Zoran Kanduč Zapor v primežu minimalističnih ("dekonstruktivističnih") in maksimalističnih zahtev UVODNA OPAZKA Ali si je mogoče predstavljati urejeno družbo (oz. formalni nadzorstveni sistem) brez zapora? Vsekakor. In celo še več, moderni abolicionizem, tj. neke vrste dekonstruktivistična (pravzaprav postmodernistična) "kriminologija" avant la lettre - obenem pa tudi najdoslednejša izpeljanka "protikriminologije" (Cohen) iz vročičnih poznih šestdesetih let, dramatično zaznamovanih s 'kulturno revolucijo" in "velikim zavračanjem" temeljnih institucij kapitalističnega sistema -, zagovarja stališče, da bi kazalo odpraviti ne le kazen odvzema prostosti (ki jo obsojenec prestaja v zaporu), ampak kazenskopravni sistem v celoti, vključno s "penalnim dialektom" (Hulsman). Problem torej ni v pomanjkanju "sociološke imaginacije" (Mills) in nezmožnosti oblikovanja "nadomestitvenih diskurzov" (Henry in Milovanovic) ali "utopistik" (Wallerstein), namreč vsebinsko racionalnih alternativnih modelov reševanja sporov, odzivanja na škodljivo ravnanje in F3 ontološke kategorije:9 je zgolj "socialni konstrukt", "zgodovinska invencija" (Steinert | ti 1986: 26) oz. pomemben del "mitologije" vsakdanjega življenja, ki pripomore k | reprodukciji obstoječe konstelacije moči (npr. tako, da odvrača pozornost javnosti od 3 resnejših družbenih problemov in veliko hujših ekonomskih krivic). | o N 207 Ali so abolicionistični predlogi utopični? Kakor za koga. Ne pozabimo, da številni dogodki, ki jih je načeloma mogoče opredeliti kot "kazniva dejanja", sploh ne vstopijo v kazenskopravni sistem (criminal law in action), ampak ostanejo zunaj njega (v tako imenovanem "temnem polju" neregistrirane kriminalitete). Ti nekriminalizirani primeri so v glavnem obravnavani v neformalnih kontekstih, podobno kakor nekriminalna moteča dejanja (oz. medosebni spori).10 No, še pomembnejše je upoštevati, da so abolicionistične ideje na splošno najbolj dosledno aplicirane na škodljive, nevarne in druge problematične dejavnosti nosilcev družbene (npr. ekonomske, politične in upravne) moči, ki so pravzaprav le redko sankcionirane (oz. prepovedane)11 s splošnimi in abstraktimi kazenskopravnimi12 normami. Se več, tovrstne dejavnosti so le izjemoma etiketirane kot "zločini", to pa velja tudi za njihove ugledne protagoniste, ki so le izjemoma (običajno šele tedaj, ko izgubijo družbeno moč) stigmatizirani kot "kriminalci". V tej zvezi je veliko pogosteje zaslediti specifično abolicionistične oznake, kakršne so npr. "sporna predsednikova poteza", "obžalovanja vredna reakcija vlade", "poslovanje preveč po domače", "negospodarno upravljanje javnih sredstev", "pretiravanje z nakupom bajno dragega letala", "tragične nesreče pri delu", "boleče protežiranje gradnje cest na račun zidave stanovanj", "težko opravičljivo odpuščanje, "kratkovidno uničevanje naravnih bogastev", "moralno dvomljiva denacionalizacija", "nepravilnosti pri privatizaciji", "nehumano ravnanje s prebežniki"... So far, so good. Vedeti pa je treba, da je kazenskopravni sistem - zgodovinsko gledano - predvsem mehanizem za nadzorovanje revnih (ekonomsko deprivile-giranih ali relativno deprivilegiranih) družbenih segmentov: represivno sredstvo, s 9 Abolicionisti kajpak priznavajo, da je dogodek, ki je (lahko) simboliziran z etiketo "zločin", neredko - ne pa vedno, zakaj upoštevati velja, da so dejanja, ki jih je mogoče pravno okvalificirati kot "kazniva", zvečine J bagatelna, tj. brez resnejših negativnih posledic (prim. Felson 1998: 3-6), in ne zasedajo visokega mesta jS na imaginarni lestvici osebnih problemov ali življenjskih stisk - povezan s trpljenjem, bolečinami, prizadetostjo B in raznovrstnimi težavami. To zanje sploh ni vprašanje, zavračajo pa "kriminalizacijo" kot specifično (oz. i! ekskluzivno, nekomunikativno, standardizirano in tudi dokaj rigidno) simbolno prakso, ki "problematičnemu j» dogodku" avtoritativno pripne oznako "kaznivo dejanje", s čimer tako rekoč predestinira modus njegovega | formalnega (včasih pa še neformalnega) obravnavanja. £ 10 Hulsman (1996: 301) navaja sedem različic za obravnavanje motečih situacij zunaj kazenskopravnega S sistema: (a) posameznik ignorira motečo situacijo in nadaljuje razmerje z osebo, ki je povzročila spor; (b) ž oseba, ki je doživela neprijeten dogodek, se umakne iz moteče situacije, omeji/konča problematično razmerje -g ali pa se izogiba izvoru težav; (c) prizadeta oseba uredi sporno zadevo z enostranskim prisilnim dejanjem; .§ (č) stranki zgladita spor s pogajanjem, tj. brez posredovanja tretje osebe (oz. v luči sporazumno izoblikovanih E pravil, po katerih organizirata medosebno razmerje); (d) spor je rešen s posredovanjem (mediation) tretje B osebe, ki strankama pomaga poiskati najprimernejšo rešitev; (e) stranki rešita spor z arbitražo (tj. z intervencijo ■f soglasno določenega arbitra, čigar razsodba je za stranki zavezujoča, ker sta se sami tako dogovorili); (f) I spor reši s sodbo pristojno nekazensko sodišče. ¿j 11 Opozoriti velja, da so mnoge škodljive dejavnosti vladajočih slojev javnosti dojete - predvsem zaradi = uspešnega učinkovanja ideoloških mehanizmov (oz. hegemonije) - ne le kot nekriminalne, ampak celo kot t povsem normalne (tj. pravno ali moralno neoporečne). n 12 V primerih, ko so določene škodljive dejavnosti nosilcev družbene moči opredeljene kot kazniva dejanja, so | kršilci redko kazensko preganjani, še redkeje pa so pravnomočno obtoženi in sankcionirani (v skladu z S resnostjo prestopka oz. povzročeno škodo), npr. z zaporno kaznijo. katerim bogati in mogočni obvladujejo revne in nemočne. To spoznanje je pravzaprav rdeča nit vseh marksističnih teorij o socialnih funkcijah kazenskopravnega sistema (prim. Reiman13 1998: 101-136). Zanimivo pa je, da ga odkrito priznava celo skrajno konservativni kriminolog Ernest van den Haag: "Kazensko pravo grozi s sankcijami, da tako zastrašijo posameznike, ki bi sicer storili tisto, kar prepovedujejo veljavne norme. Očitno je, da so revni in nemočni v večji skušnjavi, da bi vzeli tisto, kar ni njihovo, ali da bi se puntali, kakor mogočni in premožni, ki jim pač ni treba jemati tistega, kar že itak imajo. ... Ker so torej skušnjave za kršenje zakonov - zaradi različnih osebnosti in življenjskih slogov - neenako distribuirane po družbeni strukturi, morajo tudi sankcije normativnih kršitev v večji meri pasti na določene posameznike in skupine. Tisti, ki so v najbolj neugodnem položaju v družbi, so v največji skušnjavi, da bi prekršili norme, zato pa so tudi pogosteje na udaru kazenskih sankcij" (1975:45-46). Nihče pa kajpada ne zanika, da je kazenskopravno obvladovanje tistih, ki so "v največjih skušnjavah" (da bi zaužili radosti prepovedanega sadu), skrajno okoren in predvsem nezadosten način nadzorovanja. Tega se dobro zavedajo tudi sodobni desničarski kriminologi, ki realistično poudarjajo, da je ključno dosledno discipliniranje (v krogu jedrne družine) v najzgodnejšem življenjskem obdobju. Prav zato se zavzemajo za "močno družino" in so skrajno zaskrbljeni spričo v oči bijoče krize te nadzorovalne institucije. Young (1999: 156-157) v tej zvezi opozarja, da so konservativni krimina-litetnopolitični predlogi v nekem smislu popolnoma ustrezni: za vzdrževanje družbe, ki je po svoji naravi eklatantno nepravična (in nasičena z najrazličnejšimi neupravičenimi neenakostmi) je potrebna stroga dresura od rojstva naprej: posameznika je treba "zlepa ali zgrda" (tj. s palico ali korenčkom, ki pa je zgolj nadaljevanje palice z drugimi sredstvi) pripraviti do tega, da bo ubogljivo sprejel svet tak, kakršen pač je: "Revne družine morajo biti najbolj disciplinirane, saj morajo prenašati največji križ nepravičnosti." MNOŽIČNO ZAPIRANJE "Množično zapiranje" je oznaka, nanašajoča se na fenomen, ki je brez primere v zgodovini ZDA oz. liberalne demokracije nasploh. Število zaprtih v ameriških karceralnih institucijah že presega dva milijona.14 Proces stanovitnega povečevanja zaporniške populacije se je začel leta 1973. Presenetljivo je, da se je v Avtorjeva ključna poanta je jasno razvidna že iz naslova njegove knjige: Bogati bogatijo, za reveže pa je zapor. V optiki trenda (vnovične) privatizacije zaporov je zadeva še bolj bizarna: zdaj premožni (npr. zasebne korporacije, kakršni sta npr. Corrections Corporation of America in Wackenhut Corrections) bogatijo tudi zato, ker reveže pošiljajo v zapor (ki jih upravljajo z dobičkom in ceneje kot državni organi). To pomeni, da se je že izoblikovala zelo vplivna interesna skupina - "Corrections-Commercial-Complex" (Lilly in Knepper) -, ki je ekonomsko zainteresirana, da se stopnja inkarceracije ne zmanjša (oz. da se po možnosti še poveča). devetdesetih letih že sicer izredno obsežna zaporniška populacija še podvojila, čeprav se je v tem času zmanjšal obseg kriminalitete. Trenutno je v ZDA približno 450 zaprtih na 100.000 prebivalcev oz. 680, če štejemo še osebe, ki so zaprte v lokalnih ječah (jails), kar je petkrat več kakor leta 1972 (ameriška stopnja zapiranja je šest- do desetkrat večja kot v evropskih in skandinavskih državah). Garland (2001: 1-3) potemtakem upravičeno opozarja, da množično zapiranje ni zgolj pojav (še več, socialna institucija), ki zadeva inkarceracijo posameznih storilcev, saj se sistematično nanaša na cele skupine prebivalstva, predvsem (oz. disproporcionalno) na mlade in ekonomsko deprivilegirane (marginalizirane ali socialno izključene) črne moške v velikih mestnih središčih. Za to kategorijo ljudi je zapor/zapiranje del skupnih izkušenj oz. sestavina socializacijskega procesa, nekakšna normalna in predvidljiva življenjska epizoda. Množično zapiranje je - že na prvi pogled - osupljiv, sociološko izjemen fenomen, ki kajpada takoj prikliče v zavest kopico zamotanih vprašanj. Kako ga razložiti? Kaj pomeni? Kakšne so (bodo) njegove posledice? Ali je neslutena eksplozija zapornih kazni zgolj osamljen odklon od standardov civiliziranega sveta ali pa je morda - upoštevaje hegemonsko (in v marsičem "avantgardno") vlogo ZDA v svetu - znanilec prihodnosti,15 tj. trendsetter? Zanimivo je, da je bilo še v zgodnjih sedemdesetih letih nasprotovanje zaporu (kot rešitvi za probleme v zvezi s kriminaliteto) do te mere močno in razprostranjeno, da je celo National Advisory Commission on Criminal Justice Standards and Goals v svojem poročilu zapisala, da "ne bi smeli zgraditi nobene nove institucije za odrasle, obstoječe institucije za mladoletnike pa bi morali zapreti", hkrati pa je komisija ugotovila, da so karceralne ustanove (zapor, ječa in poboljševalnica) dotlej dosegle zgolj "a shocking record of failure", saj v večji meri ustvarjajo kriminal, kakor ga preprečujejo (navedbi v Zimring in Hawkins 1991: 65-66). I National Council on Crime and Delinquency pa se je istega leta16 dokopal do ji f spoznanja, da bi bilo treba obdržati v zaporu le majhen odstotek storilcev, ki so J tedaj prestajali kazen odvzema prostosti (prim. Melossi 1998: 270). E g _ £ 14 Ob tem velja upoštevati, da imajo v ZDA še vedno smrtno kazen. Sparks (2001: 205) navaja, da so leta S 1994 usmrtili 31 obsojencev, leta 1997 pa 74. Veliko več pa je na smrt obsojenih: v letu 1991 jih je bilo 1 2500, leta 1999 pa že 3565. ? 15 Pratt (2001: 284) opozarja, da Velika Britanija, Nova Zelandija in Avstralija resda ne dohajajo ameriške stopnje I karceralne hiperaktivnosti, vseeno pa je tudi v teh državah prišlo do povečanja zaporniške populacije. V Veliki J Britaniji je bilo 1986. leta 93 zapornikov na 100.000 prebivalcev, leta 1998 pa 125. V Novi Zelandiji se je ¡š stopnja zapiranja (rate of imprisonment) povečala s 75 oseb na 100.000 prebivalcev v letu 1986 na zdajšnjih I 160 zapornikov. Podobni trendi so značilni tudi za Avstralijo. Vseeno pa obstajajo države, ki so zgled upiranja I težnjam po povečevanju zaporniške populacije (to se v nekaterih primerih dogaja celo navzlic povečanim ¿j stopnjam obravnavane kriminalitete). Downes (2001: 52) v tej zvezi omenja skandinavske države (med katerimi = je Finska z načrtno politiko precej zmanjšala svojo zaporniško populacijo), Francijo, Nemčijo in Kanado. 0 16 Se dodatna ilustracija tedanjega globoko ukoreninjenega nezaupanja do zapora. Rothman je svoje odmevno n delo of The discovery of the prison končal z naslednjo mislijo: "... we have been gradually escaping from -g institutional responses and one can foresee the period when incarceration will be used still more rarely than 1 it is today" (1971: 295). Kaj se je zgodilo sredi sedemdesetih let (in v naslednjih dekadah), da so se ameriški zapori začeli čedalje bolj polniti? Med komentatorji, razumljivo, ni soglasja o vzrokih povečevanja zaporniške populacije. Mogočih pojasnil, skratka, ne manjka. Oglejmo si, vsaj na kratko, nekatere najbolj izstopajoče. Nekako najbolj priročna - najbrž pa tudi zdravorazumsko najbolj samoumevna - razlaga povezuje povečanje zapiranja s povečanjem kriminalitete. Stereotipno jo je mogoče povzeti takole: (a) kriminal je ušel z vajeti, družbo, predvsem morebitne žrtve, pa je treba učinkovito zavarovati pred tovrstnimi tveganji; (b) "mehki ukrepi" iz orožarne socialdemokratske države blaginje (npr. rehabilitacija individualnih storilcev17 in izboljševanje splošne življenjske ravni) očitno niso zajezili naraščanja kriminalitete (še več, po mnenju konservativnih ideologov so celo povzročili povečanje "protidružbenih" in "neodgovornih" ravnanj); (c) izvrševanje kaznivih dejanj je ekonomsko "rentabilno" (crime pays), saj koristi presegajo stroške; (č) strahovi lojalnih državljanov pred kriminalno viktimizacijo so utemeljeni, zato mora država (oz. kazenskopravni sistem) tovrstne bojazni jemati skrajno resno (kdor misli drugače, je moralni "relativist" ali celo "nihilist"); (d) kazensko pravo v večji meri varuje storilca kakor (nedolžno) žrtev;18 (e) na v oči bijočo krizo "zakonitosti in reda" se je treba odzvati s tršimi, bolj represivnimi prijemi, npr. s povečanjem policijskih pooblastil, krčenjem proceduralnih garancij/varovalk (s čimer bi zmanjšali sodne zaostanke ter povečali fleksibilnost in učinkovitost kazenskega postopka), strožjimi kaznimi, gradnjo novih zaporov in zakonodajnimi spremembami, ki naj z zavezujočimi smernicami omejijo polje sodniške diskrecije (in s tem preprečijo preveč razumevajoče ali popustljivo obravavnanje bad guys); (f) prenehati je treba z grajanjem dozdevno "kriminogenega" družbenoekonomskega sistema (tj. s sociološko "industrijo opravičevanja") in priznati/pripisati storilcu "polno" (oz. izključno) odgovornost za povzročeno zlo. Ampak pozor. Zgodovinske in primerjalne študije so pokazale, da med (zaznano in obravnavano) kriminaliteto in kaznovanjem ni vzročno-posledičnega razmerja: povečanje kriminalitete ne vodi samodejno (ali nujno) v povečanje kaznovanja (prim. Sparks 2001: 228-230; Downes 2001: 56-57; Christie 1994: 92-93; Melossi 1998: 484-485). Izkušnje kažejo, da je stopnjevana kazenska represija ponavadi spremljevalka razmer, ki so dojete kot krizne oz., še natančneje, ki jih "moralna elita" - tj. skupina (vplivnih in prestižnih "organskih intelektualcev"), ki je avto- Priznati velja, da ima "terapevtski slog socialne kontrole" (Horowitz 1990: 247) praviloma omejeno učinkovitost, saj lahko "klient" doseže pozitivno spremembo zgolj na podlagi prostovoljnega sodelovanja s terapevtskmi nadzorovalci, s katerimi si deli skupne vrednote in kulturne orientacije. Zmotno je domnevati, da vse, kar povzroča trpljenje, bolečino ali "hard tretment" (von Hirsh) storilca, že po definiciji koristi žrtvi. In nasprotno. Upravičeno zavzemanje za izboljšanje dejanskega in normativnega položaja žrtev kaznivih dejanj ne implicira, da je zato treba izključno odgovornost za kriminaliteto pripisati obsojenim storilcem. rizirana za identificiranje in etiketiranje socialnih problemov - interpretira kot take, praviloma v optiki reprodukcije lastne hegemonije, tj. kulturno dominantnega "svetovnega nazora". Vzroki "socialne krize" utegnejo biti kajpak zelo različni (in nikakor ne le "strogo" ekonomski), npr. povečana brezposelnost, politična nestabilnost, socialni nemiri, nagle in korenite strukturne spremembe, notranji konflikti, "teroristični" napadi, ne nazadnje pa tudi (zaznano ali "realno") povečanje kriminalitete (oz. kakih se posebej nevarnih oblik kaznivih dejanj). Melossi (1998: 491-496) meni, da je ravno to ključ za razumevanje ameriškega "množičnega zapiranja": tamkajšnja moralna elita je dojela tedanji položaj, ki so ga označevali kot slabljenje delovne etike, povečana moč delavskega razreda na trgu delovne sile, protikulturno gibanje, množično nasprotovanje vietnamski vojni, študentski nemiri, fleksibilizacija konvencionalne morale, zmanjševanje dobičkov in razlik v dohodkih, nepokorščina do tradicionalnih utelešanj avtoritete in drugi podobni pojavi, kot resno grožnjo etablirani konstelaciji moči, znamenje skrb zbujajoče "moralne krize" (moral malaise). Odziv na "socialno in moralno krizo" je bil pričakovan: reafirmacija in reartikulacija hegemonskih normativnih orientacij (npr. vrednot kot so trdo delo, individualna odgovornost in profitni motiv, ki so inherentne sestavine kapitalistične organizacije proizvodnje in družbe), in sicer v obliki intenziviranja socialne discipline, ki je imelo dve razsežnosti: po eni strani se je povečal pritisk k večji delovni storilnosti (zaposleni so v povprečju prisiljeni delati več za bolj ali manj enak zaslužek) oz. produktivnemu "performansu" (Marcuse), po drugi strani pa se je zaostril "vokabular kaznovalnih motivov" (na način, ki je bolj kulturno posredovan kakor institucionalno določen), tj. povečal se je represivni pritisk na družbeni "podrazred" (underclass). Skratka, zaostrovanje pogojev heteronomnega dela (oz. težji položaj lojalnega delavskega razreda) je bilo 1 strukturno dopolnjeno z zaostrovanjem kazenske represije - nekako v duhu ! marksistične teorije o načelu manjše sprejemljivosti (less eligibility) kazni v primerjavi J z življenjskimi razmerami (najslabše stoječih plasti prebivalstva) na prostosti, ki sta I jo razvila Rusche in Kirchheimer v klasičnem delu Punishment and Social Structure. g Povzemimo nauk zgodbe, ki teče približno takole: avtoritativna definicija | socialnega položaja, ki je predstavljen kot "moralna kriza" ^ sprememba kultur-J nega razpoloženja19 ^ sprememba javnega diskurza o zločinu in kazni (tj. "voka-^ bularja kaznovalnega motiva", ki je lokalizirana artikulacija hegemonskih | "pogledov na svet" v zvezi s politiko kaznovanja, tj. specifično aktivnostjo, ki je č E _ 19 Melossi opozarja, da se senzibilnosti v družbi spreminjajo v skladu s senzibilnostjo elit. V dejstvu, da se člani & družbe naučijo verjeti, da so skrbi in sovražniki elit njihove skrbi in njihovi sovražniki, pisec ne vidi rezultata o nekakšne zarote vladajočih, ampak povsem normalen vidik hegemonije. Po drugi strani pa je treba upoštevati, n da se tudi mikro odločitve policistov, sodnikov, tožilcev, zakonodajalcev in "moralnih podjetnikov" ne dogajajo i? v vakuumu, marveč morajo biti utemeljene in osmišljene tako pravno/zakonsko kakor tudi moralno, in sicer S pravznotraj hegemonskegadiskurza. C o N nabita s simbolnimi vrednostmi oz. moralnimi sporočili, naslovljenimi na vse člane družbe) ^ praktične konsekvence (množično zapiranje). Pri predrugačenju javnega diskurza o zločinih in kaznih so sodelovali mnogi protagonisti. Politiki so se naglo oklenili tematike, ki prinaša dokaj zanesljive glasove volivcev (Swaaningen 1998: 170-174). Zagovarjanje strožje represije je videti celo moralno zavezujoče (vsaj za demokratsko usmerjenega politika), saj se zdi, da to od njega zahteva javno mnenje, namreč državljani/davkoplačevalci, ki menijo, da je kriminal eden najhujših družbenih problemov, hkrati pa jih je strah, da bodo sami (ali njihovi bližnji) postali žrtve kaznivega dejanja, ključne grožnje njihove osebne varnosti. Zaostrena in zmoralizirana kaznovalna politika daje občutek odločnosti, občutek, ki najbrž ni politično zanemarljiv v razmerah, ko neoliberalna država izgublja pomembne vzvode svoje suverenosti, posebej na najpomembnejšem, tj. ekonomskem področju. Hkrati pa država s krepitvijo kazenskopravne represije skoraj ne more doživeti poraza: če se izkaže, da se je kriminaliteta zmanjšala, bo uspeh pripisala nepopustljivi politiki do kriminalitete (prison works), če pa se to ne zgodi, bo pač preprosto povečala odmerek "zdravila". Ameriška vlada je kriminaliteti napovedala vojno, znotraj nje pa še specialno vojno proti drogam, ki je ustvarila malone brezmejno ponudbo kršiteljev veljavnih norm (kandidatov za zaporno kazen). Militaristični diskurz implicira in generira ostro začrtano ločnico med "nami", tj. zadovoljno "moralno večino", in "onimi", tj. kriminalci, džankiji, nezakonitimi priseljenci, žicarji in drugimi luzerji v neusmiljeni tekmi za denar in ugled: vselej je laže odobravati/zahtevati kaznovanje osebe, ki je videti drugačna oz. je ne poznaš (večja je psihična vrzel/distanca med družbenimi skupinami - npr. zaradi naraščajočih razlik v bogastvu in dohodku in posledične socialne polarizacije -, laže je sprejeti represivno obravnavanje20 "rizičnih" kategorij prebivalstva). i Ko steče beseda o javnem diskurzu o kriminaliteti in kaznovanju, se ni mogoče I izogniti vlogi medijev, zlasti televizije. Kriminaliteta (in spopadanje z njo) je J nedvomno nadvse privlačna medijska tema. Težava je le v tem, da je empirična I kriminaliteta (in tudi formalno odzivanje nanjo) dokaj banalna, trivialna in prej- I kone nezanimiva zadeva. Zato jo je treba najprej ustrezno "dramatizirati" in pred- | vsem vsebinsko selekcionirati: osredotočiti se je treba na skrajno bizarne (sta- J tistično) redke in nenavadne prigode in like ("moralne pošasti"), pri tem pa velja paziti, da bo kriminalni dogodek medijsko reprezentiran na način, ki ga 1 povprečni odjemalec zlahka razume (ekonomska kriminaliteta je v tem pogledu I skrajno neprimerna, saj je relativno kompleksna in za laika težko razumljiva). To J __o -- ^ 20 Se več, bolj smo psihosocialno distancirani od akterja, prej bomo njegovo dejanje ožigosali kot "zločin". £ Zločin namreč ni nekaj, kar bi preprosto (objektivno) obstajalo. Zločin je človeška kreacija, reprekusija | specifične (in nikakor ne nujne) interpretacije in simbolizacije dogodka. :2 pa kajpak implicira, da so medijske reprezentacije kriminalitete precej zmaličene. Mathiesen (2001: 29-32) povezuje rast zaporniške populacije z vplivom televizije na javno mnenje (oz. imaginacijo). V televiziji vidi svojevrstno "novo religijo", tj. institucijo, ki v današnji ("sinoptični")21 družbi opravlja podobno funkcijo kakor nekdaj religija v ožjem pomenu (oz. srednjeveška in zgodnjemoderna Cerkev). Pomislimo. Televizija sistematično "kultivira" skupno/posplošeno zavest svojih atomiziranih gledalcev (pravzaprav "vernikov"), povezuje različne socialne skupine v kvazi celoto, producira množično deljene izkušnje, obredno poudarja kolektivne vrednote (npr. potrošniške in nacionalistične), generira slikovne reprezentacije sveta - in sicer na način, ki spaja informacijo z zabavo (infotainment) -, ponuja zlahka prepoznavne simbole za "delegatsko" (posredniško) zadovoljevanje želja - npr. uspešne (po možnosti self-made) poslovneže, športne (še zlasti nogometne) zvezde, estradne uspešneže in druge znane persone (powerless elite), po drugi strani pa namenja disproporcionalno pozornost živopisni množici outsiderjev, še posebej tistim, ki naj bi bili ekskluzivno odgovorni za socialne krivice (s čimer zamaskira strukturne določevalnice ekonomskih in socialnih neenakosti). Garland (2001: 179-180) upravičeno opozarja, da je treba pri pojasnjevanju množičnega zapiranja upoštevati možnost, da se dejavniki, ki so povzročili ta pojav (originating causes), razlikujejo od tistih, ki omogočajo reproduciranje institucije (perpetuatingcauses): ko se določen sistem (v tem primeru kaznovanja) vzpostavi,22 utegne namreč zaživeti relativno avtonomno življenje (in opravljati vrsto sekundarnih funkcij), tj. kot entiteta s specifično inherentno racionalnostjo, lastnimi interesi, operativnimi diskurzi in imanentnimi načini reševanja notranjih tenzij (oz. odzivanja na pritiske iz okolja). Sicer pa se zdi, da izhajajo razlage množičnega zapiranja večinoma iz podmene, da imamo opraviti z nekakšno 1 aberacijo oz. bistveno iracionalnim fenomenom (v sicer racionalno urejeni, celo JZ f svobodni družbi). V njih je namreč zlahka razbrati implikacijo, da množičnega J zapiranja ne bi bilo, če ... če ljudje, ki drugače niso kaznovalno usmerjeni, ne bi I bili žrtve političnih manipulacij (npr. s tesnobami, ki ne koreninijo toliko v strahu g pred kriminalno viktimizacijo - ta je statistično še vedno dokaj redek pojav -, I kolikor v čedalje bolj razširjeni ekonomski prekarnosti in ontološki nesigurnosti) J in medijskega senzacionalizma (oz. umetno skonstruiranih moralnih panik). Ce ^ bi kazenskopravni sistem deloval tako, kot bi moral, namreč na podlagi racio- 1 21 Sinoptična družba je pravzaprav antiteza foucaultovske panoptične (disciplinske) družbe. V slednji namreč § peščica posameznikov v "božjem" slogu opazuje in nadzoruje večino, medtem ko v današnji družbi ("tiha") 3 večina po televiziji (in prek drugih medijev za množice) opazuje in nadzoruje peščico "medijsko zanimivih" likov. i o. 22 Zgled, ki kaže na relevantnost tovrstnega razlikovanja, je heteronomno delo v kapitalističnem sistemu. Ce je 0 verjeti Webru (oz. knjigi Protestantska etika in duh kapitalizma), je bilo delo sprva motivirano z religioznimi n razlogi, sčasoma pa se je na tej podlagi izoblikovala "železna kletka", tj. kapitalistične institucije (v proizvodnji 1 in menjavi) in sistemski imperativi (npr. zahteva po nenehni akumulaciji kapitala), ki silijo ljudi k nenehnemu S (v bistvu skrajno pretiranemu) delu iz prozaične ekonomske nuje (dull compulsion of economic necessity. nalnih parametrov in znanstveno verificirane vednosti (v tem primeru bi bila zaporna kazen uporabljena zgolj kot ultima ratio, tj. skrajni varnostni ukrep za peščico najbolj nevarnih ali kronično nasilnih storilcev). Ce bi bila javnost ustrezneje seznanjena z ekonomskimi, političnimi, socialnimi, kulturnimi in moralnimi "stroški" (negativnimi reperkusijami) množičnega zapiranja. Ce bi ljudje bolje poznali trpko realnost prestajanja prostostne kazni. Ce ... Seveda pa je o množičnem zapiranju mogoče razmišljati tudi drugače. Christie (1994: 161-174), denimo, ocenjuje, da je množično zapiranje v sociološkem pogledu normalen družbeni pojav, podobno kakor je bil tudi holokavst23 značilen, ne pa devianten "otrok" modernizacijskih procesov. Po njegovem mnenju je množično zapiranje (oz. "gulagizacija v zahodnem slogu") predvsem sistemsko "funkcionalna" oblika soočanja z dvema osrednjima problemoma sodobnega sveta: skrajno neenako porazdelitvijo bogastva & dohodka in dostopa do plačanega dela. Množično zapiranje je "industrijsko" nadzorovanje kriminalitete (oz. vir-tualno ali dejansko "nevarnega razreda" ali "presežne/odvečne populacije"), in sicer na način, ki ne postavlja pod vprašaj ekonomski, politični in socialni status quo, tj. ne implicira nikakršne radikalne prerazporeditve obstoječih lastninskih upravičenj (oz. materialnih virov). Gre za svojevrstno crime control industry,24 ki ima na voljo tako rekoč neomejeno ponudbo "surovin", hkrati pa je še ekološko neoporečna, saj ne onesnažuje naravnega okolja. Njena primarna funkcija je "moralno" čiščenje družbenega okolja, namreč rutinsko/birokratsko odstranjevanje (oz. legitimno izključevanje) nezaželenih, motečih, problematičnih, rizičnih, predvsem pa depersonaliziranih/dehumaniziranih prvin (nekakšnih "notranjih sovražnikov" v miniaturni državljanski vojni proti kriminalu & drogam) iz socialnega sistema. KRIMINOLOGIJA NETOLERANCE IN NOVA PENOLOGIJA "Kriminologija netolerance" (Young 1999: 121-132) je oznaka, ki se nanaša na intelektualno podstat množičnega zapiranja, policijskega delovanja po načelu "ničelne tolerance" (zero tolerance policing)25 in represivne vojne proti drogam. 23 Christie (1994: 15) opozarja, da holokavst ni zgolj stvar preteklosti (tj. nacističnega reševanja "židovskega vprašanja" med drugo svetovno vojno), ampak nekaj, čemur smo priče še danes: "Western industrial and financial policy results each day in death and destruction in the Third World". 24 Bolj ko so razširjena občutja nesigurnosti (insecurity) ali ogroženosti - ki pa morajo kajpada ostati fokusirana na kriminaliteto, dasiravno imajo morda še druge "epicentre" (npr. strah pred izgubo zaposlitve, stanovanjski problem, rizičnost moderne tehnologije ali uničeno naravno okolje) -, večja je verjetnost prosperiranja ("rasti") zasebne industrije varnosti. 25 Načelo "ničelne tolerance" temelji na spoznanju, da imajo policijske prakse zgolj omejen, periferen učinek na kriminaliteto (policija pač intervenira šele post delictum - ko izve za kaznivo dejanje). V tej optiki primarno Pravzaprav gre za nekakšno "kozmetično" kriminologijo, ki predpostavlja, da je kriminaliteta površinski (tako rekoč "dermatološki") problem družbe, ki je rešljiv že z nanosom ustreznega mazila, tj. nekaj, kar je navzoče zgolj na koži, kar je mogoče odpraviti (ali vsaj drastično omiliti), ne da bi posegli v organizem, ki je sicer zdrav in brez potrebe po radikalni rekonstrukciji. Kozmetična kriminologija se po eni strani teoretsko distancira od kritične refleksije jedrnih družbenih in ekonomskih institucij in se zadovolji z elaboracijo tehničnih, "realističnih" rešitev (npr. lokaliziranih ukrepov "situacijske prevencije", ki merijo na otežitev uspešne realizacije kaznivega dejanja), po drugi strani pa jo označuje specifičen obrat kavzalnosti, namreč teza, da je kriminaliteta tisto, kar družbi povzroča probleme, in ne narobe, tj. da družba povzroča probleme v zvezi s kriminaliteto (npr. s strukturnimi ekonomskimi neenakostmi, anomičnimi pritiski, potrošniško ideologijo in iracionalno politiko do prepovedanih drog). Se več, kozmetična kriminologija izhaja iz podmene, da je družbeni svet relativno preprosta struktura, v kateri je mogoče kvalitativne in kvantitativne razsežnosti posameznih socialnih pojavov povezati s strogo razločenimi spremembami v drugih delih družbenega sistema. Kozmetična kriminologija potemtakem ne upošteva dejstva, da je socialni sistem kompleksna interaktivna entiteta, v kateri ima določena socialna intervencija le omejen vpliv na druge družbene pojave in kjer je izračunavanje (empirično preverjanje) tovrstnega efekta slej ko prej nadvse težavno opravilo. Vse to velja kajpak tudi za kriminaliteto. Na njen obseg, strukturo in dinamiko ne vpliva le kazenskopravni sistem (npr. z zastraševanjem morebitnih in onemogočanjem dejanskih storilcev), marveč še vrsta drugih dejavnikov, npr. neformalno družbeno nadzorstvo v skupnosti, vzorci zaposlovanja, dostopnost strelnega orožja, tipi moralne vzgoje (oz. socializacijskih praks), obseg organiziranega kriminala, načini uživanja 1 prepovedanih drog, ekonomske neenakosti, relativne deprivacije, splošna kulturna, f politična in moralna klima ... Vendar pa v tej zvezi ne zadostuje, da zgolj naštejemo J mogoče kriminogene dejavnike, saj je vselej že v igri tudi značilno človekova I zmožnost, da vrednoti, osmišlja in reflektira svet okoli in znotraj sebe. To z drugimi g besedami pomeni, da socialni sistem ni le ekstremno kompleksna tvorba, ampak | vključuje še ireduktibilno prvino subjektivnosti, ki je zmožna z interpretacijo J sčasoma transformirati sleherni (anti)kriminogeni26 dejavnik. "Nova penologija" je sintagma, s katero sta Feeley in Simon (1998: 375-379) 1 poimenovala porajajočo se strategijo delovanja sodobnih kazenskopravnih č E - 3 (še več, tradicionalno) poslanstvo policije ni nadzor nad kriminalom, marveč odzivanje na blažje prestopke in I moteče vedenje (incivilities). Na tem področju je policija lahko neprimerno bolj učinkovita. Vendar pa tovrstno Î policijsko delovanje ni nepovezano s preprečevanjem kaznivih dajanj, saj se zoperstavlja dezorganizaciji, ¿Z demoralizaciji, apatiji in brezupu, s čimer revitalizira potenciale lokalne skupnosti za neformalno nadzorovanje. 3 26 Preprost zgled: naložena kazen, ki jo obsojenec dojame kot nepravično, lahko v njem poveča resentiment, tj. S čustvo, ki ga utegne motivirati k storitvi novega kaznivega dejanja. sistemov (se posebej ameriškega). Nova penologija je pravzaprav "aktuarski" pristop do odzivanja na kriminaliteto. Predmet njenega zanimanja ni več posameznik, tj. storilec, ki ga je treba bodisi pravično kaznovati (v odvisnosti od njegove "krivde"), bodisi zastrašiti (z dovolj odvračevalno sankcijo), bodisi "poboljšati" (oz. "korigirati" njegovo "kriminalno dispozicijo" in ga preoblikovati v konformno, družbeno koristno osebo). Nova penologija se osredotoča na kategorije rizičnih posameznikov, ki jih skuša obravnavati čimbolj ekonomično (po parametrih menedžerske racionalnosti) v skladu s statistično ocenjeno ("profilirano") mero njihove nevarnosti. V ta namen predvideva širok diapazon različnih nadzorstvenih ukrepov,27 od najdražjih (npr. maksimalno varovanega zapora) za najbolj rizične kategorije storilcev do najcenejših za najmanj rizične kategorije storilcev. Cilj nove penologije torej ni zmanjševanje kriminalitete, ampak racionalno (cost-benefit) upravljanje storilcev na način, ki naj čim bolj omeji njihovo rizičnost. V njeni optiki je kriminaliteta dojeta kot normalizirana sestavina vsakdanjega življenja, tj. pojav, ki ga določajo raznoteri dejavniki, ki so videti onstran dosega mogočih reformnih ukrepov: bolj kot razumeti vzroke kriminalnega vedenja je pomembno poiskati načine, kako se izogniti morebitnim težavam, ki se navezujejo na kriminalne viktimizacije. Za aktuarski pristop je najpomembneje minimalizirati tveganje (harm reduction), vsekakor veliko bolj kakor moralno obsojati moteče vedenje. Aktuarstvo nove penologije je nekakšen odblesk specifično postmoderne senzibilnosti, ki jo Bauman (1995: 133) imenuje "adiaforizacija" ("the stripping of human relationships of their moral significance, exemptnig them from moral evaluation, rendering them 'morally irrelevant'"). KAZENSKOPRAVNI SISTEM KOT APARAT DRUŽBENEGA NADZORA Kazenskopravni sistem je pogosto - vsaj v učbeniških kontekstih - opredeljen kot mehanizem reaktivnega formalnega (družbenega) nadzora. Vendar pa je takšna reprezentacija zavajajoča. Zbuja namreč napačen občutek, da imamo opraviti z institucionalnim aranžmajem, ki je po svoji naravi zgolj nekakšno "zrcalo", v katerem je mogoče razbrati družbeno najbolj škodljive oblike človeških ravnanj, tj. objektivno realnost "kriminalitete". Dejansko pa je kazenskopravni sistem socialna (in kajpak zgodovinska)28 kreacija, "a piece of creative art" (Reiman 1998: 60), kompleksna institucija, ki je stkana iz množice interpretacij, simbolizacij in Vodopivec (1999: 23) omenja naslednje "vmesne sankcije": intenzivno nadzorovanje na "prostosti" (npr. z zavezujočimi navodili in prepovedmi, ki se jih mora obsojenec držati, z nenapovedanimi pregledi vsebnosti drog v telesu ali brezplačnim delom v korist skupnosti), konfinacijo v lastnem stanovanju z elektronskim nadzorovanjem, krajše surove zaporne kazni kot obliko "terapije s šokom" (npr. militaristično zdizajnirane Boot Camps), bivanje na prostosti z dnevnim oglašanjem v nadzornem centru, bivanje v zavodu v lokalni skupnosti in denarne kazni. odločitev, npr. odločitev zakonodajalcev (v zvezi s tem, katera dejanja določiti kot kazniva), odločitev policistov in tožilcev (v zvezi s tem, katera dejanja in katere storilce izpostaviti kazenskemu pregonu), odločitev kazenskih sodnikov (v zvezi z vrsto in obsegom izrečenih kazenskih sankcij) in izvrševalcev kazenskih sankcij. Pozaba te ustvarjalne funkcije kazenskopravnega sistema (oz. odgovornosti njegovih človeških akterjev) utegne biti razlog številnih zmot, npr. prepričanja, da so dejanja, na katera de facto merijo kazenske sankcije, objektivno najresnejša nevarnost za blaginjo vseh družbenih članov (oz. urejeno družbo kot celoto). Res pa je, da je vloga kazenskopravnega sistema pri proaktivnem in reaktivnem nadzorovanju družbenih članov na splošno dokaj obrobna. Težko si je predstavljati učinkovit družbeni red, ki bi deloval zgolj ali pred-vsem na podlagi strahu pred formalnimi kaznimi: trdnost socialne strukture ne more biti odvisna le od zunanje prisile (kazenskih sankcij). Cilj nadzorovalnih praks je samonad-zorovani, samodisciplinirani posameznik, tj. oseba, ki je psihično (osebnostno) pripravljena prilagoditi se dani družbi oz. hoče postati njen koristen član (skrben roditelj, priden delavec in lojalen državljan): ki si sama želi početi tisto, kar od nje normativno pričakuje "družbena struktura" oz. bolj ali manj "pomembni drugi" (Mead). Tako določen cilj - namreč harmonično zlitje med (biološko edinstvenim oz. objektivno individualnim) posameznikom in družbenimi institucijami (oz. vlogami) - je kajpak skrajno ambiciozen, zato ni nikakršno presenečenje, da v družbeni dejanskosti, strogo vzeto, ni nikoli in nikjer realiziran v celoti29 (to pomeni, da si ni mogoče predstavljati družbenega reda brez sankcij za normativne kršitve, pri čemer pa so posledice sankcioniranja slej ko prej nepredvidljive, neredko celo skrajno ironične), vseeno pa je praviloma dosežen v obsegu, ki omogoča reproduciranje družbenega sistema. Jasno je, da 1 tudi to dejstvo ni nepresenetljivo, zakaj očitno je, da ne živimo v idealnih f družbenih razmerah (sistemih), ampak v svetu, ki kipi od krivičnih neenakosti, J strukturnega nasilja in neracionalnih omejitev posameznikove svobode. I Zdi se, da je v kapitalističnem sistemu ključ relativne uspešnosti pro- in g reaktivnih nadzorovalnih mehanizmov poiskati v "tihih ekonomskih prisilah" ! (npr. strahu pred brezposelnostjo ali izgubo plačane zaposlitve, tj. bojazni, ki I 0 (D _ jo J 28 Jasno je, da so obstoječi kazenskopravni sistemi v precejšnji meri "projekcija preteklosti" (Rusche) oz. ¡š rezultat rigidnih sil "zgodovinske inercije" (Reiman). Vendar pa to ne pomeni, da so se izoblikovali po logiki | nekakšnega neodvisnega razvoja. Zgodovina kazenskopravnih sistemov je predvsem zgodovina boja "dveh 1 nacij" (Disraeli), tj. bogatih in revnih. I 29 Dosledno izpeljana "totalitarna družba", tj. brezhiben sistem (ne)formalnega družbenega nadzora, je mogoča & zgolj v umetniški fikciji, katere (upravičeno) najbolj razvpita zgleda sta 1984 (Orwell) in Brave New World o (Huxley). Razlog je na dlani: "svoboda" oz. objektivno nedeterminirana narava počlovečene živali - ki jo je N Nietzsche opisal kot "das nicht festgestellte Tier" -, tj. ireduktibilna zmožnost človeškega bitja, da transponira 5 in ekstenzivira naučene sheme na nove kontekste, deluje v nasprotju z "normativnimi pričakovanji" in celo S "nevtralizira" (Matza in Sykes) ponotranjena pravila (ali vrednote) v prid inventivnega ravnanja. C o N 218 kronično krivi hrbtenice), kričečem potrošniškem zapeljevanju - oz. "politiki ustvarjanja želja" (Scheerer in Hess 1997: 118-120) in družinski/domačnostni ideologiji. Posameznik se naglo zaplete v začaran krog: več in bolj(e) dela - oz. se marljivo in ubogljivo prostituira v tem ali onem "delovnem taborišču" (tj. žrtvuje svoj čas, življenje, zmožnost samodoločanja in energijo za doseganje heteronomnih ciljev) -, bolj občuti potrebo po potrošniških tolažilih ("infantilnih satisfakcijah") in "identiteti" (velja pa tudi nasprotno: bolj si želi dobrin in storitev z bogato obložene in nesramno vabljive mize kapitalističnega gospodarstva, bolj je prisiljen delati;30 da pa bi prišel do čim boljše začetne pozicije v "divji dirki", čedalje bolj naporni konkurenčni - oz. vse manj solidarni - bitki za kulturno ugledna, čim manj zahtevna in dobro plačana heteronomna dela ali službe, mora že zgodaj začeti z akumulacijo svojega socialnega in kulturnega "kapitala", praviloma s pomočjo staršev, primarno in celo vse bolj ekskluzivno odgovornih31 za individualno uspešnost in socialni "plasma" svojega "najdražjega produkta"). To z drugimi besedami pomeni, da sta osrednji lokaciji discipliniranja in "normaliziranja" oz. konformiranja služba (heteronomno delo) in družinski dom, katerih nadzorovalni potenciali se vzajemno ojačujejo (npr. tako, da posameznik hodi v službo tudi zaradi družinskih obveznosti - pa tudi zato, da bi bil čim manj doma -oz. si ustvari družino zaradi omejitev v zvezi s heteronomnim delom, tj. pomanjkanjem časa in prostora za drugačne, manj konvencionalne oblike druženja in kreiranja zasebnosti). SKLEPNE MISLI V zvezi z zaporom je često slišati opazko, da je/postaja bolj podoben "hotelu" kakor "zaresni kaznovalni instituciji". Je tovrsten očitek upravičen? Nikakor (prim. Lemire 1990: 63-71), očitno pa ni neprepričljiv. Zakaj? Zdi se, da razlog ne tiči v institucionalni operacionalizaciji "odvzema prostosti" (in z njo povezanih in v penološki literaturi natančno opisanih deprivacij), ampak bolj v tem, da je za marsikoga življenje na prostosti precej podobno življenju v zaporu. Pomislimo. Večina ljudi nameni (zaradi ekonomske prisile oz. pomanjkanja sprejemljivih alternativnih opcij) večino svojega budnega časa/življenja heteronomnim opra- "Potrošniški etos" (Campbell) - ki ga nenehno podžigajo in skrbno krepijo množični mediji (oz. ekonomska propaganda & popularna kultura) - je pravzaprav zgolj nujna hrbtna plat "delovne etike", te groteskno anahronistične "morale sužnjev" (Bertrand Russell), namreč "honorarnih sužnjev" (Bob Black), ki sami prevzemajo odgovornost za reprodukcijo svoje "delovne sile". To še posebej velja za matere, katerih razmerje do otroka postaja čedalje bolj temeljna substanca "družinske celice" (bolj kakor razmerje med heteroseksualnim parom, ki je v današnjih časih vse bolj prekarno in negotovo). Otrok je v tem pogledu eden ključnih disciplinatorjev matere (tako rekoč njen osebni ječar, ki pa ga mati v glavnem vzdržuje na lastne stroške) in posredno še očeta, materinjenje pa je opravilo, ki žensko najmočneje priklenja na tradicionalno spolno vlogo (zato ni presenetljivo, da je posameznica, ki zavestno noče biti mati, še zmeraj deležna precejšnjih neformalnih moralnih sankcij). 30 vilom, predvsem plačanemu delu in dejavnostim, ki se nanj logično nanašajo (kot so pot na delo in nazaj domov, priprava na delo, izobraževanje za delo ali "kuliranje" negativnih reperkusij, ki jih posameznik občuti zaradi pretiranega ali stresnega dela), skopo odmerjeni preostanek časa pa preživijo v familiarnih celicah, ki jih nekateri dokaj upravičeno označujejo kot "zapore" (čeprav bi bilo najbrž ustreznejše poimenovanje "preventivna detencija"): prostega časa, tj. časa, ki je osvobojen heteronomnih (predvsem kajpak ekonomskih) opravil in ki je conditio sine qua non sleherne samodoločene (in potemtakem zares smiselne) aktivnosti, ostane bore malo (če sploh kaj). To pomeni, da je polje svobode v današnjih družbah še vedno skrajno omejeno. Posameznik (resda ne nujno vsak) je pravzaprav svoboden le pri izbiri svoje nesvobode, plačane službe (in - vsaj v principu manj neizogibno - "zakonskega jarma"): od te točke naprej pa se mora ravnati po diktatu drugih oz. v skladu s funkcionalnimi imperativi institucij, kjer je trenutno "inkarceriran". To je cena, ki jo je prisiljen plačevati za svojo normalnost in članstvo v "moralni večini". Seveda je psihološko bolje, če o stroških konformizma posameznik ne razmišlja pretirano (bolj "zdravo" zanj je, da jih preprosto pozabi ali potlači), vendar pa to ni vselej mogoče. Pričakovati pa je tudi, da ga (z)moti, če se mu zdi, da se "kriminalcem", tj. tistim, ki so prekršili veljavne norme (oz. standardne parametre medosebnih menjav), in še posebej zapornikom (se pravi "najhujšim prestopnikom") ne godi bistveno slabše kot njemu. Rešitve tovrstnih problemov pa kajpak ne gre iskati v zaostrovanju že tako in tako neprijetnega in bolečega zaporniškega režima, ampak v širjenju svobode tistih, ki so na "prostosti", predvsem v boju zoper heteronomno delo oz. za nenehno skrajševanje delovnega časa (oz. širjenje "kraljestva svobode") in bolj izenačeno porazdelitev dohodka & bogastva. To implicira, da abolicioni-1 stičnih zahtev po drastični redukciji uporabljanja zaporne kazni ne bi smeli omejiti ji s le na kazenskopravni sistem, ampak jim je treba pridati še zahtevo po odpravljanju J strukturnega nasilja, ki je vtkano v vsakdanje življenje večine formalno (ne pa - I oz. v premajhnem obsegu - tudi vsebinsko ali dejansko) svobodnih posameznikov. g Ne nazadnje velja priznati, da je abolicionistična kritika zapora vendarle rahlo I pretirana. Seveda drži, da zaporu pogosto spodleti pri izvajanju uradno deklariranih ji smotrov. Vseeno pa ima zapor še vedno nekatere penološke prednosti, zaradi katerih ostaja funkcionalna institucija kljub številnim znanim pomanjkljivostim 1 in disfunkcijam. Garland (1990: 288-290) omenja naslednje: (a) zapor je I učinkovito sredstvo za onemogočanje, tj. za izključitev storilca iz družbe, in sicer I na način, ki ne terja veliko sodelovanja s strani obsojenca; (b) zapor je mogoče | uporabiti za sankcioniranje storilcev, ki so se izkazali za preveč problematične, 3 da bi jih lahko obravnavale druge institucije; (c) kazen odvzema prostosti je | kazenska sankcija, ki zadaja (v retributivnem smislu "zasluženo") psihično trpljenje o N (oz. boleče ali nevšečne občutke) na način, ki je dovolj subtilen, prikrit in razpršen v času, da je kulturno sprejemljiv za večino prebivalstva, saj - v nasprotju z telesnim kaznovanjem - ne prizadeva prevladujče senzibilnosti; (č) sodobne države imajo že zgrajeno potrebno materialno infrastrukturo (in strokovno vednost) za kaznovanje z odvzemom prostosti. Garland, skratka, po eni strani dokazuje, da je zapor vsaj v omenjenih pogledih "funkcionalna" nadzorovalna in kaznovalna institucija, ki ni ne teoretska uganka ne anahronizem, po drugi strani pa vendarle opozarja, da je zapor nujno še naprej kritizirati (in ga abolicionistično ukinjati): (a) ker celo v "najboljših" zaporih prihaja do - za javnost resda zvečine neo-paženega - psihološkega nasilja, ki je ravno tako "barbarsko" (oz. necivilizirano) kakor nasilje, ki je vključeno v smrtno ali telesno kazen (tj. v sankciji, ki jih je zapor izrinil z mesta nastrožje sankcije); (b) ker številni zaprti obsojenci v resnici niso nevarni za družbo in bi jih bilo mogoče pod določenimi pogoji (ali omejitvami) tolerirati v skupnosti; (c) ker so stroški za tovrstno izražanje "kaznovalnih sentimentov" in izvrševanje retribucije previsoki (vselej omejene družbene potencijale bi bilo bolje nameniti za izobraževanje, kompenzacijo škode, ki jo pretrpijo žrtve, socialne ukrepe in druge preventivne dejavnosti); (d) ker je izključevanje ljudi iz družbe (razen morda v skrajno redkih primerih) moralno in politično nedopustno; (e) ker je mogoče zapor v številnih primerih nadomestiti z drugimi kazenskimi sankcijami (npr. z denarno kaznijo, obveznostmi v okviru32 pogojne obsodbe, pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, varnostnimi ukrepi, zavezujočimi navodili in prepovedmi ...). Kazenskopravni sistem je socialna institucija, ki povezuje središče in obrobje družbe v vselej protislovno in konfliktno celoto, z nejasno zarisanimi mejami do svoje zunanjosti. Kazenskopravni sistem ni zgolj pravno regulirani in birokratsko racionalizirani aparat za opravljanje instrumentalnih funkcij na področju nad- i zorovanja škodljivih dejanj (in nevarnih posameznikov), ampak tudi ekonomsko I pogojeni mehanizem razredne dominacije, izraz kolektivnih moralnih emocij, J utelešenje zgodovinsko specifične senzibilnosti in manifestacija suverene državne I oblasti (politične avtoritete). Vedeti pa je treba - pomislimo na ameriški poskus I z "množičnim zapiranjem" oz. "totalitarno rešitev brez totalitarne države" (Bau- | man) -, da kazenskopravni sistem nima vgrajenih inherentnih varovalk, ki bi J omejevale njegovo rast. Tovrstne meje so lahko zgolj politične, torej "eksogene". Treba jih je vsiliti od zunaj. Zaplete pa se, če politična kasta zagovarja zaostrovanje 1 kazenske represije v imenu "legitimnih zahtev ljudstva". Seveda ni niti kančka I dvoma, da so zahteve ljudi po večji varnosti povsem upravičene in da jih je J vsekakor treba jemati resno. Vprašanje pa je, ali je zgolj rožljanje z represivnimi | 32 Primerjaj Vodopivec 1997: 640-641. pripomočki v resnici znamenje resnega (tj. ne zgolj simbolno-magičnega) odziva(nja) s strani države. Upoštevati velja, da je kazenskopravna mašinerija zgolj zadnja represivna opora neprimerno bolj zanesljivim nadzorovalnim mehanizmom, ki je često zmožna narediti zgolj to, da prisilno uskladišči osebe, ki so - iz takih ali drugačnih razlogov - zdrsnile iz omrežij normalne družbene integracije in neformalne kontrole (dejavniki, ki v največji meri inducirajo bodisi konformno bodisi deviantno vedenje, so namreč zunaj operativnega dosega kazenskih institucij). Se več, zdi se, da je neogibno kritično prevetriti prevladujoče koncepcije (ne)varnosti. Teoretsko nevzdržno je reducirati pravico do (osebne) varnosti zgolj na inkriminirane viktimizacije (veljavna kazniva dejanja). Potreba po varnosti ne vključuje le varnosti pred kriminaliteto (in - če sprejmemo abolicionistične argumente - kriminalizacijo!), ampak tudi varnost v smislu, da je vsakomur omogočeno efektivno uživanje - ekonomskih, socialnih, političnih in kulturnih - človekovih pravic (predvsem kajpada vseh tistih, ki so že artikulirane v mednarodnopravnih dokumetih, npr. v Splošni deklaraciji OZN), namreč pravic do dobrin in storitev, ki so nujno potrebne za samodoločeno delovanje, tj. ustvarjanje samega sebe kot subjekta (v razsvetljenskem, modernem pomenu te besede).33 To pa pomeni, da višje ravni varnosti (v svetu) ni mogoče doseči brez korenitih posegov v obstoječe ekonomske in druge osrednje družbene strukture. Tako pač je: večja varnost posameznikov terja manjšo varnost za kapitalistični status quo oz. kolektivno in posamično prizadevanje za njegovo "abolicijo". Tu se pravzaprav šele začne pravi abolicionizem. Kritizirati le kazenskopravni sistem (in zapor) ne zadošča. Kritiko je treba razširiti še na kapitalistično družbo/državo, katere ideološki in represivni aparat je kazenskopravni sistem. LITERATURA BARATTA, A. (1991): "Che cosa e la criminologia critica?", DeiDelittidellepene, st. 1, str. 51-82. BAUMAN, Z. (1995): Life in Fragments, Blackwell, Oxford. BIANCHI, H. (1995): "Abolition: Assensus and Sanctuary", v: R.A. DUFF in D. GARLAND: A Readeron Punishiment, Oxford University Press, Oxford, str. 333-351. Če država ne zagotavlja učinkovitega uživanja veljavnih človekovih pravic, ne zmanjšuje socialnih neenakosti, ne vključuje izključenih (ali marginaliziranih) grupacij in ne omejuje strukturnega nasilja, potem niso -strogo vzeto - izpolnjeni elementarni pogoji za delovanje "ustavnega" (oz. minimalističnega) kazenskega prava, četudi je vzpostavljen socialni mir, tj. monopolizacija prisilnih sredstev s strani centralne politične oblasti. V takih razmerah vselej obstaja (večja ali manjša) verjetnost za instrumetaliziranje kazenskopravnega sistema (oz. za njegovo degeneracijo na totalitarni model ali modus funkcioniranja, ki je značilno za "izredne razmere"), tj. za kriminalizacijo socialnih konfliktov (ki so poprej moralistično absolutizirani v optiki ideološke polarizacije med Dobrim in Zlim, dekontekstualizirani in depolitizirani), povezanih s krizo socialnoekonomskega sistema (ki je posledica globalizacije in neoliberalne vere v regulativne zmogljivosti "prostega trga") in politične krize strankarsko-predstavniškega sistema, ki ni več zmožen absorbirati distorzij ekonomskega razvoja. 33 BRAITHWAITE, J. (1996): "Reintegrate Shaming", v: J. MUNCIE et al: Criminological Perspectives: A Reade, Sage, London, str. 432-438. CHRISTIE, N. (1994): Crime Control as Industry: Towards Gulags, Western Style, Routledge, London. DOWNES, D. (2001): "The Macho Penal Economy: Mass Incarceration in the United Sates - A European Perspective", v: D. GARLAND: Mass Imprisonment, Sage, London, str. 51-69. DURKHEIM, E. (1998): "Two Laws of Penal Evolution", v: D. MELOSSI: The Sociology ofPunishment, Ashgate, Aldershot, str. 3-32. FEELEY, M.; SIMON, J. (1998): "Actuarial Justice: The Emerging New Criminal Law", v: P. O'MALLEY: Crime and the Risk Society, Asgate, Aldershot, str. 375-406. FELSON, M. (1998): Crime and Everyday Life, Pine Forge Press, Thousand Oaks. FOUCAULT, M. (1984): Nadzorovanje in kaznovanje: Nastanekzapor, Delavska enotnost, Ljubljana. GARLAND, D. (1990): Punishment and Modern Society: A Study in Social Theory, Clarendon Press, Oxford. GARLAND, D. (2001): "The Meaning of Mass Imprisonment; Epilogue: The New Iron Cage", v: D. GARLAND: Mass Imprisonment, Sage, London, str. 1-3; 179-181. HAAG, E. van den (1975): Punishing Criminals, Basic Books, New York. HAAN, W. de (1991): "Abolition and Crime Control: A Contradiction in Terms", v: K. STENSON in D. COWELL: The Politics of Crime Control, Sage, London, str. 203-217. HENRY, S.; MILOVANOVIC, D. (1994): Constitutive Criminology: Beyond Postmodernism, Sage, London. HORWITZ, A.V. (1990): The Logic of Social Control, Plenum, New York. HULSMAN, L. (1996): "Critical Criminology and the Concept of Crime" v: J. MUNCIE et al: Criminological Perspectives: A Reader, Sage, London, str. 299-303. LACEY, N. (1988): State Punishment, Routledge, London. LEMIRE, G. (1990): Anatomie de la prison, Economica, Paris. MATHIESEN, T. (2001): "Television, Public Space and Prison Population: A Commentary on Mauer and Simon", v: D. GARLAND: The Mass Imprisonment Sage, London, str. 28-34. MAUER, M. (2001): "The Causes and Consequences of Prison Growth in the United States", v: D. GARLAND: The Mass Imprisonment, Sage, London, str. 4-14. MELOSSI, D. (1998): "Gazette of Morality and Social Whip: Punishment, Hegemony and the Case of the USA, 1970-92", v: D. MELOSSI: The Sociology of Punishment, Ashgate, Aldershot, str. 483-504. PRATT, J. (2001): "Beyond "gulags western style"? A reconsideration of Nils Christie's Crime Control as Industry", Theoretical Criminology, st. 3, str. 283-314. REIMAN, J. (1998): The Rich Get Richer and the Poor Get Prison: Ideology, Class, and Criminal Justice, Allyn and Bacon, Boston ROTHMAN, D.J. (1971): The Discovery of the Asylum: Social Order and Disorder in the NewRepublic, Little, Brown & Co., Boston RUSCHE, G. (1978): "Labor Market and Penal Sanction: Thoughts on the Sociology of Criminal Justice", Crime and Social Justice, st. 10, str. 2-8. | RUSCHE, G.; KIRCHHEIMER, O. (1968): Punishment and Social Structure, Russell and Russell, New York. | SCHEERER, S.; HESS, H. (1997): "Social Control: A Defence and Reformulation", v: R. BERGALLI in C. SUMNER: Social Control and § Political Order: European Perspectives at the End of the Century, Sage, London, str. 96-130. f SPARKS, R. (2001): "Prison, Punishment and Penality", v: E. Mclaughlin in J. MUNCIE: Controlling Crime, Sage, London, str. 201-256. 1 STEINERT, H. (1997): "Beyond Crime and Punishment", Contemporary Crises, st. 10, str. 21-39. § STONE, O. (1979): The Past end the Present Revisited, Penguin, Harmondsworth. | SWAANINGEN, R. van (1997): Critical Criminology: Visions from Europe, Sage, London. | VODOPIVEC, K. (1999): "Zaporne kazni", Pravnik, st. 1-3, str. 21-34. J VODOPIVEC, K. (1997): "O pogojno izrecenih sankcijah", Pravnik, st.11-12, str. 632-641. | ZIMRING, F.E.; HAWKINS, G. (1991): The Scale of Imprisonment, University of Chicago Press, Chicago. f YOUNG, J. (1999): The Exclusive Society: Social Exclusion, Crime and Difference in LateModernity, Sage, London. f "c E 3 C E ii o s^ N "O c £ c o N