Političen list za slovenski narod.
P« pošli prejeman vcljd: Za celo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta
4 gld.. za en mesec 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veljd: Za celo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr.. za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesec 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr.. če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški ulici h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob ',',6. uri popoludne.
Štev.
V Ljubljani, v petek 20. novembra 1885.
Letnilv XIII.
Razgovor o Bosni v delegacijah.
(Interpelacija delegata Oclza zastran naselbin in šolstva. — Dr. Klaie ni za naselbine. — Odgovor državnega ministra.)
V 4. polnoštevilni seji je delegat Oelz želel zvedeti, kako je kaj z naselbinami v Bosni, ker je v lanski delegaciji minister Kallay povedal, da je dvoje naselbin, v Verbasovi dolini laške, in pri Konjiči nemške osnoval. Kot rojak tistih ubogih na-selnikov, ki so bili vsled vremenskih nesreč prisiljeni domovino zapustiti, je stavil tedaj naslednje interpelacije:
1.	Ali se je vresničilo upanje, ki se je stavilo na to dvoje naselbin?
2.	Ali misli minister še dalje osnovati take naselbine?
3.	Ali sploh misli minister kaj storiti za nase-lovanje po teh krajih, ali nam more povedati načrt
o tej stvari?
4.	Kaj more povedati minister o nemških na-selnikih blizo Gradiške. Ali se naselbine razširjajo, koliko novili naselnikov je prišlo zadnja leta?
Potem govori delegat Oelz o šolstvu. — On pravi, da za prave učne namene še 20.000 gld. ni v predštevu, a to se mu vendar premalo zdi. Njemu se prav opravičeno vidi, da se osnuje v Sarajevem redna kupčijska šola, namesto male meščanske šole, in za to naj se da 15.000 gl. A za pravo ljudsko šolstvo se malo zgodi. Za izobraženje učiteljev je postavljenih 3950 gld. V ogerski delegaciji je povedal minister, da se podpira petnajst ljudskih šol, potem stavlja v predštev za verske ljudske šole 8000 gld. in za splošne ljudske šole 47.000 gld. Med temi splošnimi ljudskimi šolami so le brez-verske (konfesionslozne) šole. A v načelih sem zoper to, da bi bile ljudske šole brezverske. Turške in židovske šole gotovo niso brezverske. Srbi imajo po mestih mnogo šol, ki gotovo niso brezverske. Ali je morda to vzrok, da je ljudsko šolstvo v teh dveh deželah še tako slabo in da se vlada tako malo zmeni zanj. Pravili so mi, da vlada iz svojega nagiba še ni osnovala ljudskih šol in da po selili sploh še ni ljudskih šol.
Stavil je do državnega denarnega minista te-le vprašanja:
1.	Koliko ljudskih šol je vlada dosihmal iz svojega nagiba osnovala. Koliko teh je verskih?
2.	Ali so v Bosni in Hercegovini po selih ljudske šole? Kje? Ali so verske?
3.	Ali misli vlada osnovati tudi za seljakašole? Kaj je vpeljala v ta namen?
Delegat Klaič (iz Dalmacije) ni za naselbine v Bosni in Hercegovini. Vnel bi se boj med na-rodnostimi. Zemljo, kolikor je sedaj prazne, bodo posedli domačini, ko se pomnože. Poljedeljstvo se bode samo zboljšalo, ko se osnuje samostalen in svoboden kmečki stan. (Dosihmal so domačini večidel le zakupniki, a raohamedani posestniki zemljišč.) V ta namen naj se napravijo dobre gospodarske šole, postaje za poljedeljstvo in naj bode moč denar v ceno dobivati. Govornik pritrjuje g. ministru, ki je pohvalil red frančiškanov v Bosni in Hercegovini, in želi, da bi gospod minister še v prihodnje deval v predštev doneske za vzgojo mladih duhovnov tega reda. Posebno bi se lahko za to potrosil zavod cesarja Jožefa II. za vzgojo duhovnikov v Bosni, ki že sedaj znaša 4000 gld.; to naj se potrosi po učilnicah v Bosni v ta namen, ker se sedaj ne zgubi. Za red frančiškanov bi bilo to važno.
Državni denarni minister K a 11 a y je na to omenil, da zarad naselbin ni omenil v predštevu ničesa, ker vprašal ga v odseku nihče ni, on nima v tem nič novega povedati. Kar se naselbin v Maglaji in v Konjicah tiče, je stvar taka-le: Naselniki iz laških Tirolov, ki se niso doma pečali s poljedeljstvom, ti so zadeli slabo. Nekaj teh se je vrnilo nazaj; a ti ki so že doma zemljo obdelovali, lahko shajajo. Razen teh dveh je v Prnjavoru v Severni Bosni naselbina laških Ti-rolcev, ki prav vrlo napreduje. Prav gotovih načrtov, pravi g. minister, v tej stvari nimam. V Bosni ni zemlje brez gospodarja; meni nič, tebi nič, se ne da zemlja odvzeti, naj bode že državna ali zasebna. Pridobiti se mora. To pa ni tako lahko, ker so pravne razmere zelo zamotane. Preden se misli na naselbino, se mora to vravnati, a mnogo zadržkov
je še, ki se ne dajo tako naglo odpraviti, kakor bi kdo mislil, in kakor bi bilo sploh želeti.
Bosniška uprava še sedaj ne more obračati veliko svoto v ta namen, naselovanje posameznega pa bi ne doseglo tega, kar g. delegat misli (po-vzdigo kmetijstva in obrtnosti). Naselovanje v večem številu, ko bi si kedaj osnovalo, bi bilo le tačas mogoče, ko bi bile vse razmere, kar se tiče posestva, servitutnih pravic izpeljane, a naselovanja v malem je od dne do dne. Iz ljudske štetve se da posneti, da se je vzlasti število katolikov pomnožilo, a to se je zgodilo, ker se iz Hrvaškega posamezni tje selijo.
No, to je tudi naselovanje, in tacih naselnikov je menda 20.000, naselovanje v veči meri s pomočjo vladino bi se vendar le po nekaj posrečilo. — G. delegat je omenil, da vlada iz svojega nagiba ni snovala šol po selih. A osnovanili je bilo v tem letu petnajst v prihodnjem letu jih bode štirnajst šol, a tudi vse tiste iz prejšnjih let, ktere sem navedel p. 1. osnovane so na stroške uprave in vzdržuje jih tudi uprava, in to so ljudske šole po selih v malih krajih, v kterih bi ljudstvo ne bilo zmožno vzdržati niti male šole.
V Bosni so verske šole, pa tudi take brez verstva. Verske šole niso v predštevu, ker so popolnoma svobodne in vzdržujejo jih le cerkvene in šolske občine, podpiramo le take verske šole, ki se ne morejo same vzdrževati in le samo take verske šole so v predštevu. Take pripomoči pa radi dajemo, in mislim, da je vlada vsako tako prošnjo uslišala, kolikor je bilo moči. — V verske šole se ne vtiku-jemo, in zato pa niso v predštevu. Tiste šole, ki so v predštevu, osnovala je vlada in to so ljudske šole, ki se prav dobro sponašajo in ki od leta do leta napredujejo v tem razmerji, kolikor ima dežela pripomočkov. Da vlada, kar se tega tiče, ne zvrši več, ni samo to, da ni pripomočkov, marveč da ni vselej najti sposobnih učiteljev. Zarad tega je bilo osnovano izobraževališče za ljudske učiteljev Sarajevem, iz kterega so letos prišli prvi vzgojenci, ki so bili tudi mahoma umeščeni. To so domačini, Bošnjaki in Ilercegovci, v nekterih letih bode mogoče več
LISTEK.
Zadnji samotar.
Izviron zg-odovinski roman.
(Spisal Podvigonjski.)
(Dalje.)
Toda še veči sovražnik rimske vere bil je nemški Martin Luter, čegar pripadniki so se že zgodaj zaklatili s Kranjskega na Goriško. In res, nevarnost velika pretila jo pravi veri. Po mestih in trgih jo jela gospoda pripadati Lutrovi reformaciji. Toda naše Goriško je nebo čuvalo. Bilo je leta 1539, ko so je preblažena kraljica nebeška prikazala na gori, ktero zdaj imenujemo sveto, tii naše očete pozvala, naj ji sezidajo svetišče ter milosti prosijo. Tako se je tudi zgodilo. Poveličala je sv. Marija svojo goro z brezštevilnimi čudeži in od vseh strani je začelo ljudstvo vreti k nji na sv. Goro. A s tem je tudi odklenkalo za zmerom luteranstvu na Goriškem: Marija nam je rešila domovino grdega krivoverstva.
Zdaj pa se je rodilo osemnajsto stoletje, stoletje brezverske Jilozofije, političnih in socijalnih
prevratov. In ni bilo mogoče, da bi tudi v Gorico ne segal duh, ki je s Francoskega vejal po vsi Evropi. Ni bilo drugače. Saj Gorica je že od leta 1500 podložna bila habsburški dinastiji brez sile in krvi, po prijateljski pogodbi zaročila se je bila ne-razrušljivo s slavno hišo, in od tedaj je plemstvo iu narod častil in ljubil Rudolfa slavne naslednike. A zdaj, prav zdaj zaplenil jo brezbožni racijonalizem z Jožefom II. habsburški prestol, in Gorica z drugimi dednimi deželami je pred vsem morala občutiti nasledke tega za vso bodočnost Avstrije osodepol-nega prevrata.
In ravno tukaj, pravim na Goriškem, zdelo se je zvitim prekucuhom, potrebno bolj kot drugje pritiskati in skrbno osnovati boj proti krščanstvu in zgodovinskim izročilom, ki se od vere ne dajo ločiti, ker tukaj je bil po ožji zvezi z Italijo in Rimom bolj kot kje drugje razvit krščanski živelj ter vtrjeno cerkveno življenje. Temu je veliko pripomogla tudi še le pred tridesetimi leti v Ogleji zatrta, na Videm in Gorico razdvojena stolica sv. Mohora. Gorica postala je sedež ene najstarših in slavniših metro-politskih stolic. Zopet je v Gorici vsplametela luč sv. vere, pričelo se je novo gibanje, kakor da bi se
bila hotla ponoviti apostolska doba sv. Mohora. Som toraj kako bi ne obrnili svoje pozornosti oni, ki so po Jožefu ravnokar začeli prevstrojevati Avstrijo po katekizmu francoskih enciklopedistov. Za-treti in zamoriti čilo katoliško življenje na jugu in prestriči ožjo zvezo z Rimom in katoliško Italijo, bila je ena njihovih nalog.
A vse je kazalo, da to ne bo šlo tako lahko, ker ravno v teh osodopolnih časih vzbudila je božja previdnost moža, ki se je kot železen zid postavil v bran za sveto vero. Bil je ta Rudolf grof Edling, nadškof Goriški. Bil je rojen Goričan, oče mu je bil Jakob grof Edling, mati pa Elizabeta, rojena Kobencelj, teta grofu Gvidonu. Viših ved si je pridobil v Rimu v ogersko-germanskem kolegiji, ktero so vodili jezuit je, tii je tudi dobil svete redove in dosegel doktorstvo umoslovja in bogoslovja. A v Rimu se je tudi navzel cerkvenega apostolskega duha. Jasne, določne pojme pridobil si je bil Edling v vseh naj viših modro- in bogoslovskih vprašanjih; ter skušal je že od mladih let znanje družiti z dejanjem. Učen je bil in temeljito izobražen, a ta učenost ni v njem okamnela v mrtvo oblike, kakor večkrat nahajamo pri nemških učenjakih,
šol osDovati in umestiti zanesljive učitelje, izstopivše iz te šole.
Minister je rekel dalje, da se on tudi pečii že dalj časa z mislijo g. dr. Ivlaiča, zarad osnove gospodarskih šol, in že misli precej v prihodnjem letu osnovati nekake gospodarske šole, v kterih bi se kmečki sinovi, stopivši iz ljudskih šol, naučili bolje kinetovati.
Kar se tiče oo. frančiškanov in tistih želj, ktere je izrekel g. delegat, moram ponavljati, pravi g. minister, da se bodem zmirom prizadeval, ozirati se, na potrebe tolikanj zaslužnega reda in pospeševati! njegovo delovanje.
Iz tega odgovora ministrovega zvemo, kako je zastran naselbin v Bosni. Kdor rad dela in zemljo obdeluje, shaja v Bosni, — taka je menda povsod. •— S praznimi rokami se pa ne opravi v Bosni nič. Ko, kar se naselovanja v Bosni tiče, daje najboljše nasvete v. č. g. Lah v „Zgodnji Danici", da, ta gospod še celo hoče na roko iti naselnikom pri nakupovanji itd.
Kar se šolstva tiče, se je g. minister ogibal pravega odgovora, toliko se pa vidi iz vsega, da je vlada le za napravo „brezverskih šol". Se vé, da bi država tudi lahko nastopila tisto pot, da bi „versko šolo podpirala", kakor se to godi na Angleškem, ker vlada podpira šole katolikov, a samo toliko zahteva, da jih sme nadzorovati, kar se tiče obiskovanja in napredka. Ali so res v Bosni koristne medverske šole, si ne upamo razsojevati, nekteri hoče vedeti, da brezpogojno ne gré zametavati takih šol. Poglavitna stvar je pa, kako se vzgojajo prihodnji učitelji. Ako se ti vzgojajo tako, da so jim vse vere dobre in jednake veljave, ne bode maralo prebivalstvo Bosne za take učitelje, in vse šolstvo se mu bode pristudilo, še veliko bolj, kakor se to godi drugod, ker ljudje ne marajo za učilnice, ki niso krop ne voda.
Odmevi.
IX.
Od kodi neki prihajajo zopet odmevi ? Od tam, od koder so prihajali pred dvema mesecema. Utihnili so bili, kakor mora tolikrat utihniti odkritosrčna beseda. S prva se glasi krepko in mogočno, potem vedno slabeje in nazadnje utihne. Taka je bila osoda „odmevom", taka je osoda mnogim pisateljem, taka tudi časopisom. Največ glasil utihne zato, ker postanejo nepotrebna ali pa so bila že v pričetku. To spozna pisatelj, spozmi, izdajatelj lista, ogenj se mu ohladi in z veliko večo odločnostjo stopi iz pozorišča, kakor je bil stopil nanj. To je navadna zgodovina mladih časnikarjev, ki hočejo spreobrniti svet po svojih vzorih. V trudapolnem delu se prepričajo, da hodi svet svoja pota, ne zmeneč se za teorije politikarjeve. Ko se je dovolj trudil, se praša, kje je sad njegovega dela, in ker ga ne more najti, se mu začne svitati, da je tako delovanje precej jalovo, in ta nekoliko britka skušnja ■— pa saj so vse dobre skušnje britke — ga prepriča, da je za življenje treba drugačnega in sicer treznega, vsakdanjega delovanja: to kaj izda, to pomaga društvu in svetu in tudi pisatelju samemu.
Na Dunaji zbrani avstrijski škefje so obsojali z ostro besedo liberalno novinarstvo in ka-
zali njegovo grozno delovanje. Zraven tega so opominjali katoličane njihove dolžnosti, da morajo podpirati dobre časopise. Morebiti bode prišel kedaj čas, ko se bodo ljudje spametovali in kupili si za drag denar svojo pamet nazaj, ktero so zdaj prodali in jo še prodajajo časnikom. Kaka strašna ironija za razsvitljeni 19. vek, ker se d& kakor neumna ovca voditi slabim časnikarjem, kterih največ nima nič srca za blagor čleveštva in tudi ne razuma za take vzore, pač pa toliko več sebičnosti, lakomnosti, spridenosti, prekanjenosti, drznosti in hladnokrvnosti: njih vest je ali oglušela ali pa se je popolnoma pokvarila. Taki sedijo v svojih pisarnah in vladajo po časnikih svet. — Zelo trpka misel me navdaja: takega časopisja ne bode kmalo konec, ker veljajo o njem besede: pohujšanje mora priti. Časopisje je le zunanja rana, ki razodeva notranjo bolezen.
Ako hočemo to bolezen ozdraviti, moramo rabiti primerna zdravila, — taka zdravila, ki zamo-rejo prenoviti bolno telo ter mu dati novih moči. Telo, ki je bolno, je družina in bolezen se javi najbolj v družinskem življenji. Vse, kar se kaže v javnem življenji, izvira iz družinskega. Zato opozorujejo škofje s toliko odločnostjo v zadnjem odstavku svojega pastirskega pisma na „žalostne podobe družinskih razmer", in pa na „glavno stvar, krog ktere se vrti blagor družin, — odgojo otrok". Da, da, to je, tukaj začnimo in popravili bomo, kar smo zamudili. Tolikrat pravimo, da dandanes veje povsodi nekrščansk duh: ali hočete od-raščene in v svojih nazorih že ostarele napolniti z novim duhom? Vaše delo je zastonj. V madino se zamore vliti nov duh, iz nje zamorete napraviti dobre kristijane.
Pravimo, da nekteri katoličani zaničujejo svojo cerkev in jo sovražijo. Zakaj? Zato, ker jim ni bila vcepljena dovolj v mladosti ali vsaj ne na pravi način. Nekje pač mora biti vzrok vsem žalostnim razmeram: kje drugodi, nego v napačni ali zanemarjeni vzgoji. Bog nam je dal pripomoček, da za-moremo človečtvo obrniti na to ali na drugo pot: ta pripomoček je pa edino le vzgoja. Ta pripomoček moramo rabiti, s tem gotovo dosežemo svoj namen, vse drugo je bolj ali manj negotovo.
Ko bi bilo mogoče prepričati vse o ti resnici! Ko bi mogoče bilo na pravo krščansko stališče povzdigniti vzgojo! Bes je, da so naše šole nekoliko nekrščanske, da tudi šolske knjige „nimajo nikakega verskega znaka" ali vsaj ne dovoljnega, toda priznati vendar le moramo, da na tem polji zamore dober in vnet katoličan delati, kakor nikjer drugodi. Skušnja nas uči, da imajo krščanske naprave ravno v vzgoji neko moč, kteri se mora vse klanjati. Zakaj imajo jezuiti toliko veljave in zakaj je toliko življenja in moči v njihovem redu? Ker so vzgojevalci. Zakaj je sv. Vincencij Pavijan toliko zamogel storiti za Francosko? Ker je delal za mladino in reveže. Zakaj je bil v najnovejšem času tako hud boj proti redovom na Francoskem? Zato, ker so mogočneži dobro vedeli, da ni dovolj samo spoditi nevarnega človeka, ampak ubiti ga je treba. Ubiti, pogubiti so hoteli framasoni rede, ki so se pečali z vzgojo, kajti samo šole jim vzeti bi se reklo: živinče potegniti od jasli, ki bode gotovo prihajalo nazaj, dokler ne razbiješ jasli.
Spomnimo se, da imajo v svobodnih deželah katoličani izvrstne šole, s kterimi premagujejo so-
vražne napade na vero in narodnost, ^pomnimo se, da so veči del dovoljeni povsodi domači ali zasebni vstavi, v kterih se sme mladina vzgojevati prav krščansko, brez sovražnega vpliva. Tedjij porabimo te vgodne razmere in obračajmo glavno skrb na vzgo-jevanje. Najprej delujmo na to, da se naše šole zopet pokristjanijo in ne odnehajmo, dokler ne dosežemo tega namena. Potem pa skrbimo, da bode tudi domača vzgoja krščanska, in sicer popolnoma v Jezusovem duhu. S polovičarstvom ne pridemo nikamor; ako ne znamo nauka Zveličarjevega razodevati v svojem življenji pred mladino, potem je vse podučevanje zastonj. Ravno v tem se kaže velika prednost dobro vredjenih in vodjenih vstavov, kjer prešinja celo hišo en duh, in sicer duh pobožnosti, reda in ljubezni.
V novejšem času se je začelo ravno na tem polji kaj živahno gibanje. Katoliška cerkev obrača na vzgojo po svojih dobrih udih največo pozornost. Nastalo je veliko redov, ki se pečajo z vzgojevanjem, nastajajo dan na dan družbe, ki skrbijo po svojih moččh za mladež, zlasti skuša porabiti sv. cerkev uboštvo, da si ž njim priklene naša mlada srca. Akoravno je cerkev sama uboga, vendar pa zrni druge bogatiti in zato je ona zmerom bila mati ubogih. Ni ga skoro mesta, kjer ne bi pripravila bila katoliška dobrodelnost zavetišča zapuščenim sirotam, da jih otme telesne in dušne pogube. — Vse to je neznano tolažljivo znamenje za našo prihodnost in ker vlada ter vodi sv. cerkev v vseh časih sv. Duh, moramo tudi v tem spoznavati moč sv. Duha, kteri nam kaže ono pot, po kteri se zamoremo gotovo rešiti. Da bi le spoznati hoteli do dobrega pravi katoličani tudi to znamenje časa, ki je nekako drugo lice — drugi obraz sedanjega veka, obraz, ki gleda v daljno prihodnost, med tem, ko ravno v sedanjost grozovito zre strašni obraz, kterega sem popisal, z vsemi znamenji „nesreče in nevihte". Ta obraz so naslikali škofje v svojem pastirskem listu, da bi se zgrozili nad njim vsi, ki znajo „razumeti znamenja časa", h krati pa, da bi vneli nas za nasprotno stran tega obraza, stran, ktero obseva luč Kristusovega nauka. O Bog, pošlji svojega Duha in vse bode pre-stvarjeno in prenovljen bode obraz zemlje! (Ps. 103, 30.)
Politični pregled.
v Ljubljani, 20. novembra.
Siotranje dežele.
Avstrija je za vsak slučaj pripravljena. Na Dunaji raznesla se je v torek vest po mestu, da je 40.000 mož določenih, ki se bodo v skrajnem času ob jugu-iztočni meji postavili za varnost državljanov. „Politik" trdi, da je ta novica za sedaj vsaj še prenagljena in nevtemeljena in se za najbližnjo bodočnost v tem smislu še ni prav nič določilo, pripravljeno je pa vse. Vojni minister je bil prvi, ki je predlagal, da mora Avstrija vsaj 40.000 mož na mejo postaviti, zunanji minister grof Kalnokj je pa rekel, da tega še ni potreba, vsaj sedaj še ne, ker je Srbija obljubila, da ne pojde dalje, kakor k večemu do — Sofije. Grof Kalnokyježe malo pre-zaupljiv, ker takemu zatrdovanju ni vselej verjeti, naj bi tudi zatrdovala ne imeti hinavske volje, ker okoliščine so včasih močnejše, kakor junak.
Dunajski katoličani pripravljajo se na veliko daritev sprave zarad škandala, ki ga je ondi
kteri prečitajo vse, kar je tiskanega in spisujejo ogromno število knjig in na zadnje ne vedo, kje imajo glavo, kje srce, okorni so, za nobeno rabo, živijo brez vere, dasiravno mnogo knjig o nravnih in bogoslovnih vprašanjih v tisk in med svet pošiljajo.
Mladi grof učil se je ne zarad ved, ki napihujejo, ampak zarad življenja. Tej zdravi omiki, ktero je Edling dobil od najizvrstnejših gojiteljev, kere zgodovina pozna, od jezuitov, pridružila se je ognjevita navdušenost za resnico in sveto stvar, požrto-valna ljubezen do katoliške cerkve in njenega vidnega poglavarja, za kterega se je tembolj vnemalo srce, čimbolj je naraščalo število vidnih in nevidnih sovražnikov njegovih. Kolikokrat je mladi Edling pod velikansko kuplo v Vatikanu obiskal grob bornega ribiča galilejskega, ter tii v dolgem premišljevanji in molitvi navduševal se za sveto cerkev Kristusovo, in ko se je zopet vzdignil in je kviško pogledal, zadele so mu oči na besede, ktere se bero z velkiimi črkami vdelano na doljnem obroku kuple: „Ti si Peter in na to skalo bom sezida! svojo cer-
kev in peklenska vrata je ne bodo premagale" — in pomirjen mu je bil duh, vtolaženo srce.
V Rimu in za Rim živeti, bila je njegova edina želja. Sklenil je v Rimu prijateljstvo z nekim drugim enako mislečim mladenčem. Ta je bil Frankenberg, pozneje imenitni nadškof in kardinal Mehliuski v Belgiji. Se v starih dneh je Edling rad pripovedoval, kako sta nekdaj s Frankenbergom, ki je ž njim bival v istem germanskem kolegiji, hodila sprehajat se čez kapitol, dol ob ječi mamertinski, tik slavoloka Septimija Severa; dalje mimo starodavnega zasutega Foruma, na desni Palatin s carskimi razvalinami, naprej pod Titovim slavolokom; kjer je, poznejšim rodovom v spomin, vpodobljena zmaga imperatorja čez Judejo, dokler nista prišla do orjaškega, proti nebu molečega, od starosti zarujavelega, pol posutega Koliseja, ki še v razvalinah strmečemu ogledovalcu oznanuje rimsko silo. Ker ta pot molčala sta večkrat oba; a ko sta v amliteater stopila ter ugledala v sredi arene velikanski križ, oznanujoč jima, da tii je nekdaj cerkev Kristusova krvavela v tisoč in tisoč mučenikov, a zmagovito strla silo po-
gansko in zrušila ošabno obzidje, o takrat sta oba obstala, in solze so se jima v očeh prikazale in kakor nikjer drugej, čutila sta tii živo iz teh strašnih razvalin največe države, ktere je solnce videlo, kako mine vse kakor senca, kar človek vstvari, tii le, iz teh zgodovinskih prič razumela sta besede: „Et portae inferi non praevalebunt adversus Eam" (in vrata peklenska je ne bodete premagale). Tii, na grobu slavnih mučenikov, prisegla sta neustrašeno služiti tisti veri, ktera je tu obhajala najsijajniše zmage. Od takrat sta si ostala do smrti neločljiva, zvesta prijatelja. In res, odločeno jima je bilo tudi pozneje boriti se z istimi sovražniki, za isto sveto stvar — za resnico, rimsko-katoliško cerkev.
Leta 1748 vrnil se je mladi Edling iz Rima v Gorico. Sprejet je bil v kapitel oglejski, a kmalo potom v novo osnovan goriški, kjer ga je, dasi mladega, doletelo dostojanstvo stolnega dekana. A kmalo je prišel za njim v Gorico prijatelj Frankenberg. Prvi nadškof goriški namreč, grof Atems, izbral si ga je bil za koadjutorja; in tako sta bila spet združena, ter se prijateljski spodbujala k blagim činom,
Vereščagin napravil katoliški veri in njenim vernikom z razstavljenima podobama, o kterih je bilo že večkrat govorjenje. Na god čistega spočetja D. Marije, 8. decembra, hočejo se udje vseh na Dunaji obstoječih katoliških družeb, moških in ženskih, vdeležiti skupnega sv. obhajila, ktero hočejo darovati božjemu Odrešeniku in deviški njegovi Materi Božji za nezmerno razžaljenje, ki ju je doletelo. Ob enem na hočejo Dunajski katoličani s tem dokazati trdno svojo vero. „Vaterland" se nadja, da se bodo tega Dunajski katoličani vdeležili v prav obilnem številu, čudno je res povsod, kjer katoličani prebivajo, da je njihova vera javnemu zasramovanji tako rekoč vsakemu na razpolaganje, kdor ima ravno čas. Le najnesramniša bogokletstva in javno motenje ali ža-lenje službe božje kazuuje se; zasobno zabavljanje je pa vsakemu prosto. Pa ni še zadosti, da se smejo avstrijski podaniki s katoliško vero norčevati, kolikor se komu poljubi, temveč stoje pri nas duri še drugim takim tičem na stežaj odprte. Turek bi tega nikjer ne trpel. On vsakega zasramovalca svoje vere, če ni drugače, tudi sam kaznuje s smrtjo. Tega ne zahtevamo, da bi tudi katoličanje tako postopali z zasra-movalci katoliške vere, tudi v redno vravnani državi ne sme biti, ali postava naj bi bila tukaj bolj stroga, kakor je. če bi imeli tako postavo, bi si bil Dunaj pač marsikteri škandal in tudi najnovejšega lahko na katoliško vero prihranil ter odvrnil.
Na Hrvaškem, si najnovejša politična strauka, takozvani „središčni-klub", v kterem so možje, ki niso mogli v nobeni dosedanjih strank svojih idej do veljave spraviti, prizadeva, da bi se združila z neodvisno narodno stranko v jedno skupino. Do sedaj se ji to ni še posrečilo, ker je na obeh straneh preveč odločnosti. Nadjati se pa je združenja, ker je celo škof Strossinayer teh misli, da bi združenje ne bilo napačno. Pač bi to nikakor ne provzročalo tolikanj težav, to bi „središčni klub" ne zahteval od neodvisnih, da morajo nekaj svojega programa opustiti. Preosnova uprave jim tudi mnogo preglavice dela. 45 hrvaško-primorskih občin napravilo je poslancu baronu Zmaiču kot nekdanjemu nadžupanu Reškega komitata odprto pismo, (Zmaic je član ma-djaronske stranke), v kterem od njega zahtevajo, da naj v narodni stranki zastopa idejo, da se sedež Eeškega komitata ne preseli v Ogulin, temveč da v Reki ostane in da se ime komitata ne spremeni, kakor se to v načrtu preosnove naglaša v „Modruš-Eeški" komitat, temveč ostane in na dalje „Eeški komitat" imenuje, če bi se „narodna" stranka temu ustavljala, pričakuje omenjenih 45 občin odprtega pisma od Zmaiča, v kterem naj jim pokaže, da ga je volja storiti, kar mu nalaga državljanska dolžnost, čast in osobno dostojanstvo, in to je, da naj izstopi iz narodne stranke. Odprto pismo ima 1560 podpisov, med temi je 100 Eečanov.
Vitanje države.
Izvestno nihče naših čitateljev včeraj ni prezrl telegramov iz Pirata in Sofije; prvi je bil iz srbskega tabora, drugi iz bolgarskega. Znano je namreč, da so morali Srbi pri Slivnici pred Bolgari dobro pete pobrusiti. V telegramu pa Srbija trdi, da je konečno vendar-le sovražnika odbila; tega pa ne pove, da je morala poprej pet kilometrov daleč teči. Jako lepo zasukano je tudi priznanje, da so se Srbi v svojih novih pozicijah vzdržali, kar hoče toliko reči, kakor: ko so nas bili Bolgari pet kilometrov daleč podili, se jim je zadosti zdelo in so nam mir dali. Mi smo se ozrli po novih po zicijah, kjer smo se celo noč vzdržali, ker nas ni nihče več preganjal. Tako je ta telegram umeti. Da jo bil predvčeranji bolgarski telegram resničen, dokazuje nam včerajšnja brzojavka iz ravno tistega tabora, ki se nadja, da bodo vsled te zmage tepeni Srbi vendar-le opustili misel nad Slivnico še kdaj svoje moči poskušati. Vsled tega tudi glavno mesto Sofija ni več v tolikošnji nevarnosti. Mogoče je celo tudi, da se bode vsled tega vsa vojna drugače zasukala. To bi se sicer takoj lahko zgodilo, ko bi
se Aleksander hotel iztočni Eumeliji odpovedati, kakor mu Eusi to svetujejo; kajti potem bi ob enem Srbom izvil iz rok povod, zarad ktrerega so drli na bolgarsko mejo iu povrniti bi se morali. Kolikor se dii soditi, Battenberg tega ne bo rad storil, če pa bo, bode prisiljen. Zakaj, povedali bomo na drugem kraji. Aleksander nikakor ni pri revoluciji tako nedolžen, kakor bi kdo to mislil.
Bolgaska vlada je svoje blagajnice iz Sofije odpeljati ukazala, da v najvgodnejem slučaji ne pridejo v nevarnost ali celo Srbom v roke. Dalje je vlada naročila 20.000 vojaških plaščev in to 10.000 v Avstriji, 10.000 pa na Ruskem. Druga vojna roba, kar jo je naročila na Ruskem, dohaja v deželo. Sedla za topničarje in obleka za 15.000 mož so že na poti.
Balkanska konferenca misli sedanjim homatijam med Srbijo in Bolgarijo s tem konec storiti, da bodo vse velesile razun Angške (?) priznale združenje obeh Bolgarij na tak način, kakor bo Turčiji všeč. Srbiji se bodo pa menda Vidinski okraj pripoznal. No, tak ukrep bi bil res mnogo vreden, če se bo govorjenje tudi le vresničilo. Turčija se ne misli boja dejanski tako dolgo vdeležiti, dokler se ne bo njeni državi sami škoda godila.
Zanimivo bode zvediti, kdo je prav za prav sedanjo revolucijo v iztočni Rumeliji pričel. Ako se sme verjeti sporočilom ruskega lista „Nov. Vremja", nihče drugi nego knez Aleksander, Kara-velov in njegova stranka. Dotični dopisnik trdi, da se je s prejšnjim bolgarskim ministerskim predsednikom Oankovem in vodjo sedanje opozicije sledeče razgovarjal: „Kdo pa je prav za prav provzročil sedanji prevrat v Rumeliji?" — „Battenberg, Kara-velov in njegova stranka." — „Knezu je bilo toraj vse že znano?" — Cankov se je na to vprašanje zasmejal, rekoč: „Revolucija se ni še le včeraj pripravljati jela. Leta 1880 imeli so v Petrogradu petindvajsetletnico vladanja Aleksandra II. Kmalo na to poklical nas je knez Battenberg k sebi in nas je pozival na delo, da bi pričeli narod na vstajo pripravljati. Jaz sem kneza vprašal, če v Petrogradu o tem kaj vedo? Nič, pravi knez; nadjam se pa, da se bode združenje, kedar se dovrši, »a Ruskem sprejelo, kakor je, in da se bodo Rusi celo potegnili zanje, če bo treba. Agitacija na združenje se je pričela. Ko se je pričela tisočletnica sv. Cirila in Metoda, prišel je dr. Stranski k meni in mi je rekel, da se bodo iztočno rumelijski vladi kmalo duri pokazale, kajti knez je obljubil svojo podporo. Jaz sem dr. Stranskega opozoril, da če nimajo Rusije ali kake druge evropejske velesile za saboj, na ktero bi se naslanjali, se jim bo slabo godilo. Dr. Stranski mi tega ni hotel verjeti. Dalje se je Cankov izrazil, da je v Bolgariji moralo priti do revolucije, kteri bode okupacija po kaki tuji velevlasti sledila, kajti Bolgarija potrebuje okupacije in drugačne uprave. Za nas je ta slobodna ustanovna vlada, kakor jo imamo danes, prezgodnja. Rusija mora mnogo svojih ljudi semkaj poslati, drugih, to se zna, kakor smo jih že imeli; Nemcev in Poljakov pa kolikor mogoče malo. Tudi naša stalna armada je prevelika. Če bi sedaj ne bili napravili prevrata, morali bi bili za okupacijo prositi." „Za kako okupacijo?" „To se znd. da za rusko; kajti le ruska okupacija zamore nas še rešiti, sicer je z Bolgarsko pri kraji." — „Rusija vendar prav nič ne misli na tako okupacijo?" — „Naj misli ali ne; Evropa bode Rusijo k njej prisilila." — To so prav besede, kakor jih je v poslednjem času „Slovenec" že večkrat povdarjal. Evropsko ravnotežje bode zahtevalo, da če Rusija zasede Bolgarijo, mora Avstrija svoje bajonete nastaviti ob soseščini, kar bi v dobrem sporazumljenji z Rusijo in Nemčijo tudi lahko storila in Balkansko vprašanje bilo bi rešeno.
naši nasprotniki zmirom tako zavijajo, kakor njihovim namenom bolje vstreza. Omenjeni paragraf namreč pravi: „O podučnem jeziku v ljudski šoli določuje deželni šolski svet v soglasji s tistimi, ki šolo vzdržujejo, in v postavno določenih mejah."
V tej postavi je marsikaj nejasnega in sicer:
1.	Kdo je tisti, ki šolo vzdržuje? Ali so posestniki? Ali je občina, ki šolo zida in ktere prebivalci plačujejo šolsko doklado? Ali je dežela, ki šolske doklade pobira? Na Koroškem pravijo, da je tii mišljena dežela, da toraj o učnem jeziku s o določuje deželni odbor. To pa pravijo zato, ker je deželni odbor v njihovih (nemško-liberalnih) rokah.
2.	Kako moč ima beseda „v soglasji"? Ako bi se občina (oziroma deželni odbor!) in deželni šolski svet ne mogla pogoditi in zediniti zastran učnega jezika, ktera teh oblati mora od-jeujati? Postava je toraj zelo nejasna.
3.	Tudi bi se moralo v postavi povedati, ktere so tiste postavne meje, kterih šolske oblasti ne smejo prekoračiti pri določevanji podučnega jezika? Državno sodišče je sicer že dvakrat izreklo, da te meje so: člen 19. drž. temeljnih postav, § 1. šolske postave in § 51. učnega reda.
a deželni šolski soveti v Celovcu, Gradcu, Trstu itd. se na to prav nič ne ozirajo, saj vedo, da razsodbe najvišega sodišča niso nobene postave, kterih bi se moral človek bati zavolj kazni, zato se pa tudi nič ne brigajo.
Drugače pa bi bilo, ko bi se § 6. prena-red i 1 n. pr. tako :
„In der Volksschule ist die Muttersprache der Kinder auch die Unterrichtssprache. Das Lernen einer zweiten Landessprache ist erst vom vierten Schuljahre an zulässig, und zwar nur als Unterrichtsgegenstand , niemals als Unterrichtssprache. Eine Ausnahme findet nur dann statt, wenn in einem Orte nicht mindestens 40 schupflichtige Kinder einer Nationalität vorhanden sind."
dokler ni Marija Terezija 1. 1759 Frankenberga pozvala na Mehlinsko stolico, ktero je imel kinčati kot pravi apostelj in boritelj cerkve in naroda, ki mu je bil izročen.
A tudi Edling zasedel je bil, od Marije Terezije izbran, stolico sv. Mohora v Gorici. Bil je Edling pravi pastir svoji čedi, ktero je ne le po svojih duhovnih, ampak tudi sam pasel z nauki resnice in deljenjem sv. zakramentov. Ob nedeljah in praznikih hodil je v veliko cerkev, spovedoval, pridigoval je in celo otroke podučeval v krščanskem nauku. Res pravi naslednik Kristusov, ki se je do vseh ponižal, da bi vse pridobil. Zatoraj pa so mu bili Goričani srčno vdani, kakor otroci očetu, in ko so pozneje Edlinga prigovarjali, naj se škofovski stolici odpove, bil je globoko v srce ranjen, rekoč, da tega ne more, ker ljubi svojo čedo in čeda ljubi njega. Res, srečen duhovni pastir, ki zamore tako govoriti. O prišli so za goriško cerkev in njenega angelja resni časi, trdi dnevi. Privel jih je cesar Jožef.
(Daljo prih.)
Izvirni dopisi.
Iz Celovca, 18. novembra. (Kaj bo s šolami? — Prošnje za slovenske in katoliške šole. — Popravka potreben paragraf.) O novem naučnem ministru se čuje, da se bo sicer nekoliko vdal težnjam Tirolcev in drugih katoliških Nemcev, da pa v narodnem smislu ne mara nič storiti. Vojaški minister (kteri je nemškim liberalcem že dolgo k srcu priraščen) pritiska bojda na to, da bi se šole v slovanskih deželah še bolj p o n e m č i 1 e. Ako je to res, potem bodo morali tudi slovenski poslanci bolj krepko stopiti na noge !
Ker koroški nemškutarji in liberalci zmirom trdijo, da Korošci sami želijo nemških šol in da slovenskih ne marajo, zato so koroški rodoljubi skle nili, to staro laž enkrat za vselej zavrniti. Ravno zdaj se podpisujejo prošnje na državni zbor za slovenske šole. Ob enem prosijo za versko (kon-fesijonalno) in za 6 let no šolo. Slovenske poslance pa prosimo, naj skrbijo za to, da te prošnje ne ostanejo glas vpijočega v puščavi!
Zdi se mi, da prej ne bo pomoči za nas dokler sc ne prcuaredi § 6. šolske postave, kterega
Domače novice.
(Povodom cesaričinega godu) imeli so včeraj učenci vseh tukajšnjih šol prosto. V križanski cerkvi služila se je pa sv. maša za presvitlo cesarico, ktere se je več dostojanstvenikov vdeležilo.
(Narodna čitalnica v Škof j i Loki) priredi v svojih prostorih v nedeljo 22. novembra 1885 veselico na korist po povodnji poškodovanih Gorenjcev. —Vspored: 1. Narodna: „Popotnik".
—	2. F. S. Vilhar: „Zakaj si se mi vdala", samospev s spremljevanjem na glasoviru. — 3. F. Mayer: „Tičica gozdna", čveterospev. — „Župan". Izvirna šaloigra v dveh delih. — Začetek točno ob 1/38. uri.
—	Vstopnina: udom 20 kr., neudom 40 kr., družinam 1 gld. Preplačila se hvaležno sprejemajo. — K tej veselici vljudno vabi	odbor.
(Vabilo k veselici) kojo priredijo gledališki diletantje s sodelovanjem domačega pevskega zbora dne 22. novembra t. 1. v prostorih g. Rajspa v Mozirji. — Vspored: I. „Blaznica v prvem nadstropji". Vesela igra v enem dejanji, češki spisal Fr. Samberk, poslovenil Josip Stare. — II. „Strup!" Vesela igra v enem dejanji. Prosto poslovenila Luiza Pesjakova. — V predsledkih poje pevski zbor. — Začetek točno ob 7. uri zvečer. — K obilni vdeležbi uljudno vabi	odbor.
(Za bodoče porotno zasedanje) izžrebani so sledeči gospodje porotniki: Jurij Auer, hišni posestnik v Ljubljani; Josip Babnik, posestnik in krčmar v Ljubljani; Anton Bolka, posestnik v Stošci; Janez Brenčič, posestnik na Vrhniki; L. Biirger, trgovec v Ljubljani; Karol Czerny, hišni posestnik v Ljubljani; Franc Faleschini, zidarski mojster in hišni posestnik v Ljubljani; Josip Finžger, oštir na Brezji; Janez Gams, posestnik v Loki; H. Geltner, specerijski trgovec v Ljubljani; Janez Gestrin, hišni posestnik v Ljubljani; Jernej Grašek, hišni posestnik in trgovec v Kamniku; Janez Guzelj, posestnik v Loki; Anton Gvajc, tesarski mojster v Ljubljani; Janez Janesch, posestnik v Ljubljani; Blaž Jesenko, hišni posestnik v Ljubljani; Andrej Klinar, kmet v Planini; Janez Klopčič, hišni posestnik v Ljubljani; Janez Kreuzer, hišni posestnik v Ljubljani; Josip Ivrisper, hišni posestnik v Ljubljani; Fr. Kunaver, hišni posestnik v Ljubljani; Mihael Kunaver, hišni posestnik in krčmar v Dravljah; Anton Kunst, čevljar v Ljubljani; Janez Majhen, kmet na Brezji j
Peter Mayer ml., hišni posestnik v Kranji; Anton Novak, hišni posestnik in krčmar v Štepanjivasi; Franc Ojstriš, hišni posestnik v Ljubljani; Karol Puppo, trgovec v Ljubljani; Blaž Rasp, hišni posestnik v Ljubljani; Viktor Reclier, hišni posestnik v Ljubljani; Josip Rode, hišni posestnik in krčmar v Kamniku; Albert Samassa, tovarnar v Ljubljani; Anton Schuster; trgovec v Ljubljani; A. Slitscher, trgovec v Ljubljani; Janez Tome, hišni posestnik v Ljubljani; — Za namestnike pa gospodje: Egidij Bončar, pek; Gašpar Doler, branjevec; Jos. Ferjan, ključar; Janez Kopač, mesar; Jurij Plahutnik, kramar; Jernej Podgoršek, hišni posestnik; Rajmund Ranzinger, špediter; Ferdinand Simonetti, hišni posestnik in zlatar; Viljem Strel, hišni posestnik; vsi iz Ljubljane.
(Štajarski deželni zbor) pečal se bode poleg druzega tudi z raznimi železniškimi vprašanji. Zgraditi bode treba proge: Marija Celjsko, Rogaško-Slatinsko in Celje - Savinjskodolinsko. Za trasovanje proge Poličani-Konjice dovolil se je lokalnemu komiteju v Konjicah znesek 300 gold, iz deželnega zaklada.
(Nemški „Schulverein") ponuja po slovenskem Stajarju slovenskim občinam denar „na posodo", od kterega bi ne bilo nobenih obresti plačevati treba in bi se tudi odpovedati ne dal, proti temu, da se mu slovenske občine zavežejo šole zidati in že obstoječe razširjati in v tih vsaj po „višjih" razredih polagoma lo nemščino za učni jezik vpeljati. Zal, da mu gre, kakor se sliši, marsiktera občina na limanice. Na čast bodi pa južnim Stajarcem priznano, da se temu večinoma vendar le krepko vstavljajo.
(Socijalisti in anarhisti) oglasili so se zopet na Štajarskem. Ni še dolgo tega, kar so jih v Gradci celo četo prijeli in pod ključ spravili in že se čuje iz Maribora novica, da so včeraj v Celji prijeli iz-datelja socijalističnega lista „Die Arbeit", ki v Mariboru izhaja. Piše se Janez Riesman. List mu je bil nedavno konlisciran iu bi se bila včeraj v Celji zarad tega dotična pravda pričeti morala. Gr?ški državni pravdnik je pa v Celje brzojavil, da naj Riesmana zapro. V Mariboru se je pa v njegovem stanovanju in v stanovanju vrednika Schu-sterja takoj pričela preiskava, pri kteri so mnogo sumljivih pisem zasačili.
Razne reci.
—	Naš rojak, čast. gosp. Konštantin Vidmar, iz reda sv. Benedikta na Dunaji, je imel 17. t. m. zvečer v dvorani Dunajske „Ressource" poljuden eksegetičen ter apologeticen govor pred številnim, jake izbranim občinstvom. Obsojal je ne-krščanske ideje zadnjih V er eščagi n o vi h slik, ki so bile na ogled postavljene v Dunajski umetnostni palači, in ktere je tudi tako očitno obsodil Dunajski kardinal-nadškof Ganglbauer. Razlagal je po sv. Hironimu, kteri je pisal proti Ilelvidiju, Vere-ščaginu četrtega stoletja, izraz „p r i m oge n it u s", prvorojenec, ki le to pomeni, kar beseda pové, da je bil Kristus namreč prvorojen sin Marije, M. B.; iz česar se pa nikakor ne more sklepati, da je Zveličar še mlajše brate imel (v pravem pomenu besede). Našteval je na to učeni gosp. govornik one pisatelje, ki govore o „bratih" Jezusovih ter jasno dokazal, da izraz „fratres Jesu" pomenja na dotičnih mestih lo daljne sorodnike Gospodove, bratrance itd. Dokazal je nadalje gospod govornik, da je naš Gospod na križi resnično umrl, ter isti-nito tudi od mrtvih vstal. Videti je bilo tudi iz vsega govora, kako nevarne, popolno protikrščanske so ideje, izražene v slikah ruskega slikarja, da izražajo ista načela, ktera so naznanili Zidje kriče: „Nočemo, da ta nad nami vlada." Občna pohvala donela je po končanem govoru našemu rojaku gosp. Vidmarju, k čemur mu čestitamo ter hvalo izrekamo. da se tako nevstrašeno poteguje za krščanska načela.
—	Graški nemški velikošolci napravili so minulo nedeljo komers, pri kterem so zopet prav po svoji divjaški navadi zrojili, ker jim navzoči policijski komisar ni pustil prebrati Schonererjevega telegrama. Razhajajoč so pretili, da bodo policijsko poslopje razbili. Lepa taka in nadepolna mladina!
—	t Knez in škof Della Bona. Kratko smo včeraj na tem mestu sporočili smrt Tridentin-skega knezoškofa dr. Jan. Ev. Jakoba Della Bone. Naj danes dostavimo, daje umrl nagle smrti,
17.	t. m. zadet od mrtvuda. Rojen je bil v Gorici
18.	novembra 1814 od slovensko matere. V mašnika posvečen 25. januvarija 1838, je služboval dalje časa v svojem rojstnem mestu in na Bene-čanskem v raznih duhovskih službah. Tii je bil tudi, dokler je bilo Benečansko še naše, deželni šolski svetovalec in ljudskih šol nadzornik. Nesrečnega leta 1866 je postal ud Tirolskega deželnega
šolskega sveta ter namestniški svetovalec vlnnsbrucku. Bri.venški knezoškof ga je imenoval konzistorijalnim in svojim duhovnim svetovalcem. 14. junija 1874 postane stolni prošt in pomožni škof v Salzburgu z naslovom škofa Tenedoškega in partibus inf. 16. junija 1879 pa je bil od Nj. c. kr. Ap. Vel. cesarja Franca Josipa imenovan za knezoškofa Tridentinskega na Tirolskem ter od sv. Očeta potrjen 27. febr. 1880. Rojen Slovenec, služboval je skoraj izključljivo med Nemci in Lahi; vendar se je vedno čutil Slovenca ter rad povedal, da je slovenske matere sin. Tako mi je pravil Tirolec, Tridentinec. Zapisan je bil tudi v družbo sv. Mohorja. V Tridentu je imel težko stališče; vendar si je bil pridobil s svojo nepristra-nostjo in gorečnostjo tudi tii spoštovanje in ljubezen. Slovenski narod sme biti ponosen na svojega sina. Naj počiva v miru!
— Sveta sedmič a. Število sedem veljii za sveto in popolno število, ker nas spominja važnih dogodeb in dejanj iz svetega pisma. Sestavlja se iz treh in štirih, števila Božje in števila vstvarjenih reči, in izraža zvezo obeh in je tako število milosti. Sedmero je darov svetega Duha, delivca milosti in sedem je svetih zakramentov, po kterih nam poglavitno prihaja milost. Predpodobe teh so: sedem luči, ki so gorele na zlatem svečniku, sedem klasov, ki so rastli na enem steblu, sedem slopov, na kterih je zidano poslopje modrosti, sedem trobil, ki so na-znanovala sveto leto, v kterem so Izraelovi otroci zopet dobili zgubljeno dedščino, sedem zvezd na desnici sinu Božjega (skr. raz. 1. 16.), sedem ključavnic, s kterimi so bile zatvorjene bukve življenja, kterih ni nihče mogel odpreti, kakor Jagnje Božje. Tudi pri pokori, ki pelje k milosti, najdemo pomenljivo številko sedem. Spominjamo tukaj sedem spo-kornih psalmov. Kakor že Origen pravi, nas to spominja, da se na sedmero načinih grehi odpuščajo, namreč pri svetem krstu, po mučeništvu, po miloščini, s prizanašanjem tujih krivic, po spreobrnjenji drugih, po popolni ljubezni, po pokori. V starem zakonu se bere, da se je Naaman Sirec sedemkrat mogel vrniti v reki Jordanu, da je bil ozdravljen, gobovi, ki bi imel biti ozdravljen, se je poškropil sedemkrat, zagrinjala pred svetiščem so se poškropile sedemkrat s krvijo žrtev. Stari cerkveni zakoni so prepisavali za velike pregrehe pokoro za 7 let. V molitvi najdemo tudi število sedem, namreč, pri molitvi v očenašu in v sedmerih besedah Kristusovih na križu. Božja naprava na zemlji, sveta cerkev, je zaznamovana v svetem pismu s sedmerimi krščanskimi občinami, kterim je sv. Janez pošiljal svoja pisma. Sedem dijakonov so postavili apostoli nad prve krščanske občine. Ako še vzamemo sedem telesnih in sedem duhovnih del usmiljenja, sedmero žalost in sedmero veselje blažene Device Marije, sedem poglavitnih krepost, sedmera nebesa in sedem blagoslovljenj, ki peljejo do mašni-štva. A ne samo v krščanski simboliki, tudi drugej najdemo število sedem. Sedem je bilo modrijanov starega veka, sedem čudežev sveta, sedem barv ima mavrica, sedem dni ima teden, sedem je glasov v godbi, sedem so šteli nekdaj planetov.
Telegrami.
Dunaj, 20. nov. Državni poslanec Wick-hoff je danes zjutraj umrl.
Bukarešt, 20. nov. Govori se, da so Srbi včeraj Bolgare napadli, kteri so se pa umaknili proti Vidinu.
Beiigrad, 19. nov. Vreme je silno neugodno za vojsko. Pota vsled dežja in snega niso več za hojo, na vožnjo niti misliti ni.
Kalafat, 19. nov. Srbje so od Vidina le še 5 četrtin ure oddaljeni, kjer je menda 500 ranjenih vojakov. Strah jo od dne do dne ondi večji. Mnogo jih beži.
Sofija, 19. nov. Predvčeranjem stalo je 25.000 Srbov s 6 ali 7 baterijami nekako 15.000 Bolgarom nasproti, ki so le 4 baterije imeli. Ranjeni Srbi in Bolgari spravljajo se v Sofijo. Iz Rumelijo dohaja vedno mnogo novih prostovoljcev, kteri po nekaj ur počivajo, potem pa takoj gredo na boj. Danes pričakujemo krvave bitke pri Dragomanu.
Sofija, 19. nov. Danes so se Srbi zopet na Slivnico zaganjali, pa smo jih vrlo odbili. Jutri nadjamo se odločilnega boja.
Carigrad, 19. nov. („Havas" sporoča): Bolgarski knez je brzojavil na sultanovo depešo, ki je bila odgovor na kneževo prošnjo za pomoč, da se on in bolgarski narod sultanu podvrže in da bodo bolgarsko čete Ru-inelijo popustile. Sultanu je bilo to tako všeč, da je takoj sklical ministerski sovet. (Ta depeša je neverjetna. Vr.)
London, 19. nov. „Times" imajo iz srbskega tabora vest, da bi se bila sultan in kralj Milan že toliko pomenila, da kakor hitro se bodo srbske čete Sofije polastile, M i 1 a n
ne bo s knezom Aleksandrom miru sklepal, temveč s sultanom. Za to se bo pa Srbiji pripoznalo nekaj zemlje, ker visoki porti na tem ni prav nič ležeče (?) čo se bo Bolgarija razkosala, pač pa ji jo ljubša mogočna Srbija, kakor pa' močna Bolgarija.
London, 19. nov. Kraljičina proklamacija razpustila jo parlament. Novi parlament snido se šo le 12. januvarja.
Umrli so:
15.	nov. Alojzij Koblar, posestnik, 5G let, je potoma na železnici umrl za mrtvoudom. — Urša Podlipnik, gostija, 93 let, Karlovska cesta št. 7, Marasmus.
16.	nov. Frane Melik, delavčev sin, 2 mes., črna vas št. 14, božjast. — Anton Berloger, bivši hišni posestnik, 76 let, Hilšcrjeve ulice št. 6, sušica.
V bolnišnici:
14. nov. Tine Škerl, hlapec, 50 let, oslabljenje moči.
Tujci.
18. novembra.
Pri Maliču: Jos. Ristelhuber, trgovec, iz Aacliena. — Kari Preglhof, trgovee, z Dunaja. — Gustav Hermann, trgovec, iz Požuna.
Pri Slonu: Vojteli Ricliter, Edvard Herbstein, trgovca, z Dunaja. — G. Micori, tajnik zavarovalnice, iz Gradca. — Srečko pl. Baeho, notar, s soprogo, iz Hrvaškega. — Avgust Maver, Josip Aiebler, Leopold Manhart, trgavci, iz Trsta. — J. C. Bock, zasebnik, s soprogo, iz Trsta. — Jan. Veneajz, c. k. okr. sodnik, iz Krškega.
Pri Južnem Kolodvoru: A. Engel, tohnikar, z družino, iz Rosonheima. — Vinc. Zukat, stotnik, iz Malborgeta. — E. Žimnio, zasebnik, iz Kranja.
Pri Avstrijskem caru: Franc Hlad k v, zasebnik, iz Divače. — Mat. Hvala, zasebnik, iz Tomina. — Šiinen Schmal-kier, zasebnik, iz Štajarskega.
Pri Virantu: Frane Modic, lesni trg., iz Laliova. — Janez Rus, posestnik, iz Ribnice. — Martin iz Eisonberger, fabrikanta, iz Monakovega. — Jakob Dcreani, trgovec, iz Žu-žemperka.
I>miiejNktt !»orza.
(Telegrafično poročilo.)
20. novembra. Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka) Sreberna „ 5% „ 100,, (s 16% davka) 4% avstr. zlata renta, davka prosta Papirna renta, davka prosta Akcije avstr.-ogerske banke
Kreditne akcije......
London .......
Srebro .......
Francoski napoleond......
Ces. cekini ......
Nemške marke ...
Od 19. novembra. Ogerska zlata renta 4%
„ papirna renta 5 % Akcije anglo-avstr. banke „ Länderbanke „ avst.-oger. Lloyda v „ državne železnice „ Tramway-društva veli. 170 4% državne srečke iz 1. 1854 4% ........1860
82	gl.
82	„
108	„
99	„
864	„
284	.,
125	„
10	"„
5	„
61	„
200 gld.
Trstu
Državne srečke iz 1.
1864 1864
Kreditne srečke . . . Ljubljanske srečke .... Rudolfove srečke .... Prior. oblig. Elizabetine zap. železnice
„ „ Ferdinandove sev. ., 5 % štajerske zemljišč, odvez, obligac.
250 i 500 10Ü 50 100 "¿0 10
;i.
97 89 97 102 636 269 187 126 139 171 170 176 21 17 115 105 104
15 55 90
70 65
98 75
, 60 95 60 30
75 75 75 70 75 50 75 25 80 50 50
kr
kr.
z dvoma sobama, kuhinjo jn z vsem drugim takoj odda Jožef JPauer na Sentpeterskem predmestji št. 22.	(3)
V „Katoliški Bukvami" v Ljubljani je
dobiti:
: R®

duhovno
/i
f" f?
K
Slovenskim bogoslovcem in mašnikom
spisal	(17)
Anton Ziiiiiinčič,
profesor pnstirstvn.
I.	del (oseba pastir jeva, liomiletika, katelictika) stane 1 gl. 20 kr., po pošti 1 gl. 30 kr.
II.	del (splošnja liturgika, ljudske pobožnosti, brevijar, sv. maša) veljii 95 kr., po pošti 1 gl. 5 kr.
III.	del (sv. zakramenti) veljii 1 gl. 5 kr., po pošti 1 gl. 15 kr.
Dovršni zvezek še izide.