Iskrena izpoved na najvišji ravni
S srečanja med predsednikom občinske skupščine Albinom Vengustom in delegati pionir-skih odredov ter njihovimi men-toricami na osnovni šoli Majde Vrhovnik 10. oktobra sem odha-jal z občutkom, da sicer radi po-slušamo preštevilne težave, s ka-terimi se v vsakodnevnem živjje-nju srečujejo naši osnovnošolci, a da sprejemamo Teden otroka res le kot dvainpetdeseti del leta in ne kot celoletno obveznost nas staršev, delavcev, delegatov in nosilcev samoupravnih in druž-benih funkcij do našega mladega rodu, o katerem se je pogosto z izjemno srčnosijo izrekal maršal Tito. V njegovih besedah pa' je vedno žarel stvarni odnos do pri-hajajočih generacij, ki naro bodo v naših odraslih in starejših letih z razumevanjem vračale vse, kar smo jih naučili v ranih letih.
Prva oseba našega skupščin-skega živijenja Albin Vengust je zbranim spregovoril o svojem de-lovnik in svojem vsakodnevnem življenju. O številnih zadolžitvah, ki ga čakajo sleherni dan, prav na vseh področjih dela v naši občini. Opisal je tudi gospodarski in družbeni položaj v občini Center, pa tudi v Loubljani. Delegati in njihove mentorice so z zanima-iyem poslušali to pripoved in y njej prav gotovo našli delček pri-hodnjih obveznosti. Da je to res, so dokazali s svojim, res včasih nekoliko plahim, a vsebinsko na-tančnim in kritičnim nastopom.
V njem pa je izstopalo tisto, kar sem napisal že v prvih vrstah te-ga poročila. Pioniiji in pionirke
so povedali, da so se pogovarjali v preteklih dneh s predstavniki krajevnih skupnosti, na ozemlju katerih deluje šola. Skoraj pov-sod so opozorili na strašne teža-ve, ki jih šolaijem povzroča ne-urejen mirujoči promet in priha-janje v šolo po cestah, ki vse pre-malo upoštevsoo bližino šole. Žal delegati niso dobili spodbudnega odgovora, ker je delitev pristoj-nosti na občino in mesto pri ure-janju prometa tako določena, da vsak poseg vanjo zahteva dolgo administrativno in samoupravno pot. Kljub temu, da otroci lahko vsak dan pričakujejo žrtve na prenapolnjenih nedovoljenih parkiriščih, na nezavarovanih prehodih čez cesto, na interesno se križajočih poteh za kolesarje in pešce, v številnih prometnih pasteh, na katerih bi žal morale vsak dan goreti tudi svečke v spomin na ryihove vrstnike, ki so umrli na mestnenj asfaltu. Ker v svoji otroški hitrici niso bili večji q4 - nedoyo]jeiiega . parkiranega^g vozila injin hrbilo mogofe-opazi ti, da hitijo proti cesti.
Ne, ta iyihov izjemno boleč probjem, tako je bilo mogoče oceniti pripovedovanje učencev in učenk, ne sodi v pisma bralcev v Delo ali Dnevnik, kot je omenil predsednik skupščine, ampak že jutri, če ne celo danes, v temeljito reševanje v ustrezne upravne in strokovne službe v občini in me-stu ter takojšnjo rešitev.
Zato, ker na otroke zelo radi prisegamo takrat, ko kot družbe-na skupnost potrebujemo pomoč njihovUi staršev .
Stane Jesenovec