tudi ravno svoje tretje dete no-s‘'a pod sercem, ni si upal govoriti ž njo o tej reči. Sklenil je zamolčati svoj namen tako dolgo, da bo treba odpraviti se. Namesti ^0rej, da bi si bil križec na obleko od zunaj pripel, kaker je bila Davada križanikom, ga je hotel skrivaj pri sebi nositi, kokler bi mogel skrivati svoj bližnji odhod. Ali nekega večera, ko je bil sam z deželno grofinjo in sta Sedela eden poleg drugega, pride na misel Elizabeti v trenotku PriserČne zaupnosti, ki je navadno bila mej njima, da odpne pas sv°jeniu možu in z roko poseže v torbico, ki se ga je deržala. Kar Potegne vun križec, pogleda in v tem trenotku sprevidi nesrečo, ^ ji preti; strahu in bolečine presunjena se zgrudi v nezavednosti tla. Deželni grof jo vzdigne preplašen, skuša jo predramiti iz omedlevice ter bolečino ji vtolažiti z najslajšimi in najljubeznjivi-®®i besedami; dolgo ji prigovarja posluževaje se glasu svete vere m besed svetega pisma, ki nigdar ni bila neobčutljiva proti njim. ljubezni do našega Gospoda Jezusa Kristusa11, pravi, »hočem st°riti to; ti mi vender ne boš branila za Boga storiti, kar bi mo-ml storiti za posvetnega knezsi, za cesarja in cesarstvo, ako bi to °d mene hoteliPo dolgem molčanju in z mnogimi solzami mu Pravi nato Elizabeta: »Ljubi brat, ako ni zoper voljo božjo, ostani Pr' meni". On pa ji odgovori: »Ljuba sestra, dovoli mi, da grem, Zakaj obljuba je, ki sem jo Bogu naredil". Pri tem gre Elizabeta daruje svojo voljo Bogu in pravi: »Proti božji volji, te nočem Zaderževati. Bog ti daj to milost, da bi mogel izpolnjevati njegovo J.«to voljo v vseh rečeh ; jaz sem mu darovala tebe in samo sebe. ' )egova dobrota naj čuje nad tebo, vsa sreča bodi s tebo vselej, *° bo moja molitev vsaki trenotek. Pojdi torej v imenu božjem". — 150 — Nato sta oba zopet nekoliko časa molčala; potem pa sta se pogo-varjala o detetu, ki ga je nosila; sklenila sta ga posvetiti Bog# od njegovega rojstva. Ako bo sinček, naj pojde v opatijo Ra‘ merzdorf, ako hčerka v samostan Aldenberk pri Veclarju. Zdaj deželni grof ni imel več vzroka skrivati namena; ozn»-nil ga je torej vsem svojim podložnim. Ob enem je dal na znanja da se bo ta pot plačala iz njegovega lastnega premoženja, iu d« bo zato nobenih posebnih davkov pobiral od svojih podložnih, ker je srečen, da more na ta način verniti Gospodu Bogu nekolik11 dobrot, ki jih je prejel od njega. Ko je bilo vse pripravljeno z* vojsko in pot, skliče deželne stanove k slovesnemu zboru v Krajc-burk. Tu jim razloži natanko svoj načert, in sklene ž njimi n*-redbe, ki so bile potrebne glede vprave deželne, ko ga ne bo ^oWa-Opominjal je gospode resnobno, naj milo in pravično vladajo ljudstvo, mir in sprava naj bo mej njimi in njihovimi podložnimi, h"8" posled je tako nagovoril zbor: flLjubi in zvesti orožni bratje, baroni, plemeniti gospodje i® vitezi, in ti moje prezvesto ljudstvo, vi veste, kako je naša dežel* ob času mojega gospoda očeta, slavnega spomina, nevsmiljene voj' ske terpela in dolge zmešnjave ; vi veste vsi, koliko je imel moj gospod oča prestati truda, zopernosti in težav, da se je odkriž^ mogočnih sovražnikov in deželo rešil popolne pogube. Posrečile se mu je po njegovi serčnosti in velikodušnosti, in njegovo imej6 postalo strahovito vsem. Meni pa je Bog dal mir in pokojne čase, kaker Salomonu, sinovi Davidovemu. Meni se ni treba bati nobe* nega soseda, kaker tudi njim ni treba strahu imeti, da bi jaz k*-terega napadel po krivici. In če sem imel prej kake prepire, zdaj sem v miru s celim svetom, hvala Gospodu, ki daje mir. Sp»z' najte vsi to dobroto in hvalite Boga za njo ; jaz pa, iz ljubezni d° Boga, ki me je obsul z milostmi svojimi, da mu izkažem zato hva-ležnost, in v zveličanje svoje duše mislim iti v Jutrovo deželo to* lažit tam ljubo kerščanstvo, ki je zatirano, in branit je sovražnike* imena božjega in njegove svete kervi. To daljno pot hočem ato* riti na svoje lastne iztroške, ne da bi vam, svojim dragim podlo^ nim, novega davka nalagal. Varstvu Najvišjega izročam svojo do* bro in preljubo ženo, svoje otročiče, svoja ljuba brata, svoje pr‘* jatelje, svoje ljudstvo, svojo deželo, vse, kar zapuščam. Priporoča19 vam resno, ohranite mir mej sabo, ko me ne bo doma; posebn0 hočem, da naj gospoda po kerščansko ravna z mojim vbozim lju(j” stvom. Naposled vas prosim, spominjajte so me večkrat v moliti — 151 — da me Bog obvaruje nesreče na poti in zdravega zopet pripelje k Vam nazaj, ako je njegova sveta volja; zakaj pred vsem podme-cem samega sebe, vas in vse, kar imam, volji njegovega božjega veličastva. “ Ves zbor je bil ginjen po teh besedah, vrednih kerščanskega ^neza; najkrepkejše viteze je premagala bolečina; solze in pogosto ihtenje je pričalo o britkosti, ki jim jo je delal odhod mnogo ljubljenega mladega gospodarja. Nato je izvolil deželni grof z veliko previdnostjo razne uredbe, katere je postavil poglavarje svojim deželam, imenoval je ^di predstojnike mestam izmej najmodrejših in zanesljiviših meščanov. Vredil je vse zadeve svoje hiše in priporočil zlasti svojo ljubo Elizabeto skerbi svoje matere, svojih bratov in vseh hišnih bednikov. „Jaz vem dobro", je rekel tedaj kletar, „da bo gospa deželna grofinja vse razdala, kar dobi, in v veliko potrebo nas pripravila." Ludovik pa mu je odgovoril, da mu je to malo mari, °S bo vse, kar bo razdala, zopet jim nadomestil. Da bi se ljudstvo njegovo še bolj pridružilo tistim občutkom, 1 80 ga naklonili, da se je odločil vdeležiti se križanske poti, da 8v.oje iztroške v Ajzenahu napraviti gledališko igro o terpljenju snrerti našega Gospoda ; igravci za to so se izvolili iz mej duracine. Lahko si je misliti, kako vnetje je napravila taka sveta °ra mej vernim, nepopačenim ljudstvom; in ker se je pervič po-8le®da, j0 je ,jai potem ponoviti še enkrat. Obiskal je tudi samostane v Ajzenahu, celo nunske, kjer je Prosil blagoslova, delil miloščino in priporočal se v molitev. Y jajnhardzbrunski samostan, ki ga je posebno ljubil, je šel potem 8® ženo, materjo, otroci in brati ; tam je bil popoldne pri večerni-Cah in sklepnih molitvah, in ko so po molitvah menihi s kora šli, 88 vstopi knez pred vratmi poleg duhovnika, ki jim je po navadi k'ugoslovljeno vodo dajal, da so se kropili, in tu je po versti, ka-er so vun prihajali, vsakega ljubeznjivo objel, in ko so naposled Dičli mali korni dečki, jih je jemal zaporedoma naročaj in po j_ et°vsko poljubil vsakega v nedolžno čelo. Globoko ginjeni toli-e dobrote so jokali vsi menihi; tudi knez je bil ginjen in se je ^jokal sam; neka temna slutnja ga je obšla. „Ne jokate zastonj, ra8i prijatelji", tako je rekel, „jaz vem, da bodo roparski voleje Padli čez vas, ko otidem, in nevsmiljeno ravnali z vami. Ko boste prečni in vbogi, potem bodete videli, da ste z manoj izgubili va-a 111 kneza, kaker jih je malo. Ali zagotovo vem tudi, da bo / — 152 — Najvikši v spominu moje božje poti, svoje vsmiljenje vam izkazal; in zato ga prosim iz celega serca zdaj in ga bom prosil vselej." Nato jih je zapustil. — Še dolgo so gledali za njim, ko je odhajal, solznih oči, s priserčno vdanostjo. Iz Rajnhardzbruna se napoti knez, spremljan še vedno od cele svoje družine, v Šmalkalden, kamer je bil sklical viteze in vse druge, ki so ga mislili spremljati v sveto deželo. Tukaj je imel slovo vzeti od svojih domačih, svoje žene in vseh, ki so bil' naj bliže njegovemu sercu. Berž po prihodu vzame brata Henrika na stran ter mu pravi: „S pomočjo božjo sem storil vse, kar seffl mogel, da bi hodil po poti svojega dušnega zveličanja; ničeser se ne spominjam, kar bi je moglo v nevarnost pripraviti, kaker le to, ker nisem se poderi, kaker so mi bili že oča naročili, gradu Aj* terburka, ki je bil zidan na škodo sosednjega samostana. Prosi® te torej, preljubi brat, ne pozabi ga podreti do tal, berž ko otideffl, to ti bo koristilo za zveličanje tvoje duše." Naposled je prišel kres, rojstni dan svetega Janeza Kerstnika, ki je bil odmenjen za odhod. Treba se je bilo ločiti. V sredi vitezev,- ki so bili prišli iz najbolj oddaljenih krajev, in ljudstva, ki se je gnjelo vkup, da bi še enkrat videlo svojega ljubljenega kneza, moral se je odtergati Ludovik od vseh tistih, ki jih je lj® bil. Začel je ljubeznjivo blagoslavljati svoja dva brata; oba sta jokala. Priporočil jima je goreče svojo mater, svoje otroke i® svojo Elizabeto. Otročiča sta se ga deržala terdno za obleko, objemala ga jokaje in se poslavljala ž njim z detečjimi besedam^ „Lahko noč, ljubi oče, tisočkrat lahko noč, ljubi, dobri oče!“ $ se mogel zderžati solz, ko jih je objemal. Ko se je potem k svoj' preljubi Elizabeti obernil, mu je zadušilo ihtenje glas, da ni mog®‘ spregovoriti. Objel je z eno roko njo, z drugo mater; nemo je pritisnil obe si na serce, pokrival ji s poljubi in pretakal solze * potokih več ko pol ure. Naposled spregovori: „Ljuba mati, z® pustiti te moram, namesti sebe ti puščam tvoja druga sinova Ko® rada in Henrika: izročam ti svojo ženo, katere globoko žalost vidiš." Ali ni mati ni žena ga niste hoteli izpustiti deržaje ga obejuh strani. Brata in ostali vitezi so se gnjeli zmešani okoli te gruče bolečine polne. Ysa serca so bila ginjena, vse oči mokr® pri pogledu na tako pobožnega sinu, tako zvestega in ljubezujiv® ga moža, ki se je skušal odtergati bitjem, katera je na svetu naj' bolj ljubil, da bi Bogu z nevarnostjo svojega življenja služil v tak® daljnjih deželah. Vbogo ljudstvo je mešalo svojo odkritoserčno i® — 153 — glasno bolečino z britkostjo knezev in vojakov. Pa to ni bila edina družina, katero je ločitev tako britko bolela; mej množico križnikov, ki so imeli spremljati deželnega grofa, je bilo dosti očetov, mož in bratov, ki so jokali kaker knez in se silo se morali Stergati objemanju svoje družine in prijateljev. Videti je bilo, kaker bi bil vsaki le-ta trenotek britke izkušnje prihranil za ta kraj. Od vseh strani se je slišalo ihtenje in pojemanje, glasno in zadušeno žalovanje. Mnogi vender, ki so se bili ali že poslovili, oli so bili sami v življenju brez družine in prijateljev, ki bi jih kili zapuščali, ti so bili v tisti slovesni uri vsi prevzeti svetega Podjetja, ki se je imelo začeti. Ko so drugi jokali in žalovali, so Peli ti svete pesmi v zahvalo Bogu, ki jim je dal to milost, da se imajo vojskovati za čast njegovega svetega imena. Ko se je naposled deželni grof izvil iz objemanja svoje matere, je ostal oklenjen od vitezev, ld so doma ostali, in od vbo-zega ljudstva, ki ga je po pravici tako ljubilo. Vsaki ga je hotel zaderžati, objeti ga še, za roko prijeti ali vsaj obleke njegove se dotekniti ; on, ves v solzah, ni mogel odgovoriti nikomer. Le z yelikim trudom si je naredil pot do svojega konja; skočil je nanj, jezdil v sredo križanikov in odešel mešaje svoj glas v svete pesmi, k* so jih peli. Elizabeta je bila še pri njemu; ni se mogla vdati, ki se ob enem z druzimi poslovila od njega; dobila je torej dovoljenje spremljati ga do meje dežele Turingije. Jezdila sta eden poleg drugega žalosti polnega serca. Kneginja ni mogla govoriti, le zdihovala je. Ko so prišli na mejo, ni imela poguma, da bi ga zapustila, jezdila je na njegovi strani še en dan in potem 8e drugi dan vsa omamljena in poterta bolečine in ljubezni. Zvečer drugega dne pravi, da ne ve, ali ga bo mogla kedaj zapustiti, ali ne pojde raji ž njim noter do konca. Ali naposled se je mo-rala vdati; ljubezen božja, ki je močna kaker smert, je premagala v teh dvejuh plemenitih sercih ljubezen do stvari. Gospod iz Va* rile, veliki natakar, je pristopil drugo jutro h knezu ter mu rekel: »Milostivi gospod, čas je; pustite domov milostivo gospo kneginjo; eokrat se mora zgoditi". Na te besede so se vlile solze Ludoviku l*1 Elizabeti, objela sta se kerčevito, ihtela in zdihovala, da jo glo-°ko pretresalo vse pričujoče. Modri gospod iz Varile je silil in 8kušal, da bi ju ločil; ali duši, ki ste se tako priserčno ljubili, se deržali v tem poslednjem trenotku z nepremagljivo močjo, 'spogled se Ludovik vjunači in da znamenje k odhodu. Nato po-aze kneginji perstan, ki ga je vedno imel na roki in mu je slu- — 154 — žil, da je ž njim pečatil svoja skrivna pisma. »Elizabeta,11 ji pravi, »preljubeznjiva sestra! poglej dobro ta perstan, ki ga jemljem sabo, ki je na njem vrezano na safiru jagnje božje z bandercem: to naj bo tvojim očem gotovo znamenje za vse, kar se mene tiče. Tistemu, ki ti bo prinesel ta perstan, ljuba in zvesta sestra, in ki ti bo pripovedoval, da živim ali da sem vmerl, verjemi mu vse, kar ti bo rekel “. Nato je pristavil: »Gospod naj te blagoslovi, draga Elizabeta, sestrica preljubeznjiva, moj sladki zaklad; Gospod prezvesti varuj tvojo dušico in tvoj pogum; blagoslovi naj tudi dete, ki je nosiš pod sercem; storila bova ž njim, kaker sva se zmenila. Z Bogom! spominjaj se vedno najunega skupnega življenja in najune priserč-ne in svete ljubezni ; ne pozabi me v nobeni svoji molitvi ; z Bogom, ne morem se muditi več.“ S temi besedami odjezdi, pustivši svojo ljubljeno v rokah njenih gospé. Dolgo je gledala za njim; potem je na pol mertva vsa v solzah mej žalovanjem svojih sprem-ljevavek vernila se na Yartburk, nese v sercu slutnjo, da ga ne bo videla več. Vernivši se v žalostni zapuščeni dom je zdajci odložila svojo kraljevsko opravo ter oblekla z le preopravičnim obupanjem vdovsko oblačilo, ki ga ni imela več sleči. Neki pobožen frančiškan, ki je pred kakimi dve sto leti življenje svete Elizabete popisal, pravi: „V naših dneh, ko je resnična prijaznost mej zakonskimi, celo takimi, ki so pobožni videti, tako redka, se bo znabiti komu čudno zdelo, da je kneginja, ki je tako sveto in ostro živela, vender s toliko ljubeznijo vdana bila svojemu možu“. Ne zdi se nam potrebno s tem dobrim patrom nadalje zagovarjati Elizabete. Reči moremo o njej to, kar pravi sveti Bernard o devici Mariji:*) „Ne čudite se, bratje, ker se imenuje Marija marternica v duši ; čudi naj se temu, kedor se ne spominja, da je štel sveti Pavel ajdom mej naj veče pregrehe, ker so bili brez ljubezni.11 (Rim. 1, 81.) Nam je zadosti, da povdarimo po mnogih posameznostih, ki smo jih povedali, kako mej vsemi dušami, ki jih je ovenč&la cerkev se svetniško častjo, ni nobene, ki bi bila tako doveršen zgled zakonske žene, kaker sveta Elizabeta; nobena ni vresničila v toliki meri to, kar si imamo misliti pod imenom v resnici kerščanskega zakona ; nobena ni tako požlaht-nila in posvetila človeške ljubezni, postavljajo jo tako visoko v sercu popolnoma zalitim ljubezni božje. *) Sonno de 12 praerogntivis B. M. V. 15. — 155 — 15. poglavje. Kako je dobri knez Ludovik vmerl na poti v sveto dezelo. Izgubivši iz oči svojo žalostno, predrago Elizabeto, je Ludovik kmalu zopet našel veseli in zaupni pogum, ki je oživljal tako dalj ®ja vojna podjetja, in tisto sveto radost, ki jo zajemlje vera iz ob-•kdka daritev, ki jih naklada, in zmag, ki jih pridobiva. Z njim je šel cvet viteštva njegovih dežel, pet grofov in cela Množica baronov in drugih vitezev. Pešcev je bilo zavoljo dolgega Popotovanja le malo. Pet duhovnikov je imelo tem vojakom na po-n'oč biti na celem poti z mašami, izpovedovanjem in drugimi duhovniškimi opravili ; mej njimi je bil tudi dvorni kapelan knežev, ^ei'told, kateri je potem popisal njegovo življenje. Razen grofov in plemenitašev, ki so bili neposredni zavezniki delnega grofa turingijskega, je spremljalo Ludovika, ker je bil glavni vojvoda križanikom cele srednje Nemčije, še mnogo drugih 'itezev iz Švabov, iz Frankov in z renskega obrežja. Pot je šla čez krankonsko, čez Bavarsko, čez tirolske planine, potem skoz Lom-hardijo in Toskano; v Apuliji so se sešli s cesarjem. Shajali so se križaniki v mestu Mali-Troji proti koncu velikega serpana 1227. Cesar je bil zbral mogočno vojsko. Blizu 60 tisoč mož je stalo tu k°d zastavo svetega križa. Ali že je bila neka kužna bolezen se 2ačela mej njimi, ki je mudila odhod na morje. Pripravljeno je bi-1° vender že vse. Deželni grof je imel skriven pogovor s cesarjem “a otoku svetega Andreja, da bi se dogovorila o posebuostih glede k01! in vojske; dasiravno je namreč še tako mlad bil, vender ni ^el cesar do nobenega kneza večega zaupanja ko do njega. Berž k° tem shodu sta šla na morje v mestu Briudizi priporočivši Bogu Sv°Jo vožnjo sè slovesnimi molitvami in drugimi bogoslužnimi oprali- Ali komaj je stopil Ludovik na svojo ladjo, že ga je zgrabila e(*ena merzlica. Čez tri dni se je dal tudi cesar, ki je rekel, da more sterpeti morja, zopet na suho peljati, v Otranto, kjer je 1 à cesarica. Deželni grof je šel k njemu tje, dasiravno se je mno-"jegovih ljudi peljalo naprej proti sveti deželi. Poklonil se je Marici z navadnim spoštovanjem; ali bolezen je bila čedalje hujša; , težavo je prišel zopet na svojo ladjo, kjer je moral leči. Knez ,e sPoznal pervi nevarnost, v kateri je njegovo življenje, berž je pisati svojo poslednjo voljo ter poklicati patrijarha jeruzalem-eSai da mu prinese svete zakramente. Ta pride, spremljan od škofa svetega Križa iz Rima, in mu podeli sveto poslednje olje* Nato se knez ponižno in z velikim obžalovanjem izpove, pokliče svoje viteze k sebi in prejme vpričo njih s priserčno pobožnostjo in živo vero sveto popotnico. Nikjer se ne bere, da bi se bil Ludovik težko ločil iz tega življenja ; pripoveduje se ravno nasprotno, da je komaj čakal smerdi ko je prejel svete zakramente. On, ki je s toliko solzami, s tako neizrekljivo bolečino se ločil od svojih ljubih, od svoje žene, ko je mogel upati, da jo bo kmalu zopet videl, zdaj v tronotku popoli ločitve ni imel zanjo nobenega zdihljeja, nobene solze več. Smel jo zdihovati in jokati, ko je imel na svetu daleč biti od nje: pred vra* trni nebeškimi mu ta draga podoba ni mogla biti pred očmi druga* či kaker v svitlobi bližujega veselja večnega zveličanja. Naročil je le nekaterim vitezem, da naj neso naznanilo o njegovi smorti njo* govi družini, ljubi Elizabeti pa perstan, ki ji ga je bil pokazal Pr' ločitvi. Tudi je prosil vse pričujoče v božjem in naše ljube Gospo imenu, da naj se ga spominjajo, ako prežive to sveto vojsko, vzamejo njegove kosti domov v Turingijo ter jih pokopljejo, v Raj»' hardzbrunu, kjer si je izvolil grob ; tudi naj ne pozabijo nanj v svo* jih molitvah. Nekoliko preden je izdihnil svojo dušo, je videl mn<*' žico belih golobcev letati okoli postelje in napolnjevati izbico. MGkJ' te!“ je zaklical, „le-te golobce, bele bolj kaker zneg.“ Okoli stoječ' so mislili, da se mu meša. Berž nato je rekel: „Jaz moram odle* teti s temi lepimi golobci." S temi besedami je saspal v Gospod"' tretji dan po mali maši, v komaj doveršenem 27. letu. Ko je p°' slednjič zdihuil, je videl njegov kapelan Bertold golobce, o katerih je prej govoril, leteč proti Jutrovemu; dolgo je gledal za njimi >" se ni čudil, ker je sveti duh, ki je sam v golobji podobi se prih"' zal nad Siuom božjim, v ravno tej podobi angeljce poslal, da bi10 mlado dušico, ki je v pozemeljskem romanju nedolžnost in čistos* golobjo si ohranila, odpeljali gori v sveto nebo. Njegovo obličj"1 lepo že v življenju, je bilo videti v smerti še ljubeznjiviše; zad°' voljena vera, sladak mir, neizrekljiva radost je sijala ž njego^ bledih lic s tisto mili mehkobo smertno, ki je tako genljiva, čist* in prijazua. Grozovita je bila bolečina zvestih podložnih, ki so bili ž njim tako daleč in so ga tu videli inertvega v cvetju mladosti j# junaštva, in oni so ostali brez vodnika v tako nevarni vojski. grozovitniša je bila tistim, ki so bili že odpeljali se po morju, h0 se jim je naznanila ta britka izguba. Njihovo žalostno vpitje, h)1 — 157 — hovi globoki vzdihi so doneli po zraku in odvmevali po valovih. „Oj, predragi gospod," tako so kričali, »oj ! plemeniti vitez, kako si nas Pustil same na ptujem svetu! kako smo te morali izgubiti, tebe, luč naših oči, vodnika našega romanja, upanje naše vernitve! Gorje, uh gorje nam!“ Vernili so se naravnost. Z onimi, ki so bili ostali na suhem, so prisegli slovesno prisego, poslednjo voljo svojega preljubega kneza izpolniti, ako nevarnosti križanske vojske srečno prestoje. Za zdaj so napravili slovesen pogrebni sprevod in pokopali skerbno njegovo truplo; potem so se zopet odpeljali po morju, da izpolnijo svojo obljubo. -----.....—-■?»------ Pravični iz vere živi. Kerščanska modrost. »Pojdite v večno življenje skoz ozka vrata. Zakaj široka so vrata in prostorna je pot, katera pelje v pogubljenje, in veliko jih lei kateri po njej noter hodijo. Kako ozka pa so vrata in tesna je Pot, katera pelje v življenje, in malo jih je, kateri jo najdejo!" Tako je vabil božji Sin ob svojem času vse ljudi v svoje božje kraljestvo in tako jih vabi še zdaj po svojih namestnikih. Pa kaker se ì'h ob njegovem času mnogo ni zmenilo za njegovo milo vabilo, tako se jih tudi v sedanjih časih ne manjka, ki bolj ljubijo temo, kaker luč; tudi mej katoliškimi kristijani jih je premnogo, kate-dm luč sv. vere vgaša in jih ne ogreva več toliko, da bi po njej živeli. Še tako so preslepljeni, da mlačnost ali celo sovražnost, ki jo imajo do svoje lastne vere, imenujejo modrost, ter nekako zaničljivo gledajo z višine svoje puhle prevzetnosti dolu na ono zvesto, četudi primeroma majhino, kerdelo stanovitnih vernikov, ki serčno premagujejo vse strasti in z vnemo izpolnjujejo voljo bo-žjo,— ki po veri živijo. Zdijo se jim nespametni. In vender vsak pameten človek lahko sprevidi, da edino mo-'Ivo ravna le tisti katoličan, ki zvesto po sv. veri živi. Kedor se namreč hoče sploh modrega imenovati, mora zverši-« dvojno nalogo ; eno zlasti z glavo, z urno m, eno pa bolj sè ser-Ce,u, z voljo. Modri presodi svoje moči, potlej pa prevdarja, kate-ra je najboljša in naj vikša reč, ki si jo more še ž njimi Pridobiti. Pa samo spoznati naj vikši namen, za kateri so še nje- — 158 — gove moči zadostne, to mu še ni dovelj, ampak poznati mora tudi pot, krajšo, ko je moč, katera ga more gotovo pripeljati do verha, do kjer se je namenil, t. j. izvoliti si mora pripravne pripomočke v dosego svojega namena. Potrebne pripomočke rabiti, to nalogo um nalaga terdni volji, dobremu junaškemu sercu. Dva prav priprosta zgleda naj nam to pojasnita. Ako daš n. pr. otroku goljdinar, naj si kupi zanj, karkoli si hoče, kaj ti bo storil otrok? Nakupil si bo ničastih igrač in malovrednih stvari za ves goljdinar: pa kmalu potem se začne jokati in kesati, zakaj ni kaj koristnega kupil za lepi denar. Kè bi bil moder, bi bil pred premislil, katera je najboljša in najkoristniša reč, ki se da za goljdinar kupiti.— Prevdarite še drugo primero, ki zadeva terdno voljo. Kmet ima prav opravičeno željo, da bi v jeseni veliko nažel in pridelal; učenec želi kedaj imenitno in častno službo dobiti. Ako pa kmet po leti po sencah polega in roke križem derži, učenec pa se ne mara z učenjem vkvarjati in lenobno pohajkuje: ali boste rekli, da sta ta dva modra? Ne, norca bi se smela imenovati oba, ker se nočeta poslužiti pripravnih in potrebnih pripomočkov, da bi dosegla svoj namen. Oberni zdaj vse to, dragi kristijau, sam nase! Prejel si od Boga prelepe dari, vzvišene dušne in telesne moči : bister um v glavi, v persih pa dobro serce, ki je zmožno zvišenih, naj svetejših čutil. Tudi po telesu si krona stvarstva; prejel si od stvarnika gibične roke, urne noge, dar govorjenja itd. Pri sv. kerstu pa je bil tvoji duši dan še nadnatorni dar opravičenja in posvečenja, in še vsak dan ti ponuja ljubi Bog brezštevilnih milosti!— Vprašaj se, zakaj ti je dal neskončno vsiniljeni stvarnik toliko darov in je pripravljen dan na dan ti še novih pridajati? ali morebiti zastonj ? Pomisli vender, kaj se da doseči s temi velikanskimi darovi, ki jih imaš od Boga? Pridobiš si lahko ž njimi nebesa, neskončno, neomejeno, večno srečo — tisto, česer oko ni videlo, uho ni slišalo, in kar v nobenega človeka serce ni prišlo, kar je obljubil Bog le tistim, kateri ga ljubijo! Bodi tedaj moder, in ne zapravljaj tako dragocenih darov za ničemerne igrače! Ali te ni škoda, če tako velikanske dari za-veržeš le za svetno bogastvo, ki ga tako malo časa moreš hraniti? Ali te ui škoda, če tolike dari razmečeš za ničemerno čast, za prazno skazovanje v noši in vedenju, za tako kratko grešno veselje? Ali te ni škoda, tako, da bi se sam sebi moral smiliti, če greš pa te veličastne dari svoje duše in svojega telesa v potni pert zaviješ — 159 — in zakoplješ v zemljo ter v lenobi pričakuješ konca, za nebesa se pa kar geniti nočeš? Ali res misliš tolik norec ostati in za toliko talentov si le to malo stvarco kupiti, kar ti Minljivi svet ponuja? Tvoje žlahtno serce naj bi bilo navezano na take malenkosti, ko more in sme ljubiti naj Svetejšega, Boga samega? Ali boš res zadovoljen s peščico časne sreče, ko se ti nebeško kraljestvo ponuja? Vender tako spoznanje, da je edino modro hrepenenje po nebesih hrepeneti, za nebesa delati edino modro delo, Boga nad vse ljubiti edino modra ljubezen — to spoznanje je še le polovica motnosti. Druga težavniša polovica je enako važua, če ne še bolj : voljo prisiliti in tako vterditi, da res vselej storimo to, kar za e-dino vredno in potrebno spoznamo, — da se poslužimo potrebnih Pripomočkov, ako bi se nam še tako težki zdeli. — Tisti mož, ke-teremu pravi Jezus, daje nebeško kraljestvo podobno, ni le našel zaklada v njivi, mariveč je tudi ves vesel šel in je vse predal, kar je imel, da si je kupil tisto njivo (in seveda zaklad v njej). Enako je storil tudi tisti kupee, kije vse • dal za najdeni biser. Oba pa posnema pravični kristijan, kateri iz vere živi, ne glede ali je težko ali lahko, je li prijetno ali ne — kateri vse da za nebesa, svoje dušne in telesne moči! Tedaj je razvidno, da je edino katoličan, ki po sv. veri živi, v resnici moder, ker si prizadeva za najvikšo reč, ki si jo more pridobiti sè svojimi močmi, in tudi pridno rabi pripomočke, ki mu J'b Bog sam ponuja v sv. katoliški cerkvi. Zakaj se imenujejo sv. trije kralji modri? Zato, ker so sposali, kaj zvezda pomeni, in zato, ker so to spoznavši za njo šli, Vse težave in zopernosti prestali, da so srečno do Jezusa prišli.— Kaker je bila tista svitla zvezda lepa in zanesljiva vodnica svetim tr'jem kraljem, enako leskeča zvezda je nam sv. katoliška vera. A-ako bi trije modri ne bili šli za svitlo zvezdo, kaj bi jim bilo Pomagalo, da so videli zvezdo ? da so spoznali, kaj pomeni ? Kaj tudi nam pomaga, če gledamo — le gledamo svitlo luč sv. vere, Pa ne hodimo za njo, kamer nam kaže! Drug že sploh znan zgled nam je pet modrih devic. De-Set jih je šlo ženinu naproti, pa le pet jih je bilo toliko pametnih, da so vzele svetilnice pa tudi olja; nespametne pa so vzele samo Svetilnice brez olja. Ko ženina ni precej bilo, so sicer oboje podre-Ina‘e in pospale; pa modre so ob ženinovem prihodu kar vstale in šle svetit ter veselit se, ker so imele vse pripravljeno; nespametne pa so s prepoznim nakupovanjem vse zamudile.— Svetila pomenijo sveto vero, olje pa dobra dela po veri v milosti božji storjena; tedaj so nespametnim devicam primerjati tisti katoličani, ki imajo samo vero brez del, modrim devicam pa vsi oni, ki imajo živo djanjsko vero. Tudi modre so zaspale, ker je bil počitek natorna potreba; enako tudi pravični kristijan opravlja svoja posvetna opravila, stanovske dolžnosti; mati skerbi za o-troke, mož za gospodarstvo, mladenič in deklica si iščeta poduka itd. Pa vse to mu ne brani, v pervi versti skerbeti za nebesa; glavna reč so mu bogoljubna dela, posvetne skerbi le kaker kratko dremanje ; pred vsem išče nebeškega kraljestva in njegove pravice. In če ga ženin Jezus ob smertni uri izmej opravil pokliče, je pripravljen, in vesel gre z Jezusom k večni ženitnini v nebe-beški raj. Kako modro je po sv. veri živeti, pokazalo se bo vsem ljudem na sodnji dan. Posvetnjakom to še zdaj ne gre v glavo, ali jasno jim bo takrat, ko bo že prepozno ; takrat bodo vse drugače videli, drugače govorili. „Mi neumni,* tako bodo klicali, „smo njih življenje imeli za nespamet, in njih konec za nečast! Glej, kako so zdaj šteti mej otroke božje, in njih del je mej svetniki. Mi tedaj smo zgrešili pot resnice, in luč pravice nam ni svetila in sonce spoznanja nam ni vshajalo. Vtrudili smo se na potu hudobije in pogubljenja, in smo hodili po težavnih potih, za pot Gospodovo pa nismo vedeli." (Modr. 5, 3—7.) Priporočila. V pobožno molitev naj bodo priporočene: Rajne tretjerednice lavantinske škofije: Marija Kranjec iz fare sv. Vida Marija Kolar iz Ruš, in Marija Bedrak iz fare sv. Križa pri Ljutomeru. Neka bolna oseba tretjega reda iz Slivniške fare. Goreče priporoča v molitev neki mladenič iz lavantinske škofije vse ljudi svoje okolice, posebno pa tretji red sv Frančiška, da bi stanovitni ostali, kateri so v nevarnosti, in zopet prišli na pravo pot, kateri so zašli.