Zapel je zvon . . .
Zapel je zvon z visokih lin, je tožen glas njegov, nekoga spef za vekomaj pokril je rakve krov. Mogoče bilo dete je ptav majhno, brez skrbi, ob njega krsii marnica za Ijiibljencem ihti. Mogoče oče, mamica ostavila Sta svet, in Bog ve, kotiko sirot osfalo tu je spet. Ne — femu ne, ne onemu otoino zvon ni pely le siromaka starega je Stvarnik k sebi vzel. Za njim ihtel ne bo nihče, ob njem ni nihče šel, le moi, ki ga zagrebel je, mu pokoj je ielel
Desanka   .