Mislim.
Oj, misli, ptičice otožne in vesele,
ki nekdaj neprestano ste mi na uho
skrivnosti razne šepetale, pesmi pele
ter večkrat obletele zernljo in nebo
in vse zgovorne zopet ste domov pvispele —
zakaj sedaj najrajše mi doma tičite
in nad krivičnimi Ijudmi se le jezite?
Le ven spet v svet, le ven v svetlobo in temine
po lek za srčne in duševne bolečine
in rane neosvobojene domovine,
ki vedno jo pretresa črno, težko zlo!
Fr. Rojec