Trbovlje
V zaprašenih, meglenih brdih          V nebo štrleč mogočni jašek
vihrata gori dve visoki:                    pogoltne roj rudarjev v temo,
Planina Sveta pod oblaki                 kot nenasiten volk le grabi,
in Mrzlica — opal na roki.              odpira žrelo svoje nemo.
Dolina vgreznjena med njima —      Kot težke, bolne misli — jame
kot jezni gad se v Savo vleče,       vijo se v labirinte krtov,
v strupene pline se potaplja,           tu skrivajo se besne slutnje,
se skriva v strugi mračne ječe.      tu solnca ni ne rož — ne vrtov.
Pred rovi lomijo se luči                    Nad njimi rudokop na planem —
in zlivajo se v vročo jamo,              rokgnetenjev mrtvaškem mraku,
brle rudarju v mučnih urah,            ropot lopat, motik in strojev,
gore, če prime smrt za ramo.        dušSjive saje v kalnem zraku.
In v divjih skokih vlaki besni drve, hrume ves dan kolesa, in v noči trgajo se kriki, ~ '     '.                                         beže v razpaljena nebesa ...
Damjan