Poštnina plačana v gotovini NAS LIST 4. ŠTEVILKA APRIL 1934 PETO LETO glasilo katoliške akcije za kammško in moravsko dekanijo Naš LIST IZDAJA MISIJONIŠČE V GROBLJAH, P. DOMŽALE. — UREJUJE IN ZASTOPA IZDAJATELJA JOŽEF GODINA C. M., DOMŽALE-GROBLJE. — TISKA MISIJONSKA TISKARNA, DOMŽALE - GROBLJE. Za TISKARNO JANKO STRNAD, DOMŽALE. — IZHAJA MESEČNO. POSAMEZNA ŠTEVILKA STANE 1 t)IN, celoletna naročnina 12 DIN. inserati po dogovoru, rokopisi se redno ne vračajo. VESELE PRAZNIKE ŽELI VSEM »NAŠ LIST!« NAJVEČ JI PRAZNIK (Premišljevanje V postnem času žaluje naša duhovna mati sveta Cerkev s trpečim Odrešenikom, svojim križanim Ženinom. Prav je, da se verniki spominjamo s sočutnim in hvaležnim srcem trpljenja Doga-človeka, ki nas je s svojimi mukami in smrtjo na križu prerodil v duhovne božje otroke, zasluživši nam hiilosti, ki smo jih bili izgubih zavolj Adamovega greha. Čim bolj se očisti-hio v svetem postnem času z resnič-nim kesanjem in notranjim izpreobr-hjenjem, čim bolj premišljujemo — skrušeno in vdano — trpljenje Kri-stusovo, v tem večji meri bodo naša Sl,ca občutila duhovno nadnaravno veselje ob velikonočnih dneh ... Velika noč, spomin čudovito veli-Šastnega vstajenja Gospodovega, naj-v^Čji praznik cerkvenega leta, praz-zmagoslavja, ko se raduje sveta Cerkev Kristusove zmage in poveli-^hja, praznik praznikov, zagotovilo pomenljiva podoba, da bomo tudi yerniki vstali sodni dan: koliko zveli-cavnih misli in svetih čuvstev nam Vse to vzbuja! S sveto Cerkvijo se Veselimo, da je Gospod res vstal in za Veliko noč.) da ne bo konca njegovemu kraljestvu! — Cim bolj je v dobah preizkušnje na zemlji zdaj katoliška Cerkev, nevesta Kristusova, ponižana, tem bolj bo zmagoslavna in poveličana vstala poslednji dan, ko pride Gospod Jezus sodit vse narode, poglavarje in ljudstva ... Sveta Cerkev kot Kristusovo skrivnostno telo, pa vstaja na znotraj že sedaj, ko jo zaradi Kristusovega za-služenja posvečuje Sveti Duh, deleč ji nadnaravne darove, posvečujočo milost in dejanske milosti. Duša vsakega otroka, ki prejme sv. krst, vstane v Kristusu k novemu, nadnaravnemu življenju božjih otrok. Zato se sv. krst imenuje zakrament prerojenja. Otrok, kateri pride v leta spoznanja, bi moral vsak čas, kadar se dvigne kaka izkušnjava sodelovati z dejansko milostjo božjo ter se odločno upreti skušnjavi: »Hočem biti zvest Bogu, hočem izpolniti božjo voljo, nočem storiti greha — !« Na ta način bi si ohranil krstno milost, ki je v nji nadnaravno življenje. Toda človeška slabost je zelo velika. Žalostno izkušnja potrjuje, da je izmed odraslih redko število takih vernikov, ki v raznih skušnjavah in poskušnjah ne omahnejo in ne padejo v smrtni greh, temveč ohranijo krstno nedolžnost in svetost. Božji Zveličar je zavolj človeške omahljivosti postavil še drug zakrament, v katerem prejme vernik, ki je bil tako nesrečen, da je padel po sv. krstu v smrtni greh, znova posvečujočo milost, če se odkritosrčno izpove, obtoži svojih grehov ter jih resnično obžaluje, imajoč trden sklep, da se hoče varovati prostovoljne nevarnosti in priložnosti in da se bo resnično poboljšal ter zadostoval za svoje grehe. Zakrament sv. pokore očiščuje in prenavlja vernike, da morejo vredno prejeti sv. obhajilo. Zlasti za Veliko noč je potrebno prejeti zakrament sv. pokore in presv. Rešnjega Telesa. In sicer vredno! Blagor vernikom, kateri tako praznujejo Gospodovo vstajenje, da se očistijo in posvete, da znova vstanejo s Kristusom vred na znotraj in da tako rastejo v duhovnem življenju. Pravo notranje izpre-obrnjenje in duhovno vstajenje v Kristusu se pa razodene v čednost-nem krščanskem življenju. Zato pravi apostol Pavel: »Kateri smo grehu umrli, kako bi še živeli v njem? Ah mar ne veste, da smo vsi, kateri smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, bili krščeni v njegovo smrt. Pokopani smo bili torej z njim po krstu v smrt, da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih s slavo Očetovo, tudi mi zaživeli novo živlenje ...« (Rimlj. 6, 2—5). » . . . Kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar blagonravno, karkoli je krepostno in karkoli hvalevredno, to imejte v mishh — !« (Filiplj. 4, 8—9). »Zakaj mnogi ... žive kot sovražniki križa Kristusovega; njih konec je pogubljenje, ... oni mislijo posvetno. Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo Zve-ličarja, Gospoda Jezusa Kristusa, ki bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bomo telo, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu.« (Filiplj. 3, 18—21). P. E. B. ZAKAJ JE V NOVI ZAVEZI STOPILA NEDELJA MESTO SOBOTE ? V stari zavezi je bila sobota zadnji, to je sedmi dan v tednu. Sobota je iz hebrejske besede »sabat« = pokoj, počitek, praznovanje. Bog je dal Izraelcem zapoved, naj posvečujejo sedmi dan. Ta dan ni padala mana v puščavi. Sedmi dan so že očaki praznovali kot Bogu posvečen dan. — Naša nedelja je pa prvi dan v tednu. Ker je ta dan vstal Kristus od mrtvih, zato so apostoli po navdihu Sv. Duha postavili namesto sobote nedeljo, to je prvi dan izraelskega tedna, za telesni počitek in praznovanje. Nova zaveza je namreč dopolnilo Stare zaveze. Nastopila je nova postava s Kristusom. Nespametno navajajo tedaj krivoverci adventisti, ki namesto Pomlad je tu. Po železnicah, po cestah, po mestih in po vaseh, po obljudenih in po samotnih krajih, po gorah in po ravninah bomo srečavali ljudi. Njih obrazi nam bodo nepoznani. Imeli bodo s seboj vsakovrstno orodje in različno opremo. Tudi knjige, tudi zemljevida ne bo manjkalo. »Turisti so,« bomo rekli. In tujci so, ne poznajo naših krajev. Zato jim gleda iz žepa Badiura, Bedeker, ali kakor se že imenujejo pisatelji raznih potopisnih knjig, ki opisujejo pokrajine in pota in znamenitosti naših in drugih krajev širne zemlje. Povejte mi, ali nismo pravzaprav vsi ljudje turisti. Nekateri da plezajo na Šmarno goro, na Grintavec, na Kočno, na Triglav in še na višje vršace, gori do Himalajskih nebotičnikov, mi pa, da gremo še višje; povzpeti se moramo na božjo goro večne blaženosti. Dobro nam je naše potovanje označil že sv. Pavel, ko pravi: »Nimamo tukaj stalnega mesta, ampak iščemo prihodnjega.« Modri Salomon pa je povedal isto z besedo, da gre človek v hišo svoje večnosti. Tudi mi potrebujemo za to pot zvestega in zaneslivega vodnika, ki naj nam stoji na strani s svojo besedo, s svojim nasvetom. Pravite, da je naš voditelj Bog, da je njegov spremljevalec naš angel varih, da je naša pomočnica naša vest. Prav pravite, dobro govorite. Bog nam govori po besedah sv. pisma. Bog nas podpira s svojo milostjo. Bog nam pošilja svojega angela in nam govori po Mozesu: »Poslušaj njegov glas in nikar ga ne zaničuj; moje ime je v njem.« Ali nam je potreben tudi viden svetovalec, potrebna nam je drobna, ročna knjižica, ki si jo lahko omisli vsak, tudi najbolj siromašen človek. Isti Bog, ki vodi in vlada človeška srca in nedelje posvečujejo soboto; kakor bi bilo nespametno, če bi kdo, sklicujoč se na Staro zavezo, hotel dandanes namestu sv. maše upeljati žgavne in klavne daritve, ki so bile Izraelcem sicer ukazane, pa so bile le naznanilne podobe daritve Novega zakona, namreč sv. maše, ki je v bistvu Kristusova daritev na Križu. Adventisti so zašli v zmoto, ker si kot protestantje vsak po svoji glavi razlagajo sveto pismo, med tem ko je Kristus ustanovil v svoji Cerkvi nezmotljivo učeniško službo ter jo izročil svojim apostolom in po njih svetemu očetu papežu in škofom, ki so združeni ž njim. P. E. B. ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali, je nagnil sv. Petra Kanizi ja (27. apr.), da je sestavil tako kratko priročno knjižico, ki ji pravimo »Katekizem«. V njej imamo v kratkih besedah povedano vse, kar potrebujemo na svojem potovanju skozi življenje v večnost. Katekizem je knjiga življenja za vsakogar. Potrebujeta jo siromak in bogatin, kmet najde v nji vsa potrebna navodila za svoje zveličanje, pa tudi učenjak je ne sme zanemarjati, če hoče sebi dobro. Katekizem je knjiga, ki spada prav tako v roke duhovnikov, voditeljev in delavcev v vinogradu Gospodovem, kakor jo morajo vedno in vsak čas imeti v rokah tudi verniki. Družinska knjiga je in tudi cerkvena knjiga je. O tej knjigi bi ti lahko rekel s prerokom Baru-hom: »Čuj, Izrael, zapovedi življenja! Poslušaj, da se učiš modrosti!« Tistim pa, ki jim je ta knjiga tuja, pa se morebiti oprijemljejo raznih krivoverskih zmesi in zmed (Pozor na svarilo našega višjega pastirja!), piše isti prerok: »Zapustil si vir modrosti. Uči se, kje je modrost, kje krepost, kje je razumnost, da obenem veš, kje je dolgo življenje in hrana, kje je svetloba oči in mir.« Stopil je k duhovniku mož, kakor nekdaj h Kristusu učenik postave, in mu je povedal, kaj je bral v neki knjižici, lepo pisani, kakor je zatrjeval — kupil jo je od nekega popotnega agenta — in mu očita je rekel: »Vi pa nam kaj takega nilkoli ne poveste.« »Ker vam ne smem,« je povedal duhovnik. »Pa zakaj ne smete? Saj je lepo. Kdo Vam more braniti!« In če je še tako lepo! Kriva vera je. Krive vere vas pa ne smem učiti, če hočem biti vaš pravi dušni pastir.« »Ali vendar je tam tako lepo povedano,« je silil oni dalje. »Saj je tudi Juda Iškariot Kristusa poljubil — ali ni bilo to lepo? — in kako sladko je govoril: »Pozdravljen, Učenik!« Ne vi in ne jaz bi ne mogli lepše govoriti. In vendar je bil Juda izdajalec. Ni vse resnično, kar je lepo, in tudi koristno ni. Gad je sicer lepo pisan, njegov strup pa prinaša smrt.« Mož je utihnil. Da, da. Ktekizem je knjiga, polna življenjske modrosti. Kako je rekel Abraham pogubljenemu bogatinu, ko ga je ta prosil naj pošlje Lazarja V hišo njegovih bratov, češ, spokorili in poboljšali se bodo, če pride do njih kdo izmed mrtvih! »Imajo Mozesa in preroke, nje naj poslušajo. Ako ne po sluša jo Mozesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.« Poglej! Katekizem je knjiga iz katere nam govore Mozes in preroki; da, še več, prerok vseh prerokov, Jezus Kristus sam. Komu boš verjel, Kristusu nočeš verjeti? Ali naj se tudi mi zapišemo med tiste nesrečne duše, o katerih piše sV. Pavel Timoteju: »Pride čas, ko zdravega nauka ne bodo prenesli, svoja ušesa bodo odvračali od resnice, obračali pa se bodo k bajkam ? Saj vendaf vemo, kaj je isti sv. Pavel zapisal V pismu do Galačanov: »So nekateri, ki vas motijo in hočejo preobrniti evangelij Kristusov. Toda tudi, če bi vam mi, ali če bi angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo ga vam oznanili, bodi zavržen... Alj si prizadevam ugajati ljudem? Ce bi še ljudem hotel ugajati, bi ne bil Kristusov služabnik.« Katekizem, ti bodi zanesljiv vodnih skozi življenje, zakaj opira se na Kristusa in na njegovo besedo. Nič ne vprašuje, ali je njegov nauk izkvar-jenim ljudem po volji ali ne. Iz Kristusovega nauka zajema in njegovo voljo nam oznanjuje. Kdor pa izvršuj6 Kristusovo in božjo voljo, ostane vekomaj. Zakaj Kristus Jezus in njegov nebeški Oče sta eno. Čudno je torej, da se dobe ljudje, ki se katekizma nekam sramujejo-Dozdeva se jim, da bi bil katekizem knjiga za otroke, knjiga za šolo, ne pa knjiga za življenje. Stara je že beseda: »Ne učimo se za šolo ampah za življenje.« Če se učimo drugih šolskih predmetov za žMjenje, poteh1 je katekizem — in sploh vsaka verska knjiga dvakrat knjiga za življenj6-Uči nas namreč prav porabiti dnev6 sedanjega življenja in s pravilno porabo sedanjih dni doseči večno življ6' n3e- Zakaj bi se katekizma sramovali-Morda zato, ker nas spominja na naša otroška leta ? Ali nismo bili takrat najbolj srečni? In k naši sreči je dosb pripomogla ravno vera. Njene nauk6 pa smo zajemali iz katekizma. KATEKIZEM - KNJIGA ŽIVLJENJA Morebiti nas je sram, ker smo njegove nauke pozabili? Nič hudega. 2e od izvirnega greha sem boleha človeški rod na pozabljivosti. Nič novega in nič čudnega ni, če smo tudi katekizmove nauke pozabili. In nobene sramote ni, če jih zato od časa do časa ponavljamo in se v njih utrjujemo. Po dvakrat, po trikrat, še po večkrat na leto preorjemo včasih eno samo njivo. In ni nas sram; še na misel nam ne pride, da bi nas ljudje vpraševali, češ ah niste spomladi dobro preorali? Cernu spet in spet preoravate zemljo! Potrebno je, pa mir besedi. Verske resnice ponavljati in se v njih utrjevati je pa še bolj potrebno. Ah naj se sramujemo pred otroci Vzeti v roke katekizem? Popolnoma napačna sramežljivost. Zapomnijo naj si vsi vzgojitelji, da bodo več dosegli pri otrocih s katekizmom v roki -in z življenjem po navodilih katekizma, kakor pa samo s ponašanjem: »Kdaj sem že jaz vse to znal! Ti pa še zdaj ne!« življenje bi bilo pa katekiz-movim navodilom nasprotno. Strašno napačna je tista bahava zavest, s katero se nekateri tako radi ponašajo, češ da vse dobro znajo in vse vedo. Kdor to zatrjuje, najmanj ve in se najmanj katekizma drži. Tudi vpričo o-trok katekizem v roko! Berimo ga sami, berejo naj ga otroci; katekizem je knjiga življenja za vsakogar. Katekizem zato v vsako hišo, v vsako družino. Ne šolska in učna ampak tudi izrazito družinska in življenjska knjiga je in mora postati katekizem. Mora postati, zakaj danes marsikje ni. To bridko okušamo v šoh. Kje so tisti časi, ko so si starši šteh v čast, če se je reklo, da so njih otroci v znanju krščanskega nauka med prvimi ! Še bolj bridko pa se to opaža pri izpraševanju za veliko noč ah pri pouku ženinov in nevest. Nič čudnega, če smo zabredli v čase breznačelnosti in brezznačajnosti. Poskusimo torej s katekizmom. Pa resno ... In vztrajno! * FRAMASONSTVO V zadnji številki smo povedali, kako je prostozidarstvo nastalo iz nekdanjega lepega obrtnega društva v svobodomiselno organizacijo, ki nosi samo ime nekdanjega zidarskega društva, po svojih namenih je pa povsem drugačno. Sv. Cerkev je prepovedala članstvo pri prostozidarjih pod kaznijo izobčenja. Kdor se vpiše k prostozidarjem, je izobčen. To izobčenje je uzakonil že papež Klemen XII. (28. apr. 1738). Ravnal se je po navodihh apostola Pavla, ki piše v pismu Timoteju sledeče: »O Timotej, čuvaj, kar ti je izročeno, in ogiblji se posvetnih praznih govoric in nasprotnih trditev vede — po krivici tako imenovane — katere so se nekateri držah itn so glede vere zabredh.« (1 Tim 6, 20—21). Kakor smo že zadnjič omenili v prostozidarstvu ni povsem skladnosti. Po izjavah prostozidarskih voditeljev vlada med prostozidarji vehko nepoznanje prostozidarstva. Prvo1> ni zidarji so imeh v svojih pravilih označene dolžnosti, da boš veren Bogu in Cerkvi ter da se varuješ krivih naukov. Novo prostozidarstvo pa pravi: »Zidaj hram človečanstva in ne božji!« Trdijo, da niso brezvercii. Le da priznavajo glede vere samo to, kar je vsem veram skupnega, češ, samo to je resnično. Razodetje, kakor nam ga hrani sv. Cerkev, zametavajo. Za Boga ima prostozidarstvo označko Jao-Bul-Om (začetne črke božjega imena pri Judih, Feničanih in Babiloncih). Svoj moralni zakon imenujejo »Noi-nim«, to je predkrščanski- starejši nego Mojzesov. S tem hočejo poudariti, da njih vežejo samo občečloveška načela moralnih dolžnosti. (Vsekakor tudi to samo na papirju, da blodijo sebe in druge.) Sv. pismo je pri njih za Žida stari zakon, za mushmana koran, za bramana Vede, oziroma to kar je v vsem tem skupno. Torej prava verska brezbrižnost ah kakor pravimo »indiferentizem«, zlo našega časa. Mi od drugod dobro vemo, kaj se pravi to, če kdo reče, da spoštuje vse vere, da so vse vere dobre, da je vera privatna stvar. Ako Bog da, priobčimo glede tega ob prihki še marsikaj zanimivega o naših prostozidarjih. STATISTIKA GIBANJA PREBIVALSTVA MORAVŠKE DEKANIJE V ZADNJIH LETIH. 1. Blagovica roj. umrl. (750 preb.) por. S! 16 13 2 lO (M 2 30 13 7 CD L-