Najlepša pravljica.
gHekdaj je bil . . .« o, čarobna beseda, f4. Glaseča se kot spev iz davnih let! »Nekdaj je bil . . .« oko presrečno gleda Nazaj v pravljični bajnolepi svet; Nad mano sen razpenja zlat peruti, Srce mladostnih dnij veselje čuti!
In znova jadra duh po daljnem časi: Pod snežnim prtom zemlja trudna spi, Ob peči ded se greje sivolasi, Nanj gleda deček z bistrimi očmi; »Nekdaj je bil . . .« in širi se obzorje, Skrivnosti kaže zemlja, zrak in morje!
Gradovi vstajajo na skalah golih, Nevidne so zidale je roke; V steklenem gradu na kristalnih stolih Začarani mogočniki sede; Demantov, biserov, srebra in zlata Zapirajo poslopja jim bogata . . .
Tu vitez hrabri v prah pobija zmaja, In tam na boj pozivlje velikan; Tu svetli kralj poroke god obhaja, In tam ječi kraljic na smrt bolan; Tu blažen duh človeštvo osrečuje, Tam pogubljenje mu sovražni snuje . . .
In po morja brezmejni površini Mladenič jadra v nepoznani svet; Ob hitrem brodu v čarobni milini Oglaša spev povodnih se deklet: Morja razgrne zdajci se bogastvo, Palač uzre kristalnih veličastvo . . .
Živo je vse, kar zre oko v prirodi, Razgrneno je delo tajnih sil — O,  stokrat, stokrat mi pozdravljen bodi, Ti krasni svet, ti dom duhov in Vil! Ko čuda mi razgrinja domišljija, Krasnejši svet pred mano se razvija:
Za mano dnij mladostnih zlati časi, Za mano lepi moj nedolžni svet; Dokler živim, živeli bodo glasi, Nezabni glasi iz otroških let: Ta leta brez skrbij, bridkostij, boja, O, ta — pravljica so najlepša moja!
^
A.   Funtek.