Poštnina plačana v gotovini. I.eto 3. štev. 1.
Posamezna številka stane 3 Din.
GOSPODAH
Uredništvo m uprava Maribor, Slomškov trd št. 20
LIST
IZHAJA VSAKEGA PPYEGA V MESECU
Cena Inseratom po dogovoru
CENA: 100 Din letno, inozemstvo 200 Din
V POUK IN ZABAVO
Odmevi iz kmetsRIl* vrst.
(Jezernik Boltek, kmet v Št. liju pri Velenju.)
Kadar listje porumeni in odpada, ve mo, da se nam približuje zima in da tudi leto kmalu zatone v preteklost. Nekako sam od sebe začne človek razmišljati; misli mu silijo nazaj v minule čase, pa tudi v bodočnost: začenja misliti na obračun za staro leto in delati načrte za novo. Kmetski stan je v: drugih letnih časih preobložen z delom, sedaj imamo pa že malo več ča-i sa, da premišljujemo, k j nam je dobrega ali slabega prineslo tekoče leto in kako še bo kaj v bodočnosti. Nič veselega ni bilo za naš stan. Težka gospodarska kriza, ki je pač svetovna, je obiskala tudi nas kmetovalce in nas našla nepripravljene. Zato z vhliko, skrbjo zremo v bodočnost. Kam torej plovemo, se vprašamo, ali na viharno morje, ali v pristanišče? Hočemo k o-brežju, hočemo na trdna tla, ki se ne majejo. To pa lahko dosežemo, saj smo dobili pomoč. V stiskah in težavah, ki bremenijo naš stan, nas je obiskal neustrašen prijatelj — krmilar, ki nas hoče iz viharnega morja negotovosti; privesti na obal, k mirnemu življenju. In kedo je ta naš prijatelj —- krmilar? To je naša Kmetska zveza, naša strokovna in stanovska organizacija. Razumeti hočemo in tudi moramo, dragi stanovski tovariši, da bomo le preko močne in složne organizacije, ki se o-pira na katoliška načela, uveljavili svoj upliv in enakopravnost z drugimi stanovi. Naš kmetski narod se hoče z jekleno voljo in vztrajnostjo okleniti krmilarja in veslarjev, da ne utone na razburkanem morju razrednega stanovskega boja. Dobro se namreč zavedamo, da prevelika stanovska nasprot stva in nestrpnost ne reši in ne ublaži naših razmer. Naš slovenski kmetski stan si želi mirnega sožitja z drugimi stanovi. Nočemo razdirati, temveč zidati hočemo in sicer močno in silno domovino, našo Jugoslavijo. In največ ji in zato neprecenljivi zaklad za državo je zadovoljnost naroda. Preko naših pokrajin in po naših domovih je zavela misel potrebe složnega dela za zboljšanje naših razmer. In tukaj naj bodi za vzgled Svetopolkova oporoka. Na delo torej, sotrpini, tovariši in prijatelji naši, ker le po^ storjenem delu je počitek sladek! Naš kmetski narod je spoznal prijatelje svoje, prišel je do
pravega spoznanja, »svita se« mu, pa ne samo tam nekje na Pohorju in ne v nekem namišljenem »naprednem« smislu, temveč širom slovenskih dolin in gora zora vstaja, dan se dela. Na plan, tovariši, sodelavci! Tudi pri nas »se dani«, zato hočemo čuvati našo dedščino, naše bisere. Vsiljevali so se in se še vsiljujejo, ki hočejo kmetski stan izkoriščati. Delajo se naše prijatelje, hočejo nas pa razdvajati. Pregovor pa pravi: Kjer se prepirata dva, — tretji dobiček ima! — Mi pa, zvesti sinovi naše Jugoslavije, hočemo mirno življenje ob naših ognjiščih, v domači hiši. Zato odločno odklanjamo one, ki z neko laži-naprednostjo in laži-pro-svitljenostjo hočejo razdor med brati. Radi bi ti ljudje, da bi se pričelo »svitati«. Ali bi si tudi radi pri tem »svitu« razdelili po svoje dedščino, ki so nam jo oskrbeli naši predniki, naši vzorniki Slomšek, Krek in nebrojni naši prosvetni delavci med kmetskim ljudstvom? Izgledalo bi ravno tako kakor če bi volk pastiroval ovcam. Napravil bi si barantijo po svoje. Vprašam:	kje pa je bila takrat tista »na-
prednost« in tista »prosvitljenost«, ko je blagopokojni Slomšek oral ledino, pripravljal pot slovenski knjigi v naše domove? In ko je Krek organiziral na še slovensko zadružništvo in obvaroval s tem kmetski in delavski stan pred izkoriščanjem raznih tujih in domačih neprijateljev? In ko je naša od raznih ljudi in časopisov toliko oklevetana slovenska duhovščina ustanavljala šole, učila tam našo domačo besedo in pisavo? Takrat je vel tam od severa mrzel veter, ki bi bil kmalu o-ledenil naša slovenska naselja in odtu jil materini govorici naše lepe slovenske vasi. V tisti veliki neva^ .,osti so stopili na plan pravi prijatelji naši — sinovi naših domov, naša slovenska duhovščina in ramo ob rami s slovenskim katoliškim izobraženstvom, ki je tudi v globini svojih src ljubilo svoj narod, so ustavili mrzli severni val s tem, da so ustanavljali izobraževalna društva, kmetske posojilnice in razne druge kOi Istne ustanove. In sicer ustanavljali ne iz dobičkaželjnosti, ampak polni nesebične ljubezni in sočutja do trpečega kmetskega ljudstva. In če so to vršili v smislu narodnih in katoliških načel, da so tako ohranili ljudstvu njegovo dedščino: slovensko besedo in slovensko zemljo, ali je to »demagošt-
vo«, ki ga tako radi očitajo nekateri po imenu napredni listi z zavitimi besedami našim soborcem? In majniška deklaracija, ta veličastni spomenik jugoslovanske misli, ki je našla toliko navdušenega odmeva ravno v kmetskih domovih in ki je užgala tisto veliko hrepenenje med nami, hrepenenje po skupnem življenju z dragimi bra ti na jugu pod svobodnim solncem! In ali ni našla tega odmeva ravno zato, ker so to misel sejali in za njo delovali v prvi vrsti slovenski duhovniki in katoliški izobraženci? Ali je mar to tisto »temno ozračje«, o kojem se piše po nekaterih listih? Zato pa še tembolj uvidimo, kako potrebno nam je složno delo za razmah naše misli, delo za Kmetsko zvezo, slonečo na katoliških načelih in zvesto jugoslovanskim vzorom. Veselo si podajmo roke, tovariši, poprimite za vesla veslarji, zaveslajte k varnemu obrežju! To našo lepo slovensko zemljo, ki so jo preorali in obsejali z zdravim, klenim zrnom M. Slomšek, Krek in nebrojni drugi naši vzorniki, hočemo čuvati, da se brazde razorane ne zaplevelijo. Zvest hoče biti naš kmetski rod praporom, ki se belijo in svetijo po naših gorah in dolinah. To je naša dedščina, to so naši biseri, ta naša rodna gruda, orošena z znojem in trpljenjem naših prednikov, posejana s cerkvami in društvenimi domovi, ki nas pozdravljajo in kličejo k sebi kot očesca nedolžnih otrok! Da, to so naši vzori!
♦
Načelniki In podnačelnlkl novih cestnih odborov.
Banska uprava je imenovala nove cestne odbore. Načelniki in podnačel-niki teh odborov so:
Maribor: načelnik dr. Alojzij Juvan, odvetnik in župan v Mariboru; prvi načelnikov namestnik ali podnačelnik Franjo Žebot, posestnik v Mariboru.
Celje: načelnik dr. Alojzij Goričan, župan in odvetnik v Celju; podnačelnik Alojzij Mihelčič, posestnik na Bregu in župan občine Celje okolica.
Brežice: načelnik Ignacij Supan, posestnik in župan občine Brežice; podnačelnik Volčajnšek Ivan, posestnik in hotelir v Brezini.
Ptuj: načelnik Miha Brenčič, župan in gostilničar v Ptuju; podnačelnik dr. Fran Šalamun, odvetnik v Ptuju.
Prevalje: načelnik Franc Lahovnik, industrijalce in župan v Prevaljah; podnačelnik Viktor Fettich, obratovo-dja rudnika v Črni.
Konjice: načelnik Rado Jereb, župan in notar v Konjicah; podnačelnik Fr. Hohnjec, župnik v Čadramu.
Šmarje pri Jelšah:	načelnik Ivan
Stenberger, ekonom v pokoju; podnačelnik Florijan Gajšek, župan v Loki pri Žusmu.
Slovenjgradec: načelnik dr. Alojzij Bratkovič, odvetnik in župan v Slo-venjgradcu; podnačelnik Serajnik Iv., cestni nadzornik v pokoju.
Ljutomer: načelnik Fric Zemljič, trgovec in župan v Ljutomeru; podnačelnik Viktor Kukovec, industrijalec v Ljutomeru.
Gornjigrad: načelnik Fran Mermel, posestnik in župan v Gornjem gradu; podnačelnik Anton Kolenc, posestnik v Gornjemgradu.
Murska Sobota: načelnik Josip Benko, župan v Murski Soboti; podnačelnik Anton Koder, notar v Murski Soboti.
Dolnja Lendava: načelnik Josip Neu bauer, župan v Dolnji Lendavi; podnačelnik Josip Grča, posestnik v Dol. Lendavi.
*
Važna gospodarska zborovanja.
V Beogradu sta se vršili dve važni gospodarski seji:
1.	Vinska sekcija privilegirane delniške družbe za izvoz je imela sejo gle de izvoza vina. Sprejeti so bili posebni sklepi z ozirom na poslednje znižanje trošarine od 1 Din na 80 par. Finančni Minister je sprejel posebno odposlanstvo, ki ga je naprosilo, da se to znižanje ne nanaša tudi na zaključene in plačane kupčije. Iz dravske banovine je bil navzoč član glavnega odbora g. Robert Košar.
2.	V trgovinski zbornici je bil izredni občni zbor Glavne zveze vinogradni kov in sadjarjev kraljevine Jugoslavije, ki je razpravljal o novi vinski trošarini in o proračunu za leto 1931 ter o drugih tekočih zadevah. Sprejeti so bili razni predlogi, ki so jih stavili slovenski vinogradniki in ki se bodo pred ložili merodajnim činiteljem v odobritev, kakor n. pr.:
Dve glavni izvozni zadrugi.
Splošna svetovna gospodarska kriza ima svoj začetek in svoj višek v kmetijski krizi in je v nekaterih panogah uničujoče zadela naše kmetijstvo. Da bo izvoz kmetijskih pridelkov tudi za malo kmetijstvo uspešen, naj se združi v zadružništvu. Zato prosimo vlado, da nudi našim zadrugam, ki se pečajo z izvozom kmetijskih pridelkov, največjo podporo, posebno glede investicij in potrebne propagande v zunanjemu svetu. Važen ventil za izvoz našega blaga je ob severni meji države ležeči Maribor, kjer skrbi izvozna zadruga jugoslovanskih vin — Osrednja štajer-
ska vinarska zadruga in Štajerska sad jarska zadruga za zbiranje in odtok kmetskega blaga v sosedne države, kot v Avstrijo, Nemčijo, Čehoslovaško, Poljsko, Švico itd. Te zadruge so iz lastnih sredstev in s pomočjo domačega denarnega zadružništva investirale precejšnje svote za nabavo sodov ter kletarskih potrebščin, kleti in preš, zabojev itd., manjkajo pa jim za nadalj-ni razmah in posebno še v propagandne svrhe nadaljna sredstva in zato so nujno potrebne vladne podpore..
Izvozna zadruga jugoslovanskih vin ima n. pr. v bližini Gradca (Nemška Avstrija) lastno, veliko in lepo opremljeno klet, kjer leži sedaj okrog osem vagonov vina iz cele države. Nad 1000 hi vina se je že prodalo.
Osrednja štajerska vinarska zadruga ima v najemu klet, ki drži okrog 3 tisoč hi in bo imela letos okrog 5000 hi prometa z večinoma kmetskim blagom.
Štajerska sadjarska zadruga
je v letu 1930 izvozila 380 vagonov sadja, večinoma jabolk, 7 vagonov sliv, 15 vagonov tudi iz Srbije. Nabavila si je skoraj 10.000 zabojev: jugoslovanskih in amerikanskih. Uporaba zabojev je omogočila boljše sortiranje sadja, in na ta način se je sadje lažje nepoškodovano spravilo od sadjarja v vagone in na inozemski trg. To je še le majhen začetek zboljšanja pri vnovčenju sadja, ni pa še s tem vse doseženo.
Letos je bilo sicer veliko povpraševanje po jugoslovanskem sadju. Žal, da še pri nas sadna trgovina ni urejena tako, kakor bi morala biti, kakor to želijo inozemski odjemalci. Potrebno je na vsak način, da vlada v dobi sadne sezone v tem oziru vse potrebno ukrene. Na eni strani je potrebno, da izda vlada poseben pravilnik za pospe ševanje sadne trgovine, da se vrši nakladalna in izvozna kontrola, da se prepove sadna trgovina nereelnim, nepoklicanim in nekvalificiranim osebam, ki neizmerno škodujejo dobremu razvoju naše sadne trgovine. Na vsak način je nujno potrebna standarizacija v sadni trgovini: strogo sortiranje po velikosti, sortah in kvalitetah. V ta namen pa je potrebno dobro izšolano, strokovno osobje, ki si ga zadruga poskuša pridobiti, a to pa stane veliko denarja. V ta namen potrebuje zadruga nujno izdatno podporo, ker ona iz vršuje to delo ne v lastnem, ampak v javnem interesu države in javnega gospodarstva.
Letos je izvozila zadruga za 13 mili-nov Din blaga v inozemstvo in s tem povzročila dotok tuje valute in povišala kupno moč sadjarjev. Na drugi strani pa je započela akcijo za pravilno gnojenje in smotreno pokončevanje sadnih škodljivcev.. V tej smeri se mora akcija pridno in splošno nadaljevati, dokler ne bomo dosegli takega uspeha, da bode naše sadje moglo konkurirati vsakemu inozemskemu.
Te zadruge se vodijo vestno, strokovno in bodo imele najlepšo bodočnost, ako jim vlada ne bo odrekla potrebne pomoči.
Predlog je bil soglasno sprejet in savez bo v tem smislu posredoval pri Izvozni akcijski družbi glede podpore.
*
gospodarji;
Podružnica Sadjarskega in vrtnarskega društva v Celju je dne 28. decembra na svojem rednem letnem občnem zboru soglasno sklenila, da se glasilo »Sadjar in vrtnar« še nadalje izdaja kot samostojno glasilo, ker je list tako za prospeh sadjarstva in vrtnarstva, kakor tudi za obstoj sadjarskih društev neobhodno potreben.
Kmetijska podružnica Sv. Krištof pri Laškem. Vsem posestnikom iz občine Sv. Krištof se naznanja, da znaša članarina za Kmetijsko podružnico za leto 1931 še vedno 20 Din kot dosedaj, ker plača razliko za vsakega člana podružnica iz lastnih sredstev. Člani bodo imeli sledeče ugodnosti:	1. Vsak član dobi
brezplačno eno jablano prve vrste, vrednost 15 Din. 2. Dobival bo vsak povečanega »Kmetovalca«. 3. Dobi vsak član podporo za slučaj poginule živine ali svinje, glasom pravilnika. 4. Dobavljal se bode umetni gnoj po znižani ceni. 5. Svinje se bodo cepile dvakrat na leto po polovični ceni itd. Podružnica poziva vse posestnike iz občine Sv. Krištof, da pristopijo kot člani k podružnici že iz lastnih interesov, ker ugodnosti, ki se sedaj nudijo, člani do sedaj še niso bili deležni. Kdor hoče biti član podružnice, se naj prijavi in plača članarino po 20 Din vsaj do 15. januarja 1931 pri enemu izmed sledečih zaupnikov: Gofer Fr., Tremerje; Zupan Jožef, Debro; Senica Franc, Malič; Kajtna Jože, Slivno; Juteršek Matevž in Jančič Imdvik, Spodnja Rečica; Šergan N. in Lah Franc, Zgornja Rečica; Kurnik Blaž, Govce; Koblič Alojz, Kuretno; Trbovc Jožef, Sv. Krištof; Kačič Luka, Strmca; Kapla Jože, Trnovo; Knez Janez, Sevce; Dernovšek Fran, Sv. Marjeta; Senica Ivan, Sv. Marjeta; Priv-šek Ivan, Ogeče; Selič Anton, Jesenoravno; Grešak Rudolf, Brezno; Povše Martin, Belo-vo; Knez Martin, Sv. ledert in Šunter Franc, Trnov hrib. — Odbor Kmetijske podružnice Sv. Krištof.
Koliko dobi kmet za svoje pridelke cd prodajnih cen. Danska je, kakor že znano, dežela, v kateri je kmetijsko zadružništvo najbolj razvito, zlasti še zadružništvo za prodajo kmetijskih pridelkov. V Zedinjenih državah Sev. Amerike pa je zadružništvo med kmetovalci še prav malo razširjeno. Iz tega razloga je zelo zanimivo primerjati, koliko dobi kmetovalec od detajlnih prodajnih cen na Danskem in koliko v Zedinjenih državah Severne Amerike, oziroma koliko se prime posredovalcev med producenti in konsumenti. V Zedinjenih državah dobi kmetovalec od prodajnih cen, ki jih plača kon-sument: 30% nadrobne prodajne cene za zelenjavo, krmila, sadeže in blago, ki se rado skvari. 40% za mleko, 45% za perutnino, 55% za živino, 69% za jajca, 75% za maslo. Na Danskem dobe kmetovalci:	90% nadrobne prodajne
cene za maslo, ki se prodaja doma na Danskem. 85% za maslo, ki se prodaja na Angleškem, 70% za svinjsko meso, ki se prodaja doma, 73% za svinjsko
meso, ki se prodaja na Angleškem, 78% za jajca, ki se prodajajo na Danskem, 68% za jajca, ki se prodajajo na Angleškem. Kakor se vidi, je razlika zelo velika. Da prodajajo danski kmetje tako ugodno, je pripisovati okolnosti, da je njihova samopomoč tako raz vita in da so znali prodajanje kmetijskih pridelkov obdržati v svoji roki.
Rusko blago na svetovnih tržiščih. Ko je v Rusiji zavladala pred 13 leti boljševiška revolucija, je Rusija izgubila za svetovno gospodarstvo kot izvozna država skoro vsak pomen. Kmetijska produkcija v Rusiji je vsled posledic revolucije tako padla, da je bila krita komaj domača potreba, za izvoz ni ostalo ničesar. Sedaj pa je nastal v tem oziru velik preobrat. Sovjetska Rusija je pričela v veliki množini izvažati žito in les, vse to z namenom, da zanese nered na svetovna tržišča. Pri izvozu se namreč poslužuje dum-pinga, to je: prodaja blago po nižjih cenah kot pa so produkcijske. Na ta način seveda druge države s svojimi pridelki ne morejo konkurirati. Velik padec cen žita, ki se je pojavil na ameriških tržiščih, je v veliki meri posledica sovjetskega dumpinga. Ameriški pridelovalci žita svojega blaga ne morejo spraviti več v denar po cenah, ki bi vsaj krile njihove produkcijske po-troške. Tudi v svetovni lesni trgovini se opaža konkurenca ruskega lesa. Na ša lesna trgovina se nahaja že v krizi in eden izmed vzrokov te krize je huda sovjetska konkurenca. Nekatere države so že podvzele korake, da popolnoma onemogočijo sovjetsko konkurenco in verjetno je, da se bodo tudi ostale države skušale braniti posledic'kon kurence z zvišanjem carinskih tarif za rusko blago.
*
Cene in seimsfta porotna.
Mariborski trg. Na mariborski trg v soboto dne 3. januarja so pripeljali Špeharji na 90 vozeh 247 zaklanih svinj, kmetje 12 voz krom pirja, 2 zelja, 12 sena, 8 otave, 6 slame. Svinjsko meso je bilo po 10 do 26 Din, slanina po 15 do 18 Din, krompir 0.75 do 1.50 Din, čebula
2.50	Din, zelje 0.50 do 1.50 Din. Seno 75 do 90 Din, otavo 85 do 90 Din, slama 50 do 55 Din. Pšenica 2 Din, ječmen 1.75 Din, oves 1.25 do
1.50	Din, koruza 1.50 Din, ajda 1.25 do 1.50 D, ajdovo pšeno 4.50 do 5 Din, proso 2 do 2.50 Din, fižol 2 do 2.50 Din. Kokoš 30 do 45 Din. piščanci 30 do 75 Din, raca 30 do 40 Din, gos 60 do 70 Din, puran 50 do 90 Din, divji zajec 35 do 45 Din. Česen 14 do 16 Din. Kislo zelje 4 Din, kisla repe 2 Din. Jabolka 3.50 Din, suhe slive 10 do 12 Din. Mleko 2 do 3 Din, smetana 12 do 14 Din, surovo maslo 36 Din, jajca 1.25 do 1.75 Din, med 14 do 16 Din.
Mariborsko sejmsko poročilo. Na svinjski sejem, dne 2. januarja tega leta je bilo pripeljanih 106 svinj. Cene so bile sledeče: Mlada prašiči 7 do	9 tednov stari komad	po 225
do 250 Din; 3	do 4 mesec	stari	po	300	do
350 Din; 5 do	7 mesecev	stari	po	400	do
450 Din; 8 do	10 mesecev	stari	po	550	do
650 Din; eno leto stari po 900 do 100 Din. 1 kg žive teže po 8 do 10 Din; 1 kg mrtve teže od 12 do 13 Din, Prodanih je bilo 68 komadov.
♦
Kako je prišel krompir do nos.
Okoli leta 1743 je vladala v Srednji Evropi velika lakota. Nekemu mestecu, kjer je bil glad najbolj občuten, je kralj poslal dar, ki je bil tedaj v deželi popolnoma neznan. Velik tovorni voz, poln krompirja, je dospel na trg sredi mesteca in občinski sluge so razglasili, naj se vsi posestniki vrtov javijo določenega dne na občinskem uradu; kralj jim je namenil posebno dobroto.
Občinski svetovalci so pokazali zbra ni množici novi sad, kakršnega dotlej še ni videl nihče. Prečitali so ljudem tudi obsežno navodilo, kako je treba krompir' saditi, ga oskrbovati, kako kuhati in pripravljati. V tistem vrvežu ni nihče prav pazil na to, kar so čitali. Ljudje so toliko hvalisani krompir začudeno jemali v roke, vohali so, posku šali in lizali. Sosed je ponujal sosedu. Vsi so zmajevali z glavami. Prelomili so krompir in ga vrgli psom. A ti so ga malo povohali in zopet pustili. S tem je bila’ sodba gotova. »Tele stvari«, so rekli ljudje, »nimajo vonja, ne okusa in niti psi jih ne marajo. Kaj je nam z njimi pomagano?« Splošno so mis lili, da rase tak sad na drevju, s katerega ga je treba stresti, ko dozori.
Kraljev dar so torej porazdelili med posestnike vrtov. Skoro nihče ni razumel navodila, kako bi bilo treba krom pir gojiti. Kdor torej ni dobljenega krompirja v svoje razočaranje vrgel na smetišče, je pač pri sajenju postopal kolikor mogoče narobe. Nekateri ljudje so vtaknili krompir tuintam v zemljo, pa se niso dalje zanj brigali. Drugi so mislili, da bo bolje, če spravijo ves krompir na kup ter ga samo malo pokrijejo z zemljo.
Občinski svetovalci so tudi izvedeli, da je mnogo ljudi kar zavrglo, ne da bi ga sploh bili spravili v zemljo. Zato so morali občinski sluge v poletnih mescih hoditi po vrtovih in vsakdo je bil kaznovan, ki se ni hotel pečati z novim sadom. To je bilo zopet zabavljanja in vrišča, in krompirju ni baš naklonilo mnogo prijateljev.
Drugo leto je kralj ponovil svojo po-šiljatev. Ali sedaj so postopali bolj pametno. Kralj je bil poslal vrtnarja, ki je natančno vedel, kako je treba ravnati s krompirjem in ta je ljudi učil pri praktičnem delu. Tako je prišel krompir do veljave in je od tiste dobe preprečil, da bi se bila lakota tako na splošno in močno razširila.
*
Fr. Wernig:
Za zbolišaniemariiadvor-she živine.
Naša živina je uživala nekoč znaten in prav pomemben sloves. Ne samo kot vprežna živina in klavno blago, ampak celo kot plemenska živina. Saj se je marijadvorce upeljalo nekoč — tako so mi pripovedovali — za o-sveženje krvi celo v Belo krajino. Pa tudi v nekdanji Sp. Štajerski so po u-
plivu gospodov Jelovšeka in inž. Zi-danšeka prodirali marijadvorci vedno dalje. Kaj je potem ustavilo nadaljnje zmagovito prodiranje te pasme?
Mogoče slaba kakovost, slaba mlečnost? Ne eno in ne drugo, ampak krive so bile le nepovoljne povojne razmere in pomanjkanje podrobnega dela, katerega je dandanes treba za vsako povzdigo in tudi za ohranitev gotovega kakovostnega plemenskega blaga. .Sicer so odlični strokovnjaki mno go in dobro pridigovali in priporočali ljudstvu, vendar pr-davanje je takšna posebna stvar.
Ljudje pridejo, poslušajo in se mogoče tudi lepo zahvalijo za lepo predavanje, pa največkrat ne toliko radi stvarnosti izvajanj, kakor radi tega, ker je ta ali oni gospod znal tako — »fejst« povedati. Za dosego uspehov je pa treba predvsem v gospodarsko zaostalih krajih podrobnega in stvarnega dela z ljudstvom in med ljudstvom.
Tudi v slovenjgraškem in dravogra-škem političnem okraiu obstoja precej šnje število živinorejskih in bikorejs-kih zadrug. Obstojajo — pa le bolj na papirju. Za vzdrževanje dobrih plemenjakov skrbijo danes lahko občine, za odbiro živine, za povzdigo in zboljšanje živinoreje pa so poklicane delujoče živinorejske zadruee.
Ko sem nedavno prvič razvil svoj načrt dela živinorejske zadruge v Slo-venjgradcu, sem naletel na precejšnje pomisleke. Vodstvo rodovnika in mlečna kontrola — to se pri nas ne bode obneslo! Če pa dobimo kako podporo, potem pa le upeljimo to novotarijo. Če ne gre, saj lahko zopet opustimo! Kako pa je bilo potrebno vpisovanje živine v rodovnik, o tem smo se prepričali že takoj prvi dan. Eno celo dopoldne smo hodili po hlevih, ocenjevali in zapisovali gg. Lobe, Schöndor-fer in jaz in zapisali smo — celih 10 krav.
Pri marsikaterem dobrem zadružniku, članu marijadvorske živinorejske zadruge, smo našli v hlevih pretežno pincgavce, pri drugih posestnikih pa mešanice vseh mogočih pasem.
»Pa je ta šeka, križanka boljša za mleko«, je ugovarjala marsikatera ženica. In smo ji povedali, da je mogoče po Mendelovem zakonu v prvem rodu taka šeka res boljša, v drugem zarodu pa dobimo navadno blago slabše kakovosti. Napredek, boljša donosnost, je nam zajamčena le v odbiri plemensko čiste ali plemensko sorodne živine
Drug posebno preudaren posestnik, ki je kupil in prodal že mnogo živine, se je postavil na načelno stališče, da so čisti pincgavci boljši, kakor naši domači beli marijadvorci. Tudi temu gospodu smo postregli s tehtnimi protidokazi.
Koroški deželni kulturni svet, ki gotovo ni toliko naklonjen domači slovenski marijadvorski pasmi, kot pinc-gavcem, uradno ugotavlja:
Povprečna letna mlečnost krav ma-rijadvorskih živinorejskih zadrug, katerih je na Koroškem 16, je bila leta 1927 2526 kg s 3.79%	(96 kg na leto)
tolšče; povprečna mlečnost krav pine-gavskih živinorejskih zadrug (torej
rudečelisaste živine) v letu 1927 je bila le 2285 kg s 3.82% (87.30 kg na leto) tolšče. Večji del pincgavskih krav je seveda bilo poleti na visokih planinskih pašnikih, kar povzroča deloma — znižanje mlečnosti.
»Pa naši marijadvorci so sploh slabi za mleko; poglejte sive montafon-ce!«, nas je zafrknil tretji živinorejec. Toda tudi temu posestniku smo na temelju točnih uradnih dokazil dokazali, da naša živina ni slabša od druge, da je treba izmed najboljšega izbrati le najboljše in bomo tako prišli v desetih letih do prvovrstnega blaga.
Povprečna mlečnost desetih krav naše domače marijadvorske pasme graščine Höfl v St. Salvatorju znaša na leto 5250 kg, povprečna mlečnost osmih plemensko čistih marijadvors-kih krav posestnika Eng. Voleriča v Althofenu pa znaša celo 5339 kg na leto. Uradno ugotovljenih primerov z nad 4000 1 mlečnosti na leto pa je nad 20. Če pa pogledate bikce, ki jih je kupila naša zadruga od g. Robiča v Limbušu, boste videli, da le-ti glede zunanjosti, oblike, širokosti križa in ravnosti nog ne zaostajajo za montafonci.
Četrti posestnik je zopet ugovarjal: »Pa kaj nam bo mlečna kontrola? Zakaj nam je treba zvišati mlečnost pri
naši živini? Saj še to mleko, ki ga i-mamo, komaj spravimo v denar.«
»Le počasi«, odvrnemo, »naš načrt je, da spravimo povprečno mlečnost marijadvorskih krav na 3000 1 na leto. Ko bo enkrat toliko mleka, da bomo teleta lahko primerno vzrejali in dajali do pol leta in še dalje mleko, kajti vzreja je temelj vsega napredka v živinoreji; ko bo toliko mleka, da bomo lahko ustanovili v naših planinskih mestih Slovenjgradec, š-oštanj in Dravograd, ki pridobivajo vedno več veljave kot letovičarska mesta, mlekarne, prodajalne mleka in mlečnih izdelkov, potem lahko nehamo z našim delom. Do te dobe pa smo še daleč Danes je v Ljubljani v vsaki ulici par mlekarn, prodajaln mleka. Tudi za našo lastno domačo rabo nam ne mo re biti vseeno, če redimo blago z 800 do 1000 1, ali 3000 1 mleka na leto. To zadnje nam plača krmo trikrat boljše, kakor prvo.
Še se je našel posestnik, ki je ugovarjal, češ: »Pa kaj nam bo plemenska živina — marijadvorci, katere bodemo vzgojili? Saj je ne bomo mogli prodati v južne banovine!« — In smo rekli: »Novi zakon predvideva izenačenje marijadvorcev s pomurci in v pomurskem rejskem okolišu so Srbi že često kupovali plemensko živino. Tudi pred
videvajo ukrepi seje ministrskega sve ta z dne 11. dec 1930, da se bo odslej kupovala plemenska živina le pri nas doma in ne več v inozemstvu. Če bo pa le potreba, pa bomo zgolj radi zm nanjih znakov tu in tam postavili kakega montafonskega plemenjaka. Pasmo iz temelja spreminjati nima pomena. Za to ni časa in tudi ne potrebe. Spremeniti je treba najprej le rejske pogoje. Sicer pa so naši marijadvorci, belo štajersko pleme radi finega prvovrstnega mesa najbolj iskano blago v banovini. To nam sporoča dunajski trg in se podobno izražajo italijanski trgovci, ki dosezajo z marijadvorci sa^ mo hvalo.
Iz teh navedenih razlogov smo se po dali v Slovenjgradcu na delo, na vzrejo in selekcijo domače živine, in nam sledi Mislinje z ustanovitvijo rodovniškega odseka Kmetijske podružnice in upamo, da bodo podobno sklenile tudi Kmetijske podružnice v Velenju in v Šoštanju in Živinorejska zadruga v Zavodnjem.
Potrebne tiskovine za vodstvo rodovnika in upeljavo mlečne kontrole je dobiti pri kmetijskem oddelku kr. banske uprave ali pri g. Wernigu, banovinskemu kmetijskemu uradniku, začasno pri okrajnem načelstvu v Slovenjgradcu.
Zadružna gospodarska banka d. d.
Podružnica Maribor, Aleksandrova cesta St 6
V lastni, novozgrateni palači	Pred irančiSkansho cerkvijo
uiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiniuiM^^
Izvršuje vse bančne posle nafhulanfneje. - Naj višje obresfovanje vlog na Knjižice in v tekočem računu. - Pooblaščeni prodajalec sreCk državne razredne loteitie. ^
b.k&jeai
BaasaBsafiaGanai
m©:©:®:®:©:©:®:®:©:©:©:©:©:©
©i©:©:©!©:©:©:©:©:©:©:©:©:©:©:©:©:©:©:©^
Sfi»
Najvarneje in najugodneje se nalaga denar pri papilarno varnem zavodu ki obstoja že 64 let
CELJSKU MESTKU HRANILNICA
v Celju, Krekov trg
(v lastni palači pri kolodvoru)
Prihrankom rojakov v Ameriki, denarja nedoletnib, ki ga vlagajo sodišča ter naložbam cerkvenega in občinskega denarja posveča posebno pažnjo.
Za hranil, vloge jamči poleg premoženja hranilnice
še mesto Celje
mtmammmmmmmmmmammmmmmmmmmmmm
z vsem premoženjem in vso davčno močjo.
Hranilnica daje posojila na zemljišča po najnižji obrestni meri — Vse prošnje re-^ šoje brezplačno. 4
Tiskar: Tiskarna sv. Cirila v Mariboru, predstavnik Albin Hrovatin, Maribor. Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik, Franc Hrastelj,
novinar, Maribor.