380 Književna poročila.
Književnaporočila
Carniola. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. Uredniki: dr. Jos. Gruden, dr. Jos. Mantuan i, dr. Gv. Saj o vi c. Nova vrsta. Letnik VI., zvezek 1. in 2. V Ljubljani 1915.
Zadnji dvojnati zvezek prinaša na prvem mestu dr. Jos. Grudna kulturno zgodovinsko študijo o »Šoli pri sv. Nikolaju in ljubljanskem nižjem šolstvu po reformacijski dobi", napisano na podlagi deloma novih arhivainih virov. Prva sled šenklavske šole sega nazaj do 1. 1418, ko je bila po dolgih letih zopet obnovljena. Staro šenklavško šolo moramo šteti med »latinske šole" (3), kjer so se dijaki učili trivija in kvadrivija, se usposobili za prestop na vseučilišče, duhovski kandidati pa dobili pod vodstvom duhovnikov potrebni strokovni pouk. V tej obliki se je ohranila šola do 16. stoletja. Ko so zagospodovale tudi v Ljubljani moderne protestantske šole, se je učilnica pri sv. Nikolaju vzdržala menda vsaj kot pevska šola. Nova doba se pričenja za njo, ko se je združila z jezuitsko začetno šolo (1621); postala je s tem pripravnica za latinsko gimnazijo in hkrati izobraževališče za domači pevski naraščaj. Proti koncu 17. veka je vsled nezmožnosti učiteljev precej propadala. Iz 1. 1679 se nam je ohranila najstarejža recenzija učnega reda šenklavske šole, ki nam razkriva velik del tedanjega učnega načina in učnih ciljev, kakor je pač veljal do velike terezijanske reforme, »ki je staro šenklavško šolo in z njo vred tudi njen poslovnik pomedla s pozorišča" (17). To važno listino podaje pisatelj dobesedno v prilogi. Grudnova študija pojasnjuje v marsičem dobo, ki nam je zlasti glede na šolstvo malo znana — K. k Bergdirektion Idria" nadalje „Die dntte Okkupation Idrias durch die Franzosen im Jahre 1809". Med priob-čenim gradivom zasluži tokrat posebno pozornost odstavek o novi organizaciji idrijskega šolstva za časa francoske vlade. — Dr. Janko Ponebšek je začel pri-občevati obširno zasnovano monografijo »Naše ujede". Obsežnemu pregledu oolo-gičnega in ornitologičnega slovstva (večinoma nemškega) sledi splošni prirodopis ptic. O tem delu strokovnjaka bo mogoče pisati oceno, ko bo končano. — »Slovstvo" prinaša referate zgodovinskih, zemljepisnih in prirodoslovnih spisov, ki se tičejo naše ožje domovine; med njimi čitamo strokovnjaško poročilo F, Seidla o Fr. Kossmatovi študiji »Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion" (str. 58—64). — »Bibliografija", ki jo je sestavil dr. Janko Slebinger, obsega v petih skupinah naslove onih najnovejših knjig in člankov, ki spadajo po svoji vsebini v okvir »Carniole". Poročilo o Božični razstavi v Jakopičevem paviljonu (str. 68, oddelek »Umetnost") je za »Slov. narod" napisal seveda C. Gol ar in ne C. Glonar, kakor vpije tam po nepotrebnem tiskarski škrat. — V »Zapiskih" je priobčil Fr. Kotnik nekaj zgodovinskih drobtin in rokopisov koroškega Slovenca Jak. Rohrmeistra (1631—1716). Janko Barle je izpisal iz matične knjige župnijskega arhiva v Brdovcu onkraj Sotle imena onih Slovencev iz Kranjskega in Štajerskega, ki so bili člani bratovščine sv. Barbare v Brdovcu med leti 1676—1745. Ivan Tušar jo objavil oklic majorja du Monteta iz 1. 1809, s katerim je vabil slovenske fante-prostovoljce v svoj četrti bataljon proti Francozom. — Običajni »Društveni vestni k" zaključuje številko, katera kljub
Književna poročila.
381
težkim razmeram ne zaostaja za svojimi prednicami. — Glede tiska bi bilo iskreno želeti, da gospodje uredniki odslovijo tiste mikroskopične nonpareille-črke (posebno v bibliografskem pregledu), ki so tudi zdravemu očesu prava muka
Kapistran.
R. F. Magjer, Crveni križ i drugi zapisci sa sela uoči rata. Osijek, 1915. M. 80. .'8 str. 1 K 50 v.
„Klub hrvatskih književnikov" v Osijeku, osnovan 1. 1909, dosle na literarnem polju ni imel sreče; to pa zato ne, ker se ni držal naravnih svojih nalog in ni prav cenil svojih sil. Vse njegovo delovanje je malone istovetno s pisanjem njegovega tajnika R. F. Magjera, ki bi bil dober izvršilni organ, a hoče biti plodovit samotvorec. Kakor zagrebška vseučiliška knjižnica zbira tudi osiješki Klub letos vojne pesmi in opise; to je prav, nevarno pa je z Muzami iti med orožje. A g. Magjer je storil tudi ta korak.
Vnanjost knjige se ujema s podobo, ki nam jo je o sebi ustvaril g. avtor: fina oprema, rdeče barve na sliki ovojnega lista, poseben ad hoc obrazovan »Magjer ex libris" in pa seznam številnih njegovih publikacij, ki so večinoma izhajale s potnim listom, to je — s predgovori drugih avtorjev. Potni list seveda vselej človeka ne očuva potnih neprilik; to je okusil g. Magjer cesto že sam, zlasti če je hodil v verzih; zakaj kritika mu kljub uvodom ni prizanašala. Pričujoča knjižica ni potrebovala uvoda, naslov in vsebina ji dajata sigurno pot. To so sličice iz mobilizacije, vseskozi z motivom: „sve za svitlog našeg čara i domovinu hrvatsku".
Dr. F. I.
Pero Dupor, Sa južnog i sjevernog ratišta. Bilješke, bojne i druge pjesme. Tisak in naklada „Malog lista". Zagreb, 1915. M. 8°. 76 str.
Dupor je vojak-prostak, rojen 1. 1896. V Brodu ob Savi se je izučil slikarske obrti ter delal nekaj časa v Opatiji in Zagrebu, a se je vrnil k plugu. Kot vojak je bil ranjen v Sibiji, zdravil se je v Osijeku v bolnici, a nato odšel na gališko-bukovinsko bojišče. Fant je brezdvomno spreten v zlaganju narodnih desetercev; za vse ostalo odgovarja njegov „milije", ki ga bo sodila zgodovina. Dupor „opeva" Slavonijo in Osijek in osiješki „Klub hrvat književnika", bitko pri Stanislavu in Kolomeji, v prozi pa piše (prav neokusno) o komitadžiji na bukvi itd. — Nikjer sicer ni povedano, da je knjižica izšla pod okriljem osiješkega kluba, oziroma njegovega tajnika, a ni dvomiti, da ji je Magjer kumoval: v knjižici je ta zveza preočita. V predgovoru, ki ga je podpisalo uredništvo „Malega lista", čitamo, da je Dupor v Osijeku posetil hrvatskega pesnika R. F. Magjera, ki ga je nekega popoldne uvedel v temeljna pravila metrike in v dveh dneh evo ti Dupora z rokopisom poezije! Spričo tega ni čudo, če Dupor v eni pesmi pravi, da Klub hrvat. književnikov „vsi narodi v zvezde kujejo", da to društvo „skozi svojega tajnika dobročinstva čini povsod velika". Za končno karakteristiko vsega tega služi še to, da se pod predgovorom agitira za politični časopis »Hrvatska", češ, to so največje in najboljše hrvatske novine. — Mnogo navedenega vzbuja odpor; g. Magjer, žal, tega ne čuti. Ne poročamo o čudni knjižici morda z namenom, da bi jo priporočali v čitanje, temveč zato, ker spada z Magjerovim »Crvenim križem" v sodobno vojno literaturo. V slovenščini slična knjižica k sreči še ni zagledala belega dne. Po vojni bo mogoče pisati razpravo o tem, kako življenje so ž iveli literati za časa vojne, kako so dogodki vplivali na njih delo, kako so se delili po strankah . . .
Dr. Fr. Ilešič.
Digitalna knjiĹľnica Slovenije - dLib.si