Odpro se vrata in prikaže se konduktor; za seboj ne zapre vrat, samo zakliče: »Vaši biijeti, gaspada!« in obstane. Ogledam si ga. Korenjak je z dolgo brado;  nosi široko, nizko kapo;        na
Ruskem nosi tako »furažko« tri četrtine možakov, v raznih barvah in v raznih oblikah; kapa spada k uniformi in uniformirano je uradništvo, vojaštvo, dijaštvo, društva in zavodi; delavci pa kmetje nosijo kape, ker so pripravnejše nego »šljapa« (klobuk); — obul je široke hlače, nadel si škornje z visokimi golenicami, oblekel sivkast jopič, ki mu sega kot nekaka srajca skoraj do kolen, pre-pasal se je s širokim črnim pasom. Izza obutvi mu molita dve palčici, ki pa o njih nisem zvedel, kaj da pomenita; najbrž kroti z njima uporne »pasažirje«. Za konduktorjem prišeta »oberkon-duktor«, v lepši opravi, strogega obraza, s ščipal-nikom na nosu. Natanko pregleda vozni listek, ga preščipne in vrne, V kupe se priziblje še »pro-vodnik«, nižji sprevodnik,
»Naši konduktorji so strogi,« me poučuje prijatelj, »Potnikom pa radi postrežejo, Parkrat na dan pomete in pobriše provodnik vse vozove, tudi one tretjega razreda. Pri nas je po vlakih vse bolj družinsko kot pa drugod. Saj se tudi vozimo na razdalje, ki Vaše daleč presegajo. 24 ur presedeti v kupeju ni pri nas nič nenavadnega. Naravnostni vlaki vozijo po več dni daleč. Zato si priredi marsikdo svoj kotiček prav udobno; saj bo v isti ,sobici' prebil nekaj dni.« Pogledal sem krog sebe. Res so nekateri prinesli s seboj cele kupe prtljage. Prevažal sem trebušast kovčeg, pa kaj bo to v primeri z rusko prtljago! Vse posteljne in kuhinjske potrebščine, pa tudi vso družino do najmlajšega dojenčka so spravili na vlak. Če zaideš v tako »družinsko sobo«, nimaš miru ne podnevi, ne ponoči; otroci skačejo, vpijejo, jokajo, da te bole ušesa. Stisni provodniku par desetič, da te prestavi drugam, sicer oboliš na živcih,
Razsvetljava po vagonih je še srednjeveška,   Nad   vrati   so   pritrdili   laterno,   v   katero
provodnik postavi svečo, ko se že hudo zmrači, Dve taki sveči razširjata bledo svetlobo po daljšem kupeju. Gorita tri do štiri ure, potem pa gospodari tema do jutra, »Tako delajo po manjših progah,« mi je razlagal trgovec, »Po glavnih progah gori plin, močne Aurove luči, ali pa celo elektrika,« Da je temu res tako, sem se pozneje sam prepričal,
Ker ni bilo mogoče brati, smo se razgubljali po posteljah. Priredil sem si zglavje, olajšal obleko, ogrnil se s plaščem. Tedaj me nekdo dregne nalahko. Konduktor stoji pred menoj in mi pravi: »Vaš biljet, pažalujsta!« Odvzame mi listek, počečka neki papir in mi ga izroči. Trgovec me je poučil: »Zvečer ponekod izprevodnik pobere vozne listke in jih spravi do jutra, da ponoči revizorji potnikov ne motijo. Izročil Vam je kvi-tancijo (pobotnico); nanjo je napisal številko in naslov bileta,«
Po pločevinasti strehi so udarjale deževne kaplje; u-ila se je ploha. Nato se je culo, kako rosi pohleven dež na pokrajino. Tiho drči vlak v temno noč, nikakega šuma ni čuti. Ob takih prilikah se najprijetneje sanjari. Na misel mi je prišlo, da drevi tako nekako ruska trojka (tro-vprežni voz) po stepi, kakor je to pesniški opisal Gogolj v »Mrtvih dušah«: »O trojka, brzokrila trojka! Voz leti kakor vihra, koles vidiš samo šine, zemlja se trese, oplašen krikne in se ustavi pešec, A trojka leti, leti, leti! V dalji pa je videti samo oblak lahkega prahu in črta, ki gine in gine na obzorju.« Konča pa svoj roman s slavospevom na Rusijo: »Ali ne letiš naprej tudi ti, slavna Ruska, kakor lahkokrila, nedohitna trojka? Praši se cesta pod teboj, pokajo mostovi, vse ostaja za tabo. Kam letiš, Ruska? Odgovori! Ni odgovora. Čudovito popevajo trojkini zvonci, zrak stoče, vstaja nevihta; Ruska leti ob zemlji mimo, umi-čejo se ji narodi in države, prav nič je ne zadržujejo.«
TRAGIKA.
Kri svoje mladosti sem v bisere brusil
blesteče,
Zdaj beri vdelane v mozaik in okusi
povest moža, ki se bije do sreče!
Trepetaš? —
Biserne črke se berejo: Laž.
Jos. Lovrenčič,
<©>    224    <©>