Pogovor v urarski delavnici Davida Peršolje
Tika-taka Davidovega dela
Z Davidom Peršoljo sva se pogovarjala v njegovi urarski delavnici. Prvič sem si zbliza ogledal in poslušal tisto tiho klenkanje nešte-lih ur, ko po stenah vse nekako miglja, migo-"ta in se nekaj nenehna suče. Kdaj tudi glasno zakuka ali žametno zadoni. Opazoval sem glo-boko sklonjeno glavo, napeto telo, spretne, sko-raj neopazne gibe prstov in oster pogled, uper-jen v notranjost drobnega, toda zapletenega mehanizma. Toda David Peršolja se je o urar-stvu najprej izrekel sila neromantično:
•   »Meni   ta   poklic   omogoča   obstoj . . .«
•  David   Peršolja   je   Bric   iz  Goriških  Brd. Kmečkega rodu. Na dan sinovega rojstva pred 41  leti se je Davidov oče neizmerno razveselil naslednika, ki se bo lahko nekoč posvetil do-mačim vinogradom, nabreklim češnjam in lepi živini. Za fantinov osmi rojstni dan je celo iz-delal majhno koso. Toda pota življenja so za-vila, ne vprašajo po hrepenenju. Leta  1948 je mali David zbolel za  osteomielitisom,  vnetjem pokostnice in kostnega mozga. Ostal je invalid s trdimi kolki in kolenom:
•  »Puške v  koruzo nisem  vrgel.  1959.  leta sem se v kamniškem Zavodu ža usposabljanje-invalidne mladine izučil urarskega poklica. Za-me je bilo to najprimernejše delo.«
•  Pot do mirne urarske delavnice v Šiški pa je bila dolga in v temnih očeh Davida Peišolfe je  bilo  mogoče zaznati  trnovo  stezo  invalido-vega življenja, ko je trmasto in nepopustljivo grizel venomer po malem in naprej. V začetku ni dobil dela, potem skromna zaposlitev v ad-ministraciji in še skromnejša urarska delavnica v Kanalu ob Soči. 1964. 1. pot v Ljubljano, de-lavnica na Viču. Tam je ostal do 1979. leta, de-
"lavnico v Šiški pa je nasledil za pokojnim Vla-dimirom Kraljem:
•   »Veliko mi  je  pomagalo  Društvo  invali-dov. Taka društva so nadvse potrebna. Glejte, družba navadno invalida izšola, tudi prekvali-ficira, polem  navadno  zopet  ostane  sam.   Išče delo, stanovanje, želi si urediti, kot imajo dru-gi ljudje. Vendar je invalidu težje. Tukaj  po-tem nastopa naše društvo.«
•  Potem sva se vrnila k uram. Kaj je ura, koliko  ljudem  pomeni  droban  stroj?  Stroj,  ki neprestano opozarja na dogovore, zmenke, od-hode  ladij,  vlakov,  letal, na začetek  dela   ali predstave v  kinu:
•   »Ljudje  z  urami  navadno  slabo   ravnajo. Nosijo jih toliko časa, da se ustavijo. Vendar tudi *tira   potrebuje   tekoče   vzdrževanje.   Kot avtomobil  na primer.  Vozilo potrebuje  servis, ura  tudi,  seveda  manj   pogosto.  Naše  delo ni enostavno. Iskati  in  iskati moraš  skrite napa-ke,  dokler je seveda ne najdeš. Da, včasih so izdelovali kakovostnejše ure, zdaj vse bolj po-trošne.   Še  vedno   so  najboljše   švicarske ure. Ampak, veste, tudi ure so »žleht«, se je nasme-
,jal David Peršolja in vendarle povedal tisto, kar mu je v urarstvu pri srcu: »Zanimivo pa je, ko  začne  ura  brcati, ko  oživi. Samo,  elektro-
nika ni več ura. Ne tiktaka in v bistvu sploh ni več ura. Je naprava, ki kaže čas.«
•  Odnos do urarstva se torej spreminja. Me-njavanje baterij in modulov ni več pravo delo. Posledica elektronike je morda tudi, da so bili lani v Sloveniji vsega trije urarski vajenci. A ljudje še kupujejo klasične ure. David Peršolja vsega  dela^ sploh ne zmore sam.  Zaposluje še dvojico   pomočnikov,   prav   tako   sta   invalida, izučena v kamniškem Zavodu za usposabljanje invalidne mladine:
•   »Posla je za vse tri dovolj. Veste, ljudje so nekdaj ure nosili le ob nedeljah, dandanes pa  vsak  dan in tudi  ob  najtežjih  delih je  ne snamejo.  Ura je  stroj,  ki  zdrži skoraj  največ. Vsega pa seveda ne prenese.«
•  Najslabše, se megleno spominja David, je bilo ob koncu vojne. Nič niso imeli, nič. Naj-bolje  se počuti  sedaj.  Uresničil je  skoraj   vse svoje   želje.   Ima   družino,  hčerko,   stanovanje, lahko  si privošči  tri  tedne  dopusta na morju.. Ampak tiste  dni  uro sname z zapestja in  čas takrat ni več njegov gospodar. Med letom pa prostega   časa  ne   pozna.   Če   bi   proste   urice imel,   bi   hotel   ribariti.   Privlačuje   g"a   užitek boja med ribo in človekom, vzhajanje sonca in skrivnostni šum voda:
•   »Mir  je  tamkaj   in  človek si  živce   spo-čije. Naš  poklic,   urarsko  delo,  pa  po  mojem izumira.  Izumira na račun elektronike. Seveda pa to še ne bo jutri. . .«
Bogomir Šefic Foto: Lado Čuk