10 10 Glasba v šoli in vrtcu , letn. 24, št. 2 (2021) | David Bandelj, Zborovsko petje – vzgoja k lepoti Zborovsko petje – vzgoja k lepoti Choral Singing – Education towards Beauty Dr. David Bandelj Humanistični licej Gorica, Italija DIZ Trubar- Gregorčič, Puccinijeva ulica 14, 34170 Gorica, Italija dbandelj@yahoo.it Izvleček Članek povzema ugotovitve delavnice, ki sem jo imel na Oto čcu v okviru izobraževanja ZRSŠ septembra 2019. V njem skušam raz členi nekatere ne nujno glasbene razsežnos zborovskega petja in pri tem izpostavi vlogo zborovodje ter poda nekaj izzivov za nadaljnje delo. Predvsem me zanimajo psiho- loška in vzgojna plat mskega dela ter pedagoški pristop zborovodje kot sinergi čnega oblikovalca sil in teženj pevcev. Ključne besede: zborovodja, zborovsko petje. Abstract The ar cle sums up the conclusions reached at the workshop which I held in Oto čec as part of a training programme organized by the Na onal Educa on Ins tute Slovenia in September 2019. In the ar cle, I a empt to analyse certain dimensions of choral singing, not necessarily musical ones, and in the process highlight the role of the choirmaster and suggest a few challenges for future work. I am mostly interested in the psychological and educa onal aspect of teamwork, and in the pedagogical approach of the choirmaster as a synergis c shaper of the singers' powers and aspira ons. Keywords: choirmaster, choral singing. Apologija k naslovu Da bo »lepota odrešila svet«, je vedel že Fjodor Mi- hajlovič Dostojevski; njegova izjava, ki je zapisana v romanu Idiot, je tako preplavila svet, da je postala že simbolna za vsak tip umetnosti in njenega spopadanja z estetiko, toda povedati je treba, da ruski pisatelj ni imel v mislih zgolj tega, temveč tudi neizrekljivo plat vsakega umetniškega snovanja, ki je nujno vezano na koncept človekove vloge v njem in njene posvečenosti. Gre skratka za izjemno širok pojem lepote, ki vključu- je tudi idealizem. Ta je vsem zborovskim navdušencem nekako pisan na kožo, pravzaprav pa se spaja tudi z ne- koliko bolj znanstvenim, ampak vseeno zgodovinskim pojmom lepote, ki ga poznamo iz antične Grčije, to je kalokagathia ( κ αλοκ αγαθία), sintagma, ki združu- je v sebi pridevnika »lep« ( κ αλὸς – kalòs) in »dober« (ἀγαθός – agathòs) in predstavlja poleg estetske vred- nosti tudi moralno integriteto, kar pomeni, da vse, kar je resnično lepo, je tudi nravstveno dobro. V spoju obeh pravkar omenjenih vrednot lepote je zgrajeno tudi moje prepričanje o vlogi zborovskega petja in vrednotnem sistemu, v katerem skušam kot STROKA 11 Zbor je prvovrstna kovnica karakterjev in skupnega dihanja, utripa in povezovanja. zborovodja vplivati na svoje (repertoarne in ekipne) izbire ter na svojo posredovalno vlogo, saj je to, kar želim podati pevcem v naših skupnih druženjih, pred- vsem dejstvo, da je petje v zboru ena izmed življenjsko pomembnih veščin, v jeziku sodobnosti bi temu rekli life skill. Trdno verjamem, da je zbor prvovrstna kov- nica karakterjev, izraznosti in skupnega dihanja, utripa in povezovanja, kar je za čas, v katerem utrip merita predvsem tehnološka pismenost in instant informacija, dragoceno in pomembno. Vloga zborovodje seveda pri tem ni zanemarljiva, temveč je celo bistvena. Prepričan sem namreč, da vsak kolikor toliko izobražen diri- gent lahko pripelje zborovsko telo do merljivih rezultatov, ki zajemajo intonacijo, pre- pričljivost izvedbe, artikula- cijo ipd. Težko pa je še kako dobremu glasbeniku delovati na tistih področjih, ki niso merljiva, so pa posebno za heterogeno skupino ljudi, kakršna je zbor, izjemno pomembni za njegovo preži- vetje in rast. Če izrazim s slikovno predlogo, je namen tega prispevka razmišljati, kako iz skupine, ki jo prika- zuje spodnja slika: (Foto Ožbej Černe) (Foto Ožbej Černe) zgraditi skupino, kot jo prikazuje sledeča: 12 Na prvi sliki je razvidna disciplinirana skupina pevcev, na drugi pa nasmejana skupnost, ki ne skriva ljubezni do tistega, kar dela, in do tega, da se preprosto, a ne samoumevno, počuti dobro v odnosih, ki se pletejo med njenimi člani. Kako do tega? Pri stvareh, ki imajo višji smisel, je treba vedno iskati izvor. Tako sem pri samoizpraševanju, ki vključuje raz- loge o tem, kako pevci doživljajo svoje petje v zboru, startal prav pri njih. Vsak otrok v določeni fazi razvoja razume petje po svojih trenutnih močeh, zmogljivostih in talentih. Tako sem opravil krajšo anketo med pevci različnih starosti iz OPZ Emil Komel in iz MeMlPZ Emil Komel, ki sem ju vodil v lanskem šolskem letu. Na vprašanje »Zakaj prepevam v zboru?« so odgovorili tako (navajam entropično): … ker v zboru lahko poješ več glasov in potem je celota super lepa. Mara, 10 let … ker želim nekoč peti v odraslem zboru … Lucija, 8 let … ker sem slišala zbor, kjer poje moja sestra in sem se zaljubila. Petra, 6 let … ker rada pojem in bi rada pela še boljše. Lucia, 10 let … ker je pevski zbor v zadnjih letih postal del mojega življenja in uživam v tem, kar pojemo in ustvarjamo. Samuel, 20 let … ker mi je všeč peti med čudovitimi ljudmi, s ka- terimi delimo isto strast. Zala, 18 let … ker doživljam čustva, ki jih nikjer drugje ne. Jakob, 20 let … ker mi je všeč deliti glasbo in njeno magijo z dru- gimi. Katarina, 18 let … ker me to defi nira. Alessandro, 20 let Jasno je, da gre za različna zavedanja, vsa pa izhajajo iz globljega uvida v lastno osebnost, ki je seveda različ- na. Skupni imenovalec je pri vseh zgoraj omenjenih izja- vah dobro počutje. Vendar defi nicija takega tipa dobrega počutja ni površinska, temveč globinska. Gre od čistih estetskih občutkov (»všeč mi je peti«) do projiciranja sebe v prihodnost (»rada bi pela v odraslem zboru«), mimo zavedanja lastnih razvojnih (z)možnosti (»rada bi pela boljše«) vse do globljih ekstatičnih občutkov (»rada delim magijo glasbe«), socialnih vzgibov (»zbor je del mojega življenja«, »rada delim isto strast z ljudmi«) ali celo identitetnih defi nicij (»petje v zboru me defi nira«). Na tem mestu, v tako pisani paleti čustvenih in mi- selnih vzgibov, postane ključna vloga tistega člena, ki vse tovrstne elemente združuje in katalizira, kar je prav- zaprav ena izmed vlog zborovodje/dirigenta. Sam imam za zelo pomenljivo podobo, ki zborovodjo primerja s svetilnikom. Ta kaže pot in usmerja. V lepem vremenu ali svetlobi je njegova prisotnost znamenje stabilnosti: vem, kam moram. V temi in neprilikah je njegova luč tista, ki me pripelje v varen pristan. Ta defi nicija za- vzema – še pred glasbeno podobo dirigenta – njegovo pedagoško ali človeško plat. Prva je učljiva, za drugo je potrebno močno zavedanje, ki je včasih bolj potrebna veščina kakor glasbena … Toda … Ali smo svoje pevce kdaj povprašali, kako sami gledajo na zborovodjo, kako si predstavljajo njego- vo vlogo, katera je v njihovih očeh podoba zborovodje? Tudi tu sem med svojimi pevkami in pevci opravil krajšo anketo. Odgovorili so na vprašanje, ki je bilo bolj razčlenjeno. V otroškem zboru sem vprašal, »katera je po vašem mnenju vloga zborovodje«. Spet navajam entropično: … mora dobro poznati skladbo, raje na pamet, mora dobro vedeti, kdaj pojemo forte ali piano in mora znati dirigirati. Petra, 6 let … mora dobro poznati teorijo glasbe in znati peti, da nas lahko dobro nauči. Mara, 10 let Glasba v šoli in vrtcu , letn. 24, št. 2 (2021) | David Bandelj, Zborovsko petje – vzgoja k lepoti STROKA 13 … mora upoštevati naše želje in med vajami mora biti resnost in hkrati zabava. Emi, 8 let … mora poenotiti različne glasove in iz njih narediti novega, ki je lepše. Sara, 7 let Sodeč po odgovorih so otroci od 6. do 10. leta lahko zelo dobra ogledala za posameznega dirigenta. Pri mladih od 16. do 20. leta pa sem vprašal, »katere so lastnosti, ki jih mora imeti dober zborovodja«. T akole so odgovorili: Energičen, pripravljen, spoštljiv, ambiciozen, zna ustvariti dobro vzdušje in skrbi za skupnost. Mira, 18 let Mora vzpostaviti s pevci tak odnos, ki je v delovnih trenutkih strog in avtoritativen, v prostem času pa pri- jateljski. Pietro, 19 let Človečnost. Urška, 17 let Predaja ljubezen do glasbe, spoštuje vsakega posa- meznika, da se vsak čuti pomemben člen zbora. Zaveda se potenciala zbora in ga razvija, da ta ne ostaja »na istem mestu«. Sara, 19 let Ne teži preveč. Se posveča vsem pevcem. Marta, 20 let Kar me osebno žene naprej, je vztrajnost, ki jo diri- gent ima. Nejka, 19 let Je prijatelj in umetnik, ki deluje skupaj s tabo. Eva, 19 let Je kot oče svojim otrokom. Lucija, 17 let Naštete podobe so evokativne. Vsebujejo zelo razve- jeno dihotomijo, saj so zmes lahkotnosti in resnobnosti, ambicije in želja ter neprestanega nihanja med človeško in sublimno platjo umetnosti in prek nje tudi življenja samega. Za pevce smo zborovodje nosilci različnih vlog, očitno med sabo povezanih, vendar včasih tudi zelo od- daljenih. O tem kroži nešteto bolj ali manj resničnih zgodb, ki na svetovnem medmrežju dobivajo tudi svojo ironično ikonografi jo. Morda ste že videli sliko z nas- lovom „the many hats of a choir director“, kjer smo v eni sami osebi združeni dirigenti, motivatorji, terapev- ti, zgodovinarji, dietologi, menežerji, potovalni agenti, šoferji in še bi lahko našteval ... Pravzaprav nas javno mnenje po eni strani postran- sko obravnava, saj smo zborovodje v najboljšem prime- ru le slaba kopija orkestrskih dirigentov, ki so postali v javnem imaginariju eden od simbolov (volje do) moči, po drugi pa se sami zavedamo, da je to netipičen način vodenja, ki zajema veliko veščin, od izjemne glasbene izobraženosti (v kateri je zajeto vse od vokalnosti do vodenja fraz, harmonije, analize, kompozicije in zgo- dovine), čuta za timsko delo, sposobnosti empatije, li- terarnega čuta (največkrat operiramo z besedili) vse do poznavanja elementov metrike, plesa, anatomije, fi zike, razpolaganja s človeškimi viri, duhovnega vodenja in še kaj bi lahko našteli. Če dodatno ironiziramo, bi lahko vsak zborovodja nosil majico z napisom: I am a choir conductor, what is your superpower? V resnici seveda nihče izmed nas ni superheroj, bolj se nagibam k interpretaciji, da je velika večina zborovodij predanih ljudi, ki želijo izbolj- šati svet, predvsem pa tega ne delamo sami, saj ni zborovod- je brez zbora. Tako postane jasno, da je zborovska glasba izjemno timsko zasnovano delo. »Zborovsko izkustvo je ekipno izkustvo.« (Di Lorenzo 2020: 37) Če za vodilo jemljemo misel, ki naj bi jo izrekel Erazem Rotterdamski, in sicer, da je »prvi korak do znanja medsebojna ljubezen učenca in učitelja«, kar nas pelje spet v vode helenske klasike, lahko razume- mo, iz katerih vzgibov se rojeva možnost, da zborovodja ustvari iz heterogene skupine pevcev skupnost različno čutečih, a enako utripajočih ljudi. Pojem ljubezni, ki Velika večina zborovodij je predanih ljudi, ki želijo izboljšati svet, predvsem pa tega ne delamo sami, saj ni zborovodje brez zbora. 14 izhaja iz Erazmovega stavka, gre razložiti z drugim ve- likanom sodobne psihologije, Erichom Frommom, ki pravi (2006: 24), da je »ljubezen zrel odgovor na eksistenčni problem« in jo razlikuje od drugih simbi- otičnih združitev, pri katerih je ena stran bolj odvisna od druge. Pri ljubezni, kot jo pojmuje Fromm (2006: 26), gre za vprašanje dajanja oz. darovanja, v katerem lahko obe strani, če sta dovolj osveš- čeni, z dajanjem ne izgubita ničesar. Pravzaprav je glavni značaj ljubezni prav dajanje, ne pa sprejemanje. Temu avtor pripisuje poseben status in pomen. Dajanje je zanj »najvišji izraz zmožnosti. Prav tedaj, ko dajem, doživljam svojo trdnost, svoje bogastvo, svojo moč. Občutek po- večane vitalnosti me napolni z veseljem. […] Dajanje me potemtakem bolj veseli kakor prejemanje – ne zato, ker bi bil prikrajšan, temveč zato, ker z dajanjem po- kažem svojo živost.« (Fromm 2006: 27) Ob tem velja omeniti še štiri temeljne elemente dejavne ljubezni, ker so vsi (ob dajanju) ključni pri razvoju odnosa posame- znika do skupine. T o so po Frommu (2006: 29) še skrb, odgovornost, spoštovanje in vednost. Vsi ti elementi so tudi med seboj soodvisni. Če se osredotočimo na element dajanja, skušajmo premisliti, katera je pri tem specifi ka zborovodje. V času hitrega pretoka po- datkov in površnosti informa- cij je ena izmed temeljnih zna- čilnosti prav možnost, da vodi pevca v odkrivanju globin, ki so glasbene, psihološke, čus- tvene; uči plavanja »proti toku«; omogoča poslušanje, ki ni le glasbeno, ampak je celo- vito, psihofi zično, v kolikor mora posameznik zliti svoj glas v enotnost fi ktivnega »tretje- ga« glasu, za katerega nas mala Sara (gl. zgoraj) uči, da je lepši od vseh, ki sestavljajo njegovo vsoto. Poleg tega je vloga zborovodje tudi učenje »dajanja« svobode, saj je zbor ne- nehno fl uktuantna in mutirajoča skupina (koliko bole- čin doživljamo zborovodje ob vsakem pevcu, ki seveda iz najplemenitejših razlogov zapusti skupino, kar je izjemna življenjska šola odpovedovanja navezanostim). Predvsem pa ostaja zborovodja lahko dragocen osebni spremljeva- lec, »starejši brat«, stoječ nekje med staršem in prijate- ljem, saj je za ustvarjanje umetniškega presežka nujno poznati v obisti duše, s katerimi so-deluje. Kaj pa pevec? V čem je dajanje pevca lahko koristno za skupino/skupnost in kako? V naših zborih pojejo pevci heterogenega izvora in različnih motivacij in znanj. Poliedričnost fi gur, ki so- ustvarjajo zvočno in čustveno okolje, je pri tem dodana vrednost, saj upošteva individualno specifi ko posamez- nika, kateremu lahko zborovodja daje dovolj pozornos- ti in svobode v okviru njegove enkratnosti, vsota vseh posameznih enkratnosti pa omogoča ustvarjanje skupi- ne oz. skupnosti. Tu pa je treba, da vsak pevec (pod budnim mentorskim vodstvom svojega zborovodje) premakne svoje gledišče do skupnosti na način, ki ne obstoji na podlagi videza, temveč na podlagi vsebine in vključuje lastno individualnost kot ključ do identi- tete zbora-skupine-skupnosti. Pozornost pevca je treba premakniti od »sem boljši ali slabši od …« do »nihče ni tak, kot sem sam«, kar naglasi pevčevo unikatnost (Di Lorenzo 2020: 38) in jo postavi v službo skupnos- ti, v kateri se individualnosti ne izničijo, temveč pos- tanejo možnost odgovorov na življenjska vprašanja. V odnosu, ki izpostavlja identiteto in edinstvenost po- sameznika (ki je seveda tako glasovna kot značajska), lahko zbor zaživi kot skupnost, v kateri se odnosi pletejo predvsem na podlagi iskrenosti. Ta predpostavlja tudi določeno mero tveganja, saj je v trenutku, ko nekomu zaupam, tveganje implicitno. Tak odnos pa bo prine- sel tudi v vsako izvedbo potrebno magijo, o kateri smo slišali že pri zgornjih odgovorih posameznih pevcev in pevk. Nobena izvedba ni podobna drugi, saj je vsaka rezultat trenutka, ki ga soustvarjajo silnice, o katerih skušam tu spregovoriti. Medsebojno zaupanje, ki ga skupnost ponuja v primerjavi s skupino, in posledič- ni faktor tveganja sta garant tudi za pogum in drznost, kar se neizbežno kaže v tem, kar skupina/skupnost skupaj ustvarja, kar bi v našem primeru predstavljale Identiteta, ki se na ta način lahko poustvari posebno v odraščajočih zborih, je pomembna na človeški in simbolni ravni. Da pride do tega, je ključna tudi sestava posameznega zbora. Idealna je pri tem uravnovešena zastopanost obeh spolov. V času hitrega pretoka podatkov in površnosti informacij je ena izmed temeljnih značilnosti prav možnost, da vodi pevca v odkrivanju globin, ki so glasbene, psihološke, čustvene. Glasba v šoli in vrtcu , letn. 24, št. 2 (2021) | David Bandelj, Zborovsko petje – vzgoja k lepoti STROKA 15 posamezne glasbene izvedbe. Čim večja je povezanost v skupnosti, tem močnejši bo faktor tveganja in drznosti tudi v glasbi, kar predpostavlja večje vpletanje čustev, ki lahko zajamejo zbor in poslušalce, ker je angažiranost k skupnemu cilju bolj ozaveščena. Identiteta, ki se na ta način lahko poustvari poseb- no v odraščajočih zborih, je pomembna na človeški in simbolni ravni. Da pride do tega, je ključna tudi sestava posameznega zbora. Idealna je pri tem uravnovešena za- stopanost obeh spolov, vemo pa, da je fantovski del po zborih po navadi precej maloštevilen. O razlogih, zakaj je tako, ne bomo razpravljali, lahko pa razglabljamo o možnostih, da se več fantov vključi v zborovsko petje. V kolektivni zavesti so fantje za zbor manj primerni kot dekleta, vendar je to le fl oskula, ki se opira na ste- reotipe. Res pa je, da je doživljanje zborovskega petja pri fantih načeloma različno. Če je pri dekletih estetski čut bolj razvit že v nežnejših letih, je pri fantih nekoliko latenten, bolj prihaja na površje njihova tekmovalnost, ki pa lahko postane izjemna priložnost za ves zbor. Ker fantje nenehno potrebujejo dokazovanje in izzive, je lahko njihova angažiranost dobra možnost za hiter na- predek zbora, kar bo seveda ugodno vplivalo tudi na dek- leta, ki bodo s svojim estetskim čutom in pazljivostjo tudi sama vplivala na globlji razvoj notranjih vzgibov pri fantih, ki potrebujejo najprej adrenalinske izkušnje, ki startajo iz površine proti notranjosti, medtem ko pri dekletih opažam obratno pot, iz globljih estetskih doživ- ljanj lahko uberejo pot proti bolj površinskim občut- kom. Vsaka »kategorija« lahko torej prek lastnih pri- rojenih kompetenc razvija svoj estetski čut in pride do medsebojnega vpliva, kar seveda pomaga skupini/skup- nosti do dodatnih pomembnih korakov na poti. Prob- lem nastane ob dejstvu, kako fantom omogočiti večje pristopanje k zborovskemu petju. Zagotovo jim je treba ponuditi različne izzive, saj bodo težje od deklet zdržali uro, poldrugo uro vaj ali morda celo več, tako da bodo relativno mirni na svojih stolih. Sam sem si v trenut- ku, ko sem imel srečo, da sem od svojih predhodnikov dobil zbor s polovičnim številom fantov, ki so ravnokar začeli obdobje mutacije, pomagal predvsem z ustvarjal- nostjo. V pogovorih z različnimi strokovnjaki sem prejel veliko med sabo nasprotujočih si nasvetov, od tega, da naj jih pustim, da v tem obdobju ne pojejo, do tega, naj jim omogočim, da pojejo v okviru svojih zmožnosti, ne da bi jih pri tem forsiral. Odločil sem se za slednjo in svojim fantom tako omogočil miren prehod skozi delikatno fazo. Obenem sem si pomagal s širjenjem re- pertoarja, tako da sem jemal skladbe, ki so za mladinski zbor že predstavljale višjo stopnjo interpretativnih in vo- kalnih zmogljivosti, tudi ker sem altovsko linijo zaupal fantom, ki so tako ustvarili posebno zvočno barvo (in občutili pomembnost svoje vloge!). Ker sem računal na to, da bodo izziv sprejeli z zanimanjem, sem tvegal, in to se je izkazalo za odločilno potezo, saj so fantje pos- tali tako močno »okuženi« s petjem, da so zatem spozna- li njegovo estetsko plat in jo negujejo še danes, ko so stari dvajset in več let. Pred časom smo eksperimentalno projek- tno poskusili s fantovskim zborom, v katerem prepevajo vsi fantje iz zborovske pira- mide, ki je nastala v Gorici na SCGV Emil Komel. Ta kombinacija je dala posebne zvočne in karakterne značil- nosti. Naj navedem pri tem le občutek otroškega čude- nja, ko so osem- in desetletniki zaslišal i za sabo zrelejše moške glasove in so se zavedali, katera je njihova možna pot do razvoja. Včasih je morda tudi prav, da otroku omogočiš sanje o njegovi prihodnosti, ne le na profesio- nalni, športni ali kulturni ravni, temveč tudi na človeški in posledično zborovski, kajti prav ta gre vedno z roko v roki s človeškim razvojem. Če želiš torej mladega člo- veka dosmrtno okužiti z zborovskim petjem, mu omo- goči vpogled v njegove neštete zmožnosti, zagotovo bo našel tisto, ki mu je najbolj priklad- na in se je bo oklenil, saj mu bo omogočala tako primerno dozo tveganja kot osebno pri- kovanost v lastne gotovosti. Včasih smo zborovodje prisiljeni k ustvarjalnim in nekonvencionalnim rešitvam, ki so v glavnem sad izbir in iz- kustvenosti (ter nekoliko tudi zdrave brezglavosti), kajti na različnih študijskih stopnjah Če je pri dekletih estetski čut bolj razvit že v nežnejših letih, je pri fantih nekoliko latenten, bolj prihaja na površje njihova tekmovalnost, ki pa lahko postane izjemna priložnost za ves zbor. Če želiš mladega človeka dosmrtno okužiti z zborovskim petjem, mu omogoči vpogled v njegove neštete zmožnosti, zagotovo bo našel tisto, ki mu je najbolj prikladna in se je bo oklenil. 16 se izobražujemo na podlagi ideala. Treba pa je vedeti, da bo po končanem akadem- skem študiju zborovodja imel več možnosti, da stopi pred otroški zbor, ki ga je treba šele postaviti, kakor pred profe- sionalno skupino izurjenih, izkušenih in predanih pevcev. Skratka: zborovodja mora v veliki večini primerov sam vzgojiti pevce svoje prihodno- sti. Morda nam ti izzivi lahko služijo, da bi bilo v tem smislu mogoče tudi širše razmisliti o posodobitvi študijskih kuri- kularnih dejavnosti na aka- demijah in drugih vzgojno-izobraževalnih institucijah, ki bi zborovsko glasbo obravnavale še bolj celostno in funkcionalno. Namesto sklepa Da bo lepota odrešila svet zborovodje, verjetno ne dvomimo, sicer ne bi počeli tega, kar nas tako globo- ko opredeljuje. Pri tem početju pa nismo nikoli sami, potrebujemo skupino ljudi, s katero rastemo z roko v roki, glasom ob glasu in zavestjo ob zavesti. Bolj podob- ni smo kirurški ekipi v operacijski sobi, kjer ima vsak udeleženec natančno določeno vlogo, brez katere ope- racija ne bo uspešna. Pri tem pa se je treba zavedati, da skupnost, ki jo lahko glavni kirurg – zborovodja ustvari, temelji na pozitivni spodbudi, ki izhaja iz ljubezni. T o sem sam občutil, ko sem pred leti poslušal pevsko revijo Zlata grla v Gorici, ki ima že dvajsetletno zgodo- vino in stalno raste v kakovosti. Na vrsto je prišel otroški zbor, katerega člani so počasi začeli korakati na oder. Mala pevka, ki je imela težave pri hoji, je prišla na oder in odšla z njega v na- ročju svoje zborovodkinje. Med gromkim in prisrčnim aplavzom publike. Vse je bilo tedaj v trenutku jasno. Ko začneš peti v zboru, se zavedaš, da ni pomemben samo glas. In ko to spoznaš, takrat nehaš. Ali pa ne nehaš nikoli več. Viri in literatura Coloroso, B. (1996). Otroci so tega vredni. Ljubljana: Tangram. Di Lorenzo, C. (2020). Il coro in adolescenza: questioni identitarie. Choraliter. XXI/60. 36–38. Fromm, E. (2006). Umetnost ljubezni in življenja. Ljubljana: Mladinska knjiga. Mina, C. (1996). Psicologia dell’amore. Padova: Edizioni Messaggero. Nucci, G. (2007). Il direttore di coro come leader del gruppo. Choraliter. VII/22. 8–12. Glasba v šoli in vrtcu , letn. 24, št. 2 (2021) | David Bandelj, Zborovsko petje – vzgoja k lepoti Včasih smo zborovodje prisiljeni k ustvarjalnim in nekonvencionalnim rešitvam, ki so v glavnem sad izbir in izkustvenosti (ter nekoliko tudi zdrave brezglavosti), kajti na različnih študijskih stopnjah se izobražujemo na podlagi ideala.