/ * K E-K S I VAFEtjNI BISKVITI najboli«! pri T O V* A KEKSOV IN VAPELJNOV 'sij B. Pauer Ljubljani. ION I S' • •.. čokolada > I ............... M _..... m ■S i i%:j4 i "Bin ^ ■ •i L l • : 1 «• •asu ” iMOi ««§i iiiviilpi sfa*« n » « ■ ■ * bonboni karameli SCHICHTOV RADION pere sam Jm in preprosto kakor A_B"C ^RAZTOPI Radion v mrzli vodi SKUHAJ v raztopini perilo 20-30 minut SIZPIRAJ perilo najprej v gorki, *y potem v mrzli vodi belejše IR 9-32 Srečko POTNIK in drug LJUBLJANA Metelkova 13. Parna destilacija esenc, eteričnih proizvodov, eterov, izdel. sadnih sokov ter marmelad pflMIIII I Pi||T||g DUGARESA Priznate najbolja kakvoča /\/v/vyv/s KOLEDAR Nabavljalne zadruge uslužbencev državnih železnic Ljubljana za navadno leto 1933 O LETNIK VIL ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦ Samozaložba NZUDŽ Ljubljana Uredil in odgovoren za vsebino: Dr. Benko Leopold, žel. uradnik, Ljubljana, Kolodvorska ul. 39. 52273 Našemu cenjenemu članstvu in vsem tovarišem železničarjem [s#jj/kakor lani, tako se moramo tudi letos na pragu Novega leta zavedati, da traja preizkusna doba človeštva, posebno pa še našega malega človeka in morda v največji meri nastav-Ijenca, državnega uslužbenca in delavca — še dalje. Zopet pa poudarjamo, da ni treba kloniti v teh težkih časih, da je treba podvojiti odpor in srčno na vse strani dokumentirati našo voljo do življenja, in sicer takega življenja, ki ga upravičeno zahteva naš stan in ki ga mu človeška družba mora nuditi. Seveda, treba je pa tudi v polni meri uvaževati vsesplošen položaj, ki nam narekuje marsikatero odpoved in izdatno^ omejitev naših potreb. Štednja vsepovsod, prevdarno domače gospodarstvo, če le mogoče nabiranje pa bodisi še tako skromnih prihrankov za morda še težje čase, vse to moramo imeti ob prestopu v novo leto pred očmi. Skromnost, varčevanje naj' bo naša deviza. Pogum in zaupanje v boljšo bodočnost nas-ne sme zapustiti. Vera v moč skupnih naporov naj ne usahne. Ljubezen do naše zadruge in naših zadružnih ustanov naj se' krepi! Že dosedaj so te ustanove dokazale, da vršijo v polni' meri svojo nalogo, da so nam močna opora v boju za obstanek in napredek. Morda bodemo njih blagodejen vpliv v bodočnosti še bolj občutili in priznali! Poslužujte se srečno pričujočega koledarja ! Skrbno vodite' svoje gospodarstvo in gospodinjstvo. V koledarju najdete za domače knjigovodstvo primeren pripomoček. Čitajte prav vse članke, ki Vam jih koledar prinaša, ker upamo, da so vsi koristni in več ali manj za vse zanimivi. V nadi, da Vam bo čez leto dni zamogel nov koledarr napovedati boljše čase, Vam kličemo: NOVO LETO! m srečno v Pogum, v zaarugi je spas ! KOLEDAR ZA NAVADNO LETO 1933 Navadno leto 1933 ima 365 dni, začne s petkom in konča s soboto. * Astronomični letni časi. Pomlad se prične 21. marca ob 2. uri 43 min. Poletje se prične 21. junija ob 22. uri 12 min. jesen se prične 23. septembra ob 13. uri 01 min. Zima se prične 22. decembra ob 7. uri 58 min. Mrki solnca in lune: V letu 1933 bo mrknilo solnce dvakrat. Prvi solčni mrk bo 24. februarja od 10'56 ure do ure. Pri nas neviden. Drugi solnčni mrk bo 21. avgusta od 3'52 ure do 9‘45 ure. Pri nas bo viden. Luna letos ne bo mrknila. Vremenska napoved ob lunini meni je povzeta po ]. W. Herschlovem vvemenskem ključu. Vremenski ključ zvezdoslovca J. W. Herschla. Ako se spremeni luna , pomeni: ob uri poleli od 15. IV. do 16. X. pozimi od 16. X. do 15. IV. 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozapadnik 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar 4. do 6 dež sneg in vihar 6. do 10. spremenljivo dež ob severozapadniku sneg ob vzhodniku 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter 12. do 14. veliko dežja sneg in dež 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno 16. do 18. lepo lepo 18. do 22. lepo ob severu ali za-padniku, dež ob jugu in jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali zapadniku 22. do 24. lepo lepo JANUAR Beležke Za katoličane Zapravosl. ♦ 1 N Novo leto 2 P Makarij 3 T Genovefa ) 4 S Tit. škof. 5 Č Telesfor 6 P Sv.TrijeK. 7 S Zdravko 19 Bonifacij 20 Danilo 21 Julijana 22 Anastazij 23 10 muč. 24 Evgeaija 25 Božič 8 N 1. porazgl. G- 9 P Peter 10 T Pavel 11 S Higin © 12 C Arkadi] 13 P Veronika 14 S Feliks 26 2. dan Božiča 27 Štefan 28 20.000 muč. 29 Betleh. deca 30 Anizij 31 Melanija 1 Novo leto 15 N 2.porazgl.G 16 P Marcel , 17 T Anton, Mar. 18 S Priska 19 C Marij C 20 P Fab.inSeb. 21 S Neža dev. 2 Silvester p. 3 Malahija 4 Evstahij 5 Teopent 6 Bogojavlj. 7 Sabor Iv. Krst. 8 Jurij 22 N 3.porazgl.G, 23 P Zar. Mar. D. 24 T Timotej 25 S Sp. sv. Pavla 26 C Polikarp @ 27 P Janez Zlat. 28 S Rog. in tov. 9 Polijekto 10 Greg. Niški 11 Teodozij 12 Tatijana 13 Jermilo 14 Sv. Sava 15 Pavel Tivejski 29 N 4.porazgl.G. 30 P Martina 31 T Peter Nol. 16 Verige sv. P. 17 Anton Veliki 18 Atanazij 3) Prvi krajec dne 3. ob 17'24 (lepo, mrzlo). — © ščip dne 11. ob 2P36 (sneg, mrzlo). — C Zadnji krajec dne 19. ob 7‘15 (spremenljivo). — © Mlaj dne 26. ob 0-20 (mrzlo, jasno). Prejemki: Din : p Mesečni prejemki: tht MU .MU MM Izdatki: Din i p Stanovanje : \ i i ! Luč in kurjava: Živila: i i i' Obleka in čevlji: Posli: Perilo : Šola: Naročnina na liste in revije: Članarina: Na dolg: Pogrebna in podporna društva : : i i .. : ; ; Mi ;i i i , FEBRUAR Beležke Za katoličane Za pravosl. 1 S Ignacij 19 Makarij 2 Č Sveč. ) 20 Jevtimij 3 P Blaž 21 Maksim 4 S Andrej K. 22 Timotej 5 N 5.porazgl.G. 23 Klement 6 P Doroteja 24 Ksenija 7 T Romuald 25 Gregor 8 S Ivan Mat. 26 Ksenofont 9 C Apolonija 27 Ivan Zlat. 10 P Školast. @ 28 Efrem Sirski 11 S Adolf 29 Ignacij 12 N 1. predp. 30 Trije Jerarhi 13 P Katarina 31 Kir in Ivan 14 T Valentin 1 Trifun 15 S Favstin 2 Sreč. Gosp. 16 C Onez. Agat. 3 Sim. in Ana 17 P Frančišek C 4 Izidor Pel. 18 S Simeon 5 Agata 19 N 2. predp. 6 Vukol 20 P Sadot, šk.tv. 7 Partenij 21 T Feliks 8 Sv. Sava II. 22 S Petra stol 9 Nikifor 23 C Peter D. 10 Haralampij 24 P Matija @ 11 Jurij Krat. 25 S Valburga, d. 12 Melentij 26 N 3. predp. 13 Sv. Mirotoč 27 P Gabrijel 14 Aksentij in Kir. 28 T Pust. Rom. 15 Onisim 3) Prvi kranjec dne 2. ob 14'16 (sneg in dež). — ® Ščip dne 10. ob 14D1 (sneg in dež). — C Zadnji krajec dne 17. ob 15‘08 (lepo in jasno). — © Mlaj dne 24. ob 13.41 (ob- lačno, mrzlo). Prejemki: Din P Mesečni prejemki: : j i ! ! 1 i ; !"" I M i f i i i i r i i 1 . .. Trr i i ; Izdatki: Din P Stanovanje: Luč in kurjava: Živila: Obleka in čevlji: Posli: Perilo: Šola: Naročnina na liste in revije: Članarina: Na dolg: Pogrebna in podporna društva ! i MAREC Beležke Za katoličane Za pravosl. 1 S Pepel. Alb. 2 C Simpl., Neža 3 P Kunigunda 4 S Kazimir ) 16 Pamfil 17 Teod. i. Tiron 18 Lev» p. 19 Arhip 5 N 1. post. ]an. 6 P Perp. in fel. 7 T Tomaž Akv. 8 S Kvaire. Julij 9 C Frančiška 10 P Kvat.40muč. 11 S Kval. Sofr. 20 Lev, škof 21 Timotej 22 Progl.Srb.kralj. 23 Polikrat 24 Najd. gl. Iv. K. 25 Tarasij 26 Poriirij 12 N 2. p. G. V. @ 13 P Teodora 14 T Matilda 15 S Klemen 16 Č Hil. in Tac. 17 P Jedert 18 S Ciril C 27 Prokopij 28 Vasilij 1 Evdoksija 2 Teodor 3 Evtropij 4 Gerasim 5 Konop * 19 N 3. p. Jožef 20 P Aleksandra 21 T Benedikt 22 S Sr. p. Katar. 23 C Pelagija 24 P Gabrijel 25 S Oz. M. D. 6 42 mučen. 7 Vasilij 8 Teofor 9 40 mučenikov 10 Kodrat 11 Sofronij 12 Teofan ’ 26 N 4. sredp. © 27 P Rupert 28 T Jan. Kapistr. 29 S Ciril 30 Č Kvirin 31 P Modest 13 Nikifor 14 Benedikt 15 Agatij 16 Savin 17 Aleksij 18 Ciril Jeruz. ® Prvi krajec dne 4. ob 11'23 (mrzlo, veirovno). — © Sčip dne 12. ob 3'46 (sneg in vihar). — C Zadnji krajec dne 18. ob 22D5 (sneg in dež). — © Mlaj dne 26. ob 4‘20 (sneg, vetrovno). Prejemki: Din j p Mesečni prejemki: i i : MM MM i ! i i : : • j i ! i 1 : MM MM M : ii r Izdatki: Din i f, p ■ Stanovanje': i' i i : 1, Luč in kurjava: • Živila: ; Obleka in čevlji: MM Posli: ' i Perilo : Šola: ( i ! Naročnina na liste in revije: Članarina: Na dolg: : i Pogrebna in podporna društva : j ' * . ' \ ' \ - . i M i MM ! M | n APRIL Beležke Za katoličane Za pravosl. 1 S Hugon 19 Hrizant 2 N 5. p. (tiha) Fr. 3 P Rihard ) 4 T Izidor 5 S Vincencij 6 Č Sikst 7 P Herman 8 S Albert 20 Jov. inSerg. 21 Jakob 22 Vasilij 23 Nikon 24 Caharija 25 Blagovesti 26 Gabrijel 9 N 6. p. cvet 10 P Marko 11 T Lev I. 12 S Julijan 13 Č Vel.č. Herm. 14 P Vel. p. Justin 15 S Vel. s. Hel. 27 Cvetna 28 llarijon 29 Marko 30 Jovan 31 Ignacij 1 Vel. petek 2 Tit 16 N Vel. noč 17 P Vel. pon. 18 T Apolonij 19 S Konrad 20 C Neža 21 P Anzelm 22 S Soter in Kaj. 3 Uskrs 4 Uskrsnipon. 5 Uskrsnitor. 6 Evtihij 7 Jurij 8 Herodijan 9 Evpsihij 23 N l.pov.(bela) 24 P Jurij © 25 T Marko 26 S M.B.dobr.sv. 27 Č Peregrin 28 P Lukezij 29 S Peter, m. 10 Terencij 11 Antipa 12 Vasilij 13 Artemon 14 Martin 15 Aristarh 16 Agapija 30 N 2. povel. 17 Simeon C Prvi krajec dne 3. ob 6'56 (snežno, mokro). — © Sčip dne 10. ob 14'38 (spomenljivo). C Zadnji krajec dne 17. ob b'\l (dež, hladno). — © Mlaj dne 24. ob 19'38 (lepo hladno). Prejemki: Din p Mesečni prejemki: Izdatki: Din p Stanovanje: Luč in kurjava: Živila: Obleka in čevlji: Posli: •• •• .... .... Perilo: Šola: Naročnina na liste in revije: Članarina: Na dolg: Pogrebna in podporna društva : ' MA] Beležke Za katoličane Za pravosl. 1 P Filip in Jak. 2 T Atanazij ) 3 S Var. sv Jož. 4 Č Cvetko 5 P Irenej 6 S Ivan Ev. 18 Jovan prep. 19 lovan verh. 20 Todor 21 Januarij 22 Teodor 23 Jurij t 7 N 3. povel. 8 P Prik.sv.Mih. 9 T Greg. N. © 10 S Antonin 11 Č Frančišek 12 P Pankracij 13 S Servacij 24 Sava 25 Marko 26 Vasilij 27 Sp.m.sv.Save 28 Jason 29 Vasilij Ostr. 30 Jakob 14 N 4. povel. 15 P Izidor 16 T Jan. Nep. ([ 17 S Paskal 18 Č Erik 19 P Peier 20 S Bernardin 1 Jeremija 2 Atanazij 3 Tim. inMavro 4 Pelagija 5 Irena 6 Jovan 7 Zn. čast. križa 21 N 5. povel. 22 P Emil 23 T Jan. Krst. 24 S Afra @ 25 Č Vnebohod 26 P Filip 27 S Beda 8 Jov. Bogosl. 9 Nikolaj 10 Simon 11 Ciril in Met. 12 Znam. G.reš. 13 Glikerija 14 Izidor 28 N 6. povel. 29 P Magdalena 30 T Ferdo 31 S Angela 15 Pahomij 16 Teodor Prep. 17 Andronik 18 Teodot J) Prvi krajec dne 2. ob 23'39 (lepo toplo).— © Ščip dne 9. ob 23'04 (spremenljivo). — C Zadnji krajec dne 16. ob 13‘50 (veliko dežja). — © Mlaj dne 24. ob 11‘07 (dežeeno hladno). Prejemki: Din p Mesečni prejemki: j I' ; i i I i ! : ■ i i f : : : : i i : j Izdatki: Din p Stanovanje : i i Luč in kurjava: i i Živila: : : Obleka in čevlji: • i Posli: i Perilo: i Šola: I Naročnina na liste in revije: i : i Članarina Na dolg: r i : Pogrebna in podporna društva : ! , -j i i : i ; i : i i : i JUNIJ Beležke Za katoličane Za pravosl. 1 Č oFrtunat ) 2 P Marcelin 3 S Klotilda 19 Patrik 20 Kornilij 21 Konstantin 4 N Binkošti. 5 P Bink. pon. 6 T Norbert 7 S Kval. Rob. 8 C M. Maks. @ 9 P Kval. Primož. 10 S Kval. Bogm. 22 Duhovi 23 Duh. pon. 24 Duh. torek 25 Najd.gl.lv. K. 26 Karpo 27 Teraponl 28 Nikita 11 N 1. pobin. 12 P Janez 13 T Anion P. 14 S Bazilij 15 Č Tetovo C 16 P Fran Reg. 17 S Adolf 29 Teodozij 30 Izak 31 Hermas 1 Justin 2 Nikifor 3 Lukijan 4 Mitrofan 18 N 2. pobin. 19 P*Juliana 20 T Silverij 21 S Vekoslav 22 C Ahacij 23 P Srce Jez. © 24 S Kres, J. Krst. 5 Pet. Koriški 6 Visarion 7 Teodot 8 Slralilal 9 Kiril Aleks. 10 Timotej 11 Bartol 25 N 2. pobin. 26 P Janez in Pav. 27 T Hema 28 S Vidov dan 29 Č Pet. in Pav. 30 P S. sv. Pav. ) 12 Onufrij 13 Akilina' 14 Elizej 15 Vidov dan 16 Tihon 17 Emanuel S> Prvi krajec dne 1. ob 12'53 (veliko dežja). — © Ščip dne 8. ob 6‘05 (spremen). — C Zadnji krajec dne 15. ob 0'26 (spremen.) © Mlaj dne 23. ob 2‘22 (lepo, vetr.). — Ji Prvi krajec dne 30. ob 22'40 (oblačno). Prejemki: Din \ p Mesečni prejemki: 1 h ! i i j i ■ i i 1 ' i' i i : : : i ; : i i i i "171 f MM Izdaiki: Din p Stanovanje: Luč in kurjava: Živila: Obleka in čevlji: Posli: i Perilo : Šola: Naročnina na liste in revije: Članarina: Na dolg: Pogrebna in podporna društva : i .MM .n r .r M : M JULI) Beležke Za katoličane Za pravosl. 1 S Rešnja kri 18 Letonij 2 N 4. pobin. 3 P Bernardin 4 T Urh 5 S Ciril in Met 6 C Izaija 7 P Viligoj @ 8 S Elizabeta 19 juda 20 Naum 21 Julijan 22 Evzebij 23 Agripina 24 Roj. Ivana K. 25 Febronija 9 N 5. pobin. 10 P Amalija • 11 T Pij I. 12 S Moh.inFort. 13 Č Anaklet p. 14 P Bonaveni. C 15 S Vladimir 26 David 27 Samson 28 Cir in Jovan 29 PeterinPavel 30 Sab. apost. 1 Koz. in Dam. 2 Obl. Marijina 16 N 6. pobin. 17 P Aleš 18 T Friderik 19 S Vinko P. 20 Č Marjeta 21 P Angelina 22 S M.Magd. © 3 jakint 4 Andrej Kr. 5 Atanazij 6 Sisoj Vel. 7 Toma 8 Prokop 9 Pankracij 23 N 7. pobin. 24 P Magdalena 25- T Jakob 26 S Ana 27 C Rudolf 28 P Zmagoslav 39 S Marta 10 45muč. vN. 11 Olga 12 Prokloi.Jul. 13 Sab. Gabr. arh. 14 Akila 15 Ciril 16 Antmogon 30 N 8. pobin. ) 31 P Ignacij 17 Marina 18 Emilijan © Sčip dne 7. ob 12-50 (veliko dežja). — C Zadnji krajec dne 14. ob 13 23 (dež, hladno). — @ Mlaj dne 22. ob 17’03 (spremenljivo). — J) Prvi krajec dne 30. ob 5'44 (deževno, hladno). Prejemki: Din p Mesečni prejemki: N i ! I I i n i i i i i i i i i i i ! i ! i i i i i Izdatki: Din p Stanovanje: , - Luč in kurjava: Živila: Obleka in čevlji: Posli: Perilo: Šola: Naročnina na liste in revije: Članarina: Na dolg: Pogrebna in podporna društva : .. - AVGUST Beležke Za katoličane | Za pravosl. 1 T Peter v okov. 2 S Porcijunk.© 3 C Najd.sv.Štef. 4 P Dinko(Dom.) 5 S M. D. snež. 19 Lazar 20 Ilija 21 Simeon 22 Mar. Magd. 23 Trofim. 6 N 9. pobin. 7 P Kajetan 8 T Cirijak 9 S Janez 10 Č Lovro 11 P Tiburcij 12 S Klara 24 Kristina 25 Ana 26 Jermolaj 27 Pantelejmon 28 Prohor 29 Kalinik 30 Angel. Srp. 13 N 10. pob. ([ 14 P Evzebij 15 T Vnebovz. 16 S Rok 17 C Hiacint 18 P Helena 19 S Ludovik 31 Evdokin 1 Najd. Mak. 2 Štefan 3 IzakinDalm. 4 7 decevEfezu 5 Evsignij 6 Preobr.Gosp. 20 N 11. pobin. 21 P Ivana Fr. @ 22 T Timotej 23 S Filip 24 C Jernej 25 P Ludovik 26 S Cefirin 7 Dometij 8 Emilijan 9 Maiej, ap. 10 Lovrenc 11 Evplo 12 Fotij in Anikit 13 Maksim 27 N 12. pobin. 28 P Avguštin ) 29 T Obgl Iv.Krst. 30 S Roža Lim. 31 C Rajko 14 Mihajlo 15 Vneb. M. D. 16 Joahim 17 Miron 18 Flor ® Ščip dne 2. ob 8‘59 (veliko dežja). — C Zadnji krajec dne 13. ob 4-49 (deževno). — @ Mlaj dne 21. ob 6'48 (spremenljivo). — J) Prvi krajec dne 28. ob 11’13 (veliko dežja). ; Prejemki: Din j p Mesečni prejemki: i: j -rJ - i j : : i i i j : : i i i : Izdatki: Din p Stanovanje: \ j Luč in kurjava: Živila: Obleka in čevlji: Posli: Perilo: ...u Šola: Naročnina na liste in revije: i Članarina: i ! Na dolg: ! I Pogrebna in podporna društva : ....L...!.... i i Ti i r ! .1 SEPTEMBER Beležke Za katoličane Za pravosl. 1 P Egidij 19 Andrej 2 S Štefan Kr. 20 Samuel 3 N 13. pobin. 21 Tadej, ap. 4 P Rozalija © 22 Agatonik 5 T Lovrencij 23 Lupo in Ir. 6 S R ti. prestola. 24 R. d. prestolu. 7 Č Marko in tov. 25 Bartol 8 P Roj. M. D. 26 Adrijan 9 S Pet.K.,Seraf. 27 Pimen 10 N 14. pobin. 28 Mlojzes Mirin 11 P Protin H. C 29 Obgl. Iv.Krst. 12 T Ime Marij. 30 Aleksander 13 S Frančišek 31 Pas Bogorod. 14 Č Pov. sv. kr. 1 Simeon 15 P Mar. D.7 žal. 2 Mamant 16 S Ljudmila 3 Janič 11. 17 N 15. pobin. 4 Vavila 18 P Jožef K., Zof. 5 Cah arija 19 T Januarij © 6 Evdoksij 20 S Kv. Evslah. 7 Sozont 21 C Matej 8 Roj. M. D. 22 P Kval. Mavr. 9 Joah. in Ana 23 S Kvat. Tekla 10 Minodora, Mit. 24 N 16. pobin. 11 Teodora 25 P Kamilintov. 12 Avtonim 26 T Ciprijan ) 13 Kornelij 27 S Koz.inDam. 14 Krstov dan 28 Č Venčeslav 15 Nikita 29 P Mihael 16 Evfemija 30 S Hieronim 17 Zofija \ © Ščip dne 4. ob 6.04 (dež, hladno). — C Zadnji krajec dne 11. ob 22'30 (oblač., mrzlo). — © Mlaj 19. ob 19-20 (dežev., hladno). —■ J) Prvi krajec 2 !6. ob 16'36 (spremen.). Prejemki: Din p Mesečni prejemki: M, i i j i ; * : : i : i • •, ; i i j i : i i i ; : : : ! : : i : i I : ; : Izdatki: Din p Stanovanje: i i 1 Luč in kurjava: ! ! ! Živila: ! i i Obleka in čevlji: ! i 1 Posli: i+ Perilo: Šola: -i' r i ■■■■■■ Naročnina na liste in revije: Članarina: i I i ■ Na dolg: L. Pogrebna in podporna društva : j i i 1 i • ; ! i i i ! J.J.. I 1 : : OKTOBER Beležke * Za katoličane Za pravosl. 1 N 17. pobin. 2 P Ang. varihi 3 I Terezika © 4 S Fran. Seraf. 5 Č Plač. in tov. 6 P Brunon 7 S M. D. K.r. v. 18 Evmenij 19 Trofim in Sab. 20 Evstahij 21 Kodrat 22 Jona 23 Spoč. sv. Iv. K. 24 Simon 8 N 18. pobin. 9 P Dionizij 10 T Francis. B. 11 S Nikazij C 12 Č Maksimiljan 13 P Edvard 14 S Kalist 25 Efrosinija 26 Smrt Iv. ev. 27 Kalisirat 28 Bariton 29 Kirijak 30 GregorinArm. 1 Pokrov M. D. 15 N 19. pobin. 16 P Gal, Gerard 17 T Margareta 18 S Luka, ev. 19 Č Peter @ 20 P Ivan Kanc. 21 S Uršula 2 Ciprijan 3 Dionizij 4 Štefan 5 Haritina 6 Toma 7 Sergij 8 Pelagija 22 N 20. pobin. 23 P Klotilda 24 T Rafael 25 S Krispin ) 26 Č Evarist 27 P Frumencij 28 S Sim.injuda 9 S. Brankovič 10 Evlampij 11 Filip 12 Probointov. 13 Karpo 14 Sv. Parask. 15 Lukijan 29 N 21. pobin 30 P Alfonz Rod. 31 T Volbenk 16 Longin 17 Osija 17 Peter Cetinj. © Ščip dne 3. ob 1808 (lepo, hladno). — C Zadnji krajec dne 11. ob 17'46 (lepo, prijetno). — @ Mlaj dne 19. ob 6'45 (spremenljivo). — $j Prvi krajec 25. dne 23-21 (lepo, hladno). Prejemki: Din p Mesečni prejemki: MM .. MM UM : : • : ; ; ; ; M..LJ M MM , ■ M ^ Izdatki: Din \ p \ Stanovanje: ...L..M........ Luč in kurjava: Živila: MM Obleka in čevlji: Posli: M.:!'J Perilo: Šola: Naročnina na liste in revije: Članarina. J JU... Na dolg: L.J 1 Pogrebna in podporna društva : .J....u...j... 1 'i i ! ■ Mi; : 1 : MM MM MM NOVEMBER Beležke Za katoličane Za pravosl. 1 S Vsi sveti 2 Č Ver. duše (f) 3 P Viktorin 4 S Karel Bor. 19 Prohor 20 Artemij 21 Hilarij 22 Averkij 5 N 22. pobin. 6 P Lenart 7 T Jan. Gabr. 8 S Bogomir 9 C Božidar 10 P Andrej f 11 S Martin, šk. 23 Jakob, ap. 24 Arela 25 Markijan 26 Dimitrij 27 Nestor 28 Arsenšj 29 Avramij 12 N 23. pobin. 13 P Stanislav 14 T J.Kunčevič 15 S Leopold 16 C Otmar 17 P Gregor @ 18 S Odon 30 Milutin 31 Stahij 1 Koz. in Dam. 2 Akindin 3 Obn. sv. Žorža 4 Joanikij 5 Galaktion 19 N 24. pobin. 20 P Feliks 21 T Dar. M. D. 22 S Cecilija 23 Č K lemen 24 P Ivan K. ) 25 S Katarina 6 Pavel 7 33 mučenikov 8 Sab.Mih.arh. 9 Onisifor 10 Hrasto 11 Štefan Deč. 12 Ivan Mil. * 26 N 25. pobin. 27 P Virgilij 28 T Gregorij III. 29 S Saturnin 30 C Andrej 13 Ivan Zlat. 14 Filip 15 Gurij 16 Matej, ap. 17 Gregor © Sčip dne 2. ob 8'59 (veliko dežja). — C Zadnji krajec dne 10. ob 13'19 (dež in sneg). — © Mlaj dne 17. ob 17'24 (lepo, hladno). — J) Prvi krajec dne 24. ob 8‘38 (deževno). Prejemki: Din i p Mesečni prejemki: MM ' i i ! i : : : : • . ’ : t ■ : i M : j • j : : i : : • TtrT' Izdatki: D:n . \ p Stanovanje: Luč in kurjava: Živila: . Obleka in čevlji: Posli: Perilo : m:j:j: MM Šola: Naročnina na liste in revije: Članarina. j M...!... Na dolg: jjjj... Pogrebna in podporna društva : i i i i HM i j ■ : DECEMBER Beležke Za katoličane | Za pravosl. 1 P Ujedmjeiije 2 S Bibijana © 18 Drž praz. 19 Abdija 3 N 1. adv. ([ 4 P Barbara 5 T Saba 6 S Nikolaj 7 Č Ambrož 8 P B.sp.M.D. 9 S Peter Four. 20 Gregor D. 21 Dar. M. D 22 Filemon 23 Amf. inGreg. 24 Katarina 25 Klemen 26 Alimpij 10 N 2. advent. 11 P Damaz 12 T Aleksander 13 S Lucija 14 C Konrad Of. 15 P Kristina 16 S Evzebij 27 Jakob Perz. 28 Štefan 29 Paramon 30 Andrej 1 Naum 2 Uroš 3 Sofronij 17 N 3. adv. © 18 P Gracijan 19 T Favsta 20 S Kv.Evg.inM. 21 C Tomaž, ap. 22 P Kv. Demtrij 23 S Kv. Viktor. ) 4 Drž. praz. 5 Sava 6 Nikolaj 7 Ambrož 8 Patapij 9 Spoč. M. D. 10 Ivan Desp. 24 N 4. ad. A. inE. 25 P Božič 26 T Štefan 27 S Ivan, ev. 28 Č Ned. olroč. 29 P Tomaž 30 S Evgenij 11 Danilo 12 Spiridon 13 Evstahij 14 Tirzo 15 Elevterij 16 Agej 17 Danilo 31 N Silvester© 18 Sebastijan © Ščip dne 2. ob 2’31 (mrzlo, suho). — Zadnji krajec dne 10. ob 7'24 (sneg, dež). — © Mlaj dne 17. ob 3'53 (sneg, viharno). — 3 Prvi krajec dne 23. ob 21'09 (spremenljivo). — © Sčip dne 31. ob 21'54 (sneg in mraz). Prejemki: Din n Mesečni prejemki: \ iMi I ! IH i : i i L... UM :• : M i Izdatki: Din Stanovanje : \ i i i Luč in kurjava: Živila: i i ! Obleka in čevlji: i ? Posli: ';4+ : : ; Perilo: Šola: .J i... j.. Naročnina na liste in revije: i i f •A Članarina: i i i i i i Pogrebna in podporna društva : : : : i i i -i i ! i i i - č N i i ; H j ! j i J. Bonač sin ljubljanska kartonažna tovarna, Ljubljana Tovarna za papir in lepenko, Količevo - Domžale Centrala : LJUBLJANA, Čopova 16. Telefon interurban 23-07. Naslov za brzojavke: Bonač sin, Ljubljana IZDELKI: Vsakovrstne kartonske in pa- / pirne embalaže, krožniki za pecivo, indianer kapselni, vrečice, registratorji »HERMES* in „REDOS“, mape, LEKARNIŠKE EMBALAŽE i. t. d. Siva in rjava lepenka, beli in barvasti duplex in triplex kartoni v polah in zvitkih, klo-bučni papir (Hulpack), papir za kopije, razni ovojni papirji, papirne serviete »HIOIEA*, toaletni papir ,SANOL“ in »HERMES* i. t. d. VSE PRVOVRSTNE KVALITETE! Točna postrežba! Zmerne cene! L. M! KUS tvornica dežnikov, solnčnikov, in vrtnih senčnikov LJUBLJANA na malo na veliko Ustanov. 1839 Telefon 2282 Brzojavi: MIKUŠ, Ljubljana. DNEVNIK prejemkov in izdatkov oj JANUAR Dan Predmet Prejemki Izdatki Din | p Din P \ JANUAR Dan Predmet Prejemki Izdatki Din p Din p i j \ i i \ i i \ X i ! : : i i 'i i ; ! i i ir i i i ! y M i -i ! i i ! i ! i i i i i i i i i : ; i i i i 1 i i ! j ■i i i i 1 i i i I I K | : ; i. 1 i i i i i FEBRUAR Prejemki Izdatki Predmet FEBRUAR Izdatki Prejemki Predmet MAREC Prejemki Izd.itki Predmet M !, | MAREC Dan P r e d m e i Prejemki Izdatki Din 1 p Din p i i | i i I i i ! i i i i ! i jJ L... ! 1 i i i i i i i i i i i n.. i i i- i 1 i i . i i ! JJ i i i i i i i ! ! i i i i MM J i L •1 ! i ■ : : : i i j j;...1 ’ i.l i i i i i i i i | i i i i i i i M i i 1 : : : ! i i i i i 1 i i i M C' M i h : i I i Ml ! M i M M 1 ' IM! M M • i i i i Mii 'i i M ■ i ! i 1 ; APRIL Dan Predmet Prejemki Izdatki Din p Din P \ i ; \ \ ] ! i j i i i i i i' ! : : ! i i i i i I ! 1 i J ! i i i- i i : : : i i ; i i i i i ! i 1 j ; i i i i : j : i ! ! i i ! ML i i ! i I i i i J. J : •' : i ! : i : i 1 i j k i i i i i ! j i i i ! i i i i ! i i MM i ; i' : ; t : • MM i j i i APRIL MAJ Izdatki Prejemki Predmet MA] Izdatki Prejemki P r e d m e i JUNIJ JUNIJ JULI] | Dan Predmet Prejemki Izdatki Din '• p Din P JULIJ Izdatki Prejemki Predmet -i ■ f 1 i r AVGUST Prejemki Izdatki Predmet AVGUST Dan Predmet Prejemki Din Izdatki Din J.. !t T ■!..... II! j.....!, -i....i- ••■j"":-'' SEPTEMBER Dan Predmet Prejemki Izdatki Din I p Din p ! i I i j i 1 ! i ...L: L. ! ! i 1 i ! i i i ! i i i i ! ! ! i i i » i i i i i ! i | j i i i i : i ! i i ! ! i i i ; - ' i P i Mi i i i i i i i ! ! i i i ! | i : i , I M. 1 MM i- i | i i -i i L ■ SEPTEMBER OKTOBER Prejemki Izdatki Predmet ...J...: OKTOBER Izdutki Prejemki Predmet NOVEMBER NOVEMBER Izdatki Prejemki Predmet DECEMBER Rrejemki Izdatki Predmet DECEMBER Izdatki Prejemki Predmet RODOVNIK KRALJEVSKE HIŠE. Nj. Vel. kralj Aleksander L rojen 17. decembra 1888. na Cetinju. Vrši kraljevsko oblast od 24. junija 1914. Stopil na prestol 17. avgusta 1921. Nj. Vel. kraljica Marija rojena dne 9. januarja 1899. v Goti. Nj. kralj. Vis. prestolonaslednik Peter rojen dne 6. septembra 1923. v Beogradu. Nj. kralj. Vis. Tomislav rojen dne 19. januarja 1928. v Beogradu. Nj. kralj. Vis. Andrej rojen dne 28. junija 1929. na Bledu. Nj. kralj. Vis. Gjorgje rojen dne 8. septembra 1887. na Cetinju, brat Nj. Vel. kralja Aleksandra. Nj. kralj. Vis. kneginja jelena rojena 5. novembra 1884. na Reki, vdova Nj. Vis. kneza Jovana Konstantinoviča, sestra Nj. Vel. kralja Aleksandra. Nj. Vis. knez Arzenije Karagjorgjevič rojen dne 16. aprila 1849. v Temešvaru, stric Nj. Vel. kralja Aleksandra. Nj. Vis. knez Pavle Karagjorgjevič rojen dne 27. aprila 1893. v Petrogradu, sin Nj. Vis. knezaA ržena, poročen dne 22. septembra 1923. z Nj. kraljevskim Vis. grško princeso Olgo, hčerjo Nj. Vis. grškega kneza Nikole, rojeno v Tatoju dne 29. maja 1903. Sin Nj. Vis. kneza Pavla, Nj. Vis. knez Aleksander Karagjorgjevič rojen 13. avgusta 1924. Sin Nj. Vis. kneza Pavla, Nj. Vis. knez Nikola Karagjorgjevič rojen dne 29. junija 1928. POŠTNE, BRZOJAVNE IN TELEFONSKE PRISTOJBINE. Poštne pristojbine. Pisma: ze luzemstvo p) v krajevnem (lokalnem) prometu do 20 gr 1 Din, za pisma nad 20 gr, kakor v medkrajevnem prnmelu ; b) v medkrajev-nem prometu do 20 gr 1-50 Din, do 50 gr 2 Din, do 250 gr 3’50 Din,. ™ do 500 gr 5 Din, do 1000 gr 10 Din; za Italijo do 20 gr 2’50 Din, za drugo inozemstvo do 20 gr 3 Din, od vsakih nadaljnjih 20 gr ali del te teže pa za vse inozemstvo (tudi za Italijo) po 1 50 Din. (Pisma ne smejo presegati za tnzemstvo v teži 1 kg, za inozemstvo pa ne kg, v raz-ežnosti 45X45 cm ali, če imajo obliko zvitka, 75 cm v dolžini, 10 ^ cm v premeru). Dopisnice: za tuzemstvo -— navadne 75 p, s plačanim odgovorom l'50Din, zaprte VSO Din; navadne za Italijo V25 Din, za drugo inozemstvo V50 Din, zaprte dopisnice in take s plačanim odgovorom za vse inozemstvo (tudi za Italijo) 3-— Din. (Dolžina med 10 in 15 cm v premeru). Tiskovine: za tuzemstvo za vsakih 50 gr ali delte bže po 25 p; za ino-zemstvo po 50 p za vsakih 50 gr ali del te teže. (Tiskovine ne smejo presegati za tuzemstvo teže 2 kg, za inozemstvo v splošnem 2 kg, knjige, poslane zasebno, pa ne 3 kg. Kot tiskovine se štejejo: posetnice, ceniki, okrožnice, smrtna obvestila ali obvestila drugih vrst, trgovska ali borzna naznanila, ženitovanjska obvestila in slično, sploh vse, kar predvidevata pravilnik za notranjo poštno službo in mednarodna poštna konvencija i azen vzblokih tiskovin: za slepce, časnike in časopise, če jih pošiljajo uredništva. Za časnike in časopise ali druge perijodične tiskovine, pa tudi za. pošiljke s knjigami, če jih pošiljajo izdaiatelji ali za to pooblaščeni knjigarnarji v Italijo, se plača za vsakih 50 gr ali del te teže po 25 p. Z večjim številom držav — seznam na pošti — je pogojeno, da plačujejo uredništva, če poš Ijajo časnike oz. časopise neposredno naročnikom, za vsakih 50 gr ali del te teže le 50%, t. j. po 25 p poštnine.; Časopisi in časniki: za tuzemstvo, če jih oddajajo upravništva, za vsakih 100 gr ali del te teže pri posamezni t izvodih z naslovi po 5 p, pri svežnjih z nenaslovljenimi izvodi za enega naslovnika po_ 2 p za vsak izvod; za črsopisne priloge, ki se ne nanašajo na dotični časnik (do-30 gr) po 2 Din za vsakih 100 kosov oz. del tega števila; za neoroda-dane izvode, ki jih vračajo prodajalci upravništvom po 2 p za vsak izvod do 100 gr, za težje še po 2 p za vsakih 100 gr ali del te teže najmanj pa za sveženj 50 p; zasebniki frankirajo take pošiljke kakoir tiskovine, kar velja tudi za časopisne pošiljke v inozemstvo. (Največja razsežnost 45X45 cm, zvitek 75/10 cm, teža posameznega izvoda do 500 gr; težje izvode do 2 kg, je treba pošiljati kot pakete. Poštnina se plačuje v gotovini.) Vrednostna (denarna) pisma: Pristojbina se ravna po teži in vrednosti. a) Težna pristojbina za pisma je navedena takoj s početka. K temu pride še priporočnina po navedbi med pristojbinami za posebno poslovanje (v predzadnjem odstavku). b) taksa za vrednost do 100 Din ... 1 Din, od 100 do 500 Din ... 2 Din, od 500 do 1000 Din ... 5 Din, od 1000 do 5000 Din ... 10 Din, za vsanih nadaljnjih 1000 Din ali del te vrednosti še po 1 Din. Poleg leh pristojbin plačuje pošiljatelj še za obvesti'o o prihodu pošiljke, če je naslovljena na pošlo, ki ne dostavlja na dom. 50 p; če pa-gre na pošto z dostavo, plača 1 Din dostavnine. Za vrednostne pošiljke, naslovljene vojakom in podčastnikom se plačuje vedno le pristojbina za obvestilo. Vse te pristojbine veljajo za tuzemstvo in jih plačuje pošiljatelj pri predaji na pošlo. Pri vrednostnih pismih v inozemstvo se morata seveda upoštevati težna in rekomandacijska pristojbina po tarifi za in -zemstvo kot vrednostna pristojbina pa se pobira po 5 Din za vsakih 300 zlatih frankov. Mali paketi (petits pequets) — samo v inozemskem prometu: za vsakih 50 gr ali del te teže 1‘50 Din, najmanj 6 Din. (Najvišja leža je 1 kg.) Katere inozemske države vzdržujejo sedaj z nami te jvrste pošlnt promet, zveste na poštah. Vrednostne škatle (boites avec valeur declaree) za inozemstvo: pristojbine za vsako tako največ 1 kg težko pošiljko so: a) ležna pristojbino po 2 Din za vsakih 50 gr, najmanj pa 10 Din, b) priporočnina (3 Din) in c) vrednostna pristojbina za vsakih 300 frs ali del tega zneska po 5 Din. S katerimi državami je dovoljen tak promet, vedo pošte. (Vrednost za te vrste ni omejena.) Paketi se v tuzemstvu taksirajo po teži in razdalji, pa ludi po vrednosti, če-je označena. Razdalje med poštami določajo pasovi, odmerjeni v treh razdaljah od sprejemne pošle. 1. pas sega do 100 km, II. do 300 km,, III. nad 300 km zračne razdalje. a) Težna pristojbina po pasovih: do 1 kg za vse pasove od 1 kg do 5 kg za vse pasove nad 5 kg do 10 kg za I. pas nad 5 kg do 10 kg za II. pas nad 5 kg do 10 kg za III. pas nad 10 kg do 15 kg za I. pas nad 10 kg do 15 kg za II. pas nad 10 kg do 15 kg za III. pas nad 15 kg do 20 kg za I. pas nad 15 kg do 20 kg za II. pas nad 15 kg do 20 kg za III. pas 3 Din, 8 Din, 10 Din, 15 Pin. 20 Din, 15 Din, 22 Din, 30 Din, 20 Din, 30 Din, 40 Din, Za pakete večjega obsega (ločenke) se računa dvojna od navedenih pristojbin. b) Vrednostna pristojbina: do 100 Din ... 1 Din, od 100 Din do SCO Din ... 2 Din, od 500 Din do 1000 Din ... 5 Din, od 1000 Din do 5000 Din ... 10 Din, za vsakih nadaljnjih 1000 Din ali del te vrednosti po 1 Din. Za obvestilo naslovniku, če naslovne pošta ne dostavlja, se plačuje 50 p, za dostavnino po teži do 5 kg 2 Din, nad 5 kg pa 5 Din. Teh zadnjih taks ne plačujejo drž. uradi oz. ustanove, ki ne plačujejo poštnine. Za pakete, naslovljene vojakom, podčastnikom, orožnike m in učencem vojnih akademij, pa tudi za tiste pekete, ki se pošiljajo »poštno* ležeče*, se plačuje vedno le obvestnina (50 p). Vse takse plača poši-Ijalec. (Največja teža je 20 ig). Za paketne pošiljke v inozemstvo imajo pošte poseben pristojbenik. Poštne nakaznice v tuzemstvu: Za navadne in brzojavne nakaznice se plačujejo vse pristojbine pri predaji v gotovini. Za odkupne nakaznice — največ do 5000 Din odtegujejo pristojbine, ki jih niso že zaraču-, nale sprejemne pošte, od odkuonine naslovne-oddajne pošte. a) Navadnepoštne nakaznice: C do 50 Din ... 2 Din, nad 50 Din do 100 Din ... 3 Din, r nad 100 Din do 300 Din ... & Din, nad 300 Din do 500 Din ... 5 Din, nad 500 Din do 1000 Din ... 6 Din, nad 1000 Din do 2000 Din ... 8 Din, nad 2000 Din do 3000 Din . . . 9 Din, nad 3000 Din do 4000 Din ... 10 Din, nad 4000 Din do 5000 Din . . . 12 Din, V notranjem prometu se za dostavo navadnih poštnih nakaznic z ati brez denarja ne plačuje posebna taksa, pač pa plačuje prejemnik za j nakaznice iz inozems.va in za čekovne nakaznice, ki se dostavljajo domov, do 50 Din ....................50 p, od 50 Din do 1000 Din ... 1 Din, od 1000 Din do 5000 Din ... 2 Din. b) Brzojavne poštne nakaznice se sicer pri taksiranju v ničemer ne ločijo od navadn.h, samo poleg stroškov za brzojavko — po 1 številu besed — se računa še pristojbina za hitro (ekspresno) dostavo (3 Din). "Vplačila po poštni hranilnici (čekovni položnici). Do nakazanega zneska 500 Din se plača 50 p, nad 500 Din pa 1 Din v gotovini ob priliki vplačila. Za pismena obvestila na hrbtu položnice se sedaj ne plačuje nič. Kdor je oproščen takse za poštne nakaznice, je oproščen tudi takse za čekovna vplačila. Tudi pri ček. vplačilin za račun mednarodnih poštnih nakaznic — račun štev. 56020 — ni treba plačevali te pristojbine. -Odkupne (povzetne) pošiljke v tuzemstvu: Za priporočene pisemske pošiljke ali vrednostna pisma, za katere se zahteva odkupnina, je treba poleg drugih taks, ki jih zahteva vrsta pošiljk, plačati še po 1 Din (ka-zalnino). Vse pristojbine za odkupno poštno nakaznico odtegne naslovna pošta od odkupnine, baš nasprotno, kakor pri odkupnih paketih, za katere obračuna vse takse tudi za vračilo odkupnine sprejemna pošta. Glede odkupnih pošiljk v inozemstvo se obračajte na pošte. Poštni nalogi 1. Pristojbina za priporočeno pismo po teži. 2. Taksa 1 Din (kazalnina). Kakor z odkupninami, postopa prejemna pošta z zneski od poštnih nalogov. Pristojbine za posebno poslovanje. Priporočnina v krajevnem (loko) prometu 2 Din, v medkrajevnem prometu 3 Din; v inozemskem prometu 4 Din. Do preklica morajo stranke prinašali priporočena pisma za inozemstvo odprta na pošto. Ta samo pogleda, če ni notri denarja: če ga ni, pusti pismo zapečatiti in ga odpravi. To torej ni cenzura pisane vsebine, le zavračanje denarnih pošiljk v priporočenih pismih (kar je itak prepovedano). Ekspresna pristojbina (za hitro dostavo): a) za pisemske pošiljke, vrednostna pisma in poštne nakaznice v luzemstvo po 3 Din, v inozemstvo po 6 Din; b) za pakete v tuzemstvo po 6 Din, v inozemstvo po 10 Din. teži na pošti (poste restante) — pisma in dopisnice 50 p le za iuzemstvo.. Plačuje se ta taksa od pošiljatelja; če bi se pa morala izterjati cd naslovnika, jo plača dvojno (1 Din). Za neplačene inozemske »poste res-tante-pošiljke” plača naslovnik le enojno takso (50 p). Obvestilo o prihodu pošiljke v krajih, kjer se vrednostna pisma in paketi ne dostavljajo, 50 p. Dostavnina za vrednostne pošiljke na dom: za vrednostna pisma po 1 Din; za pakete do 5 kg po 2 Din; za pakete nad 5 kg po 5 Din. Pri tuzemskih pošiljkah plačuje to lakso pošiljatelj, pri inozemskih naslovnik. Brzojavne in telefonske pristojbine. Brzojavne pristojbine: Brzojavna golica slane 50 par. Pristojbine za tuzemstvo: za vsako besedo 60 p, najmanj 6 Din; za plačani odgovor (r p) ista pristojbina; za nujne brzojavke se zaračunava trojna pristojbina; za prejemno potrdilo 6 Din, za nujno prejemno potrdilo 18 Din; pristojbina za potrdilo, da je bila brzojavka res oddana, 2 Din. Pristojbina za inozemstvo po posebnem pristojbeniku (na pošti). Telefonske pristojbine: 1. V krajevnem (lokalnem) in v prometu s kraji, ki leže v pasu do 6 km zračne razdalje od telet, centrale: 1 Din za govorilno enoto (3 minute); 2. v medkrajevnem (interurbanem) prometu za vsako govor Ino enoto in sicer: v I. pasu (razdalja do 25 km) ... 5 Din v 11. pasu (razdalja do 50 km) ... 10 Din v lil. pasu (razdalja do 100 km) ... 15 Din v IV. pasu (razdalja do 200 km) ... 20 Din v V. pasu (razdalja do 400 km) ... 25 Din v VI. pasu (razdalja nad 400 km) ... 30 Din Za nujne pogovore se plača Irojna pristojbina. Pristojbina za navadno telefonsko pozivnico za vse razdalje 5 Din,, za nujno 7 Din. Zllcat Je samo ena Če hočete piti res dobro in ne predrago kav, zahtevajte izrečno ŽIKO. — Ali prejemate mesečnik „2IKA“? Osem glasovitih zdravilnih vrelcev izvira v Slatini-Radencih, med njimi najznamenitejši je pa oni, ki se naziva Radenska zdravilna voda. Z uživanjem te vode se s čudovitimi uspehi zdravijo sledeče bolezni: Protin, ledvične bolezni (kamenčki, pesek in kriz ter vnetje ledvic), prostata hipertr., želodčni in črevesni katarji, katarji dihalnih organov, zlatenica, jeterne in žolčne bolezni, posebno pa žolčni kamen, diabetes mellitus (sladkosečnost), zavapnenje arterij, golša, Basedowa bolezen, želodčne, črevesne rane in druge motnje v -človeškem organizmu. Uživanje Radenske zdravilne vode je pa tudi za zdrave ljudi zelo koristno, ker osvežuje ves človeški organizem, pospešuje prebavo in izločanje strupenih snovi iz telesa. SLATINA-RADENCI s svojimi edinstvenimi naravnimi ogljikovokislimi ter mineralnimi in železnatimi kopeljmi ne slovi samo doma kot zdravilišče prvega reda, temveč sega njegova slava daleč v tujino. Vsa pojasnila glede zdravljenja, cen itd. dobite na zahtevo od -zdraviliške uprave ali pa tudi v vsaki pisarni Putnika. $ I I Alojzij Bertoncelj i $ $ S čevljarstvo LJUBNO p. Podnart izdeluje čevlje vseh vrst fine kakor zelo močne vse ročnega dela. i to pranja s PersiSom varuje Vaše ^ perilo: iMi Ako namakate Po kratkem kuhanju Vzemite vedno le predpisano količino Persila. 1 zav. zadostuje za 25 — 30 litrov vode. Raztopite Persil v mrzli vodi!. perilo s Henko, He,nkeljevo sodo za pranje in SiSUenje, se vsa umazanina polagoma odloči. : mehko vodo ■ - r- ■ ^ ' ki.jo pripravile, če dodale pralni raztopini nekaj Hehko, dosežete močno penjenje; ler popolnoma izkoristile pralno sredstvo. ' v-;': 9 -X. 'v* ^ ' perila s Persilom nastanejo v kotlu milijoni najmanjših mehurčkov, ki preplavijo perilo in mu dajo ono Sveie dehtečo belino. Potrebno torej ni nikako ribanje in krtačenje, temveč samo enkratno kratko kuhanje. PerSlI varuje perilo! KATHREINER KNEIPP-ova sladna kava PRAVI FRANCK sta nerazdružljiva prijatelja. Vprašajte vašega zdravnika, on Vam bo rekel, kako zdrava je ta pijača 1 100% domači izdelek. | Dragotin Hribar | Ul prva kranjska meh. autom. g f|§ tvornica pletenin !i ^ * zaščitna znamka KLEŠČE* ||| M Ljubljana, Zaloška cesta št. 14 jj Poštni čekovni račun štev. 11.633. TELEFON INTEFURBAN ŠTEV. 2205. 1. Dolžinske mere. Osnova za dolžinsko mero je 1 meter (m). 1 mirijameter = 10.000 m 1 kilometer = 1.000 „ 1 heklometer = 100 „ 1 dekameler = 10 „ 1 decimeter = 0‘1 „ 1 cenlimeier = 0‘01 „ 1 milimeter = 0'001 , 1 geografsko milija 1 morska milija 1 angleška milija 1 francoska milija 1 ruska vrsta 1 jard 1 dunajski seženj (klaftra) 1 palec (cola) 1 morski vozel 7.420 m 1.855 „ 1.609 „ 10.000 „ 1.067 „ 0- 914 „ 1- 896 „ 2- 634 cm 15-46 m 2. Ploskovne mere. Osnova za ploskovno mero je 1 kvadratni meter (1 m2). 1 kvadratni kilometer = 1,000.000 1 » . hektometer (= hektar) 10.000 1 n dekameler (= ar) = 100 1 decimeter = 0-01 1 centimeter = o-oooi 1 milimeter = 0-000001 1 seženj = 3-597 1 oral(joh)= 5 754 6 n m2 3. Prostorninske mere. Osnova za prostorninsko mero je 1 kubični meter (ms). 1 kubični kilomeler = 1,000.000.000 m3 1,000.000 1.000 o-ooi 0-000001 0-000000001 „ 5. Teže. Osnova za leže je 1 gram (g), kilogram = 1000 g dekagram = 10 „ decigram = 0"1 „ centigram = 0"01 „ miligram — 0"001 „ cent (stot) = 100 kg tona = 1000 „ stari cent = 56 „ 6. Električne merilne enote. 1 amper (A) = jakost eletr. stoka, ki izloči v 1 sek. 1-118 mg srebra. 1 miliamper = 1/1000 ampera. 1 kulomb (C) = množina elektrike, ki gre pri 1 A jakem loku v 1 sek. skozi prerez nekega voda. 1 om = upor 1-06 m visokega stolpca živega srebra, ki ima prerez l.mm* pri 0° C. I volt (V) = eleklromotorična sila, ki vzbudi v vodu z uporom 1 cma tok z jakostjo 1 A. 1 „ hektometer = 1 „ dekameler = 1 „ decimeter I „ centimeter = 1 „ milimeter = 4. Votle mere. Osnova za votle mere je 1 liter (1). I hektoliter = 100 1 1 1 dekaliter = 10 1 1 deciliter = 0'1 1 1 centiliter = 0'01 1 1 1 vedro =:: 56 59 1 1 1 galon (angl.) = 4"546 1 1 1 „ (amerik.) = 3"785 1 1 vat (W) = učinek (delo) 1 A jakega toka z napetostjo 1 V v 1 sek., 1 kilovat (kw)= 1000 W. 1 žul (joule) = 1 W/sek. 1 kilovatna ura = 1 kvv v uri. 7. Sile. 1 din (Dyn) = sila, ki odda masi 1 v 1 sekundi pospešnost 1. 1 erg = 1 Din oro centimeter. 1 konjska sila (HP) == sila, ki dvigne v 1 sek. 75 kg 1 m visoko. 8. Toplota. 1 kalorija = množina toplote, ki je potrebna, da se 1 kg vode segreje za l0 C. V vsakdanjem življenju merimo toploto s toplomerom (Reaumur, Fah-renheil, Celsius). C : R = 10 : 8 ali 10“ C = 8« R. Toplinske stopinje po Fahrenheitu spremeniš v Celzija, če jim odšte- ješ 32 in ostanek pomnožiš s n. pr. 140“ F = 140 — 32 = 108X ^ — 60o c. 9. Pritisk. 1 atmosfera = pritisk zračnega tlaka na 1 cm2 morske površine. 10. Razne druge mere. Ludolfovo število (]f) = 3'14159, t. j. število, s katerim moraš pomnožiti premer kroga, da dobiš njegov obseg. 1 stopinja = 360-ti del krogovnega oboda = 60 minut (’), = 60X60 = 3.600 sekund (”). Geografična dolžinska stopinja = je 360-ti del ravnika=l 11.307 km. „ širinska =je 360-ti del meridijana = 111.111 km. Zemeljski polumer (veliki) = 6,377.397 km. (mali) = 6,356 397 „ Svetlobno leto = razdalja, ki jo premeri svetloba zvezde stalnice v 1 letu (v 1” = 300.000 krni). Medsebojna pomoč je zakon človeškega življenja sploh, poleg drugega velikega zakona, ki nam nakazuje boj za obstanek (prof. To to m ia n c). Karakteristična poteza zadružništva je stremljenje, iz sedanjosti kot izhodišča gledati v bodočnost, ki se počasi razvija, transformira na evolucionaren način, ne pa na revolucionaren z razdejanjem (V. Neale). |Ali ste poskusili „Merima Lenger“ pralno milo?j KAKO IZRAČUNAŠ DAN PORODA ? Prištej k številični vrednosti dneva zadnje menstruacije število v drugi koloni spodnje tabele, da dobiš v smislu verjetnosti dan in mesec poroda. ____ Mesec zadnje menstruacije Prištej Datum poroda Januar 7 oktober Februar 7 november Marec 5 debember April 4 januar Maj 4 • februar Junij 7 marec Julij 6 april Avgust 7 -.... maj September 7 junij Oktober 7 julij November 7 avgust December 6 september Na pr.: zadnja menstruacija 20. januarja. 20 -j- 7 = 27. oktobra porod. Ali: zadnja menstruacija 27. februarja. 27-}-7 = 6. december (s seštevanjem 27 -j- 7 prideš pri drugem primeru že v mesec marec, torej je pričakovati poroda v mesecu decembru I) Velikost in teža otrokova do 10 let starosti. (Kakor bi morali bili . Starost dečka deklice teža v kg velik, vem teža v kg | velik, v cm ob rojstvu 3-48 50 3-24 49 mesecev 1 4-4 54 4-1 53 5 7-3 64 6-9 63 8 8-9 70 8'2 69 let 1 10-2 75 9'7 74 2 12-7 85 12-2 84 3 14-7 93 14-2 92 4 16'5 ' 99 15-7 98 „ 5 180 104 17-0 103 „ 6 20-5 109 19-0 107 7 23-0 115 21-0 113 „ S 25-0 120 23-0 118 » 9 27-5 125 25-0 123 n 10 30'0 130 27-0 128 ■iNiiiiniiiiiuiiHiiiiMiiniiMinffiiHiiuiniiiiiiiinuiiiiiiinii Porcelan, steklenino svetiljke — kuhinjsko posodo, emajlirano in aluminijasto — vse gospodinjske gospodarske in potrebščine — orodje za vse gospodarske in industrijske panoge, okovje za stavbe in pohištva — pločevino, vso železnino — nosilke — cement Kompletne kopalnice in straniščne naprave železje in prvovrstne češke ploščice za zidane štedilnike — železne štedilnike od najpreprostejšega do na j fine j šega dobite pri B. Žilic, Ljubljana Dunajska cesta št. 11 Cooleg Figovca} Trgovina z železnino, poljedelskimi stroji, porcelanom in steklenino. '1'=. JUGOBRUNA Kranjske tekstilne tovarne d. z o.z. KRftNJ Mehanične tkalnice, belilnica, apretura in tiskarna. Izdeluje: umetno svilo priljubljene znamke „Carmen“, po izborni kvaliteti znano tiskanino .Jugoslavija", poldeleine, razne klote, svilene serge, cord baržun in drugo. Prvovrstna kvaliteta! NIZKE CENE! Stalne barve! KUPUJTE LE DOMAČE, SLOVANSKE IZDELKE! >ZORA< TVORNICH KONFEKCIJE DRUŽBA Z OMEJ. ZAVEZO GLAVNO SKLADIŠČE TT. ■ VilimBenger sinovi s ( Bregenc j j MARIBOR j Z RUŠKA CESTA 45 9 ■ 0 ■ ..................... Proizvodi: pristno prof. dr. Jager- J jevo perilo. Ribana in Silmira spodnje J perilo in vsa druga trikotaža. AVG. III AGNOLA, Ljubljana Dunajska cesta 10. Telefon štev. 2478. Zaloga stekla, porcelana, kamenine, zrcal, okvirjev, slik in šip. Kompletne opreme za gostilne, restavracije, hotele, kavarne in bare ter gospodinjstvo sploh. Luksusni predmeti. Stavbno in umetno steklarstvo. ©SS3a9SlSa9SS§39SS3Šl9G£35£)0SS55t9061Sž20S1S29(3£SSl9(355a0GČ52S0 Kr. dvorski dobavljaš STOCK BRANDV MEDICINAL D. SLAVONSKA POŽEGA ČOKOLADA ČOKOL. BONBONI POLNJENE ČOKOLADE D. BRANDV JAMAIKA RUM VINOVICA SADNI SOKI MARMELADE CHINA TEA KEKSI KANDITI FINI DESERTI K A K A O KARAMELI BOŽIČNI ARTIKLI VELIKONOČNI ARTIKLI imilll!llllli'!l!llij||lil!llllllllllllllllll Vsak poznavalec kupi llllllllll!llllllllllllllll!ll!lllllllllllllll!l kolesa L j u b 1 j an a Miklošičeva 36 SIDOL PRIZNANO NAJBOLJŠE S REDSTVO ZA ČIŠČENJE IN POLIRANJE VSEH KOVIN 3!s9GŠ96S9G^06S96^065QGS96S9SSS6S96SS)0ŠQSSS6S9GS96^)6^3GS9G500!Š96S96^ _////✓ / / / / // // // // // // // // // // / / / / / / /m Emno oiie9 jamčeno pristno in čisto, \ znamke „FRAMOL“ e izdelujeta j VieShaber & Maribor, | tvornica Fram. e * / //////////////////// / / / / / ''t'-iPirv W’V'iny' ^■ i'1" ’:/■ v^rsjrv*^^ | Pri nabavi f različne železnine, okovja za pohištvo in stavbe, kuhinjske posode, različnega orodja, vodovodnih cevi, kopalnih ban in peči in vseh armatur za inštalacije se blagovolite zaupno obrniti na Šoštarič, Petan & Erker trgovina z železnino v Ljubljani, Resljeva cesta 20. )©i3®®®š9ffi©( KOLEDAR - NAŠ ČASOMER. Osnove za merjenje časa. Koledar je bil poznan že najstarejšim kulturnim narodom.. Posebno Asirci in Babilonci, dalje Egipčani, Judje, Grki in Rimljani so umeli že z veliko točnostjo izračunati posamezna časovna razdobja. Tb jim je bilo mogoče radi tega, ker je bila pri njih astronomija, t. j. veda o gibanju nebeških teles zelo razvita. Stari narodi so bili sicer v zmoti, misleč, da je osrednja točka vesoljstva naša zemlja in da se solnce vrti okrog nje. Šele znameniti zvezdoslovec Kopernik (f 1543) je dokazal, da je baš narobe res: solnce miruje v vesoljnem prostoru in zemlja se z ostalimi planeti vrti okrog njega. Vendar pa stari računi radi novega nauka niso izgubili svoje vrednosti in pravilnosti — kolikor so sicer bili točni in pravilni — ker se matematična slika ni spremenila; le solnce je zavzelo poslej v vsemirju mesto, ki so ga pripisovali dotlej zemlji — in narobe. Gibanje nebeških teles, predvsem naše zemlje in meseca je osnova za merjenje časa. Kajti čas, ki ga imenujemo dan (24 ur), je razdobje, v katerem se zavrti -zemlja enkrat okrog svoje osi; leto je čas, ki ga rabi zemlja, da obkroži enkrat solnce; mesec je naposled čas, v katerem obkroži luna enkrat zemljo (pravi mesec, t. j. 30 oz. 31 dni je v resnici nekaj daljši). Kako so izračunali, da traja pot zemlje okrog solnca 365 dni? To bodemo bolje razumeli, če si za sedaj to pot samo ogledamo. Kako nastanejo letni časi? Gibanje zemlje okrog lastne osi in pa istočasno njena pot okrog solnca ima za posledico naše poznane letne čase: pomlad, poletje, jesen, zimo. Da bode naša razlaga umljiva, je potrebno, da si vsak našo sliko (1) natančno ogleda in si skuša predstavljati vse, kar bodemo o njej povedali. Stvar ni prav nič težka, le nekoliko po- . trpežijivosti pa malce veselja in zanimanja je treba! Mislimo si brezkončni svetovni prostor kot veliko kroglo. V sredini tega prostora se nahaja solnce (S). Skozi to sredino je položen nebesni ali svetovni ravnik (ekvator), t. j. ploskev, ki deli v vodoravni smeri svetovni prostor v dve enaki polovici (severno in južno). Zemlja se ne premika okrog solnca ob ravniku ali paralelno ž njim, nego v krogu, ki je nagnjen k ravniku v kotu ca 23V20. Ta krog (v resnici je elipsa), ob katerem potuje leto za letom zemlja, imenujemo zemeljsko drago ali ekliptiko. Baš v okolnosti, ker je ekliptika nagnjena k ravniku za omenjenih 23V20> tiči razlog, da imamo štiri letne čase z različnimi toplotnimi razmerami in menjajočo se dolžino dneva in noči, kar bodemo takoj videli in razumeli. Dne 21. marca se nahaja zemlja v položaju I, na točki, kjer se sečeta nebesni ravnik in ekliptika. Centralni solnčni žarki zadenejo zemeljski ravnik (E). Vsa proti solncu (in gledalcu) obrnjena polovica zemlje je obsevana in sicer tako, da so vse njene točke radi istočasnega gibanja zemlje okrog lastne osi (sj) 12 ur razsvetljene (dan) in 12 ur v temi (noč). 21. marca sta torej na vsej zemlji dan in noč enako dolga. — To točko pota zemlje okrog solnca imenujemo pomladansko enakonočje (ekvinokcij). Prične pomlad. Dnevi se od 21. marca daljšajo, noči krajšajo. Dne 21. junija dospe zemlja k točki II. Centralni solnčni žarki zadenejo tisti vsporednik zemeljske krogle, ki leži 231li° severno od ravnika in ki ga imenujemo rakov povratnik (pr), zato tako, ker stoji solnce ta dan v znamenju raka. Vspo-redniki (t. j. namišljeni krogi, ki sečejo paralelno z ravnikom zemeljsko kroglo in ki nam tudi označujejo geografsko širino raznih točk in krajev na zemeljski obli) severno od ravnika so z večjim svojim delom razsvetljeni, kraji ob njih (torej tudi naši kraji) imajo daljši dan in krajšo noč. Ob vsporedniku, kije na naši sliki označen s ps in ki ga imenujem severni polarni krog, pa so vsi kraji ves čas izpostavljeni solnčnim žarkom, k j., ti kraji imajo 21. junija 24 ur dolg dan. Nasprotne pa so razmere na južnem delu zemeljske oble: dnevi so vedno krajši, noči daljše; ob južnem polarnem krogu (pj) je 21. junija noč 24 ur dolga. To točko zemeljske Poti okrog solnca imenujemo poletni solsticij. Prične poletje. Dnevi v naših krajih se krajšajo, noči daljšajo. Dne 22. septembra dospe zemlja k točki III. Proti gledalcu obrnjena njena polovica je nerazsvetljena, proti solncu obrnjena razsvetljena. Ponovijo se glede dneva in noči popolnoma Iste razmere, kakor so bile na točki I. Na vsej zemlji sta tega dne dan in noč enako dolga. — To je točka jesenskega enakonočja. Nastopi jesen. Pri nas imamo daljše noči in krajše dneve. Od točke III. se premika zemlja dalje in prispe dne 21. decembra k točki IV. V tem njenem položaju so razmere ravno obratne kakor so bile 21. junija. Centralni solnčni žarki zadenejo tisti vsporednik zemeljske krogle, ki leži 2372° južno od ravnika in ki ga imenujemo kozlov povratnik (pk), zato Jako, ker stoji solnce ta dan v znamenju kozla. Vsporedniki severno od ravnika so z manjšim svojim delom razsvetljeni, kraji ob njih imajo torej krajši dan in daljšo noč. Ob severnem polarnem krogu pa imajo vsi kraji tega dne 24 ur dolgo noč. Na južnem delu zemeljske oble pa so razmere zopet obratne. — Točka, ki jo doseže zemlja na svoji poti okrog solnca dne 21. decembra, imenujemo zimski solsticij. Pričetek zime. Dolgost dneva najkrajša, pa začne polagoma zopet rasti. Iz obrazloženega sledi, da imajo kraji ob zemeljskem ravniku celo leto enako dolge dneve in noči. Čimbolj pa se bližamo obema tečajema (s. j.), so dnevi odnosno noči vedno daljše. Tako znaša na pr. dan oz. noč na 67023’ severne ali južne širine 1 mesec. Prav na tečajih pa sta dan in noč enako i dolga, namreč 6 mesecev. Mesec in leto. Vsak ve in lahko opazuje, da vidimo zemljani zvestega spremljevalca našega planeta, namreč luno ali mesec, vedno v drugačni obliki: Nekaj časa je ta trabant sploh neviden, odnosno so vidni le temni njegovi obrisi, potem se nam pokaže v srpastem, sprva ozkem, sčasoma vedno širšem polkrogu, zatem nam nudi na ogled polovico svoje krogle, ki raste vedno bolj, dokler ne dobi polne svoje oblike. Vemo tudi, da traja čas od ene Jako zvane lunine spremene do enake naslednje dobre 4 tedne, ^emo naposled tudi, da je razlog tem spremembam položaj lune k zemlji in solncu, od katerega prejema svojo svetlobo. Ds pa bodemo to stvar bolje razumeli, si hočemo ogledati spodnjo V sredini se nahaja naša zemlja (Z). Okrog nje se premika v smeri puščice mesec (M). Izven zemlje in meseca stoji solnce (S). Ko zavzame luna ali mesec svo' je mesto med solncem in zemljo, je proti solncu obrnjena njegova polovica razsvetljena,proti nam, t.j. proti zemlji obrnjena pa je temna. Notranji krog na naši sliki prikazuje, kako vidimo v tem položaju luno. Ker je proti nam obrnjena njena polovica nerazsvetljena, je sploh ne vidimo (1); pravimo, da je mlaj. Na svoji nadaljni poti okrog zemlje pride luna z ozirom na zemljo in solnce v tak položaj, da obsevajo solnčni žarki tudi nekaj tistega njenega dela, ki je obrnjen proti zemlji, odkoder vidimo ta razsvetljeni del, kakor nam ga kaže notranji krocj levo od mlaja. Ko prispe luna do naslednje točke, se vidi z zemlje cela njenavrazsvetljena polovica (2); pravimo, da imamo prvi krajec. Cim bolj napreduje luna na svoji poti proti desni, tem bolj je vidna njena od solnca razsvetljena površina, dokler ne zavzame onega mesta, kjer se nahaja zemlja v ravni črti med njo in solncem: cela lunina proti solncu obrnjena Stranje razsvetljena in tudi z zemlje vidna (3); pravimo da imamo ščip ali polno luno. No, in od sedaj se bliža luna zopet solncu, zemljanom se prikazuje iz enakih razlogov vedno v manjši, skromnejši obliki, našo sliko. na točki 4 je je samo še polovica — zadnji krajec, dokler se nam polagoma zopet ne, utrne v mlaj. Potem pa se prične njena zabavna pot znova. Rekli smo, da obkroži luna svojo pot okrog zemlje v dobrih 4 tednih. Sedaj pa hočemo biti nekoliko natančnejši. Prvotno so mislili, da mine od ene lunine spremene do enake naslednje 30 dni. Kasneje so pa sprevideli, da se lunina oblika obnavlja v resnici v 29 in pol dneva. Zato so delili leto v 6 polnih mesecev (30 dni) in 6 praznih mesecev (29 dni). Skupaj bi tedaj znašalo leto 354 dni (lunino leto), ki ga imajo še sedaj Judje in Mohamedanci. Egipčani, ki so bili izvrstni astronomi, so menda prvi spoznali, da je lunino leto za 11 dni krajše kot solnčno leto, t. j. kakor čas, ki ga rabi zemlja, da se na svoji poti okoli solnca vrne nazaj na isto točjro. Kako pa so ugotovili dolgost solnčnega leta? Opazovali so veliko zvezdo-stalnico Sirius in ugotovili, da spreminja ta zvezda vedno svoje mesto na nebu, da se povrača na isto mesto čez 365, vsako četrto leto pa čez 366 dni. Iz tega so pravilno sklepali, da traja solnčno leto ca. 365 in V.i dneva. Ker je bilo treba to solnčno leto razdeliti na enake dele (mesece), so si pomagali na ta način, da so vzeli 6 mesecev po 30 in 6 po 31 dni, skupaj 366 dni, kar znaša torej ca. 3/4 dneva preveč z ozirom na rezultat opazovanja zvezde Sirius. Da odpravijo to netočnost, so vzeli 7 mesecev po 31, 4 po 30 mesec februar pa po 28 dni, skupaj tedaj 365 dni. Tako leto je bilo zopet za V* dneva prekratko napram pravemu solčnemu letu. Zato so vsako 4. leto določili za mesec februar 29 dni, s čimer se je napaka izravnala. Julijanski in gregorijanski koledar. Ta način določitve solnčnega leta je vpeljal Julij Cezar (1. 45. pr. Kr.) in se to leto oziroma na njem osnovani koledar imenuje julijanski koledar. Ta koledar pa tudi ni bil povsem točen. Solnčno leto traja namreč samo približno 365 V4 dneva, v resnici pa, kakor so to dokazale poznejše meritve, 365 dni, 5 ur, 48' in 45”. Julijanski koledar je določil torej dolgost solnčnega leta za 11’ 15” preveč. Za časa nicejskega koncila (1. 325 po Kr.) tedaj čez 400 let, je znašala napaka že ca 3 dni, 1. 1582 pa že 10 dni. Pričetek pomladi ni bil 21. marca, temveč že 11. marca. Kajti, če si predočimo našo prvo sliko (kako nastanejo letni časi), se je 1. 1582. pisalo 11. marca, ko je bila zemlja v resnici že dospela na točko pomladanskega enakomočja (21. marec). Zato je papež Gregor XIII. odločil, da se v 1. 1582. po 4. oktobru prestavi datum na 15. oktober ter da se v naslednjih 400 t letih izpustijo 3 prestopni dnevi, s čimer se je spravil koledar z faktičnimi astronomskimi pojavi v sklad. S to odredbo se je torej spopolnil koledar, ki ga imenujemo gregorijanski koledar. Kakor znano, so obdržali pravoslavni kristjani še do dandanes julijanski koledar; odtod sedaj razlika 13 dni med našim in njihovim datumom. Se mnogokaj bi se dalo povedati o koledarju. Pa si hočemo to prihraniti za bodoče leto. Že 50 let uporablja na milijone ljudi v mestu in na deželi terpentinsko kremo za čevlje SMOL-pasta mast za usnje za čevlje za Športinzaštrapac napravi usnje prozno in nepremočljivo Rabite samo „MERIMA“ kolinske vode! z. I.: OSEBNA IMENA STARIH SLOVENCEV*) Nekateri Slovani, posebno Srbi, imajo še narodna osebna imena, le Slovenci smo jih opustili popolnoma. V zadnjih časih smo vendar začeli svojim otrokom spet dajali stara narodna imena. Pred tisoč, pred osem, sodim, morda še pred šest sto leti so slovenski otroci bili slovenski tudi v imenu. Počasi so se stara imena začela izgubljati. Slovenci smo že tačas imeli slabo navado, da smo se radi oprijemali, kar je prihajalo od drugod. Tudi katoliška cerkev se je na vso moč trudila, da je izpodrinila narodna imena in jih nadomestila z imeni svetnikov in svetnic. Narodna imena so se ji zdela poganska. Saj so res bila, ali domača, naša so bila, pa je! In globoke katoliške vernosti prav nič niso motila. Dandanes se je ista cerkev že nekoliko podala in se ne otepa več tako naših starih imen. Zdaj je odvisno zgolj od nas, da se spomnimo samih sebe in da se oprimemo stare svoje lastnine. Svoja stara imena najdemo v starih listinah in v štivan-skem evangeliju, kjer so napisana imena slovenskih romarjev, ki so v IX. ali X. stoletju obiskovali slovečo božjo pot pri Štivanu blizu Devina na Primorskem ; nekaj se jih dobi tudi v knjigi bratovščine šentpeterskega samostana v Solnogradu. Pod solno-graško škofijo je spadal velik del Slovencev. Tuja imena so primeroma hitro izpodrinila domača. To se je najprej zgodilo po mestih, dvorih in med slovenskim plemstvom. Zgodovina se ponavlja: tudi dandanes vse zlo prihaja iz mesta in od pokvarjene, iz domačih tal izpuljene gospode... Slovenska imena so se najbolje obranila med^ ljudstvom na deželi, posebno v goratih krajih. Po hribih blizu Škofje Loke so še ob koncu XIII. stolelja živeli ljudje, ki so se imenovali Branislav, Svetogoj, Svobodin, Stojan itd. Naša stara narodna imena so bila na pr.: Beda, Bega, Bela, Beliča, Belotin (odtod vas Belotinci v Prekmurju), Benebor, Blagica. Bogomir, Bojan (odtod Bojanice in Bojanja vas v Beli Krajini, Bojanji vrh pri Muljavi na Dolenjskem), Boran, Borin, Borižit, Borut, Boža, Boželiša, Božjak (Božjakovo pri ^Metliki!), Branimir, Branislav, Branka, Braslav (Braslovče na Štajerskem!), Bratina, Bratislav (Bratislavec pri Ptuju!), Bratrica, Bretislav, Brzila, Brzota, Budan (Budanja vas pri Blatogradu na Koroškem, Budanje pri Vipavi!), Budigoj, Budin, Budislav (Budislavci pri Ljutomeru !), Budislava, Budič, Bu- *) Pobiram iz zgodovinarja Dr. Fr. Kosa. — Z. doran. Cvetko (Cvetkovci med Ptujem in Ormožem!), Čestimir, Čistilo, Crešulja, Črna, Črnel, Črnika, Crven, Dalimir, Danimir, Debeloglav, Dobislav, Dobrava, Dobren, Dobriča, Dobriko, Do-brodej, Dobrogoj, Dobromisl, Dobronega, Dobrovlasta, Dobrožica, Dobrožit, Dobrožizna, Dolgodelka, Domogoj, Domomir, Domo-misl, Dragan (Draganče v Ziljski dolini, Dreganje pri Beljaku!), Dragič, Dragomil (Dragomilo pri Metliki!), Dragomer (Dragomer med Ljubljano in Vrhniko!), Dragorok, Dragoslav (Dragoslavica v Selški dolini!), Dragovan, (Dragovanja vas pri Črnomlju!), Dragovit, Dragožit, Dražna, Družiljub, Držimir, Ganej, Gnevaš, Godemir (Godemirci pri Ljutomeru!) Godomisi, Godeslava, Go-dež, Gojica, Gojmir, Golan, Golodrag, Golotek, Gonimir, Gorazd, Gostidrag, Gostibil, Gostiša, Grben, Orešič, Hoten, Hotimir, Hrast, Hudimar (Hudimarje v Savinjski dolini !), Imica, Inko, Izbor, Jagnje, Jastreb, Jelen, Jerumila, Kako, Kasne, Kocel, Kolo, Kasar, Kragulj, Kralj, Krasa, Krepek, Krotila, Krmišin, Kunigoj, Ladimar, Laduta, Lala, Lastimir (Lastimirci blizu Radgone!), Lepa, Ljuba, Ljuban, Ljubej, Ljubota, Ljudin, Ljut, Ljuta, Ljutica, Lju-tič, Ljuto, Ljutomir, Lunota, Mala, Malej, Manjdrag, Manjdraga, Manjsvet, Medved, Mil, Milaš, Milej, Miljena, Mirica, Mirigoj, Mirna (Mirna na Dolenjskem!), Miromisl, Miroslava, Misl, Misle-na, Mislislav, Mlada, Mnigoj, Mogoj (Migojnice pri Celju!), Mojca, Mojslava, Motak, Motik, Motilo, Molimira, Možič, Munimir, Naček, Načižir, Nadovid, Nebomir, Nedelj, Negoj (Negonje, Gorenja in Dolnja Negova, Negova, vse na Štajerskem!), Negomir, Negota, Nenadej, Nepokor, Neško Nežir, Nežič, Ninonica, Nitrabor, No-simir, Očeslav (Očeslavci pri Radgoni!), Odlog, Odola, Omisl, Pačesmiro, Pero, Pešec, Petanko, Pitalo, Pomik, Predimir, Pre-dislav, Premil, Premis), Pribibor, Pribigoj, Pribina (Pribinci pri Črnomlju!), Pribislav, Pribislava, Prisnec, Prisnoboda, Prisnota, Prodan, Prosilo, Prvin, Rada, Radegost, Radek, Raden (Radenci pri Črnomlju, Radenice pri Radgoni!), Radigoj (Radigojina-Rad-gona), Radiš (Radišče pri Celovcu!), Radoh (Radohova vas, Ra-doha!), Radom, Radomer (Radmer pri Eisenerzu na Gor. Štajerskem, Radomerje, Radomerščak!), Radomir, Radomisla, Radonja, Radoslav (Radoslave! pri Ljutomeru!), Radosta, Radoš (Radoše pri Metliki!), Radovin (Radovinci blizu Negove!), Raduš (Raduše pri Slovenj gradcu!), Rašmen, Ratimer, Rodan, Roža, Sebidrag, Sebimir, Sebeteh, Sejan, Semika, Sitilaž, Slabotin (Slabotinci pri Ljutomeru!), Slava, Slavenka, Slavka, Sobemisla, Sojdrag, Stagoj, Stamer, Stanco, Stanigoj, Stano, Stojan, Stojdrag, Stojgoj, Stoj-mer, Stojše, Stradoslav, Stradoslava, Straha, Stranimir, Stranka, Stregomil, Suhlin, Svarunja, Svegoj, Svedobra, Sveljub, Svemisl, Sveslav, Svetec, Svetin (Svetinci pri Ptuju!), Svetogoj,JBvetopoIk, Svetoslav, Svetošej, Svetožizna, Svetuš, Švobodin, Ščenedrag, Taljub, Tešina, Tetovid, Tihica, Tihidrag, Tihomer, Tihomira, Tiho-žit, Tonislava, Topa, Trdač, Trdila, Trdoboj, Trdodrag, Trdoglav, Trdogoj, Trdomir, Trdoslav, Trebegoj (Trebegovci pri Radgoni!), Trebče, Trebenja, Trebibor, Trebibraf, Trebica, Trebigost, Trebil, Trebimir, Trebišin, Trebišner, Trebivit, Trebnik, Truden, Trudopolk, Ubislava, Unčaf, Unislav, Val, Veeegoj, Velišnik, Vesela, Videc, Ajdina, Vidoš (Vidošič pri Metliki!), Vilan, Višegnev, Višegoj, Višemir, Vit, Vitamisl, Vilan (Vitanje; Vitanovci pri Ljutomeru!), Vitemar (Vutomarci v Slov. Gor.!), Vitemir, Vitigon, Vitislav, Vitobrater, Vitoglav, Vojmir, Volčina, Volkonja, Volkota, Voikun, Vranica, Zababerad, Zadrag, Zdemir, Zememisl, Zemeteg, Zemi-“oned, Zemidraga, Zemidrug, Zemignev, Zemigoj, Zemislav (Ze-^leslav-nem. Simislau pri Vrbskem jezeru!). Zla, Zlativenca, Zlebor, Zleslava, Zlodej, Zoban, Zverko, Železen, Židana, Židi-slav. Žilic, Žiligoj, Žitiljub, Žitivit, Žitomir, Žitomisl, Živina, Života, Žizemir, Žignec, Zoltin, Žugoj. Ali niso ta vseskozi lepa, iz prirode in življenja vzeta živa ‘mena, vredna posnemanja, razen morda: Zababerad, Zlodej in Živina? Tudi glede imen se otresimo tujstva, ne dajmo se pod “oge nikomur! Tistemu, ki se zdajle smehlja, češ, bogve, kako je ime mo-j'm otrokom, povem kar naravnost: Že pred dobrimi dvajesetimi ‘eti, ko sem milost našel pred dobrim, predobrim Bogom, da ‘‘‘e je blagoslovil s 5 otroki, sem jih imenoval: Bojan, Črtomir, Bogomila, Sonja, Darinka; tako so tudi vpisani v krstno matriko. Kdor je na vrsti, pojdi in tudi stori tako, pa bomo kmalu ^Pet imeli, kar so nam vzeli tujci! ŽENA IN ZADRUŽNIŠTVO. Ali je mogoče, da bi naše žene ne razumele pomena za-yug in da bi se ne zavzemale za zadružništvo? Ali je mogoče, ‘‘a bi se žena — mati, žena — gospodinja ne potegovala z ^so močjo za zadružne ustanove proti najrazličnejšim sovražnikom? Zadružna podjetja so delo naših delavcev in zato se morajo ceniti, spoštovati! Braniti jih moramo pred vsakim in pred komurkoli. In če so še take ovire, če so še hujše zapreke, naša ^ena mora vse svoje nakupe izvrševati v naših nabavljalnih zalogah! Zadružna zvestoba in zadružna zavednost žena sta pokazali v zgodovini zadružništva že prave čudeže! AFORIZMI. v Razvoj ne skače preko prepadov, temveč polaga mostove 'tez nje! * Misli z lastno glavo, kako bi si pomagal z lastnimi rokami! Najvišje zbližanje, ki je med dvema bitjema mogoče, je ^oprestana, nagla in ljubezni polna resnica med seboj. J. F.: GOSPODINJSKA ŠOLA NAŠE NABAVLJALNE ZADRUGE. O Gospodinjski šoli naše zadruge smo že dovolj pisali-Obrazložili smo njen pomen in namen, opisali smo podrobno ludi njeno delo, ki kaže vedno lepše uspehe. Ne bi bilo lepo ž naše strani, če bi liho prešli mimo odlične^ voditeljice nase Gospodinjske šole, duše njene, ki ji je posvečena glavna skrb za vzgojo naših deklet v prave in dobre gospodinje. Ravnateljica Mladike I in Gospodinjske šole ga-j Jerica Zemljanova je : vzgojila že precejšnje število gojenik in marsikatera, pa bodisi danes žena delavca ali uradnika, ali reveža ali bogataša, j se je s hvaležostjo spominja. In kako bi se je ne? Saj je z vso njej ! lastno nežnostjo polagala kali gospodinjske vzgoje I v srca deklet, dokler niso le - ta postala dobre go-j spodinje in s tem steber in najmočnjša opora naše družine! Da, težka in važna je naloga je naše voditeljic® in učiteljice, ki jo pa opravlja z vso skrupu-J lozno natančnostjo.Nobena napaka pri gojenkah ji ne uide, vse vidi, vse sliši, povsod je navzoča! To so njene lastnosti, lastnosti prave in vestne vzgojiteljice. Srečni smo, ko ji lahko brez skrbi prepuščamo gospodinjsko vzgojo naših deklet, saj vemo, da je ta vzgoja v pravih rokah-Kako so pa iudi naša dekleta, slušateljice teh gospodinjskih tečajev srečne? Le vprašajte jih! One same vam lahko najbolje odgovorijo! Srečne so in z največjim veseljem se učijo. Zavedajo se, da se uče za življenje in da se zanj pripravljajo. Da, s temeljito in pravilno gospodinjsko vzgojo dela naša ravnateljica tiho za srečo naših družin, s tem pa za srečo na' roda in države! NEKA] O SLOVENSKEM VRAŽEVERJU IN PRAZNOVERJU *) Vraža je verskega značaja in sega kolikor toliko v verske nauke. Na pr.: Če ti zajec preteče pot, pomeni nesrečo. Prazna vera je le kriva, neumna misel. Na pr.: Slepec piči devetkrat huje od gada. Vendar je včasih težko vsako vražo ločiti od prazne vere. Učeni narodopisci vedo, da vraže izhajajo iz paganstva, so torej ostanek stare paganske narodne vere in da so se prenesle v novo (krščansko) vero. Iz vraže in prazne vere so nastale vse naše ljudske šege ali navade. V njih je globok zmisel ljudske poezije, velik del našega tradicijonalnega slovstva. Njih raziskovanje in spoznavanje je poučno in zanimivo, ker po njih gledamo v prvo zgodovino svojih davnih dedov in v poezijo bajeslovnih ostankov. Zato je zares velika škoda, da nam stare šege in navade splošno ginejo bolj in bolj. — Zbral sem samo nekatere; „a kdor pogleda te, jim spozna glavo in srce." — * * Vraža se po svojem bistvu opira na usodo — ali pa na čaro (čaranje). Paganom je usoda bila neka višja božja moč ali oblast, ki ji bogovi sami in maliki niso zmerom bili kos. Krščanska vera je vero v usodo skušala iztrebiti in nadomestiti s premodro voljo božjo; čisto posrečilo se ji to do današnjih dni ni. Kadar kdo utone, se ubije ali umre „neprevidene“ smrti, pravijo, da mu je bilo usojeno, namenjeno. Glede usode so nekateri časi srečni, nekateri pa nesrečni. Med usodne dobe se štejejo zlasti posamezni dnevi v tednu, mesecu, letu. Dnevi v tednu. Nedelja (iz „ne delali") že po besedi kaže, da je krščanskega postanka; zakaj samo kristjanu velja prepoved, da ta dan ne sme delati. Zato so vraže o nedelji krščanskega, cerkvenega svoj st va. Srečen otrok, ki se rodi v nedeljo — pravijo v Krčevini pri Ormožu, v Žabnici na Gorenjskem in po nekaterih krajih na Dolenjskem. Nekod vedo, da je nesrečen ves teden, kdor si v *) Zajemam poglavitno iz J. Navratila, nekoliko iz Valvazorja in lastnega opazovanja. — Z. nedeljo reže nohte. In kdor ta dan lovi ribe, utegne ujeti kačo. Lovec pa, ki ob nedeljah hodi na lov, se mora po smrti v temnih nočeh brez glave in s puško na rami drvajsafi za divjačino . . . No, to vse se zdi, da je nemškega izvora. (Sonntagskinder sind Gliickskinder, Sonnenkinder. —- Wilder Jager . . .). Pa tudi že stari Srbi so posvečevali „sveto“, „svetlo“ nedeljo, vendar se lova ob nedeljah niso bali. V pesmi „Zenidba kneza Logara“ pravi car Stepan : „Danas petak, a sjutra subota, preko sjutra svijetla nedelja, poči čemo u lov u pianinu."— Le kraljeviču Marku, ki je v nedeljo rano na sv. Jurja dan šel na lov, ne da bi bil opravil jutranjo molitev in ne da bi se bil prej umil, bi bila trda predla, če ga ne bi bila otela njegova žena. Pala je namreč nanj strahovita „zmija“ (kača) in se ga ovila, da bi ga pičila in pogubila. A Markova žena je brž posestrila „zmijo krilašico" (od šest krila i četeri glave), ker je vedela, da se ti mora največji sovražnik, ako ga pobratiš (po-bratimiš), —- naj večja sovražnica, ako jo posestriš (posestrimiš), ■ob priči spremeniti v prijatelja — prijateljico. Kača je odnehala in iz zelene trave dejala, da ona ni ^zmija krilašica", marveč »mlada nedeljica", češ: „Andjelijo, o ljubo Markova . . . Svetuj, ljubo, svog junaka Marka, Da ne rani u lov u nedelju, pre neg’ s’ um je i Bogu pomoli. — Da me nisi, ljubo, posestrila, ja bih bila Marka pogubila." — Ponedeljek je nekaterim najsrečnejši dan za orjo, setev, košnjo itd., koroškim Slovencem tudi za poroko; le štajerskim Slovencem (vsaj nekod) je ponedeljek nesrečen dan; tudi drugi Slovani ga prištevajo med nesrečne dneve. Torek je nesrečen dan, menda zaradi strahovite Torke ali Torklje, ki ima po nekih krajih baš ob torkih svoj dan. Tudi Bošnjakom je torek nesrečen dan. »Nesretan je, ko da se uro-dio u utorak." Srbi pravijo: „Tko je počeo u utornik, nije dobro prošao do petka." V Dalmaciji se mornarji v torek ne ukrcajo radi. Sreda je Slovencem nekod neugoden dan za sekanje drevja; ta dan tudi ni dobro iti na potovanje. Za poroko pa je sreda menda srečen dan Belemu Kranjcu in Dolenjcu. Morda po stari zapovedi ali naredbi, bodisi cerkveni ali pa posvetni, s katero si je nekoliko prikrajšal čas potratnemu svetovanju, ki je v onih časih trajalo od ponedeljka do sobote ... V sredo je Judež izdal Gospoda; zato ta dan ne gnoji, ne sej in ne začenjaj nič važnega. Usodna pa je kvatrna sreda lovcu, ki ta dan pojde na lov: prikazati se mu utegne hudič sam; prav nevarna je tudi ponočnemu potniku in zlasti vasujočemu fantu: vešče (čarovnice) ga obletavajo in motijo, nemara zavodijo na pečine ali tudi močvirja. Na kvatrno sredo ne plezaj po drevju in ne luži perila! Četrtek je Slovencem navaden dan: ne srečen ne nesrečen. Prav imeniten pa je bil starim Germanom, ker je bil posvečen njih bogu Gromovniku, ki mu je bilo ime Thunar ali Donar — Donner, odtod Donnerstag. Petek je sploh nesrečen dan. Na Dolenjskem v petek ne spraviš na pot nikogar, ob petkih ne pričenja važnih opravil. Pa to velja menda za vse slovenske pokrajine. „Petek — slab začetek." Če pa si kako delo začel že poprej, delaj brez skrbi tudi v petek naprej. „Kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka." V petek si ne daj s'riči las, prehitro bi ti rasli. Vendar za nekaj je petek srečen, dober dan: „Kdor si v petek reže nohte, dobi trdne zobe ki ga nikoli ne bole", pravijo na Dolenjskem. V petek popoldne se mora prikazati sonce, če je še tako oblačno. Ta vraža nas spominja prvega »velikega petka." Tudi Srbom je petek nesrečen dan. Dela v petek ne nadaljujejo, če ga do petka niso dovršili; niti volov ne zaprezajo ta dan, češ, da bi goved postala krvomočna. »Petek — turški svetek", zato je petek mohamedanom srečen, svet, dan. Zakaj je baš petek tako razu-pit med krščanskimi narodi? Morda zato, ker je v petek Bog »umrl" . . .? Sobota je nedolžna, nemara zato, ker je pred nedeljo, svetim dnevom. V soboto je le Torklja nevarna, zlasti predi-cam, če zvečer predejo. Ampak Bog ne zadeni, da binkošfno soboto pastirji krav ne bi prignali še pod mrakom domov: čarovnice bi jih pomolzle, vse mleko bi se jim usušilo, še volčič na vime bi dobile! Prav grdo bi se pregrešil tudi lovec, če bi to soboto večer šel na lov. Srečni in nesrečni dnevni čas. »Srečna ura, kadar si se rodil!" Tak ali podoben izrek se pogosto sliši med nami. Izhaja iz vere v rojenice ali sojenice, ki že ob rojstvu sodijo otroku, kaj bo, kako bo živel in kako umrl. Rojenice so podobne grškim Moiram (Moi-rai), rimskim Parkam (Parcae) in severnim rvornam (\'ornen); Bolgari jim pravijo orisnici, urisnici, naročnici. Za setev je nekod dober samo dopoldanski čas. Med Srbi in Hrvati je močno ukoreninjena vera v srečno in nesrečno uro — ali, kakor pravijo, v »dobri in zli čas", ki znači baš; trenotek (Augenblick, punctum temporis); narod govori: »dobra sreča" in »zla sreča" (forluna secunda et adversa). Lužiški Srbi pravijo: »Opoldne se ne sme delati." Srečni in nesrečni dnevi v mesecu in letu. Nekod so Slovencem lihi (neravni) dnevi v mesecu: 1,3, 5 . . . (za potovanje) ugodni ali »dobri"; sod vi (ravni): 2, 4, 'b ... pa neugodni. V vsem letu je sto nesrečnih dni; kateri so, se pa ne ve^ Za gospodarska opravila so baje srečni tisti dnevi, pri katerih je v pratiki (koledarju) — »devica", nesrečni pa so tisti,, pri katerih je, — »škorpijon." Vendar se ta praznoversker računa ne strinjata. Zakaj škorpijona vidiš v pratiki le približno tridesetkrat v vsem letu; tudi devic ne našteješ več. Tako bi bilo le po trideset srečnih in nesrečnih dni vsako leto. Ali ti srečni in nesrečni dnevi ne spominjajo rimske prazne vere? »Dies fasti" so Rimljanom bili dnevi, ko se je smelo tožiti in soditi, — »dies nefasti" pa, ko se ni smelo. Nefastus tudi pomeni nesrečen. Usodna doba so dnevi od božiča do sv. treh kraljev. Nekod pazijo na vreme od sv. Lucije (13. decembra) do svetega večera in prerokujejo vreme za vseh dvanajst mesecev prihodnjega leta. otajerski in gorenjski Slovenci si (po nemškem vplivu) pripovedujejo o »divjem" ali »ponočnem lovcu", ki sem ga že omenil pri »nedelji" in ki se mora baš predbožične dneve dr-vajsati po svetu v »divji jagi", to je v veliki jati psov, venomer gonečih in lovečih: za psmi teka čepast mož, tako zvani »še-pasti hudič" ali „Sent.“ — Nekaterim so prav nesrečni trije dnevi: 1. april, ker se je, kakor pravijo, tega dne rodil Judež Iškarijot, rdečelasi jud, kije izdal Jezusa; 1. avgust, ker je Bog tega dne v peklensko brez-dno pehnil Luciferja in njegovo svojat; a 1. september, ker sta tega dne bili pokončani Sodoma in Gomora. Človek, ki se rodi katerega teh dni, dolgo ne živi, pa si-roščina in nadloga ga vijeta prav do zadnjega. Kdor se ob takem dnevu napoti kam, mu pot ne bo srečna in slabo bo opravil. — Tudi z zidanjem ne začenjaj nobenim,, še teleta tak dan ne odstavljaj, če si ga namenil za rejo. Ne sej in ne sadi in nikdar se ne rani: ne bi ti plenjalo, rana se ne zacelila. In pravde ne začni, pravico bi zapravdal in še kaj. — Zdaj pa še nekaj splošnih opomb o tednu in dnevih v tednu. Beseda »teden" je nastala iz stsl. »ta dan." Ko se je namreč po preteklih sedmih dnevih spet vrnil prvi dan (nedelja), so dejeli, da je spet »ta dan." Iz istega vzroka je za pojem tedna nastala tudi beseda »nedelja," kakor še dandanes govorijo Rusi, Srbi in Bolgari; pa tudi Slovenci so v Trubarjevi dobi nekod tednu rekli kar nedelja, drugod pa še teden ali keden. Delitev časa na tedne po sedem dni je bila znana že prav starim narodom: Kitajcem, Semitom, Peruvancem itd. Tega jih je naučil mesec, ki za vsako svojih četvero men potrebuje po sedem dni. Romanski narodi in Germani so po rimskih božanstvih označili dneve; tudi v nemškem jeziku se to še pozna Na pr.:. Dies solis — Sonntag; dies lunae —Mondtag — Montag; dies- Martis — Diestag — Diens-tag; dies Mercurii — Miftwoch; dies Jovis — Jov ali Jupiter — Donnar (Gromovnik) — Donnerstag; dies Veneris — Freija — Freitag; dies Saturni, kesnej — dies sabbati — Samstag. Slovenci smo tedne sprejeli šele s krščanstvom, in sicer prvi izmed vseh Slovanov, v nekdanjih Panoniji (Prekmurje in soseščina, Slovenjska krajina). Tako naši dnevi nimajo pagan-ske oznake, marveč skoraj zgolj številčnovrstilno. Po Slovencih so kesnej tudi drugi Slovani sprejeli to oznako; le polabski Slovani so krstili četrtek, posnemaje nemški način, po bivšem domačem Gromovniku za „perendan“, t.j. perun dan ali Perunov dan in petku vzdeli, nemara tudi po Nemcih, ime skopi dan (der karge Tag: zaradi posta. Zanimivo je, da se v srbskih in bolgarskih pesmih nahajata poosebljena sveta Nedelja in sveta Petka: rSvi se sveči redom posadili: Navrh štola Gromovski Ilija, nasred stola Sava i Marija, po dnu stola Petka i Nedjelja." Srbi mislijo, da je sv. Petka sv. Nedelji — „majka“, češ boginja Zora je mati Soncu. Tako. Zdajle bi se lehko široko razpital o mrki in svetli poeziji vraževerja tudi med Severnimi Slovani, pa na tem mestu ne morem več. Pokimal bi spominu paznega bravca in bi ga še in še vodil v tiho prirodnost domače vasi. Odondod smo vsi, ki smo za slepo srečo šli v ludi svet; tjakaj se vračamo, •kadar nam je hudo in srce bolno . . . Pomenek o domačih šegah in navadah je pozdrav in klic rodne zemljice . . . Kdor je naš, ga sliši . . . Ampak v „Zadrugarju“ se bomo še srečevali in menili o šegah in navadah vseh prigodnih letnih dni. ČERNJEIi GRdN RGENTURfl I KOMISIONRLNfl RHDNJfl, ŽITHRICH, MLINSKIH PROIZVODA I STOČNE HRRNE NOVISAD, KRALJA ALEKSANDRA UL. 14 TELEFONI: 22-42, 25-53, 25-62, 24-86 TELEGRAMI: ČERNJEI NOVISAD Bankovni račun kod: Opšte Jugoslovensko Bankarsko A. D., Pošt. šled. u Beogradu 51643 Ime? ZIKA zadostuje? Napišite to v kupovalno knjižico in dobiti morate pravo Ziko v rdečih zavitkih IZ ZGODOVINE ZADRUŽNIŠTVA. Zanimivo in podučno poglavje nam nudi pogled v zgodovino zadružništva, na prve pojave tega gibanja, kje in kedaj zasledimo prve zadružne tvorbe in kake cilje je žasledovalo zadružništvo v prejšnjih dobah. Gotovo je, da v časih in dobah, ko se je ustvarjala človeška družba, ni bilo zadružništva, ker so manjkali vsi pogoji za to. Človek je živel iz dneva v dan, zadovoljen samo, da se nasiti, kaj bo drugi dan, ga ni skrbelo. Zato vidimo prve znake zadrug šele pri kulturno razvitejših narodih, ko je nastala skrb za bodočnost in boj za obstanek socialno diferenciranih in materialno šibkejših plasti naroda. Na smemo pa smatrati besede: »zadružništvo" v njenem etimološkem ali ekonomskem pomenu (n. pr. zadružništvo starih Slovanov), nili razumeti pod njo bolj ali manj dobro organiziranega sodelovanja posameznikov, temveč jo je razumeti veliko bolj v družabnem smislu in to kot prehodno ali tudi trajno organizacijo za kateresibodi ustvarjajoče namene. Prve pojave zadružništva je odkril profesor H. Miiller v starem Babilonu, kjer so obstojale že 3000 let pred Kristusom zadruge za skupno obdelovanje zemlje. Profesor Miiller je nadaljeval raziskovanja o obstoju zadrug v starem veku, ni pa izsledil nikakih pojavov ne pri Egipčanih, ne pri Grkih ali Rimljanih, pač pa ugotovil pri le teh obstoj udruženj za medsebojno pomoč, ki so predstavljala pač nekako zadrugam podobno obliko, dasi so bile po svojem bistvu bolj dobrodelne ustanove. Čiste zadrugarske organizacije najdemo v Rusiji in to v starih ribarskih in lovskih udruženjih, ki so skoraj gotovo obstojale tudi v zapadni Evropi. Bile so to nomadske zadruge, kar je razumljivo, če pomislimo, v kake svrhe so služile. Slična .tem so italijanska delovna udruženja, ki so se pojavila v srednjem veku in ki so se udejstvovala v raznih državah Evrope in za-padne Azije kot stvaritelj monumentalnih stavb in umetnin. Prav posebno je njih delovanje vidno v Rusiji. Teh srednjeveških udruženj ne moremo pravzaprav nazvati zadruge v našem smislu in to iz razloga, ker so imela nekakšen prisiljen značaj. Zapazimo pa pri njih naloge, ki so jih vršile in ki nas spominjajo na naše današnje zadruge. Tako so srednjeveška udruženja često nakupovala skupno surovine in prodajala gotove izdelke na isti način kakor to delajo zadruge dandanes. Lahko rečemo torej, da šo v starem in srednjem veku obstojale našim zadrugam slične ustanove ali točneje, v njih lahko gledamo početke nekakih produktivnih zadrug. Seveda niso imele tovrstne organizacije nikakih zakonito določenih pravil, temveč so delovale le v smislu svojega namena. Ti zad užni pojavi nam tudi kažejo, da ni ustvarila zadružnega gibanja šele kapifalistično-gospodarska novejša doba, temveč ga je samo pospešila in mu dala nove oblike, ki jih stari in srednji vek ni poznal. Prirodnemu gospodarskemu redu sta napravila konec industrija in kapitalizem in postavila malega človeka, kmeta, delavca, obrtnika, pred nove naloge, kako se ubranili nadmočnega zagospodovalca, ki ga je z denarjem in svojimi izdelki zasužnil. In tako so nastala konsumna društva, nabavljalne zadruge i. t. d., ki jih v prejšnjih dobah niso poznali. Poleg teh so se, posebno med rokodelci, ustanavljale vedno v večjem številu tudi produktivne zadruge. Med državami in narodi prednjačijo Angleži s prvimi poizkusi, ustvariti konsumne zadruge. V letu 1769 so ustanovili tkalci v vasi Fenvfick prvo konsumno društvo, ki je pa ostalemu svetu ostalo nepoznano, in moramo to ustanovitev smatrati bolj kot slučajen pojav, kateremu je bilo usojeno le kratkodobno življenje. Prava potreba je nastopila na Angleškem šele po letu 1830, ko so začeli z ustanavljanjem konsumnih zadrug in s propagando. Vendar te konsumne organizacije niso slične skoraj v ničemer današnjim zadrugam in tudi niso dolgo živele. Vzrokov za njih kratkodobnost je bilo več, v glavnem, ker ni bilo ljudstvo na nje dovoljno pripravljeno in vsled napak v organizaciji. Na zdravi in pravilni podlagi so bile osnovane konsumne zadruge na Angleškem šele leta 1844, od katerega časa zamoremo govoriti o zadružništvu v današnjem pomenu — to je od časa ustanovitve konsumne zadruge v Rochdaiu. Ta zadruga je pokazala v praksi ne le pravičnost in poštenost, nego tudi pripravljenost, da mnogo žrtvuje za blagor skupnosti. Rochdalska konsumna zadruga je uvedla pomembno razdelitev prebitka po višjni izvršenega prometa. Nadalje je po prej izdelanem načrtu organizirala razdelitev blaga, je uvedla tudi lastno izdelavo raznih vrst robe in blaga, ki so ga člani najbolj potrebovali in se je že od početka pečala s poukom in izobrazbo članstva. S tem, da se je zadruga pečala razven z materialnimi vprašanji tudi s poukom in izobrazbo, je zadobila tako veljavo in pomen, da so jo jeli posnemati ne samo v Angliji, marveč po vsem svetu in je ostala vzor konsumnemu zadružništvu vse do danes. Na evropski celini najdemo prvo zadružno konsumno organizacijo v središču francoske svilene industrije v Lyonu. Leta 1832 je bila poklicana v življenje zadruga pod imenom »Commerce Veridigue et Social" (prav resnična in socialna trgovina) po zamisli in pod vplivom Charlesa Fouriera. Eno leto pred to ustanovitvijo najdemo v Parizu prvo produktivno zadrugo, ki jo je oživotvorila mala skupina mizarjev po inicijativi F. Bucheza. Po teh prvencih so se vršili v Franciji vedno iz novega poizkusi v zadrugah, organizirati delavce in rokodelce z več ali manj vidnim uspehom, reči pa moramo, da večinoma poizkusi niso odgovarjali stavljenim nadam. Razumljivo je to, če pomislimo, s kakimi zaprekami in težavami je združeno organiziranje malega mestnega producenta pri silni konkurenci velekapitalista in ve-leindustrijalca. Kot posledica slabih letin in gladovanja so se proti koncu prve polovice 19. stoletja ustanovile prve konsumne zadruge v Nemčiji in Švici. Ustanovile so se v obliki društev, ki so bila podobna dobrodelnim društvom in imela nalogo, nakupovati krompir in moko v velikih množinah in jo razdeljevati brez dobička med odjemalce. Mnogo pozneje kakor nabavljalne in produktivne zadruge so so ustanovile hranilne in posojilne ter kreditne zadruge. Razumljivo je to, ker kreditno zadrugarstvo zahteva že dobro razvito zadrugarsko misel in kreditna potreba izvestno stopnjo kapitalističnega razvoja. Ustanovitelj nemškega zadružnega gibanja, v prvi vrsti kreditnega zadrugarstva, Schulze-Delitzsch, je začel leta 1850. med mestnimi rokodelci ustanavljati hranilne in posojilne zadruge. Preje že (1849) je ustanovil Delitzsch v svojem rojstnem kraju dvoje zadrug; mizarsko in čevljarsko, v svrho skupnega nakupa surovin. Te zadruge so se bavile deloma s skupnim nakupom, deloma so imele skupna skladišča. Kmalu pa se je pokazalo, da ne morejo dobro uspevati brez potrebnega kredita, zato jih je združil s hranilnimi in posojilnimi društvi, ali kakor jih je Schulze-Delitzsch nazival, »ljudskimi bankami". Schulze Delitzsch je vendar imel v vidu bolj mestne razmere in potrebe kot podeželska, zato njegov tip denarnih zadrug ni mogel prodreti med kmetsko prebivalstvo. Kake naj bodo kreditne zadruge na podeželju, to nalogo je rešil Raiffeisen, župan v Heddersdorfu, ki je od leta 1854. dalje iskal novo obliko kreditnih zadrug in to nalogo tudi sijajno rešil leta 1869, ko je ustvaril podeželskim razmeram tako primerno obliko, da obstoja do danes in to ne samo v Nemčiji, temveč so jo prevzele tudi druge države, med njimi tudi mi. Poleg do sedaj omenjenih so se ustanavljale še druge vrste gospodarskih zadrug, ki so se pečale s preskrbo in prodajo različnih kmetskih izdelkov. Početki teh segajo še v srednji vek, to so primitivne planinske zadruge, ki jih najdemo med alpskimi prebivalci. Seveda se ne dajo primerjati z današnjimi gospodarskimi zadrugami, ki imajo svoj izvor na Danskem, kjer se je leta 1875. ustanovila v vasi Kasslund prva zadruga za izdelavo masla. Enako je bila ustanovljena na Danskem prva zadružna mesarija v zvezi s prekajevalnico. V Italiji obstoja od leta 1883. posebna oblika zadrug in sicer zadruge za vzajemno sklepanje najemninskih pogodb in zadruge za vzajemno obdelovanje zemljišč. Prvo zadrugo te vrste je ustanovila zadruga rokodelcev v Ravenni, ki je v zaščito svojih članov pred izkoriščanjem po podjetnikih vzela v najem velika zemljišča, ki jih sama obdeluje. Posnemali so Italijane v tem Ogerskem, v Romuniji in v južni Rusiji. Ogledali smo si v prejšnjem samo glavne vrste zadrug, kdaj in kje so nastala. Vidimo na prvi pogled, da je zadružništvo v današnjem pomenu še precej mlada tvorba, ki je šele v početku svojega razvoja in jo čaka še veltko nalog in dela za dosedo cilja, ki so si ga stavili veliki narodni gospodarstveniki in zadružni ideologi. Nadalje nam pokaže zgodovina zadružništva, da niso sodelovali pri razvoju zadružništva samo veliki narodi in države, temveč tudi male države, kot na pr. Danska. Tudi naša država je ustvarila nov tip zadruge in sicer z ustanovitvijo zdravstvenih zadrug, ki jih hodijo proučevat k nam iz drugih držav, ki so glede zadružništva veliko pred nami. Na koncu še kratek pogled na prve početke zadrugarstva nied Slovenci. Pravi zadružni pokret med Slovenci je započel »oče slovenskega zadružništva", Mihael Vošnjak, v letu 1872, ki je ustanavljal samo posojilnice takozvanega mešanega ustroja, to je, te posojilnice so bile urejene deloma po Schulze-Delitz-schevih, deloma po Raiffeisnovih načelih. Gonilna sila pri Voš-njaku je bil narodnostni moment, ker je hotel s pomočjo posojilnic doseči gospodarsko samostojnost in neodvisnost Slovencev od močnega nemškega kapitala. Te kreditne zadruge so imele ^eč ali manj kapitalistične tendence, kar je razumljivo, če upoštevamo takratne razmere. Izrazitega socialnega smotra pogrešamo pri njih, a so kljub temu nudile zatiranemu in zaostalemu slovenskemu življu precejšnjo oporo v nacionalnem boju napram vedno agresivnejšemu nemštvu. Nov duh v zadružno gibanje je Prinesla nova generacija okolu leta 1895. Nastopili so možje z obširnim socialno-gospodarskim programom in začeli snovati zadruge zaradi njih socialne važnosti, kar je dalo zadružništvu med nami šele pravi razmah. Nova doba je nastala pod vplivom in vodstvom največjega zadružnega ideologa med Slovenci, dr. J. Ev. Kreka. Kot prvo denarno ustanovo in predhodnico zadružništva med Slovenci moramo navesti »Obrtno pomožno društvo" v Ljubljani, ki jo je ustanovil Ceh Jan Horak v letu 1852. in ki se je pozneje preuredilo v današnjo Obrtno banko d. d. Ravno tako je Ustanovil Mihael Vošnjak kot društvo dve posojilnici, in to v Lju-jorneru in Sv. Jakobu v Rožni dolini, obe v letu 1872. Leta 1873 Je izšel v Avstriji zadružni zakon, na podlagi katerega je ustanovljena večina slovenskih zadrug. Prvo tako zadrugo najdemo leta 1874 v Mozirju pod imenom »Gornjesavinjska posojilnica." V nasprotju z ostalimi narodi najdemo pri nas denarna društva in zadruge preje oživotvorjene kot konsumna društva °ziroma zadruge. To je razumljivo, če pomislimo, da je slovenski narod po večini poljedelski in da je imel v časih, o katerih Govorimo, le nekaj malo industrijskih centrov na svojem ozemlju. Razumljivo je tedaj, če vidimo prvo konsumno društvo v tedanjem in današnjem največjem industrijskem kraju — v Trbovljah. Tu se je ustanovilo 18. maja 1882. konsumno društvo pod imenom „Trifailer Bruderlade-Konsumverein" (Trboveljsko konsumno društvo bratovske skladnice), par mesecov nato pa že drugo v Hrastniku in sicer 22. oktobra 1882, namreč „Bruderlade des Konsumvereines der Trifailer Steinkohlengevverckschaft zu Hrastnik und Dol" (Bratovska skladnica konsumnega društva Trboveljske premogokopne družbe v Hrastniku in Dolu). Obe zadrugi danes ne obstojata več, ker jih je Trboveljska premogokopna družba znala spraviti tekom let v svojo upravo in to iz razloga, da je imela lažje stališče pri mezdnih bojih, ki jih je vodila s svojimi delavci. Najstarejša konsumna zadruga, ki obsioja do danes je v Ljubljani, je dne 26. marca 1895 ustanovljeno „1. ljubljansko delavsko konsumno društvo". ETIČNA PODLAGA ZADRUŽNIŠTVA. Čim širše in globlje se vali veletok zadružništva po svelu, tem močnejša in ostrejša je sila njegovega duševnega in naravnega preporoda. „To, kar zadrugar pričakuje", pravi najslavnejši škotski za-drugar Maxwell „ni nič drugega kakor ono, kar je bilo pri-digano pred devetnajststoleti ob Galilejskem jezeru!" Murphy nekoč ravnatelj škotske velenakupne družbe, pravi, da se včasih zdi, kakor da bi bil duh krščanstva vtelešen v zadružnem gibanju. Nemški zadrugar Hub er spoznava v zadružništvu novo zdravilno moč, ki omogoča onemu, ki je izključen od pojedine življenja, uživati dobrote tega sveta s hvalo in zadovoljstvom. Uprav grandijozni primer nam daje pa francoski zadrugar Proudhon! On pravi: „Evangelij nam je prinesel enakost pred Bogom, francoska revolucija enakost pred zakonom in zadružništvo enakost pred usodo!“ Da! Enakost pred usodo! Kaj pomeni to? To pomenja enake eksistenčne pogoje za vse ljudi! Telesno in duševno hrano za vse ter prosto pol za udejstvovanje vsakega posameznika, za napredovanje in dviganje vseh, kot ene enotne solidarne celokupnosti! Napraviti ljudi pred usodo enake se pravi, enega k drugemu približati in jih s tem združiti v ekonomični, duševni in naravni interesni skupnosti, da bodo morali sami sebe smatrati kot prijatelje in sodelavce, ne pa kot konkurente in sovražnike. „Merima Alcm** krema očuva Vašo lepoto, j E. T.: NAŠE ZADRUŽNO ČASOPISJE. Od vsega početka že je zadružno gibanje napovedalo naj-odločnejši boj nevednosti. „ . . . Zato je prvi korak k zadružništvu, prvi in zadnji korak, ki ga vodi k uspehu, da se borimo proti nevednosti z vsemi sredstvi, ki so nam na razpolago." Tako je pisal dalekovidni dr. W. King v svojem časopisu pred več nego sto leti, še predno so roždalski pionirji položili temelje modernih konsumnih zadrug. Današnje zadružništvo vsega sveta navdušeno vodi boj proti neznanju, uporabljajoč pri tem vse moderne metode. Predavanja v radiju in na shodih, film, gledališče, koncerti, skupna potovanja in izleti, veselice, knjižnice in čitalnice z. debelimi znanstvenimi razpravami, romani in pesmaricami, pa s časopisi, vse to je danes tudi v službi zadružne ideje. Pri modernem izobraževalnem deluje časopisje odločilnega pomena. Zato ni čudno, če žrtvuje zadružništvo toliko sil na tem torišču. Dober časopis naj da posamezniku, ki je odločilen in merodajen temelj vsake družbe, izobrazbo v vsem, pokaže naj mu bleščeče cilje in za čudo lahka pota zadružništva, pa mu naj da h koncu tudi še posebne strokovne vzgoje. Zares visoko stopnjo je doseglo angleško, nemško in švicarsko zadružno časopisje, medtem ko trdi Dande Bancel, da ni pri Francozih nič vredno. Mi seveda ne smemo tako soditi, meriti moramo s svo-lim merilom. Saj še nimamo zadružnega lista za otroke, do-čim lahko Francozi s ponosom pokažejo svoj list „Le Co-operateur scolaire". No, v glavnem lahko delimo zadružne liste v tri kategorije.. Najvišjim plastem zadružnega izobraženstva, našim ideologom in teoretikom, so namenjeni znanstveni, običajno strogo nevtralni in vedno strankarsko popolnoma neodvisni listi, ki iščejo novih, krajših poti do ciljev, katere si je stavilo zadružništvo, odkrivajo nove možnosti udejstvovanja, izdelujejo zakone, po katerih se razvija vse gospodarsko dejanje in nehanje. Drugi, praktično informativni listi, so namenjeni možem čvrste dejavnosti, voditeljem zadrug in njihovih zvez, onim, ki stoje sredi gigantskega ekonomskega boja in često nimajo smisla za teoretične razprave in hipoteze. Le-ti potrebujejo mirnega razgleda preko bojišča in trenotnega stanja na njem. Tretja vrsta časopisov pa je namenjena vsem nam, ki smo poklicani, da s solidarnostjo pomagamo ustvariti boljši družabni in gospodarski red: Da si pomagamo sebi samim in bližnjim svojim. Tak časopis obsega vse, ker je namenjen vsem. Interesanten je kakor vsak drug časopis, pa čeprav veje iz njega vseskozi zadružni duh. V teoretičnih razpravah nam bistri pojme o zadružništvu, daje nam praktična navodila za sodelovanje v skupnem gospodarstvu in za uspešno delo v svojem individualnem gospodarstvu in skrbi končno z leposlovnimi deli za duševno razvedrilo ter pospešuje srčno omiko. Da ta del ne more biti v zvezi z zadružništvom? Nimamo li zadružnih pesmaric, romanov in dram? Res ni potrebno, da bi bil zadružni list dolgočasen: Napet roman nas v umetniški obliki pouči na pr. o zadružnem nazoru, da morata biti proizvodnja in razdelitev dobrin urejena na temelju resnične pravičnosti v službi vsega človeštva. Zabavna smešnica nam pokaže nesmisel sodobnega posredništva, s katerim so zadruge v neprestanem boju. Zamotana uganka naš lahko vodi skozi svet številk, ki nam predočujejo in tako približujejo zadružno gibanje. Ne bomo se tokrat ozirali široko naokoli, temveč se bomo ogledali doma. V Jugoslaviji izhaja 18 zadružnih časopisov, od teh 4 v slovenskem jeziku. Iz strukture naše zemlje in vse ekonomske razporeditve v njej izvira naravno, da so najstarejši, najmočnejši po nakladi in najštevilnejši pri nas listi poljedelskih zadrug in njihovih zvez. „G lasni k poljo-privrednog kredita", ki je oficijelen organ glavne zadruge za poljedelski kredit, ustanovljene po zakonu o poljedelskem kreditu, izhaja v nakladi 35.000 izvodov. Do te impozantne številke se seveda ne more pospeti noben drug naš zadružni list. Najstarejši je »Gospodarski list", ki kot sedanje glasilo hr-vatskega gospodarskega društva izhaja že od leta 1842. „Zem-Ijoradnička zadruga" je tednik najmočnejše jugoslovenske zadružne zveze, »Glavnega saveza srbskih zemljoradničnih zadrug". Ustanovil je ta list nestor srbskega zadružništva, Mihajlo Avramovič leta 1895. Mesečnik ljubljanske »Zadružne zveze" je »Narodni gospodar", ki izhaja letos v 33. letniku. Izpred ujedinjenja datira tudi še začetek »Zadru ga r j a", po imenu brata našemu »Zadrugarju", po vsebini predvsem zastopnika splitskega »Zadružnega saveza". »Hrvatski zadrugar" je mesečnik »Središnjega saveza hrvatskih seljačkih zadrug", »Srpski zadrugar" pa list »Saveza srbskih zemljoradniških zadrug v Novem Sadu." »Zadružna zveza Zagreb" izdaja svoje glasilo z naslovom »Zadružna svijest" in poleg tega še »Mljekar-ski list", ki je predvsem namenjen pospeševanju mlekarstva, mlekarske industrije in trgovine. »Zveza slovenskih zadrug" v Ljubljani izdaja letos 3. letnik svojega lista »Zadružni vestnik". Vseh deset naštetih časopisov ima krog čitateljev točno očrtan ne le s tem, da so glasila posameznih zvez, temveč tudi s tem, da jim je poleg širjenja zadružnih idej v programu še izobrazba kmetovalca. Moderno konsumno zadružništvo je pri nas v povojih, zato je temu primerno siromašnejše tudi časopisje konsumnih za-dlrug. Med šestimi mesečniki prednjači po starosti slovenski »Konsument", glasnik »Zveze gospodarskih zadrug za Jugoslavijo", ki ga je bil ustanovil leta 1921. izredno delavni zadružni vodja Anton Kristan. »Konsument" skrbi predvsem za izobrazbo zadružnega osobja in naj tvori vez med tem in vodstvom zveze*.. Zadružna revija „Pod lipo", ki jo je bil ustanovil Kristan za vzgojo zadružnih članov, danes ne izhaja več. Do pričetka aktivnega delovanja zadrug državnih uslužbencev je bil po ujedi-njenju „Konsument“ edini jugoslovenski list organiziranih kon-sumentov. Naravno je, da v tem oziru Slovenci prednjačimo, kajti industrializacija delavstva je v naših pokrajinah najbolj napredovala, zapadna civilizacija je pri nas najgloblje pognala korenine in je ustvarila največ potreb, življenski pogoji so pri nas najtrši, boj za življenje najbolj ljut. Zato ni čudno, da je Ljubljana poleg „Konsumenta“ dajala tudi drugi časopis potro-šačev, „Zadrugarj a", pet let predno se je pričelo gibati drugod. Leta 1929 je pričel „Savez nabavljačkih zadrug državnih uslužbencev" v Beogradu izdajati pod uredništvom svojega predsednika Miloša Stiblerja odličen mesečnik „Zadrugarstvo“, ki mu že imena sodelavcev dajejo ugled. Saj najdemo med njimi najodličnejše, tako prof. dr. Totomianca, Mih. Avramoviča in dr. List je namenjen razumnemu uradniku, ki bo dozdevno slično kot na severu, v Hodandski in na daljnem vzhodu, v Japonski, postal steber konsumnega zadružništva. Res najdemo, da se prične v letu 1929. buditi v našem uredništvu tendenca, širiti poprej tako zaničevano „konsumarstvo“ tudi s časopisjem. Poleg »Zadrugarja", ki ga je naša zadruga v sedmem letu izhajanja preuredila v lično družinsko revijo, je v tem letu pričel izhajati še „Zadružni glasnik", glasilo železničarske kreditne podporne in konsumne zadruge v Sarajevu pod uredništvom agilnega Nikole Jaraka, ki mu hudomušneži pravijo ..Sarajevski Cerček". „Za druga" je drugi sarajevski list, glasilo tamkajšnje nabavljalne in kreditne zadruge državnih uslužbencev. Najmlajši brat je v precejšnji nakladi izhajajoči »Železničarski zadružni vjesnik", ki ga izdaje konsumna zadruga železničarjev v Zagrebu kot lastno glasilo in obenem glasilo ostalih zagrebških železniča'skih zadrug. Od skupno šest časopisov organiziranih potrošačev jih vzdržujemo torej pet državni uslužbenci, železničarji sami pa tri. To zadovoljivo dejstvo naj nam bo iz-podbuda k še ožji združitvi in krepkejšem zamahu v korist skupne stvari. Ni pa toliko važno, da moremo pokazati na veliko množino zadružnih časopisov, naš ponos naj bo kvaliteta onega, kar nudijo — ne rast v širjavo, temveč rast v višino in globino. Posebnost našega jugoslovenskega zadružništva so naše zdravstvene zadruge, in slika bi ne bila popolna, če bi prezrli opozoriti na zanimivi »Zdravstveni pokret", ki ga izdaje »Savez zdravstvenih zadrug" v Beogradu, ta za narod velevažna ustanova. Tfega kratkega pregleda našega zadružnega časopisja ne morem zaključiti, ne da bi omenil »Mednarodnega zadružnega bulletina", mesečnika mednarodne zadružne zveze, v kateri smo včlanjeni tudi mi. List izhaja v Londonu v angleški, francoski in nemški izdaji, sodelavci pa so mu vsi sodobni voditelji zadružnega gibanja. Čeravno moremo jugoslovenski zadrugarji dokaj malo sodelovati v njem, ga moramo prištevati k »svojim" glasnikom, ker je organ najvišje naše organizacije, pa čeprav izhaja izven zemlje in v tujem jeziku. Znanja nam nudi zadružni list, in znanje je bogastvo. Ali pa list od nas tudi nečesa zahteva? Malo je to, kar zahteva, a važno: Da ga čitamo in ne zavržemo, temveč da ga damo naprej prijatelju, tovarišu, ki ne poznata zadružnih stremljenj. Vsakdo naj bi čim češče iskal utehe v njem in poduka, da se končno vsi zavedamo brezpogojne zahteve naše lastne dobrobiti: Zvesto strnitev k skupnemu delu v blagor pozameznika in v blagor vseh. Vse pisarniške, tehnične in šolske potrebščine po ugodnih cenah priporoča veletrgovina s papirjem $ M. Tičar, Ljubljana S |j Preskrbljujejo se vse tiskovine |j „M e r i m a O d i s“ pasta je za zobe odlična. Ako želite dobro pecivo, potem uporabite za prireditev istega Dr. OETKERJEV pecilni prašek in Dr, OETKERJEV vanilni sladkor Kako prirediš Dr. OETKERJEV šartelj? Zmešaj 14 dkg surovega masla s 3 rumenjaki, dodaj 1 zavoj Dr. OETKERJEVE zmesi za šartelj, ‘/4 litra mleka in čvrst sneg 3 beljakov. Testo naj gosto teče z žlice. Peci ga v dobro nameščenem modlu pri srednji vročini. Če bi bilo zadružništvo le sredstvo za boljše življenje in manjše izdatke, ne bi moglo postati strast in religija toliko ljudi (prof. Gide). Da, vi meščani ali delavci, trgovci ali železniški uslužbenci, vi zadrugarji iz mesta Pariza ali s kraja sveta, nimamo li splošnih interesov kot potrošači? (prof' Gide). OD NATURALNEGA DO KREDITNEGA GOSPODARSTVA. Naturalno gospodarstvo pomeni ono stanje narodnega gospodarstva, v katerem gospodarska družba še ni osredotočena okrog nekega tržišča in v katerem se menjavajo dobrine za dobrine. Tako menjavanje je mogoče le na nizki kulturni stopnji, ko so potrebe priproste ter se promet razvija le v ozkih mejah. Današnje razmere človeške družbe, uredbe in običaji, z ono besedo, cela naša kultura je nastala v teku tisočletij v počasnem razvoju. V tej razvojni dobi se človek bori za svoj pbstanek s prirodo in divjimi zvermi, bavi se najprvo z lovom *n ribolovom ter preide polagoma k živinoreji in poljedelstvu, organizira se v socialne in gospodarske edinice. V takem raz-vojnem stadiju najdemo človeka ob prestopu praga v zgodovinsko dobo. V tej dobi človeška družba še ne pozna denarja. Ljudje ‘zposojujejo drug drugemu dobrine, kakor to delajo kmetje še dandanes. Na plemenske svečanosti povabljene goste obdarujejo starešine z bogatimi darovi bolj iz negospodarskih kot gospodarskih motivov. Redka menjavanja še ne potrebujejo menjalnega sredstva, menjavajo se poljubno dobrine za dobrine. Kakor hitro se gospodarska družba zbere, čeprav komaj vidno okrog nekega tržišča, je potrebno, da se razvije posebno Menjalno sredstvo. Brez tega bi promet porabil mnogo časa in nioči oziroma bi bil docela nemogoč. Vzemimo na primer: Nekdo Prižene na trg konja, katerega bi rad zamenjal za žito, lastnik ^ita pa rabi plug in ne konja, lastnik pluga bi rabil platno. Vidimo, da je dosti dobrin, a vendar nikdo ne more dobiti želje-nega predmeta. Te težave so dale povod, da se je v prometu začela prav ?9odaj rabiti zdaj ena zdaj druga dobrina, katera je bila redka in katera so vsi radi sprejemali in visoko ceniti. Tako dobrino — prirodno menjalno sredstvo — kateri je gospodarsko življenje dalo vse omenjene atribute, imenujemo denar v najširšem pomenu besede. V naturalnem gospodarstvu j>o se uporabljali in se še uporabljajo v to svrho v raznih rajih in raznih prometnih področjih različne dobrine. V Ilijadi ln Odiseji čitamo, da je v homerki dobi služila živina kot Vonjalno sredstvo, kar je dokazano tudi za stari Rim. Na to ^as spomija latinski izraz „pecunia“ od pecus, to je živina. Pri Pokaterih germanskih plemenih je žival služila še srednjem veku k°t menjalno sredstvo. Lovski narodi so plačevali orodje in domače potrebe s krznom. Na velikih letnih sejmih v Nižnjem Novgorodu so azijska plemena še v 19. stoletju nabavljala do- brine za krzno. Slari Slovani so zamenjavali dobrine za platno,-krzno in žito. Nekatera plemena v Afriki še dandanes plačujejo' z medenimi palčicami in s slonovo kostjo. Kjer vsi sprejemajo tak prirodni denar, tam si gospodarstva prihranijo mnogo menjavanj, ki so osredotočena na to menjalno1 sredstvo. Ves promet se razvija lahko in brez težav. Z rastočim prometom se pokaže tudi ta način menjavanja kot nezadosten. Na tržišče prihaja vedno več obiskovalcev, ki za prirodni denar nimajo nikake uporabe. Sprejemajo ga le v malo diferencirani družbi, v kateri imajo vsi približno enake potrebe. Menjavanje se vedno precizneje razvija. Komadi pri' rodnega denarja, katere so dosedaj samo šteli, se pričenjajo ceniti. Družba potrebuje zamenljivo (fungibilno) dobrino denar — katere enote se medsebojno lahko zastopajo ter so popolnoma enake. Ta dobrina je žl a htni metal. Ta se povsod uporablja kot sredstvo za zadovoljevanje potreb in za okraske. Ima razmeroma malo težino, je lahko prenosljiv, ima praktično neomejeno trajnost in je nespremenljiv. Da se lahko deliti v komade, torej zamenljive enote. Žlahtni metal postane denar v ožjem smisla besede najpreje kct nekovani metal. V nekaterih južnoazijskih napol kulturnih deželah se plačuje še z nekovanim srebreni-Najprvo se preizkusi srebrna palčica na poskusnem kamenu glede finosti, nakar se odseka z nožem komad in se odtehta na tehtnici dogovorjena teža. Tudi ta način plačevanja je še neokreten in počasen. Kakor hitro se tržni promet razvije in razširi, se občuti nenadomes [ Ijiva izguba na času. Zato je umljivo, da se je prirodni metalni denar počasi razvil v pravi metalni denar. Metalni denar se javlja ponekod preje, ponekod pozneje-a vedno in povsod le na neki višji stopnji kulture. Železo v Sparti je nadomestil baker v Rimu, temu je sledilo srebro ^ končno zlato, ki je postalo najbolj razširjeno plačilno sredstvo-Najprvo je bilo plačevanje penzatorično (to je pri vsaki kupci! se ie tehtalo). Ker je bilo to nerodno, so ga začeli formirati razne komade določene težine. Da se prepreči zmanjšanje j11 poškodba vsebine, se je dala denarju oblika, katero ima se dandanes. v „ . Kovani denar je nastal v krajih živahnega prometa. Trzn uradi olajšujejo menjalni promet s komadi žlahtnega denarj0-katerega sestavljajo sami in za katerega prevzamejo jamstvo žigom. Ta denar se je razvil radi svoje zamenljivosti v popoln0 menjalno sredstvo. ,■ Kolikor je znano, so v 7. stoletju pred^ Kristusom kova denar prvi lidijski kralji, ki so vladali mali državi na meji 9r®. in azijske kulture, kjer je živahno cvetela trgovina med Azijo i0 Evropo. Tu se je torej prav zgodaj razvilo denarno gospodarstvo. Lidijski kralji so na kovani denar udarjali svoj 9r S6 (prednji del leva in bika), s čimer so prevzeli jamstvo za določeno težino in čistolo. Najslarejši lidijski denar, zmes zlata in srebra, je bil podoben jantarju (elektron) in se je imenoval elek-tar. Oblika je bila obročasta. Prvi je koval zlati denar kralj Krez. S kovanjem srebrnega denarja, ki se je uporabljal le kot drobiž, so pričeli še le pozneje. Institucija denarja se je iz Lidije kaj hitro razširila v sosednje oblasti Azije, Evrope in Afrike, kjer je cvetel živahen promet z vzhodnimi deželami in kjer so se dragocenosti, tkanine, dišave itd. plačevale s plemenitimi metali. Cim bolj globoko je prodiralo menjavanje v vse sloje tedanjega kulturnega sveta, tem bolj se javlja potreba po drobižu, katerega so začetkoma predstavljali le komadi žlahtnih metalov, železa, bakra in cinka. Spartanci so poznali železni denar — pelanor; srebrni in zlati denar je bil tamkaj prepovedan do 4. stoletja pr. Kr. V Atenah je denar že pred 500 leti dosegel visoko stopnjo razvoja. Poznani so menjalci, ki izposojujejo in menjavajo denar, znana je celo že hipoteka. Grška beseda talent (talaton) pomeni tehtnica, drahma pa pest. Najstarejša grška denarna vrednost je eginski srebrni talent, ki tehta 37,2 kg in je vreden ca 6.530 Din. Solon je vpeljal evbejski talent 26,2 kg, vreden ca 4.715 Din. Najobi-čnejši grški denar pa je tretradrahma. V Rimu zamenja v dobi kraljev >pecus“ baker, na katerega udari država znak in prevzame jamstvo za njegovo čistoto (aes signatum). V dobi decemvirata je v zunanji trgovini v uporabi srebrni denar in sesterc. Monarhija prinese rimskemu narodu 200 letni mir (pax romana), ki je končal z veliko denarno krizo, iz katere se država ni več opomogla. Konstantin Veliki (324 do-337) uredi usled neprestanih kriz zlato valuto, mesto aureusa vpelje solidus, ki ostane do konca srednjega veka svetovni denar. S padcem rimskega carstva se prikažejo na pozorišču mladi nekulturni narodi, ki zadržujejo s svojim prihodom normalni kulturni in gospodarski razvoj in se poslužujejo denarne valute, katero najdejo v zasedenih krajih. V merovinski dobi izgine denar skoro popolnoma in se vse zopet plačuje v naravi. Arabci kujejo v 7. stoletju zlati denar, ki je enakovreden bizantinskemu „solidu“, a po perzijskem vzorcu srebrni „dirhen“, ki je vredan en dinar. Karel Veliki vpelje v svoji državi srebrno valuto: 1 srebrni funt ali libra ima 20 srebrnih šilingov, 1 šiling 12 dinarjev. V 13. stoletju izgubi denar svojo vrednost, ker ima vsak vazal pravo,, da kuje denar. Ludvik IX. Sveti (1226 do 1270) vpelja zopet v celi Franciji kraljevi denar. V stari srbski državi se pred Stefanom Nemanjem in Stefanom Prvovenčanim vršijo vsa plačila v deželnih proizvodih. Tudi pozneje, ko so v dobi kralja Vladislava začeli kovati denar, igrajo v gospodarskem življenju menjavanja in plačevanja s pri- rodnim denarjem veliko vlogo. V trgovski pogodbi bosanskega bana Štefana z Dubrovnikom leta 1332 se omenjajo voli kot plačilno sredstvo. Leta 1280. plača Dubrovničan konja s 16 lakti tkanine, dubrovniškemu uvozniku plačajo v planinskih selih dovoz s sirom, v rabi je srebrni dinar, 12 dinarjev je ena per-pera. Naturalno gospodarstvo se povsod umika in dela prostor denarnemu gospodarstvu. Vmešavanje države v proces formiranja denarja označuje epoho v zgodovini te gospodarske institucije. S tem dobi denar nov atribut, kvalifikacijo zakonskega plačilnega sredstva. Država mu da prisilni tečaj in pravni značaj. Naravna posledica tega je, da si država pridržuje isključno pravo kovanja. Da prepreči kovanje manjevrednega in neveljavnega denarja, mora določiti tndi zakonsko obliko in kovino. Razvoj narodnega gospodarstva gre krepkih korakov naprej, prometu in trgovini postane s časom denar s svojimi atributi: merilo vrednosti, menjalno sredstvo in zakonsko plačilno sredstvo — nezadostno. Mesto metalnega denarja zavzame polagoma kreditni denar, to so takozvani denarni surogati ali nakaznice na določeno denarno svoto. Najbolj razširjena javna nakaznica je novčanica državne banke, katero se ta obveže zamenjevati v metalni denar. Najodličnejše privatne nakaznice so menice in čeki*. Kredit pomeni vero, zaupanje. Tudi metalni denar se sprejema le radi zaupanja v njegovo čistost in finost, ki sta bili vedno, prav posebno pa v srednjem veku za časa Ludvika IX. Svetega in tudi v novem veku v dobi Friderika Velikega — neštetokrat kvarjeni, kar je imelo usodepolu vpliv na trgovino in promet. Ce igra kredit pri metalnem denarju važno vlogo, se njegova važnost pri denarnih surogatih še poveča, ker ti surogati sami nimajo nobene vrednosti. Denarni surogati so se razmeroma hitro udomačili, ker nudijo prometu in trgovini radi lahke prenosiljivosti in nado-mestljivosti nešteto prednosti. Tisoč dinarjev v zlatu tehta ca 0-56 kg, in se ne morejo nositi v normalni denarnici in tudi ne v normalnem hlačnem žepu, dočim 20 do 30.000 novčanic še lahko spraviš v malo večjo denarnico. Milijon dinarjev v zlatu tehta ca 560 kg in je za prenos potrebno posebno živinče. Milijon novčanic predstavlja majhen zveženj, za katerega se rabi posebna listnica, kreditno pismo za 10 ali lOOjmilijonov se prenese kakor par vizitnih kart. ‘) Menica je lisiina, s kaiero se ali izdajatelj sam zaveže, ali naroči drugirosebi, izplačati tretji osebi določeno vsoto denarja na določenem mestu in ob določenem času. Devize so menice, ki so plačljive v inozemslvu. Cek je nakaznica neke osebe na banko ali banki sličen zavod, v kateri ta oseba izda nalog, izplačati iz njenega dobroimelja gotovo vsoto denarja. Radi navedenih prednosti kreditnga denarja čislajo mo-'derni trgovci in privatniki v kulturnih državah državne denarne surogate: čeke in menice bolj kot metalni denar, ki se uporablja le v malem prometu, ter plačujejo samo s temi sredstvi. Na Angleškem se izvrši več kot 9 desetin vplačil na ta način. No, ne samo navedena enostavnost je vzrok razvoja in razširjenosti kreditnega denarja. Vzrok postanka in razširjenja kreditnega denarja tiči v sposobnosti, premagati pasivne transportne ovire. Nesigurnost cest je silila k njegovemu razvoju. Trgovec, ki je prodal robo daleč od domovine, je rajši za prodano blago vzel menico kot pa gotovino. Menica je bila varna pred roparjem, ker je, četudi v njegovi posesti, zanj brez pomena. Pogosto je menica bajne vrednosti v culici pobožnega romarja prekoračila najnevarnejše puščave. Kreditni denar premaga z lahkoto prostorne in časovne ovire. Trgovec z žitom v Odesi na pr. pošlje francoski importni firmi v Marseillu z jadernico pošiljko pšenice. Prevoz traja par tednov. Ali naj trgovec v Odesi čaka, da dospe jadernica v Marseille in da mu druga nazaj grede prinese denar? To lahko traja več tednov ali celo mesecev. Trgovec rabi za svoje poslovanje takoj denar. V takem slučaju izenači menica transportne ovire. Trgovec v Odesi tras ir a na trgovca v Marseillu menico v svoti vrednosti žita in jo proda pri banki v Odesi. Na ta način pride trgovec v Odesi do denarja, na katerega bi sicer moral čakati več tednov. Časovne ovire nastanejo tam, kjer lastniki sirovin zaupajo tvorničarju sirovine, dokler ta ne vnovči svojih izdelkov. Ako krojač obljublja v menici plačilo trgovcu s suknom v momentu, ko bo dobil za izgotovljeno obleko plačilo, je časovna ovira premagama, ker trgovec lahko proda menico in na ta način pride do denarja. V tem svojstvu je menica postala denar veletrgovine v mednarodnem prometu. Pred vojno je bilo 95% celokupnega prometa med Nemčijo in Zedinjenimi državami Severne Amerike izravnano z devizami in samo 5°/0 v gotovini. Kakor si je menica osvojila veletrgovino mednarodnega prometa, tako je postal ček v anglosaških zemljah nacionalno plačilno sredstvo vsaj višjih in srednjih slojev. Kakor posameznikom, tako je nadomestilo metalnega denarja s surogati tudi gospodarski družbi kot celoti nad vse koristno. Za menjavanje določene množine se potrebuje določena množina denarja. Cim hitreje kroži denar, tem manjša množina istega je potrebna človeški družbi. Denarni surogati vršijo važnejšo funkcijo kot metal, ker se plačila ž njimi vršijo hitreje, enostavneje, ker jih ni treba šteti, sortirati, urejevati in ker so transportne ovire manjše. Človeška družba rabi pri kreditnem gospodarstvu manj denarja kot če bi plačevala vse v efektivnem denarju. Varčuje torej dvakrat, kajti metalni denar si mora na- baviti s stroški in s trudom v lastnih najdiščih ali z nakupom. V kreditnem gospodarstvu ima družba ne samo uspešnejši, temveč tudi cenejši ustroj menjalnega prometa. Naturalno gospodarstvo prevladuje v nerazviti gospodarski družbi, denarno gospodarstvo dominira v teritorijalnem državnem in narodnem gospodarstvu, kreditno gospodarstvo pa prevladuje v mednarodnem in svetovnem gospodarstvu. Najnovejša oblika načina plačevanja v kreditnem gospodarstvu je k lir in g,1) ki stopa posebno v zadnjem času v meddržavnemu obračunavanju v ospredje. Jeli to najpopolnejša in zadnja oblika kreditnega gospodarstva, bode pokazala bodočnost. Perite lase le z „Merima“ šamponom 1 Zadružništvo ima lastnost, da druži vse ljudi in vse vere. (de B o y v e). Preko zadrug v boljšo bodočnost! (prof. Totomianc). Delavci, v zadružništvu so sredstva, metode in cilji za vas! (Dr. W. King). Znanje je oče izobilja, nevednost oče uboštva. (Dr. W. K i n g).. Zadruge so odprte vsem, ki hočejo vstopiti vanje,, vsi so sprejeti pod enakimi pogoji. (prof. G i d e). : nudi ovojni papir, vrečice in oglje najugodnejše. I | Telefon št. 24-50. Pošt. hranilnica št. 12.773. J i i Poskusite „Merima dečje“ milol ’) Kliring (Clearing) je obračun dobroimetij in dolgov med denarnimi zavodi ali tudi državami.. Univ. orof. dr. France Veber: ČLOVEK IN DRUŽBA. O družbi bi lahko govorili tudi pri živalstvu in celo pri rastlinstvu. Tudi pri živalstvu in rastlinstvu nahajamo skupno ali družno življenje in je tu misliti samo na mravlje, čebele, lastovke ali tudi na različne rastline, ki uspevajo le v skupni rasti in ki so dale povod, da se ponekod govori in piše že o posebni »sociologiji rastlinstva". Zato ni čuda, da je tudi naš pojem najprvotnejše človeške družnosti neposredno povzet iz živalskega življenja, za kar so izrazi, kakor »čreda", »krdelo", »množica" i. t. d. najboljše priče. Torej je že z naslovom naše razpravice dana tudi njena glavna naloga in njen glavni namen. Pokazati hočem dvoje: ali in v koliki meri je človeška družnost enaka živalski ter celo rastlinski in ali in v koliki meri je človeška družnost Svojstvena, taka, kakor td jo v vsem rastlinstvu in živalstvu že naprej zaman iskali; seveda pa mi že odmerjeni prostor narekuje, da vzamem svoje vprašanje le v njegovih bistvenih osnovah in se ne oziram na stranske podrobnosti, četudi bi vprav take podrobnosti utegnile biti še posebej zanimive in važne. Najprej naj bo s prikladnimi primeri pojasnjeno, za kaj pri obojem vprašanju stvarno gre in kaj je v tem smislu glavna snov mojega razpravljanja. Vzemimo primer človeške družine! Družina spada ali vsaj še spada brez dvoma med najosnovnejše činjenice družnega življenja. Osnove ali vsaj sledove družinskega življenja nahajamo tudi pri živalstvu in mi je tu le opozoriti recimo na življenje medvedov in opic. Verjetno je, da je bilo tudi človeško družinsko življenje prvotno kaj slično živalskemu, ali polagoma je človeška družina dobila obliko, kakor bi jo pri živalstvu že naprej zaman iskali. Je to oblika zakona z vsemi za zakonsko življenje značilnimi potezami, kakor se javljajo zlasti v »zakramentalni" ali tudi zgolj državno-pravni ureditvi odnosov med možem in ženo ter med starši in deco. Ali vzemimo primer naroda! Zopet ni dvoma, da spada tudi narod med najosnovnejše činjenice človeške družnosti. Zgodovina človeka je v bistvenih ozirih zgodovina poedinih narodov in v imenu naroda in z geslom: za narod obravnavajo in rešujejo tudi večino današnjih javnih ali družnih vprašanj. Že različne živalske vrste in različna živalska plemena pa pričajo, da so vsaj temeljne osnove narodnega življenja tudi na točki živalstva obistinjene. Saj ni nič pretirano reči, da je na pr. razlikovanje med Germani, Romani in Slovani v nekih bistvenih ozirih podobno prirodopisnemu razlikovanju med posameznimi živalskimi rasami. In vendar je človeško plemensko in rasno življenje Polagoma zopet dobilo obliko, kakor je pri živalstvu ne najdemo, le to oblika naroda kot kulturnega činitelja z vsemi bis- tvenimi posebnimi pridevki, kakor so dani z narodno literaturo,, z narodnim gospodarstvom, z narodno umetnostjo in z narodno znanostjo. Ali vzemimo tudi primer stanu ali sloja! Sodobni stanovsko-razredni boj, ki tako temeljito pretresava vse današnje življenje, najbolj priča, da je tudi stan ali sloj eno osnovnih gibal družnega življena na zemlji. In na pr. že mravlje s svojimi „vojščaki“, „zidarji“ in poljedelci" enako pričajo, da tudi žival-sko življenje ni izven stanovskega ali slojnega dela. Ali zopet se človeško stanovsko življenje vsaj na eni točki ne da primerjati z živalskim, je to točka njegovega razvoja: samo človeško stanovsko življenje se »razvija", to je napreduje in nazaduje, živalski »stanovi" pa razvojno — mirujejo. Vzemimo še primer države! Kdor pomisli, da sega država nazaj tako daleč,, kakor daleč sega nazaj zgodovina in kako vprav naš čas stremi. po tem, da bi se sploh vse javno življenje nekako »podržavilo",, ne more dvomiti, da je tudi država ena glavnih oblik človeške družnosli. In ljudske pravljice o živalskem kraljestvu bi nikoli ne nastale, ako bi že priprosti človek ne opažal, kako je tudi živalsko življenje v marsičem podobno državnemu. Toda že prikazni, kakor državno »zastopstvo", državna »zakonodaja" in državna »eksekutiva" prejasno pričajo, da je tudi država vendar zopet svojstveno človeška družnostna činjenica. Ob koncu se mi vsiljuje še primer cerkve kot enako nedvomne posebne činjenice človeške družnosti, ki pa se od vseh doslej omenjenih preznačilno razlikuje v tem, da bi za to činjenico kaj težko našli še tako blede odseve tudi v — živalski družnosti; cerkev je, tako se zdi, v celoti, svojstveno človeška socialna prikazen. Mislim, da sem navedel vse glavne primere človeške družnosti in tako nakazal vso snov, ki pride za naše glavno vprašanje v poštev. Morda bo dobro, da še omenim primer družbe v ožjem pomenu besede in torej »družbe", kakor jo nahajamo na izprehodih in izletih ali tudi v kavarnah in podobnih toriščih delovnega odmora in osebne zabave. Tudi »družba" je brez dvoma važna družnostna činjenica; že staro rimsko ljudstvo je zahtevalo kruha in zabave (panem et circenses!) in ludi r današnjih mestih, zlasti pa v velemestih izkuša sama »družabnost" dobiti celo nadmoč nad vsem ostalim družnim in tudi zasebnim življenjem. In enako ni dvoma, da so vsaj neke osnove takega zgolj družabnega življenja tudi v živalstvu obistinjene in je tu misliti samo na skupne igre različnih živali kakor sploh na vse tiste oblike živalske družnosti, ki neposredno niso namenjene boju za obstanek in pomenjajo le neko telovadno in zgolj pripravljalno ali tudi zgolj odmorno trošenje sil. Toda zopet je reči, da je dobila tudi gola družabnost človeška končno oblike,, kakor jih živalstvo že načelno ne more poznati. Mislimo samo-na tako zvani »bonton", na različne družabne »krožke", na razdaljo med »domačim krogom" in družabnim občevanjem in nedvomno postaja, da je žival sploh izven prave »družabnosti® (Geselligkeit). Tako torej vidimo, da nam je na vsakem primeru človeške družnosti razlikovati dvoje važnih strani, izmed katerih utegnemo prvo najti tudi pri živalstvu ali celo rastlinstvu, dočim je druga res svojstveno človeška družnostna činjen>ce. Zato hočem prvo stran imenovati animalno komponento naše družnosti, drugo pa duhovno. Da, že naši primeri celo pričajo, da utegne biti tudi razmerje med tema dvema komponentama še kaj različno in da utegne biti pri nekih oblikah naše družnosti v ospredju recimo prva, animalna komponenta, pri drugih pa druga, duhovna. Na pr. v „cerkvi“ smo že videli vzgled družnosti, ki je, kakor se zdi, skoro da brez živalske, animalne primesi. Dobro pa bo, da si te odnose še nekoliko točneje ogledamo. Najprej naj bo ugotovljeno, da nahajamo na vsaki človeški družnosti, kolikor jo sploh smemo primerjali z živalsko, tudi omenjeno živalsko, animalno komponento. Na pr. v človeški družini vidim tudi jaz vse drugo nego v živalski. Toda tudi v človeški družini se dogaja v bistvu vse to, kar opazujemo tudi na pristojnem živalskem življenju, in nam je tu misliti samo na spolno občevanje in oplojevanje ali tudi na ono „slepo“ materinsko ljubezen, ki jo že ljudska modrost tolmači po razmerju koklje do piščeta. Najznačilnejši znak vse živalske družnosti kakor sploh vsega živalskega življenja je v njegovi elementarni ali instinktivni neposrednosti. Žival živi in se udejstvuje tako, kakor pač po svojem ustroju mora živeti in manjka ji zavest, da bi se v danem primeru mogla tudi drugače odločiti: življenje živali poteka le v znamenju prirodne vzročnosti in vzporednega slepega {„asociat.ivnega“) spajanja predstave s predstavo, manjka pa še vsaka zavest kakršnegakoli „zakaj“ in „čemu“ in zato tudi vsaka predstava »sredstva" in »smotra". Iz istega razloga je življenje živali tudi izven pravega razvoja in tudi ne daje nobene opore, da bi že pri njem govorili še o posebnih vrednotah življenja. Kar nahajamo na današnjih oblikah živalske družnosti, nič več in nič manj bi našli na njih tudi kadarkoli poprej in nič več in nič manj bodo na njih našli tudi kadarkoli pozneje. In kdo bo meril, da bi se na pr. tudi koklji utegnilo sožitje s piščeti prikazovati kot posebna »vrednota", radi katere bi bila obenem dolžna (!), da za mladež skrbi in se zanjo žrtvuje. Vse živalsko življenje in vsa živalska druž-nost ima tako značaj instinktivne neposrednosti, je izven razvoja in ne nastopa kot posebna vrednota. Jasno je, da nahajamo vse to tudi na človeški družnosti. Tudi tu dobimo družno življenje, ki poteka z neposrednostjo instinkta, ostaja vedno, ter povsod enako in se ne vrši na ljubo nekim posebnim vrednotam, in sicer dobimo tako življenje ne le pri družinski, temveč tudi recimo pri narodni, stanovski, družabni ali celo državni obliki človeške družnosti. Lahko celo reč-emo, da je ta animalna stran človeške družnosti naravnost osnovna in bi brez nje tudi svojstveno človeška, duhovna družnost ne mogla procvitati; udej- stvovanje »pergoli dolžnosti" bi vsaj dejanski prav malo hasnilo, ako bi ne slonelo obenem na »prirodnem nagnjenju" človeka. Torej tudi človeška družnost ima živalsko, animalno ozadje in tem zanimivejše je nadaljnje dejstvo, da se posamezne oblike človeške družnost! še toliko razlikujejo druga od druge, kolikor je tudi razmerje med njihovim animalnim in duhovnim jedrom različno. Zdi se celo, da lahko govorimo o zakoniti zaporedni -vrsti takih oblik človeške družnosti, ki po svoji duhovni ali ani-malni plati — kako vrsto pač vzamemo — vedno bolj rastejo ali vedno bolj padajo. Taka vrsta bi bila na pr. vrsta: družina — pleme — razred — stan — družba — narod — država — cerkev. V družini je animalna družnostna komponenta pač najbolj očitna ali vsaj najbolj opazna. V družini je in naj bo vse bolj neposredno, instinktivno nego zavestno in preračunano. Samo družina nas tudi preko plemena vede do naroda in žnjim do dejanske obislinitve našega pojma človeške »kulture". Razred in stan pa dajem pred narod zato, ker se narod dejanski udejstvuje le po svojih razredih in stanovih in ker je torej pojem naroda kot posebne celine zgrajen na pojmu že razvitega razredno stanovskega življenja. Stan pa mi gre za razredom kot oni razred, ki ima že svojo »stanovsko zavest" in iz te zavesti izvirajoče značajno obiležje ljudi, ki ga tvore. Družbo (v svojem ožjem pomenu besede) stavim iz dveh razlogov med stan in narod. Prvič je vprav družabno življenje neposredna »odmorna" posledica razredno-stanovskega in drugič rodi samo družba vse neposredne pogoje za nastajanje posebne »narodne zavesti" in tako zvanega »dela za narod" (ljudske prireditve, ljudski shodi, skupščine itd.). Iz podobnih razlogov gre v naši vrsti država za narodom, za državo pa cerkev. Pravim v naši vrsti. Saj je gotovo že čitatelj sam ugotovil, da je to taka vrsta osnovnih oblik človeške družnosti, ki na vsaki sledeči točki duhovno raste in animalno pojema. Obe skrajni točki te vrste sta »družina" in »cerkev", družina kot točka maksimalne animalne človeške družnosti, cerkev kot točka maksimalne duhovne človeške družnosti. Vprav tako pa postaja kaj umljivo še nadaljnje dejstvo, da sta na drugi strani družina in cerkev obenem najbližji činjenici človeške socialnosti. Ce naj ostane družina človeška družina in naj se ne potopi v zgolj živalskem izživljanju, bo morala ostati slejkoprej zasidrana tudi v cerkvi kot najjačji zajednici zgolj duhovne družnosti. Enako pa je tudi cerkev navezana na one animalne sile, ki so znak najbolj zdravega družinskega življenja in katere šele dajejo tudi goli duhovnosti značaj in možnost dejanske konkretnosti: človek ni čist angel ne gola žival; ali človeku angelu je potreben človek žival, da dejanski živi, in človeku živali je potreben človek angel, da njegovo življenje tudi osmisli. In tako postane ta po vsej zgodovini potrjena ozka zveza med družinskim in cer- kveno-družnim življenjem iudi teoretično utemeljena. Sicer pa mi v tem stiku ne gre za to, ali mi take podrobnosti tudi čitatelj priznava ali ne. Morda bi bilo po čitateljevem mišljenju treba postaviti drugačno vrsto, čije posamezne točke bi bile drugače razporejene in ki bi morda celo obsegala povsem drugačne oblike družnega življenja. Vse to je tu stransko. Zakaj moj namen je bil samo ta, da pokažem, kako ima sleherna oblika človeške družnosti dvojno, animalno in duhovno lice in kako je to pre-važno dejsto še s tem potrjeno, da sta ti dve neobhodni strani naše družnosti tudi dinamično druga do druge zdaj v takem zdaj v drugačnem razmerju. To pa sem, upam, zadostno pokazal. In zakaj se mi vprav v naših dneh zdi to zelo važno? Iz dveh razlogov. Vprav v našem času so na mestu socialna razmotrivanja. Ali taka razmotrivanja se rada vrše brez poznavanja človeka in njegove narave. V krogu takih sociologov (ki jih seveda tudi Slovenci ne pogrešajo) se sliši celo naziranje, da nima sociologija nič opraviti z dušeslovjem. Kdor mjje doslej sledil, ne bo dvomil, da je tako naziranje napačno. Če smo se prepričali, da je vsaka temeljna oblika človeške družnosti še dvojna, ani-malna in duhovna, torej tudi ne moremo dvomih', da je zadnji razlog temu dejstvu le — v človeku samem, namreč v enaki dvojnosti našega lastnega bistva. V svojih spisih in pri svojih predavanjih že več let sem neprestano poudarjam, da človek ni samo telesno in duševno bitje, temveč da je zlasti tudi duševnost, tudi življenje človeka še enako dvojno: animalno in duhovno, tako, kakor ga vsaj v bistvu najdemo tudi pri živalstvu, *n tako, kakor ga živalstvo že načelno ne pozna. No, ta prevažna dvojnost človeške narave pa je zdaj tudi zgolj družboslovno potrjena! Tudi svojstveno človeška družnost je taka, da zahteva enako dvojno, dualno pojmovanje človeka in njegove narave in bi bile brez te dvojnosti tudi družnostne razlike, kakor jih fjajdemo na pr. med zgolj spolno skupnostjo in pravo družinsko družnostjo ali tudi med zgolj plemenskim in narodnim življenjem, ze naprej izključene. Ce je temu tako, tedaj pa tudi ni prave sociologije brez dušeslovja, ni uspešnega reševanja socialnih vprašanj, ako se v zadostni meri ne upoštevajo tudi zgolj dušeslovni zakoni, tudi zakoni individualnega človeškega življenja. Drugič se vprav v naših dneh tako močno opaža neki razkol med interesi posameznika in interesi zajednice, ki posameznika tako ali drugače oklepa. Pri živalstvu o takem raz-°lu ne more biti govora, zato ne, ker je živalska družnost, Kakor smo rekli, zgolj instinktjvna, izven pravega razvoja in posebne vrednostne določitve. Človeška družnost pa je obenem zavestna, razvojna in vrednostna! Človeška družnost Se Prilega razmerju med sredstvom in smotrom, je smotreno Rejena življenska skupnost, človeška družnost se razvija, to 1®. spreminja ali celo uničuje stare oblike življenske skupnosti in rodi nove in vse ie oblike dobe tu značaj posebnih socialnih vrednot, ki smo dolžni, da jih upoštevamo in se v danem slučaju celo zanje žrtvujemo. Samo oni, ki vse to pomisli, bo prišel tudi do pravega umevanja današnjega socialnega vrvenja in vrenja: uvidel bo, da temu tako biti mora in da se tudi v tem kaže dejstvo, da je človek zares metafizično, nadpri-rodno bitje, ki ima tudi z golo živalijo marsikaj skupnega, se pa na drugi strani vendar nepremakljivo od nje razlikuje. In uvidel bo še to, da je delo za skupnost, kakor^ ga vrši žival brez zapovedi, za človeka zapoved, dolžnost. Žival ne pozna vrednote in je njeno delo za skupnost toliko kakor lastna korist, človeško delo za skupnost pa je pospeševanje socialne vrednote, ki je poleg lastne koristi in večkrat neodvisno od nje še — drugo merilo našega udejstvovanja. „Merima Lenger“ pralno milo je ideal vsake gospodinje. ss 1 I i I I I I IS« Centralna vinarna d. d. V Ljubljani - Sp. Siska Frankopanska ulica štev. 11. Telefon štev. 25-73 '""Si i opozarja vse železničarje na svoja zajamčeno pristna prvovrstna domača štajerska in dolenjska vina. Na zalogi pa ima ludi zajamčeno pristna dalmatinska vina lastne preše. „Centralna vinarna" kupuje v Dalmaciti le grozdje in preša sama, druga vina pa kupuje le od vinogradnikov. fisaasi Najboljši čuvar Vaše nežne kose je „M e r i m a A1 e m“ krema. I I Tvornlca čipk Jugo-Rhomberg Sl Co. družba z o. z. BLED se priporoča. s. Č.: PRISPEVKI H KALKULACIJI. Občni zbor Podpornega društva železničarjev v Ljubljani je dal letos svojemu odboru nalogo, da izdela kalkulacijo. Kaj je kalkulacija? O tem si še danes nismo edini. Nekateri mislijo, da je kalkulacija — proračun za eno leto. In pravijo ter pišejo, naj bi se naredila nekaka tabela, ki bi odnošaje med činitelji, ki vplivajo na kalkulacijo, izražala ter neljubo prerekanje zavoljo dajatev in žrtev za stalno iz društva odpravila. Ampak ta „sfalnost“ naj bi trajala samo od lela do leta. Drugi mislimo spet drugače. Napravimo naj kalkulacijo? Zakaj tak nalog? Kaj pa je bilo preje, da dobimo sedaj naenkrat tak nalog? Saj smo imeli tudi preje kalkulacije, vsaka bilanca je bila taka kalkulacija, seveda samo za eno leto. Ta novi nalog, mislimo, naj bo omenjena tabela, stalna tabela, ki ne bo stalna samo za eno leto ali za en teden, temveč za slučaj naše smrti. Pa naj pride jutri ali čez 40 let. Tako razumemo namen tega naloga. Stalnost, sigurnost in pravičnost. Za svojo osebo hočem tokrat na podlagi tabel pokazati in dokazati, zakaj sem trdil, da ne stojimo tako sijajno, da bi mogli pri članarini 6 Din mesečno za stalno povišati pogrebnino na 6000 Din, ali kakor se nekateri vpokojenci pripravljajo, na 10.000 Din. Pa bilo bi škoda časa in papirja^ in dčnarja, če bi naredili stalno tabelo in stalno kalkulacijo. Ce bi se po tej držali in morali nabirati malo večjo rezervo, kdo nam jamči, da si ne bodo čez pet ali deset let starejši člani premislili in bodo razbili in porabili vso rezervo na ta način, da bodo povišali po-tjrebnino na 10 ali 20 ali 100.000 Din, ali pa dali akontacije po 20.000 Din vsakemu, ki je že 40 let član društva? In kdo nam jamči, da ne bi zmagala na občnem zboru našega društva struja hišnih posestnikov, ki bi pustila rajše ves denar propasti kakor da bi se iz rezerve zidala kaka stanovanj* ska hiša, ki bi konkurirala s cenenimi stanovanji in spravila njih, hišne lastnike ob lep dohodek? Kalkulacija ima samo tedaj smisel, če se mislimo po njej tudi ravnati, in to bi se splačalo spet samo, če je zasigurana stalnost društva pred licitacijami — po pravilih. Dokler pa je gospodarstvo v društvu odvisno od tega, kdo ima močnejši glas, kdo nabere preje ljudi, da napolni dvorano, dotlej je škoda nadaljnjega dela in resne kalkulacije. Dovolite, da ponovim že tolikokrat izrečene besede: Ce bi imeli eno samo društvo, škoda časa, da ga zgubljamo s kalkulacijo. Če bi bili dobro situirani kot šo bili ljudje pred vojno, ko si je vsak povprečen železničar lahko sezidal svojo hišo. lahko brez skrbi čakal bodočnosti, ko je lahko spravil svoje otroke v službo, bi bili ravno tako lahko brezskrbni kot so bili oni, ki niso nikdar kalkulirali in nikdar nabrali rezerve. Če je zmanjkalo, so doplačevali in se smejali. Danes pa lovijo vsakega železničarja, da pristopa v razna društva, da pomaga vzdrževati njih finance. In danes znašajo pri delavcu te dajatve 45 do 55 Din, ali 7 do 10% njegove plače. Za delavca pomeni 45 Din več kot za uradnika 100 ali 300 Din. Za njega pomen 45 Din že toliko, da je od tega odvisno, ali si bo lahko kupil koruzno moko in nasitil svojo družino. Lahkomiselna licitacija in brezskrbnost pri današnjih razmerah je vsega obsojanja vredna. Vprašati se moramo tudi, ali so oni, ki so leta in leta računali, skrbno zapisavali in zbirali material, kako vplivajo razni činitelji na končno kalkulacijo, proučavali vse te stvari po nepotrebnem? Ali smo samo mi tako pametni, da nam ni treba prav nič računati? Mislimo, da imamo baš pri sedanjem stanju našega delavca dovolj razlogov, paziti kam plovemo, računati, za kaj plačujemo toliko, ali se res lahko poviša pogrebnina kakor zahtevajo to starejši člani. Kot pripadnik mlajše struje, ki hoče biti oprezna, skušam torej letos v slikah predočiti, kako stojimo v našem društvu. Ne velja pa to samo za Ljuljano in ljubljansko društvo, to velja tudi za Maribor in za razne »Samopomoči", ki se ustanvljajo in propadajo. Naj bi bile te slike mal prispevek k nalogi odbora, ki naj izdela kalkulacijo in malo pojasnila članom, ki bodo hoteli na občnem zboru stvarno in resno razmotrivati o mogočem in nemogočem. K sliki 1). Če hočemo dobiti svoto 4000 Din, moramo vlagati v hranilnico 27 let po 6 Din mesečno in se mora ves kapital obrestovati po 5%. Če se ne obrestuje, dobimo v 40 letih šele 2.880 Din. V našem podpornem društvu se vplačani prispevki ne obrestujejo vsi, ker se večinoma sproti porabljajo, tudi se ne nabirajo 27 let, ker znaša povprečna doba v plačevanja samo 14 do 20 let. O tem nam pove slika 2). Po tej sliki kakor tudi po zapiskih je bil član povprečno samo po 17 let član društva. Preko 40 let pa nihče ne plačuje, ker je po dosedanji praksi oproščen nadaljnjega plačevanja. Slika 3) nam kaže teoretično umrljivost železničarjev v Nemčiji. Najmanjša je v 29-tem letu in narašča zelo po 50-tem letu. Vračunani so v tem tudi primeri izredne umrljivosti, na pr. epidemije. Danes je umrljivost manjša v prvih letih, zato pa bo tembolj naraščala v poznejši dobi. Umrljivost znaša danes v našem društvu 1'16%, bo pa narasla. Kajti, če bi umrlo vsako leto samo po 1% članov, bi jih umrlo prvih 10% sedanjega članstva šele po 10 letih, zadnji odstotek pa šele po 100 letih. Na novo pristopivši začnejo umirati šele leta 2032 .... v Pripravlieni moramo biti na večjo umrljivost, in to vam pokaže slika 2). K sliki 4) in 4 a) Sedaj imamo vse činitelje, ki vplivajo aa kalkulacijo in kritiko sedanjega stanja. V povprečnih 20 letih članske dobe bo vplačal vsak član 1440 Din, nekaj se nabere sedaj še od obresti, mnogo puste v društvu člani, ki izstopijo. Kezerve imamo na člana ca 190 Din. — Ostane nam še vedno teoretično nekrit znesek ca 1500 Din. Po dosedaj nam znanih činiteljih in izskustvih bi morali mesečno še več vplačati, da se izide proračun in kalkulacija za povprečnega člana in za 4000 Din. Zakaj nam gre vkljub temu tako dobro, nam kaže slika 5). V zadnjih 12 letih se je društvo pomladilo. Dobili smo dosti novega in mladega naraščaja, ki plačuje in bode plačeval še uolga leta. Kaj pomeni dosti novega in mladega naraščaja, vidimo posebno pri Podpornem društvu v Mariboru, kjer že tri leta nihče ne pristopi, pa je vedno več denarja in rezerve. Da ne bo šlo vedno tako, to si lahko predstavljamo in vemo brez slike. Podobno je s podpornim društvom Inomost (člani so bili Prevzeti od ljubljanskega društva ter jih imenujemo »dvojnike") 742 jih je, nihče več ne pristopi in ne sme pristopiti. Dobili bomo od njih na članarini še ca 800.000 Din z obrestmi vred plačati jim bo treba pa ca 3,000.000 Din. Slika 6) nam pokaže na drug način, kako je šlo zadnja , ^ Ljubljani in v Mariboru. Dobili smo po ujedinjenju in ob Podržavljenju južne železnice dosti mladega članstva. Konjunktura Je minila, treba računati s stalnim številom članstva. ■ K sliki 7 in 7 a). Moti se, kdor misli, da je »Samopomoč" oijsa od našega sedanjega sistema. Tam plačujejo sproti, kadar Kdo umre, in nikdar ne veš, koliko boš plačal, ne, koliko boš dobil. Ge pa bomo mi računali samo od leta do leta, od občnega zbora do občnega zbora, nismo nič boljši od navadne »samopomoči , le s to razliko, da smo tehnično bolj organizirani in ■mamo še stanovsko zavest. Sicer bi že davno zašli v tak položaj Kot ze toliko raznih »Samopomoči". Tendenca sklepa občnega zbora je bila, da naj bo društvo cdno solidno, vedno enaka vplačila in izplačila. K sliki 8). Naši člani pravijo vedno in vedno: Mi smo Podporno društvo. Naš namen ni, da zbiramo kapi- mi smo samo za to, da dobivamo podpore! Mi ne p uno kalkulacije. Pa vendar so računarji, računarji zase, samo ua so nelogični računarji. nr i Pravi!Lh se ne sPreJ'me v članstvo človek, ki je star Preko 35 let. Sprejme se tudi do 45. leta starosti, če plača za azaJ vse mesečne prispevke od 25. leta. Zakaj te določbe ? Nočejo, da bi kdo prisedel k skledi, v kaleri ima že vsak član nabrane rezerve, — sedaj 190 Din, preje včasih samo 20 Din, — ker ni nič nabiral in preje primerno prispeval. Sedaj pa naenkrat član z isto pravico, ko se ve, da ne bo dolgo živel, če bi pristopil na pr. v 60. letu starosti. Povišanje pogrebnine pomeni isto, kakor če bi danes sprejeli na novo 11.558 članov, od teh 8800 članov v starosti preko 35 let. Povišanje na 6000 ali 10.000 Din je toliko, kot če jih sprejmemo kot dvojnike z odpravnino 2 oz. 6000 Din. Kje je tu nabrana rezerva ? Napram tujim osebam računajo naši člani čisto prav: Ni nabral potrebne rezerve. Napram samemu sebi tega ne vidijo ali nočejo videti, takrat so samo še »Podporno društvo". Povišanje pogrebnine zahteva v teoriji tudi povišanje matematične rezerve. Taki skoki pa so mogoči še v mlajših letih, ko je razlika še mala, ni pa to več mogoče v 65. ali 85. letu, sicer je društvo zapisano propadanju. Je pa vse to zadeva članov, ki hodijo na občne zbore in predstavljajo železničarsko inteligenco in zastopajo korist vseh •onih, ki ostanejo doma ter se ne brigajo za take malenkosti. za. clcrlacLČCLT neTiie, pfoČeOCVZKZ (7 S&ZZXX5& Člct&ov. no -Starost: /31©(5533t9(otS5: Gospodična, poskusite še danes „Merima Alem‘* kremo! Juhan je najboljši dodatek k juhi, ki jo napravi tečno in okusno, juhan je domači izdelek.juhan dobite v vsaki boljši špecerijski prodajalni. čečac. 7932. ,5e 3.7S/azt3d?i 7358 <**-' /4% 10CO čb /7Z*S nestanovska glasbena društva imajo namen, so> delovati v splošnem narodnem glasbeno kulturnem delovanju. Sile tega udejstvovanja sestoje izr raznih konponent, kojih> pomembnost zavisi od umetniške potence društvenih voditeljev. „Sloga“ ima gotovo prav enak®' dolžnost, poleg nje pa še dolžnost, služiti še posebej železničarskemu stanu. Železničarska glasbena šola ima svojo eksistenčno upravičenost v tem, da nudi železničarjem in njihovi deci glasben pouk pod pogoji,-ki so prilagodeni stanovskim razmeram. Brez te institucije bi velik del sedanjih gojencev sploh ne zahajal h glasbenemu pouku. Ta njena eksistenčna upravičenost je trajna in stan, ki mu je namenjena, stalen. Zato je krepko zasajena in njen razvoj gotov. Iz njenega poslanstva sledi, da mora čuvati glasbeno vzgajanje stanu (ne le mladine) in ga usmerjevati tako, da bo sad njenega truda koristen železničarskemu stanu, hkrati pa splošni glasbeni kulturi. Omejevati mora iz obeh razlogov vsako enostransko izobraževanje in pospeševati gojitev onih glasbenih panog, ki jih stan dotlej ni gojil in ki so potrebne tudi našemu splošnemu glasbenemu' življenju. Vso pažnjo posveča zatorej „Sloga“ gojitvi instrumentalne glasbe. Instrumentalno glasbo je razvoj tekom stoletij tako utrdil, da moremo danes mirno trditi, da instrumentalna muzika prevladuje, in se silneje razvija kakor vokalna. Temu ni nemalo pripomoglo stalno izpopolnjevanje instrumentov glede tehnične strani kakor tudi glede lepote tona. Tako na pr. nekdaj niso poznali sedaj samoumevne in splošno rabljene priprave ventilov na trobilih. Kako se je s to iznajdbo razširila porabnost trobil, pokaže že bežen pogled v starejše partiture. Marsikaj je tudi na pihalih (oboa, klarinet) sedaj izvedljivo,^česar preje sploh ni bilo mogoče igrati, ali pa vsaj zelo težko. Čudovito se je izpopolnil tudi klavir. Iz instrumenta, ki je bil namenjen le za spremlje-vanja, je postal solističen instrument. Nastajajo še sedaj nove Ing, Fr. Zelenko, predsednik „Sloge“ v Ljubljani skupine glasb:l; fizikalna veda konstruira najrazličnejše nove instrumente. Tako spopolnjevanje mora imeti za posledico večje zahteve skladateljev po instrumentih in od instrumentalistov v orkestru in pa porabljivost za solistično porabo. Temu razvoju smo do vojne posvečali premalo pozornosti. Zato smo gojenje celih skupin instrumentov popolnoma zanemarjali. Ta hiba se je nekoliko zboljšala ob ustanovitvi bivše slovenske filharmonije. Takrat se je par mladih slovenskih fantov ojunačilo in pričeli so se učiti raznih orkestralnih instrumentov. Ako bi se to gibanje nadaljevalo, bi mogli danes v instrumentalni glasbi beležiti boljše uspehe. Zato moramo še tudi sedaj pazno čuvati, da ne bomo ostajali v stari slabosti. „Sloga“ ima tu budne oči. Pevsko društvo „Drava“ iz Maribora na izletu Med železničarji mora biti ona, ki naj urejuje smotreno in pravilno gojenje instrumentalne glasbe. Skušati mora doseči, da se bodo njeni gojenci v vsakem šolskem letu učili vseh instrumentov. Kakor hitro se zavedamo dejstva, da je instrumentalna glasba vsaj tako potrebna kot vokalna, poslane neizbežno nujno, da jo dosledno in čim popolneje gojimo. Ne pomeni pa gojiti instrumentalno glasbo, ako se učimo le klavir in gosli! Ali naj izmed množice instrumentov poznamo le dva? Saj imamo poleg klavirja, orgel in harfe še tri cele rodbine (skupine) instrumentov, od katerih obsega vsaka več ali manj ves tonovski sistem. Tako so pri godalih gosli oni instrument, ki sega dp najvišjih tonov, kontrabas pa zaključuje tonovsko vrsto z najhižjimi toni. 'Vmes pa kraljuje altu odgovarjajoča viola, na tenorjevem mestu pa čelo. Ce bi naša šola učila le gosli, bi to pomenilo, da zanemarja od skupine godal vse, razven enega. To bi vendar ne moglo biti kulturno delo. Enako je pri ostalih skupinah. Flavta (piščal) oziroma njena manjša sestra flavtica (pikolo) obvladata najvišji tonovski register, kontrafagot gospodari v globočinah tonovskega morja, vmes pa si podajajo roke oboa, angleški rog in klarinet s saksofoni. Trobila bleste v višinah s trompetami, prinašajo čarobno mehke tone vseh vrst rogov v srednji legi. štejejo med se odlične pevce basovske krilovke in eufonija, ■slavnostne pozavne in najnižje tone izvajajoče tube. Pevski odsek Narodn. žel. glasbenega društva .Sloga" v Ljubljani Ni mogoče, da bi med našo mladino in odraslimi ne bilo vsako leto dovolj takih, ki bi se zanimali za te instrumente. 'Vsako leto bi moral šolski vpis izkazovati vsaj po enega gojenca za vsak instrument. Kam pa s tolikim naraščajem, bo mogoče kdo vprašal? Odgovorimo mu zopet z vprašanjem: kam pa s tolikim naraščajem za gosli in klavir? V orkester? Saj ni potreba, da postanejo vsi gojenci poklicni glasbeniki! Nasprotno! Dobrih ljubiteljev nam je treba, onih, ki so s srcem glasbeniki in glasbeno popolno naobraženi, a nimajo glasbe za krušen poklic. Sele tedaj, ko bomo tako gojili instrumente in posredno z njimi tudi instrumentalno koncertno glasbo, bomo smeli trditi, da smo svojo nalogo izvršili. „Sloga“ poučuje prav vse instrumente. Prilika je tu, treba je le ledino zaorali, potem pojde vse samo od sebe. Težko bo navdušiti prvega gojenca Oodbi na pihala .Sloga” in „Drava* ob priliki monslre koncerta v Ljubljani dne 6. septembri na pr. za fagot; ko ga bp igral, bo videla in slišala njegova okolica, znanci in prijatelji, kakšno je to glasbilo, kakšen ton ima in njegovo poznanje se bo samo od sebe širilo ter pridobivalo nove gojence. Enako bo z vsemi ostalimi instrumenti. Ko bodo zmagani predsodki, ko bo dovolj zanimanja in dovolj gojencev za razna glasbila, bo instrumentalna glasba pri nas v čisto drugačnem položaju kot je sedaj. Poleg vežbanja igre na instrumentih je „Slogina“ glasbena šola dolžna, svoje gojence izobraževati tudi v teoretičnih predmetih. Oboje bo dalo gojencu šele neko gotovo umetniško prepričanje, mu izoblikovalo glasben okus in mu privzgojilo prave estetske pojme. Tudi ta stran glasbene vzgoje je važna; gojenec bo umel razlikovati dobro glasbo od slabe, poznal bo lepote vsakega sloga, glasbva mu ne bo le nek zunanji pojav, temveč duhovna vrednota. Cim več bo odšlo v svet gojencev s pravim okusom in pravimi nazori o umetnosti, tem uspešnejši bo boj proti največjemu škodljivcu umetnosti, proti plehki, spekulativni, nevredni muziki, za katero se neredko navdušuje neuk odrašče-nec in tudi mladina. Tovrstna muzika ima z umetnostjo skupna le sredstva, torej le zunanjo plat. Njen uspeh je preračunjen na človeško čutnost. Mnogokrat se čuje, da je ritem na pr. v takozvanih „šlagerjih“ zanimiv, da so melodije lepe itd. Vse to je mogoče, vendar pogrešajo te stvari globljo vsebino. Ritem v skladbi, ki je umetnost, nima namena dražiti naše čute, temveč je izraz umetnikove ideje, služi torej duševni sili skladbe. Enako je tudi z melodijo. V pravi umetnosti je vse to plemenito, v paumetnini pa so zbrani le elementi prave umetnosti in so uporabljeni v neumetniške svrhe. Razlikovanje prave, lepe umetnosti od spekulativne, neplemenite skladbe je mnogokrat neveščemu poslušalcu tem težje, ker se mu zdi plitva glasba prikupna, lahka in umljiva, med tem ko trdi o pristni umetnosti ravno nasprotno. To je povsem razumljivo, kajti prva deluje le na naše čute, čisto fizično, bi rekel, -druga pa zahteva sodelovanje duha. Pa naj se komu prva še tako dopade, priznati bo moral, da mu ni nikdar kakih plemenitih spominov zapustila. Velika naloga glasbene šole je zatorej, odkriti gojencu lepote umetnosti in ga naučiti glasbo pravilno ocenjevati. Drugi del udejstvovanja „Sloge“ kot železničarske glasbene -centrale, je skrb za izvajanje glasbenih del. Kako je pri tem usmerjena društvena glasbena politika, ni nikaka tajnost, ker jo izdaja pregled društvenega delovanja. Glavni namen je in mora biti: gojitev prave, pristne umetnosti. V okviru tega načela pa narekajo društvu naše splošne glasbene razmere prav posebne naloge. Ako se'namreč kako glasbeno društvo spusti slepo v delo, je kaj mogoče, da bo več glasbenih organizacij delalo isto delo. Ali ni bilo še pred nedavnim časom, da so vsa pevska društva izvajala smiselno enake sporede? Bilo je na enem polju .preveč delavcev, na drugem pa nič. Vsak nekaj, pa bo vse na- rejeno, si misli naše društvo in pričelo je orati tam, kjer je bil plug potreben. Pričelo je gojiti starejšo muziko, večja pevsko-orkeslralna dela in komorno glasbo. V teh treh panogah je dovolj dela za več kot eno samo organizacijo. Strahu ni, da bi zmanjkalo nalog, da bi bile nove možnosti kmalu izčrpane in bi delovanje postalo enolično. Brez dvoma je gotovo, da je gojitev stare glasbe ne samo zelo poučna in nudi mladini žive dokaze onega, kar so culi pri pouku le v besedah, temveč tudi zelo zanimiva. Vsaka umetnost je vesten odsev svoje dobe. To dokazuje tudi naša doba. Ra-zrvanost političnih in gospodarskih razmer, razrvanost načel in vsega duševnega življenja se močno zrcali tudi v glasbi. Vedno je čuti tožbe, da je sodobna glasba le prehoden stadij nečesa velikega, kar vsi pričakujemo. Pa zaman pričakujemo, dokler bo po zemlji in ljudeh tako nevarno vrelo kakor dandanes. Stara muzika nam prav tako pričara človeka in njegovo družbo svoje dobe. Marsikoga, ki je šel nekam nezaupno h koncertu starejših skladb, je prisrčnost, umerjenost, odličnost in zmožnost starih skladateljev presenetila. Velika zborovska dela z orkestrom sicer stanejo mnogo več kot sporedi s kratkimi pesmi, toda prednosti so zato večje. Pri nas je že minila doba, ko se je občinstvo zadovoljevalo s sporedom, ki je vseboval celo vrsto pestrih pesmic. To je bil izraz malih razmer, malega obzorja in malega interesa. Tudi iz umetniške strani govori vse v prid enotnih sporedov, ki obsegajo cele večere. S kako razkosanim občutkom zapušča poslušalec koncert, na katerem je slišal desetine slogovno in vsebinsko popolnoma različnih pesmi! Kontrasti so sicer v glasbi zelo učinkoviti, toda biti morajo umetnikova, ustvariteljeva volja, biti morajo diktirani po ideji, ki tak kontrast zahteva. Če pa izvajaš en večer deset in več pesmic drugo za drugo, v slučajni, zgolj zunanji zvezi, tedaj ne more biti govora o kakem blagodejnem vplivu kontrastov. Tudi vpliva neprijetno dejstvo, da o tovrstnih skladbah skladatelj nima prilike glasbene teme razviti, izčrpati in jih z raznih strani osvetliti. Tako se poslušalec komaj ogreje pri eni giasbepi ideji, že se skladba konča in takoj nato mu zapojo drugo, ki ji je namenjena ista usoda. Ce se pa izvaja velika skladba, so njeni deli povezani med seboj z višjo umetniško voljo in zatorej logično razporejeni. In naj so še tako različni, veže jih neka skupna ideja, v kateri temelji tudi njih moč. Komorna glasba, ta najplemenitejša veja glasbenega telesa, zasluži vso pozornost radi svoje odličnosti. Tu ni številičnega pompa nastopajočih, tu ni masivov v tonih: tu je vse osebnejše. Posamezni glasovi ne služijo toliko skupnosti, kakor so sami v sebi celota in samostojni. Komorna glasba je prava šola za Poglobitev v najtanjše glasbene podrobnosti in lepote, vaja za samostojnost in pravo estetsko izobraževanje. Važna je torej 2a gojence in največji užitek za poslušalce. Smernice, ki narekujejo železničarskemu glasbenemu drušivia-njegovo delo, so nujen rezultat stanovskih in splošnih glasbenih; razmer in potreb. Ako društveno delovanje ne bi našlo popolnega razumevanja in sodelovanja večine stanu, naj ga to ne plaši. Cesar ne zmore ena generacija, bodo zmogle bodoče. Važno je, da širi železničarsko glasbeno društvo stalno glasbeno obzorje svojih članov in vseh pripadnikov stanu in da krepko sodeluje v razvoju naše glasbene kulture sploh. Zato mora biti njegova glavna deviza: umetnost v čim čistejši obliki. „Merima Odis“ pasta odpravlja zobni kamen in neprijeten duh iz ust. Jos. Kohler d. z o. z. //) Dunajska cesta 19. Podružnica: Ljubljana Prešernova ul. 32. () Ustanovljeno 1. 1885. m Stalno v zalogi damske torbice, nahrbtniki, nogo- ig metne žoge, aktovke, šolske torbe in drugi v stroko 9 spadajoči predmeti. Samo solidno, trpežno blago, iz- y> delano v lastni delavnici. Se priporočamo. Milo znamke „MERIMA“ nima tekmeca. Varaždinska industrija svile d. d., Varaždin Proizvadja: Crepe de chine, crepe satin od naturalne i umjetne svile, osim toga lame, satin, shawl, kravate itd. Specijaliteti; svilena tkanina za podstave. Vaš lepi ten stori „Merima dečje" milo še lepšega. ALI NA] POKLIČEMO ZDRAVNIKA? Pri najrazličnejših obolenjih, ki lahko zadenejo odraslega ali otroka, je za skrbno mater vedno prvo vprašanje, ali naj pokliče zdravnika. Prav pogosto minejo nekatera obolenja v par dneh, bodisi sama od sebe, bodisi, da pomagajo domača sredstva. V drugih primerih pa se zopet izčrpa vsa zaloga domačih sredstev od kamelčnega čaja pa do podkajenja : in ko bolniku le ni nič bolje, se pokliče zdravnik. Običajno se na vprašanje* zakaj tako pozno kličete, dobi odgovor: „Ko pa nismo vedeli, da bo tako hudo!“ V mnogih primerih je v resnici za mater težko presoditi, kedaj je bolezen nevarna in za kakšno bolezen sploh gre; osobito pri otrocih, ki lahko dobe nenadoma vročino, pa so zopet drugi dan zdravi. Zato je umestno, da se matere podučijo o glavnih znakih tistih, bolezni, kjer je zdravniški svet in pomoč potrebna, da se ne zamuja dragocen čas s praznimi marnjami in ne pokliče zdravnik že k napol ugaslemu življenju* Najpogostnejša spremljevalca težjih bolezni sta vročina in bolečina. Čestokrat se pojavi pri otrocih vročina, ki se po dobrem iztrebljenju ali zavžitju par santoninovih sladkorčkov zgubi* Drugokrat pa vročina le ostane kljub tem sredstvom in se šele črez par dni pokažejo znaki prave bolezni in bolezen sama* Vročino spozna vsaka mati običajno takoj. Otrok je vroč, oči se mu svetijo bolj ko navadno, je nemiren in kriči, v noči ima nemirno spanje ali se mu blede. Odraslega spreletava, menjaje se, vročina in mraz, boli ga glava in čuti splošno utrujenost* Najsigurnejše merilo vročine je toplomer, ki bi ne smel manjkati v nobeni hiši, osobito pa ne tam, kjer so otroci. Navadno je prvo vprašanje, ki si ga zastavi okolica, ko zazna, da ima član rodbine vročino: kje te boli? Bolečina, ta drugi spremljevalec bolezni, kaže na sedež bolezni in na vzrok vročine, Ali boli glava, nos, ušesa, grlo, prša, trebuh itd. to vse so vprašanja, ki jih skrbna mati zastavlja bolniku prej, nego začne misliti, kakšno bolezen bi utegnil imeti in predno se odloči, ali naj pokliče zdravnika ali ne. Oglejmo si najprvo obolenja, ki imajo svoj sedež ali začetek v glavi in ki so taka, da je zdravniška pomoč potrebna. Prav težke so bolezni, ki zadevajo možganske mrene ali pa možgane same. Tu je zdravniška pomoč, v kolikor sploh more pomagati, potrebna takoj in se ne sme prav nič odlašati. Hvala Bogu, da ta obolenja niso pogosta, toda kadar nastopijo, so vedno življensko nevarna. Skoro vsa obolenja možganskih mren nastopajo hitro, burno. Visoka vročina, neznosne bolečine v glavi, bljuvanje, prav pogosto krči in otrpnenje tilnika so poglavitni znaki teh bolezni. Tu ni izgubljati časa, temveč je treba takoj, po zdravnika 1 Ob lej priliki naj posebno omenim troje nalezljivih boleznij ki zadevajo možgansko mreno ter možgane same. Prva je nalezljivo obolenje možganske mrene, tako zvano otrpnenje tilnika (Genickstarre), povzročeno po mali klici, meninogokoku. Posebno sprejemljivi so otroci prvih treh let in osobito v spomladanskem letnem času. Tudi tu se bolezen začne burno, z visoko vročino, bljuvanjem, močnim glavobolom, kasneje z otrpnenjem tilnika. Na ustnicah in nosu, ali pa tudi na rokah, prsih, trebuhu in hrbtu se pokažejo spuščaji (ocvirki). V primeri z drugimi obolenji možganskih mren je tu zavest le nekoliko ali pa sploh nič skaljena. Drugo nalezljivo obolenje, epidemična otročja ohromelost, ima različne znake z ozirom na sedež te bolezni. Ako obole možgani, nastopijo krči in ohromelost odgovarjajočih mišic. V težkih slučajih zastane dihanje in srčno delovanje, t. j. smrt. Najpogosteje pa je sedež bolezni v hrbtenjači in poškoduje več mišic ali pa tudi le posamezne. Pri tej obliki obole otroci često nenadoma in tako hitro ohromenje na pr. roke ali noge spravljajo starši v zvezo s kako nezgodo, na pr. ker je padel otrok s stolčka. V resnici je pa otrok padel zaradi hipno nastalega ohromenja. Tretje nalezljivo obolenje, za katero pa so sprejemljivi le nekateri otroci po prvem letu, zadeva možgane, tako zvana možganska gripa. Običajno je tudi tu akutni začetek z vročino in posebno značilnim nemirom in dilirijem. Po par dneh pa zapadejo otroci v nekako spanje, iz katerega se za malo časa morejo zbuditi le na močan klic. Zbujeni odgovore čisto jasno, použijejo hrano s tekom, potem pa zopet zaspe. To spanje lahko traja dneve ali tedne dolgo. Cesto se obolenje začne kar s spanjem brez omenjenega značilnega nemira. Vsa ta obolenja so težka, nalezljiva obolenja in so izgledi na ozdravljenje zelo dvomljivi. Zato je takojšnja zdravniška pomoč neobhodno potrebna. Vsako obolenje oči zahteva zdravnika! To naj bo pravilo. Naj se ta plemeniti organ ne muči z obkladki bezgovih gob ali v mleku namočenih žemelj ! Najbolj znano obolenje nosa je nahod, ki ga vsaka mati razume zdravili po svoje. Omenjam pa, da dolgotrajen nahod zahteva zdravniškega pregleda, ako ni kakih sprememb na nosni sluznici ali pa izrastkov. Na vsak način je pa potrebno poklicati zdravnika, ako se opazi, da se iz nosa cedi sluzasto gnojen s krvjo pomešan izcedek. Tu gre lahko za davico (difterijo), ki ima svoj sedež v nosu. Cesto imajo dojenčki v 3. ali 4. mesecu, pa tudi lahko pozneje razširjeno in težko nosno difterijo, ne da bi imeli tudi omenjanja vreden izcedek. Nos je močno zamašen, dihajo težko, otroci so bledi s črnimi kolobarji pod očmi, teka nimajo nobenega. Tudi taki slučaji obolenja spadajo brezpogojno pred zdravnika. . Pri tej priliki naj omenim vsaki materi znano nalezljivo iolezen, katero preboli 95t>/0 otrok in ki se ponavadi začne z vročino, nahodom, rdečimi, vnetimi očmi in kašljanjem. Tretji ali četrti dan po obolenju se pokažejo na obrazu in za ušesi rdeče lise, ki se potem razširjajo po vsem telesu. To so ošpice, ali kakor jih po drugih krajih imenujejo, „doberci ali bleki". Razmeroma so ošpice dosti dobrohotna bolezen in jih množina otrok preboli, vsaj na deželi, brez zdravnišne pomoči. Vendar je pa koncem prvega leta in v drugem letu treba paziti na komplikacije, ki lahko nastanejo, v prvi vrsti pljučnica in vnetje srednjega ušesa. V takem slučaju naj pride takoj zdravnik! Vnetje srednjega ušesa je najpogostejše ušesno obolenje v otroški dobi. Nastopa samo ali pa običajno kot komplikacija drugih bolezni, osobito takih, ki imajo svoj sedež v grlu. Otrok toži o bolečinah v ušesu, ima vročino, glavo preklada sem in tja po blazini, piti ne more. Ako je za ušesom ob kosti celo otečen ter občuti na pritisk s prstom bolečino, stopi takoj po '.zdravnika! V hladnem in mokrem vremenu, torej spomladi in osobito jeseni, so prav pogosta obolenja v grlu. Angina, influenca! Vsem je znana. Z lipovim čajem in aspirinom jo preganjajo in jo navadno preženo. Včasih pa se iz takih „angin“ razvijejo dve prav nevarni in težki ter nalezljivi bolezni. Davi ca ali difterija ima v vratu svoj običajni sedež, čeprav se prestavi lahko tudi drugam, kot je že omenjeno (nos). Obolenje začenja počasi z vročino (izvzemši v nosu), otrok toži, da ga boli vrat, požirati ne more. Ako otrok odpre usta in se z ročajem žličke drži nekoliko jezik navzdol, se pokažejo na obeh žrelnicah (mandlih) ali na malem jezičku sivo ali zelenkasto rumene, umazane kožice. Žleze pod koti spodnje čeljusti otečejo, usta ima napol odprta, močno se slini, glas je kakor da bi ga kdo davil, zamolkel, izdihana sapa smrdi. Ako se bolezen širi proti sapniku, postaja glas tišji, hripav in kašljanje je lajanju podobno. Dihanje postaja vedno težje, lice in ustnice posine, otrok je nemiren, oči izstopijo in iščejo obupno pomoči in na dobesednem zadavljenju ga pobere smrt, ako ga pravčasno ne reši zdravnik. Pri najmanjšem sumu na davico je treba poklicati zdravnika, da vbrizga rešilni serum, ki je edino uspešno sredstvo proti tej bolezni. Cim prej se vbrizga serum, tem krajša je bolezen in tem sigurnejše ozdravljenje. Druga zelo nalezljiva in težka bolezen, ki začne z bolečinami v vratu in angino, je škrlatinka. Nastopa često nenadoma s hudo vročino, bljuvanjem in bolečinami v vratu. Ako pogledamo v usta, je žrelo temnordeče, žrelnice imajo pogosto rumene pike, često kot grah velike. Običajno se pokažejo že prvi dan male, silno na gosto posejane rdeče pegice, ki so najbolj izrazite na notranji strani stegen, na prsih in hrbtu. Tudi na obrazu se pokažejo te rdeče pege, lica so rdeča, edino prostor okrog ust ia brada sta prosta in bleda. Jezik je 3. ali 4. dan po obolenju? značilno temno rdeč. V drugem tednu po bolezni se začne luščiti koža. Skrlatinka nastopa z različno jakostjo, od najlažje do najtežje stopnje, ko v 2 ali 3 dneh nastopi že smrt. A ko se pri angini pojavijo tudi rdeče pege, treba takoj poklicati zdravnika, da ugotovi bolezen. Skrlatinka je zelo nalezljiva bolezen in pušča težke posledice na ledvicah. Še nekaj besed o angini! Ako se pri otroku pogostoma pojavlja angina, je potrebno vprašati zdravnika za svet, ali ne bi kazalo odstraniti žrelnice (mandle). Cesto so pogoste angine vzrok revmatizma in srčnih bolezni. Obolenja srčnih mišic ali pa zaklopk nastopajo pri otrocih kot posledica težkih nalezljivih bolezni, davice, škrlatinke, revmatizma, angine itd. Ako opazijo starši, da je otrok hitro utrudljiv, da nima teka, da slabo spi, da je bled in ima ustnice plavkaste, da mu srce hitro bije in da lovi sapo, naj ne odlašajo in naj ga peljejo k zdravniku, da mu preišče srce. Za takimi znaki se dostikrat skriva obolenje srca. Takojšnje zdravniške pomoči, da se bolezen obdrži v mejah, da se skrajša in napravi znosljivejša, zahteva pljučnica, ki nima pri otrocih tako izrazitega poteka kot pri odraslem človeku. Odrasel človek težko diha in zbada ga na oboleli strani, ima vročino, obliva ga zopet mraz. Pri otroku pa se prav pogosto pojavi pljučnica z znaki, iz katerih bi se dalo sklepati na kako drugo obolenje, osobito, če je obolenje v desnem pljučnem krilu. Bljuvanje in bolečine v trebuhu in okrog slepiča lahko zavajajo do mnenja, da gre za vnetje slepiča. Toda stokanje in bolečine pri izdihavanju kažejo, da je bolezen v pljučih. V takem slučaju je treba poklicati takoj zdravnika, da se določi pravilna diagnoza. Pri ostalih boleznih pljuč je vedno priporočljivo, da se pokliče zdravnik, osobito, če so oirock še manjši ali pa če traja kašelj delj časa in se otrok suši. Marsikateri bolezni se tako izognemo in marsikedaj se pravočasno odkrije jetika, ki jo še moremo v kali zatreti. Pri otrocih se pokvari kaj rad želodec, običajno z jestvinami, sladkarijami, premastnimi jedmi, pa tudi s preobilnim uživanjem sadja. Akutni katar želodca se začne hipno, spremlja ga slabost, obložen jezik, bljuvanje, driska ali pa tudi zaprtje so njegovi znaki. Ako je vzrok takega obolenja znan, se ponavadi z dobro dozo ricinusovega olja in pravilno dijeto kmalu stanje zboljša, če pa se za vzrok ne ve, je dobro poklicati zdravnika, da se določi diagnoza, ker se mnogo nalezljivih bolezni začne z istimi znaki (tifus, škrlatinka, vnetje možganske mrene). Isto oz. podobno velja za črevesni katar. Ako gre bolnik prav pogosto na blato -— 20 — 30 krat na dan — in je blato sluzasto, gnojno in krvavo, ako ga močno po črevesu zavija, kliči takoj zdravnika! Tu ne gre za navadni, črevesni katar, temveč za grižo, nalezljivo bolezen. V črevesju ima sedež tudi močno nalezljivi legar ali tifus. Bolezen začne prav različno. Običajno se razvija počasi, včasi pa tudi nagloma z bljuvanjem in bolečinami v okolici slepiča. Vedno pa se javlja glavobol, stalna vročina, spremljana včasih z zaprtjem, običajno pa z odvajanjem zelenkastega z močno smrdljivega blata. Nekaj časa po obolenju se na pritisk pojavijo bolečine pod levim rebernim lokom. V težkih slučajih spremljajo legar tudi deliriji. Legar je zelo nalezljiva, dolgotrajna in težka bolezen. Pri otrocih poteka nekolika lažje kot pri odraslih, vedno pa zahteva ob svoji strani zdravnika in skrbne nege. Slepič smo omenili že parkrat in menda ga vsi prav dobro poznate po imenu. Pred 2, letom starosti je vnetje slepiča prav velika redkost. Obolenje nastopi naglo z vročino, bljuvanjem, bolečinami v trebuhu oziroma na tipičnem mestu, t. j, na desni strani trebuha pod popkom. Ker je vnetje slepiča obolenje, ki zahteva često takojšnje pomoči kirurga, pokliči pri takih znakih takoj zdravnika. Cesto se že pri dojenčku zavije kos črevesa v drugo črevo. Obolenje se pojavi naglo, iz najlepšega razpoloženja. Otrok ' je zelo nemiren, toži o močnih bolečinah v trebuhu, od početka obstoja zaprtje, kasneje odvajanje krvavega ali krvavo sluzastega blata. Na trebuhu se vidi, kako se črevesje napihuje in pregiblje. Tudi tukaj ja treba poklicati takoj zdravnika, ker se more bolnik ponavadi le rešiti. O zlatenci, obolenju žolčenega mehurja, mislim, da ni potrebno obširno pisati. Saj že intenzivno rumena barva kože vsakogar prestraši tako, da vpraša zdravnika za svet, kaj je treba storiti, da se zopet upostavi normalno stanje. H koncu bi še pripomnil eno, dve o zobobolu. Vsak boln zob mora pregledati zdravnik, da ga popravi ali izruje. Kako nespametna je bojazen pred zdravnikom, kako nespameten je tisti človek, ki trpi bolečine in se po prečuti noči ne more odločiti, da bi se takoj odpravil k zdravniku! Nagnit zob je trebe .zdraviti pravočasno, dokler še ni bolečin. Ako pa že bolečine nastopijo, niti minute ne odlašaj, temveč takoj pojdi k zobozdravniku ! Omenil sem nekaj najvažnejših obolenj, ki zahtevajo brezpogojne zdravniške pomoči. Seveda ni s tem rečeno, da ni potrebno pozvati zdravnika tudi v drugih slučajih na pomoč. Nasprotno! Bolje je, da pokličeš zdravnika prerano in po nepotrebnem, nego prepozno in zaman! Pri kupovanju mila pazite na znamko „Merima“ MORJE IN NAŠA DALMACIJA. S ponosom se oklepamo Slovenci naravnih lepot, ki jibi smatramo poosebljene v naši Gorenjski z njenimi mogočnimf, planinami, z bogatimi in mirnimi gozdovi, čarobnimi jezeri ter bistrimi vodami. Včasih celo nočemo priznati v svojem lokalnem domoljubju, da bi mogla imeti še kaka druga pokrajina kaj enakega ali celo lepšega. . . . Privabil je kongres jugoslovenskih železničarjev v našo ponosno Ljubljano, ko je baš žarela v lepoti zgodnjega poletja, — tovariše iz vseh pokrajin prostrane domovine. Veselja nam je žarelo obličje, da jim zamoremo po končanem delu pokazati planinski ponos Gorenjske. Navdušeni so bili Srbi, navdušeni Hrvati in Bosanci — edino Dalmatinec je le nemo prikimaval r njegovo navdušenje je bilo le splošno zanimanje novih nepoznanih krajev. Razumel je naš začuden pogled. »Lepe so vaše planine, živahno in ljubko je vse to zelenje in vesele so te vaše vode, vendar — kje je ona veličast in mogočna pesem — našega morja! — Poznate li naše morje? To vam je pesem, to vam je najčudovitejša sika, ki ne bo nikoli’ naslikana, to vam je svet bajnih čudes, ki ostane neizčrpen s skrivnostnimi tajnami, in katerega ne morete nikdar dovolj spoznati. Morje je najslajši smehljaj, a zopet najstrašnejša grožnja, nepopisljivo v svoji mirni ljutosti svojega divjanja. Brezkončna je njegova veličina, nepreiskana 'njegova globina, neomajana njegova oblast, neprecenljiva njegova korist. Naše morje je — naše življenje!" Sijale so mu oči v čudovitem ognju navdušenja in ponosa.. * • * Sarajevski tovariši so nam ponudili predsezonsko bivanje-za par rodbin v svojem društvenem počitniškem domu v Topli pri Hercegnovem, nudeč nam s tem možnost, spoznati tudi drugo veliko naravno lepoto — ono, ki krasi jug naše domovine. In tedaj smo razumeli dalmatinskega tovariša . . . Morje! Premogočno, preveličastno, premočno je, da bi se mogel s katerokoli besedo pojasniti njegov pomen onim, ki ga ne poznajo. Kako čudovito spreleti vse naše pričakovanje oni mali del modrine, ki se nam hipno zablesti v daljavi. Kakšno nepojmljivo zadovoljstvo preveva človeka, sedečega ali ležečega popolnoma ob njem ali vozečega se po njegovih penečih se valovih. Skoraj še je težko načuditi tej mogočni živeči planoti spreminjajočih se nijans modrine, ki se spaja na obzorju s sinjino neba. Po valujoči, s penečeni biseri posuti gladini pa zib-Ijejo jadrnice svoje svetle peroti, švigajo ribiški čolni, iščoč svoj plen, režejo ponosni parniki pljuskajoče valove, ki se zaganjajo^ v njihov železen bok, puščajoč za seboj dolgo, sikajočo, razširjajočo se cesto šumečih pen. Gibek polet belih galebov razburja igravega delfina, da skače iz morja in se zopet izgublja v njegovem naročju. Solnce pa blesti vsak valček posebej, ki prinaša na svojem hrbtu ta solnčen smehljaj prav k obali, izgubljajoč se z rahlim pljuskom v pesku. Večna je igra njegove šegave zadovoljnosti. Mlado, živahno se zbudi v jutru, is-kajoč prvega pozdrava vzhajajočega solnca. Razposajeni valčki žara-, jajo v nagajivem poletu drug proti drugemu, se družijo, razbijajo, šumeč in škropeč. Včasih pa je gladina mirna in čista, in jasna je njena globina. Ribe jo oživljajo in njih gibi so živahno-veseli mladega jutra, ki plameni v zlatem ognju nad njimi. V opoldanski vročini veje morski hladilen dan blagodejno proti raspa-Ijeni obali in pir-jetni valčki vabijo k olajšujoči osvežitvi. Krasno je morje ob slovesu dneva, ko se poslavlja večerno solnce s poslednjimi zlainimi žarki od njega in pada tihi mrak vsepovsod, pripravljajoč pot novi omami. S srebrno lučjo obliva bledi mesecširno gladino v širokih CO AS c/) v* te ca iš CQ pramenih svojih žarkov, tkoč blestečo preprogo. Tedaj zatrepeta tudi globina v številnih iskrečih lučicah, ki izginjajo in se zopet pojavljajo prav pod površino in njih svit se druži z onim nad gladino v nepojmljivem poljubu. Bajno čarobna je igra fosfornih morskih snovi v sanjavih, pravljičnih mesečnih nočeh. V nejasni oddaljenosti se ziblje čoln, le poltihi zvoki sladkih melodij prepletajo nočno tišino. Ko pa še zmrači solnčno obličje in napovedo nebesna bitja svojemu ogromnemu vazalu neprijazno uro, ali ko nastopi v zimskem času solnce svojo daljno pot preko ekvatorja, tedaj zdivja morje v svoji nepojmljivi besnosti. Z grozovito silo buta svoje vodne gromade visoko preko obale, podira in ruši, kar dobi v bližini, se trga iz svojih meja, kakor bi hotelo pobegniti izpod svinčenega nebesnega oboka tja daleč za solncem. Tedaj je morje silno v svoji ogromni moči, ki je ostala nezmanjšana, kakor nekoč pred vekovi. Človek gleda trepetajoč in se čudi ... Tako zelo je slaboten in ničev. . . . Ni morje samo vabljivo v svoji lepoti in borbenosti, temveč vsebuje v sebi tudi neprecenljive koristi. Poleg raznovrstnih rib, školjk, rakov, pajkov in drugih živali, poleg dragocenih biserov, soli in drugih dobrot. Številni sanatoriji pričajo jasno o veliki zdravstveni važnosti in potrebi takih kopelij, zlasti za nekatera obolenja. Gibanje in plavanje v morski vodi, prepolni vsakojakih zdravilnih sestavin, vpliva izredno blagodejno na ves organizem; s plavalnimi gibi se krepijo mišice, širijo pljuča in prsni koš, in kri kroži živahneje po žilah. Tudi šolnčenje po morski kopelji prija zdravstvenemu razpoloženju, ko preganja blagodejna toplota posledice zimskega mraza in celo protin, večkrat tudi išias. Paziti pa je treba pri tem strogo na pravilno izrabo solnčnega obsevanja. Le polagoma se mora privaditi koža; prvi dan na pr. je dopustno ostati na solncu le četrt do pol ure, drugi dan nekoliko več itd. Priporočljivo je tudi, utreli si pred solnčenjem v kožo vazelino, olje ali kako drugo dobro kremo, ki čuva pred prodiranjem ultravijoletnih žarkov v kožo, ki povzročajo radi in neprijetne solnčne opekline. Zelo nesmiselno in celo škodljivo je pretiravanje, ki ima mnogokrat težke posledice; poleg solnč-nih opeklin solnčarico, ki more biti zelo neprijetna, večkrat tudi smrtna. Tudi onim, ki trpijo na želodcu ali črevesju, nudi morje naravno, ceneno in učinkovito zdravilo. Čašo morske vode, ki smo si jo prinesli svežo iz morja, izpijemo redno vsako jutro pred zajutrkom. Učinek se bo kmalu pokazal v olajšavah, ako ne popolnem ozdravljenju. Zdravniško priporočljivo je tako zdravljenje, ker vsebuje uprav ta voda nebroj najkoristnejših snovi. Sicer bo prvi in drugi poizkus malo neprijeten vsled svojevrstnega okusa morske vode, sčasoma se pa človek tako privadi na ta „požirek“, da ga pozneje pogreša. A tudi zdravim bo koristilo enako izplakovanje želodca, pospešilo jim bo tek in uravnalo prebavo ter s tem jačilo veselje do letovanja. Izredne vrednosti je gibanje v kopalnih oblekah v obmorskem ozračju, kjer se osvobodi telo celoletnih spon težkih oblačil. Koliko zabave, veselja in ugodja pripravlja veslanje! Čolne je rnožno dobiti pri domačih, ako jim pokažemo le malo prijaznosti >n domačnosti, pa tudi hoteli jih izposojujejo svojim gostom. Poleg veslanja so ugodne tudi razne igre kakor „balinanje“. telovadba in podobno, samo da so miišce v delovanju. Mnogo veselja pripravlja zlasti mladini nabiranje školjk, iskanje morskih polžkov, zvezd in ježkov, ribolov in lov na jegulje, metanje vrše itd. Da ne bi postalo celodnevno bivanje ob morju enolično ali celo s časom dolgočasno, imamo dovolj prilike za sprehode po okolici, po skalnatih tleh, ob morju, v bližnja selišča ali po> dišečih borovih gajih, kjer izvablja opojen, blagodišeč vonj še-talca v sanjarjenje, v deželo zadovoljstva, v svet brez želja. Tudi občevanje z domačini, ki so dobri in poslrežljivU nudi mnogo razvedrila. Njih običaji, navade, njihov način življenja odpira nov nepoznan svet. In marsikaj postane popolnoma razumljivo, kar se je preje skrivalo za zastorom nevednosti. Skoraj čulim vprašanje : Kako bi le bilo mogoče nam, ki smo navezani na skromne dohodke, privoščiti si luksus daljšega bivanja ob morju? Kljub prosti vožnji in znatnim popustom na parnikih, bi vendar segali stroški za draga morska bivališča odnosno hotele dosti preko naših pičlih počitniških prihrankov.. Zal, priznati moramo to veliko zapreko — za nas slovenske železničarj e. In vendar! Kako lepo so si organizirala nekatera društva svoje počitniške domove tu na sinjem Jadranu. S kakim ponosom gledajo sarajevski tovariši na svoj »Sarajevski dom“ in s-kako vnemo se ga poslužujejo cele njihove družinice. A mi Slovenci — nimamo res še ničesar. Mogoče bi se pa le našlo nekaj dobre volje pri naših raznih društvih ali zadrugah, da bi hotele pripraviti tudi slovenskemu železničarju pripraven kotiček,, kjer bi mogel privoščiti skromen, a zdravilen in prepotreben oddih sebi in svoji družinici ? Tudi onim, ki jih žene veselje, izrabiti svoj dopust v nemirnem odmoru potovanja, ki nočejo biti navezani delj časa na eno mesto, bo nudilo morje in Dalmacija užitkov, ki jih morda; niti sami ne pričakujejo. Vsa Dalmacija je lepa, vsa zanimiva, vendar je njen najčudovitejši kot — Boka Kotorska, ta od nebotičnih, popolnoma golih višin zaprti, tako čudno se vijoči in raztekajoči zaliv, ta labirint čeri in vodovja. V ozadju grebeni Črne gore s ponos-oim Lovčenom, ki s svojo relativno višino ne zaostaja za našim Triglavom, ako ga celo ne presega. Ta svet, vseskozi prepojen z bujnim dihom divje romantike, razdrt in čudovit, mračen in temen s tajinstvenimi svojimi globinami, s svojim bogastvom lepih pravljic in narodnih pesmi, je pač ena najučinkovitejših lepot bogate narave, ki se morejo ž njo ponašati primorske dežele. Silen je vtis čudovite scenerije in groznoveličastnih prizorov Boke v neposredni bližini. Kotor leži med golimi skalami kakor bi bil šiloma pritisnjen med nje. Severovzhodno pa se zvijn bela avtomobilska cesta trudoma v 30 dolgih, strmih serpentinah na greben pod Lovčenom in preko njega v črnogorsko ozemlje- Iz višine ie ceste se razvija pred občudovalcem najčarobnejša panorama, ki omilja divjo romantiko razdrtih skalnih velikanov,, strmo kipečih iz temne morske globine, v nepopisno lepo harmonično sliko. Ko pa zapuščamo Kotorski zaliv in opazimo morsko ožino „Verige“ za seboj, tedaj zadihamo svobodneje in olajšano. Vsa ta naravna veličast njene mogočnosti je preveč segla v našo misel, ki ni dopuščala veselega smehljaja. Zato je postalo sedaj razpoloženje mahoma živahneje. V solncu smehljajoča Zelenika, Savina, Gjenovič, Tivat, Hercegnovi pozdravljajo, vabijo. .... Tam je za kopanje prekrasen Igalski zaliv s fino mivko, globoko v morje segajočo, kjer je morje še daleč proti sredini plitvo komaj do pasu. Lepše naravno kopališče bi menda zaman iskali. Nepopisno prijazen, ljubek in pripraven je ta Hercegnovski zaliv in baš tu stoji »Sarajevski dom“. Selesteče morje udarja ob pomol, lahen veter se igra v laseh in oblekah. Gost dim puhli iz dimnika; oster žvižg grize ozračje daljin. Teman trup morskega kolosa se zaziblje, zaniha ter se polagoma oddaljuje. Vsa idila prekrasnih Boških zalivov ostaja za nami, trdjavi Mamula in Punta d’ Ostro čuvajo glavni vhod. Morje zavalovi močneje, jačje pritiskajo valovi ob stranice parnikove. Iz čiste temnozelene vode kipi siva skalnata obala, porasla ? vsakovrstnim grmovjem. Ciprese se odražajo kot temne silhuete od svetlega ozadja, svetli oljkovi gaji se skoraj izgubljajo v splošni sivini. Murve senčijo lična selišča, skromno čepeča ob pobočjih, mimo katerih plovemo. Nad vse ljubek je pogled na prijazni Cavtat in na številne vinograde, ki se dvigajo v terasam podobnih pobočjih. Dopoldansko solnce je zgubljajo svojo moč v živahnem zelenju južnih gajev. Od Cavtata se razteza dolga in rodovitna dolina „Konavlje“, največja dalmatinska dolina, proti Sutorini nad Igalskim zalivom, ki je zlasti bogata na izvrstnih vinogradih. Dubrovnik! Kakor bi gledali sliko iz pravljic »Tisoč in ene noči“, ko se opira pogled z morske strani na slavno in znamenito starodavno mesto, zidano ob strmem Fordu Imperial. S svojimi, tu in tam že očrnelimi hišami, združenimi po stopnicah, pripoveduje o svoji moči in onih časih, ko je bil Dubrovnik svobodna republika. Zaklad Dubrovnika pa je mali otoček Lokrum, ki obdrži vse leto prijetno, toplo podnebje, je porasel z gaji tropskih rastlin in dreves. Med njegove skale se je ujelo mrtvo morje, kjer ima deca tamkajšnjega dečjega zdravilišča najlepše kopališče. V Gružu je zabrnelo v parniku, morje je zavalovalo krog nas, za nami pa je rasla bela cesta. Trstenik spominja s svojimi hišicami, stisnjenimi na skalnatem bregu, na lastovičja gnezda. Po skalnatih tleh pa sušijo grozdje, da izprešajo iz polsuhih jagod znameti „prošeko“. Orebič, prekrasno moderno letovišče v morju cvetja jn zelenja, a z neverjetno morsko jasnino, kjer se prekrasno odraža slikovito morsko dno z vsem svojim življenjem, je znamenito mesto nekdanjih slavnih kapitanov. Korčula je krasen, zelen otok s terasasto obalo, kjer so se raztezali svoječasno bogati vinogradi. Mesto istega imena je starinsko in nosi vse znake nekdanjega beneškega gospodstva. Markov grb z levom in vrata na kladiva niso v teh starih obmorskih mestih nikaka redkost. Prekrasno je šetališče ob morju in sprehodi po otoku. Tudi drugi kraji so prijazni, nad vse krasni pa so bogati borovi gaji, ki razširjajo svoi opojen duh še daleč ven iz zalivov. Obsežni zeleni kompleksi otoka Hvar vabijo k naseljenju in prijetnemu bivanju v prostosti. Mesto je zanimivo po svojem lepem kopališču ter znanem samostanu, kjer hranijo slovite, zelo dragocene slike. Srednjeveška arhitektura spominja na starost mestnih zidov, le na visokem griču stoječa razvalina, prerasla z južnimi rastlinami, gleda mrko preko streh na morje v obupnem spominu na nekdanje lepe čase. Makarska je znano letovišče pod visokim Bičkovem na celini dalmatinske obale, nasproti otoka Brača. Njena okolica je zelo prijazna in vabljiva. Brač nudi z členovito obalo prelepa kopališča in zdravo morsko podnebje ter privablja vedno več bolnikov, ki trpijo na posledicah prehlada. Iz višine sv. Vida se odpira bajen pogled preko otoka Visa, z njegovo znamenifo modro jamo in širne ažurne planote na dolgi greben italijanskih Apenin. Split, glavno trgovsko mesto Dalmacije, pozdravljen! Njegov povojni razvoj se širi z neverjetno naglico. Največja znamenitost je palača zadnjega rimskega preganjalca kristjanov — Dioklecijana, ki si jo je sezidal v 3. stoletju po Kr., da preživi daleč od rimskega hrupa poslednja leta. Palača je bila tako ogromna, da so poznejši prebivalci sezidali v njenih zidovih celo mesto. Pročelje prvotne palače pa še vedno stoji. Izredno zanimivo je to staro mesto z ozkimi ulicami in malimi trgi. Nadvse živahno je tu obmorsko življenje in trgovanje. Neprecenljiv okras Splita pa je diven Marjan s svojim borovim bogastvom, zoološkim vrtom in prelepim razgledom na izkopanine starinskega znamenitega mesta Salona, na strmi Klis, na 7 zelenih Kaštelov, na mesto samo in obsežno bližnjo in daljno okolico. 7 Kaštelov, znamenita letovišča in kopališča. Trogir s starinskimi stavbami, čudežno zgodovino in odpirajočim mostom,, otok Zlarin s prelepo okolico. Vodice s svojevrstno zanimivostjo prirode, otok Prvič, miren otoček, pripraven za oddih v nikdar prevročem ozračju, vsa ta mičnost nas pozdravlja, dokler ne privozi parnik skozi med stenami stisnjen kanal v staro mesto Šibenik. Njegova šetališča po Subičevcu sličijo Marjanu v Splitu, a parki so lepši, okolica ljubkejša. Krasen je izlet k slovitim slapovom Krke pri Skradinu. Večno zelen otok Rab nazivljajo „biser Jadrana", vsled njegove krasne in romantične lege. Istoimensko mesto se odlikuje po romanskih stolpih in ga nazivljajo „mesto četverih stolpov". Rab je najbogafejši otok na zdravi, pitni vodi (preko 300 vrelcev), ima idealno plažo ter kristalno čisto, peščeno morsko dno. Romantika in bogastvo prirodnih lepot ter ugodne klimatične razmere upravičujejo v polni meri njegov pridevek. V kratkih obrisih smo imenovali le nekaj najznamenitejših dalmatiskih krajev in otokov. Za opis njih naravne in zgodovinske vrednosti primanjkuje prostora na tem mestu. Tudi drugih zanimivih podrobnosti neimenovanih krajev in otokov se nismo mogli dotaknili. Oni pa, ki bodo sami potovali po teh solnčnih tleh, poslušali tajne šepetajočih valov in se veselili vseh novih vtisov z odprtimi očmi in dušo, se bodo vrnili bogati spominov in — prepričani smo — navdušeni nad južno lepoto svoje domovine. Zanimiv bo zaključek! Komu bomo dali prednost? Planinam ali morju? „ Mer ima 0dis“ pasta varuje vaše zobe. Radivoj Peferlin-Pelruška: IZ PETROGRADA V ODESO. Kar čez noč je prišla jesen. Najprej je začelo rosili, potem je pa nebo potemnelo, oblaki so se ponižali skoraj do cerkvenih zvonikov in trdnjavskih višk in okoli polnoči je že lilo kakor iz škafa. Z nekim slučajnim prijateljem Makarovim, brezposelnim mehanikom in nečakom admirala Makarova, kakor je sam trdil, sva spala že peto noč na vrtu Inženirskega zamka. V kotu ob visoki steni sosednega poslopja sva si obložila ležišče s kosi opeke, da naju ne bi ponoči preveč zeblo. Opeka nama je služila tudi za vzglavje, pokrivala sva se pa z mojim havelokom. Podnevi sva hodila vsak svoja pota, zvečer sva se pa shajala na Mojki, pohajkovala nato po parkih, dokler se ni znočilo, potem sva pa zlezla oprezno čez plot in se po vseh štirih plazila do ležišča. Nihče naju ni zalotil in nihče naju ni motil v spanju, le predzadnjo noč je prišla k nama sestradana mačka-potepinka in se nama začela laskati. Mehanik ji je dal košček kruha in malce klobase. Po jedi si je poiskala prostor na najinem vzglavju, se zvila v kolobar in zadovoljno zapredla; ko sva se pa zjutraj prebudila, je pa že ni bilo več. Sledečo noč je pa začelo deževati in vedela sva, da je najinih lepih noči konec ter da si morava poiskati drugo pribežališče. Mene je gnalo na jug. Poslovil sem se od prijatelja in nisem ga videl nikdar več. Bogve, ali je dobil kakšno službo, ali so ga pa zaprli in poslali kot vojaka v Mandžurijo . . . • • • Iz časnikov sem zvedel, da bo čez dva dni krst prestolonaslednika — carjeviča Alekseja. Take dvorske ceremonije nisem videl še nikoli, pa sem si mislil: Zdaj je prilika, pa nikdar več, izrabi jo! Vzamem nahrbtnik pri branjevki, kjer sem ga shranil, pa hajdi v carsko letovišče Peterhof. Prvo noč spim v semenišču na pol poti iz Petrograda, drugo jutro si kraj ceste izberem prostor pod smrekovo mejo, razgrebem prst, položim v jamico nahrbtnik in ga pokrijem s suhljadjo in mahom ter grem praznično oblečen v mesto. Ves popoldan ogledujem znamenitosti Peterhofa, hodim po parku, sem pri večernem koncertu, spim pa kar v parku pod dirigentskim pultom. Ponoči vstanem, ker mislim, da je že jutro, pa me primejo dvorni žandarmi in odpeljejo na mestno policijo, kjer ostanem do drugega jutra, gledam s tisoči drugih sprevod carjevičev v cerkev ter poslušam petje in godbo. Nazadnje pa prežene ploha tudi mene, grem iz mesta, izkopljem nahrbtnik in korakam v dežju proti Carskemu selu, odtam pa v Pavlovsk. Povsodi si ogledam vse zanimivosti-V Pavlovska obiščem upokojenega gimnazijskega ravnatelja Les- kovca, pristnega Slovenca, ki me sprejme, pogosti in prenoči s ^slovansko gostoljubnostjo. V Tosni pridem na carsko cesto, ki vodi iz Petrograda v Moskvo, grem onstran Čudova čez reko Volhovo, potem pa zavijem v Mali Višeri k železniški progi, ki je ne zapustim notri do Moskve. Saj je pa to tudi najkrajša pot, ker zavije glavna cesta pri Cudovu na desno proti Novgorodu in naredi velik ovinek, medtem ko je železniška proga speljana šeststo kilometrov daleč ravno kot ravnilo: Tako je zapovedal car . . . * * * Takoj onstran Male Višere se začne zemlja vzpenjati počasi vedno višje; to je znamenito Valdajsko pogorje, ki doseže v Popovi gori višino 334 metrov in tvori razvodje velikih ruskih rek Dvine, Dnjepra in Volge. In ravno Valdajsko visoto sem sklenil prepotovati peš. K sreči se je zvedrilo in potoplelo, tako da je bila ta pot zame tako prijetna kot malo katera druga: Bila je pravi jesenski iz-prehod po brezovih in borovih gozdovih, mimo ljubkih vasic, čez drn in strn sredi ptičjega petja pod jasno modrim, severno jesenskim nebom. Počival sem, kjer se mi je zljubilo, spal pa navadno v stogih sena ob železnici, v zatišju nasipa ali žive meje, pod grohotom mimohitečih vlakov, v varstvu matere prirode. Med potoma sem trgal in zobal borovnice in druge jagode, nabiral gobe, ki mi jih je potem skuhala kaka dobra ženica železniškega čuvaja za kosilo ali večerjo, ter pobral tu pa tam tudi kako hruško ali jabolko, ki mi je prišla kje kraj vasi slučajno pod noge. Lepi so bili tisti dnevi in tiste noči, tista jutra in večeri in še zdaj se jih spominjam z veseljem in ljubeznijo. V Višne-Voločku sem se malo ustavil. V starih časih so vlačili tukaj ladje po suhem, če so hoteli priti iz Volge v reko Nevo ali narobe. Zdaj je speljan prekop, ki veže te dve veliki reki skozi 69 jezer po skoraj 900 km dolgi poti . . . * ♦ * Valdajska višina je že skoraj vsa za menoj. Na postaji Ostaševo zlezem ponoči v prazen vagon tovornega vlaka in se peljem do starodavnega mesta Tveri. Tu si ogledam utrdbe in samostane in se prvič kopljem v Volgi. Kosim v ženskem, večerjam pa v moškem samostanu. Po polnoči skočim na ravno odhajajoči tovorni vlak in se pripeljem do Klina. Pohajkujem po mestu, potem se pa vrnem na postajo. Vidim postajenačel-nika in se mi zdi zelo dober človek. Stopim k njemu v pisarno, mu povem, da sem Slovenec, črnogorski državljan, da potujem po Rusiji, da bi rad videl še danes matuško Moskvo, da pa nimam dovolj denarja za vožnjo. Sprašuje me, in ko mu povem, kodi sem hodil in kje sem vse bil, se kar načuditi ne more. Potreplje me po rami in reče, naj malo potrpim. Kmalu pride popoldanski petrogajski vlak. Postajenačelnik govori z glavnim sprevodnikom in me nato pokliče k sebi. Sprevodnik odpre vagon drngega razreda in me porine vanj. »Srečno pot!" mi zakliče postajenačelnik in mahne z roko v slovo. Vlak drdra in drvi kot bi ga kdo podil, vedno nižje in nižje, vedno bližje in bližje zaželjenemu cilju. Pristopi sprevodnik in mi pokaže skozi okno vrsto gričev. To so Vrabčeve gore (Vo" robjovyja gory), odkoder je Napoleon Bonaparte prvič gledal na tisočglavo Moskvo. Čez nekaj časa me pelje k nasprotnemu oknu in mi reče, naj gledam v smeri drvečega vlaka. Pogledam in nekaj bleščečega, zlatega v daljavi mi zaslepi oko. »Moskva! — Kremlj!" mi pojasni sprevodnik. Toda to čuti že moje srce samo. Ves srečen zrem v daljo in ne odmaknem se od okna, dokler se vlak ne ustavi na moskovskem kolodvoru,- * ♦ * Moskva, sveta mamica Moskva (svjetaja matuška Moskva)! Kako hrepeni po nji srce vsakega Slovana. In jaz sem zdaj v nji, hodim po njenih širokih, šumnih ulicah, gledam nje stavbe, krasne, nenavadne, čudovite kot nikjer na svetu, poslušam njen govor, sladki, očarujoči, omamlj"' .u, občudujem jo v vseh njenih pojavah na polju trgovine, obrti, industrije, umetnosti in vere. In zdi se mi, in prepričan sem, da je v resnici stolica, najvišji simbol ruskega naroda in ž njim vsega Slovanstva. »Serdce Rasiji!" (Srce Rusije) jo imenuje Rus. In jaz živim v tem srcu, poslušam njegove močne udarce, čutim njegove tudi najrahlejše utripe in sem ves njegov. Pa kaj bi pravil. Da bi vam vse opisal, kar sem videl, slišal in občutil v Moskvi »belokamnati", bi rabil za to kupe papirja, pa še ne bi imeli pravega pojma o nji. Moskvo je treba videti na lastne oči, živeti tam mesece in leta, da jo dodobra spoznate, ne pa teh borih par tednov, kar sem jih v nji preživel jaz. Vendar sem ta čas porabil kolikor mogoče dobro. Pretaknil sem v Kremlju vse kote, ogledal cerkve in muzeje vse Moskve, splezal v stolp Ivana Velikega, pil po traktirjih (gostilnah) vodko (žganje) in čaj, spal po šolah in samostanih, pohajkoval po razkošnih drevoredih in vrtovih in po najzakotnejših ulicah. Bil sem tudi na Vorobjovih gorah in tam zunaj v znamenitem samostanu: v Sergijevo-Trojicki lavri. Ko sem pa nazadnje spoznal, da ne more več tako dalje iti, sem jo pa mahnil naravnost po veliki cesti, ki pelje na jug . . . In spet potujem po stari navadi. Ogledam si v Serpuhovu velikanske tovarne za tkanine in predilnice in se pripeljem čez par dni z nočnim tovornim vlakom v gubernsko mesto Tulo. Tula je znamenita radi svojih velikih tovaren orožja in samovarov. Nisem si jih ogledal, ker bi bilo ob času vojne neumno, če bi silil vanje tujec. Zato grem kar v čitalnico prebirat v časnikih novice o vojni, potem pa stopim k stenski karti »Evropske Rusije". Gledam, kje sem, koliko poti imam že za seboj in koliko jo moram še prehoditi, pa naenkrat mi pade v oči ime Jasnaja Polj ana. „Saj to je pa posestvo in bivališče grofa Leva Tolstega!" skoraj vzkliknem od veselja. »In niti daleč ni od Tule!" — Grem ga obiskat! ... Sklenjeno, storjeno! Se tisti večerjo primaham v vas, grem k selskemu starosti; ta mi nakaže stanovanje, kjer večerjam in spim v sobi na klopi. Zjutraj vstanem na vse zgodaj in ker pred deveto uro grof ne sprejema, pomagam hišnemu gospodarju mlatiti žito, ob devetih sem pa že na grajskem vrtu pod koščato »lipo revežev", kamor prijaha kmalu nato z jutranjega izprehoda veliki pisatelj in mislec. Predstavim se mu. Sprejme me silno prijazno, pelje me v graščino in pogosti s čajem in mlekom. Sprašuje me o Slovencih, kako žive in o njih razmerju dovsosedov, pripoveduje mi o svojih slikih z Bolgari in Srbi ter Črnogorci. Pove mi, da dobiva od tam tudi časopise. Pokaže mi tudi prevode svojih spisov na razne tuje jezike, jaz mu pa povem, katere njegove stvari smo prevedli tudi mi — Slovenci, najzapadnejši del velikega slovanskega naroda. Všeč mu je seveda, pa me posadi v svoji delavnici za malo pisalno mizo, vzame odtam svoj najnovejši rokopis »Odumajtes!" (Spametujte se!) kjer razlaga svoje misli o vojni ter me prosi, naj ga preberem, dokler se ne vrne z nujnega opravka . . . Ob dveh ali treh popoldne se poslovim od Tolstega; vendar ne zapustim takoj posestva, temveč hodim še kako uro ali dve po krasnem sadnem vrtu, posedim četrt ure v utici velikega pisatelja ruske zemlje. Spim še to noč v vasi in šele drugo jutro se podam dalje proti jugu . . . Ker ni bilo tovornega vlaka, skočim nekega večera kar na osebni in se pritajim zunaj vrat na stopnjišču. Toda tako potovanje se mi zdi radi mrzle noči in premalega prostora silno neudobno, zato grem na prvi postaji kar v kupe in se vležem pod klop. Potniki so dobri, pa me s svojimi nogami in suknjami kolikor mogoče skrijejo pred očmi sitnega sprevodnika. Toplota me kmalu zaziblje v globoko spanje, iz katerega me zbudi šele suvanje in rezek glas sprevodnika: »Ala, ven izpod klopi!" Prilezem ven in se postavim pred sprevodnika. »Oh, gospod !“ pravi, ko me premeri od nog do glave, »kar sram me je zaradi Vas. Zakaj niste povedali meni, da nimate denarja? Jaz bi Vas že kam spravil, da bi bilo prav, tako ste se pa vsega posvalkali in umazali! . . Pa me pelje v kupe drugega razreda: »Tukaj sedite čisto brez skrbi", pravi »jaz spremljam vlak do Kurska, tam se bo pa že spet kaj našlo, da pridete srečno naprej." Kmalu nato pride spet k meni in mi pri- nese klobaso in velik kos belega kruha: „Gotovo ste lačni, kar jejte -— dober tek! Tukaj imate pa čajnik, je še nekaj čaja ostalo v njem in še mrzel ni!“ Jem klobaso in kruh in pijem čaj. Vagon se rahlo ziblje in od zunaj in odspodaj prihaja na pol zadušeno trkanje koles ob sklepe tračnic: tok ta ta, tok ta ta, tok ta ta! In tako prijetno mi je! Tako in večkrat zopet po starerm na pločnikih tovornih vagonov se vozim naprej proti jugu. Črnemu morju nasproti v objem krasotice »južne Palmire" — prelepe Odese. In predno so spravili kmetje zadnje žito z ravnih polj ukrajinskih, predno je zapihala čez nje surova, mrzla poznojesenska burja in stresala svojo jezo po odeških parkih in drevoredih, sem že zopet sedel v topli dvorani odeške »Mestne ljudske knjižnice" . . . »M eri m a Lenger" milo čuva Vaše perilo. Strmiški: LEGENDA. Uvod. V znanem koroškem predmestju drugega največjega slovenskega mesta kraljuje na desnem bregu ponosne Drave prav blizu pobočja temnozelenega Pohorja in skoro v sredini znamenite železniške Kolonije večje poslopje, v čigar prostorih je gnezdila še pred nekoliko leti železniška »Kontrola za dohodke". Na vzhodnem in zahodnem pročelju tega poslopja stoji po ena kamenita soha v nadnaravni velikosti. Obe sta postavljeni na močnih podstavkih in vedrita pod visokim zidnim podstreškom. Ona na vzhodni strani predstavlja Krista, ki vabi z nalahko istegnjenimi rokami k sebi vse, ki so betežni in potrebujejo mira, ljubezni in sprave. Ob Kristovem levem boku je prislonjeno krmilo, veslo ali je pa lopata, ka-Ii. To ali ono bi imelo svoj vzvišeni pomen tudi v naši pričujoči legendi. Na zahodni strani poslopja pa stoji soha sv. Petra, ki drži v svoji desnici velikanski ključ. Nemara je to ključ božjega kraljestva. — V svoji levici stiska apostol nekako škatlo ali skrinjico, ki naj bi morda pomenila sv. Pismo. Po svoji revni pameti bi domneval, da mora ta skrinjica vsebovati kaj drugega: trnke, vrvice, črve, gliste in podobno golazen. Pribor je to, potreben vsakemu ribiču. Saj je bil Peter rojen ob vodi, tam nekje ob Galilejskem jezeru; bil je tako rekoč že rojen ribič. Bil je strokovnjak v vseh ribiških in ribarskih vprašanjih in je patron in častni predsednik raznih ribarskih društev pri nas in drugod. To in ono mi je rojilo po glavi, ko sem si oni dan ogle-•daval rezidenco naše slavne Kolonije. Od kod že ime? Pa ne, •da bi se bili že v starih časih tod-le naselili podjetni Rimljani in tukaj ustanovili svojo kolonijo? Evo nam legende, ki se je po ustnih izročilih ohranila o prvotnem postanku opisanega poslopja in obeh kipov do današnjega dne. Evo je! I. Tisti čas, ko sta Gospod in sv. Peter hodila po božjem svetu, je imela naša Drava ob izlivu v sedanjo mariborsko ravan drugačno lice in obširnejšo strugo, zakaj razlivala se je na široko tja do južnega obronka širokoplečega Kozjaka, od vinorodnih Pekr do tihe Brestrnice, od današnje Slovenske Kalvarije do slikovite Kamnice. Samo tu in tam se je dvigal samotni oto--čič iz peščenih tal mogočne reke. Najvišji in najizrazitejši otok pa je bila današnja Slovenska Kalvarija, ob suši sicer le polotok, do katerega je peljala s pohorske strani samotna steza, ki jo je pa ob vsaki večji povodnji zalil mogočni tok reke Drave. Na jugovzhodni strani tega slikovitega otočiča, tik pod vrhom, si je bil sezidal svoj tihi dom rimski kolon, sloveči ribič in brodar Peškatorij, ki je seveda častil še paganskega Jupitra. Pred njegovo hišo sta bila postavljena kipa povodnega boga Neptuna ter boginje lova Diane. Naselil se je bil v naših krajih, prišedši pred nekaj leti iz novoustanovljenega mesta Celeje, ki so jo bili sezidali njegovi rojaki baš zaradi bajnega ribjega bogastva, po katerem je takrat slovela Drava prav v tem kotu, kjer se je začela razlivati v široko ravan. Kaj vem, kako je bil Peter, galilejski ribič, poizvedel o tem bajnem ribjem bogastvu, ležečem tam daleč, daleč na severu v paganski deželi. Z eno besedo: Peter od tistega časa Gospodu ni dal več miru. Ribiška strast ga je bila tako silno prevzela, da ni mogel ne jesti ne spati, kaj šele, da bi bil zmožen izpreobra-čati neverne pagane. Peter takrat, da veste, še ni bil svetnik. Kaj še! Grešen človek je bil, obremenjen z vsemi mogočimi človeškimi napakami. Pa je zaskrbelo samega Gospoda, češ, kaj bo iz te kaše. In je šel ter vzpodbujal svojega starega učenca rekoč : „Veš, da imam Mater, ki jo ljubim in veš, da tudi ona mene ljubi bolj kot ti in vsi moji učenci. Zato veš, da že zaradi nje ne morem s tabo na pot. Pojdi sam. Bog s tabo in moj blagoslov!" „Ne Gospod! Samo s tabo odrinem v deželo paganov ali pa na mestu umrjem. Brez Tebe ni blagoslova in ne bogatega ribjega lova. Saj veš! Ves dan smo lovili in še repka nismo bili dobili. Ti si pa samo mignil in mreža se je trgala. Samo usmiljenje Te je in zato vem, da me ne boš zapustil". In je padel na kolena ter ga prosil in bridko jokal. Gospod je poznal Petra, da se ob vsaki priliki kremži, ampak njegovo usmiljenje je bilo veliko in je privolil. In sta se odpravila na dolgo pot. II. Bila pa sta tisti čas po opravkih baš v Fimu. Taborila sta na apijski cesti v tratoriji pri cesarju Avgustu. Zarana sta vstala, se okopala, zavžila nekaj smokev, ki so rastle ob apijski cesti in sta nato mahnila čez hribe in doline proti Ogleju. Vročina je pritiskala, Peter se je potil, brisal in stokal, zakaj ožulile so ga bile sandale, da je moral po večini hoditi bos, svojo vobufal pa je prekladal z ene rame na drugo. Čez nekaj dni sta srečno priromala do divnega morskega zaliva, ki leži pri današnjem Tržiču. „Glej, Gospodi" je zastokal Peter ter vrgel razsušene sandale na zaprašeno zemljo, „vsa potna in zaprašena sva, ni je pa tople vode, da bi se pošteno okopala." Gospod je bil usmiljen, zato je potisnil svojo popotno palico v razsušena tla in glej! vroča voda je brizgnila Petru v začudeni obraz. Vroča voda pa je osiala do današnjih dni in ljudstvo pa pravici imenuje ta kraj: Rimske toplice. Čez Kras je bilo romanje še precej prijetno in celo kratkočasno. Kajli tisti čas ni bilo tamkaj golote in skalovja, temveč stoletno hrastovje in veličastno hojevje je pokrivalo to lepo visoko planoto. Peter je spotoma zobal jagode, borovnice, maline in robidnice, lovil ter z veliko slastjo hrustal zelene kobilice ter si je za nameček in posladek izkopal tudi sladkih koreninic. Brez vsakih večjih neprilik sta prišla do izvira Ljubljanice, blizu rimskega Nauporta, današnje Vrhnike. Mogočna voda je šumela iz prostorne visoko obokane pečine, hladila z belimi penami trudnega popotnika in se valovito mešala med toplo vodo obširnega jezera, ki je v popoldanskem žgočem solncu bleščalo in izpreminjalo barvo, da je kar vid jemalo. Tja doli na desno do današnje Borovnice je segalo jezero, in tja zadaj pod Krim in tja na levo do Brezovice in tja naravnost preko Emone do onega mesta nekje, kjer se danes izliva temna Ljubljanica v bistro Savo. „0 Gospod! Kakor bi stal ob našem ljubem Galilejskem jezeru! Le okvir je tukaj še krasnejši: okoli in okoli samo zelenje, tam daleč v ozadju pa — poglej no, Gospod! Samo velike krtine kakor nebotičniki, prav tako visoke, če ne višje kakor je bil babilonski stolp. In s snegom pokrite, če ne z nebeško mano. Joj, Gospod! Dobro nama je tukaj biti. Narediva iri ša-tore: Tebi enega, men: drugega, mojim sulcem tretjega!" Pa je že stopil, ne stopil, ampak stekel je Peter, četudi ja bil že v letih, mladeniško proji jezerski obali, vrgel svoje sandala na mehka tla, razgrnil svojo obledelo togo po tleh, vzel iz škatle ribjo mrežo ter jo strokovnjaško vrgel v globok tolmun , . . Po dolgih dneh mučnega romanja, neznosne vročine in pekočega prahu sta tisti večer, ležeč na mehkem temnozelenem mahu, imenitno večerjala: pečenega sulca z malinami. Tako lepo, trdno in sladko Peter že ni dolgo spal kot tisto noč. Tam izza dolenjskih hribov seje pokazalo jutranje solnce, ki je s svojimi zlatimi bleščečimi prsti pokazalo na počivajoča popotnika. „Peter, ti si Skala, pa bi tudi ležal kakor ta-le skala, ob katero se naslanjaš, menda tja do sodnega dne, če te ne bi pri vsaki priliki randal in dregal. Dolga je še najina pot. Odriniti bo treba!" Peter je zazdehal, se pretegnil, vstal, poiskal sandale, jjh nataknil, pogladil zmečkano togo ter si jo zavil okoli ledij. Že je hotel ziniti, da bi povprašal Gospoda, kako bosta prišla preko jezera, pa glej! na obal se je prizibal čolnič, izdolbljen iz enega debla. Dvoje novih vesel je bilo položeno čezenj in tudi krmilo je bilo pritrjeno na njem. ,Jaz bom veslal, Gospod, Ti boš krmaril", je Peter veselo •vzkliknil in že sta sedela v čolničku. Peter pa je bil še grešen človek in je v prijetni toploti jutranjega solnca kmalu sladko zadremal. Vodni tok je pa gnal skrivnostna popotnika počasi proti nedavno ustanovljenemu mestu Emoni. „Oj, Peter! Poglej tisto škatlo pravokotno pred nama. To je mestno obzidje. Rimski vojščaki so to tvrdnjavo pravkar dozidali in se v njej naselili. Od treh strani jo voda zaliva. Zunaj po hribčkih pa vidiš kolibe, v vodi pa, okoli in okoli, stavbe na koleh. Prišel bo čas, ko bodo potomci teh ljudi postavljali na teh mestih svetišča v čast edino pravemu Bogu. Tudi tebi, Peter, bodo postavili svetišče." Tiho je čolnič plaval med trdnjavo Emono, ki je ostala na levi, ter današnjim Gradom, na katerem je bil takrat stal razgledni stolp rimske milice. Peter je bil zopet zadremal, Gospod pa je komaj vidno ■dvignil desnico kakor k blagoslovu ter tiho molil: „Blagoslov-Ijen kraj in blagoslovljena ljudstva, ki bodo tod prebivala!" Čolnič je mirno plaval dalje in dalje, dokler ni prišel v hitrejši tok bistre Save. Peter pa je spal spanje pravičnega. „Peter, rekel sem, da si Skala! Res dremlješ, kakor skale na tem obrežju. Kako veslaš, da naju voda zanaša proti Črnemu morju? Na levo ob Savinji je edino prata pot do najinega cilja." Bila sta namreč prišla pravkar v današnji Zidani most. „Gospod, nisem vreden, da bi bil pri veslu, pa tudi trudna je že moja roka. Daj, da sedem h krmilu, Ti pa primi za veslo!" „Peter, nate bom zidal svojo cerkev. Zakaj premeten si, da bi ukanil samega Učenika. Dokler je šlo s tokom vode, si ves- lal z lahkoto in veseljem. Proti vodi pa naj vesla Tvoj GospodF Rekel^ si 1“ Čolnič je drsel kakor hrza postrv protj vodnemu toku po vijugasti strugi čudodelne rečice Savinje, da je Petra premetavalo-zdaj na to zdaj na drugo stran. »Gospod! Od Nauporta še nisva počivala. Lačen, žejen ia truden sem, pa tudi skopal bi se rad v topli vodi." Gospod se je milo nasmehnil, stopila sta iz čolna, ga privezala na korenine vrbe žalujke ter se utaborila na prijazni jasi tik reke Savinje. In je Gospod, da ustreže nenasitnim željam svojega učenca,, zopet potrkal na skalo in glej! zopet je privrela vroča voda iz zemlje^ Ko sta povečerjala tolsto ščuko in použila za nameček nekaj robidnic, ki so tamkaj bohotno rastle, sta se okopala v topli vodi, nakar je Peter sladko zaspal, Gospod pa se je zamislil in se v tihi molitvi spominjal tudi narodov, ki naj bi čez sto in morda tisočletja stanovali v teh blagoslovljenih krajih. Tam v Rimskih toplicah še danes izvira topla in zdravilna voda, ki jo je bil tistikrat Gospod pričaral na dan. »Gospod, na tem skritem ovinku sva imenitno počivala. Ampak zadnji čas je btl, da sva stopila iz čolna. Skoro bi bil dobil morsko bolezen. Veslati pa znaš. Gospod, da je kaj.“ »Peter, poprosil si, naj bi počivala. In sva počivala. Pride pa zdaj po vsej pravici zopet nate vrsta, da malo poveslaš tja do Celeje." Sedla sta zopet v čolnič in Gospod ni več izpregovoril. Peter pa se je pehal in na vso moč trudil, obračal krmilo na levo in desno, veslal z obemi vesli, porival z dolgim kolčem čolnič naprej. Čoln pa se je obračal sem, obračal tja kakor štatljivo kljuse, ni se pa premaknil z mesta. Pa si je obrisal Peter srage na čelu, malo pomomljal, stopil iz čolna na breg, utrgal v goščavi dolgo vejo srobota, ga povezal v močno kito, privezal prvi konec na rob čolniča, drugega si je pa pritrdil ob ledja. In je Peter vlekel in vlekel, čolnič se je pa počasi pomikal proti deroči reki. Potne srage so padale raz Petrovo razgreto čelo v hladno Savinjo. Gospod pa je molčal ter se komajda vidno smehljal. In je privzdignil desnico, kakor k blagoslovu. Iz vsake potne srage pa, ki je kanila s Petrovega čela v vodo, je privrel iz vodnih tal vrelec in se je pomešal med deročo Savinjo, ki je od tistega časa čudovito zdravilna. »Ne boš se več, Peter, dolgo znojil, zakaj Savinja napravi pri Celeji koleno na levo, najina pot pa gre naravnost. Ob rečici Paki jo mahneva, ki je bogata najslajših rib, ki jih še ne poznaš. Potočne postrvi so pač najboljše ribe v sladki vodi". »Prav imaš, Gospod! Pustiva čoln v Savinji, midva pa pojdiva peš, zakaj utrudil me je čolnič do smrti in zdaj verujem, das ni mogoče plavati proti deroči vodi brez božje pomoči." Peter je z veseljem odrinil čoln, še preden sta bila dosegla Celejo — blizu sedanjega Laškega je to bilo — in popotnika sta kmalu korakala ob rečici Paki. Peter si je bil obesil svoje cokljaste sandale na rame, zavil svojo togo okoli ledja, skakal prešerno zdaj na levi zdaj na desni breg, brodil po vodi, iskal pripravnih tolmunov, kjer naj bi se skrivale zlato rdeče pikaste postrvice, no, bil je pač v svojem ribiškem elementu. Na utrujenost je bil že čisto pozabil. Tam, kjer napravi Paka tisti veliki ovinek, prav tam sta se ustavila pod goro, podobno veliki krtini. »Glej, Peter, to je hrib, na katerem danes prenočiva. Pred-podoba je Oljske gore." Gospod je polagoma stopal v goro in je bil globoko zamišljen. Sele izpod klanca se je ozrl za Petrom. Ni ga pa mogel videli, zakaj Peter je ostal pri tolmunu, kjer je bil iztaknil pod krevljasto vrbo skoro čevelj dolgo postrv: »Moja mora biti, pa če tu poginem!" je robantil Peter, vrgel mrežo, metal trnek, nasajal gliste, kobilice in celo piškurje, riba pa ni prijela. »Naženem te pod štor tiste vrbe, zelenika zelena! Ali pa te priženem do plitvine, da se skriješ pod zeleno važo. Huš! Nesnaga nesnažna, pojdi vsaj pod skalco! Ujamem te potem z golimi rokami. Presneta reč, ne gre, pa ne gre. Danes imam pač smolo kot nikoli!" Do trdne noči je Peter lovil, ulovil pa še repka ni. Ob svitu blede lune je kolovratil po grmovju, se izpotikal ob korenine, padal in vstajal ter je ves zlovoljen in upehan dospel na hrib. Prav na vrhu, pod stoletno tiso pa je klečal Gospod in je bil videti žalosten. Peter ga ni hotel motiti, zato se je zleknil v zeleni mah, se zavil v svojo togo ter ves truden takoj zaspal. Od tistikrat pa imenujejo to goro, ki je danes slavna božja pot: Oljka. Drugo jutro se je zbudil Peter sicer dobro prespan, ampak od skakanja in naporov od prejšnjega dne so ga vsi udje boleli. »Gospod, utrujen si in tudi jaz sem silno zdelan! Najina pot je pa še dolgotrajna in samo gorovje, hribe in doline ima- va pred sabo. Tisti podolgovati hrib tam za prvim pogorjem je kakor z mahom porastel morski kit, ki je bil po vesoljnem potopu pozabil pravočasno splavati v globočino morja. Tam zadaj, za imenovano krtino, bo najbrž cilj in konec najinega potovanja, kaj ne res, Gospod?" Rekel si, Peter! Pohorje je to gorovje in cilj ter hrepenenje tvojega romanja!" »Gospod, kedaj prideva peš čez vse te jarke, griče in globeli. Še divja zverjad bi naju lahko napadla. Daj, Gospod, ki si, postavi me na vrh Pohorja! Lep razgled bova imela na Dravo in izdatno se bova približala zaželjenemu cilju !“ Ib7 Gospod se je usmiljeno ozrl na Petra, se malo nasmehnil, zdajci pa ga pograbil za dolge lase in trsk! že sta bila visoko v sinjem zraku. Petru se je kar temnilo pred očmi. Samo enkrat si je upal pogledati v neizmerno globino, zavrtelo se mu je v glavi in že se je bridko kesal, da se je podal na vratolomno potovanje po zraku. Ni pa še utegnil ziniti, da bi Gspoda poprosil, naj ga zopet postavi na zemljo, že je čutil trda tla pod dregetajočimi nogami, „Gospod, ves se tresem! Še malo in treščil bi bil v temno brezno. Zakaj, glej polovico mojih pregrešnih las je ostalo v Tvojih blaženih rokah. Šklepetam od strahu, na vsej tej zeleni jasi pa ni za perišče studenčine, s katero bi se okrepčal in izplaknil prestani strah." Gospod pa je bil sama dobrota in usmiljenje, zato je tretjič potolkel po skali in glej! iz gorskih tal je pricurljala ledeno mrzla studenčina, katero je Peter z naj večjo slastjo goltal, da se je kar dušil. Ko se je malo oddahnil, je stopil pred Gospoda ter ga zaprosil rekoč: »Gospod, ki si, slušaj svojega nevrednega učenca! Voda v Rimskih toplicah je bila vroča, da sem si opekel ledja in osmodil svoje pregrešne ude, ta-le voda pa je ledena, da mi zmrzuje jezik in se mi dela poledica v želodcu. Ne bi, Gospod, malo pomešal?" Gospodu pa, dasi ga je bila sama ljubezen in golo usmiljenje, se je zazdela Petrova zahteva vendarle velika predrznost, zato ga je resno posvaril in zavrnil rekoč: Ne zaupaj predrzno v božjo milost! Za kazen in pokoro boš hodil odslej do cilja peš in sam po pragozdu. Poglej tjakaj doli! Dobro miljo nižine, štiri ure hoda stoji otok, odslej imenovan Kalvarija. Tam doli pri ribiču Peškatoriju se snideva." Vodica na zeleni jasi, kjer danes stoji stara cerkev sv. Areha* je ostala ledeno mrzla do današjega dne. Se danes se imenuje Romanov studenec III. Huda je bila pokora za Petrov greh. Tisli čas še ni bilo markiranih pa tudi ne izhojenih potov. Redke steze so bile za-rastle in prepletene s trnjem in osatom. Pragozd se je raztega! po vsem Pohorju, risi in divje mačke, medvedi in divji mar-jasci so gospodarili po nepregledni gošči in lovili žlahtno divjad : jelene, košute, srne, za nameček tudi zajce. Peter je prisopihal ves utrujen, raztrgan in spraskan v podnožje Pohorja blizu današnjih Pekr. Silno se je začudil, videč Gospoda vsega svežega sedeti pod hladno senco zelene brajde, na kateri je viselo zlato grozdje pravkar dozorelega Pekrčana. V temni senci se je zdela obleka Gospodova čista in bela kakor * Tam stoji tudi Ruška koča na vrhu Pohorja. Opomba uredn. aiovozapadel sneg. Gospod je nežno držal v svoji levici skoro rimski funt težak grozd, njegova desnica ga je pa božala, kakor bi ga blagoslavljala. „Gospod!“ je pozdravil Peter, delajoč se, kakor bi ne videl poželjenega grozda v njegovih rokah, »poglej me razpraskanega, razcapanega in povaljanega! Kako naj tak stopim med poštene ljudi?! Tvoja obleka je čista in bela, moja pa, da se Bogu usmili. Reci samo besedo, in tudi moja obleka bo, če tudi ne bela, .pa vsaj lepo zakrpana in zlikana!" „Ne imenuj, Peter, po nemarnem mojega imena! Vzemi grozd in ga povžij! Po žilah ti pojde in iznebiš se vsake zle misli. Zakaj pomni: vino iz tega grozda krepča. Gorje mu pa, kdor ga uživa nezmerno, zakaj v žilah mu ostane in zajezi kri, ki je življenje. Zdaj pa dalje do Peškatorija! Tam si zašiješ raztrgano togo ter namažeš s cvetnim obližem svoj opraskani obraz. Rekel sem!" Izza ovinka sta kmalu zagledala kočo ribiča in brodarja Peškatorija. Pravkar je pred svojo hišo deval na dvoje velikega sulca ter ga sekal na kose, pripravne za sušenje. Prodajal je namreč ribe po potrebi in naključju lova ne samo sveže, ampak jih je tudi sušil. „0 Gospod, glej, kakšnega sulca je vjela ta poganska nesnaga! Postavim pol talenta, da tehta riba petdeset rimskih funtov in še čez!" Peškatorij pa, zagledavši prihajajoča popotnika, je obrisal okrvavljeni nož ob jelenjo kožo, ki jo je imal kot predpasnik opasano čez togo, do gleženj segajočo, stopil jima naproti, se globoko priklonit Kristu ter ga uljudno povabil na svoj dom rekoč : »Gospod, vse kar imam, je Tvoje. Prinesem Ti tudi tople vode, da se umiješ in dovoli mi, da Ti sezujem sandale ter otresem prah s Tvojega oblačila. Moj gost si, ne bo se Ti slabo godilo pri meni. Tvojega hlapca, tega capina umazanega pa, pri Jupitru! ne bi imel rad pod svojo streho." Gospodu se je ubogi Peter zasmilil zato je Peškatoriju namignil, češ,naj sprejme tudi njegovega spremljevalca radevoljno pod svojo gostoljubno streho, toda pokora je morala biti in je zato bilo treba, da se Peter docela izpokori. Ponoči si je ubogi Peter ob brleči treski, katero je moral vsak hip utrinjati in vsekovati, krpal raztrgano togo, čedil in pral svojo obleko, si z ribjim oljem mazal' razboleli život ter z obližem celil razpraskani obraz. Gospod pa se je tisti čas razgovarjal s paganskim ribičem in brodarjem ter ga mimogrede pripravljal za svojega učenca. IV Prihodnje jutro zarana je Peškatorij odpel svoj čoln, katerega je imel priklenjenega na severni strani Kalvarije na obali Drave, povabil Krista, pogledal po strani tudi Petra, češ, usiljivec. pa pojdi še ii, in odpluli so proti vzhodni strani ter došli na mesto, kjer leži dandanes že uvodoma omenjena Kolonija. Pod peščenim otočičem, ki ga je naplavila reka, je bilo namreč več globokih tolmunov z močnimi vrtinci, v katerih so kaj rade prežale ribe velikanke na svoj plen. Peter se je ves tresel od same lovske strasti in že je imel pri rokah najmočnejši trnek, da ga vrže na pripravno mesto. Zakaj Peter je bil rojen ribič in je bil res ribič, da mu ga ni bilo para. „Ga že imam!" je Peter že v kratkem času vzkliknil in z vso močjo potegnil. Pri sunku je pa izgubil ravnotežje in štr-bunknil je, kakor je bil dolg in širok, v deroče valove. Peškatorij se je tisti hip nagnil, hoteč zgrabiti Petra ter ga obdržati v čolnu, pa je tudi sam padel iz njega. »Peškatorij, vstani in stopi v čoln. Krščen si in se odslej imenuješ Pavel!" Pavel, novoizpreobrnjeni, pa je stopil v čoln, pokleknil pred Gospoda ter se mu je zaobljubil rekoč: »Verujem, da si, kar si! Na tem mestu Ti postavim spomenik, ki naj priča še poznim rodovom, ki bodo posedali to lepo deželo, da si se ponižal priti v hišo svojega nevrednega hlapca." »Tudi Petru boš postavil spomenik, o Pavel! Zakaj skupaj sva hodila, skupaj se veselila in skupaj bova trpela za te in za tiste, ki bodo za vami." Petra pa je bila tisti čas deroča voda zanesla že daleč od čolna. Zdaj pa zdaj se je malo pokazal iz vode, zavpil na pomaganje ter se znova potopil. »Ljubi Peter!" je vzkliknil Gospod s karajočim, vendar usmiljenim glasom, »tretjič ti pravim, da si Skala. Veš pa, da skala ne plava. Mar naj zaradi tvoje lahkomiselnosti in brezprimerne strasti kar sproli delam čudeže? Kako naj te rešim? Za lase ne, ker sodiš, da bi ti jih iztrgal. Za togo, ki jo nekam sumljivo k sebi stiskaš, tudi ne, ker ne drži več šiva. Iztegni vsaj roke izpod vode, da Te rešim!" t »O gospod, samo še zdaj me reši! Saj vidiš, da tonem." In Gospod, večnousmiljeni, je dal znamenje, Peter pa je v tistem hipu že stal v čolniču, držeč z obema rokama skoraj dva vatla dolgega sulca, ki je otepaval okoli Petrovih nog, da je starček kar pomižikaval. »Gospod, hvala ti večna! Tega velikana si bova delila. Zadnji moj plen je. Ampak brez sulca ne bi bil hotel, da me v • V u resis. Peškatorij, imenovan Pavel, seje zgražal nad brezbožnosijo starega učenca, Gospod pa je Petra potrepljal po rami, ga presunljivo pogledal in rekel: »Peter, če boš s tako vnemo in gorečnostjo lovil pagane,. postaneš moj najboljši ribič." no v. Ko se je Pavel Peškatorij prihodnje juiro prebudil, ni bilo-o neznanih romarjih ne duha ne sluha. Obljubil je Gospodu, da mu postavi spomenik. Gospod mu je pa ukazal, naj ga postavi tudi Petru. Hm! Spomenik poleg spomenika, kakor stojita tam pred hišo Neptun in Diana? Kako! Saj bi ubogi Gospod nikoli ne imel miru pred takim sifnežem, kakor je ta brezbožni Peter. In je šel Pavel ter najel zidarje in kiparje, ki so poprej odstraniti kipa Neptuna in Diane ter ju zanesli v deročo Dravo,, podstavke pa je dal prepeljati na kraj, kjer stojita še danes oba spomenika. Iz pohorskega granita je dal Pavel izklesati dve sohi: Krista z nalahko iztegnjenimi rokami, kakor bi vabil k sebi vse ljubezni potrebne, in Petra, držečega v eni roki ključ, v drugi pa škatlo z ribarskimi potrebščinami. Dal pa je vmes med oba kipa sezidati visok in mogočen zid. Na vzhodni strani, proti soncu, je postavil Kristovo, na nasprotni, zahodni strani, pa Petrovo soho. Petra namreč ni holel postavili tja, da bi gledal proti vrtincu, kjer se zbirajo sulci in ščuke in somi in ne vem kaj še vse, saj je bil Pavel tudi človek, pred kratkim še celo pagan, pa bil je tudi strasten ribič in ni mogel Petru privoščiti veselja, da bi kar večno gledal v vodo in se razveseljeval nad vabečim lovom. Zato ga je postavil na nasprotno stran, prav tja za zid. Kakor pravi ustno izročilo, je ta spomenik stal na tem mestu dolgo vrsto stoletij, nekoč ga je pa silno narasla Drava podrla ter odnesla in pokopala v svojih valovih. Pozneje je bilo postavljenih na ravno tem mestu še več takih in podobnih spomenikov, ki jih je sčasoma zgrizel zob časa. Tako je bil v smislu izročila postavljen tudi sedanji spomenik v večen spomin na prvega ribiča in njegovega Učenika, pa tudi v spomin na prvega izpreobrnjenca prelepe naše dravske doline ter iskreno ljubljene naše domovine. Izpirajte usta z „Merima Odis“ ustno vodo. Zadružniki, vse svoje potrebščine kupujte le v zadružnih prodajalnah! KA) SE RADO POZABI Članska številka Nabavljalne zadruge uslužbencev državnih želeleznic Ljubljana ............. Članska številka Kreditne zadruge ............... Članska številka Stavbne zadruge ................ Številka železniške legitimacije n r> » žene » n n otroka n r> 77 n ft 7t 77 ” n n ” n n » 77 ” ” 7) 77 številka n stalne brezpl. karte . ovratnika Številka ure „ kolesa n zavarovalne police - „ rokavic tf hranilne knjižice „ čevljev NASLOVI m OSEBNI IN SLUŽBENI PODATKI. Priimek, ime: ....................................... Rojsini podatki:.......................................... Rojen v: ................................................. Pristojen: .................... Službeni značaj:.......................................... Službena e (linica: ... .................................. Vstopil v železniško službo ........... Odlok štev. (Sl. N.) Nastavljen:.. Odlok štev. (Sl. N,) Preveden: ............................. Odlok štev. (Sl. N.) Rešitev Državnega saveta odlok štev.: .................... Napredoval... v grupo odlok -Strokovni izpiti: Premestitve: Iz v ...... ....... Odlok štev. 'Vojaška služba:......... čin:............................. Kadrski rok odn. prezenčna služba: ................. V vojni služil: .................................... Sprejet v vojsko kralj. Jugoslavije: ........Sl. V. L, Štev. vojničke isprave odn. legitimacije:........... I. orožna vaja:......... .......................... II. orožna vaja:.................................... III. orožna vaja:................................... KAZALO Koledar za navadno leto 1833 ..........................str. S Dnevnik prejemkov in izdatkov........................., 31 Mere in teže............................................... 65 Kako izračunaš dan poroda.............................„ 67 Velikost in teža otrokova.................................. 67 Koledar naš časomer........................................ 71 Osebna imena starih Slovencev.............................. 77 Žena in zadružništvo....................................... 79 Aforizmi . . 79 Gospodinjska šola naše Nabavljalne zadruge . . . . „ 80 Nekaj o slovenskem vraževerju in praznoverju . . . . „ 81 Iz zgodovine zadružništva.................................. 86 Etična podlaga zadružništva ............................... 90 Naše zadružno časopisje........................ . „ 91 Od naturalnega do kreditnega gospodarstva.................. 95 Človek in družba........................................... 101 Prispevki h kalkulaciji................................... 107 Nekaj misli o nakupovanju in drugih stvareh...........„ 117 K našim slikam............................................ 119 Pravilna današnja prehrana........................ „ 124 O kurjavi................................................. 130 Glasba in železničar..............................• „ 135 Ali naj pokličemo zdravnika............................... 145 Morje in naša Dalmacija.................................... 151 Iz Petrograda v Odeso..................................... 158 Legenda.................................................... 162 Kaj se rado pozabi....................................... 172 Naslovi . 173 Osebni in službeni podatki................................. 174 POPRAVKI. Str. 5 : v 1. in 2. vrsti čitaj mesto : »začne s petkom in konča s soboto" — začne /. nedeljo in konča z nedeljo. Str. 67 : v 3. koloni prve tabele čitaj mesto »debember* — december. Str. 75 : v 3. vrsti od spodaj čitaj mesto „enakomočja“ — enakonočja. Str. 77 : v 14. vrsti od spodaj čitaj mesto »obranila" — ohranila. Str. 80 : v 16. vrsti od spodaj črtaj za besedo »naloga" — je. Str. 89 : v 7. vrsti od zgoraj čitaj mesto »dosedo" — dosego. Str. 90 : stavi za imenom »MBxwell“ — vejico. Str. 90 : slavi za imenom „Murphy“ — vejico. Str. 122 : v 11. vrsti od spodaj čitaj mesto »stanovanska" — stanovanjska. Str. 122 : v 8. vrsti od spodaj čitaj mesto »odelek" — oddelek. Str. 128 : v 3. vrsti od zgoraj čitaj mesto »šlovek" — človek. Str. 133 : v 21. vrsti od zgoraj čitaj mesto »oddajeje" — oddajajo. Str. 134 : v 2. vrsti od spodaj čitaj mesto „iudi“ — tudi. Natisnila tiskarna »Sava «1 I UPORABtJAltl SAMO Čistilo za čevlje odlične kvalitete! Znamka .Fex* Vam gatanSIra fabrikate iz najpleinenitej^ih se* siavin jn na temeilu dolgoletnih pazljivih in premtiiienih izkušenj Tvorni ca čokolade Adolf L Ose e -B le d Zavrtanik I Zahtevajte mojo specSjali-Iclo .NOISETIB* čokolado a lešniki, ki le po keallteli in okusu nedosegljiva. Dobiva se povsod, kakor tudi vse vrste čokolade oxl najobičajnejše de najfinejše. / ?? I:';' Tvornj^ka Indigo - bojadisaona S, NEUMANNA kupite vse prvovrstr.e | | « vrvorsk« laolno Ldelko, I | 1 m o tv o z, žimo.; volno, | rvasli I afrik- kapok, nepremoč- ™ V S II yive platne in konjske %x Čakovec i | . piahfe itd. 1 ffi' -'» - • ■- :; samo pr! prva kranjska vrvarna in trgovina s konopnino s ■til gi m Ivan N. Adamič H Proizvodi pa- i Iv MuWi»»«h St. Petrs ... v!, jt ; mučim robu tis* 1 Karibor, Veirinjslta ulica St, 20 ® (Telefon 24-54) Celi«, Krelja Petra cesta št. 33. m 'SsiS