z dne , s katerim so nekatera določila deželnih zakonov z dne 28. aprila 1873. leta, dež. zak. št. 22, in z dne 9. marcija 1879. leta, dež. zak. št. 13, prenarejajo, oziroma dopolnjujejo. Po nasvetu deželnega zbora Svoje vojvodine Kranjske — v delni prenaredbi, oziroma dopolnitvi deželnega zakona z dne 29. aprila 1873. 1., dež. zak. št. 22, o uredbi pravnih razmer učiteljstva na javnih ljudskih šolah vojvodine Kranjske, kakor tudi deželnega zakona z dne 9. marcija 1879. 1., dež. zak. št. 13, s katerim so se pren<iredila. oziroma dopolnila nekatera določila deželnega zakona z dne 29. aprila 1873. 1., dež. zak. št. 21, o uredbi ustanavljanja, vzdržavanja in obiskovanja javnih ljudskih šol v vojvorlini Krarijski in deželnega zakona z dnč 19. aprila 1873.1., dež. zak. št. 22, o uredbi pravnih razmer učiteljstva na javnih ljudskih šolah vojvodiiie Kranjske — ukazujem tako: § 1. Kategorija podučkeljev (podučiteljic) na javnih ljudskih šolah na Kranjskem je odpravljena. § 2. Učiteljske službe ua vseh javnih občnih ljudskih šolah so razdeljene v štiri plačilne vrste, in to: v učiteljske službe I. vrste s 700 gld. II. ¦ , 600 „ » III. „ „ 500 „ in „ n » IV. , „450 n letne plače. Plača začasno nameščenih učiteljev (učiteljic) kateri (katere) se smejo uporabljati v učiteljskih službah vsake plačilne vrste, določena je z 80 odstotki letne plače, združeue z učiteljskimi službami IV. plačilne vrste t. j. s 360 gld. § 3. Od skupnega števila učiteljskih služeb dežele Kranjske jih spada na I. vrsto pet odstotkov, na II. vrsto deset odstotkov, na III. vrsto petintrideset odstotkov; ostalih petdeset odstotkov je učiteljskih služeb IV. verste. Ustanovitev učiteljskih služeb, kakor tudi razvrstitev, t. j. določitev njih plačilnih vrst izvrSi deželno šolsko oblastvo v sporazumu z deželnim odbororn, in to z ozirom na važnost posameznih šol, na odgovornost z učiteljskim mestpm združene službe in na krajne razmere dotičnega stališča. To razvrstitev je vsakih 10 let pregledati; vender zategadelj med tem časoni popravki iz vzrokov niso izključeni. § 4. Stalno nameščeni učitelji (učiteljice) imajo po preteku vsakib petih let, katera so prebili v nepretrganem in z dobrim uspehom združenem službovanji na kakšni javni ljudski šoli, do izpolnjenega 30. službenega leta pravico do službeno -starostnih doklad, katere znašajo pri učiteljskem osobji meščanskih šol po deset odstotkov tistočasne plače, pri učiteljskfin osobji na ostalih ljudskih šolah pa brez ozira na letno plačo po 40 gld. Šteti se začne prvo petletje, in sicer brez razločka, če je službeni čas prebit na Kranjskem, ali v kakšni drugi v državnem zboru zastopanih kraljevin in dežel, z dnevoni prve stalne namestitve; štetev vsakega sledečega petletja se ravna po naprejšnjem. Priznavati službeno-starostne doklade pristaje okrajnim šolskini oblastvotn, v mestu Ljubljani mestnemu šolskemu svetu. § 5. Vsak voditelj (vsaka voditeljica) j;ivne ljudske šole ima pravico do najmanj iz dveh sob in iz potrebnih stranskih prostorov obstoječega stanovanja, katero je, ako možno, odkazati v Solskem poslopji. Kadar se mu takSno stanovanje ne more dati, gre mu stanovanjska odškodnina, katero je pri ravnateljih nifščanski šol cdmeriti z 20 odstotki njih tistočasne letne plače, pri voditeljih (voditeljicah) občnih ljudskih šol pa v Ljubljani s 120 gld.. zunaj Ljubljane z 80 gld. Stalno nameščeno moško učiteljsko osobje na javnib ljudskih šolah v Ljubljani dobiva stanarino, katera je določena za učitelje nieščanskih šol s 15 odstotki njih tistočasne letne plače, za učitelje občnih ljudskih §ol [>a s 60 gld. O^tali učitelji imajo pravico do prostega stanovanja ali do stanovanjske odškodnine samo tedaj, kadar so imeli pravico do tega uže pred veljavnostjo tega zakona. § 6. Kadar bi se pri razvrstitvi učiteljskih služeb po določilih tega zakona uvrstila kakšna učiteljska služba v menj založeno plačiluo vrsto, gre sedanjeoiu imetniku te učiteljske službe prejšnja višja plača in isti prejme višji znesck kot dopolnitveno doklado letne plače § 7. Na tiste službeno-starostne doklade, katere so bile priznane pred veljavnostjo tega zakona, se isti ne uporablja. § 8. Takim učiteljeni (učiteljicam) na javnih občnih ljudskih šolah v Ljubljani, kateri so inieli pri začetku veljavnosti tega zakona pravico do višjih nego v zgornjih §§ 4. in 5. določenih službeno-starostnih doklad in stanarin, ostane ohranjena ta pravica in prejmo isti višji znesek kot dopolnitveno doklado. § 9. Določil deželnega zakona z dne 30. aprila 1886. 1., dež. zak. št. 11, o opravilnih dokladah, katere so pri odmeri pokojninskib užitkov vštevne, ne dotika se ta zakon. Ta zakon stopi v veljavnost z začetkom prvega solnčnega leta ki pride po njega razglasitvi. S tem zakonom so razveljavljeni §§ 18., 30.. 33., 34., 37., 38. in 67. zakona z dne 29. aprila 1873. I., dež zak. št. 22, dalje §§ 38. in 39. zakona z dnč 9. marcija 1879. 1., dež. zak. št. 13, po vsi svoji vsebini, nadalje § 58. prvega in §§ 22. in 33. zadnjega zakona, v kolikor se isti tičejo podučiteljev (podučiteljic). § 11. Mojemu ministru za bogočastje in uk je naročeno izvšiti ta zakon. 23* Domača vzgoja. Piše Jakob Dinmik. (Dalje.) Gojenec: Sladkosneden sem bil. Vzgojitelj: Jaz bi pa rad še kaj hujšega z.cdel. (Deček se zopet izogne in imenuje kako aialo napako). Vzgojitelj: Stopi bliže k meni in podaj mi roko! (Deček stori). Vzgojitelj: Tako! Kaj bi neki rekli tvoja mati, ako bi ti moral v jednem letu umreti ? (Deček molči in otožen postane). Vzgojitelj: Moj sin, ti počenjaš take refcf, ki se boje svitlobe! Gojenec: Nel Vzgojitelj: Zakaj pa pobešaš oči in zarudevaš? če moreš z dobro vestjo Bne" reči. Kaj ne, da? (Deček vaoUi ves osupnjen). Vzgojitelj: Vidiut na tvojem obrazu znamenja tvoje pregrthe: vdrte oči, višnjevi obročki pod očmi, nnačen pogled. Če mi ne verjameš, poglej se v ogledalu! Poglej, poglej! Obračaš se uže proč? Bodem ti še kaj več pokazal. (Deček je uže ves osupnjen in zinešan in solze se mu prikazujejo v očeh) Poglej tudi svoji suhi roki in slabotni nogi! Ali te hočern opozoriti še ua tvojo slabost, siab spomin in mržnjo do dela! 0 moj sin, jaz te torej popolnoma poznam, kakor vidiš. Govori, ali moreš še reči, d a n e počenjaš prrpovedanih in grešnih reči? Gojenec: (Jokajoč) Da. Vzgojitelj: Hvala Bogu za ta ,,da". Zdaj sva oba na dobičku, ti se še lehko rešiš in jaz te lehko rešiui. Kdaj pa počenjaš take prepovedane reči? Po noči ali |io dnevi? Kje pa to delaš ? V šoli, na stranišči ali v postelji? Ali vsako noč in vsak dan to počenjaš? Od kedaj pa? Kako si pa v to zabredel? Kdo te je zapeljal? Tvoj tovariš; ali ta še vedno greši? Ali poznaš še več takih grešuikovV i. t. d. Zrlaj ti pa pokažem prepad, narl katrrem si stal. Tu naj vzgojitelj s prav živimi barvaini prpiše samoskrutnbo in njene nasledke. Ce vidi, da je gojencu hudo t,vi sicu, da mu tečejo bridke solzu, naj pa neha. Vzgojitelj: Ali rui obljubiš, da bodeš zajiustil to piegi< šno pot iu mi pomagal pri tvoji rešitvi? Dobro, podaj mi roko — — — Z božjo pomočjo, za kojo raoraš sleherni dan prositi, bodeš se še rešil. 13. Verska vzgoja. Najtežja — pa neobhodao potrebna nal^ga doinače vzgoje je gotovo ta, da navaditno otroka spoznavati Boga in njegovo sveto voljo. Koliko je pa takih starišev, ki tudi vso versko vzgojo na šolo odlašajo! In koliko je takih otrok, ki se šeniti prektižati ne znajo, ko pridejo v šolo! Da bi pa otrok vedel, kaj govori, ko se prekrižuje, o tem še misliti ne moremo. Zato je neobhodno potrebno, da nauče stariši svoje otroke spoznavati Boga, njegovega Sina in sv. Duha. V nastopnem podajamo slovenskim starišem kratek navod, kako naj jib uče spoznavati sv. Trojico. o) Bog. Ljubi otrok! Kar tvoje oči vidijo, to vse je od Boga. Bog naredi, da sije solnce tako svitlo in toplo. Bog naredi, da luna tako lepo sveti. Vsaka zvezda dobiva svojo svitlobo od Boga. Bog naredi višnjevi zrak. Bog naredi polja in travnike zelene, in vse gore in doline so od Boga. Bog pokrije goro z zelenim gozdoin. Bog naredi, da bistri potok tako urno po dolini drvi. Bog naredi dan in noč. Ljubo dete! Ti ne moreš narediti, da bi solnce sijalo. Tvoja roka ne sega do lune. Ti ne veš, koliko zvezd je na nebu. Gore in doline, polja in travniki, noč in dan niso človeško delo. Ves svet, tako velik in lep, kakor je, je delo božje. Ljubi otrok I Bog vse ve; on, ki je vstvaril tvoje oko, tudi v?e vidi, in on, ki ti je dal sluh, tudi vse sliši. Kar le počenjaš, to Bog vidi in kar govoriš, Bog sliši. Ni ga kraja, da bi te Bog ne videl in ne slišal. Bog še celo ve, kar misliš. On ti vidi v srce tako, kakor ti ribo v bistrem potoku. Bog vidi po noči prav tako, kakor po dnevi. Bog šteje roso na polji, pesek v potoku in listje v gozdu. Peščeno zrno ni tako majhno, da bi je Bog ne poznal in list ne pade z drevesa, da bi Bog za to ne vedel. Bog šteje tudi zvezde na nebu. Ljubi otrok! Bog lehko stori, kar hoče; on je gospodar sveta. Kar želi, to se zgodi. Solnce vzhaja zato, ker on želi. Luna plava prosto po nebu, zato, ker jo o» drži. Bog naredi tudi blisk in grom. Bog storf, da se led taja, polja in travniki zelene in sadje zori. Bog naredi, da listje odpada od drevja, da potok zmrzne in sneg pokrije zemljo. Bog naredi, da človek živi, in kadar Bog hoče, pa umrje. Ljubi otrok! Bog je dober in ima te zelo rad. Kar je le lepo, vse je od Boga. Tudi tebi na ljubo nareja krasrio cvetje na drevji. Tudi tebi na ljubo narpdi, da se jutranja rosa tako lepo rudeče, rumeno, višnjevo in zeleno leskeče. Vse, kar je dobro, pride od Boga. Kruh, ki nam tako dobro diši, narn daje Bog. Tudi sladko in zdravo roleko dobivamo od Boga. Sadje, koje tako rad uživaš, pride od Boga. Vse, kar imaš, iraaš od Boga. On ti daje tudi stanovanje in obleko. Tudi potrebno spanje pošilja ti Bog. On naredf, da si zdrav, čvrst in rudeč. Bog pa ne skrbi zamo zate, ampak tudi za vsacega črvička v zemlji. On napaja tudi cvetice in travo. Vender mu nič na svetu ni tako ljubo, kakor človek. Tebe, ljubo dete, ljubi tako, kakor samega sebe. (Dalje prih.)