Ili- leto. V Gorici, mali serpan 1882.	4. zvezek.
Golgota in Božji grob.
Golgota, kjer je Kristus za nas na križu vmerl, in Božji grob, kjer je počivalo njegovo presveto resno telo, dokler je častit od smerti vstal, to sta pač najsvetejša kraja na zemlji ; gdo ne ve za nja, komu nista na misli vsak dan, zlasti o velikonočnem času? Ali kakšna sta bila tedaj ta dva kraja, in kakšna sta dandanašnji ?
„Gora Kalvarija" — govorimo navadno ; vender bi se motil, gdor bi mislil, da je bila Kalvarija v resnici gora v navadnem pomenu te besede. V svetem evangeliju tudi nikjer ne stoji „go-r& Kalvarija", temuč le „ k r a j kalvarije", to se pravi „kraj mert-vaške glave". Latinska beseda „kalvaria“ pomeni namreč to, kar „mertvaška glava", in ravno tega pomena je tudi hebrejsko ime „Golgota“. Imenoval pa se je ta kraj najberž zato tako, ker je bila nekako okrogla pečina ali kamenita kopica, kake štiri mehe visoka, veliki mertvaški glavi koliker toliko podobna, zlasti ker je bila gola, brez drevja, germovja ali trave.
Kje je bila Kalvarija ob času Kristusovem, nam pripoveduje sv- evangelist Janez,, ko govori o napisu, ki ga je dal Pilat na križ obesiti: „Ta napis", pravi, „je torej mnogo Judov bralo, ker Je bil kraj, kjer so Jezusa križali, blizu mesta."
Precej poleg si moramo misliti vert Jožefa Arimatejskega, kaker piše ravno imenovani evangelist: „Bil je pa na mestu,
L
— 98 —
kjer je bil križan, vert, in na vertu grob. nov, v keterega še nikoli nihče, ni bil položen.“ — Jožef Arimatejski je bil dal ta grob vsekati v pečino, da naj bi se vvanj položilo po smerti njegovo truplo. Judje namreč navadno niso zakopovali svojih merli-čev, temuč vsaka družina si je poiskala v okolici kako votlino podzemeljsko ali berlog, ali si je pa dala nalašč vsekati v skalo tak prostor, ali na vertu ali sicer na kakem prijetnem kraju; tjakaj so se devali potem vsi, ki so vmerli iz tiste družine, zaviti v ruhe, pa ne zabiti v trugo. Vhod v take grobe je bil navadno nizek, da se ni moglo po konci hoditi noter, in skala, kakor mlinski kamen, se je zavalila spred, da niso divje zverine prišle do mer-ličev. Ta skala in pa vsa pečina okoli vhoda se je morala z apnom pobeliti vsako leto, da se je že od daleč videlo da je tu grob, ter so se ptuji Judje, ki so mimo hodili, vedeli, varovati dotike, ki bi jih bila po njih postavah oskrunila. Zato pravi Kristus hinavskim pismoukom in farizejem, da so »podobni pobeljenim grobom, ki so od izvunaj lepi videti, iznotraj so pa polni mertva-ških kosti in vse nesnage.“ (Mat. 23, 27.)
Takov je bil torej tudi Jožefa Arimatejskega grob, samo da je bil še čisto nov in prazen. Razdeljen je bil, kaker se vidi še dandanašnji, v dve kambrici, tako da se je iz perve v drugo šlo pripognjeno skozi nizka, ozka vratca. Jezusa so položili v drugo, kakih 7 črevljev dolgo in 6 črevljev široko. Ta je bila notri tako razdeljena, da je bila popolovica prostora (podolgoma) zvišana od tal, skoraj kaker bi bila altarna miza. Na ta zvišani prostor je položil Jožef truplo Kristusovo, pred vratca pa je dal zavaliti velik kamen. —
Dandanašnji je Božji grob v čedni, precej veliki in bogato opravljeni kapeli, ketere podobo so mnogi naši bravci gotovo že večkrat videli. Na Golgoti pa ste dve manjši kapelici; ena obsega mesto, kjer so Kristusa na križ pribijali, druga, precej poleg, pa, kjer je na križu povzdignjen svojo presveto dušo izdihnil. V te dve kapelici se pride po stopnjicah 18 stopenj ; od luknje, kjer je bil križ zasajen, do Božjega groba pa je kakih 700 črevljev-Yse tri kapele so z mnogimi drugimi menj imenitnimi vkupaj pod eno streho v veliki cerkvi vstajenja Kristusovega, ki stoji skoraj v sredi sadanjega Jeruzalema. — Najimenitniša cerkev celega sveta, ali Bogu bodi potoženo, Turki imajo ključe od nje ! Kaker v hudi ječi so zaperti v njej varihi Božjega groba! — To je kazen odpada od edinosti katoliške vere, ki se prežalostno kaže ravno na

— 99 —
tem najsvetejšem kraju. Niso namreč le katoličani, naši frančiškani, ki tu čujejo in molijo; tudi Gerki in razni drugi odcepi,enei imajo notri svoje varihe groba zveličarjevega, tudi vsi ti imajo notri svojo posebno službo Božjo. Dostikrat bi pač hudi prepiri vstali ali celo poboji, da niso pri slovesnostih turski vojščaki v cerkvi, ki z biči mahajo po ljudeh, da jih obderže koliker toliko v redu. Pa to ni edina nedostojnost, ki se godi na tem presvetem kraju; gode se še razne druge še bolj žalostne, o katerih nočemo govoriti za zdaj. Le to pravimo, kar nam sveta katoliška Cerkev na veliki petek kliče izpred razpra vij enega altarja :	„Moli-
mo tudi za krivoverce in ločence, da bi jih Bog in Gospod naš iztergal iz vseh zmot in k sveti materi katoliški in apostoljski Cerkvi milostivo nazaj poklical !“
Četerto poglavje.
1212—1215.
Dušne in telesne bolečine Frančiškove. — Njegova apostoljska delavnost na Laškem. — Čudovita rast njegovega reda. — Njegovi nauki pri sv. Mariji An-geljski. — Njegovi pismi vsem kristijanom. — Pot njegova na Špansko. — Slovesno pote rje nje reda na četertem vesoljnem cerkvenem zboru lateranskem.
Potem ko je bil vstanovil perva dva redova, je čutil Frančišek velike dušne in telesne bolečine ; ni vedel namreč, keterega življenja bi se lotil, ali bi se vdal edino molitvi in svetemu premišljevanju, -ali bi pa z delom, zlasti z oznanjevanjem svete vere tudi bližnjim izkušal koristiti. Večina učencev njegovih in on sam 80 bili priprosti ljudje, ne učeni, ki niso poznali svetega pisma in skrivnih globočin bogoslovske vede; posvetni ošabnosti niso imeli uasproti postaviti kaker le ponižno vdanost do križa Kristusovega, na ta način so res pridigali on in učenci njegovi po Umbriji
— 100 —
in Toskani, prenašaje veselega serca zaničevanje, zasramovanje in vsakoverstne krivice; Bog je poterjeval njih besede se znamenji in čudeži in povsod so ginjeni po njih pridigah in lepih zgledih zapustili grešno življenje in resnično pokoro delati začeli.
Čudno se nam mora zdeti potemtakem, kako je Frančišek vender le začel dvojiti o svojem poklicu. Gotovo, to dvojbo je poslal Bog v serce služabniku svojemu zato, da bi mu sam razodel apostoljski njegov poklic, in pa, da bi ga še bolj vterdil v ponižnosti. prepustivši ga edino človeški slabosti. Ko torej ni vedel, kaj bi storil, pokliče Frančišek brate svoje skupaj ter jim pravi : «Bratje moji, kaj mi svetujete? Ketero se vam zdi bolje? da bi le molil doma, ali pa da bi hodil pridigat? Jaz sem priprost človek, ki ne znam lepo govoriti. Bog mi je dal bolj dar molitve, kaker dar besede. Sicer pa se mnogo pridobi v molitvi ; molitev je studenec milosti božjih. Keder se pridiga, pa se le drugim delibar je Bog podaril. Molitev očišča serce in nagnjenje ter nas druži z edino pravo in najvikšo dobroto, ker navdaja dušo z veliko krepkostjo v čednosti. Pridiganje pa duhovnemu človeku noge oprasi; moti namreč in raztresa ter k popuščanju vodi v ostrosti. Naposled v molitvi govorimo z Bogom, poslušamo ga in z angelji se znanimo, kaker bi že augeljsko bilo naše življenje. Y pridiganju pa se moramo znižati k ljudem in živeč mej njimi gledati in slišati, govoriti in misliti kaker oni, celo po človeško. Ali vender je nekaj, kar se mi zdi, da pridiganje pred Bogom nad vse povzdiguje, to, ker je Bog Sin, ki je v naročju Boga Očeta in najvikša modrost, z nebes dolu prišel, da bi rešil duše, da bi učil ljudi se zgledom in z besedo, da bi jih odkupil se svojo kervjo in da bi jim iz te lcervi napravil kopelj in zdravilno pijačo. Yse, kar je imel, je dal rad in brez prideržka za zveličanje naše. In ker smo dolžni vse storiti po zgledu, ki nam je pokazan v njegovi osebi kaker na visoki gori, zato se mi zdi, da bo primerniše volji Božji, ako pretergam svoj tihi mir ter grem delat vun mej svet.“
Da bi ušel negotovosti, ki ga je tako trapila, pošlje dva svojih učencev, Filipa in Maseja, k bratu Silvestru, mašniku, ki je bil takrat v asiških gorah v molitvi, da bi ga prosila, da naj se posvetuje z Bogom v tej dvojbi. Ravno to je naročil sestri Klari, priporočevaje ji, da naj se tudi svojih hčeri v ta namen posluži, zlasti tiste, ki se ji zdi naj bolj čista in priprosta. Ko sta se Filip in Masej vernila, ju je sprejel Frančišek z velikim spoštovanjem in posebno priserčnostjo; vrnil jima je noge, objel ju ter velel
— 101 —
naj se jima prinese jesti. Potem ju je peljal v les, kjer je pokleknil ter z odkrito, priklonjeno glavo in rokami čez persi prekrižanimi rekel : „Povej ta mi, kaj mi veli storiti moj Gospod Jezus Kristus?“ Masej odgovori: »Preljubi brat in oče moj! Silvester in Klara sta oba enak odgovor dobila od Gospoda našega Jezusa Kristusa: Pojdite in pridigajte! To ni le zavoljo vašega zveličanja, da vas je Bog poklical, temuč tudi zavoljo zveličanja drugih, in on sam vam bo polagal besede v usta.“ Na te besede Frančišek naglo vstane in poln duha Božjega od ljubezni goreč zakliče: »Pojdimo v imenu Božjem P
Tako z novo močjo oborožen je pridigal naj prej v Bevanji, kjer je čudež poterdil besede njegove. Ozdravil je namreč neko dekletce, ki je bilo slepo, in spreobernil veliko množico grešnikov, keterih so mnogi njemu se pridružili ter postali oznanjevavci pokore in miru.
Toliko duš, ki jih je pridobil za kerščansko življenje na enem mestu, to je porodilo v njem hrepenenje, da bi šel pridigat sveto vero na Jutrovo in da bi tam vmerl za Jezusa Kristusa. Ali ker ni hotel ničeser storiti brez dovoljenja papeževega, gre v Kirn, pridigovaje in čudeže délaje, koder je hodil. Cerkev je vladal še vedno veliki papež Inocencij lil. Frančišek mu razloži, kako naglo se je narastel njegov red. kako sveto žive njegovi bratje, kako hoče prenoviti stari svet na zapadu in kako misli iti pridigat evangelij tudi narodom, ki sede še v smertni senci. Pri teh besedah je zažarela krepka duša papeževa v pobožnem veselju; rad mu je dovolil.
Tudi v Rimu je pridigal Frančišek pri tej priložnosti z velikim vspehom; pridobil je tam dva izverstna učenca, Rimca Zaka-rija in Viljema, Angleža. Tedaj je spoznal tudi gospo Jakobo Se-tensolijsko, ki se je vsa vdala službi vbozili manjših bratov, podobna izraelskim ženam, ki so stregle Jezusu in njegovim učencem. Ona je bila, ki je vstanovila manjše brate tudi v Rimu. Dobila je namreč od patrov benediktinov za nje neko stanovanje v bolnišnici svetega Blaža, ketera je postala potem pervi samostan frančiškanski v poglavitnem mestu katoliškega sveta. Le-ta samostan se imenuje dandanašnji svetega Frančiška na Bregu; notri je še ohranjena vboga celica, kjer je prebival sveti Frančišek, spremenjena v pobožno kapelico.
VernivŠi se k sveti Mariji Angeljski je oskerbel Frančišek svoja poslednja naročila, ter, pustivši Petra Ivatanija za vikšega,
— 102 —
odešel na morje, da bi se peljal na Jutrovo, spremljan od enega samega brata. Dobil si je prostora na neki ladji, ki je imela plavati proti Siriji. Ali nasprotni valovi so jo gnali na slovensko o-brežje, kjer je čakal Frančišek nekoliko dni v zaupanju, da bo dobil kako drugo ladjo, ki pojde na Jutrovo ; ali ni se prikazala ob ena.
Videvši torej, kako se mu je poderla namera, prosi neke pomorščake, ki so se odpravljali v Jakin, da bi ga sprejeli na svojo ladjo iz ljubezni do Boga. Ali ti ga nočejo po nobenem načinu, ker ni imel s čim plačati voznine. Kaj stori Frančišek? V zaupanju na Boga gre vender le na tisto ladjo ter se tam skrije s tovarišem. Za njim pride neki neznan človek ter prinese hrane, ketero izroči nekemu poštenemu popotniku. „To vam izročim1*, pravi „za dva vboga redovnika, ki sta skrita. Hranite in dajte jima, keder jima bo treba". Kedor koli je bil ta dobrotnik, gotovo je, da ga je poslal Bog za ljubo tema dvema vbozima, ki sta bila vboga iz ljubezni do Boga. Vožnja zopet ni bila srečna ; vreme je bilo gerdo, da ni bilo mogoče razpeti jader niti na suho priti. Kar so imeli pomorščaki in popotniki hrane, vse je pošlo ; le to je bilo še ostalo, kar je bil tisti neznani dobrotnik prinesel za redovnika. In previdnost božja je množila ta živež, tako, da, ga je bilo vsem zadosti, kar jih je bilo na ladji, za ves čas, ko so bili zaderžaui na morju, dokler so prišli v loko jakinsko. Pomorščaki so stermeli nad tem čudežem, spoznavši, da je vbožec, ki ga niso hteli sprejeti na ladjo, vsem rešil življenje po zasluženju svojem, in hvalili so Boga zato.
Komaj zopet na suhem, je Frančišek nadalje sejal besedo Božjo kaker dragoceno seme, ki je prinašalo obilno žetev.
Ob tem času je bilo, ko mu je prišel naproti na asiškem polju neki mladenič, Janez po imenu, ki je oral tam. ..Oče11, tako ga nagovori, „že je en dober čas, kar slišim mnogo lepega o tebi in tvojih bratih; zato sem mislil tudi jaz, da bi služil Bogu, pa nisem vedel, kako bi te dobil, da bi govoril s tabo. Zdaj pa, ker je Bog dal, da si sam prišel le-sem, na me, tebi sé dam v roke, stori z meno, kar hočeš." Frančišku je bila ljuba priprošči-na Janezova in sprejel ga je proti temu, da razdeli vbogim, kar ima. Ta hip se odloči mladenič, da podeli enega vola njemu, enega pa da bo prodal in vbogim dal, kar izkupi. Ko so pa to izvedeli mlajši bratje tega mladeniča, teko hitro k možu božjemu, jokaje, ter ga prosijo, naj ne pusti, da bi ostali brez volu. „Do-
— 103 —
bro“, odgovori svetnik, „naredimo tako-le: jaz vara dam vola, ki ga je podaril meni, pa si vzamem brata vašegaK. Frančišek ga sprejme, in tako je bil zadovoljen sè svetim bratom Janezom, kaker ga je imenoval po smerti, da si ga je izvolil za posebnega tovariša; brat Janez pa je s toliko skerbjo posnemal svetega Frančiška, da je vse storil, kar je videl njega, da dela; ke-der je molil, je molil tudi on, keder je hodil, je bodil tudi on, in celo keder je Frančišek pljunil ali zakašljal, je Janez tudi. Ko je to opazil svetnik, ga vpraša enkrat, kaj to počne. Janez pa odgovori: „Yse sem jaz obljubil delati, kar ti delaš; nevarno bi bilo za me, da bi kaj opuščal.“ Svetnik je bil vesel tako čiste priproščine, vender mu je prijazno prepovedal, naj tega ne dela več.
Ali ne le taki priprosti ljudje so se zbirali v Frančiškov red, temuč tudi učeni in imenitni pred svetom. Mej drugimi se mu je pridružil ob tem času neki sloveč pesnik, eden izmej tistih, ki so se na Francoskem, v Provansi, imenovali trubadurji. Ti so namreč zlagali v domačem jeziku razne vmetalne pesmi, ki so se pele pri bogatih in veljakih, in celo kralji in cesarji so čislali in častili take može. Ta, ki je tukaj govorjenje o njemu, doma iz Jakinske Marke, je bil posebno izversten v svoji vmetalnosti, tako da ga bil sam cesar Friderik II. ovenčal ko pesnika, ter so ga zato navadno imenovali kralja verstičnega ali pevskega. Ta torej pride nekega dne v cerkev nekega samostana v tergu sv. Severina, kjer je slu-služabnik božji pridigal o skrivnosti svetega križa. In Bog mu je odperl oči ; videl je dva svitla meča na križ položena čez persi Frančiškove in spoznal, da je to tisti sveti mož, ki so se slišale o njemu tako velike reči. Kaker presunjen z mečem besede Božje se je torej odpovedal vsi posvetni ničeinernosti ter stopil v red manjših bratov. Frančišek ga je imenoval brata Pacifika, to je Mirnega, ker ga je videl tako popolnoma oslobojenega od posvetnega nepokoja ter spreobernjega k miru Jezusa Kristusa. Brat Pacifik je bil mož velike svetosti in pozneje pervi provincijalni minister na Francoskem. On je prejel od Boga tudi to milost, da je videl na čelu svetega Frančiška velik T, ki se je svetil v raznih barvah ter mu je nekako čudovito milost razlival po obličju. Perka T, ki se po hebrejsko imenuje tau, je namreč v starem času imela podobo križa, kar je bilo že pred Kristusom skrivnostno znamenje rešitve. Zato pravi Gospod pri preroku Ezekijelu (9, 4) : »Pojdi po sredi mesta, po sredi Jeruzalema, in zapiši tau na čelo možem, ki zdihujejo iz žalujejo zavoljo vseh gnusuobi, ki se godijo
— 104 —
notti." — Tudi na svetega Frančiška čelu je bila ta čerka znamenje izvoljenega Božjega, posebnega ljubljenca Kristusa križanega.
Nekaj spomina vrednega se je prigodilo, ko je prišel Frančišek na apostoljskem svojem potu v mesto Imolo. Tam je namreč najprej šel ponižno prosit škofa dovoljenja, da bi smel pridigati ljudstvu. Škof pa mu odgovori osorno:	„Menih, zadosti je, da
pridigam jaz ljudstvu svojemu." Frančišek se ponižno prikloni ter otide; ali čez kako uro pride zopet. Škof ga vpraša nevoljen, kaj je prišel zopet sitnosti prodajat. Ponižno odgovori Frančišek: „Mi-lostivi gospod, ako je oče zapodil sinu skozi ena vrata, mora se verniti skozi druga." Škof premagan od tolike ponižnosti ga objame veselega obličja ter pravi: „Ti in tvoji bratje imate od zdaj zanaprej splošno dovoljenje, da smete pridigati v moji škofiji."
Ob ravno tem času je bilo, ko je veliki škof milanski v svoje mesto poklical manjše brate, kjer so si bili pridobili veliko spoštovanje s čednostmi in pridigovanjem. Sad njih apostoljske delavnosti je bil mej drugim poklic nekega imenitnega, zmožnega mladeniča, ki je prosil redovnega oblačila. Oni mu povedo, da mora, gdor hoče biti manjši brat, odpovedati se vsemu časnemu premoženju in celo samemu sebi, in on gre v resnici in proda vse, kar je imel, in razdeli večo polovico vbozim, drugo pa ohrani za se, da bi imel za pot v Asiz, ker so rekli, da mora iti tje, da se sam pokaže Frančišku, ker ni imel nihče drugi pravice sprejemati novicev. Mladenič se torej odpravi na pot; spremljajo ga neketeri sorodniki in prijatelji in obilno število služabnikov. Tudi enega iz mej tistih redovnikov je nagovoril, da bi šel ž njim v Asiz ter ga peljal pred svetega Frančiška in prosil zanj, da bi ga sprejel. Ko pridejo k sveti Mariji Angeljski in Frančišek vidi toliko ljudi s tolikim posvetnim izkazovanjem, vpraša tistega redovnika, gdo da so ti gospodje, ki jih je pripeljal, in kaj hočejo. Ta odgovori veselega obličja : „Oče, to je en učen in bogat mladenič iz ene izmej najboljših hiš v Milanu; ta želi biti vaš učenec." Frančišek se nasmeja ter pravi v pričo celega spremljevavstva : „Ta mladenič se mi ne zdi pripraven za naš red ; zakaj tak ponosen prihod ne kaže tolikega od-terganja od sveta, da bi bilo zadosti, niti pripravnosti, da bi ga zapustil popolnoma. Tender pa se hočem posvetovati o tem z brati našimi." Skliče torej brate ter jih vpraša, kaj mislijo; pa tudi ti so sodili, da naj bi se ne sprejel, ker se je videlo, da mu je na dnu serca ostala še poželjivost posvetne časti in da ljubezen do
— 105 —
ničemernega izkazovanja ni bila izpuljena iz njega s korenino. Mladenič, ki je bil tam pričujoč, začne na to britko jokati, da se Frančišku v serce smili. „Bratje moji,“ pravi torej Frančišek, „ali vam je prav, da ga spi'ejmemo, ako je pripravljen služiti v kuhiuji? To bo pomoček, primeren, da se odpove vsi posvetni ničemernosti. “ Redovniki so bili zadovoljni s to pogodbo in mladenič jo je vesel sprejel, zagotavljaje, da je pripravljen storiti vse, kar se mu bo velelo. Zdaj ga Frančišek objame ter ga sprejme v red, berž ko je izročil denar in, kar je imel še svojega, tem, ki so ga spremili. Poslal ga je nato k svetemu Blažu v Rim, da bi tam opravljal kuharsko službo; in pri tem ponižnem delu je dosegel mladi redovnik toliko popolnost, da ga je Frančišek vrednega sodil, da bi vladal ostale, ter ga je naredil za predstojnika tistega kraja.
Ravnanje svetega očeta v tem primeru nam dobro kaže, da pri sprejemanju v redovni stan ni gledati na imenitnost osebe ali nje bogastvo in posebne zmožnosti, temuč najprej se mora gledati na to, kar je za tak stan poglavitna potreba, namreč da ima, gdor želi vstopili v red, resnično voljo odpovedati se svetu in samemu sebi.
Kaker pa je bila velika previdnost Frančiškova pri sprejemanju, ravno tako velika je bila skerb njegova za vse, ki so se mu izročili. Kaker pravi pastir je obiskal, ko se je vernil z morja, hrate, ki jih je bil prej to leto poslal v Toskano, da se prepriča, ali napredujejo na poti Gospodovi. Tedaj mu je podarila imenitna rodovina tlorenška, Ubaldinova, silno star samostan, zidan nekoliko ur proč od mesta v sredi gozda za nmihe reda svetega Bazilija; tje je poslal torej Frančišek nekoliko svojih tovarišev. Proti koncu meseca vinotoka pa se je vernil k sveti Mariji Angeljski, pridigo-vaje po navadi svoji povsod, koder je hodil.
Počitek, ki si ga je privoščil po tolikem trudu, je bil ta, da je učil svoje brate in molil.
„Redovnik“, tako jim je rekel, „ne sme po ničemer bolj goreče hrepeniti, kaker po duhu molitve. Brez njega, mislim, da se ue bodo niti posebne milosti zadobile od Boga, niti se ne bo napredovalo v službi njegovi. Če se človek žalostnega čuti in zne-mirjenega, mora berž k molitvi se zateči in v njej ostati pred Očetom nebeškim, dokler mu zopet verne zveličanjsko veselje ; zakaj žalost in nepokoj prevleče dušo z erjavico, ako je ne očistimo zopet se solzami. O bratje moji, da bi bili deležni po notranjem in po unaujein svetega veselja, ki ga Bog deli! Ako si prizadeva
— 10G —
njegov služabnik, da bi si pridobil in ohranil to duhovno veselje, ki izvira iz čistega serca, iz goreče molitve in drugih čednosti, potem mu hudobni duhovi nič žalega ne morejo storiti, in togotni šepačejo eden drugemu:	„Temu služabniku Božjemu ni mogoče
škode storiti, mi ne najdemo pri njemu vhoda, ker je zmirom vesel, v britkosti kaker v sreči.“ Nasproti pa so jako zadovoljni, ako mu vgrabijo ta zaklad ali vsaj zmanjšajo, zakaj, berž ko se jim posreči, da mu vsaj nekoliko vcepijo bistva svojega, precej bodo iz lasa naredili hlod. pridevaje zmirom po nekoliko, ako človek ne napne vseh moči, da pokonča njih delo z močjo molitve in kesanja. Hudiču in njegovim tovarišem je namenjeno, da stanovitni ostanejo v žalosti, mi pa bodimo vedno veseli v Gospodu.“
Neki drug krat se je pogovarjal v sredi mej njimi sede o hvalni daritvi, ki je sad ustnic in serca, o ustni molitvi, ketere vedno potrebujemo, da pomoremo spominu in razumu ter gorečnost oživimo. Pri vsem svojem opominjevanju pa je Frančišek najbolj povdarjal ponižnost in vboštvo, to dvojno neomajljivo podlago vsakega duhovnega poslopja, in zato se nihče ne bo čudil, ker je odločil, da naj se bratje njegovi imenujejo manjši bratje, in predstojniki njihovi ministri to je služabniki. Ves ogenj polne duše njegove pa se je pokazal, keder je govoril o preljubem svojem vboštvu.
„0 bratje moji“, tako je rekel, „vboštvo je zaklad skrit na evangelijski njivi, podlaga in temelj našega reda, posebni pot zveličanja, podpora ponižnosti, mati zatajevanja samega sebe, načelo pokorščine, smert samoljubnosti, razrušenje ničemernosti in poželji-vosti in korenina popolnosti, ketere sadovi se skrivaj pa v obilnosti dobivajo. Vboštvo je čednost, ki je z nebes prišla na zemljo; ta nas sposobne dela, da vse, kar je minljivega, zaničujemo ; ona po-končuje vse ovire, ki se nasproti postavljajo duši, ko se hoče popolnoma združiti z Bogom. Skozi ponižnost in ljubezen nareja, da so tisti, ki se ji vdajo, lahki in ročni, kaker čisti duhovi, da se povzdignejo k nebesam ter z angelji znanje imajo, dasiravno so še zemeljski. Vboštvo je prekrasno in popolno posestvo, tako, da mi, slabe in zaničljive posode, nismo vredni v se je sprejeti.“ — Vedno viharniše se je razlivala ljubezen njegova in besede njegove so v ognju hvalne pesmi in molitve kaker peroti dobile: “Gospod Jezus, pokaži mi pota vboštva svojega ljubega ...... Vsmiljenje
imej z menoj in z gospo mojo vbožnostjo, zakaj jaz jo ljubim s toliko gorečnostjo, da brež nje nikjer ne najdem pokoja; in ti moj
— 107 —
Bog veš, da si ti sam vlil v me to veliko ljubezen. Ona sedi v prahu na veliki cesti in prijatelji njeni gredo mimo zaničljivo. Glej ponižanje te kraljice, o moj Gospod Jezus, ti, ki si z nebes prišel na zemljo, da bi si jo vzel za ženo, in da bi od nje, po nji in v nji imel popolne otroke. Ona je bila pričujoča v ponižnem nederju matere tvoje, ona je bila v jaselcah, v popolnem orožju je stala v velikem boju, ki si ga bil za odrešenje naše. Y terpljenju tvojem te le ona, <rna edina ni zapustila. Marija, mati tvoja, je ostala pod križem, revščiua pa je šla s teboj na križ, ona te je le še priserč-niše, le še terdniše stisnila na persi. Ona je bila, ki je z neskončno ljubeznijo pripravila ostre žreblje, ki so ti prebodli roke in noge; in ko si hotel vmreti od žeje, ti je skerbna žeua dala ponuditi
žolči...... V ognju njenega objemanja si vmerl ..... ona te
nigdar ni zapustila, o moj Gospod Jezus, pustila je počivati telo tvoje le v ptujem grobu. In tudi tukaj je bila ona, ki te je v grobni globočini ogrela k življenju, in častitljivo iž nje pripeljala. Zato si jo ovenčal tudi v nebesih in hočeš, da zaznamenjuje izvoljene svoje se znamenjem odrešenja. Ah ! gdo bi gospe vbožnosti ne ljubil čez vse druge. O prevbožni Jezus! milost, ketere te prosim, je ta, da bi mi podelil posebno pravico do vbožnosti; vroča želja me je, da bi obogatel s tem zakladom ; prosim, da bi bilo moje in mojih posestvo za vselej, na čast imena tvojega ne imeti nobenega posestva pod nebom in v tem siromaškem življenju z ničemer se ne hraniti in ne zderževati, kaker z miloščino, ki nam jo vsmiljenje <laje.“
Da si ohrani to posebno pravico ali privilegij, za to je Frančišek vedno kaker ljubosumno skerbel; razglasil se je bil za viteza revščine in Bog ga je poplačal zato z nebeškimi prikazenmi. Nekega dne mu pridejo v nekih ulicah v Sjeui tri prevbožne ženske nasproti, popolnoma podobne ena drugi po rasti in po obličju, in kaker je bilo videti, enake starosti. Te ga pozdravijo z besedami: »Dobro došla. gospa revščina !“ To pozdravljenje ga je jako veselilo; zakaj večega veselja se mu ni moglo narediti, kaker če seje imenovalo vboštvo, ki mu je bilo tolikanj ljubo. Prikazen je nato izginila, tovariši njegovi pa niso dvojih nad tem, da kaj skrivnostnega pomeni. Sveti Bonaventura pravi: te tri ženske, ki so si bile tako podobne, so prav dobro kazale čistost, pokorščino in vboštvo, ki delajo lepoto evangelijske popolnosti ter so se pri svetem možu ttahajale vse tri enako izverstne in častitljive; besede pozdravlje-
— 108
nja pa so kazale, da si je izvolil vboštvo za svojo posebno pravico in poglavitni predmet svoje častitljivosti. —
Nove dušne bolečine, telesni trud in neizmerna duhovna delavnost nakoplje Frančišku naposled prav nevarno bolezen. To je bila neka počasna merzlica, ki mu je požirala vse moči; in vender si ni dal miru in pokoja, kar je bolezen le še bolj hujšalo. V ognju svoje ljubezni je pisal majhino pismo vsem kristijanom, da bi jih opominjal s pisano, ko ni mogel z govorjeno besedo. Komaj pa mu je bilo iz rok to priprosto pisemce, že se je prepisavalo brez števila krat, toliko je bilo poželenje pobožnih duš, da bi videle in brale, kar je pisal tako svet mož. Mnogi so ga prosili nato, naj piše kaj bolj obširnega, in res mu gorečnost ni dala, da ne bi bil vslišal tako pobožne prošnje. Pisal je dolgo pismo polno lepih naukov, vrednih, da jih kristijan globoko si vtisne v serce.*)
Tako je vstrezal bolnik Frančišek gorečnosti svoje ljubezni. Ko je zopet ozdravel, to je bilo meseca malega travna, se odpravi na pot z Bernardom iz Kvintavale in neketerimi drugimi brati, da bi čez Špansko šel v Maroko v Afriki ter bi tam sultanu Miramo-linu in podložnim njegovim pridigal sveti evangelij. Prehodili so Italijo in planine pridigovaje pokoro in mir, délaje čudeže, prido-bivaje učencev in vstanavljaje samostane. Nobeno nasprotje ni moglo vstaviti vbozih misijonarjev. Frančišek, dasiravno slabotnega telesa, je hodil hitro, tekal je pred učenci svojimi, tako ga je poganjala želja smerti za Kristusa. Prehodivši peš južne okrajine francoske vstopi na Špansko, skozi Navaro, ali, kaker terdijo drugi, skozi Katalonijo. Potem gre v Burgos, da naznani svoje namene kralju kastiljskemu Alfonzu IX., očetu francoske kraljice Blanke; od njega je dobil dovoljenje, vstanoviti samostane po celem kraljestvu njegovem. Španci so vstopali v veliki množini v red in samostani so se množili. Ali ta trenotek, ko se je odpravil, da gre nadalje v Afriko, vstavi Frančiška bolezen, jako huda in silna. Daruje torej hrepenenje svoje volji Božji ter sklene verniti se v Italijo in čakati vgodnišega časa. Y Španiji je zapustil dolg in neminljiv spomin svojih čednosti. Goreča družina Asiška pa je bila silno vesela, ko se je vernik
Tomaž Celanski, ki je pervi popisal življenje Frančiškovo, kvali Boga, ki je nazaj poslal svetega očeta sè Španskega, ker so


*j Glej „Cvetje“ I. letnik, str. 71—75.
— 109 —
se po tej vernitvi pri sv. .Mariji Angeljski ali porcijunbuli neketeri učeni in plemeniti možje mu pridružili. Mej temi je bil, kaker je videti, tudi Tomaž Celanski sam, ki pristavlja, kako je s častjo in vredno jih sprejel Frančišek, kazaje do vsakega tisto spoštovanje, ki mu je šlo. Iz tega se lepo vidi kako je globoka ponižnost Frančiškova dobro se vedela družiti s plemenitostjo in učenostjo. Saj se tudi pravi čednosti njegovi nigdar ni dopadala surovost in nevednost, ki se ne sme zamenjavati z evangelijsko priproščino.
Ko je prebival pri sv. Mariji Angeljski, je bil, kaker po navadi, čas njegov posvečen molitvi in skerbi za duhovne in telesne zadeve reda. Petra Katanija, namestnika svojega, je ostro svaril, ker je mej tem, ko je bil z domu, lepo hišo dal sezidati za goste. »Brat Peter“, tako je djal, »ta kraj je vodilo in zgled celega reda. Jaz hočem, da tisti, ki leseni pridejo, kaker tisti, ki tukaj prebivajo, čutijo neprijetnosti vboštva, da bodo mogli povedati ostalim, kako vbogo se živi pri sv. Mariji Angeljski. Zakaj če vidijo gostje, da imajo tukaj prijetno in vsega zadosti, kar si morejo želeti, bodo hoteli imeti ravno tako tudi doma v svojih okrajinah." Hotel je torej, da naj se podere tisto poslopje, in komaj so ga pregovorili bratje, dokazovaje mu, da je v resnici potrebno.
Kato se je odločil Frančišek, da gre v Rim, kjer je bil ravno cerkveni zbor, četerti lateranski. Posvetovali so se tam, kako ki se dala zatreti krivoverstva, in kaj bi bilo storiti, da se zboljša cerkveno deržanje, da se zedinijo kerščanski knezi ter pridobi sveta dežela kristijanom. To je bilo leta 1215. Pred zbranimi očeti je naznanje dal papež Inocencij III., da je red in vodilo Frančiška Asiščana poterdil že pred petimi leti, dasiravno zato še ni izdal posebnega pisma, in znova je zdaj slovesno izrekel poterjenje. Pod-pert in pokrepčan po tej izreki in varstvu papeževem se je čutil Frančišek vnetega od novega ognja; sklical je s pismom iz Rima vse svoje po raznih deželah raztresene brate za prihodnje binkošti k sveti Mariji Angeljski, in sam, potem ko je pridigal v Jakimi, Mačerati, Askolu, Kamerinu, Monte-Kazalu, Fabrijanu, Asizu in okolici, se je vernil k svoji ljubi porcijunkuli, da bi se tam okrepčal v ljubezni družine svoje in v molitvi.
	
— 110 —
Neizmerna lepota presvetega Serca Jezusovega.
4. Naj bolj ljubeče Serce.
Z grehom, ki sta ga bila Adam in Eva v raju storila, je bila človeška natora zelo popačena. Posebno pa je bilo človeško serce vse predrugačeno. Serce ni več ljubilo Boga čez vse in tudi bližnjega ne zavoljo Boga po božji volji. Neka nedopovedljiva velika sebičnost se je polastila našega serca. Nahajajo se sicer tudi po grehu še sem ter tj e v sercih Adamovih otrok blaga čutila; celo pri ajdih se pripoveduje o čudovito plemeniti ljubezni mej prijatelji, in zakonskimi, do otrok in štarišev. Pa kedor je bil pripravljen za svojega prijatelja, za otroka, za stariše itd. življenje dati, bil je za tuje gorjé popolnoma merzel in neobčutljiv. In če se ravnanje bližnjega ni vjemalo ž njegovimi nameni, bil je terdo-serčen, sovražen, pripravljen celo za moritev.
Kako žalostno, mertvo, merzlo, ledeno je bilo na svetu, ko je bil v sercih pogasnil skor ves ogenj prave ljubezni do Boga in do bližnjega!
Prišel pa je Zveličar na zemljo ter je merzlosebičnemu svetu naznanil : „Ogenj sem prinesel iz nebes in kaj hočem druzega, ka-ker da se zaneti? In ognjišče, kjer je gorel ta plamteči, svitlo-žgeči ogenj, je bilo premilo Serce Jezusovo. V njem je žareče plamtela ljubezen božja, ki je imela razgreti po vesoljnem svetu zamerzlo dušno življenje.
Oh, velikanski razbeljeni ogenj, svitlo raznet, žarno pekoč! s čem te hočem primerjati? kako tvojo vročino meriti?
Navadno gorkoto merimo s toplomerom, t. j. se stekleno cevko, v kateri se živo srebro po velikosti toplote razteguje in vzdiguje; a kmalu se živo srebro spremeni v sopar in više vročine s tako napravo ni mogoče več meriti. Tišo vročino, tisto velikansko, v kateri se razne rude topijo, skušajo meriti z nekim ilovičnatim merilom; a natanko določiti je ne morejo, in naj više stopinje zemeljske vročine nihče ne ve.
Kedo izmej vmerjočih pa bi se derznil v dušnem obziru meriti žareči ogenj božje ljubezni v Jezusovem Sercu! Tu moremo le stermeti in vse, kar moremo reči, je: Ljubezen Jezusovega presve-
— Ili —
tega Serca je neizmerna, — neomejena na vse strani. Ljubezen Jezusovega Serca je neomejena gledé časa, neomejena oziroma ljubljenih, neomejena po svoji velikosti.
Neomejena tedaj najpred je Jezusova ljubezen glede časa, ker je večna. Tečna, če pogledamo nazaj, zakaj Jezus govori po preroku Jeremiju (31, 3): »Z večno ljubeznijo sem te ljubil" — večna je pa tudi, ako se oziromo naprej, zakaj katere Jezus ljubi, jih ljubi do konca.
Ze preden je Jezus človek postal, je ljubil človeštvo z neizmerno božjo ljubeznijo. V tem obziru mu že sv. Irenej po pravici daje ime »večni ljubivec človeške natore."
Od vekomaj že se je ponudil božji pravici, da bode, ko pride čas, prevzel na se greh in kazen za vse ljudi. Od vekomaj je govoril nebeškemu Očetu: »Glej tu sem, pošlji me !“ Od vekomaj je pripravljen za nas terpeti revščino, zaničevanje, tepenje, kronanje, grozovito smert na križu. O gotovo! od vekomaj si je Jezus križ odbral, in 33 let ga je nosil v svojem Sercu, preden ga je slednjič naložil na rame, ter preboden na rokah in nogah vmerl na njem. Zato pravi sv. Janez: »Videl sem Jagnje . . . . ki je kilo zaklano od začetka sveta." (Raz. 13, 8.)
Za pravo razumenje moramo tu omeniti, da Jezusovo Serce častimo v dvojnem obziru. Jezusovo presveto Serce častimo, ker je podoba ali pomen njegove božje ljubezni ; v tem pomenu mu gi'e čast od vekomaj, že pred včlovečenjem. Častimo pa tudi pravo telesno Serce, kakeršno je sè svojo človeško natoro sprejel od Marije, prečiste Device; tisto Serce, katero je postalo sedež naj popolniše človeške in ob enem božje ljubezni ter je tudi tako vedno ostalo in bo ostalo do konca dni v presvetem Resnem Telesu iu na večne čase na desnici Boga Očeta v božji slavi. Saj le tako, da je sprejel Jezus milo čuteče Serce, bilo je mogoče svojo večno božjo ljubezen pokazati tudi vidno, kaker je namreč ljudem mogoče razumeti po besedi, po vedenju, po vidnem djanju.
Oh, kako goreče je to božje Serce ljubilo od pervega trenutka in ljubi brez prenehanja ter bo zmirom ljubilo brez prestanka ! Ogenj njegove ljubezni nigdar ne opeša, nigdar ne vgasne. Še nočni počitek si je kratil iz ljubezni do nas. Kako bi tudi počival, ker ga je ljubezen v tako revščino pripravila, da nima kam glave položiti? Kako genljivo in pomenljivo za Jezusovo vedno čujočo ljubezen je evangelijsko sporočilo, da je neki dan preobilnega čuvanja ves truden kar v bornem čolničku svojo sveto glavo naslonil»

— 112 —
da bi nekoliko zaspal ! In koliko noči je celoma ali deloma v molitvi prečul!
Prav vsak trenutek je bil pripravljèn ljubezen skazovati. Še celo pri jedi, keder je bil kam povabljen, si ni počitka privoščil, ampak je dalje učil in grehe odpuščal. O poldne, ko je bil po dolgem trudapolnem potovanju počitka tolikanj potreben, je pri Ja-kopovem vodnjaku Samarijaako spreobračal. In ko Nikodem v temni noči pride, najde ga čujočega in tudi v tako nevgodnem času se Jezus mesto spati prizadeva z dolgim in ljubeznjivim podu-čevanjem njegovo dušo pridobiti. Pa saj tudi takrat, keder je spal, ni prenehalo njegovo Serce ljubiti ; zakaj njemu veljajo besede v visoki pesmi: „Jaz spim, moje Serce pa čuje." Njegov počitek ni bil kaker naš ; ker četudi so bili njegovi počutki v spanju, vender njegova zavest ni prenehala, ogenj njegove ljubezni do Boga in do bližnjega je brez prestanka dalje gorel.
Prišel pa je čas ločitve. Jezus se je imel od človeškega rodu na zemlji posloviti in (tudi s človeško natoro) zopet se verniti k svojemu nebeškemu Očetu. Oh kako težko se bo ločiti predobremu Sercu od ljudi, katere tako silno ljubi ! Skoraj bi se prederz-nil reči: „Saj se ne bo moglo ločiti od sveta; vem, da je naj močnejše Serce, da je že junaško znalo prestati neizrekljivo veliko na zemlji : ali da bo tako ljubeče Serce moglo prenesti naj težav-niše — ločenje, tega ne verjamem." In glejte, kar bi si kedo le po človeškem modrovanju mislil, to je bila resnica. Jezus se res ni mogel ločiti od svojih, toliko jih je ljubil. Nov čudež, — zadnji, največi v življenju je storil, da je le še mej svojimi ljubljenimi na zemlji mogel ostati. Kaker je namreč pri svojem pervem čudežu vodo v vino spremenil, tako je pri zadnji večerji spremenil — kruh in vino v svoje lastno telo in kri, ter je dal tudi aposteljnom to prečudno oblast, da bo mogel zmirom, do konca dni, če tudi v največi samotni ponižnosti v neznatnih podobah kruha in vina ostati mej ljudmi, mej svojimi brati, katere tako nedopovedljivo, ljubi. Ta večnega stermenja vredna naredba je sv. Janeza, učenca Jezusove ljubezni, tako giuda, da je vskliknil: „Je-zus, ki je svoje ljubil, jih je ljubil do konca"; jih je tako zelo ljubil, bi lahko pristavili, da se še ločiti ni mogel od njih.
Tako je poterdil in čudovito lepo dopolnil svoje lastne besede: „Ivjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje serce". Jezusov pravi zaklad je v nebesih, pri nebeškem Očetu mej angelji ; pa — glejte čudo iu stermite — tudi ljudje na zemlji smo mu neizmerno ljubi,
— 113 —
čeravno tako zelo nevredni njegove ljubezni, tudi mi smo mu neprecenljiv zaklad, od katerega ne more odtergati svojega Serca. Zato je se svojim božje-človeškim Sercem šel v nebesa in bo vekomaj na desnici svojega Očeta; po skrivnostnem čudežu svoje neskončne ljubezni pa je z ravno tistim Sercem še zmirom mej nami V vsaki katoliški cerkvi, kjer je sv. Resno Telo.
Ljubezen Jezusovega Serca je tedaj res večna.
Ljubezen Jezusovega Serca je dalje pa tudi neomejena oziroma 1 j ubij enih.
Ali jih hočemo naštevati vse one, katerim Jezusovo Serce svojo božjo ljubezen skazuje? Vsili našteti bilo bi nemogoče; vender poskušajmo.
Pomislimo najpred, kako genljivo je kazal Jezus svojo ljubezen na zemlji do nebeškega Očeta, ker je vedno nanj mislil, naj raji o njem govoril, vse zanj storil. V pervi mladosti in pozneje, v žalosti in v veselju, v domačih pogovorih in v slovesnih pridigali, v življenju in v smerti: vedno je njegovo Serce obernjeno proti svojemu domu k nebeškemu Očetu. Komaj je dvanajst let star, že svoji Materi začudenje izreče, kako je bilo mogoče, kje drugje ga iskati, kaker v tempeljnu, v hiši Očetovi ! Njegovo samotno življenje v Nazaretu — ali se vam ne zdi, da je bilo ravno zato tako samotno, ker je hotel p e r v e n s t v o svojega Serca Očetu darovati, in le konec življenja, zadnja tri leta za ljudi dati? Pa tudi kar je poslednja tri leta storil, storil je v pervi versti iz ljubezni do svojega Očeta. Yse, prav vse je le Njemu Peljalo, zakaj sam pravi: „Iz nebes sem prišel, ne da bi delal svoje voljo, ampak voljo tistega, kateri me je poslal" (Jan. 6, 38). Jaz vselej to delam, kar je Njemu dopadljivo" (Jan. 8, 29).
In koliko si prizadeva, da bi tudi drugi vsi Njegovo voljo izpolnjevali, da bi vsili ljudi ljubezen za svojega Očeta pridobil ! ■^a bi to lažje dosegel, jim v eno mer pripoveduje Njegovo neizmerno dobroto in ljubezen. Kadar govori sam z aposteljni, jim ravno v tem obeta naj večo srečo, ker jih bo tudi Oče tako ljubil, kaker sam; kadar pred zbrano množico pridiguje, jim skor v sleherni pridigi popisuje z golimi besedami ali pa v priliki neizmerno dobroto svojega nebeškega Očeta.
Kadar je vesel, se zahvaljuje svojemu Očetu: ^Zahvalim, da s* razodel malim, ... da si me vslišal" itd.; kadar je žalosten poto-*'uje Očetu svojo seréno žalost. Kako genljivo n. pr. Mu toži v 7-adnji molitvi izgubo Juda Iškarijota! Y smertnih brhkostih kliče
— 114 —
svojega nebeškega Očeta na pomoč rekoč: „Oče moj! ako je mogoče, naj gre ta kelih spred mene" itd. In njegova naj zadnja beseda je bil glasni klic, da se je zemlja stresla: „Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo!" —
Mej posebne ljubljence Jezusove moramo šteti božje služabnike— angelje. Tudi o svojih angeljih je večkrat z vidnim veseljem govoril in jih pri mnogih prilikah pohvalil ter nam pokazal, kako zelo jih ljubi. Kaker moder učenik do pridnega učenca s tem svojo posebno ljubezen pokaže, da ga družim za zgled postavi enako se mi zdi je tudi naš nebeški Učenik ravno v tem posebno genljivo ljubezen do angeljev pokazal, ker nam jih v zgled stavi. Celò moliti nam je zapovedal: „Zgodi se tvoja volja, kaker v nebesih tako na zemlji!" in je s tem kazaje na angelje v nebesih hotel reči: „Vsak dan prosite, da bi taki mogli biti v izpolnjevanju božje volje, kaker so moji angelji v nebesih." Z veseljem pripoveduje, da angelji malih nedolžnih, vedno gledajo obličje nebeškega Očeta. Pa tudi spokorne grešnike tolažljivo podučuje, da „bo mej angelji božjimi veselje nad grešnikom, kateri se spokori" (Luk. 15, 10). Sploh vsim, kateri bodo vredni spoznani, kateri bodo o-troci božji, otroci vstajenja", obljubuje nebeško srečo, ker bodo „angeljém enaki" (Luk. 20, ilG).
Ko si je odbral perve učence, jim za pervi trenutek skor ne ve imenitnišega obljubiti, kaker to: „Yideli boste nebo odperto in angelje božje, ki hodijo gori in doli nad Sinu človekovega." Posebej še hvali njih učenost, ker govoreč o sodnjem dnevu, pravi, da celo angelji ne vedo tistega dne in ravno s tem naznanja, da so angelji močno podučeni v skrivnostih božjih in da je to le nekakšna izjema, če ne vedo za čas poslednje sodbe. Enako hvali tudi njih moč in vbogljivost, ko pravi Petru : „ Ali meniš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi poslal več ko dvanajst legijonov angeljev P" In ko bo na sodnji dan vsemu svetu pokazal svoje vsemogočno veličastvo, hoče biti od svojih angeljev spremljevau in obdan. — To vse, kajne, dovelj jasno priča, kako silno je ljubilo Jezusovo Serce vse trume angeljev, in kedo bi mogel izreči, kako jih še zdaj ljubi in jih bo ljubilo na veke? —
Kaj veča sreča za nas je pa to, da smo mej ljubljenci Jezusovega Serca tudi mi ljudje. Tudi njegova ljubezen do človeškega rodu je neomejena.
Ljubezen, s katero mi ljubimo svojega bližnjega, je zelo omejena. Mi poznamo primeroma le prav malo ljudi : domače sorod-
— 115 =
nike, bližnje sosede, verstnike svojih mladih let in malo peščico onih, s katerimi sicer občujemo — to je vse. Pa še za vse te, katere poznamo, nima naše tesno serce prostora, ker na mestu ljubezni se tudi le-tem tolikrat kaže sovraštvo, ali mlačnost in merzlota.
Vse drugače ljubi Jezusovo Serce. Jezus namreč pozna vso Adamovo družino, od pervega do zadnjega, vse pozna po imenu in po lastnosti ; vse ima seštete, vse v Sercu zapisane — vse vse ljubi! Za Njega ni nobeden tujec: vsi smo njegovi (Jan. 13. 1), njegovi prijatelji (Jan. 15, 14), njegovi bratje (Heb. 2, 11) njegovi udje (I Kor. 6, 15). Jezusova ljubezen je vesoljna.
Pa četudi vse ljudi ljubi, se vender nikomer ni bati, da bi ga zato menj ljubil. On ljubi vse in vsacega posebej, tako kaker l)i bil sam na širokem svetu.
Jezusovo presveto Serce je podobno soncu. Sonce razsvetljuje, ogreva in poživlja vse, kar dosežejo njegovi žarki, „nihče se ne more prikriti njegovi vročini14 (ps. 18, 7). Pojdi jasnega dne k potoku in videl boš v vodi celo podobo dobrodejnega sonca. Ravno tisti trenutek pa odseva ravno taka podoba po vsih vodah, ki 80 proti soncu.
Ce se po bregu ob reki sprehajaš, te sončna podoba v vodi vedno spremlja; če obstaneš, tudi podoba obstoji; če se prepelješ na drugo stran čez vodo, gre s teboj in na tisoče jih vidi vsak v 8vojem kraju ravno to, kar ti vidiš. Tako se tudi Jezus daruje v®im in se daje vsakemu posebej nerazdeljen. Kamer greš, gre s teb°j) gre pa tudi sè vsakim izmej tvojih bratov. In ne hodi samo 2 nami. ampak On biva tudi v nas, v naših sercih, ne le v podobi, kaker sonce v vodi, temuč prav v resnici.
Pa kaj bi iskali v mertvi natori podob in primér? Ali ne Prejmeš v sv. obhajilu sam celega Jezusa — njegovo Serce sè vso ljubeznijo — mej tem ko ima tisoče družili ravno tako srečo? In Preštej, če moreš, božje hiše, katoliške cerkve po zemeljskem kro-»U: od veličastne bazilike doli do vborne sè slamo krite kapelice 'hozih misijonarjev mej divjaki. Glej, to vse so visoke in nizke, dogate in priproste palače, v katerih biva tvoj Jezus in ponuja V8>m svojo ljubezen. Povsod, kamer pride katoliški duhovni, pride ^udi Jezus; povsod posluša prošnje tistih, ki ga obiskujejo v zakramentu ljubezni, jih tolaži v terpljenju, jim zdravi bolečine, se daje Samega sebe vsim, kateri ga poželijo: v samostanih, v špitalih, v 8’r°tišnicah, po mestih in vaseh, na morju in na suhem, tudi v je-
— 116 —
čah ima milostipolni sedež svoje ljubezni; celo v sibirsko pregnanstvo v temne rudokope pride na besedo pregnanih katoliških duhovnov.
Pa bi kedo mislil, da samo do izvoljenih v nebesih in pravičnih na zemlji ima toliko ljubezen, ne pa do grešnikov. Ali Jezus je ravno to tolikrat dokazoval, da je zavoljo grešnikov prišel iz nebes, in menda nobene reči si ni tolikanj prizadeval ljudem dopovedati, kaker ravno to, da grešnike ljubi. Videti je, kaker bi bil greh tisti kresilni kamen, ob kateri se vname naj bolj svitla iskra ljubezni Jezusovega Serca.
Tudi tisti, ki se pogubijo, ne morejo očitati Jezusovemu Sercu, da jih ne ljubi. Ako se kedo proti severu pomika, tje kamer sončni žarki več ne sežejo, bo zmerznil ; a soncu nihče ne more očitati, češ, da ni sijalo. Ako ovčica noče poslušati milega klica pastirjevega in vedno dalje beži pred njim v prepad, pač lahko zaničuje pastiijevega solze, a tega ne more reči, da je pastir ne ljubi. Če so prevzetni farizejci Jezusa še tako ošabno zametovali ter mu vsakoverstne reči očitali, vender tega niso mogli reči, da jih ne ljubi, ko so ga videli solze prelivati nad terdovrat-nim mestom. In katerikoli grešnik beži pred Jezusom hite v večni prepad, vse lahko govori in očita : preklinja svoj rojstni dan, obžaluje izgubljen čas, joka, škriplje se zobmi — le tega ne more reči, da ga Jezusovo Serce ni ljubilo.
Neštete so tedaj trume tistih, katere Jezusovo Serce ljubi. Lahko bi še po evangelijskem sporočilu našteli mnoge brezumne stvari, do katerih je Jezus tudi ljubezen razodeval, n. pr. lilije po polju, ptičke pod nebom; vender že iz tega, kar smo povedali, je gotovo vsakemu jasno, daje Jezusova ljubezen vesoljna! neomejena, ker ljubi vse.
Neomejena pa je slednjič Jezusova ljubezen tudi po veli' kosti, zakaj tolike in tako goreče ljubezni ne le še nigdar ni imelo nobeno sercé in je tudi ni v stanu imeti — ampak tudi razumeti ni vstanu noben človek tolike ljubezni, kolikeršna je bila ljubezen Jezusovega Serca. Kaker namreč ne moremo popolnoma spoznati božjega bitja sploh, tako ne moremo razumeti božje ljubezni.
Videl sem nekedaj prav lepo podobo, na kateri sta bila na' malana dva angolja, ki sta deržala križ Jezusa Kristusa, sulicO) gobo, ternovo krono iu menda druga znamenja Njegovega britkeg® terpljenja. Eden teh dvejuh angeljev je ves ginjen, zamišljen, ster-mé pred se gledal, drugi pa je imel glavo nekoliko pripogujeno»
— 117 —
oči pobešene, obraz je z roko zakrival. Spodaj pa je bilo zapisano : »O kolika ljubezen, ljubezen ki je ni moč razumeti!"
Če angelji stermijo in ne morejo razumeti te skrivnostno velike ljubezni, kako bi jo mogli mi vbogi zemeljski prebivavci? kje bi iskalj^besed, da bi jo drug druzemu dopovedali? Pač ne ostaja tudi nam druzega, kaker poklekniti, obraz z rokami zakriti in molče občudovati in moliti !
Ako bi bil kje na zemlji otrok, tako dober, da bi vse sto-rd za svojega očeta in bi mu toliko stregel ter tolikanj si prizadeval v ljubezni do njega, da bi slednjič omagal, vmerl zanj : kako bi hvalili takega sinu, kako bi se čudili taki sinovski ljubezni! Kako pa bi se mogli načuditi neskončni ljubezni Jezusovi do ne-nebeškega Očeta! Kar bi naj boljši otrok mogel storiti svojim starišem, se da v kratkem dopovedati : kè bi pa hoteli na drobno Popisati vse, kar je Jezus storil v čast nebeškemu Očetu, bi po besedah sv. Janeza na ves svet ne šle bukve, katere bi bilo treba PKati. Zato je po zadnji večerji hitel v terpljenje rekoč: „Da SVet spozna, da ljubim Očeta . . . vstanite, pojdimo od tod!“ (Jan.
31.) Oh ljubezen, ki je ni moč razumeti!
Ako bi zvedeli kje za zdravnika, kateri je pripravljen vse storiti iz ljubezni do bolnikov, kateri bi bil noč in dan na nogah ter stregel vsim, ki želijo njegove pomoči, tako da bi opešal in ■v'merl v svojem poklicu: o kako bi slovelo po svetu njegovo ime, b&ko bi se vse čudilo njegovi ljubezni ! In vender je to toliko, baker nič proti ljubezni, ki jo je imel in ima nebeški Zdravnik do bolnega človeštva. Njegova ljubezen je iznašla čisto novo čudovito zdravljenje: smertno bolezen vsili bolnikov — greli—je Prevzel na-se in pod to grozovito težo -,— zakaj gotovo naj tete delo za Najsvetejšega je bilo greh takorekoč za lastni sprejeti -—-Je zdihoval, kervavi pot potil, v uepopisljivih bolečinah vmerl — naniestu bolnikov! Oh ljubezen, ki je ni moč razumeti!
Ako bi bil kje na svetu tako ljubeznjiv kralj, da bi se svo-Pnii podložnimi ravnal kaker z brati, da bi vabil h kraljevi gostiji 8tehernega, ki bi hotel priti, ter bi pri mizi sam stregel svojim gostom, ob času nevarnosti pa da bi se sam vojskoval zoper so-Vfažnike in kervaveč vmerl za svoje ljudstvo: o kako bi povsod slavili tacega kralja! Ali za Jezusovo Serce sepa ne bomo ogreli, b> nas še brez mere bolj ljubi? Se svojim lastnim mesom in kervjo te najboljši kralj siti svoje ljudstvo. „Sam sebe je dal v rešilo za Vseu ([ Tim. 2, 6). In ni mu bilo zadosti le enkrat vmreti za
— 118 —
svoje, ampak vsak dan se še za nas vojskuje s priprošnjo in skrivnostno vmira pri sv. maši. In še več: v svoje kraljestvo nas hoče sprejeti, da bomo ž njim kraljevali večno deležni njegove sreče. Oh ljubezen, ki je ni moč razumeti !
Ako bi izvedeli za prijatelja, ki tako silno ljubi sv^je prijatelje, da jim razdaja vse, kar ima, sam pa v revščini živi ter je celo pripravljen življenje dati za nje: kako bi se čudili tako zvestemu prijatelju! In po vsej pravici, zakaj Zveličar je sam rekel: „Yeče ljubezni od te nima nihče, da kedo svoje življenje da za svoje prijatelje* (Jan. 15, 13). In vender, vender je on sam ime še neizmerno večo ljubezen, ker je vmerl za nas, ki smo bili še njegovi sovražniki, in pa v tolikih britkostih! Oh ljubezen, ki je ni moč razumeti !
Pa kaj bi primerjal? — Yse njegovo delo je ljubezen, vse njegovo mišljenje in govorjenje je ljubezen, vse njegove zapovedi so ljubezen, izrečene v besedah: „Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega serca, iz vse duše, iz vse misli, iz vse moči, svojega bližnjega pa kaker sam sebe;* vsa priprava, ki jo zahteva za odpuščanje grehov, je ljubezen: „Iver si veliko ljubila, ti je veliko odpuščeno*, je rekel Magdaleni; in vsa zahvala, ki jo hoče imeti za svojo ljubezen, je ljubezen ljubljenih-On sam je ljubezen: „Bog je ljubezen*.
O postoj, dragi kristijan, včasih nekoliko pred podobo prebodenega Serca Jezusovega, iz katerega švigajo goreči plameni, katero je vse sè žarki obdano ; zamisli se nekoliko in reci potem : To je podoba tistega Serca, ki je hranilo v sebi toliko ljubezen! Ali še bolje : hiti kar pred tabernakelj, tam še zmirom živi mej nami to neizmerno ljubeče Serce. Toda vedi, da se ljubezen da le z ljubeznijo poplačati; druzega povračila nimamo. Ko je hotel Jezus imeti naša serca, nam je najpred dal svoje Serce.
*
Sladko Serce Jezusovo, bodi moja ljubezen! (300 dni odpustka. 30. sept. 1852.)
— 119 —
i\ovi svetniki.
3. Sveli Benedikt Jožef Leler,
O tem nenavadnem svetniku smo se namenili nekoliko več povedati. Njegovo življenje je bilo tako čudovito in posebnih milosti; polno, da upamo s tem popisom zlasti vstreči prijateljem tega lista. Zgled Benediktov nas bo krepko opominjal, da bodimo zadovoljni ter vdano pi-enašajmo trud in težave, ki nam jih je zna-Ihti naložil Oče nebeški. V neketerih rečeh se bomo seveda bolj čudili svetniku, kaker da bi ga imeli posnemati; vender nam je tudi v teh velik dokaz, kako more človek na tem svetu v najve-čem siromaštvu vesel in zadovoljen biti, ter kako je pod zaničljivo unanjostjo lahko dobra in sveta duša skrita.
§• 1-
Rojstvo in otročja leta Lab rova.
Sveti Benedikt Jožef Laber (Labre) je bil rojen 26. sušca 1748 v Ametah (Amettes), vasi škofije bulonjske, na severni strani francoske dežele, tam kjer se Francosko približuje angleškemu otoku. Be-nedikt Jožef je bil najstariši izmej petnajstero otrok. Roditelji njegovi taso bili bogati, pa ker so bili z malim zadovoljni, so živeli od pičlega posestva in nekoliko špecerijske kupčije lahko brez velike 3kerbi sè vso svojo družino.
Benedikt je že zgodaj kazal živahen duh, bister um, dober spomiu in silno natančno ponižno pokorščino. Stariši so si prizadeli zlasti, da so razvijali in poterjevali obilno njegovo nagnjenje k Pobožnosti. Perve besede, ki se jih je dete učilo izgovarjati, so bita sveta imena Jezus, Marija, Jožef. Do greha, katerega iz skušnje ta poznal, pa so mu vtisnili globoko sovraštvo v nedolžno serčce.
Ko je nekoliko odrastel, je hodil v Ametah v vaško šolo, kiei' je učil tamkajšnji vikarij, potem pa v neko višjo šolo v Neronu. Neki učitelj je rekel o njem: „Mej dvema tisočama učencev, ta sem jih učil, nisem videl nobenega, ki bi bil imel toliko lepih tastnosti, kaker on.‘;
Ko je znal gladko brati, se je odpovedal otročjim igram ter Porabil, kar je imel prostega časa, za branje pobožnih bukev. Pri tani pa ge je prijel z veselo pokorščino vsakega domačega dela, ki 86 nru je odkazalo. Sè vsem zadovoljen ni prosil nigdar kake no-
— 120 —
ve obleke; v jedi in pijači se je zatajeval že v tej nežni mladosti; tudi drugih ostrosti si je nakladal toliko, da so mu jih večkrat morali starisi prepovedovati. Z veliko gorečnostjo se je vadil v molitvi in v cerkev je tekel, keder je le mogel. Tam je bilo veselje gledati dete na kolenih, z ročicami sklenjenimi in pripognje-no glavico, mirno potopljeno v molitev. Notranja pobožnost ga je oblivala z lepoto in mikavnostjo, ki je kar prevzemala človeka, ki ga je videl. Saj je resnica, da prava čednost in pobožnost že na tem svetu dostikrat telo spremeni in z nekako nebeško milostjo obsije.
Vsi, ki so poznali Benedikta, so mislili, da je to izvoljeno dete poklicano v duhovski stan. Starisi bi bili s tem poklicem pač zadovoljni, vender si niso tajili težav, ki bi jih napravljalo studi-ranje s toliko otroci obdarjeni družini, ki nikaker ni imela bogatih pripomočkov. V tej zadregi je prišel starišem na pomoč boter in stric Benediktov, mlajši brat očetov, ki je bil farmošter v Erinu. On je vzel dečka k sebi ter je obljubil skerbeti za študiranje in zderževauje njegovo.
Preden je začel ž njim višje nauke, ga pripravi k pervenru svetemu obhajilu. Po skerbnem pripravljanju k vesoljni izpovedi in gorečih molitvah je prejel sveto rešno telo 4. kimavca 1761. Srečo njegovo si je lažje misliti kaker popisati. Se tisti dan je prejel tudi sveto birmo od prečastitega škofa bulonjskega, Frančiška Jožefo Gastona. Zdaj je rastla čednost Benediktova z največo hitrostjo. Vedno je želel po tej nebeški jedi ter takorekoč zaničeval vso telesno hrano. Na vertu strica svojega je moral včasi nabirati sadje, od keterega pa nigdar nič ni pokusil, nekaj iz zatajevanja, nekaj, ker se mu je zdelo greh brez dovoljenja. Ko je enkrat jagode ter-gal, ga poprosi neka deklica, da bi jih nji dal eno pest. Benedikt bi ji bil rad vstregel, rekel je pa, dabi moral imeti dovoljenje od strica. Deklica pravi nato, saj je le majhina reč in stric tudi ne bodo nič vedeli. Tako govorjenje je jako vžalilo Benedikta! opomnil je dekletce, da Bog pa vse vidi in ve ; tudi ji je resno pa pohlevno djal, naj gre k izpovedi berž ko mogoče, ker je skušala zapeljati bližnjega, da bi krivico storil. In to svarjenje ga še ni pomirilo, ternuč, ko je pozneje videl, da je šla deklica k izpovedi, jo je opomnil še enkrat dolžnosti njene. Vse to se je tako globoko vtisnilo deklički, da ni mogla pozabiti še v poznejših letih, ko je bila nuna v uršulinskem redu.
Že tedaj bi bil Benedikt rad deržal cerkveni post v vsi ostro-
— 121 —
sti, ali ker mu stric pred šestnajstim letom niso dovolili, je sker-bel za to, da je vedno le najslabše dobil, in celo pri skupni jedi je vzel komaj, kar je bilo najbolj treba, ter je potem precej vstal od mize. Čas, ki si ga je tako prihranil, je obračal za pobožne Vaje. Ker je bil natančen, priden in razumen, je tudi v znanstvih dobro napredoval, posebno perva leta ; ali najbolj so ga veselili pobožni spisi. Zlasti pa se je rad Ymikal v neko oddaljeno izbico faravško, da je tam sam se pomenkoval sè svojim zveličarjem. Ako 80 ga silili verstniki, da bi se vdeležil njih veselic, je navadno odgovoril, da nahaja svojo najljubšo veselico doma.
Tolika pobožnost ni bilo mogoče, da mu nebi bila nekake imenitnosti in spoštovanja pridobila v fari. To je porabil v dušno korist bližnjim. Ob nedeljah se je pomešal mej ljudi ter sem ter tje dal kak dober nauk, ali vstavil kak neroden pogovor, ali kako drugo neprimernost zavernih Postrežnik stričev gaje dostikrat zmerjal ali celo tepel, Benedikt pa ne le, da se ni jezil nanj zato, temuč vse je prenašal z veseljem ter je zlasti prijazno in priljudno 86 obnašal proti njemu. Ako so prišli gostje, jim je rad odstopil 'zbo in posteljo ter jim stregel z veliko priserčnostjo. To ljubezen Je skazoval tudi vbožcem, ki jih je prijazno sprejemal in pridno obiskoval. Keder so berači v faravžu kaj manj dobili, so si mislil ab rekli: „Ah, Benedikta pač gotovo ni doma.“
Naj veče veselje je čutil pred tabernakljem. Keder je bilo kje sveto rešno telo izpostavljeno, njega ni manjkalo, in naj rajši bi bil noč in dan prebil pred najsvetejšim zakramentom. S poseben veseljem je stregel tudi pri sveti maši. Navadno je stregel far-®°štru in kaplanu ter zato vstajal tako zgodaj, da je mogel prej iodi še jutranjo molitev m premišljevanje opraviti. Da bi ga dra-rib, pa so tovariši njegovi včasi ga prehiteli ter so namesti njega stregli. To mu je bilo jako težko. Vender nejevoljen ni bil nigdar; ^bno je šel v stran in z največo pobožnostjo ostal pri sveti maši.
§• 2.
Volitev stanu.
V pervem času je Benedikt krepko napredoval v znanstvih, b koliker bolj se je seznani! se življenjem svetnikov, koliker bolj 8e je vadil v zatajevanju, koliker bolj se je potopil v sveto pi-stT>0, toliko manj so ga veselili stari ajdovski pisatelji. Njih mo-r°8t se mu je zdela neslana in nespametna v primeri z visokimi resnicami svetega pisma. Stric, ko je videl, da mu ljubljeni učenec
— 122 —
zavoljo zanemarjanja posvetnih učenosti ne bo mogel priti v du-bovški stan, ga je svaril, ter mu je celo prepovedal knjižnico njegovo rabiti. Bal se je tudi. da ne bi po vednem vkvarjanju s tako resnimi resnicami duhovno prenapet postal. Benedikt je slusal vse, ali za stare ajdovske mojstre se ni mogel vneti. Najljubše berilo so mu bile bukve nekega oratorijanskega misijonarja, keterega razlaganje o poklenskih kaznih in majhinem številu izvoljenih je po-terdilo v njemu sklep, vse darovati, da le peklu ujde. „Ako bi imela samo ena duša pogubljena biti,“ tako je djal. „ali se ne bi morali bati, da bo naša?“ In zdaj se je poprijel prav posebnih o-strosti. Svojo hrano je pogostoma razdelil vmej vboge iu cele noči je tudi v najhujši zimi prebil na golih tleh. Ivaker vleklo ga je nekaj k zatajevanju; pridružiti se je želel najostrejšemu redu, ki se najde v katoliški Cerkvi.
Neki sosednji duhovnik, ki je bil Benedikt dobro znan ž njim, si je bil ogledal latrapski samostan ter je navdušeno govoril o njegovih napravah. Ta imenitni samostan je daleč od domovine Benediktove, v okrajini perški (Le Perche) nekako mej Kanom (Caen) in Orleanom, od Pariza proti zapadu in nekoliko na jug. Imenuje se Latrapa ali po francosko La Trappe, kar pomeni stopnjice. tet je prav za prav opatija cistercijskega reda, pa ker ima svoje po' sebne ostrosti, se imenujejo tamkajšnji redovniki, kaker tudi vsi, ki so se od tam razširili po svetu, po samostanskem imenu: trapisti,
Y pogovorih z omenjenim duhovnikom je Benedikt imel pri' liko, dobro spoznati vodilo latrapsko, in čutil se je poklicanega v h» red. Zato je podvojil svoje ostrosti ; za učeno študirauje pa mu je popolnoma prešlo vse veselje. Stricu, ki ga je opominjal zastran tega, je odgovoril mirno in pohlevno, da se misli namenjenega, ds stopi v Latrapo. Stric ni hotel reči ni da, ni da ne, poslal pa g9 je k starišem, naj nje popraša, kaj mislijo. Benedikt gre torej domov, ali starišev ne more pregovoriti, da bi mu dovolili. Ko svO' tovni duhovnik, so djali, more več storiti za duše, kaker pa v s»' mostanu, in še mnogo drugega so vedeli povedati zoper njegov na* men. On pa ostane pri svoji prošnji, vender se vso ponižnostjo i® pohlevščino. Stariši so se čudili mili mirnodušnosti njegovi, rekli p9 so, naj čaka, dokler bo sam svoj, dovoljenja njihovega pa ne dobi nigdar.
Benedikt se verne k stricu. Veselja za študiranje vender 1,9 more dobiti ; pač pa raste gorečnost njegova v zatajevanju in vsek čednostih. Zdaj pošlje Bog čezenj težko poskušnjo. Naenkrat izguk’
1
(
1
t
d
(1
81
5]
v
— 123 —
namreč dušno svitlobo, ki ga je do tedaj navdajala. Nepremagljiv strah ga napade, da ni po božji volji namen njegov ; molitev, branje, izpoved in tolažba, nič ga ne more pomiriti. V ti razdraženosti in zmešanosti opravi duhovne vaje, ketere sklene z vesoljno Spovedjo. To mu prinese nekoliko pokoja v serce, in kmalu zado-bi popolni mir. Izkušnja je bila prestana.
Dve leti potem ko so mu starisi izpodbili namen, leta 1766, Je bila v Erinu, stričevi fari, neka nalezljiva bolezen, ki je mnogo ljudi spravila s tega sveta. Benedikt je spremljal strica, ko je hodil obhajat bolnike, nosil jim je miloščino na dom, stregel jim in na strani stal vmirajočim, sploh je opravljal po hišah nesrečnih naj-Mžja in najgnjusniša dela. Ko tudi stric zboli, mu je noter do smer-zvesto na strani stal. Za dédoviuo njegovo se ne meni, to pusti drugim, da vrede. On pa je potrebnim in bolnikom cele občine rešilni augelj, dokler bolezen naposled, okoli vsehsvetih 1766, poneha.
Potem • se verne v Amete, ponavlja prošnjo in sliši prejšnje vgovore, zlasti se povdarja njegovo slabotno zdravje. Benedikt pra-v' na to vedno: „S pomočjo božjo se more vse, kar se hoče/ Y °četovi hiši pa ne prosi in ne vpraša po ničemer; odmeri vsemu Posvetnemu živi kaker v Latrapi. Ko ga mati neko noč zasači, ko Je na tleh ležal z gerčavim kereljein pod glavo, odgovori pohlevno Da očitanje njeno: „Ne bodite hudi, mati! Ker me kliče Bogkostre-niu življenju v Latrapo, se moram pač že naprej mu privaditi/
Ko je Benedikt tako v največi ostrosti in zbranosti nekoliko Casu v domači hiši preživel, ga dajo stariši v nadaljnje oskerbljeva-DJe k nekemu mlajšemu stricu ali ujcu, ki je bil tudi mašnik ter •je služil takrat v Kontvili (Conteville). Tudi on je bil mož molitve ln zatajevanja in tako sta se v tem vadljala z Benediktom.
Postni čas leta 1767 je bil vesel čas za Benedikta. Pridigali 80 namreč misijonarji v okolici Koutvilski. On je poslušal pridige P° vseh krajih, in ko se je posvetoval s patri, je ves vesel slišal, a «o priterdili namenu njegovemu glede Latrape. Stric je želel na-P°sled, da naj bi se odločil, in ker so stariši tako zoper Latrapo, svetuje, da naj vstopi pri kartuzijanih, keterih življenje je tu-sdno ostro. Benedikt radovoljno sprejme ta nasvet in stric mu °bi dovoljenje, da vstopi.
Meseca malega travna 1767 popotuje Benedikt s priterjenjem aUšev^ proti kartuzijanskemu samostanu svete Ahlegonde v bližnji °bji Sent - Omerski. Tam ga prijazno sprejmejo in on se čuti na 1 uncu svoje sreče; ali ko je čez nekoliko časa razložil prošnjo
— 124 —
svojo za sprejetje v red, ni se mu mogla vslišati zavoljo vboštva tistega samostana. Gre torej v Nevilo (Neuville) v bulonjski škofiji, ali tudi tamkaj se mu ni mogla izpolniti želja, dokler se ne izuri v kornem petju in v .filozofiji ali modroslovju. Yikariju kontvilskemu starisi več niso hoteli zaupati Benedikta, znabiti, ker so se bali, da bi ga le še bolj ne poterdil v ostrosti njegovi. Dajo ga torej nekemu drugemu duhovniku k daljnjemu izobraževanju. S kornim petjem je šlo dobro, v modroslovju pa napredek ni bil kaj poseben; znanstvo, ki je Benedikta veselilo, to je bilo znanstvo svetega križa. Po štirimesečnem študiranju je 6. vinotoka 1767 spremljan od drugega mladeniča, ki ga je pridobil za vstop pri kartu-zijanih, Benedikt zopet šel v Nevilo in mislimo si veselje njegovo ! kar je tako serčno želel, to se je zgodilo, sprejeli so ga.
^ §. 3.
Ne še na cilju.
Poti božji so čudoviti. Benedikt je dete milosti božje, ima vse čednosti, ki so potrebne dobremu redovniku, ponižnost, poterpežlji-vost, pokorščino, in vender da ne bil poklican v samostan? ali ga hoče Gospod kje drugje imeti? Komaj je vstopil v svojo celico, že ga je zapustil mir ; temota, strah in dušne bolečine so prišle čezenj, dosti veče, kaker jih je prej terpel. Žge ga hrepenenje, zavoljo velikih grehov svojih veliko pokoro delati ; vodila v Nevili se mu zde dosti premehka zanj. Nekaj ga rine v Latrapo. Prednjiki, polni vsmiljenja za bolečine njegove, izpuste torej mladeniča, keterega posebne čednosti so čislali. Lahko si je misliti veselje starišev, ko so zopet pri sebi imeli svojega ljubega Benedikta. Upali so, da se bo vender le odločil za duhovski stan ter bo prav izversten dušni pastir. Ali kako so se začudili, ko je Benedikt, dasiravno slabega zdravja, zjutraj po svojem prihodu precej prosil, da bi ga pustili na pot v Latrapo. Na vse vgovore je imel le en odgovor: „Bog hoče! On mi bo že dal moči, koliker je treba!il Naposled privolijo starisi, in precej se odpravi na pot. Peš, v slabem letnem času, v neprenehljivem deževju prehodi 60 milj in ob koncu listopa-da 1767 poterka na vrata samostanska. Ali v koliki britkosti spozna vnovič zmoto svojo ! Ostro vodilo latrapsko terja, da mora imeti novic, ko se sprejme, naj manj 24 let. Pravijo mu torej, naj po-terpi ter čaka še štiri leta. Brez tolažbe se oberne proti domu; ves shujšan z ranjenimi nogami in raztergano obleko pride p° štiritedenskem romanju zopet v Amete.
— 125 —
Ali Benedikt ni popustil namena. Očital si je, da se je dal prehitro odpraviti v Latrapi ; bolj bi bil imel prositi, da ga sprejmejo ali tam ali v Sefoutih (Sept-Fonts), kjer je veljalo podobno bodilo. Še enkrat hoče poskusiti. To nakano njegovo so obsojali mnogi ko termo in terdovratnost, ali so jo pa pripisovali nagnjenju k lenobi. Tudi gospod vikarij ametski ga je resno opominjal, ab poterpežljivosti in pohlevnosti Benediktove ni omajal. Tender ga je pregovoril, da se je s pismom obernil do patra opata, na-mestu da bi še enkrat sam tj e hodil. Odgovor je bil prejšnji. Ker mora še štiri leta čakati, se mu svetuje, naj se poprime študiranja. On slnša ponižno ter se odpravi zopet k stricu v Kontvilo. Ali duh njegov, ki je bil vedno pri Begu, ni bil za modroslovje. Zopet gre torej domov, kjer so ga porabili pri kmetovanju. Itad je storil, kar ®e mu je velelo; ali ker je bil tako rekoč ves izgubljen v nebele višave, v resnici tudi za kmeta ni bil. kaker priča ta-le dogodek. Oče mu vkaže nekega dne, naj seno, ki je bilo že skoraj suho, preverne še enkrat, preden se spravi. Hitro se loti. Kar vlije dež. Ali Benedikt se ne da oplašiti; on le prevrača, dokler je vse Prevernjeno. Ko ga oče nato graja, odgovori mirno: „Saj ste mi veleli.«
Kmalu nato, izvedevši, da bo misijon, nekje petnajst milj od Amet, roma tje, da bi se tudi on vdeležil obilnih milosti. Po mi-8ijonu gre k nekemu sorodniku, ki je bil v mestu korar. Ta mu 8vetuje, naj bi se izkazal škofu. Res stori tako. Benedikt mu ra-z°dene serce. Na vprašanje, ali bi stariši radi da bi vstopil v Latrapo, odgovori, da ne, ter pripoveduje, kako so prej Nevilo mu izvolili. „Slušajte torej stariše, pa se vernite h kartuzij anom,“ od-g°vori škof. Dasiravno ni imel nagnjenja za kartuzijane, vender 'duša ponižno, vzame od starišev slovo, ta pot za vselej, in zapusti domačo hišo, 12. vel. serpaua 1769. Vstopi v omenjeni red. Ali Precej ga obide zopet strah, zbeganost in nevtolažljivost, kaker vpervič. Zgled je pohlevnosti, natančnosti, gorečnosti, ali v skerbi Istran stanja njegovega ga pater prijor čez šest tjednov izpusti z ^sedami: „Sin moj, previdnost Božja vas ni namenila za naš red; P°jdite. kamer vas kliče.“
Berž ga vleče zopet v Latrapo. Iz Montrelja (Montreuil) pri ^°rju, kjer se je vstavil, piše 2. vinotoka 1769 ginljivo pismo sta-^šetn, keterim naznanja, da gre v Latrapo. Ali ko pride tjakaj, ne P°magajo nič mile prošnje; vodila ž njimi ne more spremeniti. Brez ^seh pripomočkov se oberne proti Sefontom živeč le o miloščini.
— 126 —
Sprejmejo ga. Yodilo je tam še ostreje ko v Latrapi, kar ga silno veseli. Čez nekaj dni ga preoblečejo. Vsem je zgled popolnega re- : dovnika. Nekaj mesecev se čuti presrečnega. Kar ga napade zopet temota in žalost, kaker prej. Zdravje mu peša; meseca malega travna 1770 se ga loti huda merzlica. Opat misli, da ga Bog noče v tem redu, ter ga da prenesti v hospic, kjer more imeti boljšo postrežbo, kaker je dovoljena v samostanu. Ko Benedikt to sliši, povzdigne oči proti nebu ter zakliče : „Fiat Dei voluntas ! zgodi se volja Božja !“
Sest tjednov je bil v hospicu, vsem v spodbujenje. Brat po-strežnik bolniški je rekel ne enkrat:	„Ta mladi Laber je svetnik;
o njemu se bo še govorilo". Ko ga je opat 2. malega serpana 1770 izpustil, mu je le to mogel reči, kar prej že prijor nevilski : „Sin moj, za ta samostan niste bili namenjeni ; Bog vas kliče nekam drugam". Popolnoma pokojen se je ločil od Sefontov, ker je bil prepričan, da izpolnjuje voljo Božjo. Zdaj je začel življenje, ketero je imel živeti nadalje do smerti, pravo beraško in romarsko življenje. „Bog hoče tako", je odgovarjal pozneje vedno, ako ga je gdo za to grajal ; sicer pa je poterdil namen njegov tudi neki izkušen dušni voditelj, ki ga ne poznamo po imenu.
------------------------
v
Življenje brata Junipera.
4.	poglavje.
KakojebratJuniper molčal šest mesecev.
Enkrat je sklenil brat Juniper molčati šest mesecev in sicer tako-le : pervi dan iz ljubezni do nebeškega Očeta, drugi dan iz ljubezni do Jezusa Kristusa njegovega Sinu, tretji dan iz ljubezni do sv. Duha, četerti dan k časti preblažene device Marije, in tako je zaporedoma vsaki dan iz ljubezni do kakega svetnika šest mesecev zderžal, da ni govoril.	.	č 1
5.	poglavje.	j !
Vodilo zoper mesene skušnjave.	j
Ko so bili nekedaj zbrani brat Egidij in brat Simon Asiški t in brat Rutin in brat Juniper, da bi se pogovarjali o Bogu in 0 zveličanju svoje duše, pravi Egidij tem drugim bratom : „Kaj sto- 1 rite vi sè skušnjavami mesenega greha?" Brat Simon pravi: »J*2 t
— 127 —
premišljujem surovost in gnjusnobo tega greha, in pri tem se mi s*lno studi in tako mu vbežim“. Brat Rufin pravi : „Jaz se na tla veržem in stegnjen toliko časa molim klicaje vsmiljenje božje in mater Jezusa Kristusa, dokler se čutim popolnoma oproščenega." Krat Juniper odgovori : „Jaz, keder začutim hrup satanskih nečistih skušnjav, tečem hitro in zaprem vrata svojega serca, in da zakritjem terdnjavo svojega serca, se vdam svetemu premišljevanju 'n svetim željam, tako, da keder mesena skušnjava pride ali na kata serena poterka, ji kaker od znotraj odgovorim : Yzunaj ostani, erperge so že oddane in nihče ne more več notri. In tako nigdar nobeni nečisti misli ne pustim v svoje serce. Zato, ko vidi, da je Premagana, pa gre, kaker potolčena, ne samo od mene, temveč iz cele okrajine". Brat Egidij odgovori ter pravi: „Brat Juniper, jaz s teboj deržim, ker se sè sovražnikom mesenim ne moremo bolj vojskovati, kaker bežati pred njim ; zakaj izdajavka mesenost od Znotraj se kaže od zunaj po telesnih čutilih tako velikega in mogočnega sovražnika, da se ne more premagati, če se ne beži. Ke-d°r se tedaj dragaci hoče vojskovati ž njo, ima redkokedaj zmago Za plačilo trudnega boja. Beži torej pred zlobo, pa boš zmagal."
Sveti oče spodbujajo k pristopu v tretji red.
Rimski časnik ,,Osservatore Romano" piše v listu od 8. svečana tega leta:
„0 zaslišanju, ketero so dovolili skupščinam sveta Petra., društva italijanske katoliške mladine, o keterem smo včeraj porodi, so sveti oče, pohvalivši to izbrano množico mladeničev, ker Urežejo vernim, ki v obilem številu prihajajo ko romarji v večno toesto, nato jih spodbujali, naj bi o bližnji sedemstoletnici tudi oni P°Wno romali na grob svetega Frančiška Asiškega ter se ob C|tem vsi zapisali v tretji red. Opomnili so, kako je ho-^ serafinski očak s to napravo zdravilo podati za bolezni svojega ^asa, ki je bil spriden, kaker dandanašnji, vabeč vvanj ljudi, ki ^ej svetom žive. Sveti oče so oserčevali vse mladeniče te skup-^‘>ne, da bi se poslužili te naprave za svoje zboljševanje in za raz-'•tek dobrotne svoje delavnosti v sredi spridenosti in nevarnosti aaših dni."
Tem bešedam ni treba dosti pristavljati. Jasno je vsakemu, ai' so rekli sveti oče laškim mladeničem, velja, ako ne glede ro-^anja v Asiz, gotovo glede vstopa v tretji red, ne le tem, temuč
— 128 —
vsem katoliškim mladeničem, torej tudi našim slovenskim. Naj ne preslišijo prijaznega vabila, ki se razlega s prestola svetega Petra, iz ust nezmotljivega učitelja in skerbnega očeta Leona.
Priporočilo.
V pobožno molitev se priporočajo :
Tretjerednica Marija Kolman, ketera jo ko lep zgled pobožnosti in poterpežljivosti po dolgi bolezni vmerla 20. grudna 1881 v Slivnici pri Mariboru;
Tretjerednik Dragotin Lampreht, kmet na Smolniku v ruški fari na Štajerskem, vmerl 22. svečana 1882;
Tretjerednice goriške skupščine, sestre Frančiška (Katarina) Pahor, Frančiška (Maiija) Tomaž e tič, Marijana L a h a j n e r ;
Nazaretske skupščine: G er trud Ranči gaj in Marija Dobrič iz Gomilške fare, Marija Kumar iz Šmartina pri Slov. Gradcu, Uršula Greševnik iz Starega Terga pri Slo- j venjem Gradcu;
Tersatske skupščine: Gertrud Ozvald, kije dajala vsem najlepši zgled kerščanskega življenja ter je 65 let stara vmerla v Osilnici na Kranjskem;
Marija Klinec, tretjerednica fare slivniške na Štajerskem;
Jožefa Posavec, tretjerednica iz dekanije sv. Jurija na Šavnici. Ta blaga devica, ketero je spoštovalo vse, staro in mlado, se je rodila 25. mal. travna 1850, obljubo vedne čistosti je storila 11. vel. serpana 1872, obljubo tretjega reda sv. Frančiška 22-sušca 1874, vmerla je 18. svečana 1882 po dolgi, hudi bolezni, ki jo je prenašala s popolno vdanostjo v voljo božjo, vsem, ki so jo videli, v zgled in tolažbo.
Popolni odpustek
morejo dobiti meseea malega travna:
1.	vsi verni katoličani v frančiškanskih cerkvah 3., 6., 9., v kapucinskih tudi 24. in 28.;
2.	tretjeredniki v keteri koli cerkvi razen ravno naštetih dni tudi L G., 7, 16. (ponovljenje obljub^, 23., 30.; vesoljna odveza se jim smo dati vs« dni velikega tjedna in v veliko nedeljo.