SLOVAN.
Naprej  zastava Slave!"
Stev. 2. V Ljubljani, dne 15. januvarja. 1885.
Odlikovanje.
Zložil S. Gregorčič.
„Nevreden nisem pač odlike, Λ dosti vredniših poznam : To znamenje časti in dike Dovoli, kralj, da tistim dam."
Primigne kralj ; — junak pa stopi, Kjer uniż pri moži v krvi spi, Najbližjemu v mrličev tropi Pripne na prsi znak casti.
„Kar mec, kar strel jih je pomoril, V tem j e dne m sem odlikoval: Teh slednji manj kol jaz ni storil, Več kot mi vsi je ž r t v o v à 1 '. "
Spoštljivo kralj glavo odkrije. Z njim vrste vse se odkrijó, Oko junakom solze lije, [Ό πι rt \ ih bratih jim teki i.
Dr. Ivan Zlatoust Pogačar,
bivši knez in vladika ljubljanski.
(Konec.)
sinodski ekzaminator do leta 1868. Ob jednem je opravljal več drugih častnih služeb cerkvenega področja, katerih nam ni treba vseh naštevati. Zato so ga mnogokrat prosili, da bi pouzdignil cerkvene slovesnosti s svojo navzočnostjo in nagovorom, čemur je rad ustrezal. In tako je podal našemu slovstvu cerkvenemu omenjeno knjigo, katera je pisana bolj v višjem zlogu.
Vsa literarna in narodna podjetja slovenska je dr. Pogačar blagodušno podpiral. Vsak napredek na polji književnosti naše ga je srčno veselil. Med  ustanovniki  Matice Slovenske ga nahajamo koj z
a
,Γ Mediar je bojni grozni vtihnil, (^)Ζλ|) Ur;i, dobljena zmaga je! JE) A mnog junak svoj duh izdihnil f     Pod mähljaji sovraga je.
Pač bil se hrabro vsak kot lev je, Kdor živ, kdor mrtev tu je zdaj: Otet, utrjen stol kraljev je, ( Hct je doma krasni raj !
In zbere že na bojnem polji Borike hrabre gospodar; Njim, ki junaci so najbolji, Svetinje zlate daje v dar.
Pripel že vrsti je vojakov Vladar poguma častni znak: Jenni pa znamenja junakov 'li hraniš borcev se prvak?"
i&ot samostojnega pisatelja se nam kaže dr. Pogačar v svojih cerkvenih govorih, kateri so izšli z naslovom : „ P r i d i g e. G o v o r i 1 J a n e z Z1 a t o u s t Pogačar, doktor bogoslovja, korar stolne cerkve in predsednik knezoškofijske zakonske sodnije. V Ljubljani natisnil Jožef Rud. Milic. 1864. Založil dr. J. Zl. Pogačar." V vel. 8°. 424 str. Że iz tega naslova vidimo, da je dr. Pogačar z neumornim delovanjem svojim dospel tudi do višjih častnih služeb. Leta 1851. dne 24. novembra ga imenuje Nj. Veličestvo za stolnega kanonika ljubljanskega; po tem je od vezan profesurę in ostane le pro-
18
->· Slovan.
Ster. 2.
začetka, kateri je ostal odbornik do leta 1872., ko nam je bil razkol med „mladimi in starimi" najbolj razdiral skupno delovanje.
Leto 1864. je prineslo dr. Pogačarju novo čast: bil je 26. junija imenovan za infulovanega dekana stolnega kapitola. Konec istega leta ga pošlje vladika Bartolomej v svojem imenu v Rim, da poroča o vladikovini ljubljanski sv. Očetu ter izroči nabrane milodare. To svoje potovanje je krasno opisal v Zgodnji Danici leta 1865., list 1.—24. Drugič je bival v večnem mestu na željo kardinala Schwarzenberga z vladiko Bartolomejem ob vatikanskem zboru, kjer je bistro spremljal obravnave, katere so zanimale vesoljni svet. Po povratku v Ljubljano je bil meseca julija imenovan za stolnega prosta. — Kot poseben prijatelj mladini je bil dr. Pogačar tudi takrat, ko so se po novi šolski postavi izpre-menile razmere med cerkvijo in državo, za energično delovanje na šolskem polji, bržkone spominajoč se reka: Vigilantibus iura. Kujanje, polovičarstvo, pasivnost, sploh ona nejedinost. katera se je kazala po avstrijskih vladi-kovinah, imela je slab uspeh, in ta negativna stran govori za Pogačarjeve nazore. Ud deželnega šolskega sveta je vselej zastopal cerkvenoversko stališče.
Njegovo vsestransko, neumorno delovanje je bilo občno znano, tudi Nj. Veličestvu : zato se ni čuditi, da je bil po resignaciji vladiki' Widmarja izbran /a stolico vladikovine ljubljanske dr. .lane, Zlatoust Pogačar. Dne .'10. maja 1875. imenovan od cesarja. K), avgusta preko-nizovan od papeža, bil je 5. septembra v ljubljanski stolnici posvečen ter umeščen od metropolita dr. Andreja Golmayerja vpričo vladik labodskega, krškega iu tržaškega-
Vladikovanje Pogačarjevo ρ· bilo sieri' kratko, ker je postal vladika še le v pozni dobi življenja svojega, a vender jako plodovito. Pokojnik je bil vzgleden višji pastir svoji čredi, katero je učil. delil jej sveto-tajstva. — ličil je Z besedo in pismom duhovnike in ovčice v svojih ρ a s t i r s k i h 1 i s t i h . katerih je izdal 14' a pri kanonskih vizitacijah je sam imel nagovore vkljiib velikim drugim opravilom in vsemu trudu. Ganljivo je bilo videti častitljivega starčka . kako je celo peš ali jahaje obiskaval najzadnje gorske župnije, katere že pol stoletja ali še nikoli niso videle višjega pastirja v cerkvi svoji. Λ pokojnik ni samo birmoval po cele ure. temveč on je tudi prepovedal, maševal, obhajal, kateliezoval, opravljal oticij za pokojnike, imel litanije, večkrat celo po dve vizitaciji na dan opravljal, sprejemal prijazno duhovnike in posvetnjake, tu in tam obiskaval znane rodo-vine. Tako je precenil svoje telesne moči, ki so zmirom bolj pešale, osobito še ko mu je popolnoma oslabel vid, katerega mu tudi zdravniška umetnost ni mogla z boljšati.
Vednostim napredovanje duhovščine mu je bilo jako pri sni : zato je pomnožil nekaj bogoslovnih predmetov, uredil župnijske izpite, uvel pastoralne konferencije, zaukazal znanstvene obravnave o raznih tva-rinah ; izdajal potrebne nauke, ki bi vse to pospeševali. O vseh plemenitih namerah pokojnega vladike pričajo letniki „Laibacher Diöcesanblatt", ki je še v drugem oziru znamenit v slovstvu slovenskem, ker je namreč z objavljanjem mnogih slovenskih spisov prvi pokazal pot, kak-
šen naj bi bil vseslovenski bogoslovni znanstven list. In le duhovniki pisatelji bi mogli doseči, da bi bili vkljub nemškemu napisu in „birokratskim naredbam" (katere se od drugih uradov pošilajo, in, kakor je potreba, duhovstvu objavljajo, in katere slovéniti je jako nehvaležno delo*) lahko imeli svoj slovenski list. Zato tisti, kateri imajo spretno pero, pa niso nič storili, lahko zdaj trkajo na prsa svoja ; kajti sami nasveti ne pomagajo, ampak dejanja. Pokojnik je častno mesto odkażał slovenščini tudi v knezoškotijskem redništ.vu, ker jo je vanj fakultativno uvel; in le čudno je, kakor se nam pripoveduje, da ona ista duhovščina, ki je že toliko storila za prospeh Slovenstva in v ogromni večini sprejela njegov program, ni dosti uradovala v materinščini ter tako v praksi zanikala teorijo. Gospoda, ta vaša strateška napaka se bode še jako maščevala nad vami ! Na jedno stran v svojem glasilu „Slovenci" kličete in zidate, na drugo pa v dejanji podirate. Kje je doslednost '
Pa še jedno in ne malo zaslugo za Slovenstvo nam je zabeležiti, namreč zadevo o H. delu Wolfovega slovarja. O tem je bil leta 1874. v Slovenci, v listih 85. in 86., izpregovoril sam, in če se je v prejšnjih letih stvar le preveč zavlačila, prizadeval si je on kot. knez in vladika, da bi se blaga oporoka toliko prej /vršila v čast in korist; slovenskemu narodu. jNjegova je zasluga, da se je zopet, začelo delati in da je že bojda polovica alfabeta ogromne tvarine za tisek pripravljen i. Malone bi bili pozabili omeniti še tudi zasluge, kakor se nam verodostojno zatrjuje, ki jo ima pokojni vladika tudi za ., Duhovno P as t i rs t v o", katerega dva dela sta že prišla na svetlo ; kajti pokojnik si je znal poiskati moža, sposobnega za jednako delo ter mu je dal nalog /.vršiti ga. In tako dobi slovensko slovstvo lepo znanstveno bogoslovno knjigo ter se s lem dokaže. da je tudi /a višje stroke naš jezik popolnoma sposobei . n je le zlobno« t. nevednikov, ki mu zavirajo pot v na-e srednje šole ter kratijo njegove naravske pravice.
Daleč je bil /nan pokojnik kot prijatelj znanosti i n umetnosti ter je to tudi dokazal dejanjski z denarnimi žrtvami. Svojo rezidencijo, letovišča, ekonomska poslopja je vsa popravil . da jedno uprav kne-ževski prenovil, tako da je to tudi stolnemu mestu ljubljanskemu v kras in ponos. Neestetične hleve tik stolnice je dal podreti in v poraznimi z mest nini zborom prostor za škofijo ob cerkvi lepo uravnati ter z nasadi olepšati, tako da bi, menimo, smelo slovensko mestno načelništvo ovekovečiti njegovo ime ter prostoru med stolnico in Ljubljanico dati ime na pr. Pogačarjev trg.
Obseg našega lista nam ne dopušča še obširnejše popisavati njegovega delovanja v strogo duhovskom, ka-ritatnem, humanitatnem oziru. Častite bralce opozarjamo le na njegov životopis v Kresu, IV. lista .'!. in 4., kateri smo mestoma tudi mi porabili. O njegovih privatnih zadevali, o njegovi pobožnosti, nam ni treba, govoriti, ker take stvari vsak človek ureja s svojim srcem in svojo vestjo, in kar se tu in tam komu zdi napaka ali slabost, pokazalo bi se mu , ako bi poznaval vse dotične
*) Katerega bi se pa prečastiti knezoVladiški konzistorijat vender ne smel ustrašiti. Opomnja uredništva.
Štev. 2.
* nagibe in uplive, v drugi Ine i, iti zgol človeško,  domače ga je neizprosna smrt pokosila ter položila v rakev stol-
vedenje itak ni za javnost. niče ljubljanske,  kateri kras je bil — vladika dr. Janez
S temi vrsticami in s sliko saio hoteli tudi v svo- Zlatoust Pogačar.  Takih narodnjakov, takih domoljubov,
jem  listu postaviti  hvaležen spomenik vrlemu sinu ma- takih vladik — takih uzornih  mož  naj  Slovenstvu še
tere Slovenije.   Le  prezgodaj  (dne 2ö. januvarja  1884.) obilno podeli milostno nebo!
Janez Solnce.
Zgodovinska  novela. — Spisal dr. Ivan Tavčar.
,I)alje.)
II.
ilo je kake štiri tedne po poroki Janeza Sobica. Krasno jutro poznega poletja je objemalo belo Ljubljano. Ni se kazalo megle na jasnem obnebji in solnce je imelo še prav prijetno in občutno moč. Dasi je bilo obilo viteštva v belem mestu, bila sta o ranem jutru samo dva jezdeca v prostorni deželni jezdarnici. Dolgo, leseno to poslopje je stalo nekako na tistem mestu, kjer čepi sedaj naše deželno nemško gledališče. Po visoki strehi je frfotala neštevilna tolpa vrabičev ter glasno kričala. Pred glavnim uhodom, na sprednji strani, slonela sta dva deželnih stanov strežaja, oblečena v rumeno in modro barvo ter zaspano zrla na trg in na vicdomska vrata, kjer se je lahko vsak trenotek prikazal ta ali oni veliki gospod. Na gradu, v tako imenovanem piskalče-vem zvoniku je bilo ravnokar sedem odzvonilo, v znamenje, kako je nekdaj turški krvoločni pes brezuspešno naskakoval krščansko to mesto!
V jezdarnici sta bila tedaj samo dva jezdeca. In še ta dva sta leno jezdarila na okrog ter dovoljevala, da sta konja po lastni volji svoji premikavala kopita po peščeni areni. Jezdeca sta se razločevala po starosti in po obleki ter bila videti tudi po značaji različna. Starejši je nosil krog vrata nekak kolar : to je pričevalo, da je služabnik svete cerkve in ne posvetni vitez, kar bi bil morda kdo sklepal po drugi opravi. Snel je bil klobuk z glave ter ga držal navzdol ob konjeveni trebuhu. Tik njega je skakal velik, kodrasti pes ter se metal kvišku proti klobuku v gospodarjevi roki. Ko je oh priliki pograbil z belimi zobmi po klobuka širokih okrajih, dejal je gosgod : „V kot Sel ado n ! Sedaj nimam časa za te!" In pes jo je v hipu pobral k steni, v kot, ter z bistrimi pogledi od ondot zasledoval svojega gospodarja, na okrog jezdečega.
Drugi jezdec je bil prav mlad, bilo mu je morda komaj osemnajst do devetnajst let. Ali o vsi svoji mladosti je bil vender opravljen, kakor bi ravnokar hotel planiti v tolpo sovražnikov, v najhujše klanje! Pod nosom se mu še ni kazalo najmanjše znamenje moške brade: ali navzlic temu je nosil ob strani na močnem jermenu težak meč, ki je s svojim velikim držajem napravljal groze in smrti utis.   Glavo si je bil zavil v temno že-
črni kodri, ki so se izpo dajali  so  nekaj   dekliške
rjavega železa usuvali na rame ;a temu obrazu. Navzlic bojni opravi, v kateri je tičal; navzlic močnemu oklepu, pod katerim je sopel z nekako težavo, in navzlic velikanskim ostrogam, ki so mu tičale ob petah, naš junak ni napravljal vojaškega utiša. Povsod mu je silil človek „miru in sprave" na dan !
Ta „orjak" je jezdil torej ob strani duhovnika ter z veliko, udano spoštljivostjo obračal proti njemu svoj z železom obviti obraz.
„Vi torej, prečastiti gospod protonotar," vprašal je ravno v tistem hipu, ne verujete, „da se nahaja, v zakladih narave nekaka „tinktura", ki izpremina vsakovrstne kovine v čisto zlato?"
.„Nemogoče ni!"" odgovori protonotar doktor Janez Ljudevit Schiinieben, „„in ako hoče naš liog, ki je ustvaril vse, nastane tudi taka tinktura. Moje mnenje pa je, da bi bilo potem slabše na zemlji ' Mnogo zlata, mnogo pregrehe! Ergo je Dog ni ustvaril le tinkture, ker ni hotel pomnožiti pregrehe ter ne za vedno postaviti v sredo slabotnega človeštva tistega zlatega teleta, oknie katerega je že izvoljeno ljudstvo v puščavi plesalo. To je moje mnenje, mi liber baro!""
„Velečastiti gospod protonotar!" izdihne mladi baron, „moja vednost je revna, in s teološko sveto vašo učenostjo se ne predrznem boriti ! Preponižno pa vender menim, da so v skrivnostih ustvarjenega sveta, ki so samo podoba skrivnosti našega svetega Boga, (katerega častim iz vsega srca !) tudi tiste moči. katere bi skuhale naj je po ,.koncentrovani ekstraciji" naj je po kaki drugi poti, čisto zlato in pa — kamen philosophorum !"
„„Bog nam v svoji modrosti ni odkril vseh skrivnosti ,"" odgovori protonotar ,. ..in če naj nam po njegovi visoki volji kaj skritega ostane, ostalo nam bode to skrito do konca človeških dni! Tu nam ne pomaga nikaka „chimia" !""
Habel smeh se je prikazal na resnem lici učenega gospoda.
„Vi tedaj tudi ne verujete, gospod protonotar," vpraša baron živo, da se daje iz naravnih prikazni tolmačiti temna prihodnjost naša? Vi ne verujete, da se iz
lezno čelado, ki se je je tako tesno prijemala, da se je besed, ki se dado zložiti iz črk mojega ali vašega imena,
videlo iz dalje,  kakor bi bil  mladi  naš vitez  brez las! daje   sklepati na moje ali vaše lastnosti?   O vsem tem
Dasi je to pokrivalo bilo pregrozno vojaško, bil je obraz, j mi je pravil  star zid ,  ki sem  ga na svojem  potovanji
ki se je skrival pod njim, vender prav miroljuben,  in j v starem Bambergu obiskal lansko leto.   Odkril  mi je
Štev. 2.
različna arcana, in sam sem kriv, če mi ni vse ostalo v pregrešni moji glavi!"
Protonotar Schönleben se je lahno zasmejal.
„„Pokažite mi svojo vednost, mi liber baro!"" dejal je dobrovoljno, „„odkrijte mi svojo skrivnost!""
„Ali naj vzamem jako častito vaše ime?" vpraša oni z radostjo.
„„Ne mojega, ne vašega imena! Saj so vam znane moje lastnosti, in vaše meni!""
„Tudi prav! Ali katero ime naj vzamem?"
„„Vzemimo preuzvišeno ime presvetlega vladarja !""
„Leopoldus !" nsklikne mladi vitez ter se ponosno dvigne v sedlu, liilo je to ime, ki je tedaj nauduševalo vsako plemenitaško srcé; tedaj, ko so stanovi in vsi udani podložniki koprneli na prihod ljubljenega vladarja.
„„Radoveden sem!"" in doktor Schönleben ustavi svojega konja. Tudi mladi baron stori tako.
„Leopoldus!' nsklikne še jedenkrat. Nekaj časa premišljuje potem, kako hi se sestavile besede iz črk, katere so v imenu cesarjevem. Končno izpregovori kipeče :
„Pello duos! Dva bode podrl v prah in prisilil v pobeg. Z jedne strani mu kaže zobé ošabni Galec , po naših zemljah hlepeč' Na drugi strani pa razteza penasti goltanec krutosrčni Turčin! Ali oba bode naš Leopoldus potolkel, kakor je potolkel Jozuva Moabičana in Gateje! Pello duos!"
„„Bene!"" pohvali ga Schönleben, „„in upajmo, da se uresniči to vaše prerokovanje ! No,"" dostavi potem, čutivši, da hoče vitez še govoriti, „„ali vam še teče vir preroštva ?" "
„Sol de lupo! Pobil bode posebno Osmana, tega volka tracijskega, ki že toliko stolet sesa kri iz matere Evrope ter tepta po svetili gredicah svetega krščanstva ! Ali najvišjemu našemu gospođu pa bode od tega volka izšla slava, solncu jednaka!"
„„Pristavite še tretje!"" reče Schönleben, „„in potem se rad klanjam vaši vedi, ki mi je bila do sedaj neznana !""
„Vivas Leopoldus! Duplo sole! Na njegovi duši se žarita dve solnci, svetu v strmenje ! Prvo, svetlo solnce je, cesarska njegova modrost; drugo in od prvega še bolj žareče pa je njegova milost, njegova „dementia", njegova neskončna ljubezen, ki objema vse nas ! Zategadelj vidite, prečastiti gospod protonotar, da je božja previdnost vsakemu rojenemu bitju že v ime ulila nekaj temne prihodnjosti. Kdor je učen, raztolmačil si bode marsikaj že iz imena samega , kar se potem v prihodnjosti uresniči ! To ni samo domišljija, to je nekaj tiste skrivnosti, ki po božji volji deluje povsod okrog nas, v najmanjšem prahu, kakor tudi v mogočni, v nebo kipeči skalini!«
(Daljo pihodnjič.)
večerne pesmi.
eceski zložil vitézslav halek,   prevél  c'
molknil muh grm čja je, In listek jedva diše ; im tiček sanja krasen sen Na tiho. vedno tiše.
i
Na nebuvzšhi je mnogo zvezd. Povsod je iako voljno : Le v prsih teh je tak tesno, In srce je tak bolno.
Γ zvončkih cvetov pisanih Pe bela rosa zbira Moj liog, in ròsa tudi mi V oči moje prodira.
molknem s.'- zahtévanji, Katera v duši nosim. Le da ostane petje mi. Tega, moj liog. te prosim
('e vzameš meni petja dar Pa nečem dalje žiti : Ce mi za petje srečo daš -.laz nečem srečen luti!
^Ππ'1'ćsto zdi  se  lllelll  tO,
^    Ko stisnem te do sebe.
Da radi mene v svetu si. Λ jaz. da radi tebe.
III.
Mudili v svetu lehko ni Ter poti ne zgrešiti : Vender največja sreča je. Na srečo drugu žiti.
[ma li svojo krono kralj In Bog nebesa svoje : Ima li tič pomladnji gaj. Imam jaz srce tvoje.
iv.
^yCd dolgo časa molčal sem l£y   Tako ko skala pusta.
Vender le jedcu tvoj poljub, Razvezal ini je usta.
Ta bil je kakor majev dež Na zemljo usahnélo : Zdaj v duši sladke pesni spet Raste mi prav veselo.
é
a si umrla, sanjal sem.
■ Cul sem, da so zvonili In na okrog stokali vsi Ter vroče solze lili.
Postlali ti prekrasno so! Na grob ti kamen dali; Da nanj naj bi napisal stih Uljudno mi dejali.
ljudje, ljudje vi kameni. To srce mi vzemite. In česar nisem še zapel, V ta kamen urežite i
Ljubezen moja vam je laž, In laž beseda bila — Morda vam plošča kamena Bo lepše govorila.
štev. 2. h* Slovan. 21
Iz sazavskih letopisov.
Zgodovinski roman. — Češki spisal Vaclav Beneš Tfebizsky , poslovenil —1—r.
(Dalje.)
'|f\\ačna bodeta, oče," opomni tiho Blanka.
„Le idi, idi in se ne oziraj nazaj. Taki begunci mnogo vedo  in morejo škodovati.   Češke jate so zažgale takrat našo vas ι saj veš.   Pogorelo nam je stanovanje  in  notri je zgorela  tvoja babica.    Malone   da imam željo poslati za njima pušico.
V tem je prišlo do obeh oprod nekoliko mož : med njimi sta bila dva meniha: dolga začrnela obleka in zgrnene kapuce so že izdajale od daleč njiju stan. Druga dva sta bila na las podobna starcu in njegovemu mlademu drugu. Imela sta ravno tako irhaste jopiče, oske hlače in golenice do pet prevezane z jermeni. Pnšice s tuli so jima visele (d) plečih, sama pa sta se opirala na grčašte palice, od spodaj dobro okovane. Sla sta nekoliko korakov za menihoma, gledajoča v dolino, katera se je pred njima raztezala v neizmerno daljavo. Bila je to že Italija — Lombardsko. C tej razkošni zemlji sta, že toliko slišala doma od strica Molate in zato sta tako strmeče gledala v krasno pogrneno planjavo, da bi si vse zapomnila in bi ludi onadva mogla doma povedati kaj o laški deželi.
Starejši menih mogel jih je imeti okolo petdeset - nosil je na rami velik križ. Ibi je na pol bos in iz stopal mu je že tekla kri. Noga se mu je semtertje spod-taknila, kedar je zadel ob kako ostrino.
Križ je delalo zares dleto umeteljsko in Križanega roka umeteljnikova. Zdelo se je resnično, da je na tem lesu razpeto mrtvo telo z udrtimi očmi in na obrazu z izrazom Morane. Na golih rokah njegovih je bilo videti, kakor ila bi se vzdigavale začrnele žile.
Po lici menihovem je tekel pot, kaplja za kapljo. Kako čudo tudi! Breme teškega križa je nosil na ramah on jedini sem iz Češke. Pomagati ni mu smel nikdo. In to vse za pokoro, ker je v navzočnosti vladike položil kralju na glavo krono. Razsrjeni Kozina mu je hotel vzeti tudi opatsko palico, češ, ila je predrzno segal v prava vladičina. Sreča je bila, da je Božeteh, slovanski opat na Si.zavi, bil ljubimec- kralja Vratislava, in da je plemstvo rado imelo dobrotljivega duhovnika. Da bi bil pa vsaj nekoliko kaznovan za svoj prestopek, ukaže mu Kozma, naj brez tuje pomoči izdolbe križ, na križi v človeški velikosti Iiešenika in za pokoro naj ga nosi na na svojih ramah do Rima.
Menih se je pokoril povelju vladičinemu brez ugovarjanja ; v rezbarstvu in slikarstvu je bil umetnik nedosežen , tako da so mu potem dali v večen spomin in slavo ime patrijarha prispodabljajoče umetnosti v naši domovini.
Mlajši drug je semtertje pogledal usmiljeno opata, a ni prerušil tihote niti s krepkejšim vzdihom. Kostanjevi lasje so se mu vili kakor venec okolo senc in sivomodre oči so dajale obličju mladega redovnika podobo, katera se je jako razlikovala od črt obličja opatovega.
„Ste li kaj opravili?11 vpraša opat llolato, postavši in usedši se na skalo, katere z mahom obrasli kdel je molel na cesto.
„Opravili, prečastiti oče! ali tako, kakor sem ti rekel in vedno pravim, Kdor ne uboga izkušenih mož, naj pa potem pripisuje samemu sebi."
,./e zopet si nevoljen!"
„Kilo pa naj tudi ne bode nevoljen? Bil sem že trikrat v Italiji in sam kraljevič Konrad ine je povpraševal za svet ; naj mi pri tej priči duša iz [irsi izleti in se ugnezdi v lo le mrbo tu, če ne govorim resnice."
„Saj sem te pa tudi zato s seboj vzel , ker si že trikrat bil v Italiji."
..In vender me nečeš ubogati! Med lombardskimi gorjanci smo; pod streho nas nočejo in samostan je še daleč od tod.
„Saj si vender stari korenjak in nekaj preneseš."
„Seveda prenesem in pri tem bom proklinal vso noč."
„Mi pa bodemo medili za te."
Molata se ugrizne v spodnjo ustnico, nekaj zanirmra in se vrže v travo.
„Tri dni že nisem jedel in ne pil in vender sem to prestal, zato pa tudi ne pojdemo v dolino in ostanemo tu. Tem ziomkom v vasi ne verujem. — Glej, oče! nekega orla je ustrelil Strachota in zato, da je Lahu obvaroval čredo jagnjet, vrgel mu je prihuljenec vinar pod noge."
„lies takega človeka še sam nisem nikdar videl," čudi se opat. „ Vender te Molata ni učil zastonj loka napenjati," dostavi tako pokojno, kakor bi sedel doma v sobici in ročno dolbel z dletom po lipovem lesu.
Starec si zasuče bele brke in pogleda po sodrugih, če so čuli pohvalo njegovo iz ust opatovih.
„Tuđi bi nam ne bilo treba tu biti, pravim vam," in prikima z glavo. „Zakaj me nisi ubogal, prečastiti opat! Hudobna maščevalna krv so ti Italijani. Kavno v teh krajih, zdi se mi, da smo se ž njimi nivali. Deset, let je, deset let in v takem času človek mnogokaj pozabi. Spodaj je bila tudi vas, za nami gore in nad gorami mesec. Na levi pa se je vspenjala visoka stena sivih skal."
Dokler je Molata govoril, gledal je Strachota doli proti vasi ; ali po črnooki gorjanki ni bilo niti sledu več. Samo zvonci čred, vračajočih se domu s pašnikov, klen-kali so v dolino.
Mladi menih je sedel molče poleg opata. Njega sivo oko se je zagledalo v pisano okolico, katero je večerna zarja oblila z očarovalnim svitom izza vrhov belih gor.
„Kakšen je ta napis na skali pod tem starim oma-janim križem?"
S tem vprašanjem se obrne stari opat k mlademu menihu, čegar oči so bile obrnene na bližnjo skalo, v katero je bilo usekanih nekaj besedi."
2-2
$lovan.
„Vicemil Kvilicki. — Pokoj njegovi duši. 1081," bral je mladi redovnik s tresočim se glasom. — — — „Brat moj !" zakliče čez trenotek in zgrudivši se na zaraslo gomilo objame jo z obema rokama.
„Brat moj !" razlegalo se je po rebru v večkratnem odmevu, kakor da bi v dolini žalopolni izdih bilo ponavljalo več glasov.
„Kako da? — Vicemil Kvilicki?" izdihne starec in ustane ; pozabil je, da ne bode danes večer jedel in da je sklenil celo noč kleti.
„Pokoj njegovi duši!" izpregovori opat in sklene roki, da bi molil.
Oprode snamejo lehke čepice in nikdo ne izpregovori pred, dokler se opat ne prekriža.
„Tu smo se bili z Lahi najpreje in Vicemil je padel prvi. Ali vender je nekoliko teh zavratnih sovražnikov posekal z mečem. „Tudi jaz imam od tod spomin," pravi Holata, in pokaže z roko na obličje, na katerem se je še \edno poznala globoka proga. „Saj smo pa zato tem ničvrednikom tudi odplačali. Morali smo za nje trpeti tudi nedolžni. Povsod je zapovedaval Vyprecht pleniti in hiše zažigati."
„Morali ste tedaj tudi tod! Po takem nismo zašli. Rad prespim noč pod milim nebom. Noči so baje v Italiji krasnejše, kakor pri nas dnevi," pristavi opat.
,,Toda mi. oče' takrat nismo iskali samostana," za-mrmra Holata. „Nas (Jebe so uvrstili v prednjo vrsto, da bi jim delali pot. — Nemci in Lahi — jednaka druhal. Kaj smo za to dobili . da se je nas od tristo izbranih vojnikov jedne češke vojske vrnilo le sedem? Tri četr-tinke jih je vzela kuga , za druge pa so Lahi skrbeli. Mi smo povsod morali [irvi hiti: na rimskih okopih naj-prvi : jaz takoj za Vyprechtom. Za slavo rodne zemlje se rada bojuje češka pest in z radostjo umira verni Ceh. Vicemil Kvilicki se je tudi bojeval za slavo rodne zemlje in za nje slavo je umrl. Bodi tedaj ponosen, ti oče, da imaš takega brata!" pravil je mlademu menihu starec.
Redovnik je ležal na, zaraslem grobu. Clava mu je polivala v travi, kakor da bi poslušal,   kaj mu pove ta
mehka travica, kateri je tihotno šepetal večerni vetrič v mrtvem telesu, globoko v zemlji trohnečem.
„Bofivoj z Viprechtom sta ga pokopala, jaz pa sem naredil križ, otesal skalo in mlad duhovnik je urezal v njo besede. Čudim se, da nisem tega spomenika takoj opazil. Ali deset let je deset let in v teh človek marsikaj pozabi in mnogo ran se zaceli."
Starec utihne. Vedno je še držal čepico v rokah in vedno še zrl doli po dolini.
Kolikokrat je že vse to doma povedal ! Kdor je poznaval Holato na Sazavi, vedel je to, in naj raj še ga je poslušal mladi menih. Saj je bratu izkopal z mečem grob, postavil nanj križ in obtesal skalo, da je mogel Bofivoj vanjo napisati spomin, kdo tu leži, ako bi kedaj zopet tu češke jate šle s cesarjem proti upornim mestom italijanskim.
„Orla si bodemo spekli : dobra divjačina je to za prazen želodec."
Po teh besedah napravi Boiata ogenj; oskube ujedo vzame z mečem iž nje drob ter jo počne peči.
„Ali ste videli, da bi bil Strachota danes skoro za črnimi očmi zblaznel?" začne veselo govoriti starec. „Skoro bi mi bil ušel doli za njimi. Kaj ne, ti golo-bradi dečko?"
Strachota je počival nekoliko korakov dalje v travi. V mladi glavi mu je tičalo vedno dekle s črnejšimi lasmi, kakor orlovi peruti z začrnelim obrazom in alabastrovim vratom. Se le glasni smeh oprod ga zdrami iz poluspanja.
„Hoćeš li tu ostati, ostani v božjem imenu. Pri tem Lahu lahko tudi snubiš hčer. Očarala te je tako že. Saj sem ti pravil, da se ne oziraj za njo. — In vi se tudi varujte. Človek potem ne vidi, ne sliši in hodi kakor mokra, kokoš. Te črne oči !"
Holata obrne po tein orla z mečem na stran. Ze je počel cvreti in starcu so se po divjačini že sline cedile.
Opat se usede k mlademu menihu na grob. (Dalje prihodnjič.)
Književno poročilo.
I.
Letopis Matice Slovenske za leto 188 4.
Uredil Evgen Lah.
lili'1: ,,revolucionarna1'. Ker brez te besede ne moremo biti, naj bode: „revolucijska". — G41: „knezovi". Od samostavnika: knez je pridevnik samo: ,,knežji" ali pa ..knežev". Oblika: knezov je baš tako napačna, kakor da bi rekli: Podgorelcov sosed namesto: Podgorelčev sosed. — 11410: „zagotovljala", prav: ^zagotavljala". — Gti1: „generaladjutant" ; pisatelj je menda hotel povedati : generalni adjutant, kajti general-adjutant je adjutant, kateri je general. — (ili13: „avtoriteta" ; želel bi, da se piše: „avtoritata", kakor: fakultata, univerzitata itd., torej so ti samostavniki ženskega spola. — <i72fl : „organični",
prav: „organski", kakor se tudi nahaja na nekaterih mestih. - (iä17: „odrasten", tu je jedino prav: „odrasei". — (iS41: „barbariena", prav: „barbarska". - 743: „po srečki", tiskarska napaka : „po sreči". — 7421: „z dvemi tretjinami": dvojina je: ,,ζ dvema tretjinama''. — si-2: „ne zmatrajoč jo za lastno", mora biti rodilnik ,,je", še boljše pa bi bilo. da rabimo namesto besede: „lasten": „svoj". — 82211: ,.v slučaji smrti'1: im Todesfalle : besede ,,slučaj" tukaj prav nič ni potreba. Slovenec bi rekel : kader kdo umrje, o smrti, — 83 43: ,,poetično", prav: „pojetski". Navika je sila velika: takisto je teško izpodriniti stare
23
oblike, a pridobiti veljavo novim. Mimogrede: želeti bi bilo, da tudi zavržemo stare oblike: epičen, liričen, dramatičen, in pišimo pravilno: epski, lirski, dramski. — 8(>3i: „rojeva" : „raja" ; poroditi: porajati. — 8633: „kučno disciplino"; mi pravimo: koča, Hrvat pa: „kuća". — 8(>12: „pavperizem" ; brez te besede bi lahko živeli, saj to ni terminus tehnicus. — 8 7 20: „agom"; dajalnik množine je: „agam". — 951: „zadostuje" : od glagola: zadostiti je nedovršna oblika: zadoščati. — 10040: „iz-praznena", mora biti: „izpražnjena", ker je ta oblika nastala: izprazni-ena, izpraznjena, izpražnjena. — 10042: „k večjemu, prav: z večine, ponajveč. Kakor se vidi, polni smo nemškega dulia. — 10435: „do gotove meje" : to bi Nemec rekel : bis zu einer fertigen Grenze ; nemška beseda: gewiss znači: neki-a-o, torej: „do neke meje". Takisto se ne sme pisati: „gotov človek", ampak: neki človek, kajti: gotov človek znači: ein fertiger Mensch. Isti pisatelj je tudi pisal (10534): „za gotove namene", itd. Take zmote bi moral urednik popraviti. — 106'° „zamorejo", prav: „morejo". — 1074 : „minulih": miiio-lih". - 10821: v visokoomikani Nemčiji". Za bese.lo „hochgebildet" ima Slovenec: jako omikan, in s tem ravno to izraža, kar Nemec z besedo: hochgebildet. Ali pa če hočete, recimo: „veleomikan". — IH)10: Stavek: Najbolj nam ugaja agrarni zistem, kak e rš nega so si ustvarili Amerikanci; namesto: „kakeršnega" mora biti: „kakeršen" po znanem pravilu. Jednakih zmot. je še več.
Odprimo še kje drugje knjigo, morebiti še ujamemo, ali ne „muho", ampak „slona". Naš svet namreč misli, da se sine pisati 'tako in tako: zatorej je nehvaležno delo vsakega jezikoslovca, kateri se bori za lepšo pisavo, ker se večina vender ne ozira na nauke njegove znanosti.
2217: „z otroci", prav: „z otroki". — 22 128: „staviti   vprašanje":   Slovenec naj   piše: „vprašati",   kakor: „predlagati", a ne: „predlog staviti".    - 2255: „okame-nene ostanke",  prav:   „okamenele ostanke"  po znanem pravilu.       22318: „k tlem priraščene", prav:  „k tlom prirasle". 22431: „nazivlja", od glagola: nazivati je prezent:   nazivam,   nazivaš,   naziva itd.,   kakor   pozivati: pozivam; samo od glagola: poživljati, mogel bi biti prezent: poživljam, kakor pozdravljati : pozdravljam itd. 22433: »smatrajo-, prav:   „zmatrajo". —  22541 :   „javnocvetk", prav: „javuocvetek". — 22738: „rudeče", prav: „rdeče". — 2303": „kemićnih" :  „kemijskih". — 2312u:   „zdolb-ljene", dolbsti je glagol prve vrste, zatorej:   „z dol bene. 23217:   „fiziologičnemu",   prav:   „tizijološkemu"  ali   pa: fizijologijskemu".  —   2352c:  „rujavkasto" :  „rjavkasto", 24723:  „vi š nj evo baziljko se  dobiva od  mehikan-skega in  tudi na antilske otoke presajenega drevesa". Ta stavek nam jasno priča,  da je pisatelj imel v mislih nemški stavek, ki si ga je potem v nemškem duhu poslovenil, kajti pravilno se vender mora pisati:  „višnjava
baziljka se dobiva od mehikanskega......", ali pa:
višnjavo baziljko dobivamo od mehikanskega......"
— 248*: „očistjene", prav je samo: „očišćene" po znanem pravilu. — 248u: „uvet" je pri nas še neznana srbska beseda; znači: pogoj. — 24934: „Schwendene-rovi": tu je treba pisati: Sehwendenerjevi, kakor: „Mo-borjevi", a ne : „Mohorovi". — 2523α: Oglejmo si stavek : „Trdna in dolga vlakna se dobivajo od v botaniškem obziru konopljam sorodnih kopriv". Dva predloga zaporedoma ne moreta stati, zato se mora ta stavek tako pre-narediti: „Trdna in dolga vlakna se dobivajo od kopriv, v botanskem obziru konopljam sorodnih". Dasi se nisem namenil pretresavati stavkov, vender ne morem izpustiti še jed nega stavka, kateri ima isto napako, kažočo, da je pisatelj svoj stavek zasukal po nemškem jeziku, kjer dva predloga lahko drug za drugim stojita. Nikakor ni torej prav, kakor piše pisatelj 27222: „ter z oh jednem konci proti drugemu koncu utenjajočimi se gomolji". — Sploh bi rad opozoril pisatelje, kateri se ne pečajo radi mnogo s slovnico, naj gledajo na to, da jim ne bodo enklitike na prvem mestu stavka. N. pr. (25336): „('e se govori o rastlinah za predivo, se ne sme .spustiti bomha-ževca", prav bi bilo: „('e govorimo o rastlinah (če človek govori) za predivo, ne sinemo izpustiti bombaževca j (ne sme se izpustiti bombaževec)" — 2569: „šterlečo", prav: „štrlečo". — 25(>!'J: „marini": mi imamo: „mornarico". — 2Ü12*: „v pljučah": „v pljučih". - 26210: vnovič, prav: ,novic". — 2641δ: „v podonavskih deželah" ; potem 2IÌ413: „iz Podouavine; pisati se. mora: Dunav, podunavski, Podunavina (kakor: Posavina), a ne: Donav (die Donau). — 2Ü511: „žive skoro izključljivo od riža" ; prav je: živim o kruhu, a ne: živim od kruha, to rij : živim o riži. — 71·': „deloma: theils znači: nekoliko, nekaj. — 271s": „visokočislan" je baš tako napačno, kakor: visokooinikan, kar sem že prej omenil.
Toda dovolj I Nisem se bil namenil podajati vseh nedostatkov, kar jih ima knjiga v uredniškem pogledu, kajti s pregledavanjem vse knjige bi nakopičil gradiva, kolikor ga ne mor.: prinašati ..Slovan", kateri ima tudi druge namene Tako sem n. pr. zamolčal, da nisem vselej našel razločevanja perfektivnih in imperfektivnih glagolov; toda tega nisem omenil niti z besedico, ker se je o tem že mnogo pisalo, ali, kakor se vidi, zastonj, torej bi tudi moj trud bil bržkone brezuspešen. Sploh pa mislim, da mi ni treba še posebe zagotavljati, da s temi opomnjami nisem oeenjal vsebine: narobe, če bi to hotel, mogel bi mnogo lepega poročati bralcem „Slovanovini". S temi vrsticami sem hotel samo pokazati, da bi tudi letos, kakor prejšnja leta, moral imeti Letopis urednika, kateri bi nam pop'Àvljal slovnične zmote, da sił ne bi vsaj pri našem prvem slovstvenem zavodu grešilo tako jako zoper vsa slovnična pravda, kakor n. pr. v „Kmetovalci". Ako bodo tedaj te vrstice imele vsaj toliko uspeha, da bode v prihodnje jezik Matice Slovenske knjig lepši in pravilnejši, potem mislim, da bode imel od tega koristi jezik slovenski in — matičnjaki. Daj Heg, da se to zgodi!
Anton Trstenjak.
24
~><   slovan,
Štev. 2.
*§j Naše slike,
Tržaška okoličanka.
Sfd leta do leta se izgublja bolje narodna noša med Slovenci. Izdelki domače obrtnosti so se morali umakniti tovarniškim in namesto karakteristične nekdanje obleke je prišla sedaj malone povsod že v navado neka zmes oprave, katera ni niti mestna niti kmečka in na kateri bi zastonj iskali ukusa in lepote. Le malo je krajev na Slovenskem, kjer bi se bila narodna noša ohranila še čista. Bela Krajina, Ziljska dolina, Gorenja Istra in tržaška okolica imajo še ženstvo, katero se zvesto drži starih šeg in stare noše ; moštvo se je tudi tod že izprevrglo. — Ako bi bilo do nas soditi, katera ženska noša na Slovenskem je najlepša, izrekli bi se za ono tržaških okoli-čank. Prav vešče izbrane z večine narodne barve, katerih pa tržaške okoličanke rabijo le toliko, da njihova obleka ni očesu nikdar preobtežena ž njimi, razlikujo jih ugodno od Ziljank . katere pri izberi in našivavanji barev niso jednako srečne. Sicer je pa tudi kroj obleke in pa način, kako si tržaške okoličanke znajo s pečami ali robci obvezavati čedne svoje glavice, tak, da še ugodnejše pouzdiguje lepo vitko rast slovenskih okoli-čank in krasne duhovite izraze njihovih obrazov.
Tržaška okoličanka.
Bohinjsko jezero.
bre tri četrt ure potem, ko čila Savica pribiti na rob visokih skal in bobni čez nje v globino, dosežejo njene vode obširno kotlino, v kateri se z drugimi manjšimi studencki in dotoki iz okrožnih gor drużijo v prelepo bohinjsko jezero. Krog in krog obkrožene od visokih gor in strmih pečin s ponosnim Triglavom v ozadji, je bohinjsko jezero tako veličastno, da bodeš o pogledu na prekrasni ta kotiček narave nehote ostrmel in da ti bodo pobožni, uzvišeni čuti napolnili trepetajočo dušo.
In če stojiš na bregu njegovem poleg cerkvice sv. Janeza Krstnika, tam kjer Savica že kot precejšnja reka teče iž njega, ter gledaš po mirni gladini njegovi, ali se ne bodeš spomnil nesrečnega Crtomirja, kako je po junaškem, a neuspešnem boji za svobodo in po prednikih svojih podedovano vero stal uničen in potrt na bregu bohinjskega jezera in kako je v njega globoke vode utopil po sprejetji Kristove vere poslednje upe do zemeljske sreče?  —   —  — — —   —
In ali se ne bodeš na krasnem tem kraji med visokimi slovenskimi gorami domislil še vedno resničnih pesnikovih besed, da : n Ječe pod teškim jarmom sini Slave" in da ,,Le tujcem sreče svit se v Kranji žari, Ošabno nos'jo ti po konci glave !"
Tedaj pa te bode to zabolelo v srce in sklenil bodeš. da to n e m o r (>, da tone sini' vedno tako ostati. In naudušen za svoj rod in dom. poln najlepših sklepov in nakan dela in požrtvo-vanja željen , vrnil se bodeš med brate in soborilce svoje.
Kamorkoli pogledamo po slovanskem svetu, povsod vidimo prirodne krasote, katere nam je Bog podaril in za katere se še zdaj mora boriti Slovan, da si jih ohrani Vse te krasote bi radi vsaj v slikah pokazali bralcem svojim. Kdo še ni na pr. nič slišal o visoki Tatri, o tem najlepšem delu vsega karpatskega pogorja: o ti visoki Tatri, katera je bila toliko vredna , da jo je po nedogledni ravnini ogrski prebivajoči Madžar uzel celo v grb svoj ? Goste megle objemajo navadno njene vrhunce, in Slovaki, kateri prebivajo pod Tatro, pravijo, da je srečen tisti potnik, kateri je je videl vso jasno in vedro, kajti tožna slovanska gora zakriva obličje svoje, da je ne vidi svet, da se ona plače! Tu so na Tatri krasna jezera, tu je svetovnoznana ledena jama, in ini bodemo častite bralce seznanili tudi s tem delom slovanskega sveta.
Stev. 2.
$ LO VAN.
Taki so ti Nemci!
1.
Inpačeni in k vsaki infainiji radovoljno pripravljeni vi^T : značaj naše nemške klike se je razvil v popolni svoji podlosti ravno sedaj , ko si je eskomptne družbe ravnatelj, Zenari, ogoljufavši občinstvo za lepo število tisočakov, s smrtonosno svinčenko razbil črepinjo ter z bliskom svojega strela, razsvetlil brezupno stanje omenjenega denarnega zavoda I V hipu se je pretrgalo zagrinjalo, za katerim smo menili, da tiči sposobnost' zaupljivost, poštenost, delavnost, varčnost, in I log   zna
Mi bi o cadi zadevi ne bili pisali uvodnega članka, ker se nam smili ubogo občinstvo, ki bode sedaj tepeno zarad pregreh, katere je zakrivila mala tolpa nevednikov, in pa tisti ravnatelj, ki se je s samokresom odtegnil svetovni pravici! Ali nesramno postopanje nemške klike nas je na to prisililo!
Odkar je žurnal ist Snklje navzlic- energičnim pritiskom gospoda Schwarza, - - ki je tedaj menda še vedno v veri živel. da so razmere v Kranjski isto take kot v turški
Bohinjsko jezero.
kaka čednost, o kateri se nam je tolikokrat na uho trobilo, da je last jedino le Nemcem v deželi. Poprej, ko so se z ulogami plačevale visoke dividende, popevalo se je o eskomptni družbi, da more tak zavod ustanoviti in voditi samo nemška inteligencija, nemška pridnost, nemška bistroumnost. Ali sedaj vemo, da nevednost, lenoba, brezvestnost, sleparstvo, malomarnost še nikjer niso praznovale tako divjega bakanala, kakor ravno v prostorih nemškega denarnega zavoda ljubljanskega, ki se je sedaj porušil, kakor se poruši ilnato poslopje, če ga voda iz-podkoplje na vseh mestih.
Rosni — propal pri volitvi v mestni zastop ljubljanski j pričel je ta jedini slovenski »šolnik" proti omenjenemu zastopu skrivno in očitno rovati, tako da je bilo videti, da se na odličnem mestu tisti najbolj prikupi, ki ljubljanskega mesta zastopu najrobatejše zabavlja ! Ali zabavljanje »Ljubljanskega Lista" mestnemu zastopu ljubljanskemu , kakor mnogim drugim, ki jih je politični loncovez in urednik omenjenega vladnega lista počastil z napadi, nikakor ni moglo škoditi niti časti, niti zaupanju, ki ga je užival, ter ga še uživa pri svojih volilcih. Zategadelj je mestni zastop ljubljanski brez vse nevarnosti za dobro svoje ime   lahko molčal,
4
26
-9*   $lovan.   k-
Štev. 2.
dasi se je nanj tako pogostoma usipala toča ofieijoznih tiraci ! Vender pa je po pisarjenji vladnega težaka prišlo nekako „v modo", o vsaki in najmanjši priliki metati polena na mestni naš zastop, kakor ubogo to mestno ni moglo doživeti hujšega udarca, nego ga je doživelo tisti dan, ko je profesor Šuklje navzlic višji in najvišji protekciji moral kopita odnesti iz mestne ljubljanske hiše ! To kričanje je posebno ugajalo nemški kliki, ki je vsikdar z velikim veseljem pisala pojasnila k opazkam vladnega časopisa, naglaševaje, da mora stanje mestne administracije biti pač prav brezupno, ako celo vladni narodnjaki tako ostro pišejo o nji. Tudi sedaj, ko se je porušila eskomptna družba v Ljubljani, videlo se je nemški kliki umestno, napraviti naskok na mestni zastop ljubljanski.
Mi vsi še sedaj čutimo grozo, ki je pretresala ljubljansko mesto. ko se je pričela govorica o slabem stanji eskomptnega zavoda! Nikomur ni bilo tajno, da so pri kreditnem tem zavodu upleteni mnogobrojni trgovci, in da leže v banke portfelji akcepti različnih podjetnikov, o katerih se do tedaj nikomur sanjalo ni, da delujejo skoraj s samim ■ kreditom. Naglasa t i se mora, da so bili v prvi vrsti en gažova ni možje, ki so jih od nekdaj s ponosom prištevali k nemškemu ,,kapitalu'' v deželi! Z jedno besedo, izkazalo se je, da bi kreditni zavod, o katerem govorimo.
za sabo potegnil ne samo obilo firm ljubljanskih, temveč tudi mnogo malih trgovcev po deželi. Govorilo se je, da je trg ljubljanski popolnoma uničen in da se majajo stare, imovite hiše, o katerih se je vedno in splošno menilo, da imajo denarja na ostajanje. Hotela je nastati splošna panika, in povsod so ustajali črni pesimisti, govoreč, da se bodo konkurzi kakor dež ulili čez mesto in deželo. Na drugi strani pa se je poudarjalo, da bi se nesreča dala odvrniti, ako bi se e s-komptnemu zavodu dalo časa, da bi počasi in previdno i z ti rj al svoje menice in da bi polagoma z vrši I svojo likvidacijo.
V tem splošnem hrupu se je izprožila misel, da bi morda mogoče bilo bolni banki z denarjem mestnega posojila v pomoč priskočiti ter tako odvrniti katastrofo, katera bi morala smrtno zadeti blagostanje mesta ljubljanskega. Naglaševalo se je, da mesto ničesar ne riskuje in da bo sploh vse rešeno, če se le jez napravi proti paniki, katera so brez pravega uzroka v pričetku v takih krizah prikazuje ter je časih nevarnejša od krize same! — V prihodnji številki hočemo pretresati, je li pregreha v resnici bila tako grozna, če je mestni zastop stvar v pretres vzel, in ali je ta zastop v istini zaslužil, ila so je v zadevi eskomptne družbe perfidno in časti žaleče napadal   po  organih naše nemške   in  nemčurske klike?
K odnošajem na Hrvaškem.
Iz peresa hrvaškega pisatelja.
(Dalje.)
'r/^° s" se hrvaški stanovi koncem preteklega stoletja x flf  tesno združili z Madžarji,  bili so zares previdni.
■ Kakor da so slutili to. kar se je skoro potem zgodilo.
Rešili so se nevarnosti od Nemcev, — da jim pa zopet po padu Napolejona in „Ilirije" zapreti : ali za-pretila jim je nevarnost, od Madžarjev tem večja, ker so se ti začeli bahati, da so jih oni rešili nevarnosti od Nemcev. Že leta 1825. so zahtevali vseobčno rabo madžarskega jezika. Ta da se ima rabiti v vseh uradih, tudi hrvaških, in učiti v vseh šolah, tudi hrvaških! Hrvati da so rojeni Ogri, a Hrvaška podjarmljeni del krone Sv. Stevana. Na svojo stran so dobili tudi Hrvatov, takšnih, kateri so se še spominali poskusov ponemčevanja ; kateri so se bali . da bi se isti zopet ponovili : katerim je bila dražja Pešta, nego Dunaj; kateri so govorili, da z Madžarji lažje obranijo „h o r v a t s k o" ime in „hor-vatsko" konstitucijo. Med takimi Hrvati, prijaznimi Mad-žarjem, Madžaroni, opazujemo posebno plemiče, razmerno največ Turopoljcev . kateri so bili po vojski z Mongoli in Tatarji zadobili vsi plemstvo in kateri so sedaj hoteli imeti glas v zboru, kakor vsi drugi plemenitniki ter tako nadglasiti voljo naroda. Njih množini in uplivu ter podpori, katero so imeli od Madžarjev, ima se pripisati, da je županija zagrebška bila madžaronska. Kakšnih ,,Horvatov" je bilo med njimi, vidi se iz tega, da so ne-
kateri njih v samem Zagrebu govorili madžarski in da so zahtevali, naj se iz kraljevskega naslova izbriše ime Dalmacije, Hrvaške in Slavonije, ker da so ta imena že v imenu Ogrske. Nje so Madžarji v svojem zboru posebno zagovarjali (tudi ,,svobodoumni" Ljudevit Košut je zahteval, da morajo vsi Turopoljci imeti glas v hrvaškem zboru). Hrvaški niso priznavali nikako pravice. Hrvaški zbor jim je bil županijska skupščina. .Madžarski jezik ima vladati v uradih in v šolah. Grbi in pečati imajo biti vsi madžarski.
Tako Madžarji že do IMS. in na začetku istega leta. Λ ko je začela meseca februvarja v Parizu revolucija ter so oni dobili svoj dršavni zbor v Pešti, svoje ministerstvo, neodvisno od avstrijske vlade, svojo narodno vojsko, potem so še hujše bes n H i proti Hrvatom. Hrvaško so res imeli za županijo madžarsko, a Košut je v svoji ošabnosti vprašal: ,.Kje je Hrvaška, ne morem je najti na karti".
H rvaš k a m u j e s k o r o p o k a z a 1 a , k j e j e in kaj more, kader je jedina — samo da ni tega pokazala v svojo korist.
Prvih napadov na svoje svetinje od Madžarjev niso Hrvati v zborih odbijali z zadostnim naudušenjem. Ali ko se je po Gaji in njegovih pristaših, po ,,Ilirih", bolj gojil in razvijal ,,ilirski" jezik, tem več naudušenja so dobivali tudi v zborih.   O Madžarjih in o njih jeziku
'J 7
na Hrvaškem nečejo ni slišati. Rajši izstopijo iz skupnega zbora, nego da bi sprejeli madžarski jezik za svoje zemlje, ter skrbe rajši za svoje pravice in za svoj blagor sami in skupno, brez Madžarjev, a skupaj z ostalimi brati. Oni hočejo združiti vse svoje zemlje, tudi slovenske. Toda kolikor so so 0ni bolj jačili, toliko so Madžarji proti njim bolj besnili. Hauliku so uzeli namestništvo banske časti, a Hallerja so imenovali za bana. Za Hallerja se je uvela stroga cenzura proti vsem ilirskim spisom. Vse, kar ni bilo Madžarjem po godu, vse se je konfiskovalo. In isto narodno tiskarno so hoteli zapreti. Volitve so se vršile pod bajoneti. V Zagrebu (1. 1845.) pred banskim dvorom in v njem, kjer je bila skupščina, bilo je vse polno vojakov. Po skupščini se je streljalo na ..narodnjake" ni dolžne ni krive. Na njih lese so dali njih somišljeniki napisati : ,.Danas meni, sutra tebi", a na zadnjem : ,,0 Rože, krv naša Tvu osvetu čeka".
In maščevala se je, vsaj nad Madžarji.
Haller je moral bežati. Začelo se je svobodnejše dihati. Pri volitvah ni bilo pritiska. Madžarom so povsod propali. Narodnjaki so imeli svoje večine v županijskih skupščinah in v zboru. Že leta 1847. so odločili, da se ima narodni jezik uvesti v šole in urade namesto latinskega, poprej običajnega, ali madžarskega, kateri so hoteli v onih časih uvesti. V njem so izvolili svoje može tudi za skupni zbor. V skupnem zboru so hranili ..Iliri1' dobro svoj jezik, ali državno pravo hrvaško so boto ali nehote zanemarjali. Kraljestvo hrvaško so imenovali „pridružene kraljevine": Madžarjem so pravili: ..bratin-ski narod".
Ze pred februvarsko revolucijo in za naslednjega razsajanja madžarskega so klicali Hrvati v svojih skupščinah svoje poslance na skupnem zboru, naj se vrnejo domov ter naj pri kralji iščejo pomoči. Po tej revoluciji je bil ta glas vse močnejši in so res šli poslanci hrvaški na Dunaj izrazit kralju svoje želje. A želeli so, naj se njihova država združi in naj bode samostojna ter naj se imenuje domačin, Jelačic, za bana.   Kralj,  kateri je
bil izgubil vso moč pri Madžarjih , sprejel jih je lepo in jim izpolnil zadnjo željo, to je, imenoval je Jelačića za bana. Temu imenovanju se je veselil narod tudi v Rosni in Hercegovini, kjer so pričakovali, da jih osvobodi Tur-I kov, pa tudi v Rački in Banatu, kjer se je želelo združenje s Hrvaško. V banovini ni bilo veselju ne konca ne kraja. Javno so se zažigale madžarske slovnice, slike ogrskega palatina; vse, kar je bilo madžarskega. V zboru, kateri je bil sklical Jelačic; proti posebni volji kralja, na katerega so bili v tem času uplivali Madžarji proti Hrvatom, nečejo Hrvati ni slišati o kakih skupnih interesih z Madžarji. Oni zahtevajo svojo ustavo. Hočejo imeti svoj državni svet s predsednikom banom, imenovanim od kralja. Zelé. da se Račka in Banat. Koroška, Kranjska in Šta-jarska, (lorica in Istra združi s Hrvaško.
Ban potuje h kralju, ali ga ta. podšuntan od Madžarjev. nelepo sprejme. Na tožbe banove proti Madžarjem, odgovarja mu, da bode on nesporazume izmed Madžarjev in Hrvatov odpravil. Jelačic, vrnivši se domov, zvedel je, da mu je kralj uzel bansko čast. To ga je gorko peklo temveč, ker je videl, v kaki nevarnosti pred Madžarji je kralj in narod. Na svojo roko, razžaljen od kralja in proti volji kraljevi, zbira vojsko ter se pod geslom „Sto Bog dade i sreča junačka", odpoti preko Drave; — „za kralja i n narod . . .·■
Daj na književnem, Jelačic na bojnem polji, najimenitnejša sta moža one dobe na Hrvaškem. Odpravila sta pomadžarjanje, pretrgala sta vse vezi. katere so vezale Hrvate na Madžarje, obranila sta kralja in dvor proti Madžarjem, ali svojega naroda — čegar kri je tekla na potoke, čegar cvet je izginil v vojski, čegar tisoč in tisoč udov se je črno obleklo — nista rešila . . .
listava, 1. 1848. za celo monarkijo proglašena, bila je skoro potem preklicana tudi na Hrvaškem, in uveelem absolutizem Bachov —. tudi na Hrvaškem, menda hujši, kakor kje drugje; vsekakor tem neznosnejši, ker je bil prvi v življenji celokupnega naroda hrvaškega.
(Dalje prihodnjič.)
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
Naši binici so bodo strmeče povpraševali,
kje je ostala, naslovna slika današnji številki. Za ravnanje njihovo naznanjamo jim, da jo bode tretja številka že zopet imela a — nekoliko izpremenjeno. Spodtikala se je namreč ob njo visoka c. k. deželna vlada, zakaj — sodili bodo lahko sami.  ko dobi' v roke tretjo številko.
Pesniku Simonu Gregorčiču je poslal podžupan ljubljanski in obče čislani rodoljub naš, g. Vaso Petričič, v imenu »Zabavnega večera" jako lepo pismo, polno spoštovanja. To pismo podajemo vse častiti m bralcem svojim. Olasi se:
Velecenjeni gospod !
Pisatelji, narodnjaki in odlični meščani ljubljanski, zbrani dne  ί>. t.  m.  pri prvem  „Zabavnom  večeru"  v
ljubljanski čitalnici, pooblastili so me, naznaniti Vani, ila snio na napominanem „Zabitvnem večeru" sklenili jednoglasno z ozirom na premnoge zasluge Vaše za slovenski narod, pozdraviti Vas prav udano in Vam izraziti neomejeno ljubezen in spoštovanje svojo. Posebno mi je časi. da se sinem ob jednem kot podžupan ljubljanski udano pokloniti Vašemu geniju, kličoč Vam v imemu »Zabavnega večera" in mesta ljubljanskega: Naj Vas nam Bog ohrani še mnogo mnogo let na čast in slavo milemu narodu našemu!
V Ljubljani, dne 4. januvarja 1885.
Z odličnim spoštovanjem
Vaso Petričič, predsednik ,,Zabavnega večera" in podžupan ljubljanski.
28
$LOVAN.   ·<-
Štev. 2.
Kako časti našega Simonu Gregorčiča vladika J. J. Strossmayer, priča nam naslednje pismo,   katero je pisal našemu pesniku. To pismo se glasi: Veleeenjeni moj prijatelj !
Hvala Vam lepa za krasni dar (Poezije, ur.) in za še krasnejše, ako mogoče, pismo, katero ste mi poslali. Spoštovani moj brate v Jezusu! Ljubimo narod svoj. Ljubezen do roda svojega je Bog sam usad il v srce človeško, a Jezus posvetil na drevesu križa s svojo krasno zadnjo molitvijo. Ljubimo narod svoj, delajmo zanj, ker je razven ostalega tudi zategadelj naše ljubezni in našega požrtvovanja vreden, ker je od starili do denašnjih časov pravi mučenik. Posebno mi Slovenci in Hrvati združimo se v prosvetnih težnjah svojih, ne bi li se s tem ojačili? — Vi moj prijatelj! zares božestvene misli m hožestvena čustva v nebeški jezik skladate in narodu svojemu posvečujete. Bog Vas blagoslovi! Jako ljubo mi bode, ako Vas še za Življenja svojega osebno srečam, da Vam ustno izrečem: kako Vas spoštujem in ljubim. Z bratovsko ljubeznijo.
Srečno novo leto'
Djakovo. 21. decembra 1884.
Vaš prijatelj Strossmayer.
Vsekakor mora priznati vsak Slovenec, da
je Ivan Lapajne jako marljiv in požrtvovalen pisatelj. Sam pravi v uvodu, da mu Matica Slovenska ni mogla založiti knjige : zato je tem večje hvale vredno, da je storil jedini mož. česar ni mogel storiti zavod Se pred božičem nanije izdal knjigo svojo: ..Politična in kulturna zgodovina š t a j a r s k i il Slovencev", katero nam je že prej obetal, liazveselil nas je ž. njo. ker nam res podaji, to. kar nam naslov knjige naznanja, zato jo najtoplejše priporočamo Slovencem in upamo, da ne bode zavednega Slovenca, kateri si je ne bi omislil. O knjigi sami. lili) strani obsežni, bodemo i/.pivgovorili o priliki: zdaj le toliko pristavljamo, da se dobiva v vsaki bukvami v Ljubljani po 1 gld. in 20 kr.
Z lepim dele oni jc obogatil slovstvo naše profesor J. Mam: „Jezi èn ik" njegov, kateri nam razlaga: Knjigo slovensko v XVIII. veku. prišel je ravnokar na sveilu. Tudi n tem delu smo se namenili izpregovoriti katero besedo v jedni prihodnjih številk : zategadelj omenimo danes samo toliko, ila se dobiva v Ljubljani zvezek po liti krajcarjev, s poštnino vred pa jio lin krajcarjev.
Matičarjem na  znanje,   lakoj   po  božičnih
praznikih so se pričele razpošilati društvene knjige za leto issi. I 11 j ( ■ dobe troje knjig, namreč: „Letopis" za I, 1S s ι . „('rl ice duševnega žitka štajarski!: Slovencev" in ..Lovčeve zapiske''. II. del. z oddajo knjig letošnjega leta se bo, kakor se godi to pri družin sv. Mohorja, pobirala od dmštvenikov tudi udnina za prihodnje leto, da bode odbor mogel uzdržavati red v izdava nji knjig. 0 ti priliki se slovensko občinstvo opozarja, tudi na bogato matičino književno zalogo iz društvenih knjig, katerim se je kupna cena znatno zniža la. posebno na „Spomenik", katerega hrani Matica še ilo .Mul izvodov in kateremu se je kupnina tudi znižala.
Kra u Zakrajšek oglasa, da bode izdal zbirko
svojih pesmi z naslovom:  ..Lira in cvetje".
Davorin   Ne ina ni č.   profesor   na   pa/.in-
skem gimnaziji, imenovan je za ravnatelja gimnazija v Sarajevu.
..Dolenjske Novice", katere so začele izhajali
o novem letu, zaslužujejo po vsi pravici, da si jih omisli vsaka kmečka hiša. Kar se tiče gradiva, in urejanja, moramo »Dolenjske Novice" odkritosrčno pohvaliti ter jih ljudstvu, kateremu so v prvi vrsti namenjene v omiko in pouk, najtoplejše priporočiti.
Ravnokar je prišel na svetlo ..Ljudske knjižnice" prvi snopič iz zaloge Leonove v Mariboru. Novo
podjetje smo že prej veselo pozdravili in to veselje nam i je še povečal ravnokar došli prvi snopič. Prvi snopič nam je prinesel Landsteinei jevo povest: „Mladi Ladis". ki jo je prosto poslovenil J. S. G o m b a r o v. Ker nam je došlo delce ravno, ko se je že začela tiskati ta številka, to ga nismo mogli prebrati, da bi izrekli svoje misli o prelogi. Vender nam bodi dovoljeno, da še g izd ijatelju nekaj omenimo, kar smo mu že prej povedali, to pa zopet samo zategadelj, ker nam je g. izdavatelj obečal, da bode njegova knjižnica prihajala med Slovence v lepem, pravilnem jeziku. Omenili smo namreč, naj bi svojo knjižnico krstil : „Narodno knjižnico, ker beseda: ,.ljudski znači: ..tuj". Ako g. izdavatelj ni hotel nam verovati, da je samo tako prav. to bi se on bil lahko prepričal dosle, da smo mu dobro svetovali, m bi se lahko z mirno dušo ognil nepravilnemu izrazu. Navzlic vsemu temu priporočamo ,,Ljudsko knjižnico" vsem. zlasti zategadelj, ker nam je v prvem snopiči podal povest v prelogi znani in spretni pisatelj J. S. Gombarov.
Ravnokar so izšli ..Pobožni vzdihi", latinska
maša za sopran, alt, tenor in bas z dodanim spremljanjem na orgijah, uglasbil γ Avgust Armin Leban, c. kr. učitelj na vadnici v Gorici.
Ta maša je zložena v jedino splošno ugajajočem iiarodnoeerkveiiem duhu, in bolj kakor katero drugo glasbeno delo Avgusta Lebana kaže, da je imel prerano umrli skladatelj res „gorki čut In lep melodijski talent", kakor se je o njem izrazil sam slavni glasbeni kritik profesor Dr. lvi. Ilanslick. Glede harmonizacije v tej maši piše znam glasbenik g. Danilo Pajgeli to le: „Harmonizacija je na kakih mestili mestili naravnost drzna, a po vsem pravilna, ter kaže. s kakšno lahkoto je Avgust Leban premaga val harmonijske zapreke brez škode lepo-glasja. Maša je vredna, da jo pridno izueiijemo.
Knjigo prodaje izdajatelj g. Janko Leban, učitelj v Lokvi. (Corgnale, via Divača) po 1  gld.
O ljubljanski kranjski hranilnici  se trosijo
čudne vesti po mestu, kar se tiče zidanja deželnega muzeja! Znano j«, da je ta stavba že sedaj pogoltnila celih •J ( 11 » ()i)il goldinarjev, tako. ila bodeta morali dežela m hranilnica poseči v blagajno, če se hoče dozidati hrani, posvečen zvestobi do cesarske hiše in pa slavi naše dežele. Neverjetno, ah vender se govori, da se hranilnica brani izplačati kak daljši donesek, dokler se ji ne dovoli nemška osnovna šola v Ljubljani. Mi za danes samo beležimo, da se to govori po mestu, ter pričakujemo, da bode hranilnica takoj oprovrgla prpovedovanja. katera, bi ]i — ako bi se opirala na resničnost - bila v veliko sramoto. Menimo, da gospodje v lira ni In ičnei u ravnateljstvu še niso padli iako nisko, da hi jim bila Π d lili 08 I i II zvestoba do najvišje vladarske hiše manjše vrednosti, nego pa nemška osnovna šola, z a katero bode že c. k r. deželni šolski svet skrbel' Prosimo pojasnila! Vsekakor pa je čudno, da se pri muzeji sedaj čisto nič ne dela: ustavila so se na primer mizarska in druga dela, ki se dajo | ι zimi dogu.iti. Pri kranjski stavbeni družbi vlada zategadelj melankolična resignacija !
Skupil jo je! Gospod profesor i ramek Velikanski, tudi energični imenovan, jedim in prvi politik slovenski, ki se še sedaj zvija pod teško pestjo gospoda barona Conrada, ter nikakor ne more preboleti usodne ministrove brce, katera ga je iz blatnih ulic ljubljanskih vrgla čez kamniške planine na trdi tlak pred dunajskim akademijskim gimnazijem, porabil je zadnje trenutke smešnega življenja v slovenski domovini, da je — ker si ni upal izliti srda nad ministrom, ki ga je zlasal, kakor je profesor Francek Velikanski nekdaj lasal mladino po šolskih klopeh — vso jezo izlil nad radikale!, kakor da bi bili ti zakrivili, da genijalni Francek nima zmožnosti za šolskega nadzornika !  Taki ljudje imajo samo z
03
45
Stev. 2.
~>   $lovan.   »«-■
29
radikalcem pogum ; z ministrom in drugimi velikimi gospodi pa so kakor krotke ovčice, ki z roke zobljejo ter ti ližejo pest, če si jih tudi tolkel ž njo ! Zategadelj se je Francek energični pred ministrom stisnil v kot ter se potem zakadil v nas radikalce, češ, sedaj bodete pa vi radikalci, rusotili itd. plačali račun za barona Conrada, kateri je bil tako slep, da ni opazil v meni tistega duševnega velikana, o katerem sem prepričan, da živi, diha in dela v meni ! In grozno nas je razmesaril ! Jeden mu je Falstaf, debelotrebušnik, drugi Schwächlich, tretji Bullenkalb! Francek Velikanski je tedaj dokazal z znano „bistrostjo", da so vsi tepci v dramah velikega Angleža bili — slovenski radikalci ! Prijatelji so nas drezali, naj kaj odgovorimo, in so nas spominali na imenitnega španskega viteza, na njega slugo in na živinče, katero je moralo nositi tega slugo, ter trdili, da bi se ta „trojica" krasno dala porabiti za primeren odgovor!
rajši molčali,  češ,  mož je padel z visočine in gotovo ga boli vse telo, če tudi ima Leo-lastnosti !   Smilil se je nam in dasi nas je lejali smo:  le glodaj,  saj so ti izbili e imaš v čeljustih,  so škrbine, ki nam
Ali mi smo v globočino. nida Korka pokušal oglodati, zobe, in to. kar
tako ne morejo preglodati kože ! In „odlični politik" je glodal, a mi smo molčali. Ker pa z glodanjem ni mogel doseči naš tožni junak, to je dosegel s prav navadno — denuncijacijo ! Ovajal je — tako mimogrede v uvodnem članku — svojega tovariša v Gorici, da se je med vrstami dalo citati: „visoka vlada, ta mož jo baje v dotiki s „Sočinim" uredništvom, odsekaj mu glavo!" V odgovor pa je goriška ,,Soča" v svoji zadnji številki pograbila po dolgonožnem političnem sikofantu ter si ga potisnila v svoje stope, kjer se mu je potem stolkla in razdrobila koščica pri koščici, tako da je sedaj naš Francek Velikanski za vse večne čase ubit in mrtev ! Kakor Marzija nekdaj, moral je občutiti divje muke, ko se mu je meso košček za koščekom trgalo z elastičnega telesa ! No od sedaj si pač ne bode upal javno ovajati slovenskih poštenjakov , katerim, kar se tiče zaslug za narod in narodnost slovensko, niti do pasa, kaj pravimo do pasa, niti do kolena ne sega; ,,Soči" pa moramo res biti hvaležni za moško obsodbo, s katero je uničila človeka, ki je v našem narodnem življenji sila tožna prikazen ! Upajmo torej , da je bil Francek Velikanski prvi in zadnji svojega plemena!
Ostali slovanski svet.
..Slobodi.'- Iz članka ..K odnosa jeni na Hrvaškem", priobčenega v prvi letošnji številki našega lista, sklepa ,.Sloboda", da pisatelj njegov in ž njim vred tudi uredništvo ..Slovanovo" obsoja slavljenje petdesetletnice hrvaškega književnega preporoda, zato, ker se je začel z ilirsko idejo. Naj bode tedaj ,,Slobodi" povedano, da se v tem jako moti in da nam podtika nekaj , česar nismo v našem listu nikdar izrekli. Nam se ravno za razvoj hrvaške ideje in hrvaške književnosti zdi naudušenje ilirske dobe neizmerne važnosti in če neče „Sloboda" tega priznavati, daje se to razlagati le s čudno strankarsko zaslepljenostjo, kakeršno smo pri glasilu „stranke prava" že večkrat imeli priliko opazovati.
Ilrvaštvo in 3Iadžaronstvo. Iz Zagreba nam
piše prijatelj našega lista: Pod pokroviteljstvom barona Luje Vraniezanyja — znanega čitateljem cenjenega Vašega lista od slavnosti otvorjenja Strosmayerjeve galerije slik priredilo je zagrebško meščanstvo dne 8. t. m. v streliški dvorani ples, ki je bil sjajen. Vse. kar je v prvostolnici hrvaški znamenitejšega in res rodoljubnega, zbralo se je na njem, tako da je prostorna dvorana bila prenapolnjena. Kotiljon je plesalo 220 parov. Zabava je bila prav iskrena: občevanje vseskozi hrvaško, liana lle-dervaryja dotični odbor, kateremu na čelu je bil narodni zastopnik dr. Arnold, na ples ni pozval. — Dan kasneje, dne 9. t. m., ,pa se je v isti dvorani zbrala družba, o kateri se je po mestu govorilo, da „zastupa imena svojih pradjedova, džepove židovske i — madja-ronstvo svoje." Pokrovitelj plesu je bil ban Hedervary. Obiskali so ga sami komandovani in odvisni ljudje, med katerimi je bilo celili osem rodbin meščanskih. Občevanje je bilo vseskozi nemško; le hrvaški ban je v ilustracijo nagodbe in neodvisnosti trojedne kraljevine občeval z onimi, ki so ga umeli, v madžarskem jeziku. — Tak je predpust zagrebški ; prišel bode pa — o tem je tu jedno mnenje — skoro post, ki bode za „prosvetni" narod čikošev in betjarjev neizrekljivo pust.
Starinar, arheološki list, izhajajoč v Belem Gradu, prinaša v 3. številki jako zanimivo vest, da je blizu Budimlja v Stari Srbiji bila najdena stara umetnina iz trinajstega stoletja, namreč zapon bumskega (holmskega kneza Petra (1222.), ki ga je bržkone naredil kateri zlatar v Spletu.
Na Duna ji živeči Srbi namerjajo letos ustanoviti narodno šolo s srbskim učnim jezikom. Sola ima biti zvezana z srbsko pravoslavno cerkvijo, za katero si; je dosle nabralo že 85.000 goldinarjev. — Bodo pa zopet rojili nekateri nemški kričači, kateri se še vedno niso pomirili o tem, da ima Dunaj češko šolo s pravico javnosti.
V letošnjem proračunu se je bolj skrbelo za
prospeh bosenskega šolstva. Vender še šolstvo ne more krepko napredovati, ker ni v Bosni in Hercegovini skupnih občin in ker so hiše jako raztresene, kar redno obis-kavanje šol jako ovira.
Vsidi skupaj je v Bosni in Hercegovini 140 osnovnih šol. Od teb se je lani 15 novih odprlo, 64 jih je obče narodnih. Tli verskih, v katere je hodilo 8745 učencev, namreč 4142 v občne, a 3303 v verske šole. Lani je število učencev naraslo za 631; število mobamedan-skih učencev se je pomnožilo lani od 443 na 723. — V teh šolali uči 151 učiteljev in 49 učiteljic. Da se šolstvo v Bosni in Hercegovini ne more razvijati uspešnejše, je tudi to uzrok, ker ni vrlih in dobrih učiteljev, ali se je nadejati, da bode sarajevsko učiteljišče podajalo odšle dosti mladih učiteljskih moči.
Na gimnaziji v Sarajevu je letos odprt peti razred. Dijakov je ondu 164.
.leden  najznamenitejših srbskih   pisateljev,
Miličevič, bode skoro izdal novo zbirko svojih povesti iz srbskega življenja in jo bode imenoval „Megj u dnevnic a", a Pretnerjeva knjigarna bode ponatisnila z latinico njegove „Zimnje večeri". .
..Srbski svijet", to je knjiga Petra M. \.!;e-tiča, učitelja v Belem Gradu, katere novo izdajo misli prirediti sam pisatelj in vabi v ta namen na predplače-vanje. Vrli učitelj pravi, da želi svoje rojake seznaniti z zemljo, z domovino, da spoznajo nje bogastvo in lepoto. To je torej opis srbskih dežel, važnejših mest, kakor : Belega Grada, Prizrena itd. in imenitnejših mož, kateri so si pridobili zaslug za to domovino. Lepa je ta naloga delavnega učitelja M. Niketiča, da širi in nosi tako znanje v srbske koče, da jih seznani z osebami, starimi od-ličnjaki, kakšni so bili in koliko so storili dobrih in plemenitih del, v katera naj se ugleda mladi rod in jih posnema. — Knjigi, deset tiskanih pol obsežni, in  s pri-
30
~>*   $lovan.   Hg-
Štev. 2.
dejano karto srbskih zemelj, je cena 60 krajcarjev. Pred-plača se posila pisatelju v Belem Gradu.
Vrli duhovnik, ki je prehodil Bosno in Hercegovino, pridno si zapisaval vse, kar je slišal v narodu, hodil po Bosni in Hercegovini sicer truden in zdelan, ali vesel in zadovoljen, kakor da bi v svojih zapiskih nosil stare najdene zaklade, ter kot bučela pridno nabiral narodne pesmi; ta vrli mož, ki je poklicu svojemu in slovstvenemu delovanju posvetil svoje najboljše moči, je St. N. Da vi do v i č. Nabral je namreč čez 200 ženskih pesmi in jih izdal pod naslovom: Srpske narodne pjesme iz Bosne (Ženske), katerim je cena s poštnino vred 55 krajcarjev. Prodajejo braća Popoviča v Pančevu.
Bratska uzajemnost med Hrvati in Bolgarji
se je zopet lepo pokazala, zlasti Bolgarji so spet dokazali, da se svojih sorodnih bratov Hrvatov radi spominajo.
„Bolgarsko književno društvo" v Sredci je namreč vladiko J. J. Strossmayerja glede na njegove zasluge za slovansko knjigo, jednoglasno izvolilo za častnega svojega uda; a malo potem je z isto častjo počastilo predsednika jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, dr. Frana Račkega in ravnatelja narodnega muzeja Ljubica. Vladika Strossmayer se je koj zahvalil napominanega društva predsedniku V. D. Sto-j an ovu. V tem zahvalnem pismu je raz ven drugega omenil preuzvišeni vladika tudi to, da ga posebno veseli, da bratje Bolgarji kažejo svoja sočustva Hrvatom; da so krenili na pravi pot in da hrepene po združenji z brati svojimi, kolikor jim seveda narodna individuval-nost dopušča; posebno pa, da si prizadevajo pospeševati to združenje po najuspešnejšem potu: po knjigi umnici, ker kar koli bi moglo ovirati to združenje in ta sočustva, prej ali slej mora to nehati; Hrvati da so vselej bili prijatelji bolgarskim bratom svojim in da žele tudi danes, da se svobodni in združeni Bolgarski povrnejo zlati dnevi velikega Simeona. Poleg tega je želel vse dobro Bolgar-jem, posebno pa je stoletnim mučenikom balkanskih klancev podelil svoj blagoslov.
Nekateri hrvaški listi beležijo to s posebno zado-voljnostjo in pristavljajo, da jim je v njihovih teških barbali velika tolažba, da je še „pravih in iskrenih bratov", kateri njih muke in težave spremljajo z iskrenimi sočustvi, a ti bratje so jim častiti in neumorni Slovenci in Bolgarji.
Češki pesnik .laroslav Vrclilicky je dovršil
novo tragedijo „Julijan Apostata".
Eolia z południowej Afrikv (Odzivi iz poludnevne Afrike) je. naslov knjigi, katero je te dni izdal v Levovem vseučiliščni profesor Antoni Rehman. V ti knjigi je zbral pisatelj vse, kar je bil dosle pisal o svojem afriškem potovanji po raznih perijodskih spisih poljskih in nemških in uredil glede vsebine in jezika tako, da bode v pouk in plemenito zabavo tudi menj izobraženemu občinstvu. Ker poljsko slovstvo sploh nima mnogo zemljepisnih in narodopisnih del, more biti pisatelju jako hvaležno, da je je obogatil s to obširno in velezanimivo knjigo.
Stanje Poljakov na Poziianjskeni je podobno
stanju raje v turških deželah; le s tem razločkom, da Turki segajo krščanom le po veri in jim puščajo narodnost, Nemci pa segajo Poljakom po narodnosti in jih tudi žalijo in ovirajo v verskem njihovem prepričanji. Splošno je znano, kako je Bismarck preganjal in kako še vedno preganja ro loljubno poljsko duhovščino; znano je, da je Poljakom kot katolikom zaprta pot do višjih državnih dostojanstev, katera se izročajo le protestantom ; — o tem, kako se v narodnostnem ozira godi 2,600.000 duš broječemu poljskemu prebivalstvu v bahati državi združenega Nemštva, pa nam podaje pojašnjenja razprava, ki se je vršila v nemškem državnem zbora dne 17. decembra minolega leta. Dasi so namreč kralji pruski mno-
gokrat slavnostno obetali, in dasi je tudi po sklepu dunajskega kongresa mednarodna obveza, da se ima v vseh leta 1772. zaveznim trem državam pripadlih deželah poljskih varovati narodnost in jezik; — ne zmeni se vender nemška državna uprava za vse to, temveč proizvaja zistematski ponemčevanje med Poljaki na Poznanj-skem. Poljski jezik nima niti toliko pravice, da bi se smelo v njem s sodnikom občevati naravnost, temveč godi se vedno le s tolmači. Poljak Jażdżewski je tedaj z ozirom na vse to predlagal, da bi se na Poznanj-skem priznala pred sodišči jednakopravnost poljskega jezika z nemškim. Podpirali so ga vsi narodnostni poslanci in celo katoliško središče, a predlog je vender padel, ker se je vzdignil proti njemu ves nemški sovini zem in tudi pri nas dobro znani — furor teutonicus. Zopet nov dokaz nemške pravičnosti!
„Ognisko polskie" (poljsko ognjišče) imenuje se društvo, katero je nastalo v Pragi po združenji poljskega društva „Ognisko" in češkopoljskega „K olo polskie". Poslednjega členi so bili dosle le Cehi, ki so se zanimali za razvoj poljskega naroda in izučenje poljskega jezika; prvoimenovanega pa le Poljaki. Združenje, obeh društev je dokaz, kako se češki in poljski narod čedalje bolje približujeta.
Henryk Sienkiewicz v 3Ioskvi. Meseca no-I vembra in desembra 1. 1. sta bili v carskem starožetnem i muzeji v Moskvi razstavljeni dve znameniti sliki slavnega Poljaka H.  Siemi radzkega, namreč „Pogreb bolgarskega kneza", sestavljen   po poročilu  arabskega ! zgodovinarja Jona Fozlana in „Pogrebni obredi bolgarski" po opisu bizantskega zgodovinarja  Leva Dija-kona. Obe ti dve v velikih  razmerah  izvedeni sliki  sta tako splošno zanimali  moskovsko  občinstvo, da se je obiskovalcev razstave vedno kar trlo v muzejnem poslopji. Po poročilih ruskih listov bode to dvoje mojsterskih del izdatno pomnožilo slavo po  vsem svetu  s  svojo sliko „Goreče baklje Nero n ove" že tako slavno znanega poljskega umetnika.
Žižka in taborci od Jana Matejka. Slavni
poljski slikar Jan Matejko je začel novo zgodovinsko sliko, katera bode predstavljala boj, v katerem je slepi vojvoda češki, slavni Jan Žižka, dajal Prokopu ukaze, naj Cehi mečejo kamenje v prodirajoče proti njim Nemce. Naris za to sliko je naredil Matejko že letos po leti, ko so Cehi obiskali Krakovo.
Nesrečna zaslepljenost. Človek bi mislil, da
je večstoletua izkušnja morala Slovane izmodriti, kam privede prevelika naklonjenost do tujih običajev in tujega jezika in da se bodo sedaj , ko se med njimi širi pro-sveta in vzbuja ponos, zato s tem večjo doslednostjo oklepali vsega domačega slovanskega ter odrekali tujega. A žal! da temu ni tako. Vzgledov imamo vsak dan pri nas Govorili smo že tolikokrat o njih, da jih ne bodemo danes zopet navajali. — Omenjamo pa te stvari zato, ker se iz Galicije javlja nov žalosten dokaz zaslepljenosti slovanske. Po ruskih narodnih šolah je uvedeno namreč tudi učenje poljskega jezika. Deželni poslanec Sječin-s k i j pa je o svojih volilnih shodih, katere je skliceval na večjih krajih svojega volilnega okraja, pozival volilce, naj prosijo za odpravo tega pouka in namesto njega za uvedenje nemščine. — Poslanec Sječinskij bi moral pač vedeti, da narodne šole sploh niso za to, la bi se v njih poučevali tuji jeziki, temveč, da imajo čisto drug, mnogo važnejši namen. Ce pa se ima sploh poučevati kak drug jezik, razven učnega, tedaj bi mu morala zdrava pamet in slovanski čut veleti, da gre poljščini vsekakor prednost preti nemščino, katera je slovanskemu narodnemu razvoju že toliko škodovala.
Wisla: —Olia roni powodzi (Visla: —žrtvam
povolnji). Kakor ruski pisatelji kijevski, priredili so tudi poljski pisatelji in umetniki, katerim so se pridružili še nekateri znameniti in slavni Francozi, posebno izdanje s
Ste v. 2.
~>:   slovan.
31
slikami, pesmimi in avtografi na korist žrtvam velike lanske povodnji. Dobrodejnega tega podjetja, katero je v sijajni upravi izšlo v tiskarni „Czasa" v Krakovem, udeležili so se slikarji: Matejko, Siemiradzki, Pociecha, Horowitz, Pochwalski, Styka, ter pisatelji: Bartels, Zaleski, Kraszewski in mnogo drugih. Od francoskih pisateljev je omeniti posebno doneskov Km ila Zol e, Su 1 ly-P r ud h o m m a, Co p p e è j a, Paillerona, Feuilleta, Cherbulieza in Aleksandra Dumasa. Posebno bogato je to izdanje raznih avtografov, med katarimi je najznamenitejši daljši spis velikega pesnika Adama Mickiewicza.
Strah pred Rusijo. Madžar Väinbery, ki je svoje dni potoval po srednji Aziji, iščoč brezuspešno Madžarjem sorodnih plemen, ima navado, da vselej, kedar stori Busija kako važno delo v Aziji, zažene v tem ali onem angleškem časopisu koribantski krik proti severnemu velikanu in da roti in prosi Angleže, naj bi vender že zaustavili ruski napredek v Aziji ter tako obvarovali svoje indijske posesti ruski; pohlepnosti. Tako pismo je priobčil zopet v listu „Times". — V tem pismu pripoveduje, kako propada bivski kanat, odkar je pod suzeren-stvom Rusije ; kako se mora posebno narodu pobrati poslednja para, da se plača Rusiji za vojno nagrado določena vsota letnih 200.000 rabljev. O kanu pravi Vam-berv. da je. zarad tega že popolnoma pravi berač in da je jako nenaklonjen ruskemu gospostvu; in ker po mnenji Vämbe.ryevem utegne napočiti ustaja zarad vedno večjih davkov, katere razpisuje kan, da pomnoži dohodke svoje, priporoča Angležem, naj se s to priliko okoristijo ter podpirajo narod in kana v boji proti Rusiji. Toliko madžarski rusofob. Kolikor je nam znano, vara. se mož jako. ako misli, da je kan Rusiji neprijazen; nasprotno se pripravlja, da prihodnje leto obišče Moskvo in Petrograd, kjer se že misli na njegov sprejem. Sicer pa so vsi ti kasindrini klici Vamberyevi smešni, kajti vsakdo, ki se količkaj peča z javnimi zadevami, ve dobro, da mu jih narekuje le madžarski strah pred Slovanstvom. In ni čuda ! Koliko se je mož trudil, da bi bil našel med polu divjimi narodi azijskimi kakega sorodstva z Madžarji ali vsaj kako zanimanje za nje — a zastonj ! Nasprotno pa je videl povsod, kako ruska moč rase na vshodu in kako se ž njo širi civilizacija; videl je, kako se urejene razmere udomačujejo povsod, kamor stopi ruski kozak; kako se razvija mednarodna trgovina povsod, kamor prihajajo karavane ruskih trgovcev, nasprotno pa pojema trgovst.vo z robi: videl je, kako priljubljeni so povsod v Aziji pi-jonirji slovanske prosvete. Naravno je tedaj, da je tem ž i vej še občutil onemoglost svojega plemena ter njegovo osamljenost v veliki rodbini narodov. Od tod njegov strah in trepet, kateri bi rad ucepil tudi Angležem. — Ker ravno te dni prihaja iz Petrograda znamenita vest, da je Rusija zvezala s .">()() vrst dolgo brzojavno črto Merv z Ashabadom ter tako storila zopet imeniten korak na svojem potu proti izvirkom zlatonosnega Gangesa in posvečenega Inda, lahko si mislimo, kako bode ta vest uplivala na občutnega in nervoznega Madžarja Vämberyja.
Slavja usko je blagotvoritel jnoje obščestvo v Petrogradu je imelo 28. m. m. v zbornični dvorani mestni svoj občni zbor, ki je bil nenavadno slovesen. Udeležili so se ga namreč malone vsi cerkveni knezi ruski ; mnogo generalov in višjih vojaških dostojanstvenikov; ves pe-trograški učeni svet in mnogo krasnih dam v sjajnih oblekah. Na predsedniškem mestu je sedel „blagotvori-teljnego obščestva" častni predsednik Leontij, veliki vladika varšavskoholmski ; zborovanje pa je vodil pravi predsednik, sloveči general Durnovo.
Predno se je začelo zborovanje, zvršil se je Bor-tujanskega vokalni koncert „Pojte Bogu našemu, poj te! „Fotem je bral profesor O res t F.Miller, obo-
lelega profesorja Bestuževa Rjumina razpravo o ti-sočletnici slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda. Znani učenjak slovanski je izrekel v začetku obžalovanje o tem, da so Slovani tako razdvojeni med seboj po veri in pismu, ko so nekedaj bili še jedini. Govoreč pa o tem, da so sedanje razmere politične in narodnostne take, da si ni mogoče misliti tako hitro zopetnega verskega in slovstvenega združenja, izreka konečno svojo radost, da se o vseh teh razlikah vender iz ust vsakega Slovana čujeta s ponosom, sveto pobožnostjo in narodnim naudušenjem imeni svetili blagovestnikov Cirila in Metoda.
Po tem z veliko pohvalo in glasnim odobravanjem sprejetem berilu je zapel zbor češko husitsko himno.
Na to je bral društven tajnik V. J. A risto v dopis iz Srbi e izgnanega mitropolita Mihajla, kateri mej drugim pravi: „Naj Jezus Kristus obvaruje nesrečno Srbijo vsega zlega, po katerem jo vodijo v pogubo se-bičniki in brezbožni ki."
Prof. V. J. Laman s kij je razkladal konečno v celo uro trajajočem govoru namene društva ter govoril o sredstvih v dosego teh namenov. (Ravni namen društvu je sedaj po mnenji Lamanskega, da zboljša in kolikor najbolj mogoče razširi med ruskim narodom svoje objave in spise, katere izdaje; poleg tega pa širi ruske knjige tudi izven Rusije, kjer bi jih bilo potreba, da se razširi znanje ruskega jezika. Daljši namen društva pa je tudi, da se ustanovi pri cerkvi, ki se zida v Šipkinem klanci na Bolgarskem, rusko semenišče, katero bi po njegovem mnenji bilo veliki' važnosti za Bolgarje.
Ruski jezik med avstrijskimi častniki. Zagrebško „Vojaško znanstveno društvo" je naprosilo našega rojaka gospoda profesorja dr. Frana Celestina, da bi predaval častnikom ruski jezik: ob jednem pa tudi, da bi priredil obširnejše predavanje o ruskih razmerah. Gospod profesor je tej prošnji ustregel ter je osnoval častnikom poseben kurz za učenje ruskega jezika; ob jednem pa napovedal, da hode dne ',). in I G. t. m. predaval v društvu: „0 razvitji zapadne in slovanofilske stranke in medsebojnih njijnih razmerah." — Nas posebno veseli, da so tudi vojaški krogi začeli priznavati, kako važno je znanje ruskega jezika; veseli pa tudi zato, ker se bode z znanjem ruskega jezika širila med svetom tudi pristna slovanska prosveta.
Znani slavist profesor Louis Leger uči slovanske jezike v tako imenovani šoli: „Ecole normali; des lingues orienta les Vivantes" v Parizu. Na teden ima četiri predavanja Dve uri razlaga ruski in staroslovenski jezik, in to je prvi tečaj njegovega pouka; v drugem tečaji je jedna ura posvečena branju tekstov in rokopisov, a jedna učenju srbskega jezika, pozneje tolmačenju srbskih narodnih pesmi, zlasti onih o „Marku Kraljeviči. Poleg tega. se pogovarja in vadi gospod Vladimirov po trikrat na teden s svojimi učenci v ruskem jeziku. V preteklem šolskem letu je imel profesor Leger četirideset slušateljev, iz teh pa največ takih mož, kateri so že dovršili jezikoslovne nauke in ki se zanimajo za slovanske jezike, in drugih, kateri se zarad potrebe žele učiti tem jezikom. Ondu je tudi ženskih učencev, katere se posebno zarad ruskega leposlovja posvečujo tem naukom : iz teh je posebno gospa de Flavigny, katera je že neki spis Melnikova Pečerskega preložila na francoski jezik. Razven teh učencev in učenk je učil profesor Leger ruski jezik še dvajset učenih francoskih častnikov, kateri se zato uče ruski, da bi mogli prebirati ruska dela vojnoznanstvene vsebine. Srbski pa se uče z večine tisti Francozi, kateri bi radi dobili službe pri srbskih železnicah. — Tako vidimo, kako živo se zanimajo Francozi za slovanske jezike ; s koliko in še večjo ljubeznijo pa smo mi dolžni v svojo korist, učiti se ostalim slovanskim jezikom !
32
~>;   $lovan.   xh
Štev. 2.
@j Razne novice.
Danes niso učene žene več nenavadna prikazen. Žal, da jim njih učenost ali sploh večja odgoja ne prinaša željenega sadu. Učenost bi jih morala navajati do uzornega, plemenitega in koristnega življenja. Ali kakor poroča knez Meščerski v „Graždaninu", ne moremo trditi o ruskih učenih ženah, da bi jih večja odgoja usposabljala za namene, katerim se posvečujejo. Tako trdi ta knez, da bi morala tudi ruska vlada znati, da so vsi višji ženski zavodi podali od osnovanja pa do danes te žalostne uspehe: 25 odstotkov od teh učenih žen je anar-histinj, 30 odstotkov potepenk, 25 odstotkov takih, ki so dobile razne bolezni, in samo 20 odstotkov je takih žen, katere si kot „učene žene" iščejo zaslužka v društvu.
H. Schreiner piše o starosti dreves te le zanimivosti. Lipa in hrast, dosezata 1000— 1500 let (debelejša lipa pri Murtnu je blizu 000 let stara). K najstarejšim drevesom v Evropi spada tisa (Taxus baccata). Na pokopališči v Braburnu (v Kentu) stoji tisa, katere starost se ceni na 3000 let : tudi na Moravskem blizu brezdna „Maćeha" je izmed več stotin tis jedna 2000 let stara. —- K najstarejšim drevesom se prišteva zmajevee (Draeaena draeo) v Orotavi na otoku Tenerifi; njegova starost se ne da določiti; leta 1402 je bil takega obsega, kakor danes, toda danes je že popolnoma oslabljen. Baobab (Adansonia digitata) živi po Adansonovem računu 5U00 do (iOOO let in bi torej utegnilo biti najstarejše drevo. — O velikosti dreves naj pristavimo še te jako zanimive vrstice. Leta 1850. so našli v Kaliforniji ne prevelik log orjaških dreves, katerim so dali ime mamutovih dreves (Wellingtonia gigantea). Mamutovo drevo tekmuje v velikosti s cerkvijo s Petra in je le nekaj nižje od egiptovskih piramid. Povprek so drevesa 02 m. visoka. Ame-ričanska špekulacija se je poloti la tega prirodnega čudeža in je privabila silno veliko radovednih popotnikov. Danes ima vsak teh orjakov svoje ime: „oče gozda", kateri zdaj leži z izruvanimi koreninami na tleh, meri n. pr. od spodaj 35 m v obsegu. V steblo seza 60 m. dolgo izpaljeno duplo, skozi katero more jezdec na konji jezditi. Tudi naša dimiii" ι drevesa so debela; najdebelejši hrast v Evropi je po H..mboldtu pri Saintesu, kateri ima v premeru pri tleh blizu 7 8 m. Pri Murtnu po znani birvi (1476) zasajena lipa obsega sedaj 14 m., blizu nje stoječa starejša lipa pa 36 m. Na gori Etni je znano kostanjevo drevo „eastagno de cento cavalli", katero ima v obsegu čez 56 m. in v steblu duplo, skoz katero se lahko dva voza drug poleg drugega vozita.
Kako neusmiljeno se trguje z dekleti, ne na Turškem, ampak v našem cesarstvu, o tem smo že poročali. Na žalost človeštva se nam množe ta poročila vsak dan. Neki Samuel Kohn, ki se je naselil v Ameriki (Buenos Ayres), hodil je vsako drugo leto v Galicijo po dekleta ter jih odvajal v Ameriko. Tako je nedavno pregovoril osem deklet,  da so ž njim, zapustivše Galicijo,
krenile čez Francosko v Ameriko. Ali tu v Marseillji ga dohiti avstroogrski generalni konzul, kateri je dal zapreti brezvestnika in kateri bode zato skrbel, da se dekleta, katera so šla v svojo pogubo, zopet vrnejo v domovino k svojim materam. Kohn pravi, da je iz Rumunije doma in da si je pridobil meščanstvo v mestu Buenos Ayresu.
V Clevelaudu (Ohio) zapazi stražar dvoje po ulicah tavajočih otrok, deklico in dečka. Stražar ja vpraša, kaj sta in od kod, ali koj zapazi, da ne znata angleški, ampak samo nemški. Deklica je dejala, da ji je ime Suzana Schulz, a bratu Miha; nji da je j eden aj s t let, bratu pa devet. Prišla sta z Ogrskega ; od Hamburga do Cle-velanda sta potovala sama. Tu jima živijo oče — udovec. Poznala nista nikogar; dobri ljudje so jima vedno dobro svetovali. Do Hamburga ja je spremila teta, ali ker je ona zbolela, napotila sta se dalje sama z denarjem, ki so jima ga poslali oče. Tega sta hitro našla po naslovu, ki ga je deklica hranila pri sebi. Ginljivo je bilo gledati Očeta in otroka, kako so vsi jokali od veselja ; objemanju ni bilo ne konca ne kraja.
Nov dokaz tako imenovane pasje pameti nam
podaje ta le prigodbica. V torek zvečer se je oglasil v bolnišnici Charing-Cross mal pes, kateri je svojo ranjeno nogo kvišku držal in zahteval, da ga puste v ordinacijsko sobo. Ko je bil že v sobi, skoči na stol in podrži službujočemu zdravniku svojo ranjeno nogo. Ko mu jo je obvezal zdravnik, lizala je žival svojemu dobrotniku roke in je z „lajanjen" glasno izražalo svojo zadovolj-nost. Ali to izražanje zadovoljnosti je bilo tako glasno, da so ga morali spoditi. Drugi dan je čakal pasji bolnik zopet pred vrati bolnišnice in je od tega časa redni „Out Patient'-. To prigodbico nam potrjujeta tajnik bolnišnice Mr. Arthur Ileade in zdravnik dr. Ilelkany.
Policiji v Cainberwellu je naznanil William Barnard, da mu je nekdo ponujal 10 funtov šterlingov, da ubije neko dete. On je to obečal, ali tudi vso zadevo, kakor smo omenili, naznanil policiji. Nekega večera je imel dobiti denar in dete. In res prideta na določeno mesto dva gospoda z detetom do železnične postaje v Camberwelln, tu izstopita na postaji, kjer ja je navidezno pričakovala neka ženska, kateri sta izročila dete. Vsi trije so zdaj šli tri ure daleč in prišli na mesto, kjer jih je pričakoval Barnard. Tista ženska mu je odštela denar, dala mu otroka, ali v tem trenotku se je pokazala policija, ki je za vse to vedela in jih skrivno spremljala, in je vse tri zaprla. Oba gospoda in ženska so iz Cam-berwella. Moža se nista hotela izjaviti, samo tista ženska se je izrekla, da niso namerjali ubiti otroka. Otroku je še le štirinajst dni in je dekle.
Grozen  mraz imajo  prebivalci severne in vzhodne Rusije.   V Arhangelu je minole dni živo srebro v termometrih zmrznilo in termometri z alkoholom na-polneni so kazali 8. t. m. — 43° R. pod ničlo.
Listnica upravništva : Veleč, gosp.: J. H. v C. : Poslanih 70 kr. smo izročili „Na-
Slavno ,.narodno kmetijsko društvo" v Dutovljah: Vaša na-    r°dni Tiskalni ročnina je plačana do 30. junija t. 1. Listnica uredništva :
Gosp. F. R. pri Sv. M. : Za lansko leto ste nam dolžni še ! -       . .
1 gld. naročnine. Veleč' 80SP' F" P' na G': Kasne->e kedaJ'
„Slovan" izhaja 1. in Ιδ. dan vsakega meseca. Cena mu je za imanje naročnike za vsé leto i gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta 1 gld. 15 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld., za polu leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. ; za dijake pa: 3 gld. 00 kr.
_ Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvo
na Kongresnem trgu štev. 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Ža inserate se plačuje ea navadno dvo-stopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru.
Tisek „Narodne Tiskarne". —
Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — urednik: Anton Trstenjak.