Poštnina plačana v gotovini Posamezna številka 1 Din. Izhaja vsakega 1. In 15. v mesecu. Letna naročnina 25 Din, za Inozemstvo 40 Din. Ček. račun št. 12.886 Telefon Jesenice 625 Uprava in uredništvo: Jesenice, Krekov dom LIST ZA GOSPODARSTVO, PROSVETO IN KULTURO 3esenke, 15. septembra 1936 Po slavnostnih dneh v človeškem življenju je že tako urejeno, da se vedno zopet uresničuje starodavno pravilo, kar je lepega, dušo in srce razveseljujočega hitro, le prehitro mine. Tudi jeseniški prazniki so šli prehitro mimo nas. Silne so bile priprave za trojni jubilej. Nihče nepoučenih niti od daleč ne sluti, koliko tisoč delovnih ur je bilo potrebnih, preden je bila vsaka deska na svojem mestu, vsak meter elek-trovodne žice pritrjen, preden so bile spletene silne dolžine vencev, postavljen oder z vsemi svojimi neštetimi pritiklinami, zasajen vsak drog v zemljo, pritrjene jubilejne številke, postavljeni mlaji itd. itd. Koliko delavcev je tiste dni pred prazniki stremelo samo za tem, da bo čim več in tem lepše narejenega. Molčeči Anton, doma blizu tam, kjer goriški slavček spi svoje večno spanje, je svoj letni dopust porabil v to, da je skoro vse mlaje — in teh ni bilo malo — s svojo spretno roko omajil, obilni France je radevolje žrtvoval tiste dni najmanj deset kilogramov svoje teže, saj je bil noč in dan na nogah. In tako bi lahko brez konca naštevali vse Francete, Albine, Jožete, Mije, Viktorje, Janeze, Tonete, tako da bi predali našega lista ene številke ne zadostovali, ako bi hoteli navesti samo njih imena, kaj šele opisati vse njihovo ogromno delo in požrtvovalnost. Nekam težko pa je bilo človeku, ko je dan po svečanostih gledal, kako se vse podira, naklada, odvaža, demontira, vse ono, kar so stotere roke tekom tednov ustvarile. Pa se je marsikateri, ki je to gledal, zamislil in si dejal: Bom li še doživel, da vidim ta obširni prostor, »Orlovsko« v takšni praznični obleki, kot je bil zadnje dni avgusta v letu 1956? Da, ali bom dočakal tudi še petdesetletnico društva? Kakšne spremembe bodo nastale do takrat, doma in v širokem svetu? V današnjem jadrno drvečem času se v desetih letih mnogo spremeni. Saj tudi pred desetimi leti, ko je društvo slavilo svoj 30 letni obstoj, niti od daleč nihče slutil ni, kakšne težke čase bo prinesel prihodnji decenij. Eno se ne sme pozabiti ob tej priliki, ko se z radostjo oziramo na ravnokar minule slavnostne dneve, namreč da so vsi društveniki, brez izjeme, popolnoma pozabili na tradicijonalno jeseniško zamujanje. Povsod in vse je bilo v določenem času na svojem mestu, nikogar ni bilo treba prositi, priganjati, vsak je vedel, kaj in kje ima prijeti. In s kakšnim zanosom so 60 letni možakarji tekmovali s fanti dvajsetih let, pa bodisi z ročnim ali umskim delom, pri postavljanju mlajev ali pri generalki za Slehernika. Ves trud pa je bil pozabljen, ko je v mraku sobotnega večera Krekov dom zažarel v neštetih lučicah, ko so visoko pod nebo švigale trobarvne rakete in 25 letna jubilantka, godba, izvajala svoj slavnostni koncert. Pokali so topiči, lica so ža- rela veselja, praznično razpoloženje se je polastilo vseh, ne samo društvenikov, tudi množic, ki so prihitele na obširen prostor za domom. Saj so bili med uprizoritvijo misterija trenutki, ko bi bil lahko slišal iglo pasti na tla, tako svečan mir je vladal na slavnostnem prostoru. In vendar je bilo navzočih najmanj dvatisoč ljudi. Pa je nastopilo jutro slavnostnega dne, jutro, tako prelestno krasno, da bi tudi Bevk ali Pregelj ne mogla opisati lepšega. Po vseh ulicah mladega jeseniškega mesta vse svečano praznično. Prav nič ni motilo, četudi se dvoje hišnih lastnikov ni odzvalo vabilu pripravljalnega odbora, da bi okrasili svoje hiše. Sami so si s tem dali pečat. Narodne noše gornjesavske doline in bohinjske kotline so že na vse zgodaj korakale po jeseniških cestah, iz prvega turistovskega vlaka se je pa zgrnilo po peronu tako, da je bil ves kolodvor na mah kot posut s cvetjem. Nekateri so sicer svoje verne vabili z letaki, naj se ta dan umaknejo z Jesenic ali pa pomešajo med gledalce in delajo nered. Ubogal pa jih ni nihče, vse je ostalo doma, vse je gledalo in občudovalo krasno organizacijo slavnostnega sprevoda, kakršnega Jesenice še niso doživele. Vse se je vedlo vzorno v čast Jesenic. Vsa zahvala jeseniškemu prebivalstvu brez razlike, da se je spričo slovesnega sprevoda in ob navzočnosti najvišjih vladnih predstavnikov tako vzorno vedlo. Kdor je gledal slavnostni sprevod, ga ne bo pozabil nikdar, saj je bil tako pester, da mu ni zlepa najti primere. Vse dni po jubilejnih praznikih nisi nikjer slišal drugega kakor sprevod in zopet sprevod. Istotako nepozabni ostanejo prizori, ki so se dogajali na slavnostnem prostoru, ko je tisočglava množica iz vsega srca pozdravljala svojega narodnega voditelja. Prostora nam primanjkuje, da bi mogli opisati vso pestrost slavja, naslikati navdušenje silnih množic, govore, pozdrave, ljudsko petje itd. Prepričani smo, da je zlato zrnje, ki sta ga sejala slavnostna govornika gorenjskega prosvetnega tabora, padlo na rodovitna tla in da bo obrodilo obilen sad. Kljub vročini je nepregledna množica z napetostjo in stopnjujočo navdušenostjo do konca sledila govorjeni besedi. Minuli so slavnostni dnevi, »Orlovsko« zopet kaže svoje prejšnje lice, podrti so mlaji in slavoloki, nobenega sledu več na zunaj, da se je še pred par dnevi na tem mestu vršil najveličastnejši tabor gorenjskega katoliškega ljudstva. Da, na zunaj nobenih sledov več, pač pa mora ostati v srcih vseh, ki so doživljali te krasne dneve, trajen spomin za spodbudo k novemu delu, k novim zmagam za zdravje naroda in za njegovo srečo. Z Jesenic Mesec obletnic je bil l)il mesec avgust letos na Jesenicah. Poleg jubilejev katoliških prosvetnih organizacij je praznovalo svojo štiri-(lesetletnico Delavsko podporno društvo, ki je po svojih statutih strankarsko in kulturno indi-ferentno, marksistična strokovna organizacija pa je obhajala tridesetletnico svojega obstoja. Za prvo organizacijo, moramo reči, se nekateri premalo zanimajo. O nastopu marksistov ob tridesetletnici je kratko poročal »Slovenec«. Za stisnjeno pest so zahtevali več svobode. Poleg nje naj bi najbrž za nikogar ne bilo prostora. Minister dr. Korošec je obiskal tovarne K.T.D. in pokazal veliko razumevanje za našo industrijo. Ker vemo, da tu raste naš vsakdanji kruh in tudi vemo, da obisk ni bil zgolj formalnega značaja, ampak pomeni našo zaščito — smo bili tega obiska izredno veseli. Tovarna K. I. D. je izdala svojim delavcem v obliki lista odgovor na zahteve strokovnih organizacij. Odgovor je iz mnogih ozlrov zanimiv in se bomo k nekaterim točkam vrnili v poznejših številkah. Še en jubilej. Tridesetletnico svojega delovanja na Jesenicah je v preteklih dneh praznoval generalni ravnatelj K. T. D. g. Karel Noot. Zgodovina Jesenic, zlasti ona železarna v teh desetletjih in življenje delavstva je v marsičem povezano z njegovim imenom. Kar je ustvaril v tem času za nas, naj mu Bog povrne! Brošuro so izdali jeseniški marksisti, da bi osvetlili trideset let delovanja svojih organiza- cij. V njej je nekaj neresničnih izpadov na svoje nasprotnike in mnogo blatenja njihovih nekdanjih lastnih voditeljev. Menda ni nihče na mestu — razen sedanjih seveda. Žalostno spričevalo so s tem dali sebi; morda bo prihodnja brošura, ki jo bodo izdali ob kaki obletnici, tudi sedanjemu vodstvu dodelila isto usodo, kakor jo je ta prejšnjim. Pri »Kopišarju« praznujejo. — Pred nekaj dnevi je gospa Frančiška Štefelin, p. d. Kopi-Sarjeva mama pri Svetem Križu nad Jesenicami praznovala šestdeset-letnico svojega rojstva. Kdo izmed desettisočev turistov ne pozna dobrodušne, vedno vedre in vesele gostilničarke, ki je tekom svojega bivanja pri Sv. Križu že neštete armade lačnih, še bolj pa žejnih nasitila oziroma napojila. Sama pravi, da bi bile Jesenice v nevarnosti pred poplavo, če bi bilo mogoče vso ono pijačo, kolikor jo je v 54 letih, kar je tam gori, naenkrat spustiti po bregu navzdol. Vedno je pripravljena za kakšno hu-moristično opazko, čemur pa se ni čuditi, kajti vedeti je treba, da je sestra sedaj že v Bogu počivajočega, vsemu slovenskemu svetu znanega, po Mlakarju oveko-večenega Trebušnika iz Žirovnice. — Seveda tudi Kopišarjeva mama toži o slabih časih in da je bilo včasih bolje, mnogo bolje, dandanašnji turisti so preveč stisnjeni in mnogo abstinentov je med njimi. K številnim čestitkam, ki jih je deležna te dni, se pridružujemo tudi mi in ji želimo Se mnogo veselih in zdravih let. Jadranska straža. Kakor že nekaj let sem. je tudi letos v preteklem mesecu izvršila tukaj-nja Jadranska straža propagandni izlet s šolsko mladino na Jadran. Izleta se je udeležilo 10 otrok. V tem mesecu pa bo priredila organizacija JS poučno predavanje o našem Jadranu in pomenu organizacije Jadranske straže. Želeti je, da bi se nameravanega predavanja udeležilo čimveč občinstva. Prosvetni tabor na Breznici Pravijo, da smo Gorenjci prevzetni in ponosni. Prvo moramo zatirati, drugo je pa čednost, katero bi morali gojiti vsi Slovenći, posebno še v sedanjih časih, da se otresemo vsake sledi suženjskega duha iz preteklosti. In s ponosom gleda brezniška fara na vrsto odličnih mož, ki jih je nešteto dala, da so v ponos vsej slovenski zemlji. Pri nas so pele rojenice ob zibeli največjemu našemu pesniku Prešernu, iz naše besede in iz naših korenin so zrastli pisatelji »Svobodnega sonca« in »Ovčarja Marka«, in dramatiki, katerih igre so neštetokrat šle mimo vseh naših odrov, Finžgar in Jalen, pri nas se je rodil »velikan učenosti« Čop in cerkveni knez Zlatoust Pogačar, pri nas je najprej opazoval delo »kranjskih muh«, dvorni učitelj čebelarstva Janša in toliko drugih. Iz vere očetov in mile materine besede so zrastli ti možje. Da bi to dvoje gojil v srcih naših ljudi, je pred tridesetimi leti v pomladi slovenskega katoliškega prosvetnega gibanja, ustanovil delavni župnik svetnik Tomaž Potočnik Prosvetno društvo. On je oče naše prosvetne družine in on ji je dal tudi prvi skromen dom. S hvaležnostjo se spominjamo vseh, ki so mu pomagali, oziroma nadaljevali njegovo delo, dekana Lavriča, pesnika Medveda, kaplanov Bambiča, Pečariča, Pfajfarja, Vadnjala, Gornika, posebno pa Gostiše, ki nam je s svojo iznajdljivostjo postavil ponosen Dom, in drugih. Sem so nam hiteli lomit kruh krščanske prosvete Evangelist Krek, poslanec Lanipe, šaljivi, skoro naš domačin, J. Mlakar in še domači Finžgar, Jalen itd. Hvala jim! Februarska slana 1. 1953. je uničila sicer tudi naše društvo, toda iz korenin je lansko leto pod soncem svobode, ki so nam jo dali naši narodni voditelji, na novo vstalo k še lepši rasti. Trideset let se ze zbira'naša družina v svoj dorrt. Zatrt hoče ta svoj jubilej slovesno praznovati, kre-menite planine nas obdajajo. Trdno kakor te bomo stali za naše narodne svetinje: vero očetovo in materino besedo. Tuji vplivi pljuskajo tudi k nam; gostje, ki hodijo uživat lepoti) naših planin, nam dostikrat prinašajo tudi tuji mate-rializem, in s kruhom, ki ga služijo žuljave roke naših mož in fantov po tovarnah, mnogokrat vsrkavajo tudi strup židovskega boljševizma in ne- vere. Oboji nas hočejo prepričati, da so naši dedje tisočletja živeli v zmoti in nas bo tuja blagovest osrečila. Da se bolj oklenemo vzorov naših očetov in se zanje ogrejemo, zato naša proslava. Pridite, dragi sosedje, pridite, bratje in sestre od blizu in daleč, pridružite se našemu veselju! Spored proslave: Nedelja 20. septembra: Zjutraj ob 6. uri sveta maša s skupnim obhajilom članov in članic za pokojne člane. — Popoldne ob 5. uri slavnostni občni zbor v društvenem domu. Govori tudi gospod profesor F. Terčelj. Sobota 26. septembra: Zvečer ob osmih kreso-vanje. Govor pisatelja J. Jalna; borci iz prve ure pripovedujejo o nekdanjih dneh; sodeluje pevski in tamburaški zbor. Nedelja 27. septembra: Ob 9. uri sprejem gostov. Ob 9% slavnostni sprevod iz Žirovnice na Breznico. Ob 10. uri sv. maša z ljudskim petjem in cerkvenim govorom g. svetnika Д. \'ovka iz Tržiča. Po sv. maši pred cerkvijo slavnostno zborovanje; govori dr. A. Šmajd. — Ob pol 5. popoldne slovesne večernice. Ob 5. uri proslava v društveni dvorani: 1. Aljaž: Triglav. 2. 1. Pregelj: Pesem Makabejskih bratov, zborna deklamacija. 5. Planinska roža. simboličen nastop deklet. 4. Fr. Prešeren: »V deželah jutra čakajo bogate te žetve, ne zamudi je nobene .. .< Dra-matska slika iz »Krsta pri Savici«. 5. O. Župančič: »Sveta si, zemlja, in blagor mu, kdniilfr mbol)C^tThait^p faftfoV!-" ' 6. J. Jalen: »Naš rod bo živel na očetovem domu, ali pa naj izumre«. Prizor iz drame: »Dom«. 7. Govor pisatelja Fr. Finžgarja. 8. Fr. Finžgar: »Grunt ima korenine do pekla ...« Prizor iz drame »Naša kri«.« Po proslavi prosta zabava. Sodeluje pri celi proslavi godba »Krekovega društva« z Jesenic. Sirene so utihnile... (Pripovest mrtvih Jesenic) Po vsej savski dolini ocl Kranja gori pa do Kranjske gore in tja v Bohinjsko dolino je šinila vest, ki oznanja, da se je uresničila težka slutnja, slutnja o ljudski nezgodi. Prevzela je delavska naselja, prevzela uradniške družine, dosegla delavske domove pod gorskimi grebeni, zajela kmetije, šinila v ponosne odbore stotine društev in butnila v tisoče obrtniških poslovalnic ter z obupom prepojila ves nekdaj ]jonosni radovljiški okraj. Vse je tiho obstalo in prisluhnilo nekam v negotovost, tja, od koder prihajajo le velike vesti, ki človeka povabijo iz malenkosti in ga postavijo pred dejstva temeljnih doživetij: jeseniške tovarne so obstale. Ulice so polne ljudstva in od vseh strani Se prihajajo skupine, da se prepričajo, ali je mogoče, da se je uresničila slutnja, ki je dolgo bdela nad njihovim delom, da vidijo, ali so jih res prevarili njihovi mogočni stroji. Množico zajema molk, ki se vali iz mrtvih obratov. Sem gor od Koroške Bele, Žirovnice in Radovljice, od koder se je stoletja videl nočni blesk mogočnih jeseniških železarn, so prisluhnili, tisoči delavskih domov bdijo, da bi slišali sireno, ki je stoletja klicala delovno ljudstvo, toda mrzli dimniki mole pod nebo, pod njimi pa počiva strojstvo, ki je dovršilo svoje naloge v tem kotu slovenske zemlje. Resnica je tako neizmerna, tako tuja in nemogoča, da o njej ni mogoče misliti. Tudi prej, ko je obstojala slutnja, je ljudstvo bežalo od nje, ker je v srcu zapekla in je raje verjelo pravljicam, da je to nemogoče. Nihče ni slutnji verjel, da bi ne bilo treba misliti, sedaj pa bi radi vsi mislili, toda sedaj je pozno. Po vseh tovarniških objektih, pri vseh vhodih in prehodih so nabiti veliki beli papirji, popisani s črnimi črkami. To so objave, ki oznanjajo, da je tovarna prenehala obratovati dne....... ker.....Na papirju je zapisano, da naj pridejo vsi delavci po dokumente, po krstni list, po bu-kvice in po davčno knjižico in po papirje sploh. Na koncu objave je udarjena uradna štampiljka. Poleg teh objav vise še plakati, ki so nedavno vabili na veselice, na tombole in na zborovanja z važnim dnevnim redom, zaradi katerega morajo priti vsi. Vsa ta vabila pravijo, da je bilo v tem kraju svojčas veselo življenje, sedaj pa jc tisti važni dnevni red izčrpan. Tudi protestnih zborovanj ne bo treba, ker je s tovarno propadlo tudi vse, kar je bilo v njej slabo. Pred vhodom v tovarno so se zbrali tisoči delavstva. -Vied njimi so taki, ki se ne vedo kam de jati, ki so sem hodili desetletja, taki, ki si doma niso upali povedati o usodi, da bi mati ne zaplakala in da bi otročički ne zajokali. Med njimi so tudi taki, ki so bili reducirani na Dobravi in jih tovarna mora ..., taki, ki so šele prišli od vojakov, zato jih mora tovarna tudi..., mnogo je takih, ki imajo mater, ženo, otroke, zato bi jih tovarna morala... Uradnik stoji ob kupu papirjev in deli dokumente z rojstnimi podatki. \ sak dobi svoje papirje. Na papirju je zapisano, da je bil dotični rojen dne ..., da je kvalificiran, da je bil dober in da je bil najboljši. Napisano je tudi, da je delal 1, 5, 6, 17, 25, 40 ali 50 let v veliko zadovoljstvo in da se ga toplo priporoča vsakomur ter da je otlpuščen zaradi ustavitve tovarne brez vsakih zadržkov. Množica je zajezila prehod na državni cesti, ki pelje ob tovarni. Pasanti se jezijo in vprašujejo, kaj neki se je pripetilo. Štrajk? Ne, štrajk ni, ženske pla-kajo in so v ozadju. Mir v množici da slutiti, da je nekaj več kot štrajk. Tovarna je obstala in se bo demontirala! Tudi s tem odgovorom pasanti niso zadovoljni, češ, kaj nas to briga. Pustite, da peljemo dalje. V Celovcu bo zaradi tega ostalo vse pri starem, pravijo. Tudi v Domžalah ne bo posledic. Pustite vendar, da bo ljudstvo Se kje drugje delalo in živelo od tovarne. Pa saj je na svetu obstalo že toliko tovarn. V Bistrici je obstala pred leti in so jo prepeljali na Jesenice, pa Bistrica še vedno nosi ime. ludi v Prevaljah je obstala velika železarna pred pol stoletja in obstal je premogovnik, pa so se ljudje le morali privaditi delati kaj drugega. Tudi Trbovlje so decimiraue. Končno pa saj v tovarnah itak jii bilo najboljše, vedno se je kdo pritoževal. Saj ste šele pred kratkim imeli protestno zborovanje! Pomislite vendar, kako bodo veseli reveži v kraju, kamor bo tovarna na novo postavljena, ne zavidajte jim dela. Vse bo v tistem kraju napredovalo in končno saj je tam tudi vaša zemlja, sodrugi! Množica se mirno umakne, da imajo ciniki prost prehod. Kadar je ljudstvo nesrečno, takrat je dostojno in prizanaša tudi sovražnikom. Po delavskih domovih je slika žalostna. Otročki vprašujejo v takih trenutkih najbolj tožno: zakaj ata ni vzel s seboj kave, zakaj mama ni jedla, zakaj joka, zakaj ... zakaj ... Mati tiho zajoka. Bolna je, a sinu ne bo rekla za zdravila, ker so otroci lačni. Starega očeta vprašujejo vnuki, zakaj ata še ni prišel... V prsih boli starca. Lačen je, a družina je velika in on ne sme biti lačen. V nesreči je človek tako fin, da bi delal sama dobra dela. — Tudi uradniki so dobili že svoje dokumente z rojstnimi podatki. Pišejo v novi železarski center in hitijo z izjavami, da ■so oni že davno vedeli, da Jesenice niso pripravne za tako industrijo in da se morajo tvor-nice prenesti v strategično središče, zato naj se jih kot uvidevne prve upošteva. Obrtniki razprodaj aj o in zapirajo. Društveni domovi in šole, ki bodo morda odlično služile kaki kasarni v tem romantičnem kraju, izgubljajo pomen. Vrednost hiš jc padla in so prve že prodane po Din 1000. Vse beži z Jesenic, ki so postale industrijsko ])okopališče. Tudi mlajši delavci se odpravljajo: nekaj na kmete, nekaj na jug za delom. Težko je slovo od starih mater, od očetov, ki jih morda ne bodo več videli, težko od žene in otrok, ki jokajo; ata ... ata ... ata ... Fantje, ki so Se nedavno nastopali za pravice na javnih veselih zborovanjih, so že šli. Sli, ker so mladi in ker morajo iskati najprej življenja. Cerkve se polnijo. prihajajo tudi taki, ki ob dobrih časih niso imeli časa, gostilne pa so prazne in plesni odri bodo pobrani. Po domovih molijo, da bi ata kmalu dobil delo, da bi bil zdrav in da bi kmalu pisal. Prej, ko je bilo dobro, mnogim ni bilo treba moliti, saj je tovarna redno izplačevala, kmetski sinovi se morajo sprijazniti s poljskim delom, četudi na kmetih ni sirene, tam je sirena dnevna luč in potreba. Jesenice so postale skromne, kot so bile nekdaj, in coklje, ki so tudi ob nedeljah karakterizirale nekdanje Jesenice, ko še tovarne ni bilo tu, so se ponovno pojavile v tem propadlem selišču. V kraju pa, kamor je bila prenesena tovarna, vzhaja življenje in revno ljudstvo se veseli, ne zato, da bi bilo nevoščljivo Jeseničanom, nego zato, ker bo lažje živelo. Grade se delavski domovi, grade šole, razvija obrt in trgovina, ustanavljajo društva in po novem mestu vise že plakati, ki vabijo na veselice, na tombole in na zborovanja z važnim dnevnim redom, zaradi katerega morajo priti vsi, ker bo govoril ta in ta advokat o svetovnih nazorih ... Jesenice ni ubranil noben izgovor na vodne sile, ker je po svetu toliko vodnih sil, niti kvalificirani delavci, ker je na svetu toliko kvalificiranih, ki romajo za delom po 1000 km daleč in bodo še romali do konca sveta. Jesenice so propadle kljub »ugodni« legi, ker je na svetu toliko ugodnih in ugodnejših leg in Jesenic ni ubranil izgovor 30.000 revežev, ki bi radi delali, ker je na svetu še toliko revežev, ki bi radi delali. * Jeseniško ljudstvo, ta nesreča nas še ni doletela. Stroji še obratujejo in 2700 delavcev še dela zase, za svojce, za kraj in za razvoj gospodarstva. Nad nami pa visi slutnja, ki bi jutri lahko postala dejstvo. Vemo, da se je tako zgodilo drugod, moglo bi se tudi nam. Vemo, da tam drugod često ni bilo nikogar, ki bi bil pravočasno opozoril na strašno nevarnost in pozival k resni ču-ječnosti. Vemo, da so se marsikje igrali z usodo, kakor se igra otrok z zarjavelo granato, ki jo je vojna pustila na polju in ki nosi v sebi smrt. Slutimo, kako malo je bilo tam življenjske resnosti. Tamošnjim gospodarstvom sovražne sile so rastle, se gromadile, pripravljale nesrečo, prizadeti pa jih niso hoteli videti, niso jim hoteli staviti jezov, ampak so jim v plitkosti svojega duha sami kopali strugo do svoje nesreče. Mi opozarjamo na to z vso resnobo: vedno je treba biti na straži, vedno se bati najhujšega, da hudo ne pride in da z modrostjo ob treznem presojanju dejstev ustvarjamo sebi in svojcem lepše življenje, več lagodja, višje plače, boljše socialne razmere. Sneti je treba nekaterim krinko laži in demagogije in priznati: za nas je vprašanje naše industrije naše življenjsko vprašanje. Njen obstoj in napredek je naš interes. V nobenih borbah tega nikoli pozabiti ne smemo, sicer se more tudi nam zgoditi, da morda borb več treba ne bo. Zato, delavci, delavke, uradniki, trgovci, obrtniki, ki se vas vseh to tiče, inteligenca, združbe, uradi, predstavništva, stojte budno na straži za svoj obstanek in napredek, da se ne uresniči kdaj: »Pripovest mrtvih Jesenic«. Delavci, branite svoje strokovne organizacije v smislu in pravcu narodnih tradicij in skupnosti. Sport Jeseniški športniki v Ljubljani. — Športnih slavnosti, ki jih je v dneh 6., 7. in 8. septembra priredil S. K. Planina v Ljubljani, se Je udeležil tudi A. S. K. Gorenjec s svojimi atleti. Mesta, ki so jih zasedli Jeseničani, so prav častna. Lahkoatletskih prireditev se je udeležil A. S. K. Gorenjec samo po juniorjih s sledečim uspehom: Met kopja I. mesto in kolajno, skok v daljavo L mesto in kolajno, in tek 10<)m 5. mesto; vse je osvojil junior Klinar Janez. Štafeta 4X100 m 5, mesto. Če pomislimo, kako mlada je lahka atletika na Jesenicah in v kakšni ostri konkurenci so nastopali naši fantje, jim smemo nad zmagami iskreno čestitati. Tudi gimnastičarji so šli v Ljubljano, kjer so z izbranimi gimnastičnimi vajami bili deležni obilo priznanja. — V nedeljo odigrana tekma med Amaterjem in Bratstvom Jesenice se je končala 4:0 za Amaterje. Radi razmočenega terena igra ni bila na višku in je bila mestoma prav dolgočasna. Za enakost, bratstvo in svobodo če je bila naša proslava praznik, mora temu prazniku slediti dolga doba delovnih dni. Naj nikogar ne omamlja ta zunan jost in uspeh prireditve. S podvojeno močjo na drobno delo; saj je v nas samih potreba, da se društveno življenje preobrazi. Parade in nastopi nas ne bodo rešili, če ne bomo svojih pogledov in src obrnili od zunanjosti in snovnosti in delali /a prerojenje src nas sj-r.iih in s tem tudi družbe. Delati moramo v svojih vrstah, da bo naš pok ret revolucionaren katoliški pokret, s prav tistimi gesli: egalite, fra-ternitč, liberto, ki so vžigali francosko revolucijo pred 150 leti in ki so v bistvu zrastli iz jedra naših svetovnona-zornih načel. Za ista načela delamo, enakost med članstvom naj vlada v društvu. Ne ločimo gospoda od delavca, vsi moramo biti delavci za našo stvar. Pred 40 leti so ustano- 4 vili delavci naše društvo, delavci so ga vodili. Največ eden do dva inteligenta sta bila med njimi, danes jih je nekaj več. Kje pa ostajajo drugi, ki z nami mislijo in z nami čutijo? Ali naj delavec še bolj občuti, da današnji družabni red sloni na trhlih nogah, da je krivičen samo njemu, če vidi, da je osamljen, da se mu noče priključiti inteligent. — Bratovska ljubezen jih mora družiti, da bosta roko v roki delala za obnovo družbe in odpravo socialnih krivic. Vemo, da more prava demokracija in svoboda biti le tam, kjer vodi in vlada srca: Kristus Rex. Gorenjski kmetijsko šolo! že pred 37 leti so gorenjski kmetje začeli boj za ustanovitev kmetijske šole za Gorenjsko. V ta namen je šla leta 1S99 deputacija k dež. odboru v Ljubljano In prosila, naj se taka šola za Gorenjsko ustanovi. V tem času je bilo ravno zasedanje deželnega zbora in so to deputaci-jo zelo prijazno sprejeli gospodje poslanci Pov-še, Ažman (poslanec za radovljiški okraj), dr. Žitnik in baron Schwe-gel. Deputacija jim je razložila potrebo kmetijske šole in jim je svetovala, naj bi se kupilo v ta namen posestvo Vinka Jana, Spodnje Gorje 4, ali posestvo Martina Schwe-gla na Rečici. (Jospodje poslanci so spoznali potrebo take šole za Gorenjsko. Obljubili so nam vsestransko pomoč dež. odbora, pa je ostalo le pri obljubi, par komisij in konec. 1 udi pred svetovno vojno je zopet šla deputacija gorenjskih kmetov k dež. odboru in ponovno prosila za gorenjsko kmetijsko šolo. To deputacijo je sprejel rajni dr. Lampe. Tudi on nam jo obljubil, da bo skušal ustreči želji gorenjskih kmetov, zopet par komisij, začela se je vojna in konec. Takoj po vojni leta 1919 in 1920 so se zopet zglasile deputacije pri narodni vladi na oddel- To moraš vedeti (Oalje.) Kot tretji odtegljaj je na mesečni kuverti označen »Brezposelni sklad rudarjev«.« V ta sklad plača sleherni delavec četrt odstotka od Din 40 na dan ali od Din 1000 na mesec brez ozira na dejanski zaslužek. Račun je enostaven. Ker znaša odstotek od Din 40 na dan 10 par, plačaš na mesec, če imaš 25 šihtov, Din 2.50. Za brezposelno podporo, ki jo prejemajo brezposelni delavci KID, pa veljajo za nas pravila osnutka lokalnega brezposelnega sklada in sicer: Delavec in delavka nad 18 let starosti Din 80 tedensko. Delavec in delavka pod 18 let starosti Din 50 tedensko za ženo in vsakega otroka, prijavljenega bolniški blagajni. Din 15 na teden, a v skupnem znesku največ Din 100 na teden. Ta podpora se daje največ za dobo treh mesecev v enem koledarskem letu, ako so izpolnjeni vsi pogoji pravilnika. Odbor krajevne bratovske skladnice pa lahko denarne podpore izpremeni v podpore v naravi v obliki nakaznic za živila. Žene, ki opravljajo samostojen poklic, so od podpor izključene. Poleg denarne podpore in podpore v naravi se izdajajo tudi potne podpore: do kraja zaposlitve, za povratek domov iz zdravstvenih razlogov, vrnitev k rodbini, ki bo skrbela za nadaljnje vzdrževanje. Ta podpora se daje dvakrat v enem koledarskem letu v znesku polovične vozne karte po železnici in ladjah in dnevna denarna podpora za štiri dni. Pokojnina za družinske člane. A/dova člana prejema do svoje smrti polovico pokojnine, ki jo je ali bi jo prejemal umrli mož. Če se znova poroči, prejme odpravnino v višini svoje enoletne pokojnine. Vsak otrok do svojega 16. leta starosti prejema četrtino očetove pokojnine, sirote ali kasneje osiroteli otroci pa tretjino očetove pokojnine. Pokojnina vdove in otrok pa ne sme presegati pokojnine, do katere bi imel pokojnik pravico ali ki jo je pokojnik že užival. Če je znesek pokojnine vdove in otrok večji, se ta sorazmerno zniža. Še več o pokojninski blagajni pa izveš, če si nabaviš pravila in jih preštudiraš. Po nalogu glavne bratovske skladnice se je z mesecem septembrom pričel od pokojnine odtegovati davek, ki ga predvideva zakon o neposrednih davkih. Ta zakon ni nov. Če se je davek pričel odtegovati šele sedaj, je vzrok v tolmačenju zakona. Glavne bratovske skladnice so dobile nalog od merodajnih oblasti, te pa so naročile krajevnim bratovskim skladnicam. Upokojenci, ki hočejo vedeti, koliko plačajo tega davka in ako se pravilno odtegne, naj pregledajo davčno tabelo, ki je bila priobčena v tretji številki našega lista. Pokojninska blagajna. & Brez ozira ua dejanski zaslužek je zavarovana mezda Prispevaš na mesec ""/o od zavar. mezde Pokojnina po 10 letnem čhin-stvu je 25 ®/o od zavar. mezde * Pokojnina po 35 letnem članstvu In najvišja je 75 "/0 od кЗ na dan na mej. zavar. mezde izven 50 1250 87-50 312-50 937-50 1. 40 1000 70-— 250-— 750-— 2. 34 850 59-50 212-50 637-50 3. 27 675 47-25 168-75 506-25 4. 22 550 38-50 137-50 412-50 5. 17 425 29-75 106-25 318-75 6. 14 350 24-50 87-50 ' 262-50 * Ta pokojnina se zviša vsako leto za 2%. Najvišja je 75°/„. * Ta pokojnina se zviša vsako leto za 2%. Najvišja je 75°/„. „Tolle — lese!" »Vzemi in čitaj!« Kdo ne pozna teh besed, ki so mahoma presekale dolgotrajno omahovanje med zmoto in resnico — med strastjo in voljo enega največjih mislecev vseh časov sv. Avguština, moža, ki je v premnogih ozirih kot nalašč postavljen za zgled prav današnji dobi. Njegove zmote v verskem, služba strastem v moralnem pogledu, njegova ambicija, dar govora, iskanje resnice, omahovanje in končno pot, ki ga je pripeljala v pristan resnice in miru: vse je kakor široko odprta knjiga sodobnemu človeku, ki ga tudi oklepa zmota površnosti, mehanizem, mate-rializem, popolnega neumevanja duhovnih dobrin in človekovega dostojanstva, ki ga večkrat ponižuje daleč pod žival (Španija) — dalje zmota zrahljanega čuta sramežljivosti in dostojnosti ter družinskih vezi — zmota čezmernega povzdigovanja in pretiravanja lastnih zmožnosti: vse to nas sili, da se v današnjem divjem vrvenju življenja za trenutek ustavimo jjri tem duševnem velikanu. Kakor piramide v egiptskem delu afriškega severa, ki jih je neki duhoviti pisatelj imenoval kamenene šotore večnosti na tem minljivem svetu, je na zapadnem delu tega severa vzrastlo iz časa v večnost nazaj, kar je čudovitejše, silnejše in višje, kar je, da se poslužimo klasičnega izraza, pyramide altius (višje od piramid). To je ona duševna zgradba znanosti, ki jo je zgradil sijajni genij največjega Afrikanca. Skonstruiral jo je utemeljitelj krščanske znanosti, mož čudovite inteligence in temeljite verziranosti v grški in rimski filozofiji in modrosti vzhodnih mislecev, mož, ki je vso bogato notranjščino svoje duše vestno podrejal avtoriteti sv. pisma in cerkve, mož, kije bil mojster besede in njenega oblikovanja. Avguštin je s svojimi mnogoštevilnimi spisi, ki so kakor po varstvu božje previdnosti bili rešeni iz požara hiponskega mesta, postal največji učitelj zapadnega krščanstva. Po svojem duhu daleko nadkriljuje vse sodobnike. Nad njimi se visoko vzpenja kakor gigantski gorski orjak. Ves razvoj srednjega veka je odločilno usmerjal. Avguštinova avtoriteta je bila tolika, da so si jo lastili tudi takšni, ki so se ločili od cerkve. »Z Avguštinom se strinjam,« je zatrjeval Wyclif. »Avguštin je ves moj,« se je hvalil Luter. Podobno Kalvin. Avguštin se je rodil 1. 554. v severni Afriki v mestu Tagaste. Njegova mladost je bila poganska. Čeprav mu je mati Monika, najlepši vzor krščanskih mater, preskrbela temeljito vzgojo doma, je ostal do 33. leta nekrščen in iskra krščanskega mišljenja, ki mu jo je prižgala mati, je kmalu utonila v valovju obdajajočega ga poganstva. Oče Patricij, ki je bil pogan, mu ni dajal najlepšega zgleda, njegovi tovariši še manj. Zdvomil je nad vero svoje matere. Imenoval jo je lepo pravljico za stare babice. Sola se mu je gnusila, všeč mu je pa bilo razgrajanje po cestah in javnih jirostorih, — različne igre in rekordi, delati škodo, nalagati starše in učitelje (poglej Avguštine dandanes ...) — kar vse pri- 5 znava v svojih: »Confessiones« (izpovedi), knjigi, s katero si je zaslužil svetovno slavo. Na koncu te prve dobe dostavlja: »Tak mladič, pa že tako velik grešnik«. — Ko je pa odrasel, se je pa začel uglabljati v vso tedaj znano vedo. Prispel je v Rim in postal končno profesor retorike v Milanu. Da so ga slavili kot odličnega govornika, se mu je zdel najvišji cilj življenja. Toda nekaj mu pa pri vsem posvetnjaštvu in skepti-cizmu ni dalo miru: hrepenenje po resnici in sreči. Ravno zato se je začel zanimati za krivo-verski nauk mauihejcev, ki so obetali, da morejo odgovoriti na najtežja vprašanja o svetu, človeku in Bogu. Verjel je lepim obljubam in se je oprijel verske ločine, ki mu je vdihnila prezir do katoliške cerkve in vere, čeprav se ji ni predal nikoli tako popolnoma, da bi ne bil kritičen nasproti naukom in njegovim oznanjevalcem. Ker mu različnih ugovorov in pomislekov niso mogli rešiti (niti sam manihejski škof Faust ne), je bil pa hudo razočaran in skoro je zakolebalo v njem vsako upanje, da bi prišel do resnice. To mu je končno dala milost božja s pomočjo sv. Ambrozija, ki je bil tedaj najuglednejši škof na zapadu. »In dasi še nisem spoznal,« tako piše, »da (cerkev) prav uči, to sem pa že videl, da ne uči tega, kar sem ji s tako ihto očital.« Na belo nedeljo 1. 387. je škof Ambrozij krstil Avguština, njegovega sina Adeodata in prijatelja mu Alvpija. Čez štiri leta je postal duhovnik in kmalu potem škof v mestu Hippo, kjer je 54 let vodil škofijo. Še danes, po 1500 letih, žari zvezda njegovega slovesa v nezmanjšanem blesku naprej. . Avguštin je bil velik škof, a še večji pisatelj. Njegovi spisi (nad 1000) obsegajo vsa polja tedanje znanosti: modroslovje, dogmatiko, kate-hezo in sv. pismo. Vsega tega pa ni pisal iz samega veselja do yedc, temveč da bi koristil dušam. Spisi so se porodili iz apostolskega srca, bili res doživeti, prepričevalni. Da bi mogel koristiti dušam, to je bil njegov prvi namen, ki mu je stal neprimerno višje pred očmi, kakor pa slava veljati pred učenjaki kot znanstvenik. Bil je odločen, borben. Njegove pridige so prekinjali (sedaj se ne sme ...), godrnjali, grozili. podlo ga obrekovali. Kolika vztrajnost, da je kljub temu skoro vsak dan pridigal, včasih večkrat na dan — in to skoro 35 let! Posegal je tudi na dobrodelno polje: reveži, bolniki, popotniki, vsi potrebni so našli pri njem razumevanje in pomoč. Največji boj je pa imel s tedanjimi krivoverci: manihejci, pelagiani in donatisti. Tedaj je tudi spoznal (dasi je sovražil silo), da je borilec za božjo stvar včasih primoran stopiti tudi na ostrejšo pot. Umrl je, ko so sovražniki pravkar oblegali mesto Hippo, 28. decembra 1. 430. v 75. letu starosti. Avguštin je vekovita osebnost v mnogih ozirih. Nad svojo dobo se dviga kot herojičen borec za resnico, kot velik verski genij se bori, kakor Jakob z angelom, z Bogom za njegovo prijateljstvo. Kot ascet izbojuje v dolgotrajnih, skoro obupnih bojih zmago duha nad »mesom«. Težak je ta boj. Mi smo čutni ljudje in le to, kar je čutnega, dela na nas močan vtis. Čutna lepota nas omamlja, čutno dobro osrečuje, čutno veselje razveseljuje. Kar je duhovnega, božjega, nam je mnogokrat tako tuje in tako daleč. Kot cerkveni knez objame vse z dejansko ljubeznijo v svojem srcu. Neupogljivo (a z ljubeznijo) se bori s krivoverci za čistost vere in nauka, ker ve, kaj je njega stala resnica. Kot bogoslovec vrta do zadnjih globin temeljne resnice krščanstva, greha in milosti, kot modroslovec in prosvetni delavec pa še enkrat, kot poslednji zastopnik zahajajoče rimske prosvete, zajame vso antično grško-rimsko omiko v svojem ogromnem duhu, jo-poplemeniti s krščanskimi vrednotami in prenese v srednji vek, ki se prav v njegovi dobi poraja. Avguštin stoji po času in duhu na mejniku dveh dob. Staremu veku pomeni višek razvoja, porajajočemu se srednjemu veku pa oblikuje glavne smernice razvoja. Neveiiljiva je njegova slava: je večni spomenik milosti božje, dika in ponos Cerkve — našemu čutnemu, zme-haniziranemu, površnemu človeku pa svetla zvezda, ki bi mogla vse, ki bi ji sledili, prav gotovo privesti do lepšega življenja. \ razdrapanih časovnih razmerah nam naj bo kažipot k resničnemu zdravju poedinca in družbe. Za prasmatiko uslužbencev K. D. E. Na mejah se vrtijo električni stroji podjetja Kranjskih deželnih elektrarn, kateri napajajo vse daljnovode po celi Gorenjski, tja .doli do LjiikljiiiiG in še dlje, s svojo električno energijo, katero uporablja naš slovenski človek v razne pridobitne in potrebne namene. Malokdo se zmeni za težkoče tistih, ki strežejo tem generatorjem in daljnovodom ter vestno varujejo brezhibno obratovanje, tako v prid podjetju kakor odjemalcem. Dež, sneg, viharji in druga neurja so v izvrševanju službe prepogosti prijatelji teh uslužbencev. Nikdo pa ne vpraša, ali je njih zdravja in moči škoda, in kdo jih bo lečil na stara leta revme in drugih bolezni, kdo oskrboval. Edini odgovor na to je: saj so plačani. Da, res je! Kako in koliko, tega nihče ne vpraša. Že pred osmimi leti so vlagali prošnje za ureditev službene pragmatike in starostnega zavarovanja na bivši oblastni zbor, kateri je v celotnem obstanku K. D. E. imel največ smisla in volje za pravično rešitev tega vprašanja. Še se spominjajo uslužbenci, kako je takratni oblastni predsednik gosp. dr. Marko Natlačen ob priliki inšpekcije obratov sam od sebe odločil nekaterim najpotrebnejšim dopuste in povišanje plače. Prav gotovo bi bilo urejeno tudi ostalo tekom časa, ako bi tedaj še nadalje predsedoval naš sedanji gospod ban. — A prišlo je drugače. Menjali so uprave, gospode bane in z njimi vred vse obljube uslužbencem. Počasi se je jadralo v dobo nasilja, katero vsi Slovenci tako dobro poznamo. Tudi uslužbenstvu K. D. E. ni prizanesla. Vsi takratni ki;ajevni politični mogotci so se besno vrgli na uslužbenstvo, katero je bilo po njihovem mnenju protidržav-no. Začele so se redukcije, šikane, napadanja itd. Kdor se ni uklonil, je dobil črn pečat, s katerim je liodil med ostalimi kakor gar jeva ovca, brez pravice, brez upanja v zboljšanje. Hvala Bogu, tega nasilja je konec, akoravno nekaterim to ni všeč. Všeč je pa večini, katera upa na oporo in trdno voljo našega ljudskega bana, da popravi vse krivice, ki so se zagrešile pri K. D. E. v bivšem režimu, in končno reši vprašanje službene pragmatike in starostnega zavarovanja ter vrne zaupanje uslužbenstvu, ki ga je tako zelo potrebno. Fare in kraji v radovljiškem okraju, dopisujte v list „Na mejah"! ku za kmetijstvo, ponovno stavile zahtevo, naj se vendar ustreže njih dolgoletni želji, naj se dobi in kupi za to primerno posestvo, ki bi služilo v ta namen. Ogledalo se je več posestev in sicer: Graščina Križ pri Kamniku, graščina Brdo pri Kranju in posestvo Verderberjevo na Bledu ter posestvo Krrštofovo v Lescah. — Zopet nekaj komisij in konec! Leta 1935, ko je postal ban g. dr. Natlačen, se je zopet načelo resno gibanje za ustanovitev prepotrebne kmetijske šole za Gorenjsko. V ta namen se je ogledalo več posestev na Gorenjskem v kranjskem in radovljiškem okraju. Po mnenju strokovnjakov in zastopnikov kmetov bi prišli v poštev le dve posestvi, 1 v kranjskem in 1 v radovljiškem srezu. Želja nas gorenjskih kmetov je, da se že res nekaj stori za to šolo. da se uresniči 40 letna želja cele Gorenjske. Najboljše pogoje ima za to šolo posestvo v radovljiškem okraju, ker je le radovljiški okraj prava Gorenjska, ki ima veliko različnih nizkih, srednjih in visokih planin, veliko skupnih pašnikov doma, na katerih je zelo različno gospodarstvo, kar bi dobro služilo v pouk učencem. V radovljiškem okraju so dani vsi pogoji za mlekarstvo doma in na planinah, za sadjarstvo, za pašništvo, planšarstvo in gospodarstvo, sploh so dani vsi pogoji, da 1)0 kmetijska šola nudila našim kmečkim fantom, bodočim gospodarjem, vse to, kar bodo v svojem življenju potrebovali za napredek kmetijstva in za svoj gospodarski podvig. Zato apeliramo na me-rodajne gospode, naj upoštevajo klic gorenjskega kmeta, da se ta dolgoletna želja uresniči, da ne bo zopet tako, kakor vedno do sedaj: nekaj komisij in konec. Trdno smo nverjeni, da to pot naš klic ne bo zastonj, ko o naših željah odločajo ljudje, ki poznajo naše trpljenje in nam dobro hočejo. Dravci mašeča lisfa, hnpnjfe samo pri (vrdhah, ki v lisfu inscriraio! I zlatnino in srebrnino Vam nudi naj ceneje urar in juveiir ^ " I. Levitnik, Krani - Jesenice Urarska in zlatarska popravila se Izvršuleio pod sarancljo TRGOVINA KREKOV DOM JESENICE Vam nudi prav vse za šolo. CENE NAJNIŽJE. ........1|1|||1>"""1И||||||Н1И11||||(||||||1М11||||||ј|||||1И1|||||јј|1|мми1И|||ј|||м.....Ui||}||H.....>li|(||||inniM|||||||||imiiiU|||}|||liimil||||{|||imMi|||||||||.....mU|{||||li""il|||||||l....... Ш Dobro blago, cene zmerne, ^ Ш solidna postrežba v trgovini ^ I famida & Comp. I Ш Obrtniška ul. 1 (pri Kobalu) = = Jesenice = stikat iH [itediac Urbar Viktor 1 f Gospofvetska, Jesenice I I в 2-Cidcu^HCi' iUkama c. g. %0:%.v £^4М{ам 7А^Ш1 иЉ 19 se priproroča jeseniškim tvrdkam za izdelavo vseh v knjigotiskarsko stroko spadajočih del, ki jih izvrši lepo, solidno in po nizkih cenah Priporoča se pogrebni zavod In mizarstvo DAHUN DM60 Jesenice, Gosposvetsho c. Hranilnica m posojilnica na Jcscnicah do^jiaj^iš^ nili določene mejo. Nove vlo^e izplačii- MAVRICO SMOLE) urar. trgovec z urami, zlatnino in optilco. JESENICE, GOSPOSVETSKA 20. Za elektriko Vam nudi vse najugodnejše Dože Markež Jesenice, telefon St. 605 Stavbno steklarstvo šipe, ogledala, slilNa inejah<: Andrej Križman, Jesenice. — Za urednika v Ljubljani: Ignacij Zeleznik. — Za Zadružno tiskarno v Ljubljani: Maks Blejet