POŠTARINA PLAĆANA V GOTOVINI ZDONCEK UST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO« 0t menihi mračni v žalnem zboru: »Stekle smo iz daljnih se pokrajin vode rek, potokov in studenčkov in prinesle smo od tam pozdrave bratskim prebivalcem te dežele, kjer zdaj vodi pot nas skalovita. Zmaj sovražni vlada v tej deželi, ki odvzel je narodu svobodo, da ne morie in ne sme pozdravov svojih bratov svobodno sprejeti.« — Borisov. A POTOČNIK: Ljubljana. (Dalje.) 11. PREDMESTJA. oleg obzidanih trgov je imela Ljubljana tudi zunaj mestnega obzidja naselbine, ki so jih imenovali predmestja, oziroma vasi. Staro Ljubljano so obdaš jala predmestja: Šentpetersko, Poljansko, Karlov= ško, Kapucinsko in Gradišče. Vasem so prištevali: Spodnje Poljane, Krakovo in Trnovo. Oglejmo si ta predmestja in vasi natančneje! Največje izmed vseh je bilo Šentpetersko predmestje, ki je štelo 1788. leta 155 hiš s 1476 prebivalci. Razprostiralo se je od današnje frančiškanske do šentpeterske cerkve. Del predmestja od frančiškanske cerkve do današnje Vidovdanske ceste so imenovali tudi Šentjanževo predmestje po jako stari cerkvi, ki je stala na križišču današnje Sv. Petra ceste in Vidovdanske ceste. Današnjo Sv. Petra cesto so imenovali tudi Mesarsko cesto, ker so tu stanovali večinoma mesarji, današnjo Kolodvorsko ulico pa Blatno vas. V tej ulici je na mestu današnje palače direkcije državnih železnic (Ljubljanski dvor) stala leta 1827. tvornica za sladkor, ki pa je deset let pozneje pogorela. Od leta 1838. do leta 1914. je bila tu predilnica. Današnjo Vidovdansko cesto so nekoč zvali Kravjo dolino, še prej pa Šentjanževo dolino, pozneje pa Radeckega cesto. Tu so ob Telovem postavljali fantje visoko smreko, olepšano z zastavami in vencem; imenovali so jo »mlaj«. Kjer se danes dviguje poslopje I. državne deške osnovne šole, so bili nekdaj živinski sejmi; ta kraji so imenovali »Na Ledini«. Nasproti mestni elektrarni v Karla Kotnika ulici, kjer stoji danes »Marijin dom«, je imel v prvi polovici prejšnjega stoletja Karel Reddi tvornico za vžigalice, ki jo je leta 1859. prepustil Mihaelu Ambrožu. Ta je poslopje preuredil v parni mlin. Prostor, kjer se danes križata Prisojna ulica in Kette«Murnova cesta, so prej imenovali »Friškovec«. Tu so še v 18. stoletju obglavljali ženske, ki so umorile svoje otroke. Kjer stoje danes zadnje hiše ob Sv. Petra cesti, Škofji ulici in Taboru, je bila nekdaj1 škofova pristava z njivami in dvojnatim kozelcem. Vzhodno odtod se je razprostirala takrat še neznatna .vas Udmat in Selo z Desselbrunnerjevo suknarno, ustanovljeno leta 1763. tam, kjer so sedaj rednovnice=karmelitarice. Po tej tvornici so imenovali vas Selo tudi »Na fabriki«. Sv. Petra nasip SO' zvali kratko »Za vodo«. Na »Forštatu«, tako so nekoč imenovali Šentpetersko predmestje, je bilo pred nekoliko stoletji prav maloi gospode, največ je bilo mesarjev, usnjarjev in kmetovalcev. Hiše so bile večinoma lesene. v^^o^^s^rs^rr^ zvonček, xxix—5 Stanovalci tega predmestja so vedeli mnogo povedati o prikaznih in duhovih, o čarovnicah in božjih sodbah. Na Sv. večer, Silvestrov večer in na večer pred Sv. Tremi kralji so vlivali svinec, da bi tako iz svinčenih oblik zvedeli bodočnost. O predpustnem času so hodili v maskah (maškarah) po ulici in vlačili takozvano »brno«, velblodu podobno žival, ki je imela široko preklan gobec, kamor so metali gledalci bobe, sadje, slaščice itd. Poljane ali Poljansko predmestje se je razprostiralo od današnjega Krekovega trga in ob gradu nasproti Šentpetrskemu predmestju. Poljane so ločili v Zgornje, ki so segale od Krekovega do Ambroževega trga, in Spodnje, ki so bile na precej višjem ozemlju in so segale do štepanjiskega mostu. Pri vhodù v Poljansko cesto nasproti poslopju današnje delegacije ministrstva financ je stalo likalniku po* dobno poslopje, ki so ga imenovali »peglezen« (likalnik), v kateri je menda ustanovil Janez Mandelc prvo tiskarno v našem mestu 1. 1575. Poslopje poleg delegacije ministrstva financ je nosilo še pred kratkim pozlačen napis »Collegium Aloisianum«, po naše Alojzijevišče, ki ga je ustanovil ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf leta 1846. V njem so t imeli ubožni dijaki brezplačno vso oskrbo. Na današnjem Ambroževem trgu je stala hiša z gospodarskim poslopjem, ki so jo leta 1896. podrli, prostor pa izpremenili v današnji Ambrožev trg, imenovan po ljub« ljanskem županu Mihaelu Ambrožu (1861.—1864.). Na Spodnjih Poljanah sta se rodila dva imenitna moža: Fran Erjavec, znani pisatelj po svojih spisih iz prirode, potopisih in po« vestih, in Ivan Vrhovec, zgodovinar in najboljši poznavalec zgodovine ljubljanskega mesta. Nedaleč od Ambroževega trga na Poljanskem nasipu stoji veliko poslopje — nekdanja ljubljanska cukrarna, ki je pogorela leta 1858. V tej hiši sta umrla dva naša pisatelja Dragotin Kette (t 1899.), dve leti pozneje v isti sobi Josip Murn* Aleksandrov. Zadnje večje poslopje na Poljanskem nasipu je nekdanja prisilna delavnica, danes bolnica za umobolne. V njeni bližini sta bila nekdaj ob Ljubljanici Forst* lechnerjev mlin in lesena mestna klavnica, ki so jo leta 1881. opustili, ko' so zgradili sedanjo. K Poljanskemu predmestju so spadale tudi hiše v današnji Stre* liski ulici pod Gradom. Današnji »Ljudski dom« je bil nekoč stre* lišče, kjer so se vadili ljubljanski strelci v streljanju, ter so se vršile tudi razne zabave. V Streliški ulici so imeli nekdaj vojaško pekarno in zaloge živeža za vojake. Ta kraj so imenovali tudi »Na provijontu« (provijant — zaloga živeža). Zemljišče ob današnjem' Poljanskem nasipu je pripadalo večinoma ljubljanskemu stolnemu kapitlju (duhov* ščini), na kar nas še dandanes spominja Kapiteljska ulica. Na obeh straneh Poljanske ceste so se razprostirali vrtovi in polje; ob sejmih vtfskttzs* zvonček, xxix—5 so tu rili prasci. Ta cesta je bila ena najnesnažnejših takratnih pred; mestij. Hiše so bile večinoma lesene in s slamo krite; prebivalci so bili kmetje, obrtniki in rokodelci. To predmestje je štelo 1788. leta 83 hiše z 868 prebivalci. Karlovško predmestje, imenovano tudi predmestje pred Pisanimi vrati, je štelo 1788. leta 27 hiš s 163 stanovalci. Razprostiralo se je od današnje Sv. Florijana ulice pri začetku Karlovške ceste do Rakovnika. K temu predmestju so šteli tudi sedanjo Hradeckega vas, imenovano Kurjo vas. Takoj pri vstopu v sedanjo Karlovško cesto je stala že okolo leta 1720. zvonarna, danes last »Strojnih livarnic in tvornic«. Znamenito je poslopje na Rakovniku, ki je bilo leta 1770. last grofa Blagaja. Prebivalci tega predmestja so bili kmetje, vozniki, obrtniki in rokodelci. Kapucinsko predmestje je dobilo svoje ime od kapu« cinske cerkve in samostana, ki sta stala poleg današnjega poslopja filharmoničnega društva na Kongresnem trgu, ter je segalo od današnje Zvezde do frančiškanske cerkve, Frančiškanske ulice, Dunajske in Gosposvetske ceste. Današnja Zvezda je bila kapucinski vrt, ki so ga leta 1824. izpremenili v tako priljubljeno šetališče. Ze prej omenjeno poslopje filharmoničnega društva — kina Matica — je bilo jezdarnica. Leta 1765. so jo prezidali v gledališče, ki je pogorelo leta 1887. Sedanjo kazino so sezidali leta 1836. do 1838., kjer so imela razna nemška društva sivoje zavetišče. Temu poslopju nasproti, kjer je danes trgo= vina Tičar, so imeli Slovenci svojo čitalnico, kjer so prirejali razna predavanja, veselice in gledališke predstave. Na sedanjem Marijinem trgu so nekdaj prodajali drva in do leta 1786. so bili tu tudi živinski sejmi. Današnjo Prešernovo ulico so imenovali Slon ovo ulico po slonu, ki je koračil leta 1552. v spremstvu nadvojvode Maksimilijana, ko se je vračal iz Španije preko Trsta. Slon in njegov gospodar sta prenočila tam, kjer je sedaj hotel »Slon«. Kjer se danes dvigajo lepe hiše ob Dunajski cesti nasproti, kavarni Evropi, je stala bolnica, še prej pa je bil tu samostan z vrtom, last usmiljenih bratov. Na tem vrtu so se vežbali meščani v orožju, da so ob raznih prilikah nastopali s svojo godbo »bando«. Križišču današnje Dunajske in Gosposvetske ceste so rekli »Na Ajdovščini«, najbrž v spomin na poganske — ajdovske — grobove, ki jih je bilo tod dovolj. Nedaleč od protestane tovske cerkve na Gosposvetski cesti stoji mogočno poslopje, Koli« zej imenovano. Sezidal ga je Gradčan Josip Withalm leta 1845. za vojaštvo, ki je potovalo skozi Ljubljano. Prej je bilo vojaštvo nasta* njeno po hišah v mestu. Dne 20. decembra 1847. leta je pogorelo, a so ga leto pozneje zopet zgradili. To poslopje ima več prebivalcev, kakor mesto Višnja gora. Komu ni znan Tivoli s senčnatimi drevoredi in krasnimi nasadi? Kjer stoji danes grad nad vodometom, je že okolo leta 1440. imel Georg pi. Apfaltrern svoj stolp »turn«. Apfaltrern je branil Ljubljano proti celjskemu grofu Ulriku, zato mu je ta zažgal njegov stolp, a novo poslopje so imenovali »Pod turnom«. Nekako dvesto let pozneje je cesar Ferdinand II. podaril grad jezuitom, ki so imeli tu svoje letovišče in zabavišče. Po razpustu jezuitskega reda je prešel grad v last deželnih stanov. Pozneje so grad popravili in povečali. Takega je podaril cesar Franc Jožef I. maršalu Radeckemu. Leta 1864. ga je dobil cesar zopet v svojo posest. Tega leta ga je kupila mestna občina in je še danes njena last. • Ljubljana 1.1868. izpred Tivolskega gradu Od tivolskega gradu je v mesto držala pred dobrimi sto leti ozka poljska pot. Na obeh straneh sedanje Bleiweisove ceste so se razpro« stirali zeleni travniki, le ob sedanji Aleksandrovi cesti sta stala vojaško oskrbovališče in vojaška bolnica. To poslopje je velikonočni potres leta 1895. tako razmajal, da so ga morali podreti. Na tem mestu so zgradili palačo Ljubljanske kreditne banke. Kapucinsko predmestje je štelo 1788. leta 66 hiš s 639 stanovalci, izmed katerih je bilo precej duhovnikov, nekaj uradnikov, rokodelcev in kmetov. Gradišče je obsegalo prostor od današnjega Valvazorjevega trga,do Kongresnega trga, Bleiweisove in Tržaške ceste. Leta 1780. je imelo 83 male, večinoma lesene hiše, v katerih so bivali 964 prebivalci, ki so bili ponajveč podložniki nemškega viteškega reda. Temu pred= mestjiu so rekli tudi »Puštal« (Burgstall), in je stalo ponajveč na razvalinah nekdanje Emone. Prostoru, kjer se danes križa Gradišče z Rimsko cesto, pa do Borštnikovega trga so rekli »Na Luži«. Na ^ Borštnikovem trgu stoji stara lipa. Poslopje, ki nosi danes napis »Restavracija pod staro lipo«, je bilo nekoč gradič, pred katerim je bil nad poldrugi meter globok jarek, podoben bajerju, kamor se je iztekala voda izpod Rožnika in Podutika, odtod pa v Gradaščico. Od križišča Rimske in Tržaške ceste pa do današnjega nunskega zidu se je razprostiral javni Cojzov vrt, kjer so se izprehajali naši predniki ter prirejali veselice in zabave. Na mestu današnjega dramskega gle* dališča so leta 1744. zgradili plemiči veliko poslopje, »Polovš« (Bali* haus) imenovano, kjer so se vršile razne zabave. Pozneje so to poslopje preuredili v mestno žitnico, od leta 1840. do 1860. pa v vojašnico. Prej je imelo plemstvo svoje zabavišče na mestu- današnje vnanje šole poleg nunske cerkve. Današnje Gradišče so imenovali prej Poštno ulico, ker je bila v prvi hiši na levo poleg nun pošta, v današnji Nunski ulici pa tvornica za izdelovanje porcelanaste posode. Sedanjo Vegovo ulico so imenovali »Babjo dolino«. Prebivalci te naselbine so bili večinoma obrtniškega stanu, nekaj je bilo tudi uradnikov, trgovcev in nekoliko plemičev. K r a k o v o se je razprostiralo od nekdanjih Nemških vrat, dana* šnje Cojzove ceste in Brega, pa do Gradaščice. To naselbino so imeno* vali vas, ki je štela 1788. leta 81 nizko, leseno, po večini s slamo krito hišico, v katerih je bivalo 617 prebivalcev, ki so bili podložniki nem* škega viteškega reda. Po svojem opravilu so bili ribiči, obrtniki in vozniki; ženske pa so se že od nekdaj pečale s pridelovanjem zelenadi, kar jim še dandanes donaša lep zaslužek. Krakovci so imeli svojo posebno nošo in govorico. Kakor nekdanji Šentpeterčani, tako so znali tudi Krakovci mnogo povedati o vražah, duhovih itd. O božiču in prazniku Sv. Treh kraljev sc nosili svetlo zvezdo in prepevali lepe božične pesmi. Trnovo loči od Krakovega potok Gradaščica. Štelo je 1788. leta 85 večinoma nizkih, lesenih in s slamo kritih hiš, v katerih so stano* vali 533 prebivalci, ki so se pečali največ z nakladanjem blaga, ki so ga na svojih čolnih prepeljavali iz Vrhnike v Ljubljano in odtod vozili na širokih vozovih na vse strani. V Trnovem so bile nekoč tri ope* karne; dve sta bili mestni. Spodnja je stala pri nekdanji Nušakovi vojašnici Pred konjušnico; zgornja pa ob Gradaščici. Nušakovo vojašnico je dala zgraditi Neža Nušakova leta 1862. V Cerkveni ulici št. 21 so zgradili ljubljanski meščani svojo vojašnico, v kateri so bili topničarji do leta 1895. V Koleziji je bil mlin, last Petra Suhadobnika. Prostor poleg trnovskega župnišča so imenovali »Kern«, kjer se je brezskrbna ljubljanska mladina drsala ob zvokih vojaške gcdbe. Čeprav so šteli Trnovo med vasi, vendar so bili prebivalci vsi meščani in magistratni podložniki. Imeli so mnogo prav lepih šeg ob gotovih pri* likah, ki so jih pa, žal, popolnoma pozabili. zvonček, xxix—5 feswoswossw^jn^tl L. O.: Oton Župančič. Ob petdesetletnici njegovega rojst va. o smo pred dvajset in devetimi leti začeli izdajati »Zvonček«, se je našim sotrudnikom takoj pridružil tudi Oton Zupančič. Že v prvi številki z dne 1. januarja 1900 čitamo njegovo pesem »Da mi biti je drevo ...«, ki jo v spomin na one lepe in vesele čase »Zvončkovega« rojstva priobčujemo v današ« njem listu, da tudi od svoje strani skromno sicer, a vendar iskreno proslavimo petdesetletnico rojstva našega velikega pesnika — ljubljenca naše mladine! autun Oton Zupančič je ostal naš sotrudnik dolgo vrsto let. Med tem pa je izdajal svoje pesmi v knjigah, med katerimi so posebno znane one, ki jih je napisal za mladino: Pisanice, Ciciban in Sto ugank. Kakor se mladina divi ob lepoti Zupančičeve poezije, tako jo odrasli svet uživa z naslado in občudovanjem. Naš pesnik, ki je mojster jezika, odkriva v svojih pesmih vse tajnosti človeške duše in našega življenja ter siplje z radodarno roko vse bogastvo svoje vzvišene umetnosti nam v užitek, narodu v ponos in čast. Župančičeve pesmi so ponesle njegovo ime preko mej naše domo» vine v široki izobraženi svet, da njega in z njim naš narod poznajo danes tudi drugi narodi, ki vedo ceniti lepoto in dragocenost resničnih poezij. Oton Župančič je bil rojen dne 23. januarja 1878. leta na Vinici ob Kolpi v Beli Krajini, kjer govore čist in bogat jezik, ki takisto čisto in bogato odzvanja iz njegovih pesmi. Lepota tega predela naše zemlje, odkritosrčnost in bistrovidnost naroda — vse to je dobilo jasnega, slikovitega, krepkega izraza v Župančičevih pesmih. Po dovršenih osnovnošolskih in visokošolskih naukih se je Župančič pripravljal za profesorski poklic, toda rajši se je odločil, da ostane, osvobojen od težkih službenih dolžnosti, zvest slovenski lepi knjigi. Danes je dramaturg Narodnega gledališča v Ljubljani. A v poglavitnem svojem pesniškem pozivu je glasnik in učitelj našega naroda, ki mu kaže pota v čudovite hrame pesniške umetnosti. Koromandija. Trata-rata! Trata-rata! Za devetimi vasmi Koromandija leži, nihče je še videl ni. Trata-rata! Trata-rata! Prvi škrateljček Pagat mož je priden in bogat, gremo, bratci, ga iskat! Trata-rata! Trata-rata! Trata-rata! Trata-rata! V Koromandiji doma Drugi škrateljček Kokot dobra škrateljčka sta dva, medka ima zvrhan sod, nihče ju še ne pozna. brž odidimo na pot! Trata-rata! Trata-rata! Prvi škrateljček zlata in igrač nam lepih da, drugi medka lončka dva. Radivoj Rehar. DR. FR. ZBAŠNIK: t Zemljica. (Konec.) asi je bil že nekoliko truden, je vendar zdaj še bolj hitel kot sem gredé. Podžigala ga je vesela misel, da ima žemljico v žepu. Samo ko bi tako lačen ne bil! Mati mu ni bila dala nič kruha s seboj, ker ga pač ni imela. In menda m-u je baš zaradi tega tudi velela, da naj si kupi žemljo. Joj, kako bi jo bil Lojzek rad pohrustal! Toda ne! Žemljica mora ostati cela, pa naj želodček še tako godrnja! Naj bo le lepo shranjena v žepu! Niti pogledati je ni maral, da bi ga morda ne pre« magalo! Toda segel je pa le večkrat z roko v žep, kakor da bi se hotel prepričati, če je njegov zaklad še notri. In vselej, kadar se je žemljice dotaknil, so se mu je prsti kar sami od sebe krčevito oprijeli. Ponav« ( Ijalo se je to venomer. Nenadoma pa je v žepu nekaj zahreščalo. Zdaj je moral kajpakda pogledati, kaj se je zgodilo. Potegnil je žemljico ven in, ojej, žemljica ni bila več cela! Spodnja skorja se je bila zdro« bila in nasproti mu je zijala velika votlina. Ustrašil se je in neprijetno mu je bilo, ko se je zavedel, da se je varal. Zato se mu je žemlja videla tako velika, ker je bila notri vsa votla in prazna! »O ti presneta reč ti!« je tarnal Lojzek in se praskal za ušesi. Kdo bi si bil kaj takega mislil! In kaj naj počne s skorjico, ki se je bila odrobila? »No, to pač lahko snem!« si je dejal. »Saj se mi sicer še izgubi!« In p okusil je. To pa je le povečalo izkušnjavo. Pojavila se mu je silna lakota in kar nevede je dalje drobil in špipal žemljico ter nosil drobtine v usta. Ko jo je čez nekaj časa zopet pogledal, se je strahoma prepričal, da je že precej manjka. Očital si je in neprijetno mu je bilo. A potem pa se spomni: »Saj je mati vendar tako velela, da naj nekaj sam snem, kar ostane, pa njej prinesem!« In še je ščipal in drobil in še nosil v usta drobtine, a sit je bil čim dalje manj. Ah, če bi si bil upal le enkrat pošteno ugrizniti! Pa se je bal, da bi se njegovi zobje predaleč ne spozabili. Enkrat se je pokesal, da ni rajši kupil tiste podolgovate zemlje, ki je razdeljena na dva dela. Polovico bi bil brez skrbi sam snedel, polovico prihranil materi. Pri žemlji pa, ki jo je bil kupil, je bilo sploh težko določiti, kje je sreda. No, pa bo že pazil, da ne zaide preveč v ono polovico, ki ni bila njegova! Večkrat je prekinil ščipanje, večkrat si je dejal: »Zdaj ne smeš nič več!« A vedno zopet se je zgodilo, da mu je roka segla v žep in da je ponesel drobtinico v usta ... Ko pa je prišel naposled domov in vzel iz žepa, kar je še imel, da bi dal materi, je bil v žepu samo še en rogljiček, druge štiri je bil polagoma seščipal in pojedel. »Ali je to vse, kar si mi prihranil?« se je nekoliko začudila mati. Zakaj vedela je, da jo ima rad, in prvi trenutek ni pomislila, da je bila pač izkušnjava in tudi lakota jako velika. Lojzek je zardel do ušes ob tem vprašanju. Bil je jako rahločuten. Potrt in osTamočen je stal pred materjo. Hotel se je nekaj opravičiti, a že so se mu usule solze iz oči. Razjokal se je na ves glas in nobene besede ni mogel izpregovoriti. Materi pa, ki je poznala njegovo dobro STce, se je takoj zasmilil. Saj ji ni bilo teško uganiti, kako je prišlo, da je bil njen delež pri žemljici postal tako majhen. Začela ga je tolažiti: »Nikar ne jokaj, saj ni nič za to! Dovolj je to zame!« A on se ni dal utešiti. Bilo mu je pri srcu tako hudo! Ne zaradi očitka, ki je zvenel iz mates rinih besedi, temveč ker mu je vest dopovedovala, da ni lepo ravnal napram svoji dobri materi. »Ali, Lojzek, saj ni vendar nič za to!« je ponavljala mati. »Bil si pač izmučen od hoje, lačen in potreben! Zame je še to preveč, kar si mi prinesel! Samo pokusiti sem hotela!« In prelomila je rogljiček, dela polovico v usta, drugo polovico pa je njemu ponudila. Toda Lojzek se je še bolj razjokal. »Nočem, mas mica, nočem! Saj sem itak vse sam pojedel!« »Lojzek, če me imaš kaj rad, vzemi in pojej!« Kako bi Lojzek ne imel svoje dobre mamice rad? Pogledal jo je z dolgim pogledom in ko je zapazil, kako polne ljubezni so njene oči, se ni nič več obotavljal. Vzel je ostanek zemlje iz materine roke in ga použil. In ta mali košček, ta edini grižljaj mu je zalegel več kot vse ono, kar je bil prej seščipal z žemljice in v drobtinah znosil v usta! Zimski dan. Cin-cin, cimcin. sani drče, kot beli metuljčki po zraku krpe bele lete. se v zraku love. Snežinke lete Snežinke lete po tri, po dve, gosteje, gosteje, gosteje, hitreje hitreje, hitreje na strehe, na veje... iz torbe krivec jih seje. — Snežinke lete Cin=cin, cin-cin, sani drče, na ravno polje, po zraku snežinke lete. Franjo Lovšin. ojöööajDüizjnD^ix^ /FO TROŠT: Volk in jazbec. olk in jazbec sta šla levu čestitat za rojstni dan. Kakor se spodobi, sta nesla s seboj primerna darila: jazbec je vzel mladega zajčka v znak svoje skrom« nosti, volk je vlekel kar celo — ukradeno seveda — volovsko pleče. Zaničljivo je zbadal volk zaradi tega svojega tovariša: »Ti se pa res postaviš vpričo leva s takole malenkostjo! Poglej, kako sem se obložil jaz! Za veliko vezilo pričakujem veliko ljubezni ali vsaj kra? ljeve prizanesljivosti. Kaj meniš doseči z malenkostjo? Nič ali pa še manj!« »E, volk, zvit si, požrešen in zavidljiv obenem, a v besedi velik poštenjak, da bi odklonil nagrado, ki jo meni odloči lev za malenkost. V resnici bi mu pa najrajši ukradel danes darovano pleče ali celo dve, ko bi bila priložnost,« pravi jazbec. »Kakršen si sam, tako misliš o drugih, sosed.« i Jazbec je imel za to sumnjo že pripravljeno nagrado, ko se oglasi iz goščave lev: »Koga pa že zopet opravljata, možaka?« Ležal je v grmovju blizu svoje jame in se jezil na mešice, ki so mu silile v oči. Volk si je bil svest levove pohvale, pa se je oglasil prvi: »Nikogar ne opravljava, kralj! Samo jazbec toži, da težko nosi zajčka mladiča. Tako majhen junak! Komu naj se s tem prikupi? A glej mene! Kar pot me obliva, tako me zdeluje težko vezilo. Zdravstvuj, kralj!« Tudi jazbec zamrmra poleg zajčka v spoštljivi oddaljenosti: »Zdravstvuj, kralj!« »Lepo, lepo je, možaka, da se me spominjata ob rojstnem dnevu. Gospodar sem vama in veselijo me znaki vajine pokorščine.« Za volkom pricaplja jazbec pred leva in položi zajčka na tla: »To malo vezilce v znak mojega spoštovanja. Hotel sem zajčka pojesti za zajtrk, pa mi je srce danes velelo k tebi, gospodar, ko praznuješ tako slavje.« Lev pomigne z brki, potegne zajčka v šapo k sebi in ga ogleduje. V tem času odloži tudi volk svoje darilo. Pozdravnega govora se ni niti spomnil, le nekaj jazbečevih besed mu je ostalo v ušesih. Mislil si je: kaj govor, kaj pozdrav— to so le besede; šele pleče nekaj zaleže, gotovo pa več nego sto mladih zajčkov. Pa začne: »To malo vezilce v znak spoštovanja. Hotel sem zajčka pojesti za zajtrk, pa mi je srce velelo k tebi danes, ko sem tako težko nosil, gospodar.« »Kar še naprej nesi — tamle v moje stanovanje, pa žvižgaj po " poti in se kmalu vrni, zakaj če si že zjutraj mislil jazbecu pojesti meni namenjenega zajčka, mi sedaj zdelan in sestradan požreš lahko celo pleče.« vs^vTsiaarssiZvssxjrsss*. ZVONČEK, XXIX—5 ^oaw^sagx^wnan Volk se nekaj opravičuje, da se mu je zareklo, a lev mu veli, naj gre še po zadnjo četrt vola, kjer je ukradel pleče. »Danes imam mnogo gostov. Le hiti!« Volk žalostno prižvižga iz levje jame in še. bolj žalostno, odide, ko ve, da je mesar prodal že obe četrti in ostalo pleče, za ukradeno pleče ga pa čaka za hišnim oglom s puško in hlapec s kolom. Jazbec je kralja branil mešic, ki so ga nadlegovale, ko je užival zajčka in pleče, potem se je vrnil na svoj dom. Malone pred jazbino ga je čakal volk in vprašal: »Ali si bil tudi povabljen?« »Sem bil in nisem bil, kaj vem?« »No prav! Narobe svet. Dosti res nisi zaslužil. A tega si nisem mislil, da pri gospodi zaležejo tudi same besede.« »Ako je v njih kaj srčne dobrote,« de jazbec pomirljivo. Volk je bil drugačnih misli: »Srčno dobroto, hm, pa jo ugrizni, če moreš!« »Kolikor ti darovano pleče,« ugovarja jazbec že na hišnem pragu in hiti domačim pripovedovat, kako se mu je godilo v pose tih pri levu. Mrazek. Mrazek je pokukal v izbo: »Oj, Matička, dober dan! Veš, prišel sem ti povedat, da je solnček res bolan. Zdaj bom jaz, Marička moja, hodil k tebi vasovat, rož ledenih v dar ti nosil, ker močno imam te rad!« Nič Marička ni dejala; mamica je naskrivaj zakurila peč in mrazek zbežal v sebe je nazaj! Mirko Kunčič. Pastirička in Janezek. »Kam pa, katn, gospodek?« vprašala je ptička. »»V šolo pot me vodi, ljuba pastirička.«« »Ali znaš vse dobro? Mršiš si obrvi...« »»Kaj me nadleguješ? Znaš, da jaz sem prvi!«« »Mislim si, da prvi, toda med lenuhi! Taki učenjaki so navadno gluhi.« Albin Čebular. FR. LOČNIŠKAR: Stankov poslednji božični večer. red prazniki je bilo. V sobi ozke predmestne ulice sedi pri oknu deček štirinajstih let in gleda v okno na nasprotni strani ulice, kjer se gibljejo za zaves sami veseli ljudje. »Kaj res ne pojdeš za te praznike domov?« ogovori študentka njegova gospodinja, ki je prišla tiho v sobo. »Nimam denarja,« odgovori plašno drugošolec Stanko. »Ti pa jaz posodim, mi ga po praznikih vrneš,« pravi gospodinja. »Ne vem, če bi vam mogel vrniti, gospa. Pojdem rajši o Veliki noči, ko bo lepše vreme,« se odloči dijaček. »Kakor veš, saj te nič ne silim.« — In odšla je zopet tiho v kuhinjo. Stanko pa je vzel ponovno v roko drobno knjižico, ki jo je prav* kar odložil na poličico pri oknu. Začel je ponavljati latinske molitve, ki mu kar niso hotele v glavo. Za praznike se je odločil, da ostane v mestu. Nič ga ni mikalo domov, odkar ni imel staršev. Dve leti je že od tega, ko so mu polo« žili tudi mater v grob. Oče je odšel že pred njo v večnost. Stanko je imel tedaj komaj pet let. Toliko, da ga je pomnil. Njemu je oče zapisal doto in naročil, da ga naj s tem denarjem izštudirajo. Njegov starejši in edini brat se je kmalu oženil, in Stanko je imel v počitnicah polno dela s svojimi kričavimi nečaki. Rad jih je imel kot svoje bratce, pa kar smešno se mu je zdelo, da je že — stric. Vse počitnice, dan za dnem je moral varovati otroke. Saj jih je imel rad, a vendar se mu je časih tožilo po veseli družbi sovrstnikov, dijakov iz sosednih vasi, ki so ga ob nedeljah popoldne vabili s seboj. Neke nedelje je res šel z njimi. Hodili so po gozdovih, prepevali in telovadili po drevju ter obujali spomine na minulo šolsko leto. Stanko se je vrnil šele v mraku. Bratu je prej povedal, da pojde s sošolci, njegove žene pa ravno ni bilo doma. Brat ni nič rekel, a žena je bila zvečer jako neprijazna. Drugo jutro, ko ni bilo brata blizu, ga je oštela: »Ne boš mi hodil takole okrog! Kdor hoče jesti, mora tudi delati, ali pa ostani drugič rajši v mestu pri gospodi, ki se lahko izprehaja v petek in svetek.« Stanko ni nič rekel. Zabolelo ga je v srcu ob spoznanju, da jim je doma v breme in da nima več pravega doma. Zopet je ob nedeljah popoldne pazil na nečake, a zdelo se mu je, da ga svakinja vkljub- temu ni več prijazno pogledala. voAywvr ZVONČEK, XXIX—5 Ko je odhajal nazaj v mesto, mu ni več spekla z mlekom mesenega kruha, samo pol hleba domačega kruha mu je odrezala in ga molče ter z nevoljo položila na njegov siromašni kovčeg. Poslovil se je na hitro in zavil po bregu za hišo. Ni hotel iti skozi vas kot navadno. Bal se je, da bi mu vsak citai na obrazu, kaj se godi v njegovem srcu. Nikoli ni tako bridko občutil, da z materjo umrje tudi dom. Mati mu je spekla belega kruhka, ga omesila z mlekom in blagoslovila z ljubeznijo. Tuja roka prereže hleb in daruje polovico, prav kot izsiljeno miloščino. Stanku se je orosilo oko pri pogledu na ubožni kovčeg in ob spominu na mater, ki morda v grobu sluti njegovo bolečino... * Tako je sklenil, da prve božične praznike preživi v mestu. Ni ga več veselilo domov. Poleg tega se je zbujal v njegovem značaju čut samostojnosti. Njegovo šolanje je zadelo v povojnih razmerah na neprilike. V zapuščini določeni denar je izgubil toliko na svoji veljavi, da bi bil moral že to leto prekiniti šolanje. Usmilila pa se je ubogljivega dijačka njegova gospodinja. Dogo« vorila se je z dečkovim bratom, da ji je vsako leto dajal za stanovanje le nekaj različnih pridelkov. Drugo pa je Stanko odslužil s tem, da je gospodinji razžagal in naklal drv, časih kaj prinesel in naredil kako drugo uslugo. Hrano mu je gospodinja izprosila v samostanu. Polno ubožnih dijakov je imelo tam dvakrat na dan hrano. Za to dobroto so hodili patrom ministrirat. V začetku Stanka niso silili, ker je bilo drugih dovolj. A za praznike so se razšli dijaki večinoma na svoje domove, le nekaj jih je ostalo v mestu, med temi tudi Stanko. Zato se je moral te zadnje dneve privaditi strežniški službi. To mu pa ni šlo lahko. Prej se je premalo zanimal, ker je mislil, da morda niti v poštev ne pride. Učil se je že več dni in znal molitve na pamet, vedenja pred altarjem pa si ni mogel vtisniti v spomin. Hodil je na skrivnem opazovat druge, a prišedši domov, se mu je vse zopet zmešalo. Dva dni pred prazniki je imel preizkušnjo. Cerkovnik mu je pri* pravil vse in odšel je z duhovnikom k stranskemu oltarju. V začetku je šlo gladko. Nekako, do evangelija. Tam se mu je pripetila prva nezgoda. Zdrsnila mu je z velikim ropotom mašna knjiga na tla. Obšla ga je silna vročina pri tej nepriliki. Zdelo se mu je, da so oči vseh vernikov obrnjene vanj.. Sram ga je bilo do solz in bal se je, da ga vidi kak znanec. V tem neprijetnem položaju je pozabil na nekatere odgovore. Spomniti ga je moral nanje šele duhovnik. Zdaj ni več vedel, kaj naj stori in govori. Mislil je na ljudi za svojim hrbtom in v tej zadregi naredil še več napak. Samo eno si je želel: Da bi bilo hitro končano!--1 9553*9953*9553*9253*9553* ZVONČEK, XXIX—5 Nič ni vedel, kako je prišel v zakristijo. Srce mu je tolklo kot kla« divo in želel si je samo pod milo nebo in domov v samoto. Duhovnik ni nič rekel, toda cerkovnik ga je v kotu pri omari strahovito oštel in izrekel razsodbo: »Ti ne smeš več priti sem! Že povem gospodu predniku, kaka lenoba si — še danes te spodijo od kosila in večerje, ker imamo vrednejših dovolj. Le pojdi, odkoder si prišel!« Stanko je ves obupan zapustil cerkev. Krenil je po samotnih ulicah iz mesta. Ni čutil skozi slabotno suknjico ostrega mraza, tako je vpli« val nanj nesrečni dogodek. »Ob hrano sem,« mu je rojilo nepreneho« ma po glavi. »Kam sedaj? Domov?« Ustavil se je v gozdu za mestom. Samotno je bilo tam in nikogar ni čutil blizu. Naslonil se je na drevo in v bolesti zaklical kot otrok: »Mati, pomagajte mi!« — Odmeval je samotni glas rpo širnem in mrzlem zimskem gozdu.-- Vrnil se je v mesto, na videz pomirjen. V žepu je imel še nekaj denarja, ki mu ga je dal pred kratkim stric, ki ga je srečal na ulici. Kupil je pri peku kruha in sklenil ob samem kruhu prebiti praznike. Upal je, da mu po praznikih že kak sošolec nasvetuje, kako bi prišel vsaj do kosila. V samostan si ni upal več. Saj mu je cerkovnik odpo* vedal hrano. Doma je pred gospodinjo zamolčal resnico. Sram ga je bilo. Rekel je samo, da je šlo še dosti dobro. In šel je zopet drugi dan ob isti uri, da bi gospodinja ničesar ne slutila. Namesto k jedi pa je hodil na izprehod. * Božični večer. Po razsvetljenih ulicah so hitele množice v cerkve. Zvonovi so oznanjali zemljanom veselo blagovest miru in ljubezni. K polnočnici je šel tudi Stanko. Šel je v mislih z materjo, ki ne čuti več mraza in bede zemeljskega življenja. Nikoli v življenju mu ni bila rajna mati tako neprestano v mislih kot ta dan. Videl jo je v duhu, kako se je časih trudila s peko, da bi zadovoljila vse. Pomagala jim je pri jaslicah, pripravljala oblekice za praznike in šla z njim, ki je bil najmlajši, v cerkev k polnočnici. Tam mu je grela prstke, če ga je zeblo, a doma mu je pripravila takoj kaj gorkega, da se je ogrel. Danes pa hodi sam po svetu in nikogar ni, ki bi ga samo vprašal, kako mu je. Stanko (je zavil v cerkev. Gorkeje je bilo tam kot zunaj na ulici. Od same svetlobe mu je jemalo vid in bilo ,mu je skoro neprijetno ob tej razsvetljavi. Plazil se je ob zidu, da bi dosegel temen kot pri stranskem oltarju. Tam bi ga ne videli ljudje. Dobil je kot nalašč v mračnem kotu izpovednico. Sedel je na stopnico, kamor poklekajo izpovedanci, se naslonil v kot in zagrnil pred seboj zaveso. Zazvončkljali so zvončki in zaigrale orgle tako lepo in milo kot nikoli v letu. Prepevali 90 pastirčki na betlehemskih poljanah, da se je topilo srce v komaj sluteni sreči. Vonj kadila je napolnil ozračje in z omamljivim opojem napolnjeval prsi. Kakor pihljanje angelskih perutnic je bilo čutiti v ozračju in lahen šum je udarjal ob stene izpo» vednice, uspavajoč in pomirjujoč onemoglega dečka . . . Zjutraj je našel cerkovnik v izpovednici napol zmrzlega mlade» niča. Poklical je stražnika, ki je preskrbel rešilni voz. Odpeljali so onemoglega v bolnico. Deček se je tam zavedel. Povedal je, kako se piše, kaj in odkod je. Drugo so spoznali zdravniki. Lakota ga je zgrudila in mraz mu je zašel do kosti. »Zakaj ne greš domov, saj si s kmetov?« ga je vprašal zdravnik. Stanko se je bridko nasmehnil in odgovoril: »Nimam več doma, odkar so mi umrli starši!« Zdravnik je zmajal z glavo in se zamislil. Tako je prebil Stanko svoj božič v bolnici. Neodporno telo pa ni moglo prenesti te nezgode. Pritisnila je pljučnica in vsa zdravniška pomoč ni mogla dečka rešiti. Mnogo je govoril v bolezni, klical mater ter se pogovarjal z njo kot dete. Tretji dan pa ga je privabila mati k sebi — v kraljestvo miru in ljubezni. — f »A » » Vprašanje. Dolge muštace, klešče — roke', poleg pa vlači dolge nogé. Kadar počrni vodico noč, vpreže kočijo — prr ... skozi loč! Tatek, li veš ti, kdo je ta spak? »I, no, gotovo, Zoranček — rak!« Albin Čebular. MITJA ŠVIGELJ: Gašperjev junaški čin. Igra lutk v šestih slikah. IV. SLIKA. Gozd, na desni štor. Mrači se. — Nekaj časa tiš na, nato se začuje požviižgavanje, ki prihaja vse bliže in bliže. Gašper, (pride z leve in preneha žvižgati): Ojoj, prejoj! Kaj bo iz tega? Noč in dan, dan in noč, dan za dnem tavam po gozdu, kličem, iščem — nič! Bože, bože, kaj bo iz tega! Kmalu poteče mesec dni, in če se ne vrnem, bo car umrl od žalosti, minister in zdravnik pa se bosta od napuha razpočila. Škoda bi ju bilo, saj sta smešna človeka, ki se dasta imenitno potegniti za nos. — Toda carico moram prehiteti! Moram najti carično, moram, moram! — Preiškal sem že skoraj ves gozd, pa je ni nikjer. A jutri jo najdem prav gotovo, saj mora biti kje v bližini — morda je tako blizu, da me bo slišala, iče jo pokličem! — Hooolahoj, haaaloo, carična, carična!... Nič, samo odmev se čuje... Pa jo morda le ni dohitela smrt, kali? Ah ne! Saj je v gozdu dovolj sadežev in dobrih jagod, hrane ima dovolj. In mogoče je kje celo našla samotno hišico. Dobri ljudje so ji postregli in postlali. O, jo že najdem, jutri jo gotovo najdem! — A joj, moj želodček mi ugovarja, joj — prejoj, vse jagode, kar jih je tu v gozdu, ga ne bi mogle potolažiti. In koliko žab bi bilo brez vode, če bi našel kje kak ribnik! Ojoj — joj! In mrači se tudi že, noč 'bo, kmalu bo noč in z njo mraz. O, kako je to hudo, če je človek takole sam v stiski, uhuhu! — Pa, Gašper! Ležem na mehki mah in zaspim. Zaspim in pozabim na vse, na glad, žejo in utrujenost... (Leže pod štor.) O, kako je to mehko in prijetno! Kako blagodejno vpliva to na utru* jene ude! Ha, kar zaspim, jutri bom pa vstal in poiskal carično ... da, prav gotovo jo naj demi... gotovo ... in pol... kraljestva ... (Zaspi. Kratek molk, med katerim se popolnoma zmrači. — Nena* doma se začuje piš vetra, na oder prileti 1. palček in se postavi na tla. Veter poneha.) Palček: Pet dni me že nosi veter po gozdu, a tega nepridiprava ni in ni. Presneto je moral brusiti pete! Pa kako tudi ne — carično je zavedel v gozd, da bi poginila, pa se je ustrašil, da pogine sam, ko je začul glas lačne zveri. In jo je ubral, da se je kar cvrlo za njim. ha — ha! — A Bog ne daj, da bi ga res napadla kaka zver! Potem bi bil ves moj trud zaman! Pa kaj — saj je vendar človek, in vsi ti ljudje imajo čudno orožje, ki bruha ogenj, dim in smrtonosne kamenčke in ki strahovito poka. Prav gotovo se je ubranil, če ga je napadla zver! O, gotovo, gotovo — in iz gozda tudi še ni mogel priti. čakaj, te že še dobim! — A noč je. Nič več se ne vidi. Sedaj bi bilo vsako iskanje odveč! Počakam rajši, da se zdani, pa ga poiščem in mu skočim za vrat, pa mi bo moral pokazati pot, da povedem carično na njen dom. Tako dobra je, a mi moramo pomagati dobrim ljudem! — Zdaj lepo ležem na mah, jutri pa me iponese veter dalje... (Hoče leči pod štor in zagleda spečega Gašperja.) A ... Kdo leži tu? ... To je on! Da, da, to je on. Ha-ha! Kako sem ga lepo zalotil! Premalo časa je imel, da bi pobegnil iz gozda, pa je legel in zaspal... In kako spi! Smrči, kakor bi cvilil mlad kužek. Čakaj, nepridiprav, ti že posvetim! Hej, vstani! Zbudi se!... Hm, spi kakor zmrznjen vrabec ... No, vstani vendar! (Ga sune.) Aha, vendar! Gašper (se zbudi in sede): A — oha... ha, kaj... kdo me drami? A? ... Oj, tako je bilo lepo ... Kam pa je izginila carična? ... Prav proti meni je šla ... Palček: Bedak! Sanjal si! Vstani že vendar! Gašper (zagleda palčka in prestrašen poskoči): Vrabca! Kaj pa je to? Škrat? Bog me varuj! Palček: No, no, le počasi. Nič hudega ti ne storim, če ... Gašper: Kaj —• če? Pusti me, iprosim, kaj hočeš od mene? (Odpomore si od prvega strahu.) Ti škrat ti, kaj hočeš od mene? Zakaj me budiš? Palček: O, le ne razburjaj se preveč in ne jezi se name! Za sedaj sem še vedno močnejši od tebe. Gašper: Ti majčkeno, da bi bilo močnejše od mene? Saj te še videti ni! Palček: Ti se mi posmehuješ, a? Morda ne veš, kdo sem? Čakaj, človeče, da ti malo posvetim! (Zapleše po zraku krog Gašperja ob pišu vetra.) Čakaj, čakaj, ti nepridiprav! Gašper: Ne, ne, joj, ojoj, nikarte, prosim! Palček (se zopet postavi na tla): Ali si videl, kdo je močnejši? Gašper: Kje pa imaš peruti? Palček: O, ha-ha! Mi palčki nimamo nič peruti. Gašper: Kakor pa potem letate? Palček: Veter nas nosi, veter. — No, čakaj, zdaj bom pa jaz tebe nekaj vprašal! Gašper: Kaj hočeš od mene? Vse ti povem, kar vem; česar pa ne vem, ti pa nalašč ne povem! Palček: Pokaži mi pot k carjevemu domu! Moraš mi jo po« kazati prav do tja! Gašper: O joj — ne, prosim — namreč... Palček: Nič ugovora! Kar hitro, sicer ti še enkrat zaplešem okrog glave! Gašper: Ne, ne, pusti me, da govorim! Palček: Kaj hočeš? Gašper: Jaz ti ne morem pokazati poti. Palček: Zakaj ne? Govori, govori! , Gašper: Ker sem prišel sem zato, da grem naprej in ne, da grem nazaj. Palček: O! Nikar ne laži! Vem, da se vračaš na carjev dom. Gašper: Kako to? Palček: Ne izprašuj tako bedasto! Carično si pustil sredi gozda in zdaj se vračaš domov. Dobro vem. Gašper: Ni res. To je laž! Palček: Ti! Gašper: Ne, ne, če rečem, da ni res! Palček: Sama carična mi je rekla, da je tako. Gašper: Kdo ti je rekel? Kdo ti je rekel? Palček: Carična. Gašper: Carična! Juhuhu! Carična še živi! Kje pa je carična? Palček: Pri nas, v deželi palčkov, v podzemlju. Gašper: Joj, res? Odvedi me hitro k njej, hitro, prosim! Palček: Da — sedaj pa res ničesar več ne razumem v tej zmešnjavi! Gašper: Zakaj ne? Palček: Carična je vendar rekla, da si jo ti zavedel v gozd in da si zbežal nazaji proti domu. Gašper: Jaz? One, bas nasprotno! Jaz sem prišel sem, da poiščem carično, ker sem obljubil carju, da mu jo privedem čez mesec dni nazaj. Palček: A tako! Kje pa je potem oni drugi nepridiprav? Gašper: O, ta se je že zdavnaj vrnil na dvor! — A daj, odvedi me sedaj hitro k carični! Palček: Pridi! Dobro se me oprimi. Gašper: Zakaj? Palček: Zletela bova kar po zraku. Gašper: Oh, ne! Palček: Ni časa, hitro! Ali se me dobro držiš? Gašper:-D... d... da... (Veter zave je, oba odletita v zrak.) Zastor pade. > y) Moj bratec. Naš Boštjanček, naš zaspanček ima samo zobčka dva, sam hoditi pa ne zna. V sami srajčki, v beli srajčki, kakor naši beli zajčki iz zibelke se smehlja, »ata«, »mama« lepetä. Naš Boštjanček, debelušast kakor žganček, ljub mi je in mil, kmalo slepe miške bo z menoj lovil. Franjo Lovšin. Gorski Gorski mož, gorski mož spletel si je velik koš in na rame ga dejal, kaj vse v njega je nabral: tri fantiče prave ptiče, postopače, premetače, mož. godrnjavce, puhloglavce, se nad n jimi je zadri, vse tri v jazbino zaprl. Gorski mož, gorski mož spletel si je velik koš, glej ga zunaj! — Spet kriči, pazi, da i tebe ne dobi! Franjo Lovšin. v Crkovnica. Sestavil J. W. 1 Glasnike je treba preurediti tako, da po« menijo: 1. Mesto ob Dravi; 2. slovenskega pisatelja; 3. mesto v češkoslovaški republiki; 4. del ure; 5. ptico selivko; 6. dolino v Bohinju; 7. črednika; 8. slovenskega pesnika; 9. majhen zvon; 10. vas pri Ljubljani; 11. slovensko mesto v Italiji; 12. bodeč grm. Početne črke vse>h 12 besed, čitane navpično navzdol, povedó ime in priimek slovenskega pesnika. Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prU hodnji številki. Rešitev zastavice v podobah v 4. štev. Zvonček milo poje, znani beli dan, glas njegov odmeva daleč v širno plan. Prav so jo rešili: Božena Jančeva, Novi Vodmat; Lev Ponikvar, Podgrad; Vida Vrezčeva, Ribno pri Bledu; Silva Mikoličeva, Sodražica; Dušan Dernovšek, Sv. Bar* bara v Slov. gor.; Karel Razdevšek in Bojan šušteršič, Žalec; Stanislav Stožir, Šoštanj; Gustav in Lil j ana Rosinova, Brežice; Stanko Zoreč, Orehova vas pri Mariboru; Friderik Jakelj, Kranjska gora; Ivan Bolè, Dol. Logatec; Tatjana Goršetova, Sevnica; Veljko Namorš in Viljem Strmecki, Ljubljana; Slavica Zavrlova, Komenda pri Kam= niku; Ernica Burgerjeva, Celje; Ana Mundschützeva, Branko Vandot in Marjan Romih, Novo mesto; Anica Pogačnikova, Hrastnik. — Žreb je določil najavljeno darilo Levu Ponikvarju v Podgradu pri Novem mestu. — Danes razpisujemo: Korban, Vito« milova železnica. Golob in jastreb. Basen. Jastreb je lovil goloba za malico. Podil ga je po domačem vrtu. Golob se mu je umikal vedno bliže domu. Slednjič smukne v golobnjak, ki se za njim kar sam zapre. Jastreb hoče za nj'm, a njemu se železna vratca up, odpro kakor golobu. Jezen raz» bija s kljunom po trdni rešetki in vpraša osorno: »Kdo te je naučil te neumnosti?« — »Človek,« odvrne golob mirno na var« nem. — »Človek je osel, ki ne ve, kaj je pošten lov, kakršen pošteno preživlja nas bližnje sorodnike kraljevega orla. Ali me umeš?« »Umem, da človek več ve kot ti, čeprav se bahaš, da si kraljeve krvi.« »Ni res, da človek več ve! Dokazi!« »Saj dokazuješ sam, ko zaman razbijaš s kljunom po vratih. Človek jih je zato na« pravil, da jih ti ne razbiješ, prej sd boš razbil kljun.« Jastreb je molče naglo odletel drugam po malico. Ivo Trošt. Ujeti vran. Povest brez besed. II. III. Kdor je moder, naj pové, kaj te slike govoré! KOSPODA DQROPOUSKEAäA Dragi gospod Doropoljski! Pišem Vam, da jako rad čitam » Zvon» ček«. Naročil sem ga letos prvič. Naznas njam, da se jako dobro učim kot učenec tretjega razreda. Prav dobro izpričevalo imam vedno. Jako me zanima lov. Moj oče je prav spreten lovec. Zato pa tudi mene zanima lov. Pravijo, če je oče lovec, bo to tudi sin. Nekaj čez dvesto rogov imamo. Vse to je postrelil moj oče. Stanujemo na Podvascah, moj rojstni kraj pa je v Kokri. Srčno Vas pozdravlja Vaš Alfred. Odgovor: Ljubi Alfred! Lovci so navadno tudi dovtipni ali pa hus domušni ljudje, ki radi komu kaj zagodejo. Zdi se mi, da se tudi v Tebi že zbuja lovs ska kri'. Iz česa sklepam to? Prvič: Tvoj oče je postrelil rogove! Drugič: Tvoj pods pis — Alfred! Sedaj pa naj ugibamo: ali so padli pod streli rogovi, ali je padla divjaš čina, ki je rogove nosila? In Alfred! Čigav Alfred? Ali si brez priimka? Glej, dobro si pogodil našo radovednost! Če boš tudi zajce in srne streljal tako uspešno, potem — lovski blagor! * Velecenjeni g. Doropoljski! Ne zamerite, ker se tudi jaz pridružujem Vašim kotičkarjem. Vem, da boste tudi mene sprejeli ter mi tako izpolnili mojo najiskrenejšo željo. Sporočam Vam, da sem letos tudi jaz postal naročnik Vašega najlepšega lista »Zvončka«, ki mi tako ugaja, da sem ga postavil za kralja vseh časopisov. Ko sem žalosten, primem y roke »Zvonček«, malo prečitam in takoj postas nem tako vesel da zavriskam in zapojem. V šoli se učim najrajši zemljepisa in zgodo« vine, prirodopisa, prirodoslovja, najbolj pa risanja. Oh, kako draga mi je tudi telo* vadba! Kako težko gledam součence, ko se vadijo. Zal, da jaz tega ne morem, k mi je dolgotrajna bolezen jako poškodovala mojo desno nogo. Ah, kako čvrst in pogus men Sokolič bi lahko bil, kako veselo bi korakal s svojimi součenci! Tega sedaj nisem zmožen. Ko končujem svoje skromno pisemce, Vas vljudno prosim, ako bo le še kaj pro» štora v Vašem kotičku, da bi priobčili po« leg mojega pisemca tudi to sliko, ki jo das nes prilagam. Predstavlja mojo rojstno hišo. Narisal sem jo prostoročno z navadnim črs nilom. Ako mi dovolite, pošljem drugič še kaj podobnega s slikami. Ž odličnim spoštovanjem Pavel Bobnar, učenec II. raz. v Šenčurju, pošta Kranj. Odgovor: Ljubi Pavel! Tvoje slike, žal, ne morem porabiti v ko« tičku, ker je risana preveč črno in bi se v zmanjšani obliki skoro nič ne poznalo, kaj predstavlja. Nariši svojo rojstno hišo še enkrat in jo izdelaj bolj jasno in svetlo! — Obžalujem te, da imaš bolno nogo, ki te ovira pri telovadbi. Upam pa, da boles zen ni trajna. Kadar boš lahko telovadil, se boš sam prepričal, da Te telovadba kres pi telesno, a da Ti tudi pospešuje in utrja Tvoje duševne moči Bodi zdrav in misli name! * Velecenjeni g. Doropoljski! Oprostite, da Vas prvič nadlegujem. Na« ročnik »Zvončka« sem že peto leto.^Velikos krat sem Vam že misl i pisati, a nikoli se nisem odločil. V'»Zvončku« mi jako ugaja Vaš cenjeni kotiček. Imam še dve mlajši sestric , ki jima je ime Marija in Marta. Obe sta dvojčki. Imam ju jako rad. Solo obiskujem v Šmarju pri Jelšah. Obiskujem III. razred osnovne šole. Naš učitelj je g. Leopold Smeh. Prosim za odgovor. Pro« sim tudi, da sprejmete moje pismo med svoje kotičkarje. Sedaj vas lepo pozdravlja vaš Aleksander Hrašovec, -učenec III. razreda v Šmarju pri Jelšah. To pismo sem napisal jaz sam na pisal« nem stroju svojega očeta. Odgovor: Ljubi Aleksander! V vseh letih, kar ::: Bog čuvaj domovino mojo! .......................................-................................................................m KUPUJTE IN ČITAJTE MLADINSKE SPISE 411 ki jih izdaja lir DRUŠTVO ZA ZGRADBO UČITELJ. SKEGA KONVIKTA V LJUBLJANI Zahtevajte cenike, kijih dobite brezplačno naroČila sprejema in toCno izvršuje 4- KNJIGARNA UČITELJSKE TURARNE V LJUBLJANI, FraniiZkanska ulica si MLADINI PRIPOROČAMO NASTOPNE KNJIGE PO ZNIŽANIH CENAH: Baukart: Marko Senjantn, sloven» ski Robinson. Vez. Din 12.—. Dimnik- Kralj Peter l. Vez. Din 18.-. Dimnik: Kralj Aleksander 1. Vez. Din 30.—. Erjavec: Afriške narodne pripot vedke. Vez. Din 20.—. Erjavec: Kitajske narodne pripoi vedlfe. Vez. Din 20.—. Erjavec: Srbske narodne pripovedi ke. Vez. Din 22.—. Erjavec-Flere: Fran Erjavec, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 40.—. Erjavec-Flere: Fran Levstik, izbrani spisi za mladino. Broš. Din 18.—, vez. Din 26.—. Erjavec-Flere: Matija Valjavec, iz* brani spisi za mladino. Vez. Din 36.-. Erjavec-Flere: Josip Stritar, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 46.—. Erjavec-Flere: Simon Jenko, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 28.—. Erjavec-Flere: A. M. Slomšek, iz* brani spisi za mladino. Vez. Din 40.—. Erjavec-Flere: J. Kersnik, izbrani spisi za mladino. Vez. Din 46.—. Ewald-Holecek: Mati narava pripo» veduje. Vez. Din 26.— . ' Ewald-Holeček. Tiho jezero in dru» ge povesti. Vez. Din 26.—. Fiere: Babica pripoveduje. Vez. Din 10.—. Fiere: Slike iz živalstva. Vez. Din 24.—. Fiere: Pripovedne slovenske narodi ne pesmi. Vez. Din 24.—. GangI: Zbrani spisi. II.. V. in VI. zv. vez. Din 10.—, eleg. vez. Din 12.—, VII. zv. vez. Din 18.—, eleg. vez. Din 20.—. (Ostali zvezki so v II. natisku.) T. Gaspari in P. Košir: Sijaj, sijaj, solnčecel (Zbirka koroških po» pevk.) Din 8.—. Karafiat Jan - Dr. Bradač: KresnU čice. Vez. Din 18.—. Manica Komanova: Narodne pravi ljice in legende. Din 16.—. Korban: Vitomilova železnica. Vez. Din 14.-, Kosem: Ej prijateljčki. Vez. Din 14.—. Lah: Češke pravljice. Vez. Din 12. Mišjakov Julček: Zbrani spisi. VI. zvez. (Drugi zvezki so razpro» dani.) Vez. Din 10.—. Möderndorfer Vinko: Narodne prit po vedke iz Mežiške doline. Eleg. vezano Din 24.—. B. Račič: Belokranjske otroške pesi mi. Vez. Din 8.—. Rape: Mladini. II., III., IV., V., VI. zvezek. Vez. Din 10.—, eleg. vez. Din 12.—. VII. zvezek Din 12.—. VIII. zvezek Din 15.—. Rape: Tisoč in ena noč. Vez. Din 28.—. Ribičič: Vsem dobrim. Vez. Din 10. V. Riha - Karel Pribil: Povest o svatbi kralja Jana. Vez. Din 16. Robida: Da ste mi zdravi, dragi otrociI Broš. Din 3.—. Šilih: Nekoč je bilo jezero. Vez. Din 24.—. Tille-Pribil: V kraljestvu sanj. Broš. Din 6.—. Trošt: Moja setev. I. in II. à Din 10.—. Waste tova: Mejaši, povest iz davi nih dni. Vez. Din 24.—. Zbašnik: Drobne pesmi. Vez. Din 8.—. VSE TE KNJIGE KAKQA TUDI KNJIGE DRUGIH ZALOŽB SE DOBE V KNJIGARNI UČITELJSKE TISKARNE V LJUBLJANI ::::::::: Frančiškanska ulica SI. 6.