V Ljubljani, dne 18. oktobra 1934 Cena izvodu Din 1*— Leto L Poštnina plačana v gotovini Štev. 40. Izhaja vsak četrte! Naročnina letno Din 30’— Uredništvo in uprava: Kolodvorska ulica št. 8 v Ljubljani Telefon št. 3770 Pošt. ček. račun št. 10‘499 • - ■; Pogrebni zvon. Imeli smo ljudi — v poljani cvet, imeli smo jih — vrhu gore hrast, imeli smo jih — dali smo jih vam — kaj hočete, grobovi, še od nas? Pojo zvonovi težko, težko pesem... Iz naših src pojo zvonovi, iz naših src vro častne salve, iz naših src donijo žalostinke fanfar in vojaških rogov. Vojaški bobni bobnajo mrtvaški marš. Mrk je naš pogled, težak je naš korak. Pred nami vstaja tužna vizija. Sami, čisto sami smo zadeli sveto krsto na svoje rame. Mnogo bojnih tovarišev smo izročili materi zemlji — nobenega tako težko. Mnogo krst smo prenosili na svojih rokah — nobena ni bila tako težka. V nji leži naš najzvestejši bojni tovariš, naš najdražji brat, naš vojvoda, naš mrtvi Kralj. Zaprtih oči, nemih ust leži nepremično na naših ramah. Naša srca pa se z njim pogovarjajo ... Za krsto stopa dolga vrsta pogrebcev. Bojevniki svetovne vojne, bojevniki vseh vojn. Med njimi sence mrtvih borcev vseh časov, vrsta za vrsto, ^nnia ob rami, vsi objeti kot bratje, f af.8 Kosovega polja s Kraljem Osvoboditeljem, junaki Kumanovega z junaki s Cera, junaki Albanije z junaki Doberdoba, junaki Dobrudže in Soluna z vitezi s Kosova, junaki vešal in ječ z junaškimi materami, starci in drobno žrtvovano deco. Vsi vitezi, vsi vojaki, vsi živi in mrtvi mučeniki in borci vseh časov, pomešani med seboj v bratski slogi in enakosti — vsi tisti, ki so ljubili, ki ljubijo in ki bodo ljubili svojega Kralja in Domovino bolj kakor same sebe. Marširajo ^ neskončno dolgi koloni ter spremljajo svojega mrtvega Voditelja na Jadnjem, najtežjem maršu. To ni le castna četa — to je živa in mrtva ar-tnada bojevnikov Jugoslavije... S ti-nih poljan, z zelenih gričev svetijo beli križi z grobov neštetih neznanih bojevnikov, ki so se borili z orožjem ali pa z golimi rokami za svobodo in Srečo svojega naroda. Zadnji pozdrav ... Pojo zvonovi iz lin srbskih, hrvatskih in slovenskih cerkva. Padajo težke solze iz slovenskih, hrvatskih ln srbskih oči... Težke so misli bojevnikov, ki no ®iino sveto truplo v tiho kripto kra tjevske zadužbine na Oplencu. Zaka. ^ tako ljubil svoj narod, Ti mrtv Kralj mučenik? Ker si videl vso nje f°vo lepoto, vso njegovo mlado silo Ker si do dna razumel nujnost zgodo pne in svojega velikega poslanstva Ker si vedel, da so Ti historija in Tvo Ji veliki predniki dali poleg kraljev ®ke krone tudi ogromno nalogo, ka tero si razumel in izpolnil do dna ii Plačal z življenjem. Koliko noči s Prečul za nas, koliko misli si misli Za nas, ko si stopal samoten mislei Po nasadih svojega Dedinja in svojeg, ^uvobora. Zakaj si se toliko prizade yal za mir med narodi, zakaj si dela !n dosegel toliko, kot noben drug su yeren in državnik vsega sveta? Ker s ?° ona izkusil vso bridkost vojne vi re od svoje nežne mladosti d< dobe moža, ker si pripadal isti, do Te je peklensko zlobni zbor ljudi, smrti namučeni in žrtvovani genera- raztresenih po vsem kontinentu, ki ciji, kot mi. Ker si videl vse gorje, podpirajo, financirajo in vzgajajo ru-vse nepopisne muke albanskih muče- Šilce svetovnega miru. To so ljudje, nikov, ker si slišal stok in oporoko katere so Geniji narodov, katerim umirajočih ter videl grozne rane svo- pripadajo po svojem nesrečnem roj-jih najboljših bojevnikov sveta. Ker stvu, izvrgli in tisočkrat prekleli. Ob-si videl hekatombe in ladijske tovore Ijubljamo Ti, da jih bomo poiskali od mrtvih trupel, iztrganih iz živega te- prvega do zadnjega — če bo treba, lesa svojega naroda, kateremu si ho- bomo šli do konca sveta. Ne bomo mi-tel dati največ, kar si mogel dati: rovali, ne bodo uživali veselja nad Mir in zoper mir! ... mošnjo Judeža Iškarijota. Ne bodo nas Po naših planinah si hodil, po vseh utolažili ne z lepa, ne z grda. dokler širnih ravninah vseh pokrajin Te je ne pade po zadnjem od tistih, ki so nosil korak tja do najdražjega — do sklenili smrt vstajajoče velike in sre- Monumentalni katafalk v Splitu, na katerem je bila izpostavljena krsta s truplom Blagopokojnega kralja Aleksandra ob prihodu iz Francije. našega morja. Gledal si in videl, kako raznovrstne so pokrajine Tvoje države, kako raznovrstni so njeni prebivalci, čeprav so iste krvi. In da bi povezal nas brate še močneje med seboj, si nam dal sveto ime Jugoslavija. In ker si videl, kako nevarno se igramo s svojo svobodo, si nas očetovsko pokaral s svojim 6. januarskim opozorilom. Ker si videl, da manjka mnogim našim bratom kruha, si snoval blagoslovljene načrte — da bi bilo kruha za zadnjega od nas. In ker si videl, da manjka v našem kolu četrti brat, si stopil s krepkim korakom v staroslavno Sofijo in zavojeval ljubezen bratskih src — s svojo ljubeznijo. Neizmerni, genijalni, smeli so bili Tvoji idealni načrti. Toda tik pred tako težko priborjeno zmago svojih plemenitih naporov si omahnil, Ti smrtno zadeti beli orel... In še na pragu velike skrivnosti smrti si dahnil in nam dal zadnje, kar si nam še mogel dati, sveto besedo: »Čuvajte mi Jugoslavijo!« ... f Ker smo vojaki, vprašamo: Kdo Te je ubil? Ubila Te ni le podla roka enega človeka, ki mu niti Bog ne more odpustiti. Ubil Te je sistem, ubil čne Jugoslavije — ne pest maščevanja — temveč meč pravice! Naj se skrivajo na tujem ali doma — gorje jim, tisočkrat gorje! Ne bomo dali nikomur, da bi skrunil svete ideale našega naroda, Kralja in Domovine Jugoslavije. Ne bomo več marijonete in žrtve tujih, nam sovražnih sil, pa naj se skrivajo za državnimi grbi ali za dimniki vojne industrije. Hočemo klicati in biti plat zvona, čeprav bi nas ves svet preziral kot idealiste, fantaste — hočemo biti že vendar enkrat neslovansko trdi in odločni — do kraja. Žrtev je bilo dovolj, vse preveč. Hočemo mir in zmago svojega narodnega ponosa. Sovrag nas je naskočil zahrbtno, z vso nejunaško, nebojevni-ško silo je zamahnila njegova pest, da nas udari v sredo srca, da nam zada drugi Kosovski Vidovdan! Njegove krogle so nas grozno ranile — zadele so tako blizu srca! ... Toda še smo živi in — ozdraveli bomo! Vsem zakletim sovražnikom našega svetega jugoslovanskega edin-stva kličemo, da smo še tu in da so vsi njihovi napori zaman! Ni nas uničilo ne Kosovo, ne Albanija, ne ye-šala invazije, pa nas tudi Marseille ne more. Vse je zaman! Tu smo na zemlji junakov in mučenikov in tu ostanemo! Tesno objeti bratje Srbi, Hrvati in Slovenci bomo skovali nepremagljivo zgradbo našega edinstva in skupne usode. Če smo doslej gradili z granitom, bomo gradili odslej z jeklom. Oči bomo upirali tja, kjer bomo uvideli bratsko slovansko ljubezen in pa resnično spoštovanje. t Kakor smo mislili, govorili in delali doslej, hočemo tudi v bodoče. Naša pot je samo ena: kakršna je bila v preteklosti, taka bo v bodočnosti. Hočemo zmago reda, miru, pravice. Hočemo zmago sloge med brati krvi ene matere Južnih Slovanov. V tesni zvezi z našo slavno vojsko, katere rezervni bojevniki smo, hočemo kljubovati za ceno vsake žrtve, vsem zunanjim in notranjim sovražnikom Domovine. Mi bomo čuječi, tenko bomo poslušali in gledali, kaj se godi pri nas in okrog nas. Hočemo zmago sloge in spoštovanja med pripadniki vseh ver, vseh prepričanj, vseh stanov. Hočemo zmago diktature poštenosti, zakonitosti, enakopravnosti in moralnega preporoda vsega jugoslovenskega ljudstva. Hočemo zmago brezpogojne eno-dušnosti, pokorščine, vojaške discipline in bojevniškega tovarištva. Hočemo najti dela in kruha za vsakega našega brata, hočemo brezobzirno prečiščenje vsega našega javnega življenja, hočemo konec žalitev, strankarskih razprtij med brati ter delitve v manj vredne in več vredne državljane. Hočemo, da bodo vsi čisti, nesebični, pošteni Jugoslovani resnični bojevniki, odločni idealni dobrovoljci za izpolnitev velike in svete oporoke mrtvega Aleksandra: »Čuvajte mi Jugoslavijo!« Težko je delo, ki čaka naših rok. Težka je odgovornost, ki nam jo nalaga oporoka mrtvega Kralja. Ne govorimo — delajmo! Smrt našega Voditelja nam je vsem v težko preizkušnjo, ali se ne bomo razkropili pod silo udarca kot jata splašenih golobov, ki bi postali lahek plen roparskih kraguljev. Nismo se razkropili in ne bomo se. Zastavili bomo vse svoje sile, da to izkušnjo prestanemo. Če nismo morda razumeli živega Kralja Ujedinitelja — hočemo in. moramo razumeti njegovo sveto oporoko ob zadnjem utripu njegovega srca. Kako jo bomo izvršili, če ne bomo složni in pošteni? Po poti, katero nam je On določil, bomo hodili, prežeti z nemo bolečino, toda odločni, neomahljivi in nepopustljivi. Ker vemo, da je samo ta pot prava, da samo ona vodi v tako težko priborjeno srečo naše bodočnosti. Pojo zvonovi težko, težko pesem... Iz naših src pojo zvonovi, iz naših src vro častne salve, iz naših src donijo žalostinke fanfar in vojaških rogov. Vojaški bobni bobnajo mrtvaški marš ... Slava sveti senci najvišjega bojevnika Jugoslavije! Z Bogom, naš nesmrtni brat Aleksander! Vitez luči in Aleksander Mirotvorec Nepričakovano in porazno je zadela smrt našega Gospodarja ves narod. Zadela ga je namreč na vrhuncu njegovega voditeljskega dela. Z bliskovito naglico se je zato razširila presunljiva vest o krvavem marsejskem popoldnevu po vsej državi. Kot žgoča strelica je prebodla vsa srca — ni ga tako trdega, da ne bi bilo zakrvavelo. In po pravici. Njegova smrt, ki jo je povzročila zločinska roka, je največja tragedija današnjega časa, saj je mič ni izzivalo, nasprotno, narod in inozemstvo sta želela, da bi nam ostal čim dalje ohranjen v zdravju in plodonos-nem delu. Kajti iskrena vdanost našega Gospodarja ideji miru ga je stavila med evropskimi državniki na tako odlično mesto, da mu ga nihče ni mogel oporekati, in mu ga, kakor smo videli zadnje dni v svetovnem tisku, tudi oporekal ni. V žalnem govoru, ki ga je imel ob priliki pogreba skupaj z našim rajnim kraljem padlega ministra Louisa Barthouja, je starec Doumergue dejal: »Ne zadostuje, da bi mir samo želeli, treba ga je napraviti.« Resnična beseda, samo vzdihovanje in razpravljanje o miru ne zadostuje. Treba je mir kovati z muko, naporom in nevarnostjo. Tega jasnega in enostavnega načela se je naš blagopokojni Gospodar kaj hi- hlapci teme tro zavedel z enostavno neprisiljenostjo bistroumnega realnega državnika in zato je kmalu po vojni, čim se je izčistilo mlado vino nove politične konstelacije v Evropi, začel svoje plodonosno delovanje na tem polju. Seveda so bile zapreke ogromne, notranje in zunanje. S kakšnimi težkočami se je moral boriti On, ki je hotel iz svoje države napraviti novo, krepko, nedostopno trdnjavo miru ter oporišče vseobčega miru v Evropi! Kajti vedno je rajnemu Gospodarju bdela pred očmi kot zvezda vodnica misel, da je mir v Evropi zavi-sen v veliki meri od miru na Balkamu Odtod njegovo neustrašno prizadevanje za slogo med državami Balkana, ki ga je na žalost motilo marsikaj neljubega. Poleg drugih sijajnih uspehov, kot na primer balkanski pakt, je diplomatska akcija, ki jo je vodil v tem zmislu, dobila blestečo krono v nedavnem obisku pre-stolice bratskega bolgarskega naroda. Nikdar pa ni njegova državniška modrost pozabila, odkar so se bile izčistile prilike v osrednji Evropi, da je pogoj vseobčega miru ne samo mir na Balkanu, marveč tudi neomajen red v srednji Evropi. Tak red pa se more doseči -— tako je spoznal ta bistri mislec — le s skupnim preudarkom, s skupnim reševanjem nalog, s skupnimi odločitvami. Zato je, okrožen z drugimi umnimi glavami ne samo Jugoslavije, temveč tudi Češke in Ru-munije, ustvaril Malo Antanto, ki naj bi povezala te tri manjše države v veliko silo, ki naj bi izločila možnost igre z raznolikimi interesi teh treh držav, in ki naj bi iz te državniške tvorbe napravila prvo neomajno skalo, na katero bi mogla boginja miru opreti svojo nogo sredi burnega morja mednarodnih zapletljajev. Toda vse to še ni bilo dovolj. Zopet se je vrnil k načelu, da za mir ni dovolj, ako po njem hrepenimo — moramo ga ustvarjati. Na evropskem obzorju so se pojavljali drugi veliki problemi. Zveza narodov, ki je vedno bila odlična institucija za obrano miru in je svojo nalogo v polnoti tudi izvrševala, kolikor ji je to bilo na dosegu, vendar marsičesa kljub vroči želji ni mogla doseči. Seveda, njen okvir je presplošen, ima svetoven obseg. Zato se je pojavila misel, da morajo zainteresirane evropske države same ustvariti tako atmosfero, da bo omogočena realizacija obširnejšega načrta mednarodnega sodelovanja in s tem utemeljitev mednarodnega miru. Države Male Antante, in med njimi zlasti Jugoslavija, so se kmalu osvestile, da je neobhodno potrebno za utrditev miru sodelovanje s sosedi, in sicer z vsemi brez izieme, na vzhodu, pa tudi na zahodu. Blagopokojni Gospodar je dobil medtem za sotrudnika na polju miru enega izmed najsijajnejših umov sodobne Francije. To je bil Louis Barthou. In tako sta ta dva viteza luči skupno započela svoje plodonosno delovanje. Postalo jima je kmalu jasno, da je mir v Srednji Evropi možen le, ako se Franciji kakor Jugoslaviji posreči, urediti miroljubno sodelovanje s srednjeevropskimi sosedi. Razpoloženje za tako sodelovanje je bilo opažati zadnje čase tudi pri le-teh. In tako se je v nedavni preteklosti začelo v srednji Evropi previdno, nekam tipajoče sicer, toda mnogo obetajoče diplomatsko delovanje, ki je hotelo ustvariti medsebojno zaupanje na podlagi mnogostranskih dogovorov, medsebojno zaupanje, prvi pogoj za mir, red in blagodejen razvoj, po čemer že dolgo zaman hrepeni človeštvo vesoljne Evrope, ki dan in noč sluti nad sabo Damoklejev meč vojnih strahot. Ko je blagopokojni kralj Aleksander nastopil svojo pot v Francijo, ki naj bi bila triumf miru, je bilo pričakovati, da bo njegovo bivanje v Parizu prineslo evropskim narodom prijetno presenečenje. Toda vitezom luči so stali nasproti hlapci teme. Preuranjeno je bilo govoriti o njih obširneje. Resnica o njih bo prišla na beli dan: Vemo, da bo resnica ostudna, in da bi bilo bolje, ako bi ostala v temi. Vendar mora na dan, ker človeštvo mora spoznati svoje sovražnike. Ura je štiri in deset minut Blagopokojnega Gospodarja je odpeljal v Francijo rušilec »Dubrovnik«. Ko je tisti večer pred odhodom iz Beograda — tako poroča njegov bivši vzgojitelj L. Vojnovič — sonce krvavo rdeče tonilo za obzorje, sta sedela na verandi kraljeve vile na Dedinju. »Slabo vreme boste imeli,« mu je rekel Dalmatinec. »Da. da,« je zamišljeno pritrdil kralj, »slabo vreme.« Vendar ni poslušal ostalih Vojnovičevih besed pazljivo, zdelo se je, da je beseda o slabem vremenu sprožila v njem zlokobne slutnje, ki so se kmalu, le prekmalu uresničile. Po nerazumljivem naključju, ki se včasih ironično igra z največjimi možmi, in ki ga zna tako spretno izrabiti orodje temč, je bilo dogovorjeno, da bo Gospodar stopil na francosko zemljo v Marseillu. To mesto, velikansko po številu svojih prebivalcev in tipično obmorsko mesto po svojih neštevilnih zakotnih barih in kletnih gostilnah, kjer se shaja in spretno skriva vsa najbolj otrovna pena, kar je izvrže kotel zločinstva, je kljub svojim prirodnim krasotam in kljub slikovitosti svojih ulic gotovo zadnje, ki bi moglo služiti za mesto izkrcanja vitezu luči, kakršen je bil naš kralj, kajti stopil je s prvim korakom na ozem- lje orodja teme, čegar sluge so se takoj zgostile krog njega, da ga pogubč. Fotografije, ki so ujele na papir prve trenotke Gospodarjevega bivanja v Franciji, tako na primer njegovo rokovanje z Barthoujem, jasno pričajo o radostnem čuvstvu njegovem, ki mu je napolnjevalo srce v tem hipu. Zato je bila žaloigra, ki se je pet minut nato odigrala sredi navdušenega vzklikanja nepregledne množice prebivalstva, tem bolj presunljiva. Ob štirih in deset minut je planil proti njemu z zverinsko besnostjo bivši krvnik Vanče Mihajlova, orodje teme, terorist Vladu Georgijev in ubil pred očmi vseh poglavarja naše petnajstmili-jonske jugoslovanske zadruge in težko ranil njegovega političnega sotrudnika francoskega zunanjega ministra Barthouja ter francoskega generala George-sa. Minister Barthou je podlegel ranam. To je strašni rezultat krvavega marzej-skega popoldneva. Vitez luči, kralj Aleksander, je moral plačali svoje pogumno delo za mir in lepšo bodočnost svojega naroda in človeštva s smrtjo. Pekoče solze Predobro so nam vsem znane podrobnosti o tem, kakšen porazen odmev je imel ta turobni dogodek po naši domovini, po Franciji, Evropi in po vsem svetu. Priznali so našemu pokojnemu Gospodarju vsi narodi, kar se mu priznati mora, ako je še kaj resnicoljubja na svetu, namreč to, da je bil velik človek, ker se je boril in je umrl za dobro svojega naroda, obenem pa za najvišjo dobrino človeštva, za belo golobico vesoljnega miru. Z občudovanjem so morali priznati vsi tujci, ki jih je čas narodne žalosti zajel v Jugoslaviji — in med njimi so bili veliki odličniki in prvovrstni misleci, tako recimo angleški admiral Fisher — da so bili prizori, ki jih je bila v vseh delih države sprožila vesi o kraljevi smrti in pa vrnitev Gospodarjevega trupla na naše ozemlje, tako polni neizmerne človeške globine, da se z nobenim ugovorom ne da dvomiti o absolutni duhovni povezanosti vsega naroda z njegovim kraljem. Iz tega je videti, da je bil blagopokojni v veliko večji meri resnični kralj Jugoslovanov, kot je inozemstvo mogoče slutilo. Iz vsega tega se tudi more videti, kako silna je ta izguba za nas. Lahko rečemo, da je nenadomestljiva in da njegova kri vpije do neba. Orodje teme tako so začele po storjenem zločinu oblasti v Franciji pa tudi drugod z energičnim iskanjem hlapcev teme in zločina. Kljub njihovi izredno spretno zamišljeni organizaciji se jim vendar ni moglo posrečiti, da bi se izmuznili skozi goste mreže, ki jih je razpela vsepovsod pravica. Ugotovljena je krivda skupine emigrantov, ki jih vodita Pavelič in Per-čec. Ugotovljeno je tudi v prvi vrsti to, da je ubijalec kralja član YMRO Vlada Georgijev, večkratni morilec. Ugotovljeno je tudi, da so nekateri izmed teroristov živeli na Janka-Pusti na Ogrskem» kjer so se vežbali v rabi orožja in v tehniki atentata. Preiskava, ki se vodi o delovanju teh ljudi, bo gotovo odkrila mnogo takega, kar bo strgalo z marsejskega krvavega popoldneva tenčico skrivnosti, ki še visi na njem. Ni samo v interesu Jugoslavije, marveč v interesu Evrope, sveta in miru je, da se razčisti vprašanje o tem, kdo nosi odgovornost za moralno in materialno škodo, ki je n»' stala po atentatu. V interesu vsega sveta je tudi, da se izžge zla rana terorizma» ki se je razmahnila v času moralnega propada po vojni. Ura bije, človek, stopi na plan! Spoštovanje, ki nam ga narekuje prj' čujoča žalna ura, ko se v Beogradu vrše zadnje priprave, da se položi prevzviše-no truplo k večnemu miru in pokoju v mavzolej na Oplencu, to spoštovanje n»1^ ukazuje tudi prvi sklep, prvo geslo, prV' bojni klic, prvo besedilo splošne narodne Beseda naše vojske (Proglas vojnega ministra gen. Mil. Milovanoviča.) Naš vzvišeni vrhovni zapovednik Viteški kralj Aleksander I. Zedinitelj je padel od zločinskega napada 9. oktobra v Marseilleu. Padel je, junaki, poveljnik, ki nas je z nepopisno hrabrostjo in modrostjo vodil od zmage do zmage in ki je ovekovečil i svoje i naše ime. Izgubili smo starešino, čigar plemenita duša je popolnoma obvladovala naša srca, stare-šino* v katerega smo vsi imeli neomejeno vero. Njegova velika dela so se nizala drugo za drugim več ko dve desetletji. Kot prestolonaslednik je kralj Aleksander poveljeval I. armiji v balkanskih vojnah 1912—13. Čeprav v letih svojih najmlajših vojakov, je dobil odločilne bitke in zadivil ves svet s svojo nadarjenostjo in junaštvom. Sloves njegovega orožja se je daleč razlegal in povsod so govorili o njegovih sijajnih uspehih. Z njegovimi zmagami se je osvobodila Južna Srbija, ki jo je tako ljubil. Svetovna vojna od leta 1914 do 1918 ga je zatekla kot vrhovnega poveljnika. Vodil je i narod i vojsko. Pod njegovim poveljstvom je bila izvojevana bitka na Ceru in pri Kolubari. Med njegovim poveljevanjem se je vršilo ono strahovito probijanje skozi albanske skale. Čeprav težko bolan, ni zapustili svojih čet, temveč je z njimi delil vse napore in pomanjkanje. Pod njegovim poveljevanjem se je pojavila naša vojska na solunski fronti, da preurejena in ponovno usposobljena za akcijo naglo stopi v dolgotrajne in krvave boje. Vodil jih je s prav istim poletom, s kakršnim se je boril poprej. Pod njegovim poveljstvom je bil naposled izvršen preboj solunske fronte in s tem končna zmaga v svetovni vojni. Kralj Aleksander L je torej vodil našo vojsko tedaj, ko je ustvarjal Jugoslavijo. On je dokončal tudi njeno osvobojenje in zedinjenje, ki ga je na svečan način proglasil. Po vojnah se je kralj z železno voljo in s tisto energijo, ki je bila samo njemu lastna, ves posvetil ureditvi države. Posvetili se je v prvi vrsti ureditvi notranjih razmer v državi in se zanimal za vsako panogo narodnega življenja. Povsod je dajal vzpodbudo njegovi aktivnosti. Posvečal je roditeljsko pozornost vsemu delovanju vseh državljanov. Vojaški sili je pa pripisoval še poseben pomen. Gledal je, da se čim pravilneje razvije in izpopolni. Tudi na svoje poslednje potovanje v prijateljsko Francijo je odšel za blagor svojega naroda. Silno navdušenje, s katerim se je narod na poti poslavljal od njega, dokazuje, kako veliko vero je imel vanj in v njegovo podjetje in kako velike nade je polagal v srečen konec tako velikega in pomembnega dejanja. Toda zločinska roka je presekala njegovo delo baš v najvažnejšem trenutku. Kralj Aleksander je padel pri vršitvi svoje visoke naloge. Nepretrgoma do smrti je skrbel za svoj narod, za svojo domovino, in mislil je nanjo, ko nam je zapustil svoje poslanstvo: Čuvajte Jugoslavijo! Jugoslavija je njegovo delo. Jugoslavija je, glejte, tudi njegova poslednja beseda! Dela kralja Aleksandra I. so ogromna in v zgodovini našega naroda se bodo najvidneje odražala. Njegova nadarjenost in sposobnost sta nenadkriljivi. Zato je tudi izguba njega nenavadno težka. Pokojnemu kralju mi, junaki, dolgujemo neizmerno hvaležnost in brezkončno spoštovanje. Zmerom se ga bomo s ponosom spominjali in zmerom nam bo najlepši zgled vestnega izpolnjevanja dolžnosti in vseh vojaških vrlin. Poklonimo se globoko njegovemu velikemu duhu in izkažimo mu vso čast. Večna slava Viteškemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju! Toda, junaki, da izpolnimo zaobljubo, ki nam jo j^ pokojni kralj zapustil, nam mora biti največja dolžnost, da častno in in visoko držimo zvestobo njegovemu vzvišenemu prvorojencu. Mi smo že položili vojaško prisego vrhovnemu poveljniku N j. Vel. kralju Petru II. V tej prisegi smo se zaobljubili, da bomo povsod in pri vsaki priložnosti zvesti, vdani in poslušni svojemu vrhovnemu poveljniku. To je naša dolžnost. To je edina pot, po kateri moramo vsi iti. Samo tako bomo pokazali, da smo vredni izvršilci tistega, kar nam je kralj Aleksander v trenutku smrti sporočil in zaupal. S svoje strani vam zapovem, da se zato držite prisege, ki ste jo položili in da služite z isto voljo in samopremagova-njem, kakor ste to zdaj pohvalno delali: Kralj in domovina morata biti nad vsem in braniti ju morate s skrajno požrtvovalnostjo. Popolnoma sem prepričan, da boste tako delali, in zato vas, junaki, pozivam, da iskreno in glasno vzkliknete: Naj živi naš vrhovni poveljnik N j. Vel. kralj Peter II. Prisege, Vsi moramo sprejeti v svoja usta zadnjo besedo Gospodarjevih ust, sprejeti moramo vsi tudi v svoj um zad-njo misel njegovega uma. Ta je bila: »Čuvajte mi Jugoslavijo!« Tako bomo ustanovili med velikim pokojnikom in Samimi seboj duhovno kontinuiteto, duhovno vez, ki se ne sme pretrgati, marveč uiora ostati in se krepiti vedno bolj in holij. Kdor je za to postavljen, bo tudi nadaljeval Gospodarjevo delovanje za splošni mir in red. Regenti, ki jim načeluje kraljev zaupnik, Nj. kr. Vis. knez Pavle, bodo gotovo z vsemi svojimi sposobnostmi, z vso svojo obzirnostjo in rahločutnostjo znali hoditi po svetli Poti pokojnega Viteza luči. Za njimi bo stalo pri izvrševanju kraljeve oporoke in Pri ustvarjanju lepše bodočnosti domovine vesoljno jugoslovansko ljudstvo. Nihče pa ne sme pozabiti v površnem optimizmu vse resnosti pričujočega tre-notka. Ura bije in nikakor ne smemo reči z evangelijem, da človeka ni. Človek mora biti. Stopi naj na plan. Velik jugoslovanski človek, tako velik; kot to zahteva ura, ki bije, nič manjši ne. Ker bi to bila njegova poguba. Ta človek mora biti velik na visokih kakor tudi na nižjih položajih, naj si bo gospod ali mali človek. Mir, red, disciplina V prvi vrsti pa težki trenutki zahtevajo mir, red in disciplino. Potrebna je notranja zbranost. Vsakršna samovoljna dejanja so pogubna. Imamo može, ki jih je postavil rajni kralj, 'ti naj modro ukazujejo. S svojega visokega položaja bolje vidijo, kaj se sme in kaj se ne sme, kaj je potrebno, kaj odveč. Stojmo mirno vsak na svojem mestu, ki nam ga je dalo življenje in pazljivo motrimo, kaj se godi. Velika moč v takih resnih trenotkih je molk. Neprijatelju, ki nas bo videl resne, strnjene in molčeče, bo ta molk tem bolj strašno svarilo, naj se varje. Zato povsod mir, red, disciplino, molk! »Svoboda je vredna tem več, čim več krvi je bilo prelite zanjo! Brez velike in radovoljne žrtve ni svobode!« Te besede je zapisal leta 1913. osemnajstletni dijak »Preporodovec« Avgust Jenko. Toda ni jih samo napisal. Ob izbruhu svetovne vojne se je javil kot eden prvih jugoslovanskih dobrovoljcev-Slo-vencev v srbsko vojsko in že leta 1914. padel pod Cerom junaške smrti. Pod svoje besede je pritisnil pečat dejanja — s svojo srčno krvjo... Jenkovemu vzgledu je sledila dolga, nepregledna vrsta neomajnih idealistov-dobrovoljcev. Sledili smo mu, vsemu svetu smo kljubovali, ker smo hoteli biti najzvestejša garda jugoslovanske misli. Danes pa stojimo ob Tvojem odprtem grobu, veliki Aleksander, naš brat in zvesti tovariš iz krvavih borb. Bil si nam komandant, vojvoda, regent in Kralj, v Tvoje roke smo polagali prisego Tvojemu viteškemu Očetu ob grmenju topov svetovne vojne. S Teboj in pod Tvojo zastavo smo hrumeli kot hudournik v do smrti izmučeno Domovino, kateri smo na svojih bajonetih prinesli Svobodo. Na svoji trnjevi poti smo padali in zopet vstajali, dokler ni zasijalo veliko solnce svobodne Jugoslavije. Nemi, brez besed gledamo v temno žrelo Tvojega groba. Vanj polagamo Tvoje sveto truplo. Vanj polagamo Tvoje mrtvo srce, ki je edino razumelo vso tako tragično veličino žrtev jugoslovanskega dobrovoljca. Zato ravno mi tako globoko občutimo in razumemo vso neizmerno tragiko Tvoje smrti. Cenil in ljubil si nas, mi ljubimo Tebe svojega edinega pokrovitelja in zaščitnika. In kakor Tebe, bomo ljubili Tvojega visokega Sina Prvorojenca. Mi vemo, da moramo Slovani, posebno Jugoslovani, vsak naš uspeh plačati z morjem krvi. In ker smo to ceno že plačali in še dodali Tvojo najsvetejšo žrtev, verujemo v končno veliko zmago Jugoslovanstva in Slovanstva. Dragi nesmrtni Aleksander! Tvoja zvesta garda. Tvoji stari bojni tovariši dobrovoljci kličemo in prisegamo v črni mrak Tvojega groba: Spi pokojno, kraljevski Brat! Tu smo, ravno taki smo, kot si nas vedno poznal. Mi ostanemo na braniku Jugoslavije — prav ničesar se ne bo zgodilo brez nas. Močni smo in odločni, kot nikdar preje. Kar je bilo sveto Tebi, bomo čuvali do svojega zadnjega diha, do svoje zadnje kaplje krvi. Tako nam Bog pomagaj! Z Bogom, Vitez Aleksander! iDopisi Osrednji izvršni odbor »Boja« prejema dan na dan številne dopise, ki odražajo globoko tugo naših tovarišev bojevnikov nad strašno izgubo, ki nas je zadela s smrtjo Najvišjega našega komandanta. Radi pomanjkanja prostora nam ni možno priobčiti vse, navajamo le nekatere izmed njih. Drugi prihodnjič. Rajhenburg. Domovino je objela tiha žalost. Vse je pod silnim utisom prerane in tragične smrti našega dragega vladarja. Povsod plapolajo žalne zastave, zvonovi pa pojo svojo turobno pesem v poslednje slovo največjemu jugoslovanskemu heroju. Po oknih so razstavljene njegove slike, odete s črnim pajčolanom ter okrašene s cvetjem, kakršnega še nudi umirajoča jesenska narava. Odbor krajevne organizacije »Boj-a« je imel v petek 12. t. m. zvečer svečano žalno Mir in pokoj duši Kralja Viteza in Mučenika! Narodna bolest, globoka in brezmejna, Ram še ne da, da bi z besedo izrazili vso veličino Kralja Viteza, Vojskovodje, Ju-Raka in Državnika Genija. V duši naroda pa se je že bliskovito rodila legenda o Aleksandru Karadjordjeviču, da bo živel v njej skozi stoletja in tisočletja. On je Prvi človek na svetu, ki si je v zadnjem Rasu mahoma stekel aureolo in lik večnih herojev starega klasičnega veka: Vitez Aleksander Veliki Ujedinitelj in Mirotvorce ... Že doslej je vedel svet za našo slavo *R za našo usodo. Vitez Aleksander Kara-^jordjević je definitivno utrdil mesto Raše nacije