je odkril W. Schmid. Avtor upošteva pri tem grobne celote, v kolikor jih je mogel ugotoviti. Ostale predmete pa obravnava s čisto tipološkega gledišča. Za katalogom sledi slikovno gradivo. Glede na- velikost kataloga in tehnično delitev v stolpce, bi bilo mogoče rešiti podajanje dvojezičnega kataloga tudi tako, da bi bil en stolpec v doma­ čem, drugi pa v tujem jeziku. Nekateri drugi jugoslovanski arheološki katalogi se drže tega principa. Vendar pa sodim, da je pravilnejši način podajanja tako, kakor je v katalogu Vače in sicer, da tekst kataloga v enem jeziku sledi dru­ gemu, že glede na različno podajanje v raznih jezikih, kar predstavlja tudi razliko v velikosti teksta in kar je, čeprav ne nemogoče, vendar pa tehnično težje vskladiti pri paralelno tiskanih besedilih. Pri besedilu — tako slovenskem kakor tudi angleškem — je pa opaziti, da je tekst opisa objektov veliko preobširen. V bodočih katalogih bo opis zato potrebno v veliki meri skrčiti, saj je za to slikovno gradivo, ki daje in mora dati vse potrebne detajle. Ravno tako bi se morali krajšati razni termini. Čemu vedno izpisovati besede: višina, širina, obseg itd., ki se vedno morejo nado­ mestiti z enim ustaljenim znakom, podobno kakor je to tudi v drugih inozem­ skih katalogih. S krčenjem opisa in z uporabo posameznih znakov oziroma črk za posamezne termine bi se obseg teksta kataloga lahko skrčil najmanj za 1/s, kar bi predstavljalo na vsak način tudi velik finančni prihranek, ne da bi pri tem trpela znanstvena raven kataloga. V slikovnem delu kataloga »Vače« je pravilno podano celotno gradivo v risbah, medtem ko nekaj monotipij služi le za splošno ilustracijo. Risbe so dobre in dajejo vse detajle, ki so potrebni, poleg raznih profilov, prerezov in detajlov posameznosti. Vendar bo pa v bodočnosti potrebno paziti na nekaj momentov, ki se sedaj niso upoštevali v zadostni meri. Tako bo nujno, da se pod tablami nahaja označeno merilo, v katerem so risbe oziroma predmeti predstavljeni. Merilo je sicer vedno označeno pri opisu vsakega predmeta, vendar bi tu mirno odpadlo, medtem ko bi bil katalog veliko bolj uporaben. Bolj estetska pomanjkljivost, ki pa ima odmev tudi v finančni strani, je ne­ enakost v velikosti tabel. Res so objekti včasih takšne narave, da je dokaj težka kombinacija, ker jih ni vedno mogoče povezati s popolnoma identičnimi predmeti. Kljub temu bi se pa tudi tu našla zadovoljiva rešitev. Tam namreč, kjer nimamo grobnih celot, ni nujno prostor izpolnjevati s tipološko istimi predmeti. Res je sicer, da mora vedno obstajati tozadevna tendenca, toda v nujnih primerih se že iz čisto finančnih vzrokov more odstopiti od takšnega pravila. Ravno v katalogu »Vače« bi se to mnogokrat lahko storilo. Dalje so v našem katalogu razen keramičnih predmetov vsi ostali vedno risani in tudi kliširani v razmerju 1:1. Večina bi se pa mogla pomanjšati vsaj za Vu, pri čemur ne bi izgubili nobenega bistvenega elementa. Posebno velja to za večje in masivnejše predmete, ravno tako pa tudi za razne zapestnice, fibule itd. Čeprav je katalog pri sedanjem načinu ilustracije mogoče impozantnejši, bi tudi po velikosti skromnejše ilustracije popolnoma zadostovale v znanstvene namene. Tudi na ta način bi bil prihranek precejšen, saj bi se tudi število tabel zmanjšalo nekako za Va dosedanjega obsega. Josip Korošec Borka Josifovska: Vodič niz Stobi. Skopje 1953. 50 str., 12 tab., 1 situacijski načrt v prilogi ter 32 si. Izdal: Centralni zavod za zaščita na kulturno-istoriski spomenici na narodna republika Makedonija. Makedonija je vmesni člen med severnimi balkanskimi pokrajinami in Grško. Skoznjo vodijo tri najpomembnejša pota v tem delu sveta: s severa po Vardarju navzdol v Solunski zaliv; od Jadranskega morja na zahodu čez Ohridsko jezero k Vardarju; ter preko južne Bolgarije, antične Thrakije, čez Strumico v Makedonijo. Prvo pot je utemeljila priroda sama. Ta pot ohranja večen pomen. Drugi dve pa imata svoj pomen, zdaj večji, drugič manjši le v posamičnih obdobjih, pomen, ki se ravna prvenstveno po političnem polo­ žaju v tem delu sveta. Ob prvi poti leži Stobi, mestna postojanka, ki je cvetela globoko v bizantinsko obdobje, svetovno znana predvsem zaradi kasno- antičnih izkopanin, ki so jih v obdobju med obema zadnjima vojnama avstrij- 251 ski m jugoslovanski znanstveniki tovariško izkopali, strokovnjaki celega sveta pa komentirali in analizirali, postojanka, kjer je v skladu s prazgodovino Grške skoraj nujno pričakovati tudi sledove iz obdobja ustvarjanja klasičnega sveta, čeprav ti doslej tam še niso odkopani. Makedonski rodovi so se v antiki zaradi nekaj stoletnega izoliranega živ- ljenjarazvijah v posebno enoto, ki se je odražala sčasoma tudi na političnem področju m ki jo niti Filipova in Aleksandrova doba ni izenačila z grškimi državicami. Dezela sama je bila poseljena že v neolitskem obdobju, bronasta doba kaze tam veliko enotnost materialne kulture, na katero vpliva delno celo Mikenska; v 12. stoletju pred n. št. vdirajo v Makedonijo plemena, ki so morda povzročila tudi selitev dorskih plemenskih enot in katere omenja Herodot pod imenom Makedoni. V teh bo prejkone historično jedro, ki je dalo deželi in ljudem tam ime; nanj so dokaj vplivali ilirski in tračanski elementi Njih jedro se je ustvarilo v območju reke Haliakmon, odkoder so si bili po tradiciji ze prvi kralji — ti so Makedoncem od nekdaj vladali — razširili oblast proti Egeji m v klasično makedonsko ravnico. Pod Filipom II. se je makedonska država razvijala v čedalje močnejšo politično silo, ki je najprej samo ogražala in si nato tudi podvrgla grške mestne države, se uspešno borila s pol neodvis­ nimi severnimi makedonskimi pokrajinami ter dosegla — kot komet — sve­ tovno pomembnost za Aleksandra Velikega. Za njegovih naslednikov je zaradi nadmoćnih rimskih ekspanzijskih teženj, delno pa tudi zaradi notranjih ne­ soglasij m zaradi slabe politične koncepcije Rimu podlegla, postala kmalu nje­ gova pomembna provinca in predstavljala drugo rimsko postojanko na Balkanu. Morda bi utegnil kdo Borki Josifovski očitati, da je postavilo mesto Stobi pred bralca brez organske povezave z dobo in okoljem, vendar jo glede tega naslov opravičuje. Ce omenim še — za tujca hudo občutno — pomanjkanje na primer angleškega povzetka ter sem in tja kakšno slabšo sliko, je s tem v glavnem konec očitkov zanimivemu in prepotrebnemu vodniku. Delo je pisano prijetno in razumljivo ter zasnovano po naslednji shemi- kratek zgodovinski oris, vezan izključno na mesto Stobi; temu sledi zgoščen historiat raziskovanj in izkopavanj; nato opis mestnih enot in delov, kolikor se nam le-ti pri današnji, žal daleč nepopolni preiskavi, nudijo; končno kratka bibliografija. Besedilo ponazarjajo številne fotografije, pomembnejše najdbe so reproducirane na posebnih tablah, za orientacijo je pridan poseben mestni nacrt. V Jugoslaviji je mest, ki so Stobiju analogna, mnogo, Salona e na pri­ mer, Pola, Siscia, Sirmium, Singidunum,Poetovio ; pa razen zad­ njega nobeno nima v slovanskem jeziku spisanega vodnika. Sosednje dežele posedujejo celo za relativno majhna, a izkopana naselja vodnike, na primer Avstrija vodnik za Teurnijo na Koroškem, ki je pravkar izšel v četrti izdaji Da pri nas kaj podobnega, nimamo, je pomanjkljivost, ki se nujno odraža na neizobrazenosti in nezainteresiranosti ljudi do takih mest, saj jih nihče ne opozarja na njih pomen. ^ „ Milko Kos, Urbarji Slovenskega Primorja. Drugi del. Viri za zgodovino Slovencev. Knjiga tretja. Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zvezek tretji — Izdala Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani 1954, Velika 8°, 410 strani 1 karta. ' Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani je postavila že 1939. v pro­ gram kritično izdajanje virov za zgodovino Slovencev, med katerimi naj zavze­ majo posebno vrsto srednjeveški urbarji, ki so pač glavni vir za študij zgodo­ vine slovenskega kmeta, posebno v starejšem razdobju. Saj se zrcali iz njih ne le gospodarski in družbeni ustroj v našem podeželju, nego je mogoče na podlagi urbarjev zasledovati tudi razvoj zemljiških gospostev in kolonizacijski potek s pomočjo imen m priimkov pa narodnostni sestav prebivalstva v posameznih ozemljih. Nakazani program je uresničila Akademija doslej s tremi edicijami nalt Je vf objavil akademik prof. Milko Kos. Urbarjem salzburške nadškofije (1939) so sledili Urbarji Slovenskega Primorja. Prvemu delu le-teh, ki je izšel 252