1. štev. Januvar — 1892. Letnik XV. liti GLASBENIK. Organ Cecilijinega društva v Ljubljani. Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vredništvo in upravništvo je v hiši »Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov", Poljske ulice št. 10. f Janez Volčič in cerkvena glasba. Družba sv. Mohorja nam je letos poslala konec Volčičeve knjige: Življenje Marije in sv. Jožeta. Na zadnjih listih knjige pa je življenjepis f g. Volčiča. Prebiraje 111. odstavek spisa svojim lastnim očem nisem verjel. Brati je ondi nastopni odstavek: „Nadepolni horjulski kaplan je bil že v „ semenišču znan kot vešč pevec. Podučeval je tudi svoje sošolce v cerkvenem „in drugem petji. Ob enem je bil pa tudi pesnik. Marljivo je zlagal pesmi »Mariji na čast. Obče znani in za cerkveno glasbo in petje prezaslužni gosp. .Rihar je pesmi uglasboval. Prikupile so se narodu tako, da so postale, rekel .bi. narodno blago do najnovejše dobe. Saj so tudi imele duh naroda. V najnovejšem času so se zazdele nekterim gospodom necerkvene, češ, le to, kar ,je inostranskega, je dobro. Vendar je kmalu minula ona doba. Temu je pa „dal zopet povod naš g. Volčič — — — —---— — — —--- „V spomin petindvajsetletnice mašnikovegii posvečevanja je izdal petdeset vzdihljejev k Mariji Devici, naši ljubi gospej presvetega srca. Večinoma „vse vzdihljeje je vglasbil P. Angelik Hribar, frančiškan v Ljubljani. Ti napevi „so se slovenskemu narodu najbolj prikupili, ter izpodrinili nemški duh, ki „se je bil jel vsiljevati v naše cerkveno petje."...... Na pervi pogled lahko vsakdo sodi, da te besede merijo na Gecilijino društvo, oziroma na ustanovitelje in pospeševalce društva, sicer ne vem, kdo bi bili tisti „nekteri gospodje." Društvo je potrjeno od više cerkvene oblasti, ima škofa za svojega pokrovitelja; namen društva je gotovo najboljši. Ako tedaj g. pisatelj duhovnik udriha po njem, ali po njegovih ustanoviteljih, z eno besedo po oznanjevaleih cecilijanskih idej, bridko mi vzdiše srce: Et tu Brute!!! Ne bom preiskoval, jeli ima g. pisatelj zmožnosti in poklic, da se v sede na sodni stol in tako pikro sodi može, ki nesebično iz same iskrene ljubezni do svete stvari žrtvujejo čas in moči; povzeti hočem le glavne točke dotičnega odstavka in jih pojasniti. Zdi se mi, da sem dolžan to storiti, kajti 51.827 ljudi in še več bode bralo to najnovejšo injurijo na ceci-lijance, ki so vsaj od duhovenske strani že precej časa uživali mir. Zdi se mi pa tudi, da sem ravno jaz poklican razjasniti pomote onega spisa, ker bil' sem z g. Volčičem od 1. 187G. v najtesnejši prijateljski, da bratovski za- vezi in vem povedati marsikaj, kar bo stvar pokazalo v popolnoma drugi luči. Ker je pa pri vsaki stvari treba dobrega reda, hočem tudi jaz to obrambo zistematično osnovati. Glavne točke spisa veršičijo v nastopnem : 1) Rihar in mi. 2) Duh naroda. 3) Le to je dobro, kar je inostransko. 4) P. Angelik-Volčičeve pesmi in nemški duh. 1. Priljubljena taktika nasprotnikov Cecil. družbe je ta, da jo spravljajo v nasprotje z f Riharjem; češ, Rihar je ljubljenec naroda, cecilijanci pa ga postavljajo pred duri, torej so oni nenarodni (morda celo bre z domovin ci), ne umejo duha naroda itd. Meni še nikdar ni prišlo na um, da bi kratil zasluge Riharjeve. Ravno narobe. Vedno sem imel in še imam velike simpatije in spoštovanje do tega moža. Zavoljo tega pa še ne odobravam vsega, kar je on vglasbil. Takrat še ni bilo na Kranjskem duha ne sluha o glasbeni reformi in nihče ni čutil njene potrebe. Rihar je umrl 1863, Witt pa je nastopil s svojimi načeli v javnost šele leta 1866. O kolikokrat že sem obžaloval, da ni Rihar doživel te dobe, potem bi bil za zmi-rom jezik zavezan nasprotnikom cecilijanstva, kajti živo sem prepričan, da bi bili mi imeli mnogo prej cecil. družbo na Kranjskem in predsednik bi ne bil nihče drugi, kot f Gregor Rihar. Jaz sem v glasbi učenec f P. Inocen-cija Gnidovec-a v Rudolfovem. Ta izvrsten učenik glasbe je deloval v ravno tem Riharjevem duhu. Ali dobro se, spominjam, da zadnje leto mojega bivanja v Rudolfovem 1. 1867. smo naenkrat nastopili novo pot. Vsako nedeljo prinese g. pevovodja na kor latinsko maso. Kako to? - Sedaj mi je jasno. Witt je že bil visoko vzdignil prapor cecilijanstva in proglasil staro cerkveno zapoved: Pri petih mašah se sme peti le v liturgičnem jeziku. Maše so bile druzega duha; mesto Kubick, Schwerdt, Schiedermayer, dobili smo na pult Schopf, Kempter, ki spadajo v prehodno dobo (Ubergangs-periode). In ko sem prišel 1. 1874. kot pevovodja v Rndolfovo in sem pre-iskal glasbeni arhiv, že sem našel Kotheja notri. Žalibog je P. Inocencij umrl 1. 1868. spomladi, še ne štirideset let star. Da je živel dalje, koliko bi bil storil v povzdigo cerkvene glasbe. Mar menite, da bi se f Rihar ne bil probudil potem ko je jelo vzhajati solnce cerkveno-glasbenega preporoda. Kdor to misli, ta malo pozna serca pravega glasbarja. Z veseljem bi se bil poprijel Wittovih v resnici cerkvenih načel in delovati bi bil začel popolnoma v njihovem smislu. Porok temu nam je njegova izredna glasbena nadarjenost in pa pobožen duh, katerega je tako lepo popisal njegov bijograf v Drobtinicah. Kakor mi pripoveduje prijatelj, ki je pod Riharjem peval, je rajni Rihar že leta 1858 spoznal, da se Iiturgična pravila ne spolnujejo, zlasti mu ni bilo všeč, da se besede pri latinskih mašah krajšajo. Zatorej je isto leto zložil latinsko mašo s p o-polnim tekstom. Kdor reče a mora reči i b. Ako veže to liturgično pravilo, vežejo gotovo tudi druga. Na poti je bila le ignorantia j ur i s. f Rihar se je zelo bal, da ne bi bila glasba necerkvena, samo manjkalo je tisti čas merila, po katerem bi bil sodil, kaj je cerkveno kaj ne. To merilo je zopet obelodanil Witt, nazaj segaje v cvetočo, klasično dobo cerkvene glasbe in opiraje se na eminentno cerkveno glasbo — gregorijanski koral. Zatoraj je popolnoma neosnovano, ako se kdo predrzne Riharja staviti v protislovje s cecilijanskirni idejami. Rihar je delal iz najboljšega namena po svojih najboljših močeh in po svojem tedan jem spoznanji. Z njim pa pobijati cecilijanske namere, reklo bi se onečastiti njegov spomin. Dostikrat sem tudi že Cul tole opazko: ..Dokler so se Riharjeve pesmi rabile na kom, glasile so se tudi na polji svete pesmi, sedaj pa se eujejo kvante. Toraj nazaj z Riharjevimi na kor!" Kolikokrat že je Glasbenik pisal, da je treba ločiti strogo cerkveno pesem od nabožne! Kar se lahko in lepo poje na polji, pri domačih pobožnostih, to še ni za cerkev. Večina naših pesmi je nabožnega značaja, cerkvenih imamo veliko manj. Pa pripoveduj to na dolgo in široko, nič ne pomaga. ,Caecilianismum esse delendum" et pun-ctum. — Da se dandanes prej sliši kaka pohujšljiva, nego nabožna, vzrok je iskati vse drugej. Saj so se tudi običaji sprevergli na slabejo stran, a ce-cilijanstvo tega menda vendar ni krivo. (Dalje prih.) O Jak. Gallus-u.*) Dvanajstega julija tega leta bilo je tristo let, odkar je jeden največjih kontrapunktikov in za nas Avstrijce gotovo najznamenitejši godbenik glasbeni umetnosti preminol. Bil je Jakob Gallus. Porojen je leta 1550 na Kranjskem, in kot je sedaj verjetno , v Ribnici na Dolenjskem. O njegovi nežni mladosti no vemo ničesar; kar moremo povedati o njegovem šolanji, pridobimo le po sklepih. Na sigurnih tleh smo še-le z letom 1580tim. Od tedaj pa do leta 1585 bil je kapelnik škofa olomuškega, kar je z listinami potrjeno. Od 1. 1586 do svoje smrti je bil v Pragi kot kantor pri sv. Ivanu na Bregu; tu je pa živel bolj baveč se s kompozicijo nego z vodstvom cerkvenega zbora. — To je ob kratkem kronologični očrt njegovega življenja. Opomnil sem uže, da o prvi dobi njegove mladosti ničesar ne vemo; a ko bi bilo tudi kaj zabelježeno, imelo bi značaj anekdote, torej za nas ni neobhodno potrebno. Znamenitejše pa je vprašanje, kje in kako da se je šolal. Smatrali so Gallusa in ga smatrajo še dandanes učencem benečanske šole, češ, ker v obče uporablja pri svojih glasbotvorih razdeljene kore, na-zivane „cori spezzati." Ti zbori dele glasovno tvarino v več delov; ali da porabim izgled: osmeroglasni glasbotvor razdeli se v dva čveteroglasna zbora; vsak zbor ima svojelastno, polno harmonijo, kreta se in nastopa sam in napravlja tudi učinke po tem, kot so glasovi razdeljeni. Le sem in tje se zvežeta oba zbora v jednotnem, polifonnem stavku. Res je, da je ta način komponovanja znak benečanske šole, res je tudi, da ga Gallus kaj rad uporablja pri svojih delih, — a pravilo mu to ni. Vsaj tolikokrat, gotovo še večkrat kot „cori spezzati" nastopa pri Gallusu jednoten polifon stavek. Nad to nedostaje glasbotvorom našega mojstra inih kriterijev benečanske šole, namreč hrornatike nekterih glasov. O tem mi bode še pozneje spregovoriti. A tudi vnanje razmere so zoper navedeno trditev. Gallus sam ni bil nikedar v Benetkah; to vemo iz predgovorov njegovih del. Na Kranjskem, Dolnjem Avstrijskem, Moravskem, Češkem in v Šleziji, kjer je Gallus živel, kar lehko dokažemo, ni bilo za časa njegovega šolanja nobenega zastopnika benečanske šole. Prvi šel je Hasler v Benetke učit se k Andreju Gabrieliju; a še-le leta 1584., torej pozneje, kot je Gallus razdeljene zbore uže porabil bil pri svojih mašah, o kojih bodemo kmalu spregovorili. Gallus omikal se je sam, in sicer po duhovskih domih. Da se je dalje časa mudil pri Cistercijenzih v Zvvettlu, pri Premonstratih v Brucku in Zabrdovicah, je dokazano. Mi bi ga imenovali autodidakta. V teli duhovskih hišah bil je najprej pevec kot deček, potem kot odraščen, tako dolgo, da je stopil kot mojster svoje umet-nije na čelo pevskemu zboru stolnice Olomuške. Sedaj pa nastane drugo vprašanje: kako da je mogel Gallus dospeti pri teh razmerah do vrhunca omike v svoji umetniji? Odgovor: proučil je dela inih mojstrov. Zajemal je svojo vedo iz del vseh znamenitih mojstrov svoje dobe: Nizozemcev, Italijanov, Francozov, Nemcev — znabiti tudi Angležev in Špancev. Sad teh študij položil je v svoje glasbotvore, izpopolnjen po obliki in po vsebini. Priča temu so zadače nekterih njegovih del in njegov zapuščinski inventar. A Gallus pri tem ni ostal, kar se je naučil od inih, temveč postopa samostalno, reformatorično. Da ga ložje razumemo, moramo tu njegovi dve prvi tiskani deli ogledati si. To so njegove med leti 1575 — 1579 zložene 1. 1580 tiskane maše, (ali prav za prav le izbor maš, kajli tiskanih je le 16) in njegov Opus Musicum, tiskan v letih 1586 do 1590. Pri mašah ga vidimo še na konservativnih tleh — a Opus musicum kaže nam ga drugače. Ta Opus musicum je zbirka 475tih motet, ali, da rabim modem izraz, vlog, za vse cerkveno leto. Posamezni komadi so za 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 12, 16 in 24 glasov. V tem delu podaja nam svoje lastne pridobitve. Najprej v glasovnem systemu. Uže pred rabil je ? f, $ c, i* h in V e; tem pridruži sedaj še $ d in b a — dalje pa ne gre. Iz tega vidimo, kako umetniški je Gallus mislil in čutil. Navedena hromata dajo se jako lehko in naravno porabiti pri lestvicah lastnih akordih doričnega, hipodoričnega, frigijskega in lidijskega tonovega načina; hromata pa, kot jih rabita n. pr. Giprijan de Bore in posebno Principe da Venosa, $ a, i? d in P g so vendar vedno, več ali manj nasilstva za diatoniko. Navadno vidimo tudi pri mojstrih, kojim se je posrečilo da so ujeli čudežno zver takega hromatičnega akorda, da ne vedo kaj začenjati z njim. Gallus pa ne preiskuje samo notranjega bistva tonovih systemov, temveč poprijema tudi vnanjo obliko. Za njegovega časa imeli so mnogo različnih znamenj za takt. Gallus črtal je razven dveh vse; obdržal je le dvo-stroki in trostvoki v onej obliki, koja odgovarja našemu 3/-2 in 4/4 taktu. — Odstranil je tudi 1 i g a t u r e. To so skupine not za glasove, ki se pojo na en zlog. To je bila zelo zamotana stvar. Veljava posameznih not bila je zavisna od tega, če je nota bila prva, zadnja ali v sredi; nadalje, če je bila od začetne note višja ali nižja, če je imela črto ali ne, in če je črta bila obrnena navzgor ali navzdol, na levi ali na desni strani dotične note. To je napravljalo pevcem mnogo težav in je tudi veliko zmedlo. Gallus je opustil vse, razven ene, ohstoječe iz dveh „notae longae", koje so imele stalno prednost tlveh „semibrevesu. to je po našem systemu 2 celi noli. — Gallus daje tudi glasovom, osobito glavnim, markantne postope, ki ostajajo v posluhu ; rabi torej melodijo v modernem smislu. — Njegov ritmus je zelo tenkočuten ; ozira se na poudarjene in na dolge zloge; tesis in arsis ste vedno opravičeni pri njeni na ta ali na oni način; celo tako daleč gre, da se ozira pri enem glasu na dolžine glasov, pri drugem glasu istega glasbotvora na poudarek. — Njegova polifonija podaja nam nedosežne vzore kanona in imitacije. — O njegovem mnogoglasji pričajo 24glasni psalmi. Razven teh dveh del pisal je Gallus 2 zvezka madrigalov, nagrobne pesmi, svatbene kompozicije in serenade. V Gallusu gledamo poseben, lastovit genij; dela njegova zastopajo kontrapunkt nizozemski, tehniko benečansko, lehkoto in živost francosko, melodijoznost slovansko, resnost vernega kristijana in tenkočutnost izobraženega humanista. — Ni čuda, da je bil Gallus celo pri autoritetah glasbene umetnosti autoriteta. Skladatelji kot Jakob Regnart dali so mu odobravati svoja dela in popravljati. In na to so bili ponosni. Kot Regnart sam pravi, so njegove kompozicije od Gallusa samega pregledane in popravljene in uporablja ta slučaj kot priporočilo za svoja dela. Ge se je hotelo posebno laskavo izreči o kakej skladbi, reklo se je: to je tako lepo, kot bi bil Gallus zložil. Njegove skladbe so se na Moravskem, Češkem in Gornje-Šlezkem skorej izključno pele, kot imamo več poročil. Tem bolj čudno je, kako je bilo mogoče, da se je velezaslužni rnož, in svitla zvezda na glasbenem polji mogla tako pozabiti. Ambiozijevemu društvu gre zasluga, da se je spomnilo našega moža v tej m u z i k a l n i metropoli na prav krščanski način: v ožjem krogu somišljenikov in — pod zemljo.*) Upajmo, da bode spomin, sedaj obnovljen, ostal v časti pri vseh, ki imajo čut za umetnost. Zasluge, koje si je pridobil Gallus kot človek, umetnik in Avstrijec za umetnost, cerkev in državo so nevenljive in v njih imamo velik naprednjaiki korak v umetnosti — in to poudarjam: v umetnosti avstrijski. Spomin velja enemu najvrednejših mož! *) Dvorana kat. resurse je v podzemlji. Govor preč. P. Hugolina o blagoslavljenji novih orgelj v uršulinski cerkvi v Ljubljani 25, oktobra 1891. (Dalje.) Za gotovo verno, da je cesar Konstantin VI. že kralju Pipinu bil podaril orgle. Papež Vi tal i j an je v 7. stoletju v nekaterih rimskih cerkvah ustanovil orgle in sicer, kakor sam pravi „iz tega namena, da bi spremljale in podpirale petje," ki je bilo tisti čas precej slabo. — Na Nemškem so orgle vpeljali proti koncu 9. stoletja. Ne mislite pa, da so bile te orgle današnjim posebno podobne. Imele so samo 9— 11 tipk; vsaka tipka je bila 83 cm. dolga, 1 m. in 35 cm. široka. Na take orgle ni bilo mogoče igrati v tem smislu, kakor igramo dandanes; kajti igralec je moral s krepko pestjo vdarjati na tipke, da je spremljal koralno petje z glasi orgel. O harmoniji takrat ni bilo duha ni sluha, ampak na vsak vdarec se je oglasil le en ton. Zatoraj v tisti dobi niso rekli „na orgle igrati", marveč „na orgle tolčk" Tudi Angleži so se ukvarjali s to umetnostjo. Leta 950 so v Win-shester-u postavili orgle, ki so imele 10 tipk in 240 piščali. Teh bornih deset tipk sta morala obdelovati dva orglavca. Sapo je orglam dajalo 26 mehov in trebalo je 270 prav krepkih mož, da so spravili mehove v tek. — V 12. stoletji pomnožili so število tipk in v 13. stoletji skrajšali so jih znatno. V 15. stoletji je nek organist v Benetkah, nernec po rodu, Bernard po imenu, iznašel pedal ali tipke, ki se igrajo z nogami, in sploh spopolnil vse dele orgel. V 17. stoletji so jeli skrčevati število mehov, pa so zato delali veče in jih obložili z uteži. Vsak mojster je izumel kaj novega in napredek, ki ga že jaz pomnim je velikansk. Naš slavni mojster sam komaj še pozna svoje pervo delo, toliko je napredoval v svoji stroki. Orgle; katere danes proslavljamo, imajo tri klavijature, vsaka ima 54 tipk, pedal ima 27 tipk, vseh spremenov je 30. Vsi spremeni se dado na en mah odpreti in zopet zapreti. Igra je lahka kakor pero. V orglah so trije mehi, katere goni kolo in pri tem kolesu zadostuje en sam odraščen človek. Vseh piščali v orglah je 1802, naj veča piščal je visoka krog 5 metrov, najmanjša meri 2 cm. Notranja izpeljava orgel je čudovito natančna. Ne čudite se toraj, da so dandanašnje orgle v ceni poskočile; koliko je pa z njimi tudi dela ? G G. gg. uršulinke so žertvovale za orgle, kar so le mogle, pa tudi častito prebivalstvo ljubljanskega stolnega mesta jim je priteklo na pomoč, a stroški še niso pokriti. Mogoče bi bilo, da se najde kdo izmed občinstva, ki bo rekel: Cemu pa tako velikansko delo ? Na to odgovarjam: Delo ni tako velikansko. Ge gremo v Zagreb, Gradec, Dunaj, najdemo orgle s 40 — 60 — 90 spremeni. Orgle so za to obširno cerkev ravno pravšnje. Potem pa opomnim, da čč. gg. uršulinke orgel niso dale delati zase, marveč za vas, ki prihajate prav radi v to cerkev, da boste tolikanj bolj spodbujani pri službi božji. II. Že kmalu v začetku sem omenil, da so orgle edini godbeni stroj, ki se je v cerkvi vdomačil, ki ima toraj zavoljo svojega resnobnega in veličastnega glasu v cerkvi nekako domovinsko pravico. Namen orgel pri očitni službi božji pa je najbolj razviden iz molitve, s katero sv. Gerkev orgle posveti v službo božjo. Najprej se namreč poje 150. psalm, ki nas spominja tistih hvalnih pesmi, katere so leviti prepevali pri daritvi stare zaveze, potem pa molijo škof, da bi Gospod Bog blagoslovil orgle, ki so namenjene v njegovo sveto službo in dodelil, da verniki, ki sedaj na zemlji Boga slavijo z duhovnimi spevi, enkrat srečno pridejo v nebeško veselje. Orgle so tedaj posvečene; kar je pa posvečeno, to nam bodi vsikdar sveto. Donijo naj toraj orgle v božjo čast in v spodbudo ljudstva. P o cl-pirajo naj petje, ki naj bo tako lepo in spodbudno, da bodo tudi srca vernih poslušalcev pevsko navdahnjena. Kakor govor in petje, tako zamo-rejo tudi orgle vdarjati na razne strune našega srca. V adventu in postu nas nagibajo k pokori, o božiči nas prijetno razveseljujejo, o veliki noči doni iz njih veličastni odmev Aleluje. Pri sv. maši se milo oglasijo, ko prosimo Boga usmiljenja: Kyrie eleison. Ko mašnik zapoje Gloria in ex cel si s Deo, odmeva angeljski spev na pevskem koru in orgle ga krepko podpirajo; enako kadar iz polnega, srca vzklika proti nebu; Laudamus te, benedicimus te, adorarnus te, gloriflcamus te! Ta navdušenost doseže vrhunec, kadar se zbor združi z angelji in po trikratnem „svet, svet, svet, Gospod Bog vojskinih trum" kliče: ..Hosana na višavi, bodi eešeen, ki pride vimenu Gospodovem!" — Naenkrat orgle utihnejo, zvonček oznanja povzdigovanje; verni ljud poklekne in moli Jezusa, ki pride na mašnikove besede na altar pod podobo kruha in vina. Med povzdigovanjem utihnejo orgle, utihne petje, ker visoke skrivnosti se v tem trenutku najbolj občudujejo v sveti, tihoti. — Bliža se sv. obhajilo. Mašnik in z njim vred pevski zbor milo kliče Jagnje Božje in ga prosi usmiljenja; in orgle done v ravno tem spo-kornem duhu. Zadnja prošnja se glasi: Daj nam sveti mir! [n naenkrat se zjasne akordi, mirno in jasno se skonča masni spev. (Dalje prih.) Dopis. Iz Maribora. Na praznik čistega spočetja D. M. t. j. 8. grudna pretečenega leta je tukaj v stolnici pri veliki sv. maši vlč. g. stolnega dekana — milost,, knezoškof še neso bili ozdraveli prehlada o priliki zadnjega shoda na Dunaji - pel cecilijanski zbor dr. Fr. Wittovo mašo: sv. Ambroziju v čast ad quatuor voces inaequales. Da je strogo cerkveno, kar je Wittovega, vsak ve, a v tej maši, „so. opomni Fr. Koenen, z umetet.nikovo prostostjo, stavki v najprostejši koralni obliki raztegnem v večglasne lepe in mile". (Vereins-Catalog. IV. Abtld.) Pred. ko sta Oglasni Benedictus in Agnus Dei dosegla njima osobito namenjeni uspeh, je že presenetil Čredo s svojo resnobo navzoče. Introitus, Offertorium (krasen) in Communio so opazujočemu dokazali, da črez vzorno cerkveno petje vlada koral in le kar se rodi iz njegovega duha, je pobožno. Graduala pročitanje katero je z orglami spremljal pevovodja kakor se je razvidelo sam, je uplivalo na dopisnika nekako mogočno. Kot ulogo „Ave maris stella" so zapele čveteroglasno gospodične nežno in razumljivo do zadnjega vloga — nekateri so neki pravili, da so slišali angeljsko petje — in Ave Marija mešan zbor, oboje iz Emil Nikel „Marienlob", op. (i. To delce hranjuje deset 2, — 3, — iglasnih pesmi Marijinih spevoljubu deset biserov, katere opisuje hvalopičli Witt. .Glasovi prevajajoči so izborni, učinek se ti prikupi, napevi plodonosni". fVereins-Catalog, V. Abthl.) Orglal je konservatorist Wagner mirno, vezano, po predlogi; orglavec mora moliti pri božji službi kakor drugi nabira rožni venec, tretji bere bukve molitvene. Ce pa nesrečnež tako noče moliti v svoje zveličanje, mora se mu na vsak način zabraniti, da drugih vernih v cerkvi ne moti v pobožnosti in njim ne vsiljuje v glavo nečimurnosti, t. j. da ne orgla v svetnem smislu. Božič. Polnočnice skrivno veličastnost zvišal je zbor s Frid. Koenenovo dvoglasno mašo v A za združene gornje in spodnje glasove s spremljevanjem orgel. Maša se odlikuje po originalnih nagibih. P. U. Kornruiiller pravi: „ V tej maši ponuja častiti autor izvrstno in lepo skladbo, ki bo všeča srednjim in (celo) slabo zastopanim zborom". Sliši se kakor bi bila vecglasna. Do solz te lehko gane zlasti Incarnatus (brez orgel), ko ga je razširil pevovodja v čveteroglasnega, koncem sega bas globoko jednako pedalu. Pri škofovej sv maši so ponovili gori omezjeno Wittovo v čast. sv. Ambroziju. Vloge: koral; Dr. Tvvissenovo 0 Jesu gaudiuin angelicum in Jubilate Deo peteroglasni vokalni zbor J. Aiblingerjev. Za prihodnje praznike so bili pripravljeni pevci z Wittovo mašo v čast sv. Lucije in C. Jaspers-ovo za dvoglasni ženski zbor, a na sam Božič kruto napade influenca, ki tudi razsaja v našem mestu, požrtvovalnega pevovodja. Zdaj se veselimo, da spet. okreva. Skladbe, s katerimi je doslej nastopil naš zbor v stolnici, so klasične po vsebini in uspehu. Ker so se tudi dobro prednašale, ni čudo, če v „Marburger Zeitung" nek dopisatelj priznava, da so. jih imeli ujete predsodki o cecilijanslvu, zdaj pa jih je ujelo cecilijansko petje. Da! Smem reči cecilijanski zbor v Mariboru je prvi med vsemi pevskimi zbori! Dr. Alojz Mešku. Razne reči. —>■ Presvetli cesar Frančišek Josip I. so dne 31. dec. 1891. vredniku našega lista Janezu Gnjezda, „zlati križ za zasluge s krono" podeliti blagovolili. Dolžnost ga veže, da to odlikovanje tu hvaležno zabilježi. — Društvo sv. Ambrozija na Dunaji je priredilo dne 35. nov. 1891. v dvorani katoliške resurse slavnost našemu rojaku Jakobu Gallusu in Volb. Mozartu na čast in to po naslednjem vsporedu: 1. Gregor, koral (Introitus „Ad te levavi"). 2. Spominski govor o Jakobu Galusu, govoril naš rojak g. Jos. Mantuani. 3. Gallus a) Adoramus tiglasno, b) Ecce, 4glasno, moteta a capella. i" a) Orlandus Lassus in b) H as le r, ma-drigala. 5. J. S. Bach „Toccata" v D-moll za orgle, igral Kar. Severin, gojenec društvene orglarske šole. (i. W. A. Mozart, spominski govor, govoril g. dr. Kar. Schnabl. 7. Mozart a) Ave verum, 4glasno z orglaini. b) Dvospov za 2 soprana iz kantate „Davide penitente". 8. Fr. Liszt a) Ave Maria in b) O salutaris, 4glasno z orglaini. 9. Kheinberger ,Vision-", skladba za orgle. 10. L ud. Rotter „Laudis ejus plena est terra", zbor z orglaini. — G. Ivan Molitor je iz Emavskega samostana (Praga) v Litomerice poklican za stolnega kapelnika ter pevskega učitelja v ondotnem duhovskem semenišči in je te službi tudi že nastopil. Naše priloge. S pomočjo božjo začenjamo izdajati letos uže 1."). tečaj „Cerkvenega Glasbenika". V prilogah smo objavili mnogo raznovrstnega blaga raznih skladateljev. Ni ga lista na svetu, da ugaja vsakemu naročniku; tudi mi dobro vemo. da nismo ustregli željam vsacega posamičnega, — a dobro vest imamo, da nismo bili strankarski in prinašali od vsacega vse, ako je le gradivo ugajalo zahtevam glasbenim in cerkvenim. Za največje praznike in tudi za mnogo manjših je „Cerkv. Glasb." raztreseno precejšnje število 77 giadualij in ofertorij; pa sistematičnega poreda ni. Zato začenjamo izdajati letos zaporedoma gradualije s popolnim tekstom, pozneje pridejo na vrsto ofertoriji raznih skladateljev, na kar opozarjamo uže zdaj čč. gg. skladatelje, da se pripravijo za pravi čas. Akoravno ne bode morebiti večina inotetov za vsako cerkev, ker se velikih maš v mnogih cerkvah na leto malo praznuje, vsaj pripravimo dovolj gradiva za prihodnji čas, v katerem upamo, da si.bode vsaka župnijska cerkev prizadevala obhajati vsak praznik in tudi vsako nedeljo veliko mašo, posebno tam. kjer sta dva gospoda duhovna nastavljena. Za gospode organiste bodo naši graduali tudi dobra vaja in zgled, kako praktično si mora večkrat pevovodja pomagati, kar hočemo tukaj malo pojasniti. Kjer so dobri zbori, naj se pojo cele skladbe; kjer so slabejši pevci, naj pojo nekateri enoglasno vse ali nekaj stavkov po volji, tudi se more ta ali oni odstavek peti kot samospev z orglami. ali se poje samo „ Alleluja" in druge besede se recitujejo, ali pa se konečno cel gradualij recituje na enem ali več tonih, kakor je bilo uže v našem listu razlagano. Na vsakteri način se vstreže cerkvenim določilom; vsak naj dela po svoji moči! Pomen besed, ki se vsako leto ponavljajo, je bil tudi uže v „Cerkv. Glasb." pojasnjen — le naročite si prejšnje letnike, saj so še na razpolago. Na ta. način dobe gg pevovodje in orga-nisti popolne besede v roko in morejo si upraviti sami v. Cena partituri 50 kr. Založil skladatelj. Tisk Blasnikov. „ Čisti dohodek se nakloni č. g. Jeran-a dijaški kuhinji." Zopet novi „Tantum ergo". in sicer je 1 za 2 glasa z orglami, 1 za moški, ostali pa za mešan zbor. Vse skladbice so popolnoma cerkvene in dobre, zlasti lepa je tretja, sicer je uže znan dober okus skladateljev. Pridana je listu 1. štev. prilog.