m. no. 0 LluDljoni, v ponedeliek, dne 27. ]ull]n 1908. Leto mui. Velja po poŠti: ■a celo leto naprej K 26-— xa pol leta „ „ 13 — aa četrt leta „ „ 6-50 nt en mesec » „ 220 V upravniStvu: aa celo leto naprej K 22 40 xa pol leta „ „ 11-20 t<* četrt leta „ „ 5-60 »a en mesec „ „ 190 Im poSilj. na dom 20 h na mesec. Posamezne Stev. 10 h. Uredništvo Je v Kopitarjevih ulicah St. 2 (vhod He2 -- dvorISte nad tiskarno). — Rokopisi s* te vraJajo; nefranklrana pisma se ne sprejemajo. Uredniškega telefona Stev. 74. Političen list m slovenski narod Inserati: Enostop. petitvrsta (72 mm): za enkrat .... 13 h za dvakrat .... 11 „ za trikrat ■ . ■ , 9 „ za ve? ko trikrat. . 8 „ V reklamnih noticah stane enostopna garmondvrsta ž 26 h. Pri večkratnem ob-javljenju primeren popust. Izhaja vsak dan, izvzemSI nedeljt in praznike, ob pol 6. url popoldne. Upravništvo ie v Kopitarjevih ulicah Stev, 2. — - Vsprejema naroinlno, Inserate In reklamacije. UpravniS kega telefona Stev. 188. Današnja številka obsega 6 strani. Škofjeloško slavile S. K. S. z. Če človek obiskuje razne veselice in slavnosti, godi se mu. kakor obiskovalcu v razstavi slik. Pride pred majhno sličico iz družinskega življenja: Stara mati pripoveduje vnukom pravljice, polne poetične, tajinstvene groze, ki se izrazito zrcali v očeh dovzetnih poslušalčkov. Ali pa stopiš pred mizo, naloženo s sadjem: hruške, jabolka, črešnje, vmes grozd in trtino listje, cvetlice, zraven velikanski morski rak, seveda rdeč, ker kuhan. Kako je vse to mi-nucijozno natančno izvedeno! Človek bi kar ugriznil v sočnat sad . . . Lepo, krasno in umetniški dovršeno! I11 vendar so obiskovalci razstave, ki hite mimo teh biserov, na katere so se komaj dobro ozrli, rajši pred ono veliko Vereščaginovo bojno sliko. Skupina vojakov krog svojega poveljnika. Umirajoči ga pozdravljajo s poslednjim ljubečim pogledom. Pa ne vsi. Drugim še žari živ ogenj iz orlovih oči, pest se dviga proti sovragu. hitci švigajo v nasprotno kolono, sablja brušena vihti po krvavih glavah sovragov, naprej dero na migljaj vojskovodje v lepi disciplini, naprej in kvišku! Ljubimo take velike koncepcije, čeprav podrobnosti morda niso umetniško popolno izdelane, bolj kakor ljubko sveže sadje in nežno cvetje onih drobnih sličic, majhnih veselic in prireditev. Taka velika bojna slika se nam je zdela včerajšnja slavnost S. K. S. Z. v Škofji Loki — bojna slika v miru! Treba jo je opazovati malo iz vzvišenega stališča, iz oddaljenejše perspektive, nego je cestni prah, da se jo prav presoja. Armada krepkih mladeničev, vihrajoče zastave, tisoči žena in mož, ki nestrpno pazijo na vsak korak vojakov, svojih sinov, naprej in kvišku. Zastopniki vse slovenskega ljudstva, vseh stanov, in vseh političnih prepričanj prvikrat zbrani pri nepolitični slavnosti v gostoljubnem slovenskem mestu, v okinčani metropoli gorenjskega raja! Ne smemo namreč pozabiti, da je važno obeležje včerajšnjega slavja slovenskega ljudstva ravno okolnost, da je župan nasprotnega političnega prepričanja oficijelno pozdravil miroljubne goste, ki so prihiteli z vseh koncev slovenske domovine pogledat sad razraščajočega se mladega drevesa, naše kulturno najznamenitejše organizacije. To dejstvo v zvezi z veličastnim nastopom naših čilih telovadcev, s povzdigujočo službo božjo pod milim nebom, z globoko premišljenimi govori na občnem zboru S. K. S. Z. je učinkovalo, da ostane ljudsko slavje v Škofji Loki pomenljiva točka v zgodovini našega naroda. Malenkostno nasprotovanje redkih, za višje cilje slepih ljudi, ki so poizkušali demonstrirati proti rodnim sestram in bratom, ni moglo pokvariti prelepega skupnega vtisa, marveč ga je še povzdignilo, ker nam je utrdilo zavest, da je slavje v Škofji Loki baš z ozirom na čas, ki v njem živimo, in na politične razmere, ki v njih životarimo, pokazalo napredujočo zmagovalnost zdravih načel. Preko ma-lenkostnosti političnih otročajev torej smemo mirnega srca preiti na dnevni red ter se brez pridržka veseliti včerajšnjih dogodkov. * * * Letošnje zborovanje društev S. K. S. Z. dne 26. julija 1908 v Škofji Loki ni zaostalo za prešnjimi zborovanji s. kr. društev in »Zvez«. Naša izobraževalna organizacija je dokazala, da se prav povsod širi s. k. izobraževalna organizacija. Na shodu je bila zastopana vsa Slovenija: Štajerci, Korošci, Goričani, Tržačani, Kranjci, vsi enega srca, enega duha, da se dvigne naš rod na polju ljudske prosvete. Posvečen je bil včerajšnji škofjeloški dan duševnemu in telesnemu delu. Po dovršenem duševnem delu na zborovanju S. K. S. Z. so imeli popoldne besedo naši telovadci. Ob štirih je bila napovedana javna telovadba. Glavna izkušnja se je pa pričela že ob dveh. A že glavna izkušnja je bila taka, kakršna ni vsaka javna telovadba. Čast vztrajnosti in pridnosti naših telovadcev, ki dokazujejo ob vsakem svojem javnem nastopu, da krepko napredujejo. Le tako naprej, slovenska mladost! V nedeljo, dne 26. julija si dokazala, da znaš telovaditi, 27. julija na mladeniškem tečaju pa dokažeš, da nočeš uriti v spretnosti zgolj telesa, marveč da si hočeš pridobiti lavorik tudi na umstvenem polju! Škofja Loka je oblekla praznično obleko. Raz veliko hiš so plapolale zastave. Osobito slikovit je pa bil pogled na slavnostno okinčano spodnje mesto, ko si prišel na cesti s Trate na klanček na Kren-nerjevem travniku. Pomilovalno se sme-jemo tistim par nestrpnežem, ki so bili toli netaktni, da niso okrasili svojih hiš. Škofje- ločanom smo hvaležni za njihovo gosto-| ljubnost. Čast jim! Čast Ločanom in lo-čanskim okoličanom! Na tisoče množice se je namreč udeležilo S. K. S. Z. slavlja. En glas se je čul, da Škofja Loka kaj takega še ni videla. Navdušenje je še množilo, ker smo imeli v svoji sredi veliko državnih in deželnih poslancev, kolikor jih na »Zvezi-nih« zborovanjih še nismo imeli v svoji sredi. Včerajšnji dan je zaključila lepa veselica pri Balantu, pri kateri ni bilo govorov in ne predstav, in je imelo petje, godba in pa prisrčna neprisiljena zabava glavno besedo. Preidemo na podrobno poročilo o včerajšnjem velevažnem škofjeloškem slavlju: Dohod v Škof j o Loko. Nad vse slovesen in veličasten je bil vhod naše organizacije v Škofjo Loko. Glavno rediteljstvo je imel br. Jeločnik, ki je prijezdil na konju na škofjeloško postajo. Z vso prirojeno mu odločnostjo je z nekolikimi ukazi uredil tisoče ljudstva in kmalu se je začel pomikati proti mestu nepregleden izprevod, na čelu mu vrla domžalska godba, ki je zasvirala Naprej«, za njo poslanci in odbor »Zveze«, nato tro-bentaški zbor »Zveze telovadnih odsekov« 1-4 mož — za njimi skupina telovadcev iz. raznih krajev, tamburaši, na čelu jim »Z vez i na« zastava. V izprevodu so korakali Tržačani, Korošci in Štajerci. Splošno pozornost je vzbujal selški »Planinski Sokol«. Planinski sokoli so bili oblečeni v narodne noše. Vodil in poveljeval je Planinskega Sokola« državni in deželni poslanec Demšar. Lepe narodne noše so imeli tudi Zeleznikarji. Sledeča društva so prihitela na slavlje z zastavami: Kat. del. društvo Jesenice«, »K. s. izobr. društvo Križe pri Tržiče«, »K. s. izobr. društvo Mengeš«, »Blaž Potočnikova čitalnica Št. Vid«, »S. k. izobr. društvo Preska«, S. k. izobraž. društvo Šenčur«, »S. k. izobr. društvo Škofja Loka«, »S. k. izobr. društvo Dobre-polje«, »Delavska družba Idrija«, Ljubljansko katol. mlad. društvo«, »S. k .izobr. društvo Domžale«, »S. k. izobr. društvo Srednja vas«, »Društvo sv. Jožefa Tržič«, S. k. izobr. društvo Mirna, Št. Rupert« in S. K. S. Z. v Ljubljani. Več državnih poslancev je korakalo v izprevodu. na čelu jim. kom. svetnik Povše in državni poslanec dr. Korošec. Kakor dolga pestra kita se je razvijal izprevod v tesnih vrstah nad tisoč metrov daleč, možje, telovadci, belo oblečene žene in dekleta. V najlepšem redu so prispele prve vrste po polurnem korakanju do vhoda v mesto. Povsod so jih pozdravljali navdušeno domačini, nad telovadiščem pa jim je nudil pozdrav s slovenskimi zastavami bogato okinčanega mesta lep slavolok z napisom: Bratom srčen pozdrav! Škofjeloška k. s. organizacija pozdravi goste. Pred vhodom v mesto pričakovala je izprevoda ogromna množica, na čelu ji okoliški župani. Prvi je došlece pozdravil mestni župnik škofjeloški duhovni svetnik č. g. Avg. Šinkovec: Pozdravljamo Vas, brate po krvi in po duhu. Klasična so tla, na katera stopate. Ko Ljubljana še ni bila v razvoju, je že Škofja Loka imela važne zveze in je vsikdar pokazala, da se ne sramuje^ biti katoliška, da se ne sramuje biti — Škofja Loka. Kot imajo vojaki vojaške vaje, tako hočemo tudi danes podati si pregled, kako smo napredovali od lanskega leta in da tudi vrzeli še izpopolnimo. Bog blagoslovi vašo organizacijo, Bog ji daj prospeh, da »Slovenska krščansko-so-cialna zveza« postane oni tabor, v katerem bo imel zavetje cel slovenski narod. (Nav-duženi Zivio-klici.) Državni poslanec g. Demšar, oblečen v krasno gorenjsko nošo, je pozdravljal mladeniške čete kot zastopnik škofjeloškega okraja. Pozdravljal je mladeniče kot vnete zagovornike in nositelje ideje, ki vodi k cilju za lepšo bodočnost domovine. Današnji dan naj da novega navdušenja tudi škofjeloški okolici, obema dolinama in tudi Škofji Loki. Deželni poslanec in župan g. Zabret pozdravlja došle goste kot deželni poslanec okraja in v imenu navzočih županov in okoliških občin želeč zborovanju najlepšega uspeha. Pozdrava obeh gospodov poslancev je množica burno aklamirala. V imenu osrednjega odbora »Slovenske krščansko-socialne zveze« je odzdrav-Ijal podpredsednik »Zveze«, č. g. Luka Smolnikar: S posebnim veseljem je »Slovenska krščansko-socialna zveza« s svojimi organizacijami, zlasti z najlepšo svojo organizacijo, z_ mladeniškimi svojimi četami. prihitela v Škofjo Loko, ki je vedno slovela po svoji gostoljubnosti in ki je sredi LISTEK. Kapitan Sharkey. Spisal C. Doyle. Posl. J. K. (Iz knjige: The green Flag.) (Dalje.) Tako je plavala nova gusarka po morju in njeno ime je postalo že preje nego v enem letu ravno tako znano, kakor »Happy Delivery«. Od bahamaških do bewardsk,ih in od bevvardskih do wind-\vardskih otokov je postal Copley Banks kapitan Sharkeyev tekmec in strah trgovskih ladij. Dolgo časa se barka in dvojam-bornik nista srečala nikdar, kar je bilo tem bolj čudno, ker se je »Ruffing Harry« podajal v vsa Sharkeyjeva zavetišča; toda končno so nekega dne, ko so jadrali v zaliv Coxon's Hole, na vzhodnem delu Kube. da bi popravili svoj dvojanibornih, našli Happy Delivery«, na kateri so že pritrdili sestavljeni škripec v isti namen. Copley Banks je ustrelil pozdrav iu razvil zeleno zastavo, kakor je bila navada med pomorskimi gospodi. Potem je spustil čoln v vodo in se prepeljal na krov. Kapitan Sharkey ni bil vesel človek niti ni imel posebnih simpatij do onih, ki so se pečali z istim poslom. Cop!ey Banks ga je našel sedečega na enem izmed topov na zadnjem delu ladje, poleg njega je bil njegov Anglež Ned Galloway in okolo njega je stala cela množica kričečih roparjev. Sharkey je obrnil svoj bledi obraz proti njemu in ga pogledal s svojimi motnimi, modrimi očmi. Bil je brez suknje in skozi odpet sa-tinast telovnik mu je gledala v gube nabrana srajca. Žgoče solnce ni prav nič vplivalo nanj, kakor se je zdelo, kajti nosil je kožuhasto kapo, pas in na njem kratko sabljo, a v svojem širokem jermenu z bakrenimi okraski zataknjenih polno revolverjev. »Vrag vzemi razbojnike!« je zavpil, ko jc Copley Banks stopil na krov. »Pre-tepsti vas dam do smrti. Kaj pa mislite, da ribarite po mojih vodah?« Copley Banks ga je pogledal in njegove oči so bile podobne očem potnika, ki je ugledal končno svoj dom. »Veseli me, da sva istih misli,« je rekel, »kajti sam sem prepričan, da morje ni dosti veliko za oba. Toda ako hočete zgrabiti za sabljo in revolver in z mano na obrežje, bo svet rešen prokletega razbojnika, naj pade kdorkoli.« »No, to je govorjenje!« je zavpil Shar-ke.v, skočil s topa in mu ponudil roko. »Nisem srečal mnogo ljudi, ki bi bili mogli pogledati Johnu Sharkeyu v oči in govoriti pogumno. Vrag me vzemi, ako vas ne iz- volim za sodruga! Toda ako me varate, pridem na krov in vas ugrabim na lastni ladji.« »In jaz obljubujem isto!« je rekel Co-pley Banks, in oba gusarja sta postala najboljša prijatelja. Poleti so se podali proti severu do nevvfoundlandskih obrežij in napadali new-yorške trgovce in kitolovce z Nove Anglije. Coplev Banks je oplenil liverpoolsko ladjo »House of Hanover«, Sharkey pa je privezal lastnika k jamboru in metal nanj prazne vinske steklenice, dokler ni izdihnil. Skupno sta napadla kraljevo ladjo »RoyaI Fortune« in jo zapodila v beg no peturni nočni bitki, v kateri se je pijano, besno moštvo borilo nago pri svitu bojnih svetilk; pri vsakem topu je sta! korec ruma. Potem sta se napotila v topsailski zaliv v severni Carolini. kjer sta popravila svoji ladji, a na pomlad sta bila že v Grand Caicos pripravljena za daljše križarjenje proti Zahodni Indiji. Med tem časom sta postala Sharkev in Cople.v Banks jako dobra prijatelja, kajti Sharkey jc imel rad dobrosrčnega podleža in neustrašenega moža in, kakor se mu je zdelo, je kapitan ladje Ruffling Marry« združeval oboje. Trajalo je dolgo, predno mu je zaupal popolnoma, kajti nezaupnost je bila v njem globoko vkoreninjena. Ni- kdar se ni upal z lastne ladje iu od lastnih ljudi. Copley Banks pa je pogosto prihajal na krov ladje Uappy Delivery« k popivanju, tako da se je Sharkey končno popolnoma otresel svoje nezaupnosti. Vedel ni prav nič o zlu, ki ga je storil svojemu novemu, veselemu tovarišu; kako bi se pač mogel nled mnogimi spominjati žene in dveh dečkov, ki jih je ubil tako brezskrbno pred tako davnim časom. Ko je torej Copley Banks povabil njega in Gallo-waya zadnji večer, ko so bili v Caicos Bank, da se prideta poveselit k njemu, ni imel nikakega vzroka, da bi bil zavrnil povabilo. Teden preje so oropali bogato obloženo ladjo, da so imeli izvrstno hrano, in pri večerji jih je pet precej pilo. Bila sta oba kapitana. Birthmark Sweetlocks, Ned Gallo-way in Israel Martin. Stregel jim je 11111-tec, katerega jc Sharkev udaril s kozarcem po glavi, ker mu je prepočasi na-takal. Birthmark Sweetlocks je izmaknil Sharkeyu revolverje, kajti imel je staro navado streljati s prekrižanimi rokami pod mizo, da je videl, kdo je najsrečnejši. Ta šala je stala njegovega čolnarja nogo in zato so zdaj. ko so pospravili mizo, izvabili Sharke.vju orožje pod pretvezo, da je vroče, in ga položili toliko daleč, da ga ni mogel doseči. viharjev vedno zvesta ostala našim idealom. Od starih časov je vedno to mesto stalo tudi za Boga — Škofja Loka! Ob enem pa je Škofja Loka vedno bila zvesta za domovino. Kako veliko število tujcev je sprejela ona iti njena okolica pred stoletji a kaj je od teh še ostalo? Samo nemška njihova imena, usta pa slovensko govore. Tako čvrsta in krepka bodi Škofja Loka tudi v prihodnje! Pozdravljamo jo z najlepšim cvetom naše organizacije, z našo mladino! Našim mladeničem pri vhodu v mesto želim, da bi se navzeli novega poguma, novega navdušenja za boje, ki jih še čakajo. da dosežejo svoje visoke cilje. Bog živi Škofjo Loko in njeno vrlo prebivalstvo. (Gromovito odobravanje.) V imenu »Slovenske krščansko-soc. zveze za Štajersko« se je zahvaljeval na pozdravih državni poslanec dr. Korošec. V boju z narodnimi nasprotniki nam ginejo sile, zato prihajamo med Vas, da si jih okrepimo. V Škofjo Loko korakamo s posebnim veseljem. Mi nimamo nobenega mesta, ki bi Slovence tako gostoljubno sprejemalo. Tu se hočemo navdušiti, da bomo šli dalje po svoji začrtani poti, da tudi na Štajerskem osvojimo mesta naši slovenski stvari! (Viharne ovacije štajerskim Slovencem in drž. poslancu dr. Korošcu.) Nato se je pomikalo ljudstvo pred okusno ozaljšane prostore gostilne g. Gu-zelja (pri Balantu). kjer je 24 prelestnih deklet delilo telovadcem in drugim gostom dišeče šopke. Škofjeloški župan pozdravi goste. Po kratkem odmoru so vrste telovadcev in društev odkorakale čez Franc Josipov most na glavni trg. Obširen trg. obdan s starodavnimi, srednjeveškimi slikovitimi hišami je bil skoro premajhen za tolike množice. Pod zgodovinskim mestnim grbom nas je sprejel mestni svet z županom Lenčekom na čelu, ki je pozdravil goste približno tako-le: Rojaki! Prišli ste danes v naše mesto iz vseli pokrajin mile naše domovine; ne samo iz ožjega okoliša kranjske dežele, ampak tudi iz goratega Korotana, iz vinorodne Štajerske, od hrvatske meje in z obali sinjega adrijanskega morja. Izbrali ste si to naše skromno mesto kot kraj za svoj zares impozantni shod, in kot župan tega mesta si štejem v dolžnost, ne glede na ožje politično prepričanje. Vas tukaj kot ljube goste prisrčno pozdraviti. Bodite nam dobrodošli! Vidimo Vas v mogočnih bojnih vrstah. Dovolite, da izražam željo, da bi te Vaše bojne vrste, ki uspešno delujejo na kulturnem in socialnem polju, stale tudi vedno pripravljene v obrambo jezika, ki smo ga prejeli od naših očetov, v zaščito dragega nam naroda. (Klici: Vedno! Se godi! /ivio!) Želim, da se v tej smeri najdemo v skupnem delovanju, v prospeh in dosego skupnega cilja: za razvoj naroda na duševnem polju. Ne pobijajmo se drug drugega v ljutem bratomornem boju! Bodimo lojalni tekmovalci za skupni cilj vsi sinovi slovenske domovine. In kot takim Vam kot župan tega starodavnega slovenskega mesta. tukaj pod slovenskim mestnim grbom, kličem: Na zdar! Bog Vas živi! Navdušeno pritrjevanje in burni ži-vio-klici so sledili temu govoru. Županu odzdravlja brat dr. Lovro Pogačnik, načelnik »Zveze telovadnih odsekov«: »V imenu mladeničev zbranih pod navduše-valno zastavo zveze telovadnih odsekov se prav iskreno zahvaljujem za ta iskreni Kapitanova kabina na »Ruffling liar-ry« je bila na krovu in za njo je stal top. Ob stenah so bile nakopičene kroglje in na tri velike sode za smodnik so postavljali sklede in steklenice. V tem temnem prostoru je pelo, tulilo in pilo petero gusarjev, a tnutec jim je vedno polnil kozarce in jim podajal škatljo in luč za njihove pipe. Uro za uro je postajal govor počasnejši, glasovi hripavejši in kletve in kriki nerazumljivejši, dokler niso trije zaprli svojih krvavih oči in naslonili svojih pijanih glav na mizo. Copley Banks in Sharkey sta ostala sama iz obličja v obličje, eden, ker je pil jako malo, drugi, ker se ni nikdar vpi-janil, ako je še toliko pil. Za njim je stal pazljivi mutec in mu polnil prazni kozarec. Od zunaj je dohajalo rahlo šumenje plime in z ladje onkraj vode petje mornarjev. V tihi tropični noči so se jasno slišale besede: »Trgovec jadra preko morja. Vzbudite ga, stresite ga! Potrite mu krmilo! Trgovec jadra preko morja in sodček, poln zlata ima in žametno oblačilo. Ho, veseli Jack gusar, on bedi, preži vsikdar tam na morju škotskem.« pozdrav. Privabila nas ie semkaj naravna lepota. Lepa Škofja Loka je kakor za-fir v prstenu slovenske domovine. Obdajajo jo slovenski griči in je nočejo izpustiti nikomur, najmanj sovragu. Naša mlada organizacija se mi zdi tudi podobna takemu biseru — središču, srcu slovenske domovine, ki naj oživi, pomladi ves narodni organizem. Prišli smo slavit k vam svoj dan, krepit svoja načela: Vse za vero sveto in domovino drago. Je pa še drugi razlog, da smo prišli ravno semkai. Ravno danes zopet, ko ste prišli, gospod župan, na čelu vašega discipliniranega občinskega sveta, pozdravit zastopnike slovenske mladine, ki se navdušuje za pravi blagor slovenske domovine, ste pokazali, da Škofja Loka ni samo gostoljubno slovensko mesto, marveč tudi kulturno mesto. Pokazali ste v svojem pozdravnem govoru, da smo edini in da moramo biti edini glede naših najvišjih ciljev, ki nas do njih pripelje tekmovanje v ljubezni do naroda in domovine. Tukaj v Škofji Loki, v tem vzoru slovenskega mesta, se je storil prvi korak, da, se približamo temu cilju in kot vzoru slovenskega mesta kličem Škofji Loki krepki: Na zdar!« Živahno odobravanje neštete množice. Na to govori drž. in dež. poslanec ko-merčni svetnik Povše ter izvaja, da se je rad pridružil izletu, ki so na njem zbrani vsi, ki iskreno ljubijo domovino, ki jim je tuar na tem, da se narodna misel poglobi v vseh vrstah naroda. Mladeniška organizacija je naša dobra prihodnost, naša polna, dobra nada. Govornik omenja besed poslanca dr. Korošca pri pozdravu ob vhodu, ko je rekel, da na Štajerskem nimamo nobenega trga, nobenega mesta, da bi se mogli v njem zbirati kakor tukaj v lepi Škofji Loki. Poslanec Povše se je veselil, da se je župan odločil pozdraviti naše vrste. Nai bo uverjen, da bo naša mladeniška organizacija stala vedno na braniku domovine ter povsod delala na to, da ostane ta lepa zemlja last slovenskih sinov, slovenska zemlja. Govornik končuje z zahvalo obč. odboru in županu za prijazni sprejem ter izraža nado, da kakor doslej, zlasti v bojih proti nasprotnikom pred desetletjem, ko je vihar popihal nemško-vanje iz dežele, ostane Škofja Loka vedno prva med slovenskimi mesti, ščit in bianik misli narodne in krščanske. Burno odobravanje je sledilo tudi temu govoru. Zupan se je rokoval s poslanci in drugimi našimi velmožmi, na kar se je pričela sv. maša, ki jo je pod milim nebom daroval kanonik Šiška. Stregla sta pri službi božji brata telovadca v kroju, na prostem ukusno prirejen oltar so liki vencu obkrožale zastave. Glavne dele sv. maše so naznanjali rogovi naših telovadcev in prelepe slovenske pobožne pesmi so povzdigale srca: Sursum corda! Zborovanje S. K. S. Z. Po sv. maši so odkorakale množice v »Društveni dom«, čegar prostorna dvorana je bila v hipu pretesna. Na odru ob predsedniku S. K. S. Z. smo opazili med drugimi razun že imenovanih poslancev in drugih velmož gg. poslanca Zabreta in Mandelja, prelata Andreja Kalana, dekana Koblarja, župnika Šinkovca, spirituala Stroja; pozneje so prišli drž. poslanci dr. Benkovič in Pogačnik, rnons. dr. Žitnik. Gostinčar, Jaklič in Pišek, mnogo članic iu članov »Slomškove zveze«, gospodje akademiki in dr. Dvorana je bila premajhna, Prijatelja sta sedela in tiho poslušala. Potem se je Copley Banks ozrl na mutca in ta je pobral za sabo zvitek vrvi. »Kapitan Sharkey!« je rekel Copley Banks, »ali se spominjaš ladje .Duciiess of Cornwall' iz Londona, ki ste jo ugrabili in potopili pred tremi leti pri Statira Shoal ?« »Vraga, vseh imen ne morem nositi v glavi,« je rekel Sharkey. »Takrat smo potopili po deset ladij na teden.« »Med potniki je bila mati in dva sinova. Mogoče se spomniš na to.« Kapitan Sharkey se je zamišljen naslonil iu vzdignil svoj ozki, zavihani nos. Potem se je nenadoma kimajoče zasmejal z visokim, tenorskim glasom. Rekel je, da se spominja in, da bi dokazal to, je pristavil nekoliko podrobnosti. »Toda, vrag vedi, popolnoma mi jc že izginilo iz spomina!« je zavpil. »Kako, da si se spomnil tega?« »Ker me zanima,« je rekel Copley Banks, kajti ženska je bila moja žena in fanta moja sinova.« Sharkey je strmel v svojega tovariša in videl, da se je tleči ogenj, ki je vedno plapolal v njegovih očeh, razgorel v strašen plamen. Cital je v njih pretnje in segel za svoj prazni jermen. Potem se je obrnil, da bi pograbil orožje, toda zanjka je priletela okoli njega in hipoma je imel roke privezane k telesu. Boril se je kakor divja mačka in vpil na pomoč. (Dalje prih.) mnogo ljudstva je moralo ostati zunaj, zlasti telovadci. Nagovor dr. Kreka. Predsednik S. K. S. Z. dr. Krek otvori zborovanje s sledečim govorom: Zbor, ki ga otvarjam, je nekaj, kakor god n družini, kakor godni, rojstni dan. ki se ptaznuje za posamezne osebe, za očeta mater v rodbini. Občni zbor mora za to imeti 'udi nekaj slovesnega. Dolžnost predsednkova bi l la nekako taka, kakor j.)!?nost tistega, k. sprejema goste, ki prihajajo od daleč na dom, ki goduje. Moja dolžnost bi bila torej, da bi stopil k vsakemu od vas pa mu podal roko in ga pozdravil. Tega pa ne morem storiti, ker vas je preveč. Predsednik zveze ne more izpol-novati v tem vziru svoje dolžnosti, ker ni mogoče, da bi Vas vsakega poznal. Zato pa bodi tem potom izrečen prisrčen pozdrav, najprej vrhovom: tovarišem poslancem v državnem in deželnem zboru: vodji Povšetu, dr. Korošcu, Mandelju, Demšarju, Gostinčarju, Zabretu. Pozdravljam zlasti predsednika »Slomškove zveze«. učiteljice in učitelje, njene članove in vse, ki so prihiteli od blizu in daleč, da se veselijo in pokažejo tam, kjer zboruje narod. Pozdravljam predsednika dijaške zveze, prvega mladeniča med nami. Slovesnost je zvezana z vsakim go-dovanjem. Slovesnosti pa ni, kjer ni mladine. Zdi se mi, kjer zborujejo sami modri, resni možje, kakor da bi šli gor v triglavske skale, kjer se človeku zmeša v glavi, ko vidi veličastne čeri. Naša dolžnost je odkriti se pred starodavnim velikanom, zavriskati in iti proč; tam ni, da bi človek delj časa ostal. Tjekaj pojdimo, kjer vrelci žubore, kjer zelenje pregrinja puste skale, kjer cvetke prijetno vabijo k počitku. Med mladini brstenjem in življenjem se nam zdi: tukaj je dobro, tukaj ostanimo! Na društvenem zborovanju, kjer ni mladine, ni veselja, ni prave slovesnosti. Zbor brez mladine se mi zdi podoben zborovanju rimskih senatorjev, ki so na svojih stolih sedeli in čakali sovražnika, ki je prihrumel v Rim. To ni za nas. Za to pa smo se zvezali z mladino in ko smo zvedeli, da ista zboruje v Škofji Loki, šli smo še mi stari tje, da se med njo razvedrimo in okrepimo. Živela naša mladina! S tem otvarjam občni zbor z željo, da bi se isti lepo izvršil, kakor je bil pričetek veličasten, in z željo, da bi ta občni zbor ostal vsem globoko v spominu! (Neutišljivi živio-klici!) Kvišku in naprej! Govoril Iv. Podlesnik na zborovanju S. K. S. Z. Cenjeni zborovalci! Dragi bratje telovadci! Ko sem gledal danes zjutraj armado slovenske mladine, ki je korakala v to staro mesto in se spominjal lanskega prvega skupnega nastopa na Jesenicah, sem globoko občutil velikanski napredek naše organizacije od preteklega leta sent. Zdelo se mi je, da stojim ob pričetku pomladi in gledam, kako prihaja po prvih solnčnih žarkih v deželo tako srčno zaželjena pomlad, pomlad s cvetjem in petjem, pomlad z lepimi upi in bodočnostjo. In če pogledam to mogočno današnje zborovanje in. se vprašam, kaj je privedlo sto in sto navdušenih narodnih delavcev na to mesto, si moram odgovoriti: ta dan naše mladine je posledica mogočnega gibanja, ki meče svoje valovje sirom slovenske zemlje in ki je povzročeno, da prinese na našo zemljo res pravo, veselo pomlad prerojenja in vstajenja slovenskega naroda. In če se dalje vprašam, kaj je namen temu gibanju, povzročenem po mladini, vzbujenem po zavednih slovenskih mladeničih, si moram odgovoriti, da je namen dvojen: kvišku in naprej! Ni moja naloga, da bi podajal na tem zboru bilanco o številu naših odsekov, o številu telovadnih ur in lepih prireditvah, ki so jih v letošnjem letu priredili naši mladeniči. Tako bilanco bomo podali ob drugi priliki, na občnem zboru »Zveze telovadnih odsekov«, predračune za ugodni ali neugodni uspeli te bilance bo pa pokazalo današnje popoldne na telovadišču. Namen mojega poročila je, govoriti o duhu, ki vlada in naj vlada med vrstami naših mladeničev. Kvišku! Kvišku strmi duh organizirane slovenske mladine. Živimo v času in med ljudmi, ki so si izbrali, rekel bi, za drugi svoj življenjski poklic, da blatijo vse, kar je združenega z verstvom. Ti ljudje obračajo posebno pozornost na mladino. Radi bi videli mladino, ki bi bila sužnja in žrtva vživanja in ki naj ne bi imela pred očmi Križanega in ne poslušala njegovih zapovedi. Nadsvetovni cilj in oporo, vero v Boga, v kateri se izjednačijo vsi stanovski razločki, v kateri sc ublaži trdost in bridkost vsakdanjega življenja, ta cilj in oporo hočejo vzeti ljudstvu po mladini v imenu laži svobode. Premišljeno je njih delo, preračunjene njega posledice. Mladina, ta jim je torišče, ta je njihov up. Pa tudi naš! Mogočno valovanje mladinskega gibanja zadnjih let, današnji impozantni nastop slovenske mladine nam priča, da luč žive vere v Boga ne bo ugasnila med našim narodom. Prvi cilj, najsvetlejša točka v mladinskem našem programu, prvi in najmočnejši klic kvišku je: ohraniti sebi in po nas narodu vero v Kristusa in njegovo cerkev. To je temeljna točka, to je vihar, ki razburja morje čustev, da meče to morje mogočno svoje valovje, po mladinskem gibanju, širotn slovenske zemlje, in jo plodovito namaka, da bo mogla roditi sadov. In zato sem pooblaščen izjaviti pred celim tem zborom, pred celo slovensko javnostjo, da je mogočni program vernega slovenskega ljudstva, sestavljen na treh slovenskih katoliških shodih, v prvi vrsti program slovenske mladine. Obenem pa podajam tudi slovesno izjavo, da se čuti organizirana slovenska mladina tudi v prvi vrsti poklicano, stati na braniku in kot armada vojakov braniti ta program in skrbeti, da se v tem smislu ločijo duhovi: na eni strani dan, na drugi noč. Na eni pomlad, na drugi zima! Kdor nima poguma, odločno pripoznati tega, kar pripoznamo in izjavljamo mi, ta ni naš, ta naj gre tja. kjer hočejo tako svobodo, za kakršno mi nimamo smisla, ker vemo, da se skriva za njo suženjstvo. To izjavo podati se nam zdi potrebno tudi zato, ker vemo, da se je in se bo še mnogokrat slišalo,čemu pa povdarjati vedno in vedno versko stališče? Saj nima telovadba nič opraviti z vero. Res je, telovadba z vero nima nič opraviti, toda naša organizacija pa ima opraviti z njo, ker ji je vera temelj, ker je mladeniška organizacija krščansko demokratična. Prepričani pa smo tudi, da se ta krščanski demokrati-zem ne sme samo slišati iz ust, temveč da se mora vedno bolj in bolj kazati v dejanju. Do skrajnosti hočemo in moramo izvesti to načelo v naših organizacijah in neizprosna zahteva, da mora naš mladenič tudi v javnem svojem življenju vedno in ob vsaki priliki kazati, da član organizacije, ki se čuti kot armado braniti in varovati svetinje svete naše vere. Ta neizprosna zahteva naj da pečat našemu gibanju in obenem pa naj bo tudi skala odbi-jalka vsem onim, ki mislijo, da se da v naših vrstah dobro živeti, četudi se prisega in dela samo po nekaterih točkah našega programa, temeljno točko, krščanstvo v prepričanju in dejanju, pa se zanemarja., Ta svitla točka našega programa pa naj je tudi sila, ki naj dviga mlada srca kvišku do solnčnojasnih višav ciljev in vzorov, ki edini morajo posameznika osrečiti, narod pa utrditi. Pa ne samo kvišku, temveč tudi naprej so obrnjene naše oči. Mi vemo, da bi se, ako bi gledali samo zvezde na nebu, kmalu spodtaknili ob kamenju na cesti. Mi vemo, da bi, ako bi gledali samo kvišku, pozabili na zemljo, kjer so naša pota, in bi zašli na teh potih. Mi vemo, da, ako bi gledali samo v bodočnost, da bi pozabili na sedanjost, brez katere nam tudi ni bodočnosti. Zato pa moramo skrbeti, da porabimo naš čas plodonosno, da ga porabimo v delu. Naša skrb ne sme biti samo, da zberemo kolikor mogoče številno armado slovenskih mladeničev v organizirano falango, temveč skrbeti moramo, da je vsak mladenič v tej armadi na svojem mestu, da je vsak mladenič ne samo vojak, temveč tudi junak. Junak dela! Vse naše organizacije, politične, gospodarske in izobraževalne, potrebujejo delavcev. Mladeniško organizacijo smatramo v prvi vrsti poklicano, da zbira v svojih vrstah ne rezervo, temveč avantgardo tem organizacijam. Skrbeti moramo, da naši mladeniči ne bodo le razumevali pomen dela v blagor naroda in domovine, temveč da bodo razumevali tudi delo v podrobnostih. Podam samo eno točko iz našega programa za naprej. Skrbeli bodemo, da se ustanovi v vsakem kraju, ali naj tam že obstoji društvo ali ne, mladeniški odsek, ki bo razdeljen v pododsekc, za telovadbo, petje, tamburanje, agitacijo, kolportažo itd. Obenem pa mora imeti tak odsek natačno evidenco o vseh mladeničih ondotnega kraja. Mladeniči v naših odsekih bodo morali skrbeti, da pridobe takoj tisto mladino, ki zapusti šolo. Na pragu šole bodo morali čakati naši mladeniči svojih ožjih tovarišev in iste iztrgati iz rok in izpod vpliva onih ljudi, ki hočejo samo mladino usužnjiti v imenu njihove lažisvobode. Ker je danes občni zbor centrale izobraževalnih organizacij na Slovenskem, zato podajem v imenu mladeniške organizacije še drugo izjavo in obljubo, to namreč, da bomo skrbeli, da bodo dobila naša društva iz vrst naših mladeničev najde-lavncjšc svoje moči. Moči za tajništva, predsedništva itd. In pa tudi moči za boje, ako so potrebni. Mi ne vidimo v naših mln-deničilt samo krdelo fantov, ki bi se organizirali zato, da bi s svojimi nastopi po- vzdignili ugled naših prireditev, tetnveč mi vidimo v njih krdelo učencev, mi gledamo v naši organizaciji vadnico za naše bodoče ljudske šole, kar morajo postati naša izobraževalna društva. Večkrat že, ko so zahrumeli pomladni viharji tudi nad našo organizacijo in smo ustanovitelji iste z nekim strahom zrli v bodočnost, nam je vedno ta strah pregnalo navdušenje in ljubezen do slovenske mladine in obljubili smo si, da če bi tudi prihrumeli najhujši viharji in štrli najlepše naše delo, bomo pa pričeli iznova, ker je potrebno, ker je eno najvažnejših. Pa zdi se nam, da tega treba ne bo, ker dveletni obstoj naše organizacije nam že priča, da plodovito blagoslavlja isto On, ki je tam v daljni svoji domovini nekega dne na cesti srečal žalosten sprevod, stopil k istemu, tolažil jokajočo mater in govoril mrtvemu sinu: Mladenič rečem ti, vstani! Mladenič, rečem ti, vstani! Te besede veljajo tudi slovenski mladini in vstajenje slovenske mladine tolaži tudi dvojno našo mater — domovino in cerkev — da prihaja po naši mladini novo življenje, da prihaja s tem novim življenjem pomlad. Do vere in do rodnih tal ljubezen naš je ideal; a Ti, ki žar zanetil si, ki čustvo to posvetil si, ljubezen v naših srcih goji, da bomo narodni in Tvoji! Na zdar! Poročilo štajerske »Zveze«. (Poročal dr. Hohnjec iz Maribora.) Velecenjeni zborovalci! Napredek je geslo modernega časa; kot moderni ljudje mu sledimo tudi mi. Sicer ne maramo tistega pretiranega če-ščenja, ki se dandanašnji tako pogostokrat skazuje napredku, ker je to po svojem bistvu pravcato malikovanje; nič drugega namreč ni, nego oboževanje človeške narave, kateri se pripisuje brezmejna iu neskončna razvojna in napredovalim sposobnost, kot tistemu faktorju, v katerem božanstvu pravzaprav živi in se zaveda svojega bitja. Tak pojem napredovanja odklanjamo kot nekrščanski in protinaraven. Stremimo pa z vsemi močmi za tistim napredkom, ki ga je sploh zmožen človek in njegove naprave. Star pregovor pravi: Oni non proficit, deficit (kdor ne napreduje, nazaduje). — Mi, katoliški Slovenci, pa nočemo nikjer nazadovati, torej moremo in moramo povsod le napredovati. Da to geslo dejansko izvršujemo, dokazuje razvoj javnih razmer v naši domovini v zadnjem času. — Ne morem se ozreti na vse tiste strani našega javnega življenja, kjer se tak napredek pojavlja vidno in krepko, baviti se mi je le z veliko organizacijo naših nepolitičnih društev, priznavajočih krščanska načela — s S. K. S. Z. Ustanovljena leta 1897., je bila izpo-četka omejena bolj na Ljubljano. Velik korak naprej je storila leta 1902., ko se je razširila v »Zvezo« vseh slovenskih nepolitičnih društev, ki stoje na temelju katoliške resnice. Še bolj se je okrepila iu izpopolnila, ko so koncem predlanskega in tekom lanskega leta dorasle njene hčere štajerska, goriška in koroška »Zveza«, katere je proglasila za samostojne z iskreno željo, naj se krepko razvijajo in plodo-nosno delujejo, sebi in skrbeči materi v prid. Ko danes poročam o delovanju naše štajerske »Zveze«, morem z zadovoljstvom in radostjo poudarjati, da se tista smer, v kateri se gibljemo in delujemo, imenuje: naprej. Napredovali smo predvsem glede na število. Ob osamosvojitvi smo od skupne »Zveze« prevzeli 45 društev. Tekom lanskega in tekočega leta se je število še bolj ko podvojilo. Sedaj je namreč v naši »Zvezi« včlanjenih 93 društev, nekaj društev se snuje, tako da kmalu dosežemo številko 100. Poživilo, poglobilo in razširilo pa se je tudi delovanje v posameznih društvih. V tem oziru moram z veliko zahvalo omenjati, da naši vrli somišljeniki in požrtvovalni delavci na izobraževalnem polju, v priprosti kmečki iu delavski obleki ravno tako, kakor v gosposki suknji, razumevajo vedno bolj znamenja časa ter uvidevajo veliki pomen izobraževanja in vseh teženj, ki stremijo za tem velikim ciljem. S tem ne koristijo samo sebi in tistemu ozkemu krogu, v katerem se na videz giblje njihovo delovanje, temveč s tem tudi naj izdatnejše služijo veri in narodu. Kjer je namreč prava izobraženost, tam se bo verski in narodni sovražnik trudil zaman. Da to življenje in delovanje ne zastane ali se celo kje ne zmočviri, je skrb osrednjega odbora. Ta mora biti srce, kjer utripa življenje in od koder se razliva in kreliva oživljajoča kri po žilah, ki so tako mnogobrojno razpredene po raznih društvih naše slovenske domovine. Štajerski osrednji odbor — to smem naglašati, ne da bi pretiraval — se je vedno zavedal te naloge. Vzpodbujal je okrajne in krajne odbore, dajal jim pojasnila in navodila ter vedno ostal ž njimi v tesni zvezi, kar med drugim spričuje 712 pismenih pošiljatev, ki smo jih imeli v sedanjem letu in pri katerih niso všteta zasebna pisma, ki jih je pisal ta ali oni odbornik v svrho društvene organizacije. Priredil je nadalje v Mariboru v zimskem času mnogo predavanj, ki so bila z večine dobro obiskana. Največji uspeh pa je imel s poljudnimi socialnimi kurzi za kmečko in delavsko mladino in odrasle zastopnike teh stanov. Meseca januarja je bil tak tečaj v Celju, meseca februarja v Slovenj. Gradcu, meseca marca pa v Trbovljah. Trajal je, kakor navadno, po tri dni, v Celju celo tri in pol dneva, v Trbovljah pa, kjer razmere niso drugače dopuščale, samo en dan. Udeležencev je bilo v Slovenjgradcu in Trbovljah do 200, v Celju nad 130. Kolike praktične važnosti so taki poučni tečaji, sem se tudi prepričal zadnjo nedeljo, ko smo na visokem hribu pod impozantno goro sv. Uršule ustanavljali izobraževalno društvo. Na shodu je namreč stopil k meni neki kmet, ki se je udeležil social. kurza v Slovenjgradcu, ter se je iznova zahvalil za to lepo prireditev in prosil, naj zopet kaj sličnega pripravimo; njega gotovo ne bo manjkalo noben dan, četudi ima do Slovenjgradca tri ure hoda. Jaz bi nakratko označil pomen takih tečajev: preganjajo temo neznanja in od-valjajo moro zaslepljenosti, s katero nasprotniki tiščijo in tlačijo ljudstvo. Dvojno bi še rad naglašal, kar spada v rubriko napredka, ne samo za štajersko, temveč za celokupno slovensko krščan-sko-socialno »Zvezo«. Prvo je podvojena in potrojena skrb za mladino. »Rod stari hira, gine, Bodočnost je mladine.« Ker hočemo svojemu narodu ustvariti dobro bodočnost, moramo za to temelje položiti v naši mladini. Da napreduje naša mladinska organizacija, dokazujejo pred vsem naši telovadni odseki, ki so se v dobi dobrega leta ustanovili v tako nepričakovano lepem številu ter so že dosegli velike uspehe. Dokaz za to je tudi današnja škofjeloška prireditev, ki ima izrazito mladinski značaj. Dokaz za to je še posebno naša »Zveza« slovenskih mladeničev, ki je bila binkoštni ponedeljek ustanovljena v Ljutomeru ter je že priredila dva velika mladeniška shoda, katerima bodo sledili drugi. Poudarjati moram, da z največjim veseljem poročam o tej točki našega programa, ker iz lastne izkušnje vem, da je deio med mladino najprijetnejše in tudi najhvaležnejše. Vsled tega bi tudi želel, da ta točka naj nikdar ne izgine z dnevnega reda naših plemenitih stremljenj, temveč da se vedno izvršuje vestno in vztrajno, ker upam, da v mladinski armadi ustvarimo najtrdnejšo obrambo za sveto vero in drago domovino. Če imamo organizirano katoliško - narodno zavedno mladino, ne zatrepečeriio več pred nobenim nasprotnikom, marveč mu s pomilovalnim posmehom obrnemo hrbet. Drugo, kar kaže izpopolnjevanje in napredovanje našega dela, je večja skrb za obrambo slovenske narodnosti ob jezikovnih mejah. Kot štajerski Slovenec moram to težnjo pozdravljati z radostjo in obenem z velikim pričakovanjem. Saj je znano, kako obupen boj bije naš narod ob mejah, kako težko se ustavlja tujemu kapitalu, ki se trudi kos za kosom odtrgati od naše rodne zemlje iu ž njo od našega narodnega telesa, kako hudo trpi pod raz-narodujočimi nakanami, ki, žalibog, imajo trdno oporo v deželni in osrednji vladi. Ne pretiravam niti najmanj, temveč govorim zgolj resnico, če Vam. velespoštovani zborovalci. iz mnogoterega našega obmejnega kraja prinesem pozdrav: »Morituri vos salutant« (»umirajoči Vas pozdravljajo«). Sami se ne moremo obraniti. Le tedaj je upanje uspeha, če cel slovenski narod stopi na obmejno stražo. Zato smo se vzradostili, ko smo izvedeli, da namerava »S. K. S. Z.«, ki ima že v programu iz leta 1902. točko o skrbi za podporo slovenskih katoliških društev na jezikovni meji, intenzivnejšemu narodno-obrambnemu delu posvetiti svoje moči. V to svrho želimo njenim vžigalicam, kojih dohodki so namenjeni obmejnim Slovencem, najobilnej-šc število odjemalcev. Želimo pa tudi, da bi geslo: »V korist obmejnim Slovencem«, ne ostalo samo na vžigalicah, temveč da bi vedno in povsod podvžigalo vse njene člane, društva, kakor posameznike. Nemški minister-rojak Prade je na občnem zboru nemškega Schulvereina v Celovcu rekel, da Nemci ne smejo trpeti, da bi se samo eden nemški otrok odtujil svojemu narodu. Za nemški narod seveda ui te nevarnosti. Toda če mogočno nemško pleme tako pazljivo stoji na braniku za svojo narodnost, je za nas. maloštevilne Slovence, življensko vprašanje in neodložna eksistenčna skrb. da ohranimo našemu narodu vsakega slovenskega otroka in vsakega odraslega. Kdor tukaj stori tudi kaj malega, stori pravzaprav veliko. Velecenjeni zborovalci! Ob sklepu mojega poročila se mi ponavljajo v spominu besede, ki jih je o naši »Zvezi« zapisal neki slovenski liberalni list na Štajerskem. Njegova sodba je ta, da je »S. K. S. Z.« taktična politična organizacija klerikaliz-rna. Hvaležni smo našim nasprotnikom za to izjavo. Ker ne vemo niti mi, niti naši nasprotniki, kaj je pravzaprav klerikali-zem, moremo to po tej izjavi vsaj sumiti. Ker pa naša »Zveza« nima drugega namena nego pospeševati izobrazbo in napredek slovenskega naroda, vzgojevati naš narod v pravem socialnem in rodoljubnem duhu, se moramo samo čuditi, da se na Štajerskem in po celi naši širni domovini še najde kak zaveden Slovenec, ki ni klerikalec. Sicer pa ne odbijajmo tozadevnih političnih napadov na nas z istim orožjem, temveč le s podvojenim pozitivnim delom. Mi samo zidamo in ne razdiramo. Naše geslo bodi: Po tej poti naprej vztrajno in požrtvovalno! Cilj, ki se blesti pred nami, je: Vsestranski blagor našega naroda! (Dalje prihodnjič.) VOLITEV SRBSKEGA PATRIARHA. Volitev srbskega patriarha se vrši dne 31. t. m. Kandidata sta Zmejanovič in Bog-danovič. SULTAN ABDUL AZIS PORAZEN. Poroča se, da je bil sultan Abdul Azis dne 21. t. m. napaden pri Saeru in prisiljen, da se umakne v Rumalo ob arabski meji. Dnevne novice. -f Shod kmečke zveze v Stari cerkvi pri Kočevju se je včeraj imenitno obnesel. Dr. Latnpe je vzel na piko nemški nacionalizem in agitacijo za odpad od Rima. Kak čist »evangelij« razširjajo protestantje, se vidi iz slučaja ljubljan. pastorja dr. He-gemanna, ki taji božanstvo Kristusovo in ki mu je celo državno pravdništvo zaplenilo brošuro zaradi nedopustnih napadov na papeža in na katoliško cerkev. Za nobeno vero se ne gre tem ljudem, saj tudi ne agitirajo za nobeno od neštevilnih prote-stantovskih sekt. Samo za odpad delajo; kam padejo odpadki, jim je vse eno. Zlomiti je treba terorizem »rdečkarjev«, ki strahujejo in zasramujejo poštene ljudi. Le bati se ne mačjih godcev! Kaj nam pa morejo? »Na tem mestu — pravi govornik — je govoril pred volitvami neki Gessmann. Knezovci so nabrali cele tolpe, da so ga zasramovale, tako, da si skoro življenja ni bil svest. Pa mu ni nič škodovalo! Minister je postal! (Burno odobravanje.) Mene in Šukljeta so zasramovali na pustni torek v Metliki s tem, da so dve šemi gnali po mestu in ju zasmehovali; ena šema je bil Šuklje, druga pa jaz. Pa nama ni nič škodovalo: Dvornega svetnika Šukljeta je cesar imenoval za deželnega glavarja, mene je deželni zbor izvolil za odbornika. Zdaj sem radoveden, kaj bodo prihodnji pust liberalci počeli v Metliki! (Veselost.) Le ustrašiti se ne nasprotnikov, ki so brezmejno oholi in predrzni, pri tem pa neumni in strahopetni, kadar se jim kdo resno ustavi. Dolžnost krščanskega ljudstva je, da se zbudi,da vstane in da ne pusti do besede več takih ljudi.« Nato se je vršil razgovor o domačih gospodarskih stvareh, ki se ga je udeležilo več govornikov; zlasti o preskrbi z vodo, o pomoči proti suši, o cestah itd. Na kolodvoru so odhajajočim poizkušali nemški nacionalci izkazati čast z mačjo godbo, pa jim ni šlo več. Strahovlada »rdečih« se jako krha in ne bo ostala proti naraščajočim četam kmečke zveze. + Slovenci na češkem katoliškem shodu v Pragi in češki jubilejni razstavi. Slovenci, namenjeni na češki katoliški shod v zlato Prago in na češko jubilejno razstavo odpotujejo iz Ljubljane v ponedeljek. dne 31. avgusta. Somišljenike prosimo, da takoj na dopisnici javijo svojo udeležbo upravništvu »Slovenca«. 4- P. Alojzij Bobnar je včeraj umrl na Brezjah in bo pokopan v torek, dne 28. julija dopoldne. Bil je rojen 14. jan. 1875. v Mirnipeči na Dolenjskem, gimnazijo je izvršil v Novem mestu. Leta 1895. je vstopil v frančiškanski red in bil 28. septembra 1899. posvečen v inašnika. Služboval je pri Sv. Trojici na Štajerskem, največ pa v Pazinu v Istri. Ker je bil izboren matematik, so ga v Pazinu pritegnili na gimnazijo za suplenta matematike, dokler ni bilo mesto zasedeno z izprašanim učiteljem. Potem je pa večino leta preživel na raznih župnijah tržaške škofije, kjer je veliko pomanjkanje duhovnikov. V jeseni je prišel na Brezje. Bil je jako rahlega zdravja, večkrat se mu je udrla kri. tako tudi v noči od sobote na nedeljo, zjutraj so ga našli mrtvega, na tleh ležečega v lastni krvi. Naj počiva pri Bogu! — Umrl je v Litiji c. kr. sodnijski ad-junkt gosp. Eriderik Nerat. — Umrla je na Dunaju dne 24. t. m. gospa Ivana Stekarjeva, soproga poštnega uradnika, in je bila v nedeljo pokopana na centralnem pokopališču. Pokojnica je rada prihajala, dokler je bila zdrava, s svojo družino v društvo »Stražo«. Svetila ji večna luč! Žalujoči spoštovani rodbini naše sočutje! — Vseslovanska ruska ilustrirana revija bo pričela izhajati v Peterburgu. — Goriški rojak g. Janko Vukasovič Stibil, podpolkovnik in poveljnik srbskega orožništva v Belgradu, je prišel na dopust domov v Vrtovin v Vipavski dolini, kjer ostane do 15. septembra t. I. — Sodnija v Cerknem. Izvedeli smo iz zanesljivega vira, da je stavbeni odsek ministrstva za javna dela (dr. Gessmann, kršč. socialec) odobril predložene načrte za sodišče v Cerknem. — Poročil se je v Postojni zobozdravnik g. Josip Schneider z gdčno Emilijo Thuma. Iz Ike poroča prijatelj našemu listu z dne 25. julija: Poletna sezona v Opatiji, na Voloskem, v Iki in Lovranu se kaj živahno razvija, dasi pravijo, da je bilo lansko leto osorej zlasti v Lovranu več gostov kot letos. Pravijo, da se je ondi oglasilo mnogo, zlasti ogrskih Židov, pa jih niso hoteli sprejeti. No, Židov je sploh toliko sedaj tod na okrog, da vam tega niti popisati ne morem. To treba izkusiti. Pred tednom dni je dospel v Lovran (v novi veliki hotel Lovran) nadvojvoda Franc Salvator z dvema otrokoma. Včeraj pa so od Ike do Lovrana vso pot okrasili z zastavami, ker se je ob pol enajstih pripeljala z dvema otrokoma nadvojvodinja Valerija, kateri na čast je zdraviliška komisija napravila zvečer na morju »serena-do« z vžiganjem umetalnega o.gnja. — V Iki v senatoriju so vsi prostori zasedeni. Nekateri duhovniki so si vzeli v obližiu privatno stanovanje in prihajajo v sanato-rij samo v kopališče in k obedu. Narodnosti so zastopane vse. Poljak in Rusin, Čeh in Madjar, Hrvat in Slovenec in Nemec — »v našem ostrogu je Avstrija.« »Slovenca« si privoščijo tudi drugi Slovani, ko ga razstavim v bralni sobi. Vreme za kopa-ije prav ugodno. — Prevčeraj je dospel sem arhidiakon (stolni dekan) iz Lvova, katoliški Rusin Leon Turčevič, jako ljubeznjiv prelat, ki bi se rad ob morskem zraku utrdil in očistil bronhije, da bo mogel zopet čisto popevati mašo v staroslovcnskern jeziku. Zdravi! — V spomin okupacije Bosne. Iz Postojne se nam poroča, da dosluženi vojaki jubilejne slavnosti ne bodo obhajali dne 9. avgusta skupno s požarno brambo, temveč samostojno in popolnoma vojaško dne 22. in 23. avgusta. To na vednost dosluže-nim vojakom. Zajedno praznovala se bode 30letnica bosniške okupacije. Spored sledi. — Vtopila se je v Savi pri Koroški Beli na Gorenjskem 41 let stara Frančiška Malej, soproga zemljiškega posestnika Fr. Malej, po domače Štefuca, na Koroški Beli. Imenovana je bila v otročji postelji in se ji je vsled bolezni zmešalo in v takem stanu je ponoči 15. t. m. zapustila svoje stanovanje in tekla v spodnji obleki, en četrt ure daleč v Savo, kjer se je vtopila. Ratijka, ki je sestra realčnega profesorja Ziliha v Gorici, je bila dobra žena in skrbna mati do otrok. — Na češko jubilejno razstavo v Prago se pripelje dne 8. avgusta 800 Hrvatov in Čehov iz Hrvaške. Čehov je na Hrvaškem na 30.000 in je njihov rojak Krepelka hrvaški poslanec. — V Prago je odšlo na razstavo 300 Poljakov. Čehi so jih slovesno sprejeli. — Požar. Včeraj opoldne je gorelo v Bukovici pri Vodicah. Požar je uničil hlev in skedenj. Škoda je precejšnja. — Nevarno obolel je ruski koncertni vodja Slavjanski. -f Blamirani »Narodovi« junaki v Škofji Loki. Slavnost v Škofji Loki je uspela prekrasno.' Pokazala se je popolna onemoglost »Narodovih« hujskarij. Kdor je šel »Narodu« na lim, se je — blamiral. V prvi vrsti so se blamirali tisti »Narodovi« pristaši brez hiš. ki so izdali parolo, da se zastav ne sme izobesiti. Škofja Loka je bila v zastavah! Vsa slavnost je bila sijajna, na čast gostoljubni Škofji Loki in njenemu vrlemu meščanstvu. »Narodovi« junaki so igrali jako žalostno, klaverno in smešno vlogo. En mlaj so ti junaki od sobote na nedeljo podrli, naši so ga zopet postavili in pa kričanja je bilo precej v liberalni vrsti, kar bi njeni člani sedaj radi zapisali na rovaš naše mladine. Druge nesreče pa ni bilo in večjih uspehov ni imel »Slovenski Narod«. Pač še enega. Celih 13 — nesrečna številka, saj naglašamo to vedno, se je postiralo brez peronskih listkov na peronu kolodvora, da malo podemonstruje proti došlecem iz Ljubljane. Pa niso mogli stopiti v akcijo, ker so jih naši takoj obkolili od vseh strani, liki krepka pest. Gospod bivši disciplinirani učitelj Sicherl in mladi njegovi tovariši so morali torej biti lepo tiho, ko je pridirjal vlak, in so ž njega stopili odlični gostje. Red je bil vzoren. Par pobalinov je semtertje nahrulilo kako našo skupino s kako prijazno opazko, ko se jim je pa povedalo, naj bodo tiho, da ne sfrče v zrak, jim je pogum takoj upadel. »Narod« bo gotovo žalosten, da njegove surovosti niso imele večjega uspeha. Za splošen smeh je preskrbel tajnik ljubljanske gostilniške zadruge Pinter, ki se je to pot še bolj opekel kot v Kamniku. Po javni telovadbi je nekaj škofjeloških »Sokoličev« prišlo na telovadni prostor ter so se hoteli z orodji naših telovadcev zabavati. Nekaj naših telovadcev je letelo z veseličnega prostora pri Balantu, da nadležne tiče prežene. Ko so telovadci hiteli mimo Štemar-jev, jih je opazil ondi na vrtu sedeči Pin-tar. Hipoma je bil pokoncu v mnenju, da morajo naši telovadci bežati iz Škofje Loke. Ves blažen je planil iz vrta in kričal: »Zivio, vendar so čuke nabili v Škofji Loki« pri tem je pa priletel naravnost v roke članu našega uredništva, ki ga je takoj ustavil in zaupil nanj, naj še enkrat ponovi svoj vzklic, zapomni naj si pa že takoj, da se nobenega izzivanja ne trpi. Mogočni Pintar je zaprl usta in pozvan ni hotel povedati svojega imena. Priletelo je nekaj naših somišljenikov, ki so Pintarja prijeli za vrat, zahtevajoč od njega imena. Član našega uredništva je ubranil Pintarja, da Pintar ni dobil zasluženega plačila. Ko-nečno je Pintar pobegnil, ne da bi imel pogum zastopati svojega stališča in povedati svojega imena. Nekaj škofjeloških liberalcev je prišlo javit, da ta izzivač ni Škofje-ločan, ampak ljublj. liberalec. Povedalo se jim je, da itak vemo, da so ljubljanski liberalci mnogo bolj neumni kot škofjeloški. Hujšega ni bilo nič in »Narod« mora biti. kakor rečeno jako žalosten. Ko so pri odhodu nekateri Sokoliči hoteli izza ograje vrta na Štemarjih izzivati, odgovorili so jim naši: ^Zivio Lenček!« in jim zaprli s tem usta. Tudi pri odhodu na kolodvoru je bil popoln red, dasi so iz Tržiča došli »Sokoli« v kroju na naše telovadce iz vozov klicali psovke. Taki so slovenski »Sokoli«. Celo takrat, ko nastopajo v kroju, ne poznajo dostojnosti in mečejo okolu psovke. katere pobero v »Narodu«. To pribije-rno, ker je preznačilno za karakterizacijo slovenskega sokolstva. Taki ljudje ne bodo premagali naših vrst. Na zdar! š Celje se podira. Tako bi človek mislil, ako čita zadnjo »Deutsche Wacht«, ki upije, da je naša celjska »Ljudska posojilnica« kupila hotel Terschek v Celju za 182.000 K. »Deutsche Wacht« srdito napada gosp. Terscheka, ker je kot celjski nemški občinski svetnik svoj hotel prodal Slovencem. Da — nemštvo Celia se podira! Ljubljanske novice. lj Vodstvo deželne bolnišnice je deželni odbor nadalje izročil začasno prima-riju gosp. dr. Vinko Gregoriču, ki radi tega preloži svoj dopust. Ij Nesreča na brodu v Tacnu. Včeraj zjutraj so se peljali romarji na Skaručno in dospeli okoli 4. ure do broda v Tacnu. Ko je voznik zapeljal voz z romarji na brod, sta za vozom stali .58 letna Cecilija N. podomače Lozarca iz Grabna pri Dobrovi in 14 letna Ncžika Plečnikova iz Brezja pri Dobrovi št. 47. Ko sta menda (tako domnevajo romarji, a pozitivnega pa nihče ne ve) hoteli iti sredi Save na voz, sta padli v vodo. Deklica je izginila takoj pod vodo, »Lozarca« pa se je par minut borila z valovi in obupno klicala na pomoč, potem pa tudi ona izginila med valovi. Lozarco so, kolikor je nam znano, včeraj dopoldne potegnili iz vode blizu (iameljnov vso obtolčeno, Plečnikove pa baje še niso našli. Karakteristično je pri nesreči to, da nikomur izmed romarjev ni padlo v glavo, da bi skušal ponesrečenki rešiti in celo brodar, ki je gotovo moral nesrečo opaziti, se ni nič brigal za kako rešitev iu plovil naprej do kraja. Ko so bili romarji na drugi strani t. j. na levi, so nekoliko časa šli ob vodi, potem se pa odpeljali na Skaručno. Še celo lastna dekli-čeva mati se ni dalje brigala za ponesrečenega otroka, ampak se odpeljala z drugimi romarji naprej. lj Pastor Hegemann pred sodiščem. V soboto se je vršila pred tukajšnjim dež. sodiščem obravnava o prizivu tukajšnjega pastorja Hegemanna v zadevi konfiskacije njegove brošure, ki je bila konfis-cirana, ker so se v njej blatile dogme katoliške cerkve in Sv. Trojica. Drž. pravd-nik je s tega stališča zagovarjal konfiskacijo, Hegemann se je pa zagovarjal v daljšem govoru ter je trdil, da je konfiskacija naperjena proti principu evangeljske cerkve o prostem proučevanju biblije. Sodišče je potrdilo konfiskacijo nekaterih mest, nekaterim točkam priziva je pa ugodilo, češ, da negacija božanstva Kristusovega in sv. Trojice ne pomenja zaničevanje cerkvenih obredov. Konfiskacijo je sodišče po S 303. potrdilo v točkah, ki očitajo papeštvu in cerkvi izkoriščanje vere. Ij Gorelo je danes popoldne »pri konjičku« na Poljanski cesti. Gorelo je v shrambi za meso, last mesarja Steleta. Ij Cene telečjega mesa je magistrat določil tako-le: kilogram najdražjega mesa 1 K 4(i vinarjev, potem 1 K 20 vinarjev, brez priklade zrezek 2 K 20 vinarjev, za opražene jedi se dobi meso kilogram po 90 vinarjev. lj G. Josip Globelnik ponesrečil. V soboto zvečer bi se bil svetnik trgovske in obrtne zbornice, gosp. Josip Globelnik. na progi državne železnice skoro smrtno ponesrečil. Vrata kupeja niso bila zaprta in ko je g. Globelnik pri Dunajski cesti pogledal iz železniškega voza, so se vrata kupeja odprla in g. Globelnik je padel na progo ter se znatno pobil. Le izredna sreča je bila. da se ni zgodilo kaj hujšega. Ij Hradeckega most — tudi čevljarski ali železni most imenovan — je radi asfal-tovanja dne 27 .,28. in 29. t. m. za vozni promet zaprt. lj Velika nesreča bi se bila kmalu zgodila včeraj zvečer v bližini južnega kolodvora. Ko je gorenjski vlak v bližini Dunajske ceste obstal, je neki sprevodnik odprl vrata zadnjih voz in pričel kričati na naše telovadce, da so že na južnem kolodvoru in naj izstopijo. Ko je neki gospod prvi izstopil, je vlak potegnil in peljal naprej. Gospod je padel. K sreči telovadci še niso stopili za njim na stopnjice pri vozu in so še o pravem času obstali pri odprtih vratih. Vlak je peljal na južni kolodvor z odprtimi vrati! Ta sprevodnik je tudi pso-val ljudi in se obnašal tako, kakor bi se železniški sprevodnik nikdar ne smel. Nekoliko več reda bi bilo priporočati. Zahtevamo. da se takim železniškim sprevodnikom odločno pojasni stališče! Telefonsko in brzojavno poročilo, PARLAMENT V TURČIJI. (Glej poročilo na prilogi.) Carigrad, 27. julija. Turški parlament je sklican na mesec november. Pri sobotni Selamlik slavnosti se je slpošno opažalo, da se slavnosti albanske čete niso udeležile. Turški parlament ima senat (160 sedežev) in poslaniška zbornica (500 sedežev). V poslaniško zbornico sme voliti vsak turški podanik, ki je dovršil 21 leto in plačuje kakršenkoli še tako mal davek. Na 50.000 prebivalcev pride en poslanec. Volivne pravice nimajo nomadski narodi. Volitve so tajne. Poslanec mora biti voljen le iz okraja, v katerem stanuje. Volitve se bodo vršile vsake štiri leta. Carigrad, 27. julija. Mladoturki so jako nezaupljivi iu so mnenja, da imajo sultanove naredbe le namen ustavne revoluci-jonarje pomiriti in potem čez nekaj časa konstitucijo napraviti brezvplivno. Člani reformnih strank se ne pomirijo prej, da bo parlament izvoljen in da bo imel tako tako oblast, kakršno zahteva ljudstvo. Carigrad, 27. julija. Po Turčiji so bile velike slavnosti v proslavo ustave. Carigrad, 27. julija. Časopisi že izhajajo brez cenzure. KONEC USTAŠKIH ČET V MAKEDONIJI. Solun, 27. julija. Ker je za vse tistaške čete bila proglašena svoboda, se vrnejo grške ustaške čete na Grško, bolgarske pa v Bolgarijo. Sem so došli glasoviti usta-ški vodje. Prebivalstvo Turki, Bolgari Grki, jim je šlo nasproti. OVACIJE SULTANU. Carigrad, 27. julija. Tu je prebivalstvo jako veselo ustave. Tisoči in tisoči ljudstva, med njim častniki z moštvom in tudi kristjani so včeraj pred sultanovo palačo prirejali sultanu velikanske ovacije. Mno- žica je nosila zastave z napisi: »Živel sultan in ustava«. Manifestacije so trajale celo noč. SEDEM ČASTNIKOV USTRELJENIH. Solun, 27. julija. Tu je bilo vsled vo-uhnstva ustreljenih sedem častnikov. RUSKI ZUNANJI MINISTER PRI ANGLEŠKEM KRALJU. Dunaj, 27. julija. Ruski zunanji minister obšiče v Marijinih varih angleškega kralja. TRŽNE CENE Budimpešta 27. julija. Pšenica za oktober......IT 14 Rž za okt..........g-39 Oves za okt. ... 8"22 Koruza za maj I. 1909 ..... 7 17 Koruza za julij........7 42 Efektlv: 20 ceneje. Zahirala. Za vse mnogobrojne zelo tolažilne dokaze iskrenega sočutja povodom bolezni in smrti naše iskreno ljubljene hčerke, oziroma sestre, gospodične Ivanke Zore učiteljice-voditeljice v Hotiču izrekamo vsem ljubim sorodnikom, prijateljem in znancem najtoplejšo zahvalo 1800 Osobito se zahvaljujem čč. usmiljenim sestram, gospodom nadzorniku Gabršku, ravnatelju II. m. lj. šole Jegliču ter župniku iz Hotiča, slavnim učiteljskim zborom, gospodom pevcem, cenjenim darovalcem krasnih vencev, sploh vsem, ki so drago raj-nico spremili na zadnjem potu in nam lajšali bol ob prebritki izgubi. Ljubljana, 37. julija 1908. Žalujoča rodbina Zorc-eva Prodajalec ali prodajalka ki hoče na svojo roko začeti trgovino, dobi po nizki ceni poslopje na deželi v najem za več let. Naslov se dobi pri upravništvu »Slovenca*. 1779 3-1 ličem za 14 letnega fanta prostor v pošteni hiši s hrano in stanovanjem. Ponudbe na naslov 1798 3—j Milan Hočevar, Celje Mirna stranka brez otrok, išče stanovanje obstoječe iz 1 sobe in kuhinje ter pritiklin za november, če mogoče, z razgledom na ulico. Letna najemnina naj znaša 180 — 240 K. Lega Sv. Petra ali Resljeva cesta ali Kolodvorske ulice. Ponudbe na upravo tega lista pod „IWirna stranka". 1801 i-j Služba orglavca in cerkovnika se takoj odda v Št. Ilju, pošta Mi> siinja, Štajersko. — Cecilijanci, ki so obenem rokodelci, imajo prednost. 1786 5—2 Pozor, kmetje in fantje! V moji lekarniški praksi, katero izvršujem že 25 let. se mi je posrečilo, sčasoma iznajti sredstvo za rast brk in las, proti izpadanju las in za odstra* njenje prhljaja (luskin) na glavi, to je Kapilor št. I. Cena (franko na vsako pošto): 1 lončič 3 K 60 v. 2 lončka 5 K. Prosim, da se naroči samo od mene, Naslov je: P. Juri&ič, lekarnar v Pakracu fit. 65. (S,avon'jO. Denar se pošlje naprej aH s poštnim povzetjem. 814 20—17 Havre New-York Francoska ppekomorska družba. Odpotuje se iz Ljubljane vsak torek. Vozne liate in pojasnila daje samo Ed. Smarda obl. konc. potovalna pisarna Ljubljana, Dunajska cesta it. 18, nasproti znane gostilne pri „Figovou". 1878 26—11 C. in kr. intendmlja 3. voja k št 7593 leta 1908. AVI S O 1797 1-1 zaradi zakupne oddaje sena, slame, drv£ in premoga za v postajah Kormin Gorica Kanal Gradišče in Ronki Tržič Celje Celovec Št.Vid Volgpcrk Ptuj Maribor, SI. Bistrica, Strass Radgona Trst, Koper, Bazovica Sežana Ljubljana Gradec Trbiž, Malborjet, Rabi Bovec Tolmin Bruck na Muri, St. Marein Judenburg Beljak Kotje Rovinj | Poreč 00'C S d- o ~ o -O S > o C T3 > ca o (U o ž QJ > c S£ O 73 Cub 3 C N g N o I s- . Jn O; « 2 O T-. O D. C a> vojašk. preskrbo/ališču v Ljubljani 22. Gradcu o občinskem uradu v Trbižu 24. 00 s Bovcu 25. ■<—1 Tominu 26. okrajnem glavarstvu v Brucku na Muri 25. Judenburgu 26. voj. filial, preskrbovališču občinskem uradu v Beljaku ~ Kotju 28. 29. mestnem magistratu v Rovinju 1. ■♦J okrajnem gravarstvu v Poreču 2. o teozofiji. Ti nauki morejo sicer ločiti človeka oaawlaik> ■*nnki «»■>»»«, ■Milic, Kuri JIM«. Mtalalalut Dunaja: L VallaaHa 1, N. fabaralraaaa 4, III Ua(w(tin n (a.gal Ra.avafa), lil. L»-vaaniaa iT, IV. filiali naa.lilrana II, V. lakiabraaaarattaaaa H a, n. Baayaa4arfaiati. M, Tli aarlaklltulraaaa T«, VIII. LarahaalalJaralraaaa IU, II. Alaaralttaaa II, UVIII