Učenci OŠ Franca Bukovca pri vrstnikih v Gorici
Srečanje z zamejskimi prijatelji
I: Števarjana proti Medani brzi veliko belih cesta. In nazaj.
Samo toliko se ustavjjo, da prisluhnejo po-menku dveh Bricev, ki se »posmiejejo. kar se vi-dejo«, tam ob cvetoči ogradi breskovega vrta: »Po čem rebule letos bo lodrica, po čem pen-čane češplje in suhe fige? Koruza pa pajdu bo razpeta jn v brajdah bo dehtela rdeča danta...«
Vračali smo se \z Brd, kamor so nas popeljali naši prijatelji. V poezijo, iskrivost pa če hočete tudi v no-rost, ki je vendarle pravica vsake mladosti, se je izži-vel tisti dan. Bili smo gostje dijakov Slovenskega di-jaškega doma Simon Gregorčič v italijanski Gorici, ki so tudi dali pobudo za naše srečanje Na svidenje je
izzvenelo v miset, da bi nas lahko oziroma moralo kaj vezati. Zdelo se nam je, da se poslavljamo od pri-jateljev. ki bi jih radi še kdaj videli. Morda sočutili tudi oni podobno, zakaj v tistem deževnem petkovem večeru so prišli: Kiavdijo, Matej, Katarina, Igor, Ma-golli, njihova vzgojitelja Oskar in Sten, ki je bil idejni vodja tega srečanja in posrečenega družabnega programa, kakršnega smo še sposobni razumeti in sprejeti v petek zvečer.
Sproščon, šegav, pa tudi za trenutek v dobro misel zamaknjen!
Goriški prijatelji 30 po plesu, ki je povsem pomel sprva še malce nerodne poglede izza vra*. odšli na domove naših učencev. Srečanje se torej še ni kon-čalo, ampak se je vso hihitajoče in nič kaj utrujeno zavleklo v umito sobolno jutro. In potem razburljiva vožnja na Bled! Razgled z gradu je bil verjetno poleg »kremšnit« najbofj imenitna reč. Pa ioliko pogledov, še več misli, kdaj pa kdaj celo izgovorjene Kdo bi vedel, katera je prava! Morda tista: zaiivljenje sta mi bila darovana Ijtibezen in razum, naj v njunem imenu govortm tudi takrat, ko rnislim na svojo domovmo Janja Škapin-Krhlikar, Medvode, Škofjeloška 17