Od Mojce do Šiške
V OTROSKEM KINU MOJCA se bodo ma-li obiskovalci konec tega meseca in v začetku novembra srečali z novimi potegavščinami slavnega in priljubljenega racmana v spletu fUmskih risank OCARLJIVI SVET RACMA-NA JAKE, da bi se zatem na starinski način v 80 dneh popeljali okrog sveta s poljskim ri-sanim filmom VELIKO POPOTOVANJE LOLKA IN BOLKA.
To pa še ni vse: NEUSTRAŠNI POPAJ bo tokrat pokazal svoji Olivi in vam, kaj zna in kaj velja, če ima pri roki svojo priljubljeno špinačo, ANA IN ANDREJCEK pa je izvrst-na in slikovno bogata ameriška risanka, ki odkrije, kaj se zgodi, ko ožive Marcelline lut-ke. Pa še s SRECO NA VRVICI se bomo sre-čali, spoznali mojstra smeha Charlieja Cha-plina v filmu CHARLIE V ZASTAVLJALNI-CI, potem pa skupaj odšli na FESTIVAL, HU-MORJA PINK PANTERJA. Ce vsemu temu dodamo še enega najlepših filmov iz življe-nja afriških živali TA CTJDOVITA BITJA, je naš mali sprehod po Mojčinem filmskem spo-redu končan.
Obiskovalce kina ŠIŽKA posebej opozar-jamo na ameriški film POPOTOVANJE PRE-KL.ETIH režiserja Stuarta Rosenberga: maja 1939 vkrcajo nacisti na ladjo St. Louis 937 dunajskih Židov. Sprejela naj bi jih Kuba, se-veda za ogromno podkupnino. Ko pa ladja prispe v havansko pristanišče, ji sporočijo, da mora takoj zapustiti luko. In tako začne »ladja prekletih« svojo odisejado od luke do luke... V filmu sodeluje vrsta znanih igral-skih imen, kot so Faye Dunaway, Max von Sydow, Oskar Werner, Orson Welles, James Mason, Lee Grant, Maria Schell, Michel Con-stantin, Mel Ferrer in drugi. Ameriški film PIRANHA je namenjen — to pove že na-slov — ljubiteljem »živalskih grozljivk«, kot so npr. Zrelo, King-Kong itd. Tokrat so »glav-ni igralci« drobne ribice piranhe, ki pa po roparski požrešnosti prekašajo morske pse. To pa je bila seveda kar zadostna spodbuda, da so naredili nov film.
Ze dolgo niste videH dobrega westerna, zdaj prihaja: italijanski film SREBRNO SED-LO in Giuliano Gemma v vlogi Roya Bludda, najhitrejšega revolveraša Divjega Zahoda. Potem pa še karatejski utrinek za ljubitelje take in podobne pretepaške gimnastike: hong-konški film ZMAJI TEZKO UMIRAJO ali »Zgodba o Bruce Leeju«.
In seveda: prijetno zabavo malim v Mojci in velikim v Šiški.
KRAšKTfEDEN V HOTELU BELLEVUE
(mlv) V okviru praznovanja 400-letnice kobilarne Lipica sta Turistična poslovna skupnost Ljubljana, SOZD Timav iz Sežane in Ijubljans-ki Gostinski šolski center prire-dila od 24. do 29. septembra v hotelu Belle-vue »Kraški tedon«. Poznavalci kraških jedi
—  pršuta, pancete, zašinka, jote, divjačine z ajdovo polento in terana, refoška, merlota ... so prišli na svoj račun kar pri nas, v Šiški.
Ko Lipica praznuje tako visok jubilej, je prav, da osvežimo spomin z zgodovinskim podatkom, da je kobilarno sredi zelene oaze v značilnem kraškem okolju in v senci sto-letnih lip in hrastov ustariovil leta 1580 av-strijski nadvojvoda Karel, sin cesarja Fer-dinanta. Tako je kobilarna v Lipici postala zibelka vseh lipicancev na svetu. Zvesta svo-ji 4004etni tradiciji kobilama vzgaja še da-nes čistokrvnega lipicanca za potrebe dre-sure, vožnje in turističnega jahanja. Zaradi tega ni čudno, da ni dneva, da v tej kobilar-ni ne najdemo številnih domačih in tujih gostov, ljubiteljev najlepšega konja na svetu
—  lipicanca.
Rumeni kolači
Potrebujemo 250 gr riža, 3/4 1 mleka, 4 jajca, 40 gr sladkorja, 60 gr medu, 3 žlice olja, 50 gr rozin, 50 gr mletih lešnikov. Rozine namočimo v vodo, riž na olju malo pražimo, da porumeni, prilijemo mleko, kuhamo do mehkega. Meša-mo, dodamo sladkor, med, rozine in rumenja-ke, premešamo hitro, dodamo sneg iz beljakov, vlijemo v pekač in pečemo v pečici. Potresemo z zmletimi lešniki in še pečemo 30 minut. Ponu-dimo toplo ali hladno.
Okrašen krompir
Kuhan krompir narežemo na kolute, damo v pekač eno plast krompirja eno plast kranjske klobase, končamo s krompirjem. Prelijemo s kislo smetano ali kajmakom, potresemo z drob-tinami in naribanim sirom, pečemo v pečici.
Steda
Naš ata je postal pravi šef za križišče Dre-nikove in Celovške.
No, za nepoučene moram povedati, da je to eno blazno fino križišče, ki so ga prometni znanstveniki zarisali tako, da bi šlo tujcem, ki se poleti drenjajo proti morju, najraje na smeh, če ne bi imeli toliko skrbi s temi našimi gne-čami.
Najlepše je takrat, kadar hočete z Dreni-kove prečkati Celovško in zaviti na cesto Na jami oziroma na Vodnikovo, kajti se okoli dru-ge ure vrsta pred semaforom začne menda že nekje v Mostah. Na isti pas namreč morajo tako tisti, ki zavijajo v levo (in Ljubljančani nasploh izredno slovijo po tem, da silno hitro zavijajo v levo), kot tudi ostali, ki hočejo na-ravnost. Imajo pa zato desni kar dve stezi, tako da je za desničarje izredno udobno.
No, in kaj ima s tem naš ata? Ker nima živ-cev, da bi ždel na repu kolone, se prihuljeno pripelje po desnem pasu do semafora, žvižga, gleda v zrak in se nasploh dela, kot da nič ni. Seveda pri tem skrbno pogleduje voznika na levi ter ga psihološko ocenjuje, ali je tisti, ki spelje hitro ali tisti, ki zapusti čakalno mesto šele po minuti za premislek.
Ko se prižge (naenkrat za obe smeri) zelena luč, ata zašiba na vso moč in švigne naravnost — torej pred revežem, ki se je po polurnem ča-kanju pridrenjal pravilno po pasu za narav-nost. Takšen je naš ata.
Ampak zadnjič so mu v časopisu ta manever malce zagrenili. Pisalo je namreč, da so ravno v omenjenem križišču montirali avtomat, ki fo-tografira vsakogar, kdor prevozi rdečo luč in to pomeni da se bo ata gvišno znašel na kakšni sliki, kajti tudi rdeča luč za našega fotra ni kakšen poseben bavbav.
Cetttek
Ko smo se danes spet peljali čez rdečo luč pri navedenem križišču, sem se nagnil k zad-njemu oknu in se prisrčno nasmehnil. Ata me je vprašal, komu se režim, nakar sem mu po-jasnil, da hočem biti lep na sliki, če naju je avtomat že pritisnil. Nato sem dobil en majhen focl okrog ušes s pojasnilom, da ga jaz (nam-reč ateta) že ne bom učil, kako je treba voziti.
Ampak meni je šlo res samo za sliko ...