Gregor Kocijan
Pedagoška akademija v Ljubljani
JURČIČEVO DELO
IN LITERARNOKRITIČNI ODMEVI
Za popolnejšo podobo recepcije Jurčičevega literarnega dela je nujen tudi vpogled v sodbe in mnenja, ki jih je o pisatelju izrekla sočasna literarna kritika. V trikotniku av-tor-delo-bralci je kritikovo vrednotenje pomemben člen in merilec sprejemanja literarnega dela. Obenem pa lahko tudi sprožitelj odzivov, ki jih izrečena mnenja izzovejo tako pri avtorju kot pri (preostalih) bralcih. Bralci namreč v kritiku, to je v tako imenovanem »idealnem bralcu«,' nemalokrat vidijo bolj ali manj zanesljivega (odvisno od nepristranosti in prepričljivosti njegovega pisanja) usmerjevalca za svoje poseganje (branje) po literarnih stvaritvah. Pomena literarnokritičnega obravnavanja se naša literarna veda dobro zaveda, zato pri zbiranju hterarnozgodovinskega gradiva teži, da bi bilo, če že ne ovrednoteno, vsaj zbrano vse tisto, kar je sodobna kritika zapisala o posameznem slovstvenem delu (npr. praksa pri urejanju Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev). Gre za pričevanja o »neposredni sočasni reakciji na prebrano književno delo«^ in tako za dragoceno dokazilo o sprejemanju v času, ko je bilo objavljeno.
V našem primeru moramo takoj na začetku ugotoviti, da o Jurčičevih slovstvenih delih sodobniki niso pretirano veUko pisali, čeprav seštevek le ni tako pičel. Seveda ni nova ugotovitev, da je bilo literarnokritično pisanje tedaj na Slovenskem precej skromno. Tudi posamezniki, ki so bih sposobni za tako delo, npr. Levstik, Stritar, Celestin, Leveč in morda še kdo, so se kritičnega pretresanja tekoče literarne produkcije lotevali zelo poredko. O kakšnem sistematičnem spremljanju pa še zdaleč ne moremo govoriti. Dokaz za nezadostnost takega poročanja je tudi te vrste odmevnost na Jurčičevo pripovedno in dramat-sko delo. Fran Celestin je v svoji razpravi Naše obzorje o dotedanjem stanju na tem področju med drugim zapisal: »Izbom in zdrave kritike nam je treba. Pri nas in sploh v vsem neruskem slovanstvu je kritika še slabo razvita. Četudi se tiska leto na leto več, literaturna kritika v obče le bolj šteje in poroča, ko ocenjuje.«^ Poglejmo, kako so sodobniki »šteli, poročali in ocenjevah« Jurčičeva dela, ki so v knjižni obliki izhajala v letih 1864-1877.
V drugi polovici 19. stoletja so v večini primerov pripovedniki svoja dela objavljali v revijah in časnikih (o tem pa itak ni bilo kritičnih poročil) in razmeroma malo pripovedi je izšlo v samostojnih knjižnih izdajah. To je bilo značilno tudi za Jurčiča, čeprav moramo ugotoviti, da je bil pri njem »izkupiček« nekoUko ugodnejši. Bil je namreč eden izmed tistih, ki so se dodobra zavedali, kako pomembno je, če izide čimveč pripovednih del v knjigah, zato je nenehno iskal možnosti in pri tem ni varčeval ne s časom ne z napori in tudi ne s težko prisluženih denarjem. Njegova vnema je rodila dva almanaha (Slovenska vila, 1865; Mladika, 1868) in dve knjižni zbirki: Listki (1872-1874) in Slovenska knjižnica (1876-1880). To je omogočilo, da so tudi njegove pripovedi dosti pogosteje doživele knjižne izdaje kot dela drugih, npr. Stritarja, Kersnika, Tavčarja. Od 46 Jurčičevih prozno-pripovednih sestavkov (kratka proza, povesti, romani), ki jih je objavil v letih 1863-1881, jih je izšlo v samostojnih izdajah deset: Jurij Kozjak (Mohorjeva družba), Jurij Kobila, Dva prijatelja (Slovenska vila). Deseti brat (zb. Cvetje iz domačih in tujih logov). Sosedov sin (Mladika), Telečja pečenka, Ivan Erazem Tattenbach (zb. Listki), Doktor Zober, Cvet in sad. Med dvema stoloma (vse v zb. Slovenska knjižnica); če pa bi sem šteli še štiri kratke pri-
' z. Škreb: Studi) književnosti, Zagreb 1976 (Suvremena misao), 119. 2 Prav tam.
'Ljubljanski zvon 1883, 325.
261
povedi, objavljene v Slovenskih večemicah Mohorjeve družbe, bi bilo vsega skupaj štirinajst izdaj. Poleg naštetega je v Slovenski knjižnici objavil tragedijo Tugomer.
Javne bolj ali manj kritične zapise (korespondenca in pričevanja sodobnikov nam podobo recepcije lahko pomembno dopolnijo) zasledimo o tehle Jurčičevih delih: Jurij Kobila in Dva prijatelja, Sosedov sin, Doktor Zober, Cvet in sad in Tugomer.
Almanah Slovenska vila je bil pri delu publicistične javnosti precej neprijazno sprejet, največ odklonilnih sodb pa je letelo na Jurčičev prispevek. Hkrati je bil to tudi prvi odziv pišoče javnosti na Jurčičevo delo. Zagrizeni moralist Luka Jeran je v Zgodnji danici označil Vilino leposlovje za »kužljivo slovstvo« in menil, da almanah »živo popisuje listo ljubezen, ki pelje v Ljubljanico, Savo, Donavo, pa še kam drugaml«^ Jeran ni podrobneje pretresal Jurčičevih pripovedi, marveč je samo avtoritativno izrekel posplošeno sodbo. Podobno je ravnal Učiteljski tovariš,' ki se je prav tako negativno opredelil, medtem ko je Janežič v Slovenskem glasniku' nekoliko manj odločno in bolj moledujoče menil, da naj bi bila mladina »v izbiri tvarine vselej prav pazljiva in se skrbno ogibala predmetov, ki niso kaj primerni njih nežni starosti«. Vsa ta mnenja so bila zapisana mimogrede in niso bila del literarnokriučnih sestavkov, ki bi bih namenjeni (delno ali v celoti) samo Jurčiču. Nemško pisani list Slavische Blätter' pa je Jurčičeve spise obravnaval nekoliko drugače in jim posvetil tudi več prostora. Pozitivno je označil jezik, delujoče osebe, kompozicijo idr., skratka, skušal je, sicer ne preobširno in podrobno, izluščiti iz Jurčičevega pripovedovanja najvidnejše značilnosti.
Javni odmevi, razen zadnjega, so pričali o dokaj ozkosrčnih pogledih na leposlovno snovanje na Slovenskem. Vemo pa, da so obstajala tudi drugačna mnenja, toda javnosti so, žal, ostala neznana. MisUmo na Levstikovo pismo Franu Miklošiču (v jeseni 1865), v katerem je poudarjal, da je Jurčič »uže dozdaj skoraj najboljši slovenski novelist«, da ima lep in bogat jezik, smisel za risanje značajev in za »zapletanje in razreševanje« svojih pripovedi itd. Glede Slovenske vile pa je dejal, da je med objavljenim najboljše Jurčičevo.*
Za hteramo vedo je gotovo zelo zanimivo in pomembno Levstikovo kritično pismo Jurčiču (7. februarja 1868),' v katerem je dovolj na široko razčlenil in ocenil Desetega brata ter neusmiljeno nanizal zlasti pomanjkljivosti. Levstik svojega mnenja ni sporoči javnosti, čeprav bi bilo še kako potrebno opozoriti na kvalitativen premik v slovenski književnosti in seveda tudi na zadrege prvega tako obsežnega slovenskega leposlovnega besedila (ki ga je napisal komaj 22-letni pisatelj). Iz Levstikovega pisma lahko sklepamo, da se je njegov avtor izmikal, da bi objavil svojo oceno. Pri tem je bilo verjetno najbolj odločilno zlasti to, da spričo tohkšnih očitkov prijatelja Jurčiča ni hotel prizadeti pred javnostjo. In pomislek, da ne ve, kje bi oceno natisnil, je bil samo dobrodošel izgovor. Za Jurčiča je bila Levstikova kritika dokaj bridka, na tedanje bralce pa ni mogla vphvati.
Novice in Slovenski glasnik sta obljubljala obširnejši oceni (ali poročili), vendar je vse ostalo pri obljubah.V svojih napovedih bodisi knjige ali poročil sta Jurčičevemu pripovedništvu priznavala visoko ceno in s tem morda tudi pripomogla k ugodnemu sprejemanju Desetega brata. Janežič je v opravičilo zapisal, da bi bolje kot on ocenilo »to lepo prikazen na polji lepoznanskem ... kako spretniše pero«. Novice pa so ob prvem snopiču
* Zgodnja danica 1865, 104. Zanimivo je, da izraz »kužljiv« lahko srečamo tudi pozneje. Tako je Ljubljanski zvon 1886 (str. 127) v sestavku Pro domo navedel, kaj je ZD zapisala o prispevkih v tem listu: »... dodaja g. urednik 'Z. Danice' opazko, v kateri po svoji 'krepki navadi' implicite očita našemu listu, da 'ljubo mladino' slovensko pita 's kui-Ijivimi prismodarijami'.« ' Učiteljski tovariš 1865, 144.
' (Slovstveni oglasnik) Slovenska Vila, Slovenski glasnik 1865, 190. ' Literaturberichte aus Krain, Slavische Blätter 1865, 271-272. ' Levsükovo Zbrano delo XI. (Pisma), 1980, 66-67. 'N. d., 108-115.
'»Jurčičevo Zbrano delo 111., 1949, 374-375.
262
zatrjevale, da bodo pisale, ko bo roman v celoti natisnjen, sicer pa, da je »Jurčičevo pero samo... porok, da bode delo dobro«. Zadnje so objavile samo Levčevo pohvalo Jurčiča: »Naš Walter Scott, kakor bi jaz g. Jurčiča imenoval, pokazal je v svojih mnogih, skoro vseh po Janežiču na svitlo danih, večih in manjših povestih, da tako, kakor on, ne pozna nobeden slovenskih novelistov, kar se jih je do zdaj oglasilo, djanja in nehanja, mišljenja in značaja slovenskega naroda ...«" Toda kljub vsemu temu ostaja resnica: o prvem slovenskem romanu ni bila objavljena nobena literarnokritična ocena.
Nekoliko bolje se je godilo Jurčičevi povesti Sosedov sin. Res je sicer, da ni izšla »nobena temeljitejša slovenska ocena«,toda Laibacher Tagblatt in Slovenski narod sta objavila vsak svoje kritično poročilo o almanahu Mladika. V prvem listu je nepodpisani pisec (verjetno Karel Dežman)" z nekaj več kritičnega posluha skušal izluščiti nekatere vidnejše odhke Jurčičeve povesti, ki jo je obravnaval skupaj s Stritarjevo Svetinovo Metko. »Za srečno« je označil izbiro snovi in prav tako njeno obdelavo ter nadaljeval: »Razvoj se včasih dvigne do momentov, polnih življenja in dramatičnega učinka, jezik je plemenit in preprost ter se giblje v ljudskem narečju, katerega lepoto in blagoglasje znata uveljaviti oba pisatelja.« Pri Jurčiču, ki ga je označil, da je »vseskozi realist«, je videl »splošno dobrodejno širino v obdelavi«, medtem ko se je po njegovem Stritar nagibal k »bolj fragmentarni obdelavi snovi«.'* Precej pri splošnem predstavljanju Sosedovega sina je ostal Janko Pajk, ki je poročal v Slovenskem narodu." Moramo priznati, da je svojo prvo oceno Jurčičevega dela napisal mnogo bolj naklonjeno, kot je to delal pozneje, ko je kazal svojevrstno hladno zadržanost in celo zlovoljnosL Pajkova poglavitna trditev je bila, da ima Jurčič »neprecenljivo sposobnost, objektivno opazovati domače slovensko življenje« in da je kmečko življenje prikazal »čisto resnično, pa nikjer surovo ali nesnažno! Pri vseh teh lepotah kratkih opisov tako gladko in prirodno teče celo dejanje povesti. Zares! boljšega popisovanja domačega slovenskega življenja še Slovenci nismo do zdaj našli.«
O Sosedovem sinu se je tako le lahko bralo. Čeprav sta bih oceni dokaj skopi (v obeh primerih sta ocenjevalca imela pred očmi celotno vsebino Mladike), sta bili kohkor toliko kritično informativni in spodbudni tako za avtorja kot tudi za bralce. Kakšna pa naj bi bila Zarnikova ocena Mladike in s tem Sosedovega sina, lahko le ugibamo po nekaterih izjavah, ki so se ohranile v pismih. Zamik je uredniku Slovenskega naroda Tomšiču ponujal oceno, še preden jo je napisal Pajk. Ce sodimo po pismih, je bil Zarnik zelo kritičen in ne preveč navdušen nad slovensko leposlovno bero v Mladiki, izjema mu je bil le Sosedov sin. Menil je, da je »Jurčičeva povest 'Sosedov sin' preizvrstna ... sicer so pa nekatere stvari boljše, nekatere slabše, vse je pa srednje.«''' Ocena ni izšla (po vsem sodimo, da je tudi ni napisal), čeprav bi morda lahko razgibala tedanje duhove in spodbudila tudi kakšno bolj poglobljeno razlago Jurčičeve pripovedi.
O Jurčičevem feljtonističnem romanu Ivan Erazem Tattenbach, ki ga je pisatelj ponatisnil v zbirki Listki (1873), ni nihče kritično poročal, medtem ko so nekaj javnih kritičnih zapisov doživeli: romana Doktor Zober in Cvet in sad ter tragedija Tugomer.
O Doktorju Zobru je kmalu po izidu poročala goriška Soča, in sicer v okviru sestavka o »Slovenski knjižnici«. Slovenski narod ni objavil nobene ocene (morda tega pisatelj tudi ni hotel, ker je bil glavni urednik lista), pač pa je delno ponatisnil'*" sestavek iz Soče. Pri tem je zanimivo, da sta v Slovenskem narodu izpuščena prav tista dva odstavka, ki go-
" Radomljan (=Fran Leveč): »Cvetje« Janežičevo, Novice 1868, 19. '2 Tako M. Rupel v Jurčičevem Zbranem delu IV., 1951, 322. " Prim. Jurčičevo ZD IV., 322.
Slovenische Literatur. (Mladika, slovenischer Almanach.) - Laibacher Tagblatt 30. 12. 1868. Prim. Jurčičevo ZD rv., 323.
" Janko Pajk: Mladika Izdala in založila J. Stritar in J. Jurčič. I. leto 1868, Slovenski narod 28. 2. 1869. " Prim. Jurčičevo ZD IV., 322.
Domače stvari. (»Slovenska knjižnica«). - Slovenski narod 2. 3. 1876.
......   2fia
vorita o Doktorju Zobru. Pisec namreč pravi, da je bil veselo presenečen, ker je opazil, da Jurčičeva pisateljska moč ni pojenjala in da je roman »krepek sin tistega očeta, ki nam je rodil 'Domna', 'Desetega brata', 'Sosedovega sina'«. Nato pa je nadaljeval: »'Doktor Zober' ima vse lastnosti, katere zahtevamo od dobrega romana. Pisan v krepkem, korenitem in jedrnatem jeziku nam v markantnih potezah risa svoje izvirne značaje, katere nam predstavlja v čisto originalnih situvacijah. Predmet, katerega roman obdeluje, je čisto nov in povest je tako razpletena, da čitatelj hiti od poglavja do poglavja težko čakaje, kako se bode konec zasukal.. . Posebno izvrstno narisan je doktor Zober sam. Iz kratka: 'Doktor Zober' je lepa knjiga, ki se bode gotovo prikupila slovenskemu občinstvu, ki bode mnogo let romala od rok do rok.«''' Ocenjevalčevo mnenje je bilo Jurčičevemu delu naklonjeno, s tem da se je pisec le nekoliko omejil z besedami: »Ko bi imele te vrstice kak drug namen nego opozoriti slovensko občinstvo na novo literarno početje, hotel bi nekatere posameznosti novega romana posebno poudarjati. Povedal bi, kaj mi posebno ugaja, kaj ne! A moj namen nij pisali kritike o novem romanu ..
Precej drugače je presojal Doktorja Zobra kritik »x« v Slovencu." Pisec se je lotil dokaj podrobnega razčlenjevanja pripovedi in dokazoval, da delo za slovenskega bralca nima dovolj pozitivne moralne podlage. Posebej je poudaril izhodišče: »učeča se mladina«. Ponovno se je uveljavilo gledišče, ki je bilo v razpravljanju o slovenski književnosti vidno že v prejšnjih časih in ki je odklanjalo leposlovne stvaritve v imenu mladega rodu. Temu bi bilo (po mnenju pisca) treba dajati v roke leposlovno berilo, ki bi mu moralo »vedriti um, blažiti srce ler vcepljati vanj iskreno ljubav do domovine, do maternega jezika in sploh do vsega, kar je istinito blago, in hasnovito, lepo in krasno.« Tak pa Jurčičev roman ni. Junak je »bizaren, teman značaj«, je »črn pesimist; zlovoljen in čemerikav«, poleg tega »kolne in ranlači, preti in grozi«, obnaša se »divje in robato«, itd. Ocenjevalec je vzkliknil: »Kje je v takem značaju najti sledi krščanskih nazorov in verskih nagibov. .. Kakavi čuti morajo preplavili mlado nepokvarjeno srce, ko vidi risati tako teman in odljuden značaj? Kakov vtisek mora to na-nj narediti?Menimo, da prijetnega in dobrega ne.« Romanu je sicer pripisal tudi nekaj dobrih lastnosti, obenem pa mu očital, da je »dejanje preveč realistično in gmotno, tedaj premalo idealno in vzorno narisano«. Skratka, delo po kritikovih merilih ni spodbudno in slovenskemu bralcu ne more ponuditi »pravega jedra, nauka ali vodila za življenje, kojega imamo iz vsake povesti posneti«.Ocena v Slovencu je bila ubrana na misli in sta-Hšča, ki jih je katoliško usmerjena kritika vse pogosteje izražala o slovenskem leposlovju in ki so dosegla svoj popoln izraz v Mahničevih spisih. Učinka, ki ga je lahko imelo obravnavano kritično pisanje na tedanjega bralca, ni mogoče podcenjevati, hkrati pa se ni našel nihče, ki bi oceni ugovarjal in predstavil Jurčičevo pripoved z drugačnega zornega kota ter skušal pravičneje in z večjim razumevanjem pokazati na značilnosti in vrline Jurčičevega romana. »Slovenski narod« je molčal in prav tako Stritarjev Zvon. Vtisa zagotovo niso mogle popraviti v prihodnjem letu v Stritarjevih Literarnih pogovorih zapisane besede, češ da je Doktor Zober zanimiv in »globoko mišljen roman«, ki bi bil »lahko njegov 'cheld'oeuvre'«, če ne bi pogrešali »zadnje pile«.^" Prav tako ni moglo nadomestiti tehtnej-šega literarnokritičnega razpravljanja npr. sicer prijazno priporočanje romana v Besed-niku.2' Lahko bi rekli, da je bila javnost prepuščena vtisu, ki ga ja naredila »Slovenčeva« kritika.
Po Doktorju Zobru je kot 3. zv. v Slovenski knjižnici izšel Tugomer in nato kot 6. roman Med dvema stoloma. O drugem delu ni bilo objavljene nobene ocene, (Jurčič-Levstikov)
" J. Z.: »Slovenska knjižnica«, Soča 20.1. 1876. Ob inicialkah je zapisano tudi »Na Krasu 16. jan 1876«. A. Slodnjak o tem meni: »Kljub tem inicialkam, takšni krajevni označitvi in nekaterim goriškim jezikovnim posebnostim domnevamo, da je poročilo napisal Fran Levec.«Zgodovina slovenskega slovstva lil, 1961 (Slovenska matica), 337. "Soča 21. 1. 1976.
" X.: Doktor Zober, Slovenec 26. 2.1876. A. Slodnjak pravi: »Jezikovne in duhovne značilnosti 'Slovenčevega'poročila zbujajo domnevo, da ga je napisal Josip Mam.« Zgodovina slovenskega slovstva III., 337. ^»Stritarjevo Zbrano delo VI., 1955, 184. ^' (Slovensko slovstvo), Besednik 1876, 100.
264
Tugomer pa je imel nekoliko več odmeva. Stritar je v svojem Zvonu objavil samo kratko sporočilo o izidu, ki je izzvenelo kot majhen panegirik. Napisal je, da je >> 'Tugomer' drama, , povsem dodelana in dovršena: misel, dejanje, besede, vse izborno, isteklosem! Nič kritike, nič pretresovanja in pojasnjevanja, vse je jasno, vse razvidno!«Na koncu pa je vzkliknil: »Slava . Jurčiču!«^^ Očitno si je Stritar izbral udobnejši način in se tako verjetno želel izogniti te- j meljitejšemu obravnavanju tragedije. To sporočilce je izšlo 15. aprila (1876), 1. maja pa je na tako pisanje že reagiral Janko Pajk v Zori, ki je poleg ocene Tugomera objavil tudi tole ironično in podtakljivo pripombo v Listnici uredništva: »g. S. R. iz Gor. Vi ste tedaj v ] istini tega mnenja, da je 'Zvonova' kritika Jurčičevega 'Tugomera' (v št. 8.) resna pohvala,' a ne od konca do kraja porogljiva obsodba? O sancta simplicitas!«" Pajk je v svoji oceni" Tugomera osebe v tragediji primerjal z osebami v lliadi (Tugomer-Ahil, Bojan-Patroklos, ¦ Spitignev-Terzit itd.), opazil »reminiscence na Valenštajnov tabor«, prek zgodbene niti iz- ^ luščil Tugomerov značaj in naštel tele slabosti: »... igri manjka pravega zapletenega de- j Janja; vse je bolj slučajno, malo tega hotenega, samovlastno storjenega ... Izmišljena nij slabo ta tragedija, samo da nij nit, ki ima vse kot celoto prezreti, dovolj vidno izražena. Jezik je silno korenjašk, na mestih bolj, nego je samemu 'Perünu' morebiti ljubo, ali dostikrat je tudi trd in na prav mnogih mestih nerazumljiv. Prave poetične veljavnosti je prizor Tugomerove smrti. Ženskim značajem je g. Jurčič malo dal opraviti.« Tragedijo je spravil v zvezo s Trstenja-kovimi in Krekovimi mitologičnimi raziskavami in svojo oceno sklenil s trditvijo: »Sploh pa je g. Jurčič s tem nemalim poskusom dokazal, da ima dovolj pesniških močij v sebi, tudi kakovo dovršeno tragedijo proizvesti, kakov njegov 'Tugomer' nij.« Tako je Stritarjevemu na hitro spisanemu slavospevu odgovoril z odklonilno oceno, ki je skušala dokazovati, da delo nima posebne vrednosti. (Bili pa bi krivični, če ne bi priznaU, da je imel v nekaterih trditvah prav, npr. glede Tugomerove pasivnosti itd.)" Stritar svojega mnenja ni branil z dokazi,25a medtem ko je dosti pozneje (1878) Fran Leveč v brošurici Pravda o slovenskem šestomeru Pajku, ki je na vsa usta hvalil Sotljanovo igrico Mož beseda, Tugomera pa dal v nič, ostro ugovarjal in se posmehoval njegovemu kritičnemu presojanju." Pajk mu ni ostal dolžan in je v odgovoru na Pravdo ponovil svojo oceno oziroma jo še bolj izostril ter pribil, da »'Tugomer' nikakor nij dovršeno delo-, k temu mu baš manjka glavnega«.^''
Fran Levec^* se je kmalu po izidu Tugomera o delu precej obširno razpisal v nekaj junijskih in juUjskih številkah goriške Soče. Tragedijo je obravnaval kot izključno Jurčičevo delo in poudarjal dognano tehniko in krepak pesniški jezik, označil je njeno zgodbeno zasnovo in »ocenil tudi psihološko in idejno podobo posameznih oseb«. Zlasti obširno je ocenil osebe in posebno bi bilo zanimivo zvedeti, kaj je zapisal o Tugomeru, vendar žal ni popolnega letnika Soče 1876." Treba je poudariti, da se je strinjal z idejno-poUtičnimi gledanji v tragediji, ki jih tovrstno zgodovinsko delo pač mora izražati (po poetiki Rudolfa Gottschalla).
Zadnja Jurčičeva stvaritev v knjižni obliki je bil roman Cvet in sad. Ob prvi (nedokončani) izdaji (povsem razumljivo) ni bilo kritičnih ocen, o drugi (z letnico 1877, knjiga je izšla
"Tugomer, Zvon 1876, 128.
" Zora 1876, 144. Stritar je v sestavkuMir in sprava (Zvon 1876, 156-160) izrazil svojo ogorčenost nad Pajkovo »sa-movoljnostjo«.
»J. P (= Janko Pajk); rubr. Književnost in umetnost, Zora 1876, 143-144. " Prim. A. Slodnjak: Zgodovina slovenskega slovstva lil, 33.
Stritar je v omenjenem sestavku M/r in sprava med drugim zapisal: »Gospod Jurčič nam je podaril 'Tugomera': razveselil sem se ga kakor olrok pirha; in v lem veselju sem pisal v 'Zvonu' nekoliko navdušenih vrstic. Kaj se mi zgodi? (Citira Pajkove besede v listnici, op. pis.) - Ne tajim prav zgrabilo me je, ko sem prebral te besede! Smel bi po vsej pravici ostro zavrniti tako - samovoljnost! A ker priporočam in ponujam svojemu nasprotniku 'mir in spravo', zadušiti hočem pravično nevoljo. Dovolj! Zadnja moja beseda je: 'Mir in sprava!'«
" Fr. Leveč: Pravda o slovenskem šestomeru. Odgovor mariborskemu šestomerniku Janku Pajku, Ljubljana 1878, 39-40.
''Janko Pajk: Pravda o šestomeru. Spisal Fr. Leveč v Ljubljani 1878, Zora 1878, 47. " Prim. A. Slodnjak, n. d., 39. " A. Slodnjak, n. d., 338.
.________________.................._ _____________..............ZaL
v začetku 1.1878) pa je spregovoril le Janko Pajk v Zori. Medtem ko so drugi listi molčali, je Stritar v svojem Zvonu že spet objavil samo nekajvrstično napoved in na koncu dejal: »Priporočati g. Jurčičevih spisov ni potreba - naznanilo zadostuje!«'" Stritar se je ves čas omejeval le na krajša naznanila o Jurčičevih delih in o njih ni napisal prav nobene lite-rarnokritične razčlenitve. Kakšni so bili za to razlogi, lahko le ugibamo. Mogoče pa je domnevati, da je spričo tega občutil nelagodnost Morda je prav zato tudi v začetku leta 1877 Jurčiču namenil kar štiri Literarne pogovore^' in v njih poudaril Jurčičevo zaslugo, da smo Slovenci dobili roman. Poleg tega ga je predstavil kot ljubljenca slovenskih bralcev, češ da »izmed vseh slovenskih pisateljev, kolikor jih živi, nima nobeden toliko častiteljev kakor Jurčič, pri gospodi in med kmeti.« Stritar je v svojem razpravljanju prodorno opozoril na' nekatere bistvene poteze Jurčičevega pripovedništva in s prepričljivostjo svojega pisanja prav gotovo vplival na bralno občinstvo. Obenem pa je tudi res, da si je izbral nekoliko ¦ lažjo pot Jurčičevim pripovedim bi nedvomno bolje utiral pota, če bi s svojo razglede- • nostjo in poznavanjem leposlovnih zakonitosti bralce sproti seznanjal z njihovimi zna- i čilnostmi, vrednotami in tudi s pomanjkljivostmi. Tako pa so slovensko javnost o Jurči- '* čevih delih obveščali (ocenjevali!) drugi, med katerimi nekateri niso mogli skriti svoje pri- * stranosti. Med te je sodil tudi Janko Pajk, ki mu površnost in samovoljnost" nista bili tuji i lastnosti. ä
i
Ob ocenjevanju" romana Cvef in sad se je Pajk postavil v pozo vzvišenega in zadržanega kritika, ga obravnaval z rahlim posmehom in mu sicer priznal tudi dobre strani (npr. »zanimivost dejanja«, »mojstrsko pero« pri popisovanju mnogih prizorov, »ki v strogem smislu s povestjo - kolikor se o enojnej povesti sme govoriti - niso v nikakej zvezi«, itd.), hkrati pa avtoritativno našteval, da »manjka enojnosti osebe, ktera bi bila nositeljica vsega dejanja«, da se dejanje »sploh jako nemirno in neredno razvija«, da je nekaj »nepristojnih prizorov«, da tudi ta roman »kakor vsi otroci Jurčičeve muze, pogrešajo skrbne in marljive roke, ktera bi jih bila do čistega olikala in ogladila«, itd. Kako pristranski je bil Pajk pri ocenjevanju, lepo dokazuje kritično poročilo o Kodrovi povesti Marjetica,'^ ki jo je v Zori razglasil za »vzgled in izvir« prikazovanja slovenskega kmečkega življenja in za »pravo narodno knjigo«: » Tako na tanko, tako nežno in vendar tudi tako realno še do sedaj nobeden slov. pisatelj, niti Jurčiča in Stritarja ne izjemši, nij popisal domačega življenja.«
Iz povedanega sledi, da je Jurčičevo slovstveno delo v slovenski literarnokritični(!?) oz. sploh publicistični javnosti zbudilo nekaj odmevov, ki kažejo na različnost sprejemanja in posebej na vzgojno-moralistične in ideološke vidike obravnavanja literature. Prvič, ni mogoče prezreti, da o Jurčičevem pisanju niso objavljaU ocen listi, od katerih bi bilo to najbolj pričakovati: Slovenski glasnik, Zvon, Slovenski narod (če izvzamemo Pajkovo oceno Mladike oz. Sosedovega sina). Drugič, vehko tehtnejše mish so objaviU npr. o sestavkih v Slovenski vili in o Sosedovem sinu nemško pisani časniki kot slovenski. Tretjič, katoliško usmerjena »kritičnost« je veliko prej našla pot v javnost kot svobodomiselno naravnana literarnokritična gledanja (izjema je Leveč). Četrtič, največkrat je Jurčičeva dela ocenjeval Janko Pajk, ki je ob Tugomeru in Cvetu in sadu jasno izpričal nenaklonjenost in se s tem postavil v isto vrsto s »Slovencem«. Petič, Levstik in Stritar v javnosti (ob izhajanju del) nista nastopala z Uteramokritičnimi ocenami o Jurčiču; Stritarjevo »reševanje« z navdušujočimi naznanili zagotovo ni moglo odtehtati resnega in poglobljenega razpravljanja in presojanja, kakršnega sta bila zmožna.
Pretežen del kritičnih sestavkov o Jurčičevih delih ni mogel spodbujati tedanjih slovenskih bralcev, da bi bolje razumevali in sprejemah Jurčiča (in slovensko književnost tis-
>" Stritarjevo Zbrano delo VII., 1956, 347.
" S. (= Josip Stritar): Literarni pogovori. J. Jurčič, Zvon 1977, 30-31, 46-47, 62-63, 78-79. " Prim. A. Slodnjak, n. d., 39. " J. Pajk: Cvet in sad. Zora 1878, 63. Rubr. Književnost in umetnost. Zora 1877, 276.
266
tega časa) in ga pogosteje ali sploh prebirali; torej jim - po našem prepričanju - ni mogel biti zadovoljiva opora. In drugič, po vsem bi sodih, da se je velik del omenjenih zapisov razhajal s splošnejšo pozitivno recepcijo Jurčičevih pripovedi med beročimi Slovenci.