ZGODOVINA ZA VSE 69 PO BUCELAH SE VIŽEJ* Marko Štuhec: Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren, Studia humanitatis, Apes 1; Ljubljana 1995, 201 strani. ŠKUC in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani s pričujočo knjigo začenjata novo "podzbirko" že uveljavljene zbirke Studia humanitatis. Za svoje prvo srečanje z raziskovalnim delom Marka Štuhca in z njegovim prepoznavnim, osvežujočim slo- gom pisanja moram "okriviti" prav Zgodovino za vse - njegova razprava Kranjska suita za zrcalo, vilico, nož, žlico, kavno ročko, čajnik in njuhalni robec namreč za- čenja prvo številko prvega letnika (Zgodovina za vse, I/ 1,1994; str. 1-9). Drugo srečanje z njegovo vizijo zgodovine plemiš- kega vsakdanjega življenja sem (skupaj s številnim ob- činstvom v CD) doživel na 27. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Ljubljani jeseni 1994 (njegov referat je nosil naslov Slava na polici, cesar na steni in podga- ne v damastnih prtih). V obeh primerih me je pritegnila zlasti vztrajnost in zasliševalska trma, začinjena z obilico zdrave domišlji- je in predstavne moči, s katero je pisec (predavatelj) iz prav skopuško molčečih in navidez neuglednih virov (zapuščinskih inventarjev) pričaral holywoodsko kričeče prizore davno minulih časov. Dva omenjena izleta v "ča- robni svet plemiških inventarjev" sta bila seveda pre- malo za poglobljen odnos do ponujenega, zadostovala pa sta za to, da sem ob izidu omenjene knjige znal vsaj približno presoditi, kaj bi utegnile skrivati sivobne plat- nice. Avtor z neprizanesljivim odnosom do svojih "žrtev" (inventarjev), ki jih secira v skladu s parolo "ZAPUŠ- ČINSKI INVENTAR NA PRAFAKTORJE !" v deve- tih poglavjih obdela 122 inventarjev iz dveh za genera- cijo (40 let) ločenih desetletij. Prvo desetletje zajema sredino 17. stoletja (1651 - 1660, 51 inventarjev), dru- Zbirka Apes (apis, lat. čebela) bo (sodečpo tej in napovedanih knjigah) v izdajanje del s področja humanistike prinesla nov. svež veter, ki ga (v manjšem obsegu - s publiciranjem razprav) ie dve leti uspeSno "meša" tudi revija, ki jo imate pred sabo. Naslov mojega poročila (gre za naslov knjige o dvornem čebe- larju Antonu Janši) velja predvsem sedanjim in bodočim pis- cem zgodovine, ki bodo verjetno tudi s prebiranjem omenjene zbirke iskali svoj slog pisanja, ponujene teme pa jim lahko na- vržejo tudi marsikakšen izziv in jih spodbude k pisanju kake izmed manj "zgodovinskih " zgodovin. go pa začetek 18. st. (1701 - 1710, 71 inventarjev). Za to razmejitev seje avtor odločil zaradi dejstva, daje v inventarjih popisano premoženje "nastajalo" od 15 do 25 let, iz česar sledi, da se možne spremembe v struktu- ri lahko pojavijo šele v daljšem obdobju. Druga omeji- tev je veljala zapustniku - avtor je namreč preučil le inventarje posvetnih plemičev. Štuhčev poskus (kot sam odkritosrčno napiše) seve- da ni "Kolumbov jajc", saj so zgodovinarji inventarje že precejkrat uporabili kot pripomoček za raziskavo raz- ličnih komponent preteklosti (gospodarstva, noš, posest- ne zgodovine), je pa prvi primer uporabe inventarja "sa- mega po sebi" - kot izključnega in vsaj v glavnem sa- mozadostnega vira. Njegovi predhodniki so se namreč zadovoljili s preučevanjem posameznih komponent te- ga večdelnega vira (npr. vpisanih listin, oblek, nepre- mičnin), dobljene izsledke pa so primerjali in dopol- njevali z drugimi ustreznimi dokumenti (mitninskimi in trgovskimi knjigami, sodnimi protokoli ipd.). Za inventar velja, da predstavlja popis različnih vrst imetja po lastnikovi smrti. Zapustnikovo imetje, ki ga je komisija popisala, so vtaknili v eno od 16 (ali več - do 19) rubrik - pač glede na vrsto (nepremičnine, gotovina, listine, knjige ...), te delitve pa se v nekaj poglavjih drži tudi Štuhec. Najpomembnejša komponenta moči plemiške druži- ne je tudi v 17. st. (še vedno) zemlja (nepremičnine), komisarji pa so radovednemu raziskovalcu s svojo na- tančnostjo ohranili celó podatke o strukturi nepremič- nin (zemljiška posestva, bivališča, gospodarska poslop- ja, pravice iz lastništva nepremičnin), njihovi legi (po- membno zlasti za hiše v mestu) ter ponekod tudi o stilu gradnje. Le malo manj pomemben segment inventarja pred- stavlja rubrika "gotovina" - avtor jo je obdelal v poseb- nem poglavju, obogatil pa s primeri in preračunavanu. Z listinami se je ukvarjala naslednja rubrika, vanjo pa so vpisovali tako listine, ki so nastale v zvezi z za- pustnikom (plemiške in univerzitetne diplome, ženitna pisma), kot tudi tiste v zvezi z gospodarstvom (zadolž- nice, zaščitna in kupna pisma). Zadnji primer, ko rubrika inventarja preide v samo- stojno poglavje Štuhčeve razprave, je rubrika o knjigah iz plemiških knjižnic. Komisarji so si za opis v glav- nem vzeli dovolj časa in potrpljenja (kar v večini pri- merov niti ni bilo pretirano težko, saj je bilo število knjig na policah kranjskih žlahtnikov včasih enako knjižne- mu bogastvu dandanašnjih yuppiejev, živečih v dobro VSF. 7A /r.nnnVINO 70 ZGODOVINA ZA VSE izoliranih novogradnjah). Osnovni elementi popisa knjig so naslednji: naslov, format, jezik in področje (iz anali- ze izhaja, da so se žlahtniči zanimali predvsem za me- dicino, pravo, astronomijo in religijo (molitveniki, ka- tekizmi), lokalpatriotizem paje že tedaj prodajal razne "zgodovine"). Knjižni jeziki, ki so bili zastopani v do- mačih knjižnicah, so bili enaki kot drugod po tedanji Evropi - latinščina, nemščina, italijanščina, francoščina in (celo) hebrejščina. Po precej lagodnem prenašanju rubrik iz inventarjev v samostojna poglavja študije, se je pisec odločil za na- pornejše.a dražljivejše iskanje interpretacij in povezav več skupin podatkov. Ostanek razprave je zato name- njen "oživljanju" prej mrtvih in v več rubrik razmeta- nih vpisov. Iz podatkov o posteljnem perilu, zavesah, posteljah in umivalnih kompletih vstaneta oprema in videz spalnic, sob za služinčad in stražo, iz suhoparne- ga naštevanja majoličnega, srebrnega in kositrnega po- sodja pa zadiŠi in zazvenči kuhinja (s tropom rdečelič- nih bunkastih punc, ki v čebru kropa zaklanim kuram pulijo perje, vred). Na posodje avtor naveže zgodovino uporabe jedilnega pribora (tudi pribor se navaja v in- ventarjih) in opiše razvoj norm obnašanja pri jedi. Z vpisi v inventarje je ovekovečena tudi enakopravnost med moškim in ženskim kadilsko-njuhalskim svetom (vsaj v začetku), medtem ko so bile ženske v obravna- vanem obdobju pri kavopivstvu celo precej enakoprav- nejše ("bingeljnova sušica", ki so jo prerokovali moš- kim kot posledico uživanja kofetka, je bila prav gotovo prehuda kazen za užitke ob črni brozgi). Za dišeč epilog omenjenemu poglavju nas Štuhec sez- nani z umivalno in siceršnjo higiensko (ne)kulturo kranj- skega plemstva, kije (skladno s časom in splošno men- taliteta poreformatorske katoliške strogosti) dajalo pred- nost bio-drgnjenju z brisačami (na suho) in intenzivne- mu parfumiranju, kar je bilo po splošnem mnenju veli- ko bolj zdravo od prepogostega umivanja, ki tanjša ko- žo in slabi odpornost. Kakorkoli že - vsi relativno zdravi, relativno bogati ali relativno pametni so slejkoprej končali absolutno mr- tvi in postali središče mrzlične dejavnosti in pogosto tragikomičnih zapletov (pečatenje zapuščine, določa- nje komisarjev, varuhov), katerih nasledek je bil inven- tar, ki mu je sledila bolj ali manj mirna in prijateljska delitev zapuščine. Zadnji dve poglavji se ukvarjata z deželno regulativo (ročini) in prakso vodenja zapuščin- sko-skrbniških zadev, seznanjata pa nas tudi z dolžnost- mi in odnosom zapustnikovih svojcev do teh postop- kov. Med opisom "krsta grofovskega paglavca", koje bilo dete "vključeno v krog tistih, ki jim je neka v svojem času prejkone anonimna smrt na križu tam daleč v odroč- ni rimski provinci prinesla odrešenje" in med smrtjo ne- kega drugega plemenitnika, podrtega "od zamazane ta- ce smrdljivega kmetavza v ravsu zaradi mesnega kraj- cerja" ter "solzami vdove Prešeren" zaradi izgubljenih 50 srebrnih kron in nakita,leži nad sto usod. Pravzaprav je obračun z vsemi temi ljudmi na komaj dvesto straneh skorajda po božje predrzen, čeprav nas v hipu potolaži- jo avtorjevo poštenje, dobro opravljeno delo in prime- ren odnos do gradiva - navsezadnje ubožci niso umrli zaman. Od prve do zadnje strani nas namreč pisec preseneča in priteguje zlasti s svojim bravuroznim stilom, nevsi- ljivo rabo arhivskih citatov (njegovi prevodi so moj- strovine, ki ne zadenejo le bistva, temveč tudi duh in dikcijo časa, v katerem so teksti nastali), mojstrskim obvladovanjem pisnega izražanja ter iskrivo in dobro- namerno ironijo. Štuhčeve knjige prav zaradi teh odlik ne bi smel pre- zreti noben zgodovinar ali arhivist, ki se ukvarja z obrav- navanim obdobjem, toplo pa jo velja priporočiti tudi vsem tistim, ki uživajo ob dobri knjigi - pa čeprav ne popisuje ravno padca komunizma ali martuljške gobar- ske zarote. Aleksander Žižek KAKO SO ŽIVELI... To in ono o meščanstvu v provinci, uredili Tatjana Badovinac in Rolanda Fugger Germadnik, Pokrajinski muzej Celje, Celje 1995, 80 strani. Zbornik je simpatičen skupek izredno kvalitetnih pris- pevkov, ki gaje izdal Pokrajinski muzej Celje ob od- prtju razstave o življenju celjskega meščanstva v 19. stoletju. In kot je še tako zahteven obiskovalec razstave skozi izhodna vrata odhajal poln navdušenja, lahko tu- di za zbornik ugotovimo nekaj podobnega. Zapisi v njem nas popeljejo na različna področja meščanskega življe- nja. Najprej se na prijeten način seznanimo o razmerju med središči in provinco, nato pa nas živi opisi postavi- jo v meščanski interier, posedejo za jedilno mizo, mar- sikaj novega izzvemo o družabnem življenju ter spoz- namo olikano obnašanje meščanov. Naš sprehod nato nadaljujemo po literarnem in glasbenem ustvarjanju, se ustavimo pred portreti, za konec pa se odpravimo še na nekatera v prejšnjem stoletju priljubljena potovanja. V zanimivo branje nas uvede kratek in jedrnat pris- pevek Vasilija Melika' o spogledovanjih in razmerjih Vasilij Melik, Središča, provinca, meščani, str. 5-9. VSE ZA ZGODOVINO