Slovenski umetniki.
v
Luka Ceferin, podobar in nialar.
Rojen v Leskovci pod Blegašemleta 1805 in sin kme-tiških staršev se je navzel Luka Ceferin že kot otrok duha za umetnost. Hiša njegovih staršev je stala blizo les-kovske cerkve. Pobožna mati je jemala se majhnega fanta v cerkev in njegovo največje veselje je bilo, v cerkvi izrezane podobe in malane 5)pildeu gledati. Ce je mogel le kak košček krede kje dobiti, je začel berž na černo leseno steno hiše take podobe malati, kakoršnih je v cerkvi vidih Ko je nekoliko odrastel, si je kupil nožiček, da je podobe svetnikov izrezljeval, kar mu je bilo zlo pri sercu. Izrezljal je kmali s svojim nožkom več podob Kristusa na križu in podob Matere Božje, in sicer precej dobro.
Enkrat je štrihal v Leskovcu nek mož zvonikovo streho* Do tega časa je slišal naš Luka pogostoma od farb, pa vidil jih je se le zdaj pervi pot pri imenovanem možu; pen-zeljci so mu bili pa še celo neznana reč. Prosil je tedaj moža, naj mu vsake farbe nekoliko proda, penzeljce si je pa sam naredil iz šetin, kakor je vidil moževe narejene. Kaj bi bil odlašal Luka, se malarije lotiti, ko je imel vso pripravo za njo? Začel je tedaj in njegova perva malarska poskušnja je bila na bčelarskih panjevih.
Za igrače družin otrok mu ni bilo kar nič več mar, tako zlo je bil zgolj v malarijo in podobarstvo zamišljen. Na paši je izrezljeval lesene podobice, doma je pa le malal.
Ko je bil 10 let star, mu je nemila smert mater vzela. Tedanji gosp. fajmošter leskovški, Janez Dežman, so siroto radi imeli, ker se je v šoli pridno učil, in ko so vidili, da je ves unet za umetnost, so mu nasvetovali, h kakemu malarskemu mojstru v uk iti, kadar bo nekoliko odrastel. Živel je tisti čas v Sorici nad Železniki sloveč mojster, Jenez Grohar po imenu; bil je podobar in malar. Po šestletnem uku se je pokazal Ceferin pervi pot očitno s svojim delom, namreč s Božjim grobom, kterega je izdelal za les-kovško cerkev. Tako se je prikupil s tem delom, da je imel v njegovi okolici kmali za vsako cerkev kaj dela. Potem se je preselil v Idrijo, pa spoznal je kmali, da mu še veliko manjka do mojsterske popolnosti. Zvezal je tedaj leta 1839 svojo culjo in gnan od ljubezni do umetnosti gre na Dunaj v c. k. akademijo; tu pokaže svoje dela in berž ga vzamejo v šolo. Pod slavnimi učeniki, kakor sta bila Janez Ender in Kupelvvieser, se je obnašal od Sveč-nice do vseh Svetih 1839 tako pridno, da je prejel prav lepo šolsko spričevalo iz malarije Kakor tudi iz podobarstva.
75
Preden je Dunaj zapustil, je izrezal anatomično podobo, s ktero si je pridobil pohvalno spričevalo kot „ein geschickter Techniker in der Holzarbeit." Za enako delo je prejel leta 1844 v ljubljanski obertnijski razstavi pohvalno pismo.
Leta 1840 se je vernil sopet v Idrijo, in od tega časa je izdelal 43 križevih potov, 23 altarjev, čez 70 podob v altarje. Tudi v freško-malarij se je poskusil in zmalal je 5 altarjev tako.
Preobširno bi bilo vse njegove dela našteti; toliko pa povemo, da je več Ceferinovih malarij z oljnatimi barvami od učenih mož pohvaljenih bilo. Najimenitneje njegovo po-dobarsko delo bi utegnila biti veličanska podoba Matere Božje „pribežališe grešnikov" s 17 drugimi podobami pod njenem plajšem na Planinski gori.
Vse te njegove dela slave mojstra po Krajnskem, Ter-žaškem, Goriškem in v Istri. Dasiravno se ne morejo staviti pod tesno mero ojstre kritike, dije vendar iz njih lepo soglasje estetike in simetrije. In kdor pomisli, da je mojster Ceferin še le v letih v akademijo prišel, v kterih večji del učencov že po svetu vence slave nabera, dalje, da ga je zgolj prirojeno veselje do umetnosti na njeno težavno pot gnalo, in zadnjič, da je bila njegova umetniška delavnost na dve strani razcepljena, bo radovoljno spoznal, da si je mogel mojster marsiktero srago potii z obličja obrisati, preden je dosegel stopnjo, ua kteri stoji in na kteri ga smemo s ponosom med boljimi slovenskimi umetniki imenovati.
Fr. Malavašič.
76