TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov TABOR je last in vestnik Tabora SPB. — Mnenja Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od Glavnega odbora. Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR is the voice of the Confederation of the United Slovenc Anticommunists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos. Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Propietario: lic. Ivan Korošec Composicion, diagramacion y armado: MALI VILKO - Telefax: (54-1) 307-1044 Impresion: Talleres Graficos VILKO S. R. L., Estados Unidos 425 (1101) Buenos Aires, Argentina, Tel. 362-7215/1346 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual Ns 321.385 NAROČNINA: Za vse države 20 USA dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, pošiljajte začasno na naslov: Bogoslav Šušteršič, Gral. Vacca 988 (1686) Hurlingham, Bs. As., Argentina Dopise, članke in ostalo pošto pošljite na naslov: Dušan Dimnik, A. Alvarez 2184 (1602) Florida, Bs. As., Argentina. ifig iiiii iiiiieiiiiiiiiiii«i Svobodni sveta združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Ene. - Feb. 1995 • Buenos Aires • Jnnunr • Februar 1995 Čista vino Odkar so puhli interesi politikantskih strasti razbili enotnost nadstrankarske organizacije preživelih protikomunističnih borcev v zdomstvu, je TABOR polnih trideset let vzdrževal neomadeževano poslanstvo slovenskega domobranstva in brez ozirov na levo in desno v kupo slovenske zdravice natakal čistega vina resnice. Ker smo se zavedali, da resnica — in samo resnica — odrešuje in končno zmaga. Premagoval je vse težave zdomstva in vztrajal na začrtani poti Resnice, čeprav so nam desetletja nezadržno in neusmiljeno izpodkopavala močne stebre, na katerih je stal. Padli so : Jože Jenko, Vule Rupnik, Zdravko Novak, France Grum, Jakopič Marjan, Ludvik Kolman, Srečko Baraga, Vencelj Dolenc, Ivan Palčič... in kolikor jih je še zapustilo svojo neizbrisno sled na njegovih straneh. In prav v teku tridesetega letnika je, ne starost, ampak neznana bolezen ohromila sile nepogrešljivima garačema Savotu-Tonetu Matičiču in Dušanu Dimniku... Kljub temu je TABOR ob podpori tisočev zvestih bralcev in gmotnem doprinosu prijateljev dočakal še spominsko leto 50. obletnice našega SLOVENSKEGA HOLOKAVSTA, da bo s tisoči svojih neizbrisnih strani tudi to leto tragičnih spominov v slovensko vest prilil olja na neugasljivi plamen RESNICE o tem, kaj se je pred pol stoletja na Slovenskem zgodilo. Da bi ostal živ in dejaven opomin v bodoči slovenski usodnosti. Da bi slovenski človek v usodnih trenutkih svoje žitnosti jasno videl pot, ki so jo nakazali neumrljivi mučenci slovenskega domobranstva: BOG - NAROD - DOMOVINA. Najinih sedmero otrok sva morala podariti Kanadi Govor Franceta Kozine v Kočevskem rogu 1994 Pred mesecem dni je bilo 49 let, odkar sem čepel tu pred breznom in čakal na strel.. Pred tem sem se moral sleči do nagega. Bil sem zbit, krvav in marogast od udarcev. Edina želja takrat mi je bila, da bi bilo tega čimprej konec. Sem me niso pripeljali fašisti ali nacisti. Ne! Precej svojih gonjačev-domačinov, Slovencev sem prepoznal po poti na slovensko Golgoto. Za poboj me je zvezal Slovenec, partizan, znanec im mi govoril, da me bodo peljali na sodišče. Naslajal nad menoj v množici zvezanih v pare, se ni kakšen Italijan, ampak Slovenec, domačin. Pištolenad menoj ni vihtel kakšen Nemec, ampakSlovenec, partizan, znanec iz fantovanja. Toda ni se mu posrečilo, da bi mi pognal kroglo v glavo. Prej sem planil sam v globino. Znašel sem se med trupli in še trzajočimi telesi večinoma nagih slovenskih domobrancev. Če bi imel do dna brezna še kakšne dvome o upravičenosti domobranske borbe, bi me tedaj prav gotovo minili. Potrdilo sem dobil, da sem imel prav, ko sem se boril kot domobranec. In kako prav je imel škof dr. Gregorij Rožman, ki je bil govoril, da je komunizem največja nesreča za slovenski narod. Vse, kar je govoril, mi je potrjeval tisti kup ugašajočih življenj v tem breznu. Po rešitvi iz brezna mi je bila edina uteha moja rodna mati. Oblečenega v cunje, pobrane mrtvecem, smrdečega po mrličih, me je ob snidenju tesno Preživeli domobranci iz Kanade, na sredi je France Kozina objela in oblila s svojimi solzami. Nikdar prej nisem tako živo občutil njene materine ljubezni. Moja narodna mati — Slovenija — pa me je zavrgla. Zavrgla je mene in mojih sedmero slovenskih otrok, ki sva jih z ljubljeno ženo Anico morala podariti Kanadi, ne Sloveniji. Tudi za te prhle kosti v tem breznu govorijo, da niso naše domobranske kosti. Poskušajo jih zatajiti. Toda z vso gotovostjo izjavljam: kosti mojih dragih soborcev-domobrancev — so tukaj. Dragi mrtvi soborci! So noči, ko mi ne daste spati. Moral sem priti sem in tu pred vami, kot priča in očividec, povedati o vas vso resnico. Prišel sem, da se vam poklonim in tukaj počastim spomin na vas, ki niste bili deležni moje sreče. Prodno odidem, moram na tem istem mestu, kot pred 49 leti vrniti klic v slovo Mihi Benčini, Mojškrnemu iz Vinic, naše bližnje vasi. Bila sva si prijatelja. Tako na poti k breznu sva bila zvezana skupaj. Ko sem prvi od naju odhajal na zadnjo pot, mi je zaklical: <,Na svidenje med zvezdami." Tedaj mu tega krika nisem mogel vmiti. Vračam mu ga danes na ves glas: „Na svidenje nad zvezdami, dragi Miha." Vrednote slovenstva, za katere smo mislili, da so pokopane Govor Marije Stavanja v Kočevskm rogu 1994 Vsak od nas, danes, tu, na tem mestu skuša na svoj način doživljati stisko, kar ne more biti dovolj pojasnjeno, povedano ali izjokano. Leta minevajo, spomini na to gorje pa živijo. V vsakem od nas na svoj način. Tisti, ki ste to doživljali, zdaj v jeseni svojega življenja ihtite ob dolgotrajnem mutastem trpljenju. Naši spomini pa segajo v naše otroštvo. Prihajali samo v ta svet v času, ko so telesa naših d ragih ležala v zavetju teh gozdov še nes trohn jena. Z občutljivostjo, ki jo premore nežna otroška duša, smo slutili bolečino strtih src staršev, sorodnikov in sosedov. Bili smo otroci, premajhni, da bi vse razumeli. Občutili pa smo okoli sebe bolečino in gledali, kako okoli nas ugaša upanje. Prihajale so žalosne novice, počasi in previdno. Nazadnje je postalo jasno, da ne bo nikoli več očeta, moža, strica, fanta, nečaka. Bili so z žalostjo napolnjeni večeri; bile so molitve na kmečki peči; vzdihi in solze so tekle med okopavanjem na njivah, med košnjo, ko smo delali v 3 gozdu. Spraševala sem se, zakaj jokata mama in teti. Zbirali so denar za mašo, za pogrešane, kot so rekli. In neprestana vprašanja: Kje so moji bratje? Kaj so naši trije naredili? Kdo nam bo povedal, kje so bili nazadnje? Kje so zdaj? In mi, mladi rod, ki se je rodil v to svobodo, smo rasli z blečino, z žalostjo. Gledali smo sosedo z objokanimi očmi, teto na koncu vasi s tremi sinovi. Iz vsake druge hiše na vasi je gledala zatajena žalost. Malo se je govorilo tedaj o tem. Dovolj je bilo, da so se ženske spogledale in že jih je zagrnila žalost. Tisti pa, ki so bili na oni strani, tega niso nič čutili. Po šolah so se prirejale proslave, morali smo peti in nastopati. A v nas so rastla vprašanja. V šoli je veljala tuja resnica, ki se ni ozirala na to, kar je bilo v nas. Povsod so nam dajali vedeti, da smo drugačni, iz druge snovi. Pa se je tudi tu počasi jasnilo. Usoda je hotela, da sem srečala ljudi, ki si jih je Bog izbral za priče tega dogajanja, daleč v tujini. V tujini smo izvedeli za resnico. Nikdar ne bom mogla dovolj razumeti tope pameti in kamnitih src Spomin na pobite domobrance je še vedno zelo živ. tistih, ki so to slovensko žalost povzročili in niso pustili, da se razjoče. Čakala sem, da bo kdo od sosedov zmogel in pokazal, da je tudi njemu hudo. Saj so končno tudi oni nekaj izgubili. Ostali so brez soseda, prijatelja, sorodnika. Morda pa je bolje, da nismo smeli govoriti. Tako se je več dogajalo v nas samih. Pogovarjali smo se v notranjosti, sami s seboj. Iskali smo resnico in smisel. Ob tem smo dobivali moč za oblikovanje človeškega dostojanstva. Gojili in utrjevali smo v sebi tiste vrednote slovenstva, za katere so oni drugi mislili, da so za večno pokopane. O njih bomo pripovedovali svojim otrokom in rodovom za nami. Vsi to delajmo. ^Spomenik bi bilo treba postaviti sredi bele Ljubljane..." Spomenka Hribar Ni še dolgo od Kocbekovega zbornika, kjer je Spomenka Hribar zapisala približno te besede — letos poteka deset let —, ko je izrazila misel toliko slovenskih src; zbornik je moral iziti štiri leta nato in še takrat je dvignil dosti prahu. Spomenik-kenotaf,kjerbibilisimboličnozdruženinekdanji nasprotniki obeh borečih se taborov. Takrat ni bilo nič iz tega, ker so stari, zaslužni borci imeli še toliko besede, da so zaradi njenega prispevka zaustavili izid knjige, kenotaf-nagrobni spomenik pa je zaslužna stran že dobila, ne enega, na stotine in še s spomeniškim varstvom. Potem jebila zapisana tista slavna izjava na Slovenskem svetovnem kongresu, da so tudi domobranci imeli zasluge pri ohranjanju slovenstva; dosti je bilo, da se je nekaj partijskih velmož zbralo v Celju, ki domobranstva ni niti poznalo, razen takrat, ko so ga tam v bližini pobijali in konec je bilo z izjavo, napisano nekaj prej v Ljubljani. Potem je prišlo na vrsto: Ustavite klerikalizem! Na pohodu je desničarska revolucija! kot da ta preži že iz slednjega kota slovenske zemlje, da se polasti toliko zaželjene oblasti. Po drugi strani pa: Komunizem in stalinizem se vračata! Volk dlako menja, nravi nikoli! Ne glej na levo ne na desno, naprej! Šlo je za razločevanje poštenosti in nepoštenosti — to je bil glavni in osnovni problem. Kdo bo ostal z družbeno lastnino? Rdečim se ni zdelo potrebno niti da bi šli za oder in se preoblekli, kaj šele, da bi odstopili. Naši naivneži so so pa spokorno trkali po prsih, pobirali drobtinice izpod miz in skrbno pazili, da sosed ne bo dobil večjega kosa pogače kot so jo imeli oni sami. Med pokristjanjevanjem Slovenije in lastninjenjem je nenadoma skočilo na vid drugo in tega ni bilo več moč zakriti. Politiki so se že prej pred Peterletovim padcem skrbno skrivali za njegovim hrbtom, po padcu pa so ocenili, da je pogoj njihovega preživetja „tuljenje z volkovi, to je približevanju realnemu (neo)komunizmu." Potolažiti so nas skušali z demokracijo, o kateri je Edgar Allan Poe videl, da je primerna oblika za vladanje psov, Oscar VVilde pa, da je demokracija to, da ljudstvo v imenu ljudstva pretepava ljudstvo. So še druge definicije, pa se bojim, da jih papir nebi prenesel. V bistvu gre za legalizacijo kraje, goljufije, kjer nekaj nesramnih tipov molze narod in si polni žepe, medtem ko ta strada. O tej vrsti demokracije je vedel dosti povedati že bradati prerok Mara: „Imate demokracijo, imate volilno pravico, nimate pa pravice odločanja ne na političnem, ne na gospodarskem, ne na kulturnem polju." Uresničujejo se njegove besede po malo več kot stoletju. Tudi njegovemu nauku je bilo usojeno, da propade. Po njih delih jih boste spoznali! Kaj pa sprava? Vse govorjenje o spravi je po treh letih izginilo; o njej govore le še tisti, ki bi radi še kaj več zaslužili. Priznati bo treba, da je pri njej igrala precej žalostno vlogo ravno katoliška Cerkev. Čebokoga to preveč prizadelo, naj si pod Cerkvijo predstavlja njeno komisijo za raziskovaje medvojnih in povojnih zločinov. PAX ETJUSTITIA namreč ni od včeraj in v drugih deželah kar pogumno deluje, pri nas pa... V Sloveniji ni zakona za razveljavitev napisanih in nenapisanih smrtnih obsodb. Ti umori veljajo za legalne. Ko še danes iščejo v Sloveniji mesta, kjer so bili na zverinski način pobiti domobranci in drugi protikomunistični borci, je bil istočasno sprejet zakon o zastaranju kazni za uradne in vojaške osebe. Komisije bi si lahko prihranile cinizem, kar zadeva vojne in povojne zločine ter morišča, saj je vsak vedel, kje so. Iz stolnice, božjepotne cerkve, ki jo je pričakovalo zdomstvo, po obljubah domovine, je bil letos razpisan razpis za 11 metrov dolgo kapelo, kjer naj bi šlo notri okrog petdeset ljudi, če odštejemo prezbiterij. Raste, raste! Oglejte si sliko izpod Krena: iste lesene stopnice, ista ograja. Oglejte si še jezero pod sv. Ano pri Teharjih, pa boste imeli pravo sliko o slovenskem kenotafu in spravi. Pred dobrim mesecem umrli filozof Karel Popper je pred smrtjo dejal, da živimo v najboljšem zgodovinskem času človeštva, čeprav je vedel, da je od druge svetovne vojne pomrlo ali pa jebilo pobitih večljudi, kot jih je zahtevala druga svetovna vojna. In to je šele začetek. Nekdanji francoski levičar Jacques Darida je menil isto: „Nikoli ni bilo na zemlji toliko moških in žensk podjarmljenih, sestradanih ali pokončanih kot v naši humanitarni dobi." Tudi to je šele začetek! 6 Ne verujem, da je konec zgodovine, kot je trdil Fukujama, da je konec filozofije, kar je bilo že gotovo dejstvo za norega Nietzscheja, ali pa da je vsaka morala le trenutna, samo za uporabo, ko je zmagala, kar je oznanjal Bachelard. Seveda, če pa sami živimo in delamo tako, potem nam ni pomoči! --Saj nekje pač mora biti, nekje se najedel bom do sitega!" je pel Balantič o svobodi, isto bi pa veljalo tudi za resnico. Samo kdaj bo prišel njen čas?! Tone Podgorc IVAN KOROŠEC Strah pred resnico Podpredsednik IOZZB (partizanov) Lado Pohar komentira v „Delu" z dne 29.10.1994 o „Zmotnem prevrednotenju NOB". Takole podaja „razočaranje in ogorčenje" članov vodstva borčevske organizacije nad spremembo programa Slovenske krščanske demokratske stranke, na njenem 3. kongresu: „France Miklavčič, nekdanji zvezni oficir v glavnem štabu partizanske vojske Slovenije dosedanji podpredsednik slovenske krščanske demokracije in vodja njenega socialnega krila, je danes članom vodstva slovenske borčevske organizacije pojasnil okoliščine in motive za spremembo programa te stranke. Kot je znano, so tam opredelili NOB kot /,krvavo revolucijo". Sobesedniki so enotno ugotovili, da je tak poskus zmotnega in nezgodovinskega prevrednoteja enega najtežjih obdobij slovenske zgodovine, razočaral in ogorčil vse borce in udeležence NOB." Nc dvomim v zavzetost vodstva partizanske organizacije, da bi komunistična revolucija, katere oboroženo nasilje so bili, izšla kot „idealni osvobodilni polet". Prav tako je zaverovanje nekaterih Primorcev, ki so trpeli vsa nasilja fašistov, ali prisilnih mobilizirancev na Gorenjskem in štajerskem. Toda večina naroda je po množičnih morijah in atentatih v letu 1942 odkrila lažno masko OF, spoznala njen krvavi izvršni odbor in njene cilje nasilne oblasti, posebno še, ko je prišel ukaz, da niso več četniki, temveč partizani! Naravno, da so do tedaj ujeli v svoje mreže veliko narodno zavedne mladine, posebno Primorcev in Korošcev. Znašli so se v„čudni vojski", s politično prevzgojo ob blatenju duhovnikov, Cerkve, vere, narodnih predstavnikov ter zaničevanju družine in sploh obstoječega reda. „Kaj ima vse to opraviti z borbo proti okupatorju?!" Kdor izmed razočaranih je imel srečo in korajžo je pobegnil, za mnoge pa ni bilo več poti nazaj! V sak dan je bila „na krožniku revolucija delovnega ljudstva v nebo poveličan proletariat, zmagovita rdeča armija ter njen „in naš" veliki vodja, nesmrtni Stalin!" Tisto o NOB so privesili pozneje, ko so pihale drugačne sape. Ob smrti komunističnega heroja Toneta Tomšiča, beremo v „Slovenskem poročevalcu" z dne 22. maja 1942: Točka 4. Ker jeTone Tomšič umrl kotzvest bojevnik pod zastavo komunistične internacionale, naj se komemoracije zaključujejo s petjem internacionale". —CK KPS (Centralni komite komunistične partije Slovenije). Kje je bila NOB, kje borba proti okupatorju? „Na klic Kominterne, združite se v čete, v boj za svobodo (!) v boj za Sovjete. .A" Ko je partija pozneje dodala k „partizanskim četam" še „NOB" ni bila v načrtu osvobodilna borba proti okupatorju, temveč „narodno osvobodilna borba", t.j. z revolucijo nasilja „osvoboditi" (beri ustrahovati) narod, za svobodo komunistične partije in njeno nasilno oblast (!). V tem je bil jasen njen poziv „vsem Slovencem" že junija 1942: „. ..za enoten blok vseh zatiranih narodov (!) pod vodstvom SSSR in delavsko-kmečke rdeče armade, pod vodstvom svojega in našega velikega Stalina!" Torej „vseh zatiranih", ne okupiranih narodov! Nazoren primer „osvobodilnih mask" imamo prav v Južni Ameriki, ko narodi niso okupirani, pa kubanski Castro s svojo internacionalo seje in poziva v „OF" — „Frente de liberacion". Lado Pohar: „Negativno odmeva tudi v širši slovenski javnosti, posebej med katoličani, ki so se osvobodilnega boja sami udeležili ali ga podpirali, pa tudi med tistimi, ki ga sicer niso doživeli, a ga spoštujejo." Mislim, da bi lahko na prste prešteli poštene katoličane, ki so bili s srcem za krvavo, brezbožno revolucijo KP. Bilo pa je mnogo oportunistov — kot vedno, ki stalno menjajo „legitimadjo" in so vedno pripravljeni mešetariti z Bogom in hudičem, kakor pač nese! Kdor pa revolucije ni doživljal in ste mu pol stoletja vlivali „prenoviteljstvo", že ne ve, kje je konec sprenevedanja in začetek resnice. Lado Pohar:„Sobesedniki so menili, da ni naključje,če se protipartizanska gonja, revanšizem tertežnja po rehabilitaciji domobranstva stopnjuje prav v času, ko se bliža 50-letnica zmage nad nacifašizmom in osvoboditvijo ob koncu druge svetovne vojne." 8 Ni nikake proti partizanske gonje in še manj revanšizma! Ne iščite bergel j kjer jih ni! Ne da se priznati nekaj, kar ni bilo! Polna tri leta sem seboril proti partizanom, pa nisem nikjer srečal oboroženih nasprotnikov, ki bi se borili za slovensko svobodo izpod okupatorja! Če bi jih srečal, bi ustavili sovražnosti in se združili! Nasprotno pa so knampribežavali prisilni partizanski mobiliziranci, prestrašeni vaščani in v eni sapi prosili pomoči: „Partizani so v vasi! Odgnali so tega in onega! Kradejo živila, ropajo živino in nam grozijo!" To naj bi bila NOB —? In „obletnico zmage nad nadfašizmom". Tudi mi smo čakali njihovega poraza — v katerega nismo nikoli dvomili, pa verovali v slovensko svobodo in pomirjenje med obema taboroma. Prišla pa je samo svoboda krvave partije in njenih rabljev! Nad Slovenijo se je zgrnila črna noč še hujšega nasilja in daljše okupacije. — Ali se motim? Lado Pohar: »Pričakovali bi, da bo ta obletnica prispevala k uveljavitvi zgodovinskega dejstva, da je bil osvobodilni boj skupni napor vseh nacionalno zavednih Slovencev ne glede na politično in versko pripadnost ali ideološko prepričanje." Tako je. Ta obletnica „bo prispevala k uveljavitvi zgodovinskega dejstva." Toda to dejstvo pa je za različne različno. Partija z nasiljem in podarjeno zmago, na drugi strani pa ustrahovani, zasužnjeni narod z desettisoče smrti! Lado Pohar »Namesto tega so nekateri v okviru krščanske demokracije navdihnili tako njegovo oceno, s katero izražajo željo za obnavljanje borbene protikomunistične ideologije. Ta je pred pol stoletja že povzročila usodne delitve slovenskega naroda, ki so se končale nadvse tragično." Ne, zajec tiči v drugem grmu! Krščanska demokracija je le izgubila strah kolebanja med še vedno čutečo prisilo »prenovljenih komunistov" in svojim stoletnim programom. Nekdanjim zveznim oficirjem v štabu brezbožnikov, ki so se sedaj »pridružili" spet vernim Slovencem to seveda ne gre v račun. Hoteli so krščansko demokrcijo za novo odskočno desko svojim načrtom kot pred pol stoletja krščanski socializem. Krvava revolucija KP je usodno delila slovenski narod in to v trojni okupaciji, katero je izrabila za svoje breznarodne interese! Vse, kar imenujete revanšizem ali obnavljanje protikomunistične ideologije, je zahteva poprave krivic, sedaj, ko smo pravna država, (če smo?) odprava jugoslovansko-komunističnih zakonov, odprava privilegijev »herojem", obsodba zločinov in zločincev! Dokler tega ne bo, ne bo miru in nujnega 9 sožitja v narodu! Ali preveč zahtevamo — ? Na plašč pozabe ne računajte! Lado Pohar „Zato bodo morali pobudniki tako nepremišljenih sprememb programa te stranke sprejeti tudi zgodovinsko odgovornost za njene posledice." Prav ta sprememba — zvestoba premočrtnosti programa stranke, ji daje znova pokončnost v zgodovinsko odgovornem času. Kaj pa zgodovinska odgovornost pred narodom propadle KP, njenega krvavega nasilja in vse, ki ste z njo sodelovali — ? Lado Pohar „Takšna usmeritev v času, ko ima Slovenija še nerešena vprašanja s sosedi in se z velikimi težavami prebija v evropsko skupnost, pomeni zanikanje narodnih koristi, kot so ga zagrešili duhovni očetje te stranke med NOB, ko so sprejeli orožje iz rok okupatorja." Prav ta odločitev v pokončnost, vrača stranki zopet legitimacijo zdrave krščanske demokracije pred narodom in demokratičnim svetom, katero ji je izkrivila koalicija s pokritimi komunisti včerajšnje tiranije. Zato se Slovenija s težavami prebija v evropsko skupnost, ker vleče s seboj vse, kar bi moralo biti že zdavnaj na smetišču. Pa še to: „Duhovni očetje stranke" so bili v obrambi pred nasiljem in umori partizanov prisiljeni prositi okupatorja za orožje. „Duhovnim očetom" partije pa ga je okupator med revolucijo delil v vagonih — papirnice Vevče in Straže pri Novem mestu ter ga prijateljsko izročal ob osmem septembru 1943 z vso instrukcijo in osebnim sodelovanjem. Še pomnite, „tovariši"?! IVO ŽAJDELA Odkritje spominskih plošč in križev V Zagradcu in v Bevkah (V Zgradcu postavili nove plošče) 2. 10. 1994 so v Zagradcu blagoslovili nove spominske plošče žrtvam komunističnega nasilja, saj je prejšnje „neznanec" polomil. Prve plošče, pritrjene na steno zagraške cerkve, so blagoslovili 15.11.1992, „neznanec" pa jih je razbil (verjetno s kladivom) v noči na 21. 8. 1993. Doslej je bilo postavljenih 84 spominskih plošč, „revolucionamo metodo" pa so doživele letevZagradcu.Pri tej„statistiki" niso upoštevana nekatera druga spominska znamenja (npr. križi ob grobiščih). V Zagradcu je napisanih 144 imen (dva še manjkata). Od tega jih je bilo 24 ubitih med vojno, drugi pa po njej. Prv žrtve so partizani odgnali na morišče 15. 5.1942. To so bii Maks Gydrich (po rodu Avstrijec, ki je delal v zagraški elektrarni), 52-letna poštna uradnica Marija Vrančič in 63-letni poštar Anton Grm (vsi trije s Fužine). Zvečer okoli osmih so vse tri pobrali po hišah, nato pa prignali na Malo Globoko k Skupovim, kjer so hoteli vzeti še dekle Skupkovo Drago, vendar tega niso storili, saj je prihajal partizan Polh, ki je bil njihov znanec in jo je rešil. Isto noč so ujetnike ubili v bližini Orlake ter jih slabo zagrebli, saj so noge gledale ven. Kasneje so jih našli ter prekopali. V grobu so pustili truplo nekega berača, ki so ga takrat ubili skupaj s tremi Fužinarji. Grma so „obtoževali", da je med svojim raznašanjem pošte vse do Sel pri Šumberku nosil še „drugačno" pošto. Iz leta 1943 je 9 žrtev, iz leta 1944 pa 12. Na prejšnji plošči je bil napis: „To so žrtve komunističnega nasilja od 1942 do 1945. Največ od teh je domobrancev, ki so bili mučeni in pomorjeni po vojni." Neki domačin je pred postavitvijo nove plošče grozil, da bo razbita tudi ta, če ne bodo popravili napisa, zato je novi napis precej okrnjen in piše le: „To so žrtve od!942dol 945, največ domobranci." Pogrebno mašo ter blagoslovitev novih plošč je vodil kanonik Vinko Prestar, govore pa so imeli France Perme (Društvo za ureditev zamolčanih grobov), Stanislav Klep (Lipa sprave) in nekdanji domobranec Vinko Zibelnik. V Bevkah na Ljubljanskem barju je spominska plošča z 10 imeni žrtev komunistične revolucije pritrjena na steno pokopališke kapelice. Pet žrtev je bilo ubitih leta 1942, pet pa po vojni. Spominsko mašo ter blagoslovitev plošče (blagoslovili so tudi novo mrliško vežo) je vodil arhidiakon France Vrhunc, govor pa je imel Stane Štrbenk, tajnik Nove slovenske zaveze. Partizani so v Bevkah naredili velik zločin že 25.5.1942. Družina Lichtenberg (oče in mati ter osem ostrok) je živela v majhni Tavčarjevi hiši ob Ljubljanici. Preživljali so se z lovljenjem rib, ki so jih prodajali v Ljubljani. Ker so jim partizani grozili, so hodili spat k sosedom. Pozno ponoči s sobote na nedeljo (v nedeljo bi morala biti v Bevkah birma) je likvidator (to naj bi bil zloglasni Viktor Klobučar-Kragulj) potrkal pri Lichtčnbergovih sosedih Kaminovih v Krajini, kjer so spali tudi Lichtenbergovi. Ker mu niso odprli, je zagrozil z bombo. Ko jo prišel v hišo, je ustrelil 57-letnega očeta Karla, 47-letno mater Jožefo ter najstarejši hčerki Petronelo in Ido. Oče Karol je bil ustreljen v glavo in je zjutraj še govoril, mati je bila zadeta v prsi, Ida je ležala čez prag, Elči je bila nezavestna. Vse štiri so naslednji dan odpeljali v Ljubljano, kjer so jih 29. 5. 1942 pokopali. Tisto noč so Lichtenbergovo hišo izropali. Šest otrok je kasneje odšlo k sorodnikom nekam v I talijo (ko so pripravljali spominsko ploščo, niso mogli izvedeti, če kateri kje še živi). Vsi, s katerim sem se pogovarjal, menijo, da so Lichtenberge ubili zato, ker so jim bili napoti, saj so tam čez v krimske gozdove kasneje vozili opremo, ki so jo razkladali iz italijanskega vagona na Drenovem Griču (tam so zato ubili postajenačelnika). Za nameček so Lichtenbergovo in Kaminovo hišo 18. 7.1942 zažgali Italijani. Janeza Veharja so ubili (zadušili) 15.7.1942 na domačem skednju, kjer jespal. Vzrok naj bi bil ta, ker jih je pred tem v gostilni Pri Birtu v Bevkah kritiziral. Kasneje so terenci raznesli govorico, da se je zadušil sam z bonbonom. V revščini je ostalo šest otrok, saj je mati umrla že prej. Veharjeva hiša stoji tik pod barjanskim osamelcem Kostanjevico. V njej naj bi bila v mladem smrečju (okoli 200 metrov od jezera Mali plač proti Logu) dva grobova, kamor so terenci z Loga prignali in ubili dve osebi. Razbili spominsko ploščo v Ladri V noči na 7. avgust 1994 je neznanec poškodoval spominsko ploščo v Ladri pri Kobaridu. Ta stoji ob cesti proti Kobaridu, na njej pa piše: „Tukaj je bil 20. 7. 1944 od partizanov ustreljen Franc Sovdat, Ladra 6." 54-letnega Franca Sovdata, očeta šestih otrok, so hoteli ugrabiti že tri dni prej, vendar se jim je med prerivanjem v domači hiši iztrgal in ušel. Označene so z jedrnatim napisom „Žrtvam komunističnega nasilja 1941— 1947". Kot prvo žrtev so partizani novembra 1941 ustrelili Antona Kneza iz Perovega, vratarja v tovarni Motovz in Platno. Partizani so s tovarne odnašali material. Knez pa je kot vesten vratar temu nasprotoval. Ustrelili so ga na delovnem mestu. Alojza Šemeta s Spodnjega Blata so leta 1942 ustrelili vpričo žene, ko sta na travniku sušila seno (ostali sta d ve hčerki). Avgusta 1942 so na poti z Zgornje Slivnice ugrabili Antona Križmana iz Gosuplja in Antona Cimpermana iz Jerove vasi ter ju ubili nekje pri Polici, šla sta kupovat teličke, partizani pa so ju obdolžili, da vohunita. Janeza Ahlina iz Jerove vasi so leta 1942 ustrelili iz gozda na železniški progi med Ivančno Gorico in Radohovo vasjo, kjer je delal kot progovni delavec. 53-letnega Ivana Zupančiča iz gatine so leta 1942 ugrabili na domu in potem ubili.. Najvelčji davek je dala družina Bajželj iz Stranske vasi: očeta in štiri sinove (dva ubita ob turjaški tragediji leta 1943). Mašo je vodil stiški opat dr. Anton Nadrah, govor pa je imel Rudi Rome, predsednik skupščine občine Grosuplje. Povedal je nekaj podatkov za grosupeljsko občino. Doslej so odkrili 16 znamenj (manjka le še v Višnji Gori). Vojna in revolucija sta zahtevali 1.610 žrtev na protikomunistični strani (na komunistični strani 826 žrtev). Od tega jih je bilo leta 1942 ubitih kar 150, od leta 1942 do konca vojne 160 vojakov in civilistov, po koncu vojne pa 1.302. Domnevno je v okolico Grosuplja več grobišč: v Kamni gorici, kjer so ujeti Nemci in domobranci branili vojaške objekte, potem pa naj bi jih pobili; Smrekcc, gozdiček južno od Grosuplja, kjer naj bi ubijali med vojno; Stohan, gozd blizu Spodnjega Blata, kjer naj bi ubijali po vojni. V Dolenjem Logatcu je na spominskih ploščah 79 imen (pri petih so zaradi nestrinjanja sorodnikov vklesali le letnice rojstva in smrti), od tega jih je bilo po vojni ubitih kar 75. Zadnja leta se je precej pisalo o domobrancih, ki so po Zlata imena logaških mučencev 13 o koncu vojne niso umaknili na Koroško, poleti 1945 pa so se šli prijavi t ^novim oblastem" v Logatcu. Za veliko večino je izginila vsaka sled. Govorilo se je o n še marsikod. Najbolj plastično jo je razložil Stane Dolanc v knjigi Igorja Saviča. Milan Kučan (Ljubljana, Emonica 1993) takole pravi: „Mi imamo srečo, da je bila pri nas avtohtona revolucija, ki ni bila prenešena na sovjetskih bojenitih"... Toda teza o avtentičnosti, izvirnosti socialistične revoucije v svojem bistvu pove predvsem to, da so revolucionarni teror izvajali in vzpostavljali diktaturo partije domači ljudje. V tem je bila bistvena razlika med našo in drugimi vzhodnoevropskimi državami, kjer so najbolj umazano delo opravili sovjetski bajoneti. Str. 65, istotam: Načelnik OZNE, Ivan Maček-Matija je delal skupaj s svojimi pomočniki dve vrsti seznamov. Sezname tistih, ki so jih brezobzirno pomorili v Kočevskem rogu, Teharjah, Brezarjevem breznu in drugod ter sezname tistih, ki so to umazano delo opravljali. Str. 66, istotam: V Sloveniji je leta 1945 maščevanje zaukazala država, bolje rečeno državna partija, izvajali pa so ga njeni predstaniki. Zanimivo je, da takrat niso toliko govorili o narodnih izdajalcih (kako bi mogli biti pomorjeni dojenčki v Teharjah narodni izdajalci?!) kot danes, temveč kar odkrito o kontrarevoluciji oziroma reakciji. Uvod nika Toneta Seliškarja v Slovenskem poročevalcu z dne 26. maja 1945 na sam dan Titovega obiska v Ljubljani, pove vse: /.Maščevanje je postalo program... maščevanje bo segalo do najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo v kateri je raslo tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom najmanjše kali. Če se ne bi maščevali, tedaj bi čez pet, deset let spet razpeli ti potuhnjenci svoja zlokobna razdiralna gesla." Tone Seliškar je v samem času dogajanj odkrito in jasno zapisal, da se partija maščuje ne zaradi tega, kar je bilo, temveč zaradi tega, kar bi se še lahko zgodilo. Preventivno in v naprej. Zato 25 so pobili skoraj vse, ki bi šele lahko postali nevarni. Str. 68, istotam: Po spremembah v vzhodno- in srednjeevropskih državah po padcu berlinskega zidu in razpadu Sovjetske zveze, je rdeča armada zapustila te države. Z njo je odšla še zadnja sled tistega zla... diktatura. V Sloveniji pa je celotna garnitura, ki je to naredila in, ki je bila leta 1990 še pri življenju in močeh, ostala tukaj... V tem je avtentičnost socialistične revolucije v Sloveniji, katere posledice še vedno čutimo. Janez Jerovšek, Slovenec, Sobotno branje, str. 29: „Določen del volilnega telesa misli, da je bilo v socializmu ekonomsko bolje in življenje socialno varnejše, ne vedo pa, da se je ta sistem kot celota, od Moskve do Berlina, Beograda in Tirane, razrušil in da živimo danes na posledicah teh ruševin. Komunizem je desetletja ustvarjal družbeno lastnino, ki se je izkazalo za koncepcijsko in razvojno zgrešeno. To je največja zarota komunizma, ki jo bomo v Sloveniji plačevali še dolgo." Ivan Klemenčič, Slovenec, Sobotno branje, str. 34: „Do kakšne absurdnosti lahko privedejo komunistične laži, če se jim nihče ne upre — in demokrati in njihove stranke so jih mirno prenašali, nemara še z občutkom krivde. Protikomunizem ni nikakršen bav-bav, za kar so ga naredili komunisti. Je vrsta demokratične drže, posebna oblika boja proti komunističnemu totalitarizmu, kot je protifašizem proti fašizmu, je desideologizacija totalitarizma. Težko je razumeti, da se demokratična stran ne upre tej manipulaciji, saj zabrisuje tudi njeno identiteto. Vsekakor, niti delne spremembe ne bodo možne, če ne bo prišlo do načelne konfrontacije s komunizmom. Z vso gotovostjo je mogoče trd iti, da bo le dekomunizaci ja Slovenije omogočila nje razvoj in nacionalni razcvet. To drastično potrjuje primer Nemčije. Obe Nemčiji sta začeli iz istih vojnih ruševin, ena iz demokracije, druga iz totalitarizma. Ena je postala po denacifikaciji najrazvitejša evropska država, druga se je v komunizmu borila za obstanek, da jo bo bogati brat stežka rešil. Slovence bi bilo vprašati na referendumu ali so za model zahodne, ali vzhod ne Nemčije. Ali so za demokracijo, ali komunizem. Ali so torej komunisti ali protikomunisti. Druge možnosti v tem trenutku ni!" Iz političnega komentarja NSZ, št. 14: Moč in nemoč kulture: »Vrednost 26 kulture se izkaže predvsem v času krize, skozi katero mora od časa do časa vse, kar je živo. Tudi narod. Tedaj se dramatično pokaže, ali si je narod zgradil kulturo, ki je v stanju obvarovati čoveka, ali pa mu dovoli, da ga premamijo 'gnes fatui — blodni polnočni ognji in se vda utvaram. Dvakrat v tem stoletju slovenska kultura ni bila kos času... Prvič, ko so nastopili komunisti s projektom, za katerega je bilo dovolj jasno, da nas bo za dolgo vrgel iz območja civilizacije. Drugič je kultura odpovedala v naših časih. Ko je tista tema časa minila (komunistični teror — naša op.) in je bilo treba kaj povedati, se kultura ni mogla zbrati za to naravno in potrebno dejanje. Otipljiva posledica tega, da se vprašanj, ki bi morala s svojo moralno in intelektualno vznemirljivostjo tolči ob nas, nismo dotikali s tisto zahtevnostjo, ki je v njih—je tudi ta, da se včerajšnji časi ne svoj način varačajo... ker nismo bili pozorni — smo spet tako brez moči, kakor smo bili nekoč. Naglica, s katero si utrjujejo tla... lahko opažamo na najvišji ravni — v državnem zboru... pa na TV... in v anketah. Partizan Lado Ambrožič-Novljan je za anketo v Razgledih zapisal: „Ko so poraženi italijanski vojaki leta 1943 razoroženi in osramočeni zaradi nasilja, ki so ga izvajali nad našim narodom, zapuščali Slovenijo, jim slovenska vojska (partizani — naša op.) v maščevanje ni skrivila niti enega samega lasu na glavi. Narod (!) jim je uslužno kazal pot v njihovo domovino. Prav tako se je godilo nemški armadi." To besedilo lahkomiselno razgalja eno najbolj varovanih mest (skrivnost pred narodom o resnici tako imenovane NOB — naša op.). Sedaj vemo: vse so izpustili, ne glede na to, kaj so počeli. Pobili so samo Slovence in s tem pokazali, proti komu so se borili. Ta avtorjeva izjava se nam zd i razumljiva iz zavedanja velike moči: spet je vse, kakor je bilo nekoč... Potem pa sledi še cela vrsta stvari, ki si jih pri količkaj razvitemu javnemu mnenju ne bi mogli niti zamisliti. Taka reč je npr. znameniti in sramotilni „Ne vem", „Se ne spominjam", v katerega se pogrezajo policijski izvajalci totalitarnega nasilja. Z umitim obrazom, včasih celo izzivalno in ironično Ponaljajo: Ne vem. Se ne spominjam. Javno mnenje, ko bi ga kaj bilo, bi tu odločno reagiralo. Ko je državni zbor razpravljal o „vojnih zakonih", kamor spadajo zakon o vojnih invalidih, zakon o žrtvah vojnega nasilja in zakon o vojnih veteranih, se je pred očmi slovenske javnosti dogajala krivica, ki bi morala vzbuditi val 27 protestov, ko bi ostajalo javno mnenje z minimalno stopnjo občutljivosti. Ljudi, ki so se borili zoper totalitarno nasilje. ..kije grozilo, da po vojni vpelje sistem, ki bo ljudem vzel osnovne človekove pravice, ljudi, ki so bili v svoji osamljeni borbi izdani od svojih naravnih zaveznikov in, ki je bil nad njimi izvršen največji vojni zločin — totalni pokol — demokratična država ne sprejme za žrtve vojnega nasilja in jim ne priznava statusa vojakov... isto velja za njihove svojce in potomce, ki so pol stoletja prenašali nasilje... Tu je prizadeto samo počelo demokratičnega obstajanja, ki pravi, da smo vsi ljudje pred zakonom enaki. Glede na tobi moralo javno mnenje... vstati in protestirati. Javno mnenje pri nas izkazuje bistveno obremenjenost s totalitarno preteklostjo, kjer javnega mnenja, oblikovanega po naravni poti, sploh ni bilo. Če bi kdo rekel, da nimamo politične kulture, bi se bilo mogoče strinjati, če bi se prej domenili, kaj je politična kultura: to ni pripravljenost na kompromis, kot se danes na sploh misli, ampak volja in sposobnost dognati stanje družbene biti in na podlagi ugotovljencnga identificirati cilje ter dognati način, po katerem bi te cilje dosegli. Pripravljenost na komprimos se izteče v pragmatizmu, kar je nadaljevanje obnašanja kar so bili ljudje navajeni pod totalitarno oblastjo. Danes je stanje pri nas tako, da obstajata dve politiki in dva politična jezika. Tisti, ki hočejo z nekdanjih položajev na nove, uporabljajo jezik, ki ima to nalogo, da spušča nad pokrajino zaščitno meglo. Tisti pa, ki so odgovorni za narodov prehod v demokratično politiko in kulturo imajo to prednost, da lahko govorijo v odprtem jeziku. V nasprotju s prvimi, ne smejo molčati, ampak čim več govoriti. Možnost uporabljati odprt jezik je neznanska prednost.« Pisatelj Narte Velikonja: VEDNO BOLJ SE KRISTALIZIRA IN ČISTI RESNICA IN SPOZNANJE, DA KDOR NI OČITNO PROTI KOMUNIZMU, JE ZANJ. NAJ JE TA RESNICA TEMU ALI ONEMU PRAV ALI NE. TAKO JE, TO STOJI, KAJTI VSAKDO, KI ŠE MOLČI, DELA ZANJ Z MOLKOM. Pred IV. svetovno konferenco „žene", ki bo letos v Pekingu je predsednik Argentine Carlos Menem poslal svetemu očetu naslednje pismo: Tako kot je naša država odločno in ponosno podala zahtevo na sestanku v Kairu v obrambo družine in človekovega življenja od spočetja v materinem telesu, je bila sedaj potrjeno ob reformi državne ustave. (Clarin, 3. januarja 1995). 28 IVAN KOROŠEC Tvoj večni prav Rad bi do dna zajel opojnost grenke čaše, da bi doumel smisel dni, ki Si mi jih podaril. Da bi spoznal Tvoj večni prav, ko si groze mučeništva me otel. Povej mi Bog Ljubezni naj bom Tvoj klicar, ali maščevalec, veliki duhovnik, ali skrit menih? Daj spoznanja mi, moči, da življenja smisel dni, le v Tvoji je postavi: „Vedno in povsod — nad vsemi, najvišja je LJUBEZEN." Prah sem pod Tvojimi stopali, list v vetru časa, pohojen cvet v travi, vendar sem in bom, ker življenje Tvoj je dar; nihče in nič ga ne uniči. Že, ko me več ne bo, ko v Tebi bom zaspal, bom živel — v presnovi dozorenja za Tvoj VEČNI PRAV. 29 š.c. Teharska legija Otožno pesem gozd šumi, jezero mirno valovi, nebo pa toži svojo bol, ki skrivata ga breg in dol. V globini legija bedi in čaka vstajenja dni. Poziva narod naš: postoj, ozri se name pod seboj! Pred šumom gozda Kajn beži, jezčra val mu vest kali, nebesne luči se boji, ga Abelova kri teži. V globini legija bedi... Pesem gozda naj šumi in val jezera se solzi, nebo naj kliče tisti dan, ko Kajn priznal bo greh skesan. V globini legija bedi... Tedaj se legija zbudi, vstajenja dan ji zažari, mir se vrne na poljane, pesem fantov jo objame. FRANCE B. KOZINA Domobranec Sem čisto preprost slovenski fant, ki v srcu trpečem nosim zaklad: ljubezen do drage rojstne zemlje in bratov, ki v Rogu pobiti leže. Ostati hočem naprej še zaveden saj nosim v srcu gorečo ljubezen do vsega, za kar sem se nekdaj boril; ostanek krvi bi rad znova prelil. Vse moje trpljeje, če treba življenje, darujem Bogu za bratov rešenje; za one, ki danes še vedno trpijo in pravo Svobodo uživat' želijo. 30 STANE PLEŠKO O domobranski družini (Govor na romanju v Midlandu v Kanadi) Letos smo že marsikaj slišali ali brali o družini, zato je prav, da se na tem našem romanju spomnimo tudi naše velike, lahko bi rekli, domobranske družine. Družina je božja ustanova, ustvarjena po božjem načrtu. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, moža in ženo ju je ustvaril. In jima je rekel: „Rastita in množita se in podvrzita vso zemljo in vse, kar na njej prebiva." In ju je blagoslovil. Družina je najosnovnejša in tudi najvažnejša celica človeške družbe. Kakršne so družine, taki so narodi, taki so časi. Zelo lepo je o družini zapisal mariborski škof France Kramberger: Takole pravi: »Družina je po božjem načrtu ustanovljena in zamišljena kotgloboka skupnost življenja in ljubezni. Družina je šola socialnosti in vseh socialnih kreposti, je zibelka in najučinkovitejše sredstvo za humanizacijo družbe, je najbolj naravni prostor, kjer se srečujejo različni rodovi, si med seboj pomagajo in bogatijo skupno dediščino. V družini se ponavzočuje Cerkev kot občestvo, zato se imenuje Cerkev v malem ali domača Cerkev. Družina je najboljše semenišče, če je prežeta z duhom vere, ljubezni in pobožnosti...« Tem škofovim besedam ni kaj dodati. Vse te vrline bi morala izžarevati vsaka družina, če bi ostala v božjem načrtu. Toda človek je izrabil svojo svobodno voljo, in ta božji načrt postavil na glavo ter v svojem napuhu šel svojo pot. Že prva človeka sta se uprla Bogu: nebom služil, hočembiti kakor Bog. Drugi rod ni bil nič boljši: Kajn je ubil brata Abela... in tako se ponavlja do danes. Kaj vse je že prestala družina v teku stoletij in tisočletij! Hudobni svet ji je vedno nasprotoval in jo skušal uničiti, ker je bila božja ustanova in ker bi s padcem družine propadlo vse drugo. Zdaj pa poglejmo naše slovenske družine do časa pred 2. svetovno vojno. Če merimo z današnjimi merili, so bile naše kmečke družine vsaj na videz kar precej blizu božji zamisli: po družinah se je veliko molilo, zakonska zvestoba je bila sveta, uboja skoraj nismo poznali; oče je bil kot duhovnik, mati svečenica v domači hiši, otroci so vedeli, kaj je prav in kaj je greh. Bog pa je sodil drugače, ker je videl v narodovo dušo, ki je bila okrašena z zunanjo pravičnostjo in narejeno pobožnostjo, pod tem pa se je šopirila pohlepnost, hinavščina in trdosrčnost do soseda in brata. Nismo bili opravičeni, zato je dopustil kazen za vse. Moderno brezboštvo je razdrlo naše vasi in družine, začeli so se umori najboljših in najbolj vernih, tudi celih družin. Niti otrokom niso prizanesli, duhovnike so še posebej barbarsko mučili. Prišlo je tako daleč, da, če si hotel ohraniti vero in če si ljubil svoj dom in družino — si se moral upreti. Pa še ni bilo konca: slepota zahodne demokracije je zmago podelila komunistom. Del naroda je zapustil vse in se podal na pot v neznano. Koliko družin je povezalo culo in so šli. Nihče ni vedel, kam, samo umreti niso hoteli. Postali smo drugačna družina: 18-20 tisoč na smrt trudnih in lačnih ljudi se je ustavilo v blatu in dežju vetrinjskega polja. Tedaj smo že bili bolj enaki in bolj ljudje. A kaj ko človek spozna sotrpina šele takrat, ko sam nič nima in ne more pomagati. In še naprej je pela božja šiba: 12 tisoč mladih fantov, mož in deklet je bilo z zvijačo vrnjenih domov, kjer je bila večina brez sodbe pobita. Tedaj je Bog od naših družin zahteval najvišjo ceno: nedolžno kri je terjal v zadoščenje za grehe celega naroda, ki se je imel za poštenega in pravičnega. Kolikokrat se danes še spomnimo na kalvarijo proti Ljubelju, ali na obupen jok v vetrinjski cerkvi, ko so zvedeli za strašno morijo svojih dragih, niso pa vedeli, da so bili tudi sami zapisani isti usodi. Ali nas ni rešila kri pomorjenih, ki je takrat že tekla po slovenski zemlji? Zase sem prepričan, da je tako. Strašno je bilo trpljenje, a postali smo boljši ljudje, s trpljenjem povezani v veliko slovensko družino. Potem smo odšli v svet, ceste so vodile na vse konce sveta. Do kraja izbičani in ponižani smo se znašli med tujimi ljudstvi. Vse smo izgubili, vse je bilo treba začeti znova, a ohranili smo vero. Kjerkoli smo se naseljevali v večjem številu, smo si povsod najprej prizadevali za svojo cerkev, v zahvalo za preživetje, in iz vere v Boga in Marijo, ki nas v tisti veliki stiski edina nista zapustila. Iz naše begunske družine so nastajale mlade družine, ki so v veliki večini ostale zveste Bogu in narodu. Ko sc hitro bližamo 50-letnici od tistih strašnih dni, ne smemo spregledati naših romanj, ki so nas vsa leta opominjala, od kod smo prišli in zakaj smo vse zapustili. Že od prvih let smo v velikem številu prihajali sem na kraj kanadskih mučencev, da smo se ob njih lažje spominjali naših slovenskih. Največkrat nas je vodil škof Gregorij Rožman, ki je kot slovenski Mojzes s svojo navzočnostjo ponavljal: „Komunizem je največja nesreča za slovenski narod", in tudi: „Zdaj se za slovenski narod ne bojim več, ko ima toliko mučencev". Takrat mu mnogi niso verjeli, zdaj so njegove besede postale resnica. Ko je on odšel po plačilo za svojo zvesto službo, je za njim nastala praznina, a vedno se je našel kdo drug, ki je naš pogled znal obrniti kvišku. 32 Ko so omagali tudi ti in se je čez naša romanja že delal križ, nam je bilo dovoljeno, da smo na to skalo postavili ta spominski križ. Nanj se ozirajmo in iščimo opore, pred Križanega polagajmo svoje križe, brez katerega ni nobena družina. Nič naj nas ne moti, če že dolgo pogrešamo tistih, ki bi nas k temu križu vodili. Kljub temu danes še z večjim zaupanjem dvignimo pogled v križ in se najprej zahvalimo Bogu za 50 let življenja; potem pa poglejmo po teh kamnih, ki so kot seme posejani okoli križa; mrtvi so, a vendar glasno govore o času, ko je človek prestopil meje dovoljenega in se postavil za sodnika svojim bratom: kakim35 tisočem je bilo vzeto življenje, morda je število še višje, kdo ve, saj takrat ni bilo časa za štetje; prosimo naše poklane bataljone, naj še naprej stoje na straži slovenskih meja, posebno takrat, če pride čas, ko jih živi vojaki ne bodo mogli braniti; prosimo pomorjene duhovnike (129 jih je vzela revolucije), naj slovenskemu narodu izprosijo duhovnikov po božji volji, da bo narod po njihovi besedi in zgledu spet našel izgubljeno vest in bo znal ločiti dobro od hudega; prosimo pomorjena slovenska dekleta, ki so končala v orgijah partizanske podivjanosti, naj našemu narodu izprosijo dobrih in plemenitih mater, ki se bodo žrtvovale za nove družine; prosimo pokojnega škofa Rožmana, naj slovenskemu narodu izprosi vodnika, ki bo tisti pisani druščini v Ljubljani naredil konec in zaukazal red v resnici •n pravici. Še in še se ponujajo prošnje. Morda prosimo preveč, a ker pri Bogu ni nič nemogoče in ob misli na trpljenje naših ljudi nas to navdihuje z upanjem in prepričanjem, da bodo naši mučenci za svoj narod izprosili vse, tudi tisto, česar v svoji revščini nismo vredni. V tem upanju bodimo danes spet kot ena družina, vse drugo pa prepustimo našim mučenim bratom in sestram, ki so za svoj narod in vero dali vse, tudi svoja življenja. Iz intervjuja z Vinkom Ošlakom, pisateljem, publicistom in filozofskem mislecu V Sloveniji (še) obstaja politična koalicija, ki ima svojo utemeljitev v t. i. Evropi;ali pri na nas vzdrži težo civilizacijskega preskoka iz nedemokracije v demokracijo? 33 Načelno so mogoče vse koalicije, za kristjana pa velja omejitev, da bi se moral vedno zavzemati za koalicijo dobrega. To pomeni, da je kristjan tisti, ki bi moral najboj kršiti lastno strankarsko disciplino. Ne sme se namreč spraševati, ali je primerno to, kar predlaga njegov krog, temveč ali je to v skladu z vero, ki jo zagovarja. Če pa govorim o konkretni nesrečni koaliciji, ki smo ji priča v Sloveniji, gre tudi za zmoto, da ne razumemo demokracije v njeni polnosti in imamo opozicijski položaj za nekaj manjvrednega in manj ustvarjalnega. To je velika zmota, saj ljudem sugerira neko polovično razumevanje demokracije, po katerem je samo oblastna struktura tista, ki ureja politično življenje, opozicija pa je zgolj čakanje na klopi, ali celo, kakor v športu, čakanje na kazenski klopi. V pravi demokraciji sta oba položaja enakovredna, velikokrat pa opozicija celo bolj kroji politično življenje kakor pozicija. Lep primer je Avstrija, kjer Haider bolj kroji politično okolje kakor obe vladajoči stranki. Če bi bila SKD v Sloveniji v opoziciji, ne bi bila obsojena na pasivnost. Nasprotno, mislim, da bi v tem položaju lahko tvegala več pobud in ji ne bi bilo treba sklepati kompromisov, ki ji niso vedno v čast. Prav tako bi lahko dajala v parlamentu dosledno pobude, ki so najbližje krščanski predstavi o družbi. Omenili ste nacionalizem in se dotaknili ideološkega internacionalizma (komunizma). Kako misliti Slovenijo pred izzivi časa? Prej ali pozneje bo Slovenija pred izbiro ali iti v Evropo ali se zapreti vase... Kakšno je vaše stališče do tega? Zavračam to poniževalno vstopanje v Evropo. Ne vem, od koga smo slovenski kristjani sprejeli sugestijo, kakor da Slovenija ni že tisoč let del evropskega sveta, paradoks je, da nam je to sugerirral nekdo, ki je štirideset let skušal iz evropske Slovenije narediti azijsko deželo, zdaj pa ponavljamo geslo o vstopanju v Evropo, kakor da je naše. V marsičem je mogoče celo reči, da je Slovenija daleč pred evropskimi standardi — od skrbi za stare ljudi do zdravstvenega skrbstva. To je bilo urejeno celo v času komunizma. Absurdno se mi zdi, da se Slovenija ponižuje pred Evropsko zvezo in jo enači z Evropo, kar pa je seveda popolnoma druga zadeva. Izničuje lastno vrednost, in moja kritika krščanskih demokratov je, da so v vlogi pogajalca za pridružitev Slovnije EZpozabili na omenjene sestavine in lastni deželi zbili ceno. Pogajanja ne moreš začeti tako, da rečeš: za vsako ceno moram doseči to, za kar sem se prišel pogajati. V tem trenutku si postavitev cene prepustil partnerju, v konkretnem primeru Italiji, in v tem je bila huda strateška napaka. Evropa ima zame več pomenov. Eno je geopolitični pomen, v tem smislu sega od Atlantika do Urala, drugo je civilizacijski pomen, v tem smislu sega do Japonskega morja, do koder seže rusko pravoslavje. V tretjem smislu je Evropa konstelacija, ki se je naredila v zadnjem stoletju, v tem smislu je mišljena predvsem sedanja zahodna in srednja Evropa. Predlagam, da kristjani 34 vsaj na jezikovni ravni jasneje povemo, kaj hočemo, da to poimenujemo. Nehajmo govoriti, da gremo v Evropo, temveč povejmo, da Slovenija kandidira za pridružitev k Evropski zvezi, ki je nekaj konkretnega, in da tisti, ki je zoper tako zvezo, nikakor ni zoper evropskost Slovenije, nasprotno, da morda svari pred pretirano ali pred pretirano navdušeno vključitvijo v nekaj, kar se mi zdi v tem trenutku zgolj poskus obnovitve Rimskega cesarstva francosko-britanske narodnosti... Slovenci naj bi torej imeli ekvidistanco, vnovično oprijetje kulture... Da, Slovenci ne le, da smo že tisoč let v Evropi, mi smo eklatantno evropska nacija, smo zelo blizu grško-rimski dediščini, celo jezikovno smo blizu temu. Slovenščina je eden od arhaičnih jezikov, zelo blizu tej strukturi in ni mu daleč od zibelke rimstva in grštva kakor nekaterim drugim. Navsezadnje tudi prostorsko pomenimo sred išče evropskega sveta. Tu so se križale argonavtske in rimske poti. Apeliral bi na več samozavesti in na prebujenje, mi smo Evropa, nam ni treba hoditi nikamor. So volitve državnega predsednika izraz tega pomanjkanja kritične distance? Kristjanom načelno ne smemo odrekati slabega okusa pri volitvah. Ne nazadnje so nekoč prav tako kristjani dokaj enotno glasovali za Hitlerja. Na načelni ravni torej lahko volijo tudi Kučana. Na konkretni ravni pa bi podvomil o razsodnosti in okusu ljudi, ki so zanj glasovali, vendar na podlagi konkretnih dejstev, ki jih vemo, ne pa na načelni ravni. To gre v sklop naivnosti kristjanov, ki je v bistvu pamnjkljivost krščanstva in je tudi v Jezusovem naročilu: „Bod i te zviti kakor kače in krotki kakor golobi." Slovenski kristjan pa ponavadi, če se primerja s kačo, ni zvit temveč strupen kakor kača. In če se primerja z golobom ni krotak kakor golob, temveč je agresiven, kakor so v resnici agresivni golobi (ta primerjava nekoliko šepa), predvsem pa je pokakan kakor golob, to bi bolj ustrezalo dejstvom. Zlata maša v Montani Msgr. Jožef Mavsar, generalni vikar, je dne 26. junija slavil zlato mašo v East Heleni, glavnem mestu Montane. Montana je ena najlepših držav, polna naravnih krasot, spomenikov, parkov, muzejev, kanjonov, ledenikov, jezer. V ponos vsem, zlasri katoličanom, je v Heleni prelepa katedrala, zgrajena po vzorcu Kdlnske katedrale. Na visokem hribu blizu Butta kraljuje kip Matere božje, nazvan Our Lady of the Rockies, ki je 90 čevljev visok, narejen iz belega jekla. Prostovoljci so ga gradili šest let, 35 kos za kosom so dvigali s posebnim dvigalom, glavo so postavili na kip v decembru 1985. Malo odmaknjeno od glavnega mesta Helene (25 tisoč prebivalcev) je East Helena (2500 prebivalcev), kjer že nad sto let deluje topilnica, ki je privabila že ob koncu prejšnjega stoletja številne Slovence, ki so prihajali v Ameriko za zaslužkom. Največja slovenska naselbina je bila v Butte-u, kjer so dvigalniki iz osrčja okoliških hribov prinašali bakreno rudo. Kopali so tudi zlato in srebro. V 20 letih, ko so kopali zlato, so ga dobili za 4 milijarde dolarjev vrednosti. Slovenskih delavcev, obrtnikov, trgovcev, gostilničarjev in kmetov z družinami vred jeuradna sta tis tika cenila vMontani nad pet tisoč, raztresenih in tudi organiziranih po raznih naseljih. Ponekod so imeli svojo godbo na pihala, poleg podpornih društev so imeli tudi pevska in dramatska društva. Na pokopališču v East Heleni je največ nagrobnih spomenikov s slovenskimi imeni. Za slovenske rojake v East Heleni je prvi skrbel, iz Butte-a, duhovnik Janez Sonce, za njim pa M. Pirnat, ki je vodil gradnjo cerkve sv. Cirila in Metoda. Devet župnikov pri tej cerkvi je bilo Angležev, sedanji župnik Jožef Mavsar je prvi Slovenec, ki je prevzel vodstvo te župnijo. Prvotno cerkev iz leta 1895 je potres leta 1935 močno poškodoval. Ker je postala premajhna za potrebe katoliškega prebivalstva, je g. Mavsar pred nekaj leti postavil novo, moderno, prikupno cerkev, na kateri so farani zelo ponosni. Cerkev je posvetil tedanji škof Elden Curtius, katerega mati je bila Slovenka, na kar je sam močno ponosen. Sedaj je nadškof v Omahi, Nebraska. Novi škof Aleksander Brunett je bil ustoličen 6. julija. Jožef Mavsar je prišel v Montano pred 46 leti. Med leti 1945 in 1948 je deloval v raznih taboriščih. V Montani je bil najprej nekaj let kaplan pri sestrah Dobrega Pastirja v Heleni. Leta 1951 jebil pomočnik župniku v Butte-u pri cerkvi Presvetega Srca, nato pri sv. Ani. Leta 1960 je postal Msgr. Jožef Mavsar 36 župnik pri Sv. Križu v Tovvnsendu, kjer je zgradil novo cerkev. Leta 1969 je postal župnik pri Holy Rosary v Bozemanu, leta 1977je prevzel župnijo v East Hdeni. Od 1.1987 do 1993 je bil generalni vikar škofa Eldena Curtisa, 1.1990 je bil imenovan za prelata z naslovom monsignorja. V sedemnajstih letih župnikovanja v East Heleni se je pridružilo številnim prejšnjim prijateljev stotine novih, kar je spremenilo obhajanje zlate maše v pravo zlatomašno slavje. Prelat Jožef Mavsar je opravil zlato mašo najprej v Št. Rupertu na Dolenjskem 'n sicer v nedeljo pred 26. junijem. Revolucija je povzročila pred 50 leti in pozneje v domovini veliko gorja. Življenje je brez potrebe izgubilo več desettisoč rojakov. Številne družine so bile silno prizadete. A najbolj izstopa v tem oziru Mavsarjeva družina. Hva dni po božiču leta 1942 so poleg očeta in matere mučili, pobili in zmetali v ogenj štiri brate in sestro, pozneje pa ustrelili še tri brate. Ostal je mladi Franc, ki se je šolal v Deškem vzgajališču na Selu v Ljubljani, kateremu je Podpisani, ki se je s Francem in njegovo ženo (iz Clevelanda) udeležil zlate maše v Montani, moral pred 52 leti sporočiti žalostno vest. Za sedanjim slavljencem so streljali, ko je skočil skozi okno v gradu Dob in bežal proti gozdu, a krogla ga ni zadela. Spomladi istega leta so mučili in umorili šentrupertskega župnika Nahtigala m kaplana Cvara. Ista usoda naj bi zadela podpisanega, ki ga je njegov Predstojnik poklical v Ljubljano kmalu po umoru obeh duhovnikov. Ko se je vrnil nič hudega sluteč, po opravkih v Št. Rupertu, ga je opozorila Mavsarjeva mati, da ga iščejo, in tako njemu rešila življenje. Povod za odstranitev naj bi '1 razgovor, ki ga je imel s patruljo, ko se je vračal od Sv. Križa proti Litiji, kamor je hodil v pomladanskih mesecih za prve petke spovedovat farane treh župnij, ki so bile brez duhovnika. Oba zlatomašnika sta trdno prepričana, da ju je božja Previdnost ohranila do danes kot živi priči žalostnih dogodkov tistih nesrečnih dni. Omenjeni dogodek jeostal dolga leta tajnost in nj bilo varno govoriti o njem. Spominska podobica, ki jo je dal zlatomašnik tiskati v več tisoč izvodih v slovenskem in angleškem jeziku, spomni na tragedijo. Zveza Tabor, uredništvo in Konzorcij se pridružujejo čestitkam zlatomašniku msgr. Jožetu Mavsarju. G- zlatomašnik, še na mnoga leta! Preživeli protikomunistični borci, združeni v Taboru smo ponosni na Vas, junaka iz tiste groze polnih trenutkov, ko so slovenski rdečearmijci metali v 0genj naše starše, brate in sestre. Žrtev Vaše dužine in genocid tisočev je v nGbo vpijoča obsodba lažne NOB in OF. ARGENTINA Jože Repar - 80 letnik Rodil se je 11. januarja 1915 v vasi Jama pri Žužemberku na Dolenjskem. Po končani osnovni šoli se je šel učit trgovske stroke. V vrtincu boljševiške revolucije se je Jože odločil in vstopil med protikomunistične borce — na fronto za Boga-narod-domovino. Kot domobranec se je boril v hrabrem Meničaninovem bataljonu. Poročil se je s štajersko rojakinjo Marijo Štraus. Po vojni—triletnembivanju v italijanskih taboriščih je emigriral v Argentino. Po dolgih letih ločitve sta prišla k njemu v Argentino žena in sin — pozneje pa se jima je rodila še hčerka Veronika. Inženir sin Andrej je svetovalec za javna dela v Narodni skupščini v Buenos Airesu. Jože in Micka pa uspešno delata v svojem pletilnem podjetju. Vedno ga srečamo na prireditvah Rožmanovega doma, kjer s svojim veselim značajem zabava omizje in družbo. Ob njegovem 80. življenskim jubileju mu želimo prijatelji in soborci še mnogo srečnih, veselih in zdravih let. Taborjani KANADA Prav je, da se z nekaj vrsticami oglasim tudi iz Toronta. Naj se dotaknem stvari kar lepo po vrsti: 28. februarja 1994 smo imeli nekak banket v pomoč tistim redkim doma, ki skušajo odkrivati resnico o revoluciji v naši domovini. Je dobro uspel in smo nekaj že nabrali. 20. marca smo imeli naš krajevni očni zbor. Je bil dobro obiskan in tudi zadovoljivo smo se pogovorili. 11. septembra smo imeli naše vsakoletno romanje v Midland, kjer imamo tudi kratko spominsko svečanost pri Spominskem križu. Letos je romanje vodil 38 koprski škof msgr. Metod Pirih. Romarjev je bilo zelo veliko (zdi se mi, da nas jo vsako leto več). Lotos smo imeli tudi precej pogrebov naših soborcev. 3?' aPr'la je tragično preminul naš večletni tajnik dr. Franko Pepevnak, ki je 1 štajerski rojak. Dopolnil je 70 let. 27- aprila pa nas je zapustil g. Janez Krnc, doma iz Loškega Poroka, star 84 let. 1 j° zvest domobranec in član društva Tabor. Oba smo spremili k počitku ob veliki udeležbi soborcev in prijateljev. Poleti nas je zapustil g. Janez Župančič. Odšel je tudi g. Nande Žonta iz Hamiltona, 16. oktobra pa je po dolgi bolezni umrl tudi g. Ivan Palčič, glavni blagajnik društva Tabor. To je v glavnem za danes vse. Prejel sem Tabor št. 9/10. Je zanimiv. Veliko Uspeha tudi za naprej. 2 domobranskim pozdravom Stane Pleško Stane Pleško ob grobu soborca Ivana Palčiča Oragi Ivan! Spet smo zbrani ob odprtem grobu, ki je bil tokrat skopan zate. Kot je delež vseh garačev, moramo že po nekaj dneh priznati, da smo Te dostikrat imeli za "granted" in smo te pogrešali šele zdaj, ko Te ni več med nami. Pa vseeno smo te imeli radi. Tvoj pogreb to potrjuje, pa če smo prej kazali tudi na zunaj a 1 ne. Skoro 40 let smo delali skupaj, tudi v času Tvoje 14-letne bolezni. Posebno še zadnji dve leti in pol, ko so Te vozili od doma v bolnišnico in nazaj, . er nisi bil zadnje leto privezan samo še na invalidski voziček, smo bili v uuslih dostikrat s teboj, dostikrat pa smo šli tudi hladno mimo Tvojih težav, icor tudi sam nisi rad govoril o svoji bolezni, da nebi šedrugih žalostil, kakor 51 večkrat rekel. * Osebno o tebi nisem vedel dosti več kot to, da si bil domobranec. To pa zate 111. ‘|a samo okolnost, v katero Te je pahnila revolucija: branili dom, bila Ti je 1 )visja zapoved. Na to, da si bil domobranec, si bil zelo ponosen in od tega nisi odstopil niti za korak. Tvoja zavednost pa ni bila samo na jeziku ampak v srcu. ^Branili smo domačo streho in svoje ljudi. Če smo ostali živi, nam je bila s tem dana dolžnost, da delamo za to, da se izkaže renica o naši borbi," si večkrat rekel na kakšnem sestanku. Tudi to niso bile samo besede... Spominjam se, kako si bil zavzet za grofa Tolstoja, ki je svetu povedal veliko resnic o slovenskih domobrancih. Kako vneto si zbiral denar, da bi pomagal v njegovi zadevi. Na žalost svet niti danes še noče slišati resnice, Ti pa nam še mrtev govoriš, naj ne pozabimo nanj. Tvoja posebna skrb pa so bili naši invalidi in to vse od prvih začetkov naše organizacije, ko se nihče od poklicanih ni spomnil nanje. Nimam številk, koliko si jim poslal v teku let, morda blizu četrt milijona dolarjev in skoro vse je šlo skozi Tvoje roke. Morda si samo zaradi njih postal nekak „večni blagajnik", da si jim bil tako lahko bolj blizu. O, s kakšnim veseljem si nam bral zahvalna pisma teh revežev, saj si naravnost živel od njihove sreče, ko si jim s skromno podporo dajal vedeti, da so po svetu še ljudje, ki misijo nanje! še do nedavnega, ko so začeli usihati darovi, ker je veliko naših že za vedno odšlo, si se še vedno gnal in prosil, naj jih ne pozabimo. Tudi v bolezni si bil poln načrtov in nasvetov, da bi kaj pomagal dokler se da, čeprav si vedel, da Ti pohajajo moči. Hotel si biti zraven, ker Te je to držalo pokonci. Tudi v tem si nam bil vsem prelep zgled, kakšen mora biti pravi domobranec. Ivan, hvala Ti za svetal zgled v temi današnjega časa! Prepričan sem, da si za vse tiho in nesebično delo že slišal besede: Kar si storil komu od mojih najmanjših bratov, si meni storil..." in si zdaj stotero poplačan. In še nekaj mi bo še dolgo ostalo v spominu: naš zadnji obisk pri Tebi. Ko smo se poslavljali, si bil čisto spremenjen. V očeh ni bilo več upanja, v srcu nič več načrtov, kakor da si vse položil pred nas. Kar bal si stegniti tresočo se roko v slovo. Ko zdaj mislim nate, vem, da si nam voščil zbogom. Na poti domov smo molčali, mislili smo na današnji dan, za katerega še nismo vedeli, a smo ga živo slutili. Dragi Ivan! Tebi se je iztekel odmerjeni čas, vestno si izpolnil nalogo, ki Ti je bila naložena. Nič več Te ne bo zraven na sestankih ali v družbi, v našem spominu pa boš ostal kot človek, ki se ni umaknil nobenemu delu in je ostal domobranski ideji zvest do groba. Pogrešali te bomo. Naj Ti bo lahka kanadska zemlja, v katero te danes polagamo, Tvoja duša pa naj se spočije in do sitega nagleda lepote slovenske zemlje, katero si ljubil in se zanjo žrtvoval, a ti ni bilo dano, da bi jo še enkrat videl s telesnimi očmi. Zbogom, dragi Ivan! Počivaj v miru in se odpočij od dela in trpljenja! Ženi Mariji in družini pa v imenu vseh domobrancev in naših družin izrekam iskreno sožalje. Naj vas tolaži Bog! 40 Stane Pleško ob grobu soborca Janeza Krnca Dragi Janez! Vedno pogosteje se odpirajo grobovi, danes je bil izkopan zate. Pred tednom smo se še videli v cerkvi, zdaj se za vedno poslavljam od tebe. O Tebi ne vem drugega, kot da si bil doma iz Loškega Potoka. Te kraje si je Daki izbral za svojo republiko, kar veliko pove. Bral sem, da je revolucija po tistih krajih zahtevala nad 500 žrtev, zato je čisto naravno, da so se ljudje uprli terorju. Eden od teh si bil tudi Ti, Janez. Nisi šel rad, še najmanj iz želje po ubijanju, ampak v obrambo naših družin in domov. Druge izbire takrat ni bilo 'n tudi pomoči nikoder. Takrat si bil Ti že malo starejši od nas. In če smo mi ntlajši vstali proti nasilju, smo se uprli, ker nismo hoteli umreti še kot otroci, Ti si pa prijel za puško, ker si vedel, da umori nedolžnih ljudi ne pomenijo nič dobrega. V tem žrtvovanju si prekrižaril celo Dolenjsko in velikdel Notranjske. B°g pa je hotel, da si preživel vse in tudi tisto strašno, kar je prišlo na koncu. Ostal si v lagerju v Spittalu. Tudi to sem zvedel šele v Torontu. Spominjam se, da Ti je nekdo povedal, kdo sem. Takoj si prišel blizu in začel pripovedovati, kako velika prijatelja sta si bila z mojim očetom, ko sta skupaj bodila sekat drva za veliko begunsko družino. To sem lahko dojel, saj sta si bila v izgnanstvu do pike podobna: oba sta noč in dan v skrbeh mislila na družino in dom, kar sta morala pustiti doma. O tem vama je bilo v tistem beljenju lahko govoriti, posebno še, ko sta zvedela za usodo drugih. Ob neki Priliki si mi tudi povedal, da je ata cel dan jokal, ko je skrivaj zvedel, da sva 2 bratom ušla. Janez, tega pa nisem razumel: jokati od veselja! Ti si pa tiho dejal: „Veš, kjer je bilo toliko joka in solzakot takrat v Vctrinju, tam smo tudi °d sreče jokali..." Sicer to ne spada semkaj, a meni je toliko pomenilo, da sem °d tistega dne vselej, ko sva se srečala in si vedno najprej vprašal tudi za ata, Nehote mislil tudi nanj in njegov križ. Janez, danes Ti to misel, ki mi je kot utrinek svetila v težkih dneh, vračam kot ljubeč spomin, vidva pa se spet Pogovarjata o domu in družinah in prosita za nas vse. Bil si res zvest prijatelj tudi svojim vrnjenim soborcem in si jim posvetil marsikatero misel. Upam si trditi, da svojega prepričanja celo življenje nisi niti za hip spremenil. Pri tem Pa si bil tih in nikoli nisi rinil naprej. Bil si pa iz srca vesel, če smo domobranci bje uspeli. Ko sem te večkrat klical za to in ono, si mi dostikrat potožil, da se slabo počutiš, nazadnje si se pa vseeno prikazal med nami. Če smo beračili za kakšno pomoč, si tudi Ti vedno priložil svoj delež. „Dajte, kjer je najbolj treba!" si navadno rekel in bil vesel. Ko sva pred dvema mesecema zadnjič govorila, sem Te vprašal po zdravju in si mi odgovoril: „Nisom posebno trden. Vedno me obrezujejo in flikajo, pa se ne ustavi. Pa se za to ne ženem preveč, saj sem dočakal lepa leta; kamlu bo 50 let, katera mi je Bog navrgel, zdaj sem pa od danes do jutri. Sem na vse pripravljen." Janez: kakor si bil vedno zvest, tako si znal biti tudi pripravljen na srečanje s Stvarnikom, ki te je poklical. Zdaj Ti je vse razodeto kakor odprta knjiga. Spoznal si, kaj je bilo prav in kaj narobe in tudi to, zakaj je bilo treba toliko trpljenja. Prepričan sem, da Ti ni bilo treba iskati izgovorov in opravičil, saj si izbral pot, ki se Ti je zdela pravilna. Tak nam boš ostal v spominu. Ko se danes za vedno poslavljamo od tebe, Ti želimo božjega miru, žalujočim pa v imenu domobrancev izrekam iskreno sožalje. Janez, počivaj v miru! Stane Pleško ob grobu soborca dr. Franka Pepevnaka Dragi Franko! Ob vsakem grobu je težko govoriti, še teže ob grobu, ki je bil izkopan tako nepričakovano, še najteže pa ob grobu prijatelja, kot si bil Ti. Kakšna je bila Tvoja mladost, nam je malo povedal g. Jamnik. Od vsega se mi zdi najbolj važno to, da si bil eden od nas, postavljen pred isto izbiro: sem ali tja... Dveh poti takrat ni bilo in Ti si se odločil za domobranstvo, na kar si bil ponosen do zadnjega dne. Osebno sva se dokaj dobro spoznala. Videval sem Te na naših proslavah in prireditvah, katerih si le malo zamudil. Potem se je pa zgodilo, da smo pri Taboru morali najti novega tajnika. Obrnil sem se nate, pa si se hotel izmuzniti z raznimi izgovori, češ da je pri Taboru dosti bolj sposobnih ljudi, Ti pa o organizaciji ne veš veliko, in podobno. Razšla sva se med da in ne, potem ko sem obljubil, da bom poskušal najti koga drugega. Franko, danes Ti mrtvemu povem, da nisem poskušal in drugega nisem iskal. Čez dva dni sem te spet poklical po telefonu z „ugotovitvijo", da nisem našel nikogar, ki je pismen. Odgovoril si: „No ja, če je pa tako pa naj bo. Ampak če bo kaj narobe, se boš moral jeziti nase, ne name!" Na naslednjem občnem zboru si postal naš tajnik in si ostal menda šest let. Ne samo, da je šlo, ampak odslej je šlo veliko bolje kot prej. Pri vsaki stvari si bil zraven, vse si videl in vse natančno izvršil; še mene si na marsikaj spomnil in mi tako veliko pomagal. 42 V organizaciji sem te spoznal, kakršen si v resnici bil, saj sva bila takorekoč v dnevnih stikih. Predvsem si bil garač in človek, ki je izpolnil vsako dano obljubo. Do sebe si bil vedno najbolj zahteven. Ko je včasih šla trda s prodajo vstopnic za banket, tako da smo drugi obupavali, pa si se oglasil Ti s svojim /,no ja", bo treba vzeti stvar bolj zares pa bo šlo. Če nekateri nimajo sreče pa drugi pokličimo še nekaj ljudi!" In je res tudi šlo. Tako smo se navadili, da kjer si bil Ti zraven, je vedno šlo, ker ne le da si znal druge navdušiti, ampak si sam vedno največ naredil. S kakšnim veseljem si govoril o številkah, ko si nas dostikrat prekosil vse druge! Spominjam se še drugih primerov: kako si pred nekaj leti zvečer prišel s počitnic, zjutraj sem te pa že klical s skrito prošnjo za pomoč, ker nisem imel nikogar, ki bi šel v Cleveland na občni zbor. Spet si me rešil s svojim „no ja", //dobi mi vsaj enega, da ne bom sam vozil..." In sta šla. In še koliko drugih Podobnih potov si z veseljem naredil v slučajih, ko nisem dobil nikogar drugega, tudi če bi ga plačal. Spet druga stvar: bolni in potrebni so bili Tvoja posebna skrb. Našel si jih in se zanje zavzel, da si zanje vsaj nekaj nabral. Če ni bilo zadosti odziva, ker je bilo dajatev za marsikoga preveč, si to razumel in dal iz svojega žepa. Isto je bilo, ko je šlo za Tolstoja ali Žajdelo. Ta dva sta bila Tvoja boleča rana. Kolikokrat si ponovil: teh dveh ne smemo pozabiti pa če vse drugo propade! Zaradi iskanja resnice o usodi tudi naših domobrancev sta prišla v težave, zato sta tudi naša skrb. Marsikdaj se Ti je zatresel glas, ko ni bilo mogoče nabrati toliko, kot si pričakoval. Franko, morda Te bomo bolj resno vzeli in Te razumeli zdaj, ko Te ni več med nami. Pri vsem tem pa Ti je Bog dal premehko srce za ta kruti in lažnivi svet. Imel si težave, dostikrat tudi, ker nisi mogel slediti ukazom brezvestnih ljudi. Zdi sc mi, da je nazadnje odpovedal tudi nebeški kompjuter in Ti je bil naložen križ, ki je bil za Tvojo mehko naravo pretežak. Teža križa je bila večja kot dobrota Tvojega srca. To Te je strlo in si odšel brez slovesa. Nič več Te ne bo na naših sejah, da bi nas krotil in mehčal, nič več nam ne boš delal družbe na naših prireditvah. Dragi Franko, ko se danes za vedno poslavljamo od tebe, nam je težko pri srcu, a v tej žalosti hvalimo Boga za vse, kar smo prejeli od Tebe. Naj Ti bo Bog Plačnikza vsako dobro delo, mi pa Ti obljubljamo, da bo spomin nate še dolgo živel med nami. Ti pa se v tuji zemlji mirno odpočij od strme hoje življenja. Ženi Rozki, sinovoma Tomažu in Marku ter hčerki Cathy v imenu društva Tabor izrekam naše iskreno sožalje. Sprejmite tolažbo od zgoraj, Ti, dragi Franko, pa počivaj v miru! 43 ZA ZGODOVINO (Zapiski župnika č. g. J. Klopčiča) (Nadaljevanje in konec) Če je res, kar so govorili domačini, so Lahi hoteli požgati vas Log, a so jim stražarji to ubranili. Zato so potem šli za partizani v Brezje, kjer so se razdivjali, da so vso strnjeno vas požgali. Čez nekaj dni so se spet vrnili in požgali še tisto, kar so pred nekaj dnevi pustili. Od 31 gospodarstev je ostalo nepoškodovanih samo 13. Poleg tega so morali ljudje, ki so po veliki večini dobri, poslušati tudi neprimerne psovke iz ust svojih sorojakov, stražarjev, kar je bila nujna posledica revolucije, ki je divjala tod. Prišel je praznik Vseh svetnikov in Dan vernih duš. Prešnja leta je bila cerkev vendo polna, tudi veliko moških je prihajalo, posebno na pokopališče. To leto se moški niso upali priti na grobove svojih dragih. Posebno iz Kozarij, kjer do zdaj še ni bilo racije, so bili zelo v strahu, ker se je govorilo, da bodo pobrali tudi te. Vse je potekalo mirno. Ko smo po popoldanskih molitvah v cerkvi prišli na pokopališče in opravili skupne molitve pred križem, smo nazadnje šli tudi k spomeniku v svetovni vojni padlih faranov. Med molitvijo mi je padel v oči poseben venec, a ga skozi očala nisem dobro razločil. Snel sem očala in videl venec iz smrekovih vejic v premeru kakih 30 cm, v sredi pa svctlorjavo blago z napisom: „Borcem za svobodo. Partizani." Ker so bile na Dobrovi razmere tako napete, sem sc bal, da bo, če karabinjerji to zvedo, ta venec povzročil nove represalije, sem zvečer venec odstranil, napis pa uničil. Tedaj sem razumel, zakaj so po fari govorili, da je ob praznikih nevarno iti na Dobrovo. Kdo je ta venec izdelal in prinesel sem? Zase sem trdno prepričan, da Pavla Dolinar, vdova po Dolinar Jožefu in njena svakinja Ana Dolinar. Obe sta bili dobri vezilji in sta imeli zveze s partizani prej in pozneje. Pozno v mraku sem obe videl iti na pokopališče. Podnevi sta se oblačili v črno, s črno tenčico čez obraz, obenem pa sta se podnevi zabavali z Italijani, ponoči pa s partizani. Naj malo opišem, kaj sem v tem času doživel osebno. Poleti je bilo življenje v dvorani kar prijetno. Največ sem se držal v dvorani, včasih pa tudi posedel v senci pred dvorano. Mimo je prihjalo dosti ljudi. Če je bilo treba, Sorri šel v pisarno v zakristijo. Veliko pisarniškega dela je namesto mene opravil tudi g. Kokelj. Tudi s karabinjerji smo se „prijazno" pozdravljali. Nokega dne pride mimo marešalo Otazzi, ki se je malo „okajen" vračal iz Ljubljane in hudobno vpraša, kot nekdaj colonello: „Kjc so komunisti?" „V Sozdu." On dalje reče: „Ali tukaj čakate Pepina Stalina?" Molčal sem. On 1° pozibavajoč šel dalje. To je bil edini primer, da me je tako hudobno izzival, pozneje je bil v svojem govorjenju bolj previden. Poletje je bilo v kraju, noči so postajale hladne, treba je bilo misliti na toplejše prostore za zimo, V spodnjih prostorih cerkvenega (prosvetnega) doma je imela občina včasih svojo pisarno, ki pa je bila zdaj prazna. To sobo jo morala cerkev dati na razpolago občini, ker se prejšnji župnik ni brigal za pravice cerkve. Če bi imeli urejen arhiv, bi tam našli listino, v kateri je bilo določeno, da, če se na Dobrovi pozida nova šola, ta pisarna pripade corkvi. Zdaj je bila zaklenjena, ker je občina za svoje urade vzela v najem dve sobi pri Poklukarju. Ko se je Jovan Ivan vrnil iz internacije, je tudi Prehranjevalni urad posloval pri Poklukarju. Obrnil sem se na občinskega komisarja Jamnika, da mi je dovolil v to sobo prenesti kuhinjo. Če bi imel ključe, bi ne vprašal, tako pa sem moral. Komisar sam tega ni hotel dovoliti, zato se je obrnil na okrajnega komisarja Klaffeja. ta je osebno prišel na Dobrovo, da stvar uredi. Gotovo bi se ne 'zteklo v mojo korist, če bi zame tako dobro ne govoril marešalo Otazzi. Potem smo tu na hitro uredili kuhinjo, ko je pritisnil mraz, smo se pa sem Preselili iz dvorane. Upam, da bo ta pisarna za vedno ostala cerkvena last. Pisarno sem za zimo preselil na Dobrovo k Blažu, kjer sem v sobi napravil glinasto peč, spal pa som do najhujšega mraza še vedno pri zdravniku, Pozimi pa sem posteljo prenesi v kuhinjo. 11. Poglavje o Dleskuli Slediti mora tudi nekaj besed o Dleskuli, ali kakor pravijo — o Dleskovki. ženska je posestnica v Gabrju št. 2. Na Dobrovi sem jo spoznal med Prvimi. Je „močna" ženska, hitre hoje. Je vdrugič poročena z dobrim ^ož.ern, Peklaj Francetom iz Hrestnic. V hiši vlada ona. Ni pa popolnoma ^ravnovešena. Ima posestvo, ki pa je ne veseli. Začela je kupčevanje z žganjem in sadjem, a ker kupčijskil\ poslov ni bila vajena, ji je šlo vse po v°di. Posestvo ni prinašalo tega kar bi lahko; zaradi izgube pri kupčiji se le korala zadolžiti. Okoristila se je z naredbo o zaščiti kmečkih posojil in tako je posestvo ohranila. Veliko je hodila v Ljubljano, kjer je prišla v stik z vsakovrstnimi Ljubljančani. Ti so njeno častihlepnost hitro spoznali in ji „pihali" na dušo. Rada jih je vabila v svojo hišo in jih tam gostila preko svojih zmogljivosti. Začeli so ji prigovarjati, naj odpre gostilno. Čeprav o takem delu ni imela pojma, je vendar zaprosila za koncesijo. Občinski odbor je to odbil, zato je bila strašno huda na vse, ki so ji preprečili gostilno. Pri vsem tem pa je bila silno pobožna. Bila je prednica Marijine druže za žene, bila je v III. redu; kadar je prišla v cerkev, je šla tudi k obhajilu. Duhovnikom je bila na vso moč naklonjena. Ko se je začelo gibanje OF, je podlegla. Premalo izobražena in zelo častiželjna se je popolnoma predala temu delu. Pri njej so imeli tuji OF-arji svoje zatočišče. Zaradi njenega navdušenja za OF so nekateri mnenja, da je bil vzrok njenih pogostih potov v Ljubljano obiskovanje kakega komunističnega tečaja. Pri vsem brezdelju se je nosila precej razkošno, kakor tudi njeni hčerki Mici in predvsem Anica. Drugi vaščani, ki so pridno delali, takega razkošja niso zmogli. V tem času so bili v njeni hiši sprejeti Lahi, kadar pa teh ni bilo, pa partizani. Ob majskih napadih je za partizansko vojsko kuhala in pekla, njen sin Vlado pa se je udejstvoval na terenu. 22. decembra sta ona in njen mož prinesla h krstu dvojčke, ki so se rodile Bric Ivanu iz Razorov. Tu je navada, da botrujejo sorodniki ali znanci, če teh ni, pa oče poišče botre v soseščini. Tu pa je bilo drugače. O starših dvojčkov se je govorilo, da so dobri s partizani, ker so upali, da bodo potem delili. Ti so za botre izbrali take, ki so jim bili v mišljenju sorodni. Jaz sem botro odklonil, njenega moža pa sprejel in krst opravil. Oba sta me vprašala, zakaj sem to naredil. Odgovoril sem: „Saj sama vesta, zakaj." Isti dan je bil tudi krst Setnikar Antonije. Odklonjena botra je potem v gostilni tolkla po mizi in govorila: „Danes smo krstili enega Italijana in dva partizana..." Na božični dan sem imel v Gabrju tri maše. Teren je bil sicer nevaren, a ker je bilo zadnjo adventno nedeljo „čiščenje" po italijanskih vojakih, sem smatral, da ni večje nevarnosti. Ko sem spraševal, kako je, sem zvedel, da so se partizani umaknili in da skozi vas večkrat pridejo Vaški stražarji iz Brezovice. Dan pred božičem sem tu tudi spovedoval in obhajal bolnike. Na božični dan sem okrog 6. ure zjutraj prehitel patrolo šritih mož, od katerih me je vsak pozdravil: „Dobro jutro, g. župnik!" „Dobro jutro, fantje!" sem jim odgovoril. Mislil sem, da so stražarji, pa so bili partizani. Pred cerkvijo me je čakal komandant in me prosil, če bi smeli pri maši peti. Rekel sem mu, da bo med mašo petje in rožni venec. Nisem se dosti zanimal za uniformo, saj v temi tudi ne bi dosti razločil. Ko sem mašo začel, sem 46 zaslišal tamburico in sem takoj vedel, pri čem sem. Po rožnem vencu so se “glasile partizanke s svojo kitico: Glejte zvezdice božje... Ker pa cerkev ni hotela peti z njimi, so utihnile. Na novega leta dan sem pri novoletnem voščilu precej ostro govoril o Partizanih. S tem sem se hudo pregrešil. Kmalu po Sv. Treh kraljih mi artanova Franca vsa v strahu prinese pismo od partizanov, v katerem mi SP°ročajo, da sem se v zadjem času precej pregrešil, in me opominjajo, naj sc poboljšam. Pismo sem izročil komandi Vaških straž v Ljubljani. Pismo je napisal Velkavrh in se podpisal „Urban". Do novega leta ni bilo od internirancev nobenih sporočil. Vedeli smo, da so na Rabu in da se jim slabo godi. pomagati pa jim nismo mogli. Zdaj pa so Za&la prihajati pisma s prošnjami za pakete s hrano in za vlaganje prošenj za rešitev. Prihajale so žene in matere s prošnjami, da sem jih priporočil, karabinjerji so poizvedovali, če so prosilci vredni, da se vrnejo Jaz sem vse Priporočil. Zakaj jih ni bilo in da bi bilo bolje, če bi jaz nobene prošnje ne priporočil, smo zvedeli šele potem, ko so se po razsulu italijanske vojske nterniranci vrnili in povedali, kdo je o tem odločal. Vse so imeli v rokah ski in slovenski komunisti. Ti so krivi za trpljenje vseh, ki so bili doma in “nih v internaciji. 25- januarja je rojstni dan Vaške straže na Dobrovi. O njeni ustanovitvi so Za P°ročilo naprošeni fantje sami, iz katerega bo zgodovina in poznejši rodovi mogla spoznati naš čas in dogodke, ki so bili tako velikega pomena Za župnijo in slovenski narod. Ko dobim to poročilo, ga bom dopolnil,v 'kor se mi bo zdelo potrebno in primerno. (Tega poročila ni — op. SP). (Konec) 47 Nujna potreba Živimo v nasilnih in zelo zamotanih časih; sama bodočnost človeštva je negotova. Človeštvo samo je razdeljno v dva popolnoma nasprotna si tabora, ki sc borita med seboj govoreč o miroljubnem sožitju in dialogu. Vsakdo ve iz lastne izkušnje, da med ognjem in vodo ni sožitja na istem prostoru in ob istem času: fizično je to nemogoče in ni težko niti razumeti niti razložiti vzrokov, ki to preprečujejo. V primeru koeksistence dveh ideoloških front človeštva je to neprimerno težje, čeprav vsi vemo, da diametralno nasprotne ideje nikdar ne morejo biti v sožitju, ne da bi bile v stalnih spopadih, vse dokler ena stran absolutno ne zmaga, kar pomeni uničenje premagancev. Takoimenovana krščanska in ne komunimistična družba, svobodna in materialno bogata, je moralno tako oslabljena, da dandanes že ne more razumeti, da moč komunističnega gibanja ni v marksistični ideologiji temveč v slabosti njihovih nasprotnikov. Ta ista družba mora spoznati, da brez morale, temelječe v veri in zaupanju v Boga, se ne bo mogla nikdar uspešno upirati rdečemu navalu, ki z infiltracijo svojih agentov isto družbo vedno bolj demoralizirajo in povzročajo zmedo v osnovnih konceptih. Edino možno pot so pokazali naši junaki - mučenci, ko so se v najtežjih okoliščinah odločno uprli navalu mednarodnega komunizma. NAŠA NASLOVNA SLIKA: Odkopavanje množičnih grobov v Jelendolu in Mozlju, v katere so leta 1943 komunisti pobili zajete borce Grčaric in Turjaka, čeprav so nacionalni borci komunistom ponudili skupen odpor proti okupatorju. Ker po tem grozodejstvu ni bilo druge poti, kot zadržati za vsako ceno naval internacionalne rd eče zarote, j e iz teh grobov kot ptič Feniks vzkipelo slovensko domobranstvo za obrambo treh temeljnih vrednot civiliziranega človeštva: BOG - NAROD - DOMOVINA. Se zakrknjeni opravičevale! lažne NOB tega zavedajo? 48 TISKOVNI sklad Janez Švigelj Tone Vogel Milan Dukar J°hn Hainrihar Nace Omahen Kati Kovač Miro Erdani Anica Košir France Kozina - Kanada Dadi Novak - Nemčija v dol. 20 20 10 30 10 5 5 5 10 20 Fll> Blazinšek ob 2. oblet, smrti Frančičeve mame 10 °maž Matičič v spomin na ^•aro mamo Karolino in st. očeta Ignacija Frančiča 10 Jože Žcrovnik 50 Kov. Milan Povše 10 Kov. Janez Malenšek 30 France Kozina 10 ROŽMANOV DOM G. Šivec v dol. 10 Jože Pogačar - Kanada (kanad. dol.) 700 Fili Blazinšek ob obletnici Frančičeve mame v pesih 10 Stane Buda nam. cvetja na grob Tineta Duha 50 Janez Kožar v spomin na predsednika Slovenskega drž. gibanja T. Duha 20 Goršič Marija namesto cvetja na grob pok. moža 50 Janežič Janez v spomin pok. Goršiču 50 Rev. Janez Malenšek 50 SOCIALNI SKLAD Vili Zadnikar v dol. 100 Milan Dular 50 Tone Zidar 50 Milan Zajec 50 POPRAVEK K ŠTEV. 11-12 Naša naslovna slika: Protikomunistični tabor v Grosuplju 28. maja 1941 (pravilno 1944). VSEBINA Čisto vino..........................................1 Najinih sedmero otrok sva morala podariti Kanadi.....2 Vrednote slovenstva, za katere smo mislili, da so pokopane ... 3 „Spomenik bi bilo treba postaviti sredi bele Ljubljane..." Spomenka Hribar......................................5 Strah pred resnico - Ivan Korošec....................7 Odkritje spominskih plošč in križev - Ivo Žajdela...10 MNENJA IN DEJSTVA...................................25 Tvoj večni prav - Ivan Korošec......................29 Teharska legija - Š.C...............................30 Domobranec - France B. Kozina.......................30 O domobranski družini - Stane Pleško...............31 Iz intervjuja z Vinkom Ošlakom......................33 Zlata maša v Montani................................35 MED NAMI............................................38 ZA ZGODOVINO - Kronika Dobrovske fare...............44 Nujna potreba.......................................48 DAROVALI SO ZA....................................III ...? I II I ■ ■ i 'i i j 4| i!i TARIFA REDUCIDA Concesion N° 1596 iJsfŠ FRANOUEO PAGADO Concesion NQ 2619 Registra Nacional de la Propiedad Intelectual N6 321.385